v
%
s
TeoaJ I.	V GORICI, v petek, 20. septembra 1872.	lA&t 12.
List izhaja vsak petek
in velja za navadne naročnike s poštnino vred in v Gorici domu poslan : za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 sola. — Kdor sam po-n j pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude kat.- pol. društva je naročnina določena v drušvt. pravilih. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sohar-ju na Travniku.
Naročnina in dopisi
naj «e blagovoljno pošiljajo upravniku ni sovredniku Matiji Kravanja-i v nunskih ulicah h. štev, 386. Vse pošiljatve naj ee frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. — Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo enkrat natisne, 8 sold, če dvakrat, 12 s., če trikrat, 15 s.; za kolek vsakrat 30 s.
«
Šola.
I.
Šole, šole — to je važna beseda, ki se dandanes povsod povdarja; sosebno je zdaj na dnevnem redu ta predmet v Avstriji, v Italiji, na Francoskem in Nemškem; v poslednjih dveh deželah pa ne celò v tistem zmislu, kakor pri nas in na Italijanskem. Zdi se, kakor da bi bili ljudje še le včeraj v prvo spoznali, kaj je šola in da je šola potrebna.
Vse pa, kar se na šole nanaša, vrti se sploh krog treh načel, ktera so : spiovimi Ijudsko-šulskef/n poduka, loccnjc sole od cerkve in br cavernosi (brez ko n fe ss tonalnost) sole.
Kar se tiče prvega teh treh načel — sfdošnosti poduka — umislili so si ga humanisti, svobodni zidarji in sploh sorodni jim laži-modroslovci vseh mnogih vrst (nuanc), kte-re bi se dale dandanašnji nar bolje in krajše stesuiti v znano ime „liberalci.“ To idejo gojijo vsi tisti, ki pričakujejo od splošne ljudske omike občno blagostanje in rajsko življenje na zemlji. Oni vidijo v človeku le »človeka* in prezirajo ali tajijo, kar je božjegu v njem. Ne gledč na to, od kod človek izvira, in ne gledé na poslednji, čeznaturni, večni njegov cilj in namen, nameravajo doseči nar višo človeku mogočo stopinjo čisto človeške omike vsaj pri posameznih, pri množicah pa, da bi si prisvojile, kolikor mogoče, občeko-ristnih znanosti, s kteiimi naj bi si pomagali dosezati natur-ne, časne namene življenja. Tem modroslovcem ne izvira vse zlo na svetu iz zlorabe svobodne volje že na pragu zgodovine človeštva — iz izvirnega greha, — ampak iz naravne neveduosti in revščine, kfcero imajo oni tedaj za vzrok, a ne za nasledek. Prvi in neogibni pogoj, da doseže namen svoj človeštvo, je odpravljenje nevednosti in ubožtva, in ključ do tega — splošni poduk.
Razloček med opisanimi modroslovci in med nami kristjani in sploh spoznovalci pozitivnih ver je torej ta, da je unim odgoja in šolski poduk po nekem sam na sebi cilj in konec, po nekem pa sredstvo časnega blagostanja kot edinega cilja človeškega življenja; nam pa mora meriti vse memogrede in podredno sicer tudi na dosego Časnih name-nov, ž njimi vred pa na dosego višega, čeznaturnega, poslednjega namena in konca, za kterega je prav za prav človek ustvarjen.
Cerkev, kot zgolj učiteljico veronauka, imajo omenjene baže osrečevalci ljudi le za dojivko otročjih ljudstev, za pe-sternjo nedoraslih; zrelim, doraslim se spodobijo drugi od-gojitelji. Do neke stopinje jim pomaga cerkev, pomagajo jim positivne vere indirektno njih nalogo spolnovati, kajti tega absolutno ne tajé, da tudi cerkev ljudi omikuje, a to njeno versko omikovanje se jim zdi preveč enostransko in ne dovolj zdatno in, ker meri na namen, kterega oni ne priznavajo, imajo ga za sebi nevarno in njih namere prekriža joče. “d_ Prv* klin na. svoji lestvici dajo verski, sosebno nravski poduk^ že še veljati, a više — hočejo človeštvu oni sami po-magati. Pomoček k temu imajo jim biti sole, ima jim biti splošni ljudski poduk. Šola ima — po njih mislih in predrznih nadah — prej ali pozneje nadomestovati cerkev krščansko, kakor tudi odgojevalni poduk druzih verskih spo-znatev.
Znano je pa, da cerkev, od kar je ustanovljena, ni le
samo strogo verskih resnic v svetiščih predavala, tem več skrbela tudi za razširjanje med vernimi vseh tistih občeko-ristnih vednosti, s kterimi naj bi si časno življenje zlajševali, blagostanje pospeševali, ob enem pa in posebno si pomagali, zagotoviti si dosego poslednjega cilja in konca; z eno besedo cerkev si je ustvarila tovaršico — šolo. Šola je prava hči sv. cerkve. Ker je šolo rodila cerkev, moralo jej je gotovo tudi biti mar za to, da se šole množe in šolski poduk širi. Kako zdaj to, da ni mogla in ne more zahtevam zgo-rej označenih modroslovcev ustreči? Za to ne, ker se njeni in njihovi pojmi o šoli ne vjeinajo. Naj bi napravila cerkev v vshki vasi deset šol — naj bi šolski poduk po njenem prizadevanji resnično splošen postal — ne bi jim bilo s tem usluženo. Njihovim namenom, kakor je iz razprave razvidno, more ustreči le od cerkve ločena in od nje neodvisna šola, — šola, ne kot tovaršica, ampak kot tekmica, kot namestnica ali celò kot sovražnica cerkve.
Kaj mislimo tedaj mi o splošnosti šolske omike, na ktero se od nam nasprotne strani toliko sili ?
Cerkev nima zoper splošnost šolskega poduka samo na sebi,'kot tako — nič ; ali priznavati je ne more niti za naj zdafcni&i ali celò edini pomoček časnega človeškega blagostanja, niti za cilj človeštva, še manj pa ima ona šolski poduk za neobhodno, absolutno potreben za dosego večnega cilja človekovega.
Dopisi.
Z Goriškega. Dne 29. svečana 1864 leta nam je nemila smrt pobrala jako zaslužnega moža, izvrstnega govornika, bodisi na leči ali v zbornici goriški, častitega gospoda J. F. Kafola. Bil je rajnki veren sin katoliške cerkve, ali nič manj tudi veren sin Slovenije ; bil je domoljub v pravem pomenu besede, k jega je v srce peklo žalostno stanje slovenskega ljudstva, pred vsem zanemarjena njega duševna omika. Kot deželni poslanec je on prvi javno slovenski govoril in še ga vidim pred seboj, kako preneha svoj slovenski govor, kako meri z bistrimi očmi laške deželne poslance, koji se posmebovaje drug drugemu svoje opazke delajo, vidim ga, kako se obrne proti poslušavcem, koji m sikanje in žvižganje kar v grlu zastane — potem pa italijanski pove, da bode za danas še tolmačil, kar govori, da pa tirja enakopravnost jezika —in nadaljuje mirno svoj slovenski govor. Ta neprestrašenost je nasprotni stranki tako imponovala, da so zanaprej vsaj v principu priznali enakopravnost obeh deželnih jezikov. Vendar to so stare, vže zuane stvari i bil bi o tem tudi gotovo molčal, ko bi me ne bodlo, da so tako zaslužnega moža tako naglo vsi pozabili. Vedno sem pričakoval, da bo enkrat kteri njegovih prijatelov kaj bolj natančnega o njegovem življenju pisal ter po družbi sv. Mohora ali kakor bodi priobčil.
Preverjen sem, da bi njegov životopis marsikterega zanimal, saj je ime J. F. Kafola znano po vsem Slovenskem, če ne drugače po njegovih spisih: „ Večne resnice", ^cerkveni ogovori" itd. Ko jo rajnki Filip umrl, prišla je kujižnica njegova (izvzemši slovenske knjige, ktere je naročil, da se imajo po vikarjatu Pečine, kjer je zadnji čas pastiroval, razdeliti) v last gospodu Št. Kafolu, nadškofijskemu kancelarju. S knjigami je imenovani gospod gotovo tudi še ostala pisma njegova dobil i te bodo gotovo marsiktero črtico njegovega življenja pojasnila.
Zapustil jo rajnki K. tudi še več reči v rokopisu, o kterih zatrdno vem, da jih je nameraval priobčiti, ako bi ga smrt ne bila prehitela. Naj omenim tukaj samo dveh stvari. »Razlaganje evangelijev in listov za vse nedelje in praznike imel je rajuki v rokopisu dovršeno za tri četrti leta. Ta rokopis jo bil izročen nekemu zmožnemu duhovnu, da naj ga v tem zmislu nadaljuje še
za ostalo četrtletje, da se po tem celi letnik dà v natis. Ali po smrti Kafolovi je preteklo že 8 let, od rokopisa pa ni ne duha, ne sluha. Želeti pa je, da bi omenjeno razlaganje zagledalo beli dan. Nadalje se še dobro spominjam, da sem 1863. leta videl pri ranj-kem drugo delo začeto, namreč : ».Zgodovino tominske grofije. M Ne le za Tomince, za Slovence sploh bila bi ta zgodovina jako važna ;
-	žali bog, da mu ni bilo mogoče, dela dokončati. Nar bolj važno v tej zgodoviui je razmerje tominske grofije z oglejskim patriarhom i pozneje z čividajskim kapitcljnom i marsiktera velevažna drobtinica našla se je v nedokončanem rokopisu. Kam je rokopis prišel, ni mi popolnoma znano ; verjetno je, da je bil izročen onemu gospodu, kojemu so bile pridige v nadaljevanje izročeue. Ali oni gospod rokopis še hrani, ali morebiti zapriceto hvalevredno delo nadaljuje, ter uas hoče morda z dokončano zgodovino izuenaditi — kdo ve ? Jako pomilovanja vreduo bi pa bilo, ko bi se bil rokopis zgubil, ali ko bi ga bila nezgoda časa končala — saj je znano, da pri selitvah se marsikaj pokvari
—	da bi se le tudi omenjeni rokopis ne bil ! Kdor kaj o tem ve, naj se oglasi. Slovenci se že itak nemarno veliko ponašati z izvirnimi deli na znanstvenem polju ; — če se pa še te male trohice ne zbirajo; če jih malomarno preziramo ali pa morda celo pokon-čujemo — smemo li potem še tožiti, da nam sovragi očitajo, da nemarno nič domačega,*ampak kvečemukaj izposojenega? Slovenska Matica bi gotovo radovoljna sprejela ovi rokopis ter ga spretnim močem izročila, ki bi delce dovršili za njen letopis. — Torej na dan ž njim!
Spod Čavna, 10. septembra.*) Ne bomo zabili veličastne procesije na sv. Goro 2. septembra; kaj takega bi nobili pričakovali glede na to, da od duhovske strani, ki je le na kratkem procesijo ljudstvu naznanila in priporočila, ni bilo sluha ne od tako zvane-ga ragitovanja“ ali nastavljanja; gledé pa tudi na to, da od neke strani ni manjkalo zabavljanja in strašenja. Da bi ostrašili inod-verniii laži-liberalei ljudi od hoje na sv. Goro, so raznesli, da se namerava, procesijo kamenjati. Tega jih prepričati, so pogrevali to, kar so onega dne omikanci počenjali v Gorici s ptujim duhovnom. Da so morda v resnici nekateri kaj takega nameravali, ko bi se jim bila priložnost ponudila, povzame se lahko s tega, kar se je pripetilo v nedeljo 1. sept. zvečer med 8. in 9. uro. Po Solkanu pride množica laških deklic in ženic, prav milo prepevajočih pesmice k časti Matere božje. Že se bližajo tje kjer bi imeli krmiti na pot svetogorsko. Za njimi stopajo trije iaški gosposki fantalini in začnejo se jim spaka vati. To zapazijo nekateri vrli solkanski mladenči, ko blisk jo udarijo za njimi, in zasuknejo nazaj one fantaline, resno jim zapovedaje: „Pustite romance v miru !* **) Ni bilo treba, še enkrat ponavljati resnobnega ukaza, kajti fantalinom so se noge šibile od strahu. Kvasili so tudi, da so zaklali dva vola, in sto parov pišek za — „vagabunde.44 Priprosta ženica to zaslišavši vpraša : »Kdo, menite, so oni »vagabundi * ?
Kaj pa so vse kvasili po črniški dekaniji v ponedeljek o nesrečah na sv. Gori, prepustimo to pogrevati drugim listom ; hvala Bogu, da je vse laž. Ali iz tega sopet vidimo., kako verjetne so vse pripovedke liberalnih listov, ko govorijo v sovražnim zmislu o veri ali duhovščini.
Prihodnjo nedeljo napravi černiška dekanija procesijo na Vitovlje, ker ni bilo lahko, se vdeležiti skupno one na sv. Gore.
Iz Černič. 15. t. m. smo se tudi mi napravili na Pijevo božjo pot k M. B. na Vitovljah. Stoji pa ta cerkev visoko nad našo dolino na strmem od Čavna nekako odločenem vrhuncu, na kterem je ravnine le za cerkev in seženj okoli nje. Razun dveh hiš so okoli homca le zgolj podrtije. Velika vhodna vrata med te razvaline in dalje k cerkvi kažejo, da je tu bila nekdaj trdnjava, v katerej so ljudje iskali zavetja, bodisi o času turških vojsk ali pa morda že o preselo vanju narodov. Korenika ,,vit‘ v besedi Vitovlje kaže na gotiški izvir. »Vitan* (praes. vail), pomeni čuvati, okoli gledati — circumspicere. V spisih, ki se hranujejo v farnem arhivu v Kanalu, se imenujejo Vitovlje po nemški Weitenburg. Na Štajarskem je Weitenstein, slov. Vitanje. Ali zdaj se ne spuščam nadalje v to stvar. (Če kdo več o tej besedi ve, naj mi jo pojasni. ***)
Kot božja pot je ta cerkev znamenita že od starodavnih Časov. Med ljudstvom je govorica, da davno prej, kot sv. Gora. (Gotovo. Ur.) Trikrat v letu, o binkoštih, na vel. in mali šmarni dan priroma silno ljudstva od vseh strani, s Krasa, iz Brd, in vse ipavske doline, s Trnovega, iz Lokvi, Tribuše, tudi Goričani pri-
*) Zakasnjeno ; ker uni krat ni bilo prostora Ur.
“*) Slava onim Solkanskim fantom !	Ur.
***) » Vitu je slovanska korenika, iz ktere je izpeljano imè	(v
prvotnem pomenu — junak, hraber, heros). „Vitah“ pomenja bivati, commo-rari. Če je bila na Vitovljah kdaj trdnjava, kazalo bi naj bolje, sedanje ime izpeljati iz starosl. „vit“. — .Nemška imena Weitenburg in Weitenstein in enaka niso nič druzega, nego navadne nemške spake slovenskih imen. Ur.
dejo po gostem. Le po strmih potih in slabih stezicah se da priti do cerkve.
