Štev. 16 Neđelfa, 17* aprila 1933 France Podlipnîh: Jteîarfsvf čuvaji A ko je tisti večer prišel po poti, ga Je prestregel Ruselj. Pognal se je vanj in ga skoro podrl. Jozlja ni bilo nikoli več blizu. Zju» traj in zvečer je odslej Ruselj prežal nanj ob potL Daleč v loku se je Jozelj izogibal Jelarjeve hiše. In oče Jelar ga je videl, kako je z železniškega nasipa večkrat zažugaJ s pestjo in ga je čul, ko je kriknilna Rusija, ki je silno rjul nadenj: »Čakaj, mrfia! Nekoč mi priždS ▼ tole pesti.. ж Ob svetem Roku poleti so bïl časih imenitno obiskani sejmi v Mozirju. Je» iarjev oče ni zamudil nobenega. Nekaj eorodstva je bilo tam in so ga vabili vse leto. Dobre znance je imel med bo» gatimi splavarji in je z njimi rad pomo» droval o letnih časih, davkih in kupči* Ž ah. In tudi živino je tam kupoval, do» iro živino s planin, ali pa jo sam od» prodal, če je bilo doma preveč prireje. Bilo je nekoč tako, da se je namenil fcupiti na sejmu težko kravo mlekarico. Tolsto mošnjo je vzel s seboj in se v ranem jutru odpravil proti Mozirju. Ruselj z njim, kakor vedno. Prelep dan je bil, sejmarjev obilo, toda kupčija z živino ni bila prida. Ko je oče pokosil pri »Pošti« in posedel v družbi spla» varjev, samih bahatih gospodarjev, je nekdo prinesel novico: »Starega Močilarja so okradli! Po maši pred cerkvijo. V gnječi mu je nekdo prerezal suknjič. Sest tisoč gol« dinarjev je bilo v mošnji!« »Pa kako? Pa kako?« — so vsi gostje radovedno planili v prinašalca novice. »Nič se ne ve, prav niči Stari Moči» lar še zdaj bled stoji pred cerkvijo in vpije: »Denar naj ima, kdor je ulcra» del, samo papirje naj mi vrne, papirje!« — Pravijo, da ima velike kupčije lesa zapisane...« Oče Jelar se je zdrznil. Kar šinilo ma je skozi možgane: davi je bil opazi neke cigane, ki so na samotnem klance nad Gorenjo vasjo, v gozdu pod cesto, kuhali zajterk. Ti znajo rezati suknji» če z ostrimi, tenkimi škarjami! Prvi prereže, drogi sa njim т gnječi pobere —. Da, prav gotovo: tudi starega M o« čiarja so tako opeharili... Toda, za» kaj bo cigane sumil po krivici! Nikoli ni oče Jelar nikogar po krivem dolžil. [Varuhi postave so za to na svetu in vsak naj bo sam dovolj previden, če jemlje s seboj mnogo denarja in še važ» ne pogodbe zraven. Poslovil se je oče Jelar od družbe ▼ gostilni in se odpravi v Nazarje, kjer je slovita božja pot. Od Mozirja je tja komaj pol ure hoda. Ker čez leto ni dosti utegnil, je tako vse opravil v enem dnevu: sejem in romanje. Pa je tokrat naneslo, da se je zadržal še pri znancu starem Toniču pod romarsko cerkvijo. Tri bokale sta izpraznila, Ta» ko se je oče Jelar šele v prvem mraku vračal skozi Mozirje proti domu. Že je imel za seboj Libijo. Daleč pred njim po cesti so ropotali vozovi eejmarjev. Krasen poletni večer je di» hal s planin. Ko je zažarela večernica in so si še čisto rahlo odzdravljali zvo» novi, je oče zavil s ceste na pešpot, da skozi gozd doseže vrh Gorenjskega klanca. Ruselj je zastajal, vohal pa spet do* hiteval, da je stopal z gospodarjem vštric ob kolenu. Na lepem se je oče opotekeL Ne, to ni bila korenina! Zaseda! Noga mu je zastala ob stru» tri, prepeti čez pot nizko pri tleh, od amreke do smreke. Bliskovito se je dvignil oče in segel po težkem samokresu. »Ustrelim«! je kriknil brez pravega preudarka. In že se je zasvetilo ta rezek pok Je jekjpil po gozdu in daleč v dolino. Rus«eilj je pobesnel. Vzpel se je kakor zdivjan konjič in planil v črno postavo ▼ gozdu. Napadeni ropar se je zaman otepal. Ruselj mu je z ostrimi zobmi segel do tilnika in trgal, da so z oble» ke frčale cunje. Toda roparja sta bila dva. In drugega je krotil oče Jelar. Sa» mokres je uprl vanj. Dobre tri korake eta bila vsaksebi, ko je oče Jelar ostro ▼elel roparju: »Niti pedi z mesta!« Kakor da jih je sama Previdnost po» elala. so se na kraju napada jadrno rnašli trije orožniki. Na patrulji so bili pod klancem, da morda le zalotijo ta« tove, ki so zjutraj oplenili starega Mo» čil ari a. In čuli so strel in srdito renča» nje Rusija___Zato so takoj prihiteli na pomoč. Uklenili so oba razbojnika. Bila sta cigana. Dva zagorela moža črnih pogle» dov. Se tisto noč eo orožniki podov® tudi vso ostalo cigansko druščino, ki je taborila pod Gorenjskim klancem in se skrivala po tistem gozdovju. Med plenicami otročička, ki ga je neka ci» ganka nosila v naročju, so našli Moči» larjevo denarnico... Skoro še ves de» nar je bil v njej. Da, da — takrat se je mnogo govorilo o tem dogodku in oče Jelar je srčno rad pripovedoval, kako se je Ruselj izkazal. Pa so leta minila in so ostali samo še spomini... Vse to je zdaj razmišljal gospodar Jelar o svojem zvestem Ruslju. Hodil je zdaj po sadovnjaku. Ogledal je to in ono debelo vejo, ki je črnela od sta» rosti in ni več pognala cvetja, kakor oni sveži mladi poganki v vrhu krošnje. 2e jeseni bi bil moral tako vejo odža» gati, je menil gospodar. Tak je pač za» kon narave, da se mora starina umikati mladini. Tudi z Rusljem ni drugače. Služil je celih petnajst let in doslužil. Res smi» lil se je gospodarju. Toda boljšaje usmiljena smrt, kakor dolgo hiranje. »Ne, ne! Sam ga ne bom končal!« je oče Jelar odločno zavrnil svojo misel, ki se je sukala okrog njegove puške. »In tudi Jozlju ga ne dam, da bi se znašal nad njim« ... Še je preudaril in še nižje pomaknil čepico na obrvi, ker mu je vlaga legala na oči Potem se je obrnil. Da bi za» kril ono tiho žalost, ki je bila v njego» vem dobrem srcu, je spet odločno za» klical proti kozolcu, kjer je Tonč ne» ugnano valucal in dražil svoja dva cvileča dideldajčka. Tonč! AH čuješ? Tonč, ml greš sem? Kaj sem ti rekel? Jutri popoldne... Kaj? Nič mi ne pojdeš k večernicaml ... Jutri popoldne ročno po kosilu od» ženeš Rusija na Skalo k Orozu. Naj na» pravi z njim, kar hoče! Pismo mu bom napisal...« Tonč ni imel kaj ugovarjati. Kadar je oče velel na pot, ni bilo pripombe in šale. Odmuzal se je fant nazaj za kozolec, oče Jelar pa je stopil v hišo in napisal pismo Orozu: »Dragi prijatelj! V začetku pisanja Vas vse skupaj lepo pozdravim. Fanta Vam pošljem z našim starim Rusljem. Lepo Te prosim, O raz, napravi z njim kar hočeš, pa tako, da ne bo trpel. Ta pes mi ie rešil življenje. Oglasi se kaj in jaz Te še enkrat pozdravim. Jože Jelar.« Zalepil le pismo in tako je bila za» pečatena Ruslieva usoda. (Dalje prihodnjo nedeljo.) M. B.: Kako se je Mirko žrtvoval Mirko je sedel v kadi in tulil. Ves dan se je zadrževal, ker je bil Jankov rojstni dan. Šest dečkov je divjalo po sobah. To je bilo ravno: Jankov rojstni dan! In kakšno krasno darilo je dobil Janko od botra! Zakaj mora ravno Janko imeti tako bogatega botra. On, Mir- ko ima samo staro teto. Za rojstni dan mu je dala par nogavic, ki jih je sama spletla. Potem kna še starega botra Korena toda od njega ue sme nič pričakovati. Jankovo premišljevanje je pretrgalo močno trkanje na vrata kopalnice. Le napol okop an se je naglo otrl z brisačo in smuknil v posteljo. Tam pa mu je prišla odrešilna misel im se mu podila po glavi, dokler ni zaspal. Od tistega dne dalje je začel hraniti slednji vinar, ki mu je prišel pod roiko. Ničesar več si ni privoščil. Še v slaščičarno, kamor ga je časih toiikrat zavleklo, ni šel več. Pisal je s starimi obrabljenimi peresi, ki so že praskala. Zbiral je stare časnike in jih prodajal mesarjem za ovojni papir. Kuharici je nosil težko košaro s trga in dobil zato vsak dan po dva dinarja. Zvečer je sedel po cele ure pri svojem hranilniku in štel, štel... Tako je prišla velika noč, binkošti so se že bližale, toda ves žalosten je moral ugotoviti, da iima za pošten izlet o binkoštih še dosti premalo. Toda vendar bi še kako šlo. Zgodilo pa se je nekaj, kar ga je pošteno razjezilo. Vse načrte mu je prekrižal prihod se-strične Nade, ki bi jo bil najrajši kar v klet zaprl, da se mu ne bi bilo treba z njo ukvarjati. Toda Nada je bila pogumna deklica, ki se ni prav nič bala Mirkovih jeznih pogledov. Obesila se mu je kakor mora na vrat in naposled se ji je vendar posrečilo, da je malce otajala led okoli njegovega srca. Ni bilo dolgo, ko ji je nekega dne odkril svojo skrivnost. »Veš,« ji je potožil, »denar služiti je težka reč. če bi le...« Besede so mu zamrle v godrnjanju. Nada je kakor zmeraj začela sukati svoje ko-droke. Jeu, če bi mogla Mirku pomagati! Ce bi ji prišlo kaj pametnega na misel... In posrečilo se ji je, čeprav ji je marnjkalo šele nekaj mesecev do enajstega leta. Tam ob robu gozda so cvetele čudovite mačice. Kaj ko bi jih narezala in prodajala v majhnih šopkih? To bi prineslo dovolj denarja. Le da ne bi kdo tega zapazil. Prvo kar si je bila Nada priskrbela, je trii velik kuhinjski nož, ker je vedela, kako težko je veje lomiti. Zjutraj je odšla skozi kuhimuo in rekla kuharici, da gre na vrt deževnike lovit. Nož je zavila v robec in zbežala proti gozdu. Je-la je rezati veje, in na srečo ni bilo gozdarja mimo. Toda inačice so bile vse tako visoko iin morala se je pošteno vzpenjati, da je dobila nekaj veaic. Le ena debelejša veja je bila bolj nizko, toda odrezaiti je ni mogla. Tesala je, lomila, trgala... ia nenadoma se ji je ca Nada je prebledela. Poč enfla je v travo in zavila roko v ofolekco. Vsa ie krvavela. Komaj se je zadržala, da nI potjokala. Premišljevala (je, kag гсцј xàai stori. Karkoli — domov mora. In tako se ie splazila brez inačic, vsa obupana, z umazano oblekco in hudimi bolečinami proti dom'' Nadina teta se je zelo prestrašila. Mirku in Janku je prišlo skoro slabo, ko sta zagledala kri in kuharica je morala hiteti k zdravniku. Edino, kar je mogla povedati Nada z drhtečim gla-eom je bilo: »Na vrtu... ob črepinjo...» — in hvala Bogu, verjeli so ji. Ko pa je prišel zdravnik in jo je izpiranje in zave-zovanje tako strašno bolelo, da je morala v posteljo, je priznala Mirku s svojim žalostnim glaskom, kako mu je hotela pomagati do potovanja. Ko je prišla drugo jutro Nada z debelo obvezano roko k zajtrku, je zagledala na svojem stolu čudovito punčko. Tako, s trepalnicami in pravimi svetlimi kodri in pravcato oblekoo iz čipk. Nadi je skoro zastalo srce... Tisti dan je zlertel prazen hranilnik v «meti. In ko je šel Janko za binkošti na potovanje, je sedel Mirko na vrtu na Sjugalnici in se tako poganjal pod nebo, da ie bik) kar nevarno gledati... Ivan Albreht: Miška čarodejka Miška, piškav zob odnesi, Milki belega prinesi, belega in zdravega! Škrt, škrt. škrt — Boli? Hreskl 2e miška z njim letil Milka gleda, občuduje, usteca si izplakuje: Samo majčkeno krvi in par sôlzic iz oči pa so bolečine v kraju, Milka se smehlja ko v raju. Papir Papir je dobil svoje ime po papyro» su, najbolj priljubljenem sredstvu za pisanje. Iznajditelje papirja, to se pravi na» čina, клко najlepše zdrobiti rastlinska vlakna in jih spet združiti v enako» merno snov, so Kitajci. Oni so delali svoj papir iz konoplje, pred vsem pa iz vlaken papirjevca, ki iz njega Ja» ponci še danes izdelujejo po svoji mehkoti, upogljivosti in nedosetžni tr» pežnosti znani japonski papir. Čeprav so strogo pazili, da nihče ni odkril načina pridobivanja papirja, so vendar spoznali Arabci 1. 704 pri oble» ganju Samarkanda, ki ga je že tisoč let prej zavzel Aleksander Veliki, umet» nost izdelovanja kitajskega papirja, ki so jim jo izdali vojni ujetniki. Napravili so takoj dve novi papirni» ci v Bagdadu in Damasku in začeli iz» delovati papir iz bombaža. Ker so iz» delovali iz bombaža tudi obleke in platno, ni čudno, da so prišli kmalu na misel, uporabiti v ta namen stare cunje. To umetnost so prinesli Arabci ▼ IX. stoletju v severno Afriko, na Sici» lijo, v Italijo, v Španijo, in iz severne Italije se je razširila okoli 1. 1190 ▼ južno Nemčijo. V Franciji so začeli iz» delovati papir 1. 1250. V Belgijo in na Holandsko so prenesli izdelovanje pa» pirja francoski izseljenci, v večini dru» gih evropejskih držav pa so uvedli iz» delovanje papirja šele v začetku osem» najstega stoletja. Tudi barvast papir so takrat že po» znali Višnjeva barva je bila znak ža» losti, zato so tudi na tak papir pisali sodbe. Rdeča je pomenila srečo in člo» vekoljubje in uporabljanje rdečega pa» pirja je veljalo za visoko odlikovanje in uporabljati so ga smeli višji »t an o» vi Nanj so pisali tudi sožalna pisma. Rumena barva je pomenila bogastvo ia razkošje. Papir so rumeno barvali z žefranom. Ker je bilo izdelovanje papirja v začetku zelo drago, papir ni mogel do» biti take veljave kakor jo ima danes. Šele ko so v Evropi izvedeli za iznajd» bo platnenega papirja, ki so ga tudi iznašli na vzhodu, smo dobili ceneno sredstvo za pisanje, ki je imelo ogro» men vpliv na življenje tedanjega časa. Takratni nenadni razvoj duševnosti ni le malo povzročila iznajdba platnene» ga papirja. Važna novost so bili mlini za pa» pir, ki so omogočili bistveno izboljša» nje načina izdelovanja. Do L 1300 so cunje drobili v možnarjih, potem so jih s kuhanjem in luženjem temeljito očistili in pobelili, zdaj pa so jih le v mlinih drobili in dobili celo še finejšo snov kakor pri drobljenju v možnarjih. Z iznajdbo tiskarstva, ki ga je odkril Ivan Gutenberg okoli 1. 1450 v Mainzu, se je seveda poraba papirja povečala in potlej neprestano rasla, tako da je bilo treba v sredi preteklega stoletja pogledati za novimi snovmi za izdelo» vanje papirja, ker ni bilo cunj dovolj in so bile predrage. Kakor v številnih drugih primerih so bile tudi tu živali naše rešiteljice. V tem primeru so bile ose: njih gnezdo, ki je napravljeno iz lesnih vlaken in tako umetno s slino zlepljeno, da je videti kakor časopisni papir. Saksonec Gottfried Keller je prvi prišel na misel, da bi izdeloval papir iz lesa. Leta 1845 je izdal javnosti svo» je odkritje. Potem so začeli lesu razen cunj dodajati papirni kaši še slamo in razna druga nadomestna sredstva, ki jih zdrobe ali v mlinih ali pa na kemi» čen način. S tem odkritjem se je izdelava pa» pirja toliko pocenila, da ga vsako leto porabijo 21 milijard kilogramov. Naj» več je časopisnega in ovojnega papir» ja, dosti manj pa pisarniškega Po» vprečno pride na vsakega človeka na leto 17.5 kilograma papirja S pocenjenjem papirja se je seveda zmanjšala tudi njegova trpežnost, ker papir, ki mu je dodan les, kmalu po« rumeni. Ko so odkrili papir iz cunj, so se bali, da ne bo dovolj trpežen, in nem» šld vladar Friderik II je zato 1. 1231. ukazal, da smejo za uradne dokumente uporabljati le pergament. Vendar pa se je papir iz cunj ohranil stoletja ne pa lesni papir, in zato je še danes na» vada. da pišejo uradne listine na papir hrez lus a. Dobro bi bilo, da bi vsaj vse drago» cenejše knjige tiskali le na papir brca lesa. Pri cenejših to seveda ni mogoče. Čuden ptič Danes vam povem, moji dragi, mali bralci, zgodbico iz daljnje dežele, ki je v zadnjem času zaslovela po »Zeppeli-novih« vožnjah, in stavil bi, da ste uganili, da mislim Brazilijo. V tej deželi ne poznajo snega in mraza. Ko imamo pri nas zimo, je tam že tako vroče, da bi na pločniku kuhali jajca, in ko imamo mi poletje, je v Braziliji mrzlo in dežuje vsak dan, do neke določene ure, toda zimskih oblek ljudje tam ne oblačijo. Da imajo v tej deželi zelo čudne rastline in živali, si lahko mislite, in če greste na sprehod skozi zoološki vrt, boste nekatere sami spoznali Tam živi tudi čuden ptič. Veliik je kakor naš kos in tudi po obliki njegovega telesa bi ga lahko prištevali k skupini srakoperjev. Po telesu je rjavo siv, peroti ima rumene, na glavi pa tako srčkana črna pere-sca, da so kakor prava čepica. Najbolj zanimiv pa je njegov glas. Ta Dtič klice namreč čisto razločno »Be-ti-vi«, kar no-meni v brazilski izgovorjavi »Ben-ti-vi« in bi rekli po naše »Dobro sem te videl«. O tem ptiču pripovedujeao tole zgodbico: Nekoč je ukradel zamorec nekemu tujcu zlato uro. Nenadoma pa je začul za seboj klic: »Ben-ti-vi«. Začel je bežati na vse pretege in prihitel na železniško postaio. Prav tedaj je odhajal vlak, skočil je vanj in se odpeljal. Ko pa je hotel izstopiti, je spet začul klic: »Ben-ti-vi«. Zamorec se je prestrašil in se hotel še dalje peljati. Ko je mislil na naslednji postaji spet izstopiti, se je klic ponovil. Zamorca je obšla groza in vrgel je uro proč, da bi imel mir. 6d-tletf ni več kradel ker ni vedel, da ga je klical samo ta ptič. Danilo Gorinšek: V prvi pomladi Solnce cvetko je zvabilo, mraz ji hud storil je silo, cvetka ni se nič uprla, v hudem mrazu je — umrla. —■ Nežna cvetka — srce mlado, danes še krasiš livado, jutri te bolest že čaka; »— srce bolno, strto p laka! Шпко Biiënc: Gozdna bajka .V tihem gaju oglasila se je pesem ptic; pod grmovjem jo posluša ped visok možic. Od veselja drobni palček spleza na drevo, se zaziblje in zajucka: »Ej, kako lepo! Ste zapele o pomladi? To je kaj za nasl Saj že komaj smo čakali na pomladni čas!« Tam ob gozdu se razcvita v solncu rosna plan; gozd šepeče, vse praznuje svojega vstajenja dan! Janter Nekoč so rasli ob južni obali sfkaindi-navskega polotoka mogočni, prastari gozdovi iglavcev. Iz debel teh orjakov je dolgo, dolgo kapljala zlatorumena smola na močvirna gozdna tla. Ali ne zveni to kakor pravljica? Toda to, kar vam mislim povedati, je resnica. Noter v mehka tla so se zarile debele kaplje smole in dostikrat zalile majhne žuželke in rastline. Zemeljska skorja, ki se neprestano tzpremšnja, je izmenjala v naslednjih tisočletjih svojo obliko. Po zemlji so divjali besneči viharji in lomili mogočna drevesa. Morski valovi so prišli in na-metali peska in blata na zemljo, nastale so nove plasti prsti in nove rastline. Toda globoko spodaj so ležale debele rumene kaplje smole. Neutrudno morje se je zajedalo v globlje zemeljske plasti, izpodkopalo kamenje in naposled so valovi zavlekli rumene kapljice smole do pruske vzhodne obali. Tu jih še danes rnečujo valovi na kopno in УшЈје № pobirajo. Te ostanke u davnih dav- nih časov imenujemo jantar. Ostanki živali in rastlin, ki so vklenjeni v dostikrat prozorno snov. nam dajejo dragocene dokaze o živalstvu in rastlinstvu pred tisoč leti. Okoli šest sto petdeset vrst muh in komarjev iz teh časov smo spoznali na ta način, ч Večino jantarja najdejo na pruski vzhodni obali, posebno v pokrajini, ki se imenuje Samland. Kraj Palmicken je najbolj znano najdišče jantarja na svetu. Tu ga tudi kopljejo iz zemlje. Že stari Grki so poznali in cenili jantar. — Ali ste opazili, da se z drgnjenjem hitro naelektri? Črvivo jabolko Rešitev. Cvetko Colar: Zajec in pes Zajec pride k psu — čevljarju: »Ljubi gospod mojster moj, bos sem, čevlje mi nared'" silno zebe me nocoj.« Pes usmiljen jih napravi, zajec pride brž oo njé, jih obuje, mojstra hvali in pokaže mu peté. Po tokavah, logih, dragah pes udere jo za njim — »Cevilje plačaj, dolgouhec. sicer j o j, ko te dobim.« Od takrat vsa pasja llahfca zajca tistega lovi, da bi plačal mojstru čevlje — pa do danes jih le ni Alkohol je strup. Opojne pijače so naši največji sovražniki Dostikrat čitamo v časnikih »Uboj zaradi pijanosti«. Pijanec zgubi razsodnost duha in ne ve kaj dela. Ves zaslužek mu steče po grlu in si tako nakoplje bolezen. Cvetana MIhelič, uč. IV. razr. v Konjicah. Opojne pijače, kakor na primer: vino, pivo, žganje in likerji vsebujejo strup, ki ga imenujemo alkohol. Take pijače omamijo človeka in takemu omamljenemu človeku pravimo pijanec. Marsikak človek je moral zaradi pijančevanja končati svoje življenje na Studencu. Pijanci pretepajo svoje žene, ne skrbijo za otroke in zapravljajo ves zaslužek v gostilnih. Družine, ki imajo pijanca za gospodarja so vsega pomilovanja vredne! Alkohol je izumil parkelj zato, da ljudje grešijo in pridejo v pekelj. Vsi se moramo bojevati proti temu sovražniku človeštva! Vlađlca Rastja, ttč. Ш. razr. Kočevje - Marijin dom. Zvodnik človeštva — demon alkohol — tma vse polno pasti in zanjk, v katere lovi svoje žrtve. Prav satansko pozornost pa posveča tistim ljudem, pri katerih vidi, da se zanj zanimajo. Poznala sem ženo, ki se Je vdala pijančevanju. Večkrat se je tako opila, da so Jo morali drugi spraviti domov. Doma Je imela otroke — a zmenila se n! zanje. Z možem se ie neprestano prepirala. Nesrečnica je pozimi, ko se Je vračala iz gostilne, padla v sneg, zaspala — in zmrznila. Da nas ne bo alkohol ujel v svoje mreže, se moramo držati načela: »S strupom opojnim se bratili ne bomo nikdar!« Malena Prekoršek, nč. И. razr. reaL rimn. Sv. Barbara pri Mariboru. Strašno se ml rtn voz. Postavite te besede drugo nod drugo, da dobite v začetnih črkah od zgoraj navzdol ime naših mlad:h prijateljev, Bistrim glavicam Rešitev Z utežem za deset gramov J« »tehtal kos žice, ki je meril, recimo, en meter. Za zahtevanih petdeset gramov je na« meril torej pet metrov žice. Križaljka »Mlin na veter« Navpično: 1. Lastnik mlina, 2. žensko krstno ime, 3. glas, 6. tečaj (zemeljski), 7. predplačilo, 8. reka v Indiji, 9. klio na pomoč (kratica za Save Our Souls), 10. reka v Podkarpatski Rusiji v ČSR (tudi vzklik), 11. reka v Padskem ni» žavju (Italija), 13. kratica za Rdeči križ, 14. veznik. 6 7 S 9 J* » 0 ћ J r Vodoravno: 2. ilovica, 4. reka ▼ Egiptu, 5. star Slovan, 6. prestolica Francije, 10. to, kar je začel Karagjor» gje proti Turkom, 12. sever (tujkaX 15. zahodnoevropska država znana po vetrnih mlinih. Rešttev križalike »Sodček* Vodoravno: I. sod. 4. tigesr. 6. omek 7. kolek Navpično: I. Simon. 2. ogeL 3. delež. 4. tok. 5. rak