fe. E.: Weriand de Graž.                                         45
Književna poročila. i.
Weriand de Graz.
Zgodovinsko-rodosiovna razprava, spisal Davorin Trstenjak.    Založil pisatelj. Tisk tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovci 1884, 8°, 71 str. Cena 60 kr.
Drobno, ali za slovensko zgodovino prezanimivo knjižico poklonil nam je pred kratkim neumorni naš pisateljski starina Davorin Trstenjak. S to knjižico nam je razbistril g. pisatelj eno najtemnejših dob naše domače zgodovine in za zmerom iz nje prepodil zagonetno pošast P op p o Starchand, Thuringen-Weimar-Orlamunde in Sempt-Ebers-b e r g, pošast, ki je zadosti dolgo po naših specijalnih zgodovinah strašila in glavo belila marsikateremu mlajšemu preiskovalcu naše povestnice. Gospod Trstenjak je razvozlal štreno, katero so bili malo kritični, akoravno zelo marljivi preiskovalci (kakor: Frohlich, Gebhard, Tangi, Muchar) zmedli, in zgodovinskemu svetu enkrat za vselej dokazal, da prvi znani praded Win dis chgr at zo v t. j. Weriand de Graz, ni bil Weimerovec, pa tudi ne ednoisti z Werigandom, bratom breškega Starchanda (von Frie-sach), ali pa grof plaienski, marveč domač koroški plemič nižje vrste, čijega nasledniki so dospeli do knežje časti (pg.  4).
To svojo trditev je podprl g. Trstenjak s tako neovržljivimi dokazi, da je celo nemška kritika njegovo razpravo zelo laskavo ocenila in le obžalovala, da knjižica ni ob ednem tiskana tudi v nemškem jeziku. Trste-njakova znana učenost, njegovo poznanje vse dotične literature, njegova bistroumnost, logična doslednost in redki dar srečnega kombinovanja, prikazujejo se nam v ti knjižici, kakor v malo kateri dosedanji njegovi razpravi. Tudi najstrožji skeptik ne mogel bi nič ugovarjati doslednemu izvajanju Trstenjakovemu. Rezultati njegovega preiskovanja imajo tem večjo vrednost, ker se navadno ujemajo z nazori in rezultati najkritičnejših do-tičnih nemških zgodovinarjev, n. pr. Ankershofna, Trudperta Neugarta, Wendrinskegai. t. d. S kratka, delce je originalno in zmagljivo!
Naravno je, da Trstenjak pri svojem rodoslovnem preiskovanji razpravlja in pojasnuje tudi lep kos slovenske, zlasti dinastične zgodovine od 1. 1091. pa do 1. 1250. in še dalje. Tu se omenjajo ne le dogodki tičoči se koroške in bližnje štajerske zgodovine, nego sosebno še isterske in kranjske, pa tudi oglejske in goriške. Zlasti važno je, kar se poudarja na str. 9., da so bili Slovenci že v IX. stoletji (za vojvode Henrika, ki se je podpisoval „Dux Sclavorum, seu Carentanorum") vsi pod ednim žezlom  združeni!    Na to zgodovinsko resnico le preradi pozabljamo,
46                                         S. K,.: Weriand de Gtraž.
kakor bi se bali sami svoje sence! Vojvodina koroška je imela na jugu in vzhodu svoje marke, t. j. istersko, slovensko, gorenjo in dolenjo štajersko. V tem zmislu je g. Trstenjak prav dobro protolmačil, zakaj so se isterski mejni grofje   imenovali   „marchiones   Carentanorum"  (na str.   24).
Knjižica ima tudi nekaj prav zanimivih topografiških opazek (na str. 10, 12, 29), n. pr. da se zemlja na južni strani Konjiške in Dolge gore še vedno imenuje Krajina in njeni prebivalci Krajinčani. Samo bilo bi želeti, da bi se pri posamičnih krajevnih imenih ne opuščalo povedati, kakor se je to na str. 12. zgodilo, kje in blizu katerega znanejšega kraja se ti kraji nahajajo. To je potrebno zavolj pregleda teretorjalnih odnošajev m ker so v listinah imenovani kraji časih tako neznatni, da jih dan danes ne najdeš celo na specijalnih zemljevidih, ali pa da vsaj mnogo časa izgubiš z dolgim iskanjem.
Trstenjakovo delce podaja tudi nekoliko lingvističnih opazek (na str. 31.), od katerih je zlasti važna, da se mora dan danes pisati V al kun, a ne Valhun (str. 32.). Pri tolmačenji besede grad, gradeč bi bilo opaziti, da so stari Slovani tako imenovali svoja ograjena zbirališča (navadno na kakem holmci), kjer so trgovali in posvetovali se o skupnih zadevah. Gradec je bil središče župe in ob času nevarnosti pribežišče in trdnjava proti sovražniku. — Akoravno moramo Trstenjakov jezik v obče hvaliti, vendar se ne moremo z nekaterimi njegovimi izrazi sprijazniti, n. pr. s polehniti (str. 56) za nemški „belehnen" (podeliti kot beneficium).
Stvarnih pomot podpisani ni mogel opaziti v ti knjižici. Neverjetno se mu zdi samo, da bi bili Franki že 1. 534. čez vso Koroško, in torej tudi nad slovenjegraško okolico vladali (pg. 6.). Vprašanja o prvobitnosti Slovanov v denašnjih slovenskih pokrajinah dotica se g. Trstenjak le mimogrede (str. 29.), vendar pa navaja tudi novih nemških pisateljev, ki zagovarjajo omenjeno  prvobitnost in s  tem potrjujejo  Trstenjakove nazore.
Ta razprava bi utegnila zanimati tudi nestrokovnjake že zavoljo zgodovinskega pregleda v „Uvodu", še bolj pa za to, ker se dokazi na več mestih ponavljajo in vedno z novimi uzroki, ali pa z druzega stojali šča utrdujejo, kar bi sicer za izobraženega historika ne bilo potreba.
Konečna moja sodba je, da g. Trstenjak zaslužuje za svoj ne mali trud popolno priznanje od strani našega izobraženega občinstva, kakor si je to v predgovoru knjižice želel sam.
S. R.