O zakonu in zakonskih zaderžkih pri Slovanih do XIII. stoletja. •Moft ift (Spisal Fr. Cucek.) ^^^t^.^ Vsak prosti narod ima svoje posebne šege in navade, svoje uredbe in postave. Tudi stari Slovani so imeli svoje posebno pravo, ktero poskusim v sledečih odlomkih na kratko popisati. Začetek naj se stori z odlomkom staroslovanskega rodovinskega prava. Dokler so se Slovani deržali svojih starih šeg in običajev, imeli so o zakonu skoraj enake zapopadke, kot jih ima izobražena Europa še sedanje dni. Slovanska prava so blezo edina prava srednjega veka, ktera^ so še sedaj nekoliko v rabi. Njihov znak je človečnost in pamet. Že v starodavnih časih so imeli Slovani zakonike, ktere je prejemal sin od očeta ali po ustnem izročilu ali pa po modrijanih in duhovnikih na deske napisane. Slovanska prava nam jasno dokazujejo, da so bili stari Slovani, v primeri z drugimi narodi, zelo omikani in izobraženi. Gotovo so bile te že v starih časih na tako visoci stopnji stoječe zakonske uredbe mogočen faktor neizmernega razšira in števila Slo­ vanov, ker je tudi narod slab in bolehen, ako je otrovan ali okužen vir, iz kterega izvira. Dokazov v zgodovini nam ni treba dolgo iskati. Med največimi uzroki prepasti rimskega naroda bilo je strašno pokvar­ jeno zakonsko življenje. Da sla to čutila že Cezar in Avgust, jasno dokazuje „lex pappia popea". Ali ni nam potreba tako daleč nazaj iti v prošlost; svariven izgled imamo nad kervoločnimi tlačivci Jugo­ slovanov. Kaj je zakon? Kobkor je raznih bogoslovnih, modroljubnih in politiških strank, toliko je razhčnih odgovorov na to prašanje ; reči se more : kolikor je glav, ki so to premišljevale, toliko je razhčnih odgovorov. Pa pustimo učenim in modrijanom prepir o zakonu; poglejmo rajši, kaj je njegova sverha ali cilj. Brez dvoma je množitev človeškega rodu, rojenje otrok zakonu bitna sverha. Ker pa človek slab in nezmožen na svet pride in bi mu bilo brez pomoči poginili, zato gre roditeljem dolžnost, rojenemu detetu pomagati in ga varovati, dokler ne more samo kot izobraženo človeško bitje živeti. Odreja otrok je druga bitna sverha zakona. Ker pa je treba po naredbi narave za rojenje otrok dveh oseb raz­ ličnega spola, z različnimi dušnimi in telesnimi lastnostmi, kterima je potreba uzajemne pomoči, je tretja sverha zakona uzajemna podpora. In da se ta cilj doseže, potreba je po mnenji ene stranke, da mož in žena do konca svojega življenja skupaj živita. Je bila li pri starih Slovanih zakonsk'a vez razvez- Ijiva ali ne? Z drugimi besedami, sta se li mogla zaročenca pri življenji enega ali druzega zopet oženiti ali ne? Mogla sta se. Mnogo starih pisavcev to poterjuje. Tako je bil zakon po kanoniškem pravu med naj glavnišimi uzroki odpora starih Čehov proti kerščanski veri. V kraljedvorskem rokopisu toži vitez, da mora do smerti samo z eno ženo živeti. V saškem ogledalu se nahaja, da Slovani po svojem ponavadnem pravu zakon razvezujejo, in prestavljavec saških prav terdi, da je pri Slovanih v paganskih časih samovoljna razveza zakona bila občna, in še mnogo pozneje v kerščanskih časih, konec XII. stoletja so občno tožili na Ruskem, da se samo bojari in knezi poročajo po cerkvenem pravilu, prosto ljud­ stvo pa lahkomiselno brez cerkvenega blagoslova se ženi in zopet žene razpušča. Se le potem, ko je duhovščina po sreči izkorenila stari slovanski „civilni zakon", uterdila se je pri katoliških Slovanih nerazvezljivost zakonske vezi; nasproti pa se je že v teh časih začelo mnenje širiti pri pravoslavnih Slovanih, da se more tudi cerkveni zakon zbog važnih uzrokov razvezati. Da se zakon sklene, potreba je bitna, da oba, ženin in nevesta, v ženitev privolita. Brez tega pogoja se pravi zakon ne more misliti, brez tega pogoja ostane samo posilstvo in prikračenje osebne prostosti. Tudi staroslovansko pravo je strogo terjalo privoljenje z ene in z druge strani. To nam dokazuje velika kazen, ki je bila postavljena na unos proti volji unesenke, in da je kazen dosti manja bila, ako je unesec unesenko samo proti volji roditeljev, ne tudi proti njeni volji unesel. Tako so po češkem pravu unesenca v smert obsodili, ako je unesenka priznala, da je bila s silo k ženitvi primorana. Ako je bil kdo uoosa obdolžen, pa se je lahko izgovarjal, da je bila unesenka v unos privolila. Ako je nedoletna hči, klera je bila še devica, pri- poznala, da je to prostovoljno storila, imel je oče pravico, jo ob glavo djati, unesca pa na dvoboj terjati. Ako pa je bila unesenka polno­ letna ali pa udova, nobenega ni kazen zadela, ker je pravico imela,, si za moža izvoliti, kterega si je hotla. Moral je pa unesec unesenko, ako še nista bila poročena, pod smertno kaznijo za ženo vzeli. Dokazuje nam to tudi ostro kaznovanje posilstva. Posiljena ženska je imela pravico, posilniku glavo odsekati. Po pravu cara Du­ šana je zgubil vlastelin, kleri je žensko plemenitega roda posilil, za kazen nos in obe roki, sužen pa je bil obešen (pri Slovanih naj sra- motniša kazen). Rob, kteri je žensko svojega stanu posiHl, zgubil je kakor vlastelin za kazen nos in obe roki. Po češkem pravu je po- silnika smertna kazen zadela. Samo od Derevjerjev, ki so na Ruskem stanovali, pripoveduje Nestor, da so sirove navade in običaje imeli, niso poznaii zakona z uzajemnim privoljenjem, ampak da so device ropali in odpeljevali. Rekli smo, da je zakon uterjen v uzajemnem privoljenji dveh oseb različnega spola. Tedaj morete pravi zakon le osebi razbčnega spola, ne pa več možkih ali več ženskih oseb med saboj skleniti. Daje pravi zakon, si tudi ne more mož več kot ene ženske osebe za ženo, in ženska ne več kot ene možke za moža vzeti. Duh zakona mora biti duh ljubezni, drugače ne more doseči zakon svoje sverhe. Ljubezen pa je izklenivna, ona hoče biti edina posesfnica ljubljene stvari. Razdeljena ljubezen ni ljubezen, tedaj se mora mnogoženslvo popolnoma zavreči. Mnogoženslvo mora roditi v družini sumljivost, prepir in raz- pertijo, prava odreja otrok se pa ne more še misbti ne. Razun tega mora mnogoženslvo po svojem bitji ženski spol na suženjsko stopnjo potlačiti, mu osrbnost odvzeti, ga tako ponižati, da je sčasoma le stvar, ki ima možu v meseno poželenje služili. Narod, kterega rodo- vinsko pravo na mnogoženslvu stoji, mora moralno in fizično hirati in pešati. O mnogomožlvu nočem ne govoriti. Tudi vkupnost žen se le nahaja pri narodih, ki žive kakor živina, in Slovani je niso nikdar poznali, akoravno so jim jo bolli oktroirati neki pisači, ki si Slovanov drugačnih misliti ne morejo, kot neumnih in živinskih. Ostane tedaj samo še prašanje, je bilo li kedaj mnogo- ženstvo pri Slovanih ali ne? Množina ljudstva ni v mnogoženslvu nikdar živela -, ono je bilo preveč nasprotno čistim šegam in navadam starih Slovanov. Dovoljeno je bilo kraljem in poglavarjem. Le pri nekterih slovanskih narodih, ki so na nemški meji živeli, živela je tudi množina v mnogoženstvu. Zaneseno je bilo namreč mnogoženstvo od Nemcev k Slovanom, ki so v Pomorji in okoli Labe živeli. Iz posnemanje so tudi Čehi včasi živeli v mnogoženstvu, ravno tako tudi nekteri ruski narodi, ki so menda sosedne azijske narode posnemali. Pri Poljakih in preko- karpatskih Slovanih gotovo ni nikdar bilo, ker noben letopisec nič ne piše o njem, kar bi bili gotovo storili, da bi bilo kedaj veljavo imelo pri teh Slovanih. Največa napaka Slovanov je bila od nekdaj njih slepa posnemarija in slepa ljubezen do inostranstva, klera jih je do­ stikrat učila, svoje bolje domače zametavati in se poprijemati slabšega tujega samo zato, ker je bilo tuje, — klera jih je dostikrat učila, tuji jezik, tuje šege več kot svoje ceniti. Že Tacit pripoveduje, da so Venedi, slovanski narod, svoje šege in običaje s sarmatskimi ogerdili. Posebno pa je bil nemški element Slovanom zelo škodljiv. Tako se jo razun mnogoženstva še dosti dru­ gih sirovih odločb vrinilo iz nemškega v slovansko pravo, akoravno so se zlo upirale slovan.skemu duhu. Tako se je vrinila barbarična pravica, novorojene otroke morili ; vendar se je pri Slovanih ta pra- vica toliko prikratila, da je mati, ako je štela že dosti otrok, samo pravico imela, novorojene deklice moriti, dečke je pa morala za službo domovine ohranjevati. Ravno tako tudi sirova pravica moriti starčke, ki si niso mogli nič več pridobivati, in strašno ljudomorstvo bogovom v dar. Kolikor več je to ali uno slovansko pravo iz nemškega vzelo, toliko bolj ste se gubile iz njega mehkočutnost in človečnost; prav očevidno je to v češkem pravu. Poglejmo zdaj druge zakonske zaderžke. # • Je bil li zakon sužnjev in nedoletnih pravnovelja- ven ali ne? Pisma od leta 1255 dokazujejo, da je zakon sužnjev pravnove- Ijaven bil. Tudi sužnost je bila iz tujstva v slovanske dežele zanesena. Ravno tisti, ktcrih vera uči, da smo vsi otroci božji, namreč kristjani, so Slovane učili, da je pravično ljudi kakor živino kupovati in pro­ dajati. Nemški Otoni so pervi vpeljali sužnost pri Slovanih na Labi in v Pomoranii, darovali in prodajali so cele trume Slovanov, kakor cede neumne živine. Ime sužnjev (Sklaven) je večni spominek nemške sile, in nam jasno dokazuje, kako so Nemci ravnali s Slovani, ki so bili v vojskah vjeti. Od tukaj se je suženjstvo razširilo čez Češko, kjer se je še le v 9. stoletji vterdilo, čez Poljsko in Rusko. K prekokarpatskim Slovanom je bila zanesena sužnost od Gerkov, Lahov in Madjarov. Koliko bolji so bili stari paganski Slovani od tacih kristjanov! Oni so človeški ravnali z vjetniki, so odločili dan, kdaj ima končali njih suž­ nost, in so jim dovolili, da so se mogli odkupiti in verniti nazaj v domovino, ali pa ž njimi prosto in bratovski živeli. Med njihovimi naj staršimi uredbami je bila postava, da slovanski vjetnik je prost, kakor hitro na slovansko zemljo stopi. Car Dušan je zapovedal, da se prodajavcu serbskega kristjana v deželo druge vere odrežejo za kazen roke in jezik. Stari Slovani niso hotli imeti v svojih deželah ne sužnjev, ne gospodov ; vsi so bili od pervega poglavarja do zad­ njega berača, v svoji domovini enako prosti. Mnogo časa je preteklo, preden je slovanski jezik za sužnost besedo imel. Pa tudi potem, koje bila sužnost vpeljana, nikdar ni bila tako terda kol na Nemškem; nikdar ni gospodarjem bilo dovoljeno, poljubno s sužnji ravnati. Suženj ni bil pri Slovanih brezvoljna stvar, vsakemu človeku so nektere pravice priznali, in so tedaj tudi sužnje k osebam šleli. Sužnost ni mogla biti pri Slovanih nikdar to, kar je bila na Nemškem, kjer je cela stoletja robe in robkinje gospodar kakor živino združeval in sopet razdruževal, kakor mu je bilo drago. V tej zadevi ga ni bilo naroda gez Slovane, oni sami niso poznali ne sužnjev ne gospodarjev. ^ Poglejmo sedaj drugo prašanje, ali je bil zakon nedoletnih prav- noveljaven ali ne? Mladost potrebuje modrega sveta in podpore skušenih starcev. Tedaj vidimo pri vseh izobraženih narodih nedoletne postavljene pod hrambo očeta ali pa varstva (jerobstva). Povsod se tudi nahaja pri Slovanih vebko spoštovanje do starših ljudi. Glavar rodovini je skoraj samovladno gospodaril čez svoje podložne ; njegovo gospodarstvo ni bilo podverženo nobeni postavi, ktere v tej zadevi nikdar ne morejo dosti veljave imeti. Ali on je bil podveržen moralnim postavam do­ brovoljne narave, ktere nepokvarjeni narodi zmiraj na tanko spolnujejo. Da zakon nedoletne hčeri ni bil pravnoveljaven, ako ni dal oče svojega dovoljenja, kažete dve uredbi : ena češka, druga pa uredba prava cara Dušana. O pervi smo že govorili. Ako je namreč nedoletna hči, ktera je bila še devica, prostovoljno, pa proti očetovi volji se dala unesti, imel je oče pravico, jo ob glavo djati; ako je polnoletna bila ali vdova, je ni zadela nobena kazen. Da je bila oblast staršev vehka pri ženitvi otrok, dokazuje nam tudi sledeča uredba cara Dušana : Ako je dekle brez sile pod obljubo zakona bilo oskrunjeno, in so potem starši pri- volih v zakon, tedaj ni zadela oskrunjevavca nobena kazen. Ako pa starši niso privolili, moral je bogati oskrunjevavec funt, premožni pol funta zlata plačati oskrunjenki, in je moral zraven za kazen še iz dežele iti. Če je pa bil zapeljivec reven, zgubil je za kazen nos, in je moral tudi iz dežele. Prostovoljna nečistost z vdovo pa ni bila nobeni kazni pod- veržena. Ozrimo se sedaj na vero, na duhovski stan in na slovesno ob­ ljubo čistosti; in poglejmo, ali so bile te tri reči zaderžek zakona ah ne. Je bila li vera pri starih Slovanih zakonski za- d erže k? Bila je, akoravno je bila v starih časih bolj kristjanom, kot pa- ganskim Slovanom zakonski zaderžek. Tako so ruski in tudi drugi slovanski knezi kristjane za žene imeli, akoravno so sami bili pagani. Odkar se je pa pri Slovanih razširilo kerščanstvo, postala je vera sko­ raj brez izjemka zaderžek zakona. Tako seje moral po pravu cara Dušana dati kerstiti gerški polo- verec (težko če ne Patareni), kteri se je na tihem s serbsko kristjano oženil, drugače je zgubil premoženje, ženo in otroke, in je bil pre­ gnan. Nekristjani in krivoverci niso mogli, od kar se je kristjanstvo razširilo, s kristjani zakona sklepati, ako so ga pa sklenili, morali SQ h kristjanski veri prestopiti. Glasnik Vni. • . - Ö Ostro prepovedan je bil zakon med kristjani in Židi, in to po­ stavo so Slovani vselej in povsod deržali. Na Moravskom je še clo sirova postava veljavo imela, da so Žida, kteri se je s kristjane oženil, z ženo živega pokopali. Duhovski stan in slovesna obljuba čistosti nista bila zakonski zaderžek, dokler je imelo slovansko pravo veljavo-, še le potem, koje kanoniško pravo v slovanskih deželah zadobilo večo veljavo, postale ste te dve reči zakonski zaderžek. Tako so ruski, polski in pomoranski knezi nune za žene imeli, tako Mieczyslav in Boleslav. Plemstvo je tudi dostikrat nune za žene imelo, v Pomoranii tudi prosti ljudje. Ženitve duhovnikov so se še le sčasom po malem zgubile, ko je kanoniško pravo veljavo zadobilo. Stari paganski Slovani niso imeli prav za prav nobenega poseb­ nega duhovništva. Brezženstvo duhovnikov se je zlo upiralo slovan­ skemu duhu. Na Poljskem je stalo duhovnlštvo do leta 1197 v ozki zvezi z meščanstvom, ali od tega časa, ko je duhovništvu zakon bil prepovedan, pešala je edinost bolj in bolj. Škofe, kteri so kaznovali duhovnike, ki so se ženili, preganjali so plemenitaši. Na Ogerskem je dolgo časa imela uredba veljavo, da je katoliškemu duhovništvu zakon pravno dovoljen, samo to je bilo prepovedano, da ne smejo vzeti robkinje za žene. V čanadski škofii so še v XII. stoletji djakoni in subdjakoni se ženili, ,in potem po krivih potih si pridobili posve- čenje za mašnika in bogate duhovnije. V Dalmacii so še v XIII. sto­ letji duhovni bili oženjeni. Tako je v XIII. stoletji Joanes, spljetski nadškof, na šibeniškem cerkvenem zboru šibeniškemu škofu za eno leto odvzel službo in dohodke, in ga obsodil, da se mora vsaki petek skoz tri leta postiti, ker je svojim duhovnikom zakon dovolil. Mašnikom po imenu Folko, Joanes in Mihael je odvzel za tri leta službo in dohodke, ker so se oženili po posvečenji za mašnika, in jim zapo­ vedal, da se morajo od svojih žen ločiti, če nečejo v cerkveno pro- kletje pasti in svoje službe za vselej zgubiti. Sorodništvo, zakonski zaderžek, kteri je od nekdaj veljavo imel pri vseh izobraženih narodih, in jo imeti mora, ker ima globoko na­ ravno podlago, je tudi pri Slovanih vselej bil zakonski zaderžek. Narodi, pri kterih sorodništvo ni zaderžek zakona, morajo ali moralno zelo pokvarjeni biti, ali pa stojijo na zlo nizki stopnji omike. Kteri so bili členi sorodništva, to je pa težko povedati, ker leto- pisci mešajo narodne uredbe z uredbami rimskega in kanoniškega prava. Latinski letopisci tožijo, da se Slovani ženijo v členih, od cer­ kve prepovedanih. Pravo cara Dušana razločuje 4 stopnje, vse druge sorodnike ima za tujce. Toliko je gotovo, da je po slovenskih pravnih zapopadkih bilo dovoljeno v zakon stopiti sorodnikom četertega člena. To je bilo kanonskemu pravu nasprotno, in papežem je pozneje obveljala, da so kralji to prepovedali. Tudi na Ruskem je^^bil zakon v četerlem členu pozneje prepovedan. Če je mož umeri, morala ga je žena eno leto obžalovati, in se menda ni smela zopet omožiti, dokler ni leto preteklo, pa gotovo se ne ve. V starih paganskih časih je bila navada, da se je žena sama z lastno roko umorila, in da so jo z možem na eni germadi sožgali. To strašno šego je še le kerščanstvo odpravilo. Pravo cara Dušana zapoveduje, da mora žena, če je mož na povelje cara v vojsko šel, 10 let nanj čakati, in da se sme še le eno leto potem zopet omožiti, ko je za gotovo zvedla, da je umeri. Zakon proti ti postavi je bil kaznovan kakor prešeštvo. Če je mož zopet nazaj prišel, imel je pravico novi zakon razvezati in ženo zopet nazaj vzeti. Letopisci hvalijo čistost starih Slovanov, možkih in ženskih, pre- šeštva skoraj niso poznali. Čistost in zvestoba slovanskih žen se je Gerkom čudna in čeznatorna zdela. Nestor piše od Polanov: Polani so bili bolj izobraženi, ko drugi Slovani, sramežljivost je kinčila nji­ hove žene, in zakon so deržali za sveto dolžnost. Edinost in čistost ste kraljevale v pohištvu. , V starih časih je mogel mož ženo sam z lastno roko kaznovati * zavoljo prešeštva. Pri Poljakih je bila na prešeštvo vohtev med smertjo in okernjenjem za kazen postavljena. Po pravu cara Dušana je neoženjeni možki, kteri je z omoženo žensko prešeštvo storil, samo 30 perper (perpera r-. marke) plačal, vse je bila le žena kriva, in mož je pravico imel, jo zavreči. Če je pa tudi možki bil oženjen in ona omožena, moral je on 100 perper plačati, in ona je bila le tepena, druga kazen je ni zadela. Ostane nam še prašanje, kako so Slovani zakon skle­ pali, in ktera razmera je bila med možem in ženo? ^ Najstarji način sklepati zakon je menda bil ta, da so ženske kupovah in ropah. Samo po sebi se zastopi, da ropanje in kupovanje žen v terdi zvezi stojita. Eni pisavci terdijo, da se še v tem stoletji nahaja kupo­ vanje nevest pri Serbih na Turškem in pri finskih narodih na Ruskem. < Se konec pretočenega stoletja je bila skorej pri vseh slovanskih na­ rodih navada, in je pri nekterih še dandanašnji, da so na ženitni dan sorodniki in prijatli na konjih in dobro oroženi pri ženinu se zbrali, in potem po nevesto šli. To kaže, da so v pn-tečenih časih device ropali, ali pa se bali napadov, in zares prepevajo Serbi v narodnih pesmih take napade. Pri Poljakih je bila navada, da je oče aU pa njegov namestnik nevesto izbral, in jo potem ženinu pripeljal. Pri Slovanih, ki so v Radomiči, Viatori, Sjeverzi in Drevli pre­ bivah, bila je navada, da je pri velikih igrah med vasmi mladost obo­ jega spola se shajala, in mladenci neveste si zbirali, in da so potem zaceli skupej živeti brez vsake slovesne zveze po zakonu. Tudi potem, ko so Slovani kristjani postali, bilo je težko, jim odvzeti njihove stare navade. Ne more se dvomili, da so Slovani že v starih časih tudi po cerkvenih postavah se poročali, kar so posebno knezi radi storili ; ali tudi to je gotovo, da so še v kerščanskih časih še dolgo zakone privatno in brez duhovništva sklepali. Ko se je že kerščanstvo vterdilo, imel je še dolgo civilni zakon veljavo. Pri Serbih so pri sodnijah sklepali civilni zakon, kterega so „brak" imenovali. Cerkveno poroko so pa imenovali „venöanje". Na Poljskem so še le za kralja Lešeka vesoljno se v cerkvi poročali. Na Češkem se je že leta 979 trudil sveti Adalbert cerkveno poroko vpeljati. Na Ruskem se je še le v XII. in XIII. stoletji cerkvena poroka popolnoma vdomačila. Na Serbskem je moral postavodajavec zapovedati, da za naprej se smejo ljudje le v cerkvi poročali. Na Ogerskem je do kralja Kolomana civilni zakon veljavo imel. Kar se tiče razmere med možem in ženo, ni bila ravno taka, kakor pri izhodnih narodih, ker je bilo ženam dovoljeno povsod se pokazali in iti, kamor so hotle ; ali možje so jih imeli za poterpežljive služabnice, ki se ne smejo pritožiti, in ki, po paganskih zapopadkih, morajo možem še na unem svelu streči. Žalibog ima ta razmera v nekterih slovanskih deželah še dan današnji veljavo. Še sedaj ni pri Serbih na Turškem žena dosti več kot služabnica-, goto"0 je ta razmera med možkim in ženskim spolom posledek kupovanja nevest. Ali je morebiti pri Serbih na Turškem kužni uphv turškega življa uzrok te razmere? Ena noe na Kumu. ,4 (Spisal Fr. Erjavec.) • ' ^ Pasji dnevi so jemali slovo. Da bi jim ostala njih stara slava in da bi jim znabiti kdo kaj ne oporekal, pripravili so nam za odhod vročino, da bi človek lahko mislil, da je neučakavni Faeton spet en­ krat prijel za soinčne vajeti. Posebno v mestnem ozidju je bilo po dnevi zgoreli; Ljubljanica se je jako skerčila, ribe so nekako omotne švigale sem ter tje in pogosto iz vode poskakovale. Pratika je tudi kazala dež in komarji so na večer pikah, da je bilo joj — ali dežja le vendar ni bilo. Bog ve, kolikokrat na dan sem pogledal na Krim, ali si je že nategnil sivo megleno kapo nad oči — pa vse zastonj, nobene meglice ni bilo viditi : kot bi me hotel za norca imeti, se mi je dan za dnevom smejal v jasnem zraku. Pač prav je imel Prešern, ko je pel: