___    3    ___
Zabavno berilo.
Črtica o Črnogorcih.
Iz Francoskega spisa: ,,Voyage sentimental dans les pays
slavesu.
V mestu Trstu sem se bil sprijaznil z nekim Francozom. Ta Francoz je nekoliko let preživel v Jugoslovanski, skupljai je svilniška jajčiea in zapredke. Nekega dne stopim v „Caffe antico Tomassoa, ter ga zagledam v družbi z nekim Nemcem, sam ne znam, kde je sešel se z njim. Ta novi prišiec je bil na poti v Dalmacijo zbog beretije z morskimi gobami, s plodom Jadranskega morja. Le-ta človek je bil Jako omikan, a meni se je zdelo , da ni še znebil se vsega, kar je bil naučil se na Bonnskem vseučilišči.
Na nasprotni strani v kavarni sta moški sedela dva Črnogorca — kakor zmirom, popolnoma v orožji; na mizi nista imela nikakorsne jestvine; takov je Črnogorski običajv Jaz sein brezi vsakojakega odloga začel motriti oba Črnogorca. Jeden nju, mladenič, ni razodeval prav nič posebnega, jeden pa, starček, kazal je se svojo vnanjostjo jako odločno dušo in dobro srce. Brke je imel dolge, lice okoščelo, rameni Široki in nekako izbokaoi, telesa je bil brdkega, svobodno vzrast-lega. Ko je bil opazil, da je moje posebne pozornosti predmet, ni zmotilo ga to prav nič; a kdor bi bil bistro opazoval ga, preveril bi se bil, da je njegovo telo ozra-čilo se z nečim giedaiiškim. Njegov mladi tovariš pa je bil zmirom tisti.
Ko sem jaz motril obeh Črnogorcev obraza in posebnosti njune obleke, vse iz belega sukna, v tem Nemec ni nehal milih gorjancev gledati, — gledati skoro plaho. Zamaknil se je v živ razgovor s Francoskim trgovcem in ta razgovor, dragi čitateij , hočem ti popisati.
Nemec. To sta dva lisijaška iupeža. Nihče ne pride v njune gore, da bi mu ne odrezali ušes ali nosii, ali pa ce!6 glave.    O zmikaštvu nečem ni spregovoriti.
Francoz.    Da, tako jih popisuj6.
Nemec. To so ljudje, ki si dade glavo načeti vselej, kedar koli se jih poloti migrena.
Francoz. Vaša beseda me jako zanimlje, tim bolje, ker sem uže sam dal se zapeljati v njih gnjezdo.
Nemec. To je famozno! Podoba kaže, da ste vendar zdravih udov vrnili se iz nj h brloga.
Francoz. Tačas sem bil še mlajši, le za tega del sem bil tako drzovit. Bival sem dosta mirno v Skadru, v velikem mestu Turškega pašalika. V vaaki hiši bilo je treba zapreti okenice (fensterladen), ko hitro so prinesli luč v hišo, če ne, dobil bi človek skozi štirioglato
luknjo, kakoršne luknje so v Skadru okna, — dobil bi bil skozi njo pozdrav iz puške. Frosinila me je svojevoljna misel, da bi šel malovpogledat na Črno goro. Tačas so se stepli Albanci pa^Crnogorci, a zakaj? — Albanci so bili ukradli dva Črnogorska vola, a pastir je bil tudi zginil. Črnogorci tatov niso gnali h kadiju, kar bi bili morali učiniti omikani ljudje, temuč pobrali so Albancem dvakrat toliko volov in vzeli pastirja, ki je voli imel v skrbi.
Nemec.    Sodnik  bi  bil gotovo   pokaznil lupežnike.
Francoz. Tega tačas ni mogel znati človek, ali vse ima svoj začetek. O boji, kar ti barbari trdč, ne bilo bi varno popotovati iz Albanije na Črno goro, ali pa a Črne gore v Albanijo, — popotovati v čolnu, ki bi ga vodili moški, ker takoj bi lehko vstala strelba. Toraj so me peljali v čoln, ki je vodilo ga ^osemnajst Albanskih žensk. Ti barbari, Albanci in Črnogorci, imajo ta običaj, ta predsodek, da ne varuj6 le ženskih, temuč da nič zalega ne uČinijo tudi moškim, kateri se zaupajo ženskemu varstvu.
Nemec* To je narobesvet! Sicer pa vam, go3pod, trdim, da je to, kar vi imenujete predsodek, le ju-nask čut, katerega bi se tudi Nemec ne smel sramovati.
Francoz. Moje veslarke so bile krepke ženske. Kakova ramena so to bila, gospod , in kakovi so bili vratovi! Ko sem osamel bil med temi živočimi karija-tidami, pač nisem čutil se nič kaj dobrovoljnega. Kaj bi bil začel o boji z osemnajstimi? — Spomnil sem se Orfejeve osode. Prepluli smo Skadarsko jezero brezi vsakojake nezgode. Ko smo bili priveslali k bregu joa nasprotni konec jezera, pokazala se nam je takoj Črnogorska vas Rjeka. Jako so me iznenadile čedne hiše. Čudovito! imeli so tudi most. Dvakrat se jim je bil zrušil, pa dvakrat so ga zopet postavili, sedaj pa trdno stoji. Zamislil sem se v Skadar, kjer so strani uže nekoliko let potrte in kjer reka Bojana svobodno uhaja okrog močno tako, da so me po močvirji morali cuco-ramo prenesti v iadijico.
Nemec.    Das ist kolossal!
Francoz. Tista trenotja, ko sem se bližal pobrežju, zagledal sem dvanajst Črnogorcev, nekateri so sedeli na klopi, nekateri na tleh, nekoliko pa je ob zidu slonelo jih, kurili so lule in njih obrazi so razodevali misli — jasne tako, kakor bi bili imeli najčistejšo vest.
Nemec. Raji recite, da so njihovi obrazi razodevali tisto grozno hladnokrvnost, ki jo navada daje zločincem.
Francoz. Ti barbari, moram trditi, oblečeni so bili jako pošteno in njih skupnost je bila živo krasna. Naša ladijica je bila še le priplula k bregu, uže je eden izmed njih vstal, a spregovoril ni ne besedice. Jaz sem menil, da je to lupežniški načelnik ; ali ni imel na sebi nikakoršnega znamenja, ki bi se bil z njim razlikoval od drugih tovarišev. Ta je najpopreje popadel drog, katerega mu je bila podala ena mojih veslarek, prijel je prednji del ladijice — in potegnil jo je k sebi s tako opreznostjo, kakor bi bile veslarke bile njegove hčere, jaz pa njegov sin. Zabil sem vam povedati, da je bil ves, prav do zob, nenavadno in dično orožen.
Nemec.    Das iat enorm !
Francoz. Ko sem gledal vse to, sam sebi sem opomnil: moči nimaš, da bi be ubranil, skrbi na moč, da se bode z lepa vršilo vse; mirno stopi pred-nje, vljudno in prijazno, kakor bi te vabili na gostijo. Moriturus vos s a 1 u t a t. *)
Nemec. To menda je bila edina pomoč , s katero ste mogli vplivati na-nje.
Francoz. Vstal sem se zadja v ladijici. Teh barbarov načelnik je zagodrnjal nekaj sam sebi, ali   zago-
*) Pozdravlja vas ta, ki se na smrt pripravlja.
*
drnjal je čestilno, — in  da sem stopil iz čolna,  podal mi je svojo mogočno roko, ki je bila jako čista.
Nemec. Gotovo je bil popreje spral z nje krvave pege.
Francoz. To trenotje so vsi drugi barbari vstali in mirno približali se mi tako, da so takoj vsi stali okrog in okrog mene. Jaz nisem ni žugnil. Na obeh straneh so me na lehko prijeli pod pazuhama, spregovorili niso ni besedice in speljali so me v neko hišo. Tam so mi pokimaii, naj sedem na klop, s katere je eden teh lu-pežnikov prah pomel. Takoj so mi prinesli čašo, polno neke črne tekočine, ki se je kadilo iz nje.
Nemec.    Zat6, da bi vas ostrupili.
Francoz. Izpil sem to pijačo, ni črhnil nisem, kakor Aleksandar Včliki, kakor da sem bil poln zaupanja do njih. Ta pijača je imela tako slast, kakoršno ima kava. Odločil sem se, da ali umrjem, ali pa živ ostanem, kar je drago mojim gostiteljem. Ko sem čakal, kedaj me bode začelo klati po drobu, vdal sem se ve-selosti — do cela po Francoski navadi.
Nemec.   Ali je bil strup to?
Francoz. Menim, da je bil strup, ali tako počasen, da po dvajsetih letih ne čutim se nikakoršnega njegovega vpliva na me. Ko sem pil, jel je eden teh lupež-nikov resno basati in zažigati jako dolgo lulo. Naposled je vzel prosit robec, otrl je z njim trobelko iz jan-tara — in podal mi je to tobakarijo z desno roko, levico pa je položil na srce. Po nekolikem časi sem svojim ječarjem razodel se, da bi rad govoril z njihovim prvim vodnikom, a res so me takoj odpeljali k Danijelu I. To je bil blezu tridesetleten moški, krepkih ramen, ne velik, silno kljukastega nosu in živih oči. Oblečen je bil tako, kakor so bili oblečeni drugi barbari.
Nemec. Gotovo zato, da bi ga nihče ne bil spoznal, kedar jih je peljal na kak razboj.
Francoz. Danilo je govoril francoski in italijanski. Povprašal me je, kaj je kaj novega v Francoski, katero je hotel poznati tudi drugače, ne le vsled tega, ker je „Journal des Debats" pridno čital, kar mi je razodeval razgovor z njim. Začel mi je popisavati svojo domovino močno razvnet in do cela z drugimi barvami, nego jo sploh popisujč. Njegova skrb je merila na to, da bi jej Evropa pripoznala samosvojnost, katero v resnici uže vživa, pa da bi dovolila, da bi s Črno goro zedi-mla nekatere rodovitejse kraje v ravni; dejal je, da Črnogorci dom& nimajo dosta živeža, kar jih sili, da ali hodijo plenit, ali pa morajo zapuščati domovino. Druga neprilika se mu je zdela mnogo žalostnejša od prve.
Nemec.   Natiirlicb.
Francoz. Ko sem bil knezu razodel svojo željo, da bi rad krenil v Kotor in na poti ogledal njegovo glavno mesto, takoj je ukazal, naj mi odsediajo njegovega konja in dadč spremenika. Razsebila sva se — na videz najboljša prijatelja. Konj je krepko stopal in napetih ušes korakal po skalnatih gorskih stezicah.
Nemec.   A spremenik?
Francoz. Moj spremenik je bil mlad deklic, šestnajst   ali sedemnajstleten.
Nemec. To je lisijaštvo! Cital sem v „Augsburg. Allg. Zeitg.", da taki Italijanski lupežniki radi imajo ženske za pomočnice.
Francoz. Tudi jaz sem slišal to; ali kaj naj učini človek, ki uže zdihuje v volčjem žrelu?
Nemec. Kadoveden sem, kako ste se oteli iz te nevarnosti.
Francoz.   Jaz se sam sebi čudim.
Nemec.   Kaj ne, da se nikoli več ne vrnete nazaj?
Francoz.  Kedo zna? — Nekega Angličana je pred
------    4   ------
nekolikimi leti jako zanimalo to,   ker je   lezel  v medvedjo jamo v Berni   in v jami  dražil  medveda,   kateri ga je raztrgal.   Ali jaz vas zagotovljam, da mi" ina .Črni gori niti na um ni prišlo, da bi bil koga dražil, ni knezovega konja ne.    Da, pričam, da sem jako naglo dal se  zmoči   znameniti   in   čestiti   postrežljivosti  teh   barbarov.  Ostal sem z vsemi, kakor Francozi rekajo, „boa enfant", to je izraz, katerega  bi ne poskusil ponemčiti.
Nemec. Francozi se naj raj i le šale. Pripovedujte dalje, gospod! Zapustil sem vas osamelega, izročenega temu dekliču, ki je gotovo bil neveren, kakor morski val.
Francoz. Popotovai sem po svetu, ki ni nič dru-zega, nego sama pusta skala. Po pravici pripovedajo, da Stvarnik, ko je hotel dovršiti Črno goro, nikamor ni ozrl se, temuč razsul je tam polne vreče kamenja. V teh skalinah ni pravih razmernih vrhov , niti dolin, ni tako, kakor je drugodi.
Nemec. „Quem dixsre chaos". Morali bi tija poslati barona Hausmann-a. *)
Francoz. Deklic ni bil lep, pač pa je bil erčan, živ in krepkih mišic. Stopal je tako čilo, da je konj jedva dohajal ga. Kjer koli je stezica zvijala se , šel je kar naravnost in čvrsto stopal po strminah, kjer bi celo koza bila jedva vzdržala se. Brzo sem opazil, da na hrbtu nese precej težek sveženj. Ali me nje ljudje napadejo, obesijo ali na kol nataknejo, to je bila njih skrb; Francoz pa je vljuden človek. Opomnil sem devici se svojim najprijaznejšim glasom: ,,Sestrica, obesi svoj sveženj na konja." Moja mila barbarka niti zaru-dela ni, kar bi se gotovo bilo pripetilo mnogi Nemki, ni spregovorila ni, temuč poslušno je na konja dela svoje breme. Ko smo prišli do kraja, ki mu je ime Dobroško selo, vstavila se je devica pred neko osamelo kočo in dosta krepko je z nogo potrkala na vrata, ki so se takoj odprla, kakor bi naju bili čakali. Prišla je iz koče neka starčica, kateri je devica pošeptala nekoliko besed.
Nemec.    Dej, poknilo je žalostno trenotje.
Francoz. Najgotovejše žalostno, kajti starka je prinesla drug sveženj, deklic pa je brž zadel ga na svoj hrbet — in stopala je naprej prožno tako, kakor bi i ta sveženj bil na konji počival. Ne bodem vam pravil o mojih okolncstih v glavnem mestu, le to pripovedam, da na stolpu ni bilo ni jedne Turške glave, kar je sicer bila navada. Ko smo bili začeli z gorskega gre* bena stopati navzdol, zagledal sem v daljavi, ki je človeku zdela se, da je precej kratka, ali v ogromni glo-belji — zagledal sem Kotorski zaliv. Morska voda, ki jo na nekolikih krajih stiskajo ozka naročja, širi se nenadoma zopet, zato da dela štiri vodojeme; pobrežje robijo štiri porastle strani, ki se dosta polagoma vzdi-gajo, razen na tej strani k Črni gori. Skala, ki venca zalivu sesuto okolje, ta skala je belkasta, pa črnikasta, kakor je obrnjena: ali k solncu ali od solnca. Vasi se se svojo nerazmernostjo milo razlikujč od prijetne barve rastlinstvu, ki jih objemlje, in od sinje mokrote morskih valov, ki časi pljuskajo do njih zapražja. Dalje se razprostira Jadransko morje, podobno široširi (weit) modrikasti plahti, ki se na obzoru edini z jasnim nebnim obokom. Neštevilni ribiški čolni zdaj pljuj6 v skupino, zdaj se razpršujč, kakor truma divjih labudov. Kolika nesreča bi me bila zadela, da so me ubili ti barbari, ne bil bi videl tega prizora, ki mu ni podobnega nikjer! Ali ko se oko zamiče v neizmerno dalečino, noga še zmerom stopa po trdih in nehvaležnih tleh Črne gore