NAŠ ROJAK IN SLOVENSTVO
Zapisi in pogovori o Louisu Adamiču naj bodo v letošnjem letu tudi v Naši skupnosfi dlje časa prisotni, saj je slavnosJni govornik na letošnji osrednji slovesnosti, Mitja Vošnjak, na koncu dejal: »Tako uglednih jugoslovanskih patriotov in sploh Ijudi, kot je veliki borec, ki je pokopan v Bloomsburyju v New Jerseyu, najbrž ni prav dosti po vsem širnem svetu.« V nadaljevanju objavljamo večji del govora Mitje Vošnjaka.
Vaš in naš Lojze Adamič je v daljnem Novem svetu začel s prevodi iz slovenščine, potem pa je spoznal, da bi moral povedati Ameriki še kaj več. Zazdelo se mu je, da je tam premalo ljudi, ki bi mu prisluhnili, če bi jim spregovoril po slovensko. O svojih spoznanjih in izkušnjah je hotel govoriti čim v&E ljudem, odkrivati jim je hotel mogočno deželo in zakonitosti, ki veljajo v njej, kakršne je pač odkrival in odkril sam.
Sicer ni bil prvi slovenski umetnik, ki ni pisal v materinščini. Nekoč, že davno pred njim, je storil podobno naš prvi slovenski dramatik An-ton Tomaž Linhart, dozdevalo se mu je namreč, da je slovenska beseda presiromašna za misli, ki jih je hotel sporočiti svojim rojakom. Tako je začel pisti v nemščini, bile so to domače pesmi in tudi tragedija. Njego-vo delo je Miss Jenny Love, za katero danes najbrž nihče več ne ve, ali je kaj vredna ali ne. Ko je pozneje začutil, da pripada pač skromni kulturi skromnega slovenskega Ijudstva, je poskušal svoje nemško obdobje ce-lo zabrisati. Zbiral je izvode svojega nemškega dela in jih uničeval, tako da sta danes ohranjena morda le še dva izvoda njegove tragedije. Nato pa je raje svojemu ljudstvu poklonil Matička in Zupanovo Micko in tako postavil temelje slovenske dramatike.
Domnevam, da Louis Adamič najbrž ni uničil nobene izmed svojih številnih knjig. Samo takšne, kakršne je napisal v angleščini, so lahko dosegle bralce, ki so jim bile namenjene, kar je bilo v času boja za spoz-nanje resnice o njegovi novi domovini najpomembnejše.
Ko je leta 1932 Adamič kot pomemben ameriški pisatelj prvič obi-skal svoj rojstni kraj, je pesnik Oton Župančič objavil v Ljubljanskem zvonu razpravo o Adamiču in slovenstvu. Posledica je bila — razkol v Zvonu, odhod dela urednikov iz revije in ustanovitev nove — Sodob-nosti. Tudi takrat so ocenejvali na Slovenskem, da je našjezik preveč ogrožen ob nasilju stare kialjevske države, da bi si naš pisatelj lahko dovoljeval pisati v neslovenskem jeziku.
Vse kaže, da je pač Slovencem usojeno: naš jezik ogrožajo včasih so-vražni ali pa tudi bratski naklepi. Je pač tako, na vseh celinah se menja-vajo trenutki mračnjaštva s časi svetlobe, najbrž ni izjem prav nikjer.
In ko so časi najtnračnejšega, najbolj črnega nasilja ogrožali naS fi-zični obstoj, je prav Adamičeva opredelitev za pisanje v angleščini po-menila nam Slovencem in naši državi veliko upanje in jamstvo za naše življenje.
Adamič in njegovi sodelavci v Slovensko-ameriškem narodnem sve-tu so podprli naš boj z dragoceno pomočjo, najdragocenejše je bilo predvsem to, da so pomagali resnici o našem neustrašnem uporu v svet, v zavest vsega človeŠtva.
In ko sem bil 1. 1963 v Združenih državah, sem zato pripovedoval prijateljem v New Yorku, Clevelandu in Chicagu, da bi mnogi med njimi pravzaprav morali nositi nasvojih prsih tudi spomitisko partizan-sko značko 1941, saj so našemu boju z svobodo in obstoj prispevali prav toliko, kot tisti borci, ki so se borili s puško v rokah.
Po zmagi v našem težkem boju se je Adamič še vedno boril, bil je odločen zagovornik resnice in pravice, in v svojem boju tudi neustrašen. Še zlasti, ko ni šlo več samo za resnico v njegovi novi, atneriški domovi-ni, pač pa za prodor resnice v njegovi stari domovini Jugoslaviji. 1949. leta je bil še drugič in zadnjič v Jugoslaviji, pripravljal je gradivo za svo-jo knjigo Orel in korenine, da bi z njo še enkrat prispeval k odkrivanju resnice o svoji stari domovini.