K tej cerkvi tedaj smo napravili svojo procesijo. V nedeljo že po noči so se zbirali romarji od bolj oddaljenih krajev. Ob 5. u. je bila sv. maša, cerkev je bila vsa polna in tudi okoli cerkve vse polno ljudi. Ob 63/i 11 • se j° glavna pocesija vzdignila iz farne cerkve črniške. Ta Čas se prikaže tudi batujska procesija, lepo urejena pod vodstvom v. č. gosp župuika, postavi se pred našo čr-niško procesijo, prepevajočo v prvo litanije vseli svetih. Vrsta romarjev je bila dolga; zarad tega so se prepevale litanije ali pesmi h kratu na 6 krajih.
Prišedši iz Černič zagledamo že visoko sredi gore veliko vrsto pobožnih romarjev v procesiji; bili so vrli Kamenjci; vodil jih je njih v. č. gosp. župnik. Kmalu se nam prikaže drug prizor. Prav z vrha gore navzdol po strmi poti k M. B. gre zopet velik sprevod s Trnovega z g. vikarjem. V vasi Vitovlje, od koder je še pol ure hoda do cerkve, se je šempaska dolga procesija pred našo vvrstovala, kajti dolgo časa smo morali Črničanje na istem mestu stati. Vsa pot do cerkve se zdaj pred nami vidi. Oj čuden, nenavaden pogled! Na vrhuncu okoli cerkve vse mrgoli že došlih ljudi, na poti se vije čez V4 ure dolga vrsta sv. pesmi prepevajočih vernih, v bliščečem se solncu se lesketa dokaj križev; posebno je bilo lepo gledati tri šempaske zastave. Ko pride glavna procesija (fc. j. černiška) na vrh, bilo je že vse prepolno pobožnega ljudstva. Naši pevci zapojejo » Češčena Kraljica •* iu v. č. gosp. dekan odmolijo » Pod tvojo pomoč..* — Potem je bila tiha sv. maša ; ob 10. u. pa so imeli v. č. gosp. dekan slovesno sv. mašo z izpostavljenim sv. R. Telesom. Med mašo so ravno ta v. č. gosp. tudi pridigovali. Izvolili so si za predrek :	»Zveličani, ki za volj
pravice preganjanje trpijo, ker njih je nebeško kraljestvo.* Govor je bil zares tehten, okoliščinam posebno primerjen in ginljiv. *)
Rekli so naši romarji, da še nikoli ni pri nas take procesije bilo in je tudi nikoli več ne bo. Ne sežem previsoko, če rečem, da je bilo romarjev nad 4000, nekteri jih štejejo celò kakih 6000. Mašuikov je bilo 7, po 2 iz Černič in Šempasa, po edeu iz Batuj, Kamenj in s Trnovega.
Tukaj je očiten dokaz, da naše ljudstvo je vse vneto za svojo vero; ono očitno kaže svojo ljubezen do sv. Očeta in do sv. katoliške cerkve.
Taka gorečnost je omamila ali, rekel bi, prestrašila tudi ne-ktere naših liberalcev, ki se radi ogibajo cerkve, ali pa jo za silo le od vunaj ogledujejo. Tudi taki so se udeležili te procesije. Morda se je to zgodilo na kak mdt d’ odre. Z Bogom !
V	Solkanu, 17. sept. — Bivši župan g. M. Doljak se je res odpovedal županstvu, kakor pravi zastran zdravja. Županil je dalj časa in mnogo koristuega za občino storil, posebno obč. gospodarstvu na noge pomagal in slov. kot uradni jezik mesto italjan-skega v obč pisarnici vpeljal. Slednjič je hotel, da bi se denar, kterega ste občini Kronberg in Loka kot odškodnino za pašo na Lijaku dobile, za obč. potrebe porabil, — a v tem je , marsikaj grenkega slišati moral in to, ter marsikako drugo nasprotovanje ga je najbrže užalilo, da je odstopil od županstva. Njegov namestnik je And. Gabrijevčič, umen posestnik.
Naša šola se je 14. t. m. sklenila brez vsake skušnje. Tudi o tej priliki je naš krajni šolski svet pokazal, koliko se briga za šolo — še tega ni naznanilo, kedaj ima sklenitev šolskega leta biti; pa saj za marsikakega zadostuje čast in prilika, da svojo trmo pokaže. Podučiteljska služba je na novo razpisana, ker se do prvega obroka ni noben za-njo oglasil. Kar se tiče nadučitelj-ske službe, vam hočemo o priliki kaj zanimivega poročati.
Došlo je uredništvu to-le pismo:
Slavno uredništvo !
Blagovolite to »Poslano* v Vašem prihoduem listu priobčiti.
V	dopisu: „S Krasa, 6. sept., ki ga je priobčil Vaš list od 13. sept. t. 1. št. 11, čudi se gospod dopisatelj t—, govoreč o šolskih zadevah, kako da ni „Glas“ prinesel oznanila zarad razpisanih učiteljskih služeb v okraji sežanskem? ***) (Te 3 zvezdice so dopisnikove Ur.
Na to naj služi to-le v pojaznilo : Ko je okrajni šolski nadzornik razpis učiteljskih služeb v Sežano okrajnemu šolskemu pred-sedništvu poslal, je ob euem željo izrekel, da bi se razpisane službe po več časopisih naznanile, dobil je pa v odgovor od predsedniška, da se zarad prevelikih stroškov to ne da storiti in to je resnica ; kajti denar se le počasi nabira v okrajni šolski zalog, davki so že tako veliki, število zastanih davkov skoraj neverjetno, zdaj pa še 33°/0 za okrajni šolski zalog, pride gotovo marsikteremu bolj revnemu kmetu jako težavno. To pa le tisti vedó, ki razmere okraja sežanskega dobro poznajo.
*) Žal nam je, da nam za posnetek govora prostora zmanjkuje. Ur.
Ker so se razpisane službe po „Soči“ oznanile, ki je list po celem Krasu in, kakor vložene prošnje učiteljev dokazujejo, tudi črez kraške meje razširjen, bilo bi prav nepotrebno, ta denar še za „Glasw potrositi, ki se ni dal za druge slovenske časopise na Kranjskem in Šfcirskem porabiti in ki se za druge važnejše reči bolj potrebuje. Varičnost je vendar le pri vsem dobra reč. —
Kar pa uredništveno opazko zadeva, rečem le v kratkem, ako uredništvo kaj srbi, naj si le prej krv ohladi, saj dobro vemo, kam z to opazko pes taco moli.
Naj boljo bi pa bilo po kerščanskem smislu, da pred svojim lastnim pragom pometate.
Sluga
naj ponižniši Fr. Hafner l./r. c. k. okrajni šolski nadzornik.
V Pliskovici ,6/9 1872. *)
Ogled.
Avstrija. V Čislajtaniji nič zanimivega. Presvetli cesar je prišel 12. t. m. iz Berolina in podal se dva dni potlej v Budo-Pešt.
Na Ogerskem v Pešti ste pričeli 16. t. m. delegaciji dunajskega in ogersk. drž. zbora svoje zborovanje, da rešite obema polovicama države skupne zlasti finančne zadeve. Drugi dan (17/9) je sprejel cesar v Budi obe delegaciji, kte-rih predsednika sta Nj. vel. primerno ogovorila. Iz odgovora cesarjevega naj posnamemo to, da je Nj. vel. povdarilo prijazne razmere do družili držav, in da se ne bode zahtevalo izrednih denarnih pomočkov (za brambo države na zunaj), ampak le toliko, kolikor treba za ohranovanje notranjega miru in reda. *) Predsednik cislajtanske delegacije je Hopfen, ogerske pa grof Mailatti.
Zunanje države. Shod bevolinski časnikarjem še vedno predale polni. Razen tega, kar smo uni pot v »Glasu* rekli, podtika se mu vse polno druzih namenov in sklepov, gledé kterih je marsikaj verjetnega, a gotovega nikdo nič ne ve. Nar bolj pa polouradni časniki in krogi povdarjajo-mir, in to tako silno, da se mora zdeti že zastran tega to povdar-jenja sumljivo; za zdaj pa ni dvomiti, da bo mir. —- Naj bolj so se Francozi bali, da ne bi se v Berolinu kaj njim nevarnega sklenilo, a car Aleksander ~ je neki francoskega poslanca tolažil, da shod treh cesarjev nič žalega ne namerava proti Franciji, se ve, da s tem pogojem, da se tudi ona iznebi maščevalnih misli in odpove upanju, zgubljene dežele (Alzacijo in Lotaringijo) nazaj dobiti. S časom pride znabiti kaj zanesljivišega o nasledkih berolinskih pogovorov na dan. — Še to naj povemo, da je v Berolinu o času slavnosti cesarjem na čast veliko ljudi v strašni gnječi smrt našlo ali pokvečenih bilo.
S cerkvenega polja imamo iz Nemčije dvoje vesti naznaniti. V Fuldi so se zbrali nemški škofje in se bodo bržkone posvetovali, kako gre obnašati se glede zatiranja ka-toličanstva na Nemškem, v Yratislavu pa imajo od 12. t. m. svoj XXII. občni zbor katoliška društva nemška; naj imenitniši katoliški možaki nemški govore o naj važniših versko-soeialno-politiških itd. zadevah naših dni.
*) Po postavi nismo dolžni tega dopisa sprejeti, ker nima postavne o-blike — ker ni tak, kakoršni morajo popravni dopisi biti; — priobčili smo ga pa vendar od benedice do besedice in do črke natančno, ker je v marši kakem oziru — podučiven. — Opazka uredništva v poslednjem listu „G1.“ ni imela drugega namena, nego ta, da se je dopisniku „s Krasa ‘ pojasnilo, zakaj ni »yl*“ razpisanih služeb v kraškem okraju omenil. Šolski urad sežanski pa ali njega, v čigar področje ta stvar spada, smo hoteli rahlo opomniti, naj bi — občinstvu v korist — storil to, kar navadno dela okrajno šolsko nadzorništvo okolice gonške, ktero bo znalo sežanskemu nadzorništvu tudi povedati, koliko stroškov (! ?) prizadene goriškemu okraju to, da se naznanila zastran učiteljskih služeb „Glasu“ izročujejo. »Glas11 za reči, ki jih kot „vestirt sprejme, ne le n/c plačila ne zahteva, ampak je še celò hvaležen onim, ki mu jih po nudijo. V ostalem pojasnuje nadzornikov dopis sam sebe naj bolje. Ur.
*) Redni stroški za vojaščino za 1. 1873 znašajo 86 milionov fgold.. izredni 11 Ij2 mil., skup 97 1[2, tedaj 7 mil. več, ko za tekoče leto.
l'
V Svojci, v Gèneri, so je dognala neka jako važna stvar. Od leta 1861 do 1865 je bila v združenih državah severne Amerike strašna vojska med ondašnjimi severnimi in južnimi državami, ker so se hotele te poslednje od unih ločiti in biti same svoje. Tisti čas so si bile dale južne države narediti nekaj ladij na Angležkem, da so ž njimi lovile kupčijske ladije severnih držav. Severno - amerikanska vlada se je bila že koj takrat pritožila zoper to, da An-glaži južnikom ladije prepuščajo in da celò topovi in strelivo iia njih je z Angležkega. Tri take južno-amerikanske (z Angležkega došle) ladije, » Alabama", » Schenandoah* in »Florida* so storile trgovcem severnih držav veliko škode. Vojska se je končala; zmagale so severne.države.
Zdaj je šlo za poravnavanje vojsknih stroškov in za povračanje škode. Tako je prišla tudi po omenjenih 3 la-dijah storjena škoda na pretresovanje. Amerikanska vlada je zahtevala povračila od angležke; ali stvar je bila jako zahomotana. Pravda se je vlekla leta in leta, pa ni bilo moč priti do čistega in vedno se je bilo bati, da se vname vojska med Anglijo in Ameriko. Da bi se jej prišlo v okom, sestavila se je v Genevi razsodnija iz neutralnih (nobeno-stranskih) državnikov, in ta je te dni svojo sodbo izrekla. Angleži morajo plačati Amerikancem 15 V2 milijonov dolarjev (to je, 31 mil. naših goldinarjev) odškodnine. Srečni vspeh posvetovanja genevske razsodnije se je slavil s tem, da se je 22 j^rat s topovi ustrelilo.
JL>oiiicxùo novice.
(Duhovske spremembe.) Prestavljen je za vikarja v Boreano koop. bovški, g. J. Peternel ; na njegovo mesto pride novomašnik g. Sfcef. Starman. Novomašnik g. Ilovar Franc gre za 2 koop. v Cerkno, Ferfolja Jož. za subsidiarja v Komen.
(Šolske zadeve) 18. in 19. t. m. so imeli v Gorici učitelji goriško-okoličnega okraja 1. okrajno učiteljsko konferencijo. Sešlo se je 21 pravih učiteljev in podučiteljev, en duhovnik in nekteri druži. Vodil je obravnave nadzornik Fr. Budal.
(Tečaj za nadaljno izobraževanje učiteljev) v Gorici po min. ukazu od 6 apr. 1870 se začne 23. t. m. Poklicanih je k poduku iz mesta 7, iz gradišč, okraja 7, iz gor.-okoličnega 5, iz sežanskega 4, in tominskega 4 učitelji, kteri dobijo pofcuino in dnine. Gre pa misliti, da se poduka tudi še mnogi drugi učitelji prostovoljno udeležijo. Strošek za ta tečaj, ki bo trajal do konca oktobra, bo znašal neki blizo 2000 gold. Podučevali bodo gg. Tro-janšek, Motz, Glovacky in Val. Kumar.
(Pijeve slavnosti na Kostanjevici v Gorici), ki se je napravila za gospodo, ktera ui mogla iti uni dan na sv. Goro, u-deležilo se je obiluo odličnih pobožnih. Pridigal je o. Michelangelo, Kapucin iz Trsta (tisti, ki je imel letos postne pridige v tuk. vel. cerkvi).
(Profesor na c. k. viši realki v Gorici) je imenovan Jak. Čebular, dosedaj v Gradcu.
Razne vesti.
—Pervi splošni zbor vseh slovenskih učiteljev, kakor je „G1.^ že v štev. 9. napovedal, bode 24. m 25. septembra t. I. v Ljubljani. Po splošnem razgovoru iu muogili željah bodejo se pri tem zboru obravnavale te-le stvari:
1.	kako naj se slovenski učitelj za svoj stan izobražuje;
2.	kako naj se v naših večrazrednih ljudskih šolah podučuje drugi deželni jezik ;
3.	kako naj bi ljudski učitelji na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem imeli enakomerno plačo ;
4.	posamesni nasvetje.
Zraven tega bode dosedanji začasni odbor slovenskega učiteljskega društva poročal o društvenih zadevah in potem bode (po §. 13. društvenih pravil) voli tov pervosednika, blagajnika, trinajst drugih odbornikov in treh pregledovalcev društvene blagaj-nico iu knjižnice. Pervi dan t. j. 24. sept. t. 1. zvečer bode na.
korist slovenskega učiteljskega društva pod vodstvom g. A. Ned veda javna učiteljskega beseda ali koncert.
Drogi dan t. j. 25. sept. bode občni zbor društva v pomoč učiteljem in njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem.
S tem splošnim zborovanjem slovenskih ljudskih učiteljev združena bode tudi rasztava učil, ktere se bodo vdeleževali tukaj-Sni in vnanji knjigam ji in tudi posamesni učitelji iu nektere ljudske šole.
26. sept. potem se napravi, ako bodo kaki vdeleževalci hoteli, izlet v B'ed ali v kaki drugi bližuji kraj na Gorensko.
Vsak vdeleževalec pervega splošnega zbora vseh slovenskih učiteljev plača 50 kr. za vstopnico, s ktero se bode po znižani cem vozil po železuicah, in bode imel ž njo vhod v zborovanje, k razstavi, k učiteljski besedi in k drugim takratnim shodom.
Vse slovenske ljudske učitelje na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem, posebno vse ude slovenskega učiteljskega društva, vljudno vabimo k temu pervemu splošnemu zbora vseh slovefiskih učiteljev. Ljubi bratje, slovenski učitelji! pokažimo svetu, da nam serce bije za domačo šolo iu pravo narodno omiko, in da to svojo važno nalogo moremo le izverševati, ako svojo združbo uterjujemo, svoja Čutila čistimo iu bistrimo, da se za svoj težavni poklic spodbujamo, ter s posebnimi pomočki pomagamo tudi posebni naméri na blagor našega milega ndroda.
Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. 15. avgusta 1872.
(To je kaj za Vas, slovenski učitelji na Goriškem, a ne, da bi hodili po „Lehrertag“-ih, kakor je bil one dui n. pr. v Celovcu.
Ur.)
— Petindvajsetletnico svojega mašništva so obhajali 10. 11. iu 12. t. m. na sv. Gori sledeči c.č. duhovni naše nadškofije: p. n. gg. Lovre Rutar, vodja romarske cerkve na sv. Gori ; Andrej Pavletič, vodja zavoda gluhovnemov v Gorici; Ivan Šober, katehet na c. k vadnici v Gorici; Miha Oblokar, vikar v Grgarji ; Matevž Primožič, vikar v Šempolaji, in Anton Samar, beneficiat in kaplan na Verhovlji. i^ksercije je imel č. g. oče Dionizij, J. D. Pridružiti so se jim imeli tudi sošolci poreške škofije, ali ustavili so se v Trstu, kjer so s tržaškimi sošolci pri prevz. škofu tržaškem v Skednjem to slavnost obhajali. Letošnji jubilanti^ terž. so pivi, ki jih je prč. škof Legat posvetil.
— Preširnota slavnost 15. t. m. v Vrbi na Goreuskem, ktere se je udeležilo čez 4000 ljudi iz raznih slovenskih dežel, izvršila se je dobro—kakor pišejo »Nov." Naj bolj je pričujoče navduševalo petje. BlagoslovIjenja spominske plošče ni dovolilo ljublj. šhofijsko redništvo.
— Gledé na voljenje odbornikov za »Slov. Matico‘ zavračamo naše bralce na pojasnovalni spis ,.Pred volitvami v odbor „S1. Matice*4 v zadnjih »Novicah" štev. 30 od 18. sept. t. 1. Iž njega lahko posnamejo, kako nujno je, da se volijo oni kandidati, ktere je — kakor * Novice", »Danica", in „Slov. Gospodar" — tudi »Glas" v poslednji številki priporočil. Čč. gg. Matičarji torej, ki Vam je mar za to, da se naša »Matica" pošteno razvija, in da bo res narodu v blagoslov — odpovejte se obžalovanja vredni ne-skrbnosti iu zapišite na volilni list tistih 11 imen, ki smo Vam jih uni krat naznanili pa podpišite listek lastnoročno in pošljite ga po svojem poverjeniku ali naravnost tajniku ali odboru »Slov. Matice" v Ljubljano.
— Berolin, o kterem mestu se zdaj toliko govori, šteje 500 ulic, 16,000 hiš, 44 trgov, 42 mostov, več ko 60 cerkva in molitvenic, 820 tisuč stanovalcev, med njimi 50 tisuč katoličanov, 30 tisuč judov, vsi drugi so protestantje. Katoliška cerkev, v kteri je bil naš cesar z drugimi katol. knezi v nedeljo pri maši, je posvečena sv. Hedvigi.
— Janez Zalokar, župnik v pokoji, znani mnogozaslužni pisatelj slovenski, je ni davno umrl.
— Procesijo na Mengore na Tcminskem 29. t. m., je dovolilo preč. knezo-nadškofijstvo ; nadejamo se, da vrli Tominci ne bodo zaostali za drugimi dekanijami.
— Tretjo novo, ali diamanteno mašo bo imel č. g. Miha Gomiščik, vikar v pokoji, 29. t. m. na sveti Gori; obhajal bo šestdeset-letnico svojega mašništva.
— Razpis učiteljskih služeb. V šolskem okraji okolice go-riške se s tem razpisujejo učiteljske službe v sledečih šolskih občinah IV. verste.
Levpa, Lokavec, Gabrije, Cerovo, Vipolže, Vedrijan, Vogersko, Berje, Osek in Avče.
Dohodki teh služeb so določeni v §§. 22, 30 in 33 deželne šolske postave od 10. marcija 1870.
Opomne s.e tu, da se bodo te službe, ako bi ne bilo prosilcev z učiteljsko sposobnostjo, tudi podučiteljem oddale.
Prosilci naj svoje prošnje, previdene z dokazom učiteljske
sposobuosti in dosedanjoga službovanja, najdalje do 15. oktobra t. 1. pri dotičnih krajnih šolskih svetovalstvih vložijo.
C. k. okrajno šolsko svetovalstvo t; Gorici, dne 13. septembra 1872.
Predsednik.
— Razpis služeb. Razpisujete se s tem v goriško - okolič-nem šolskem okraji sledeči dve službi:
Učiteljska služba v Ribenbergu, občini II. verste, s plačo 240 goldinarjev in prostim stanovanjem, in pod učiteljsko mesto v Solkanu, občini III. verste, s plačo 240 goldinarjev.
Prosilci naj svoje prošnje, previdene z dokazom učiteljske sposobuosti in dosedanjega službovanja, najdalje do 10. oktobra t. 1. pri dotičuih krajnih svetovalstvih vložijo.
C. k. okrajno šolsko svetovalstvo vf Gorici dne 11. septembra 1872.
Predsednik.	,
— V deželnem zavodu za gluhoneme v Gorici je razpisana služba pervega učitelja sè 600 gold. letne plače in 100 gold. odškodnine za stanovanje, oziroma služba drugega učitelja s 500 gold. plače in 100 gold. za stanovanje.
Prosilci naj vložijo svoje prošnje z dotičnimi zvedočbami do konca t. m. pri deželnem odboru v Gorici.
Gospodarske stvari.
Poročilo
o II. seji opravilnega svèta banke »Slovenije*4 v Ljubljani.
(po »Slov. Gospodarju")
Pod predsedstvom g. dr. Coste imel je opravilni svet 1. t. m. svojo drugo, prevažno sejo, o kterej smo natančnega sporočila občinstvu toliko več dolžni, ker je žalibog med Slovenci peščica, ljudi, kterim je banka, kakor se kaže, silno na poti, ter ne morejo brez strasti o njej govoriti ali pisati.
Iz sporočila g. podpredsednika banke smo v svojo zadovoljnost povzeli, da je slavno ravnateljstvo sploh posebno pa še blagorodni gosp. dr. Costa neutrudljivo in na vsako stran previdno ravnal ter bistveno pripomogel, da je banka ustanovljena in zdaj svoje delovanje pričenja.
V 28 sejah (od 11. febr. t. 1. sem) je ravnateljstvo največ imelo opraviti s tem, kako.spečati akcije, za ustanovljenje banke potrebne. Stvar bila je toliko težja, ker se je nasprotnik celò v osnovalnem odboru našel, in ker je razun par slovenskih listov vse drugo novinarstvo proti podvzetju več ali raenj hujskalo. Da je pa kljubu vsemu — reči smemo — zagriznenemu hujskanju banka vendar našla na domačej zemlji zadostne pomoči, je očitno in veselo zuamuje, da možje, ki so banki na čelu, pri Slovencih in tudi pri sosednih bratih na Hrvatskem zaupanja imajo.
Ko je bil g. Oliva, predsednik češke »živnostenske banke", na svojem potovauju tudi v Ljubljani ter je zvedel, da se potrebno število delnic neposredno med narodom spečati hoče, se je kar začudil temu zanašanju iu pravil, da je ,,živnostenska banka44 komaj polovico potrebnih delnic med narodom spečala, za drugo polovico pa pri denarnih bankah zastave iskati morala. Cesar se tedaj g. Oliva vsled skušenj v svoji domovini pri nas nadjal ni, se je srečno dognalo, in »Narodov" dopisnik iz Ljubljane (štev. 35.) bi bil moral reči, da je g. Oliva že zanaprej čestital banki, ako 3000 akciji med narodom speča, ne pa pisati, daje »popravil nekoliko zmešane glave." Pač so modro, ne pa zmešane glave bile, ki so tako le sklepale: Več ko med narod deluic spravimo, vec bo tudi banka prijateljev in — agentov, toraj več uspeha imela. V najkrajšem času, ki se je kdaj enakim bankam dovolil, namiec v 6 mescih, je bilo potrebno število : 3000 delnic od več ko tisoč delničarjev podpisanih in vplačanih. S tem je slovenski narod vsemu svetu pokazal, da je bistrega uma in krepke volje.
Bankin kapital je zvečema na obresti vložen pri drugih denarnih društvih : pri podružnici graške eskomptne banke v Ljubljani blizo 70,000 gld., pri ljubljanski posojilnici 7000 gld., pri
zagrebški eskompti banki 70,000 gld.	.	.	.
Postavila si je banka dozdaj dve podružnici : v Iiagi pou vodstvom zvedenega in vrlega g. Jan. Ladisl. Cernya za Gesko, Moravsko in Šlesko, in v Trstu pod vodstvom g. Alojzija Brod-a. Ali in kje se še postavijo poddružnice, se bo pokazalo potem, ko se bodo
zavarovanja oglaševala.
Listnica uredništva: Slov. pridiga pri proč. na sv. Goro, poihodnjikrat v prilogi; g. T. prihodujič.
Odgovorna izdavatelja in urednika: ANT. VAL. TOMAN in MATIJA KRAVANJA
Tiskar: SEITZ v Gorici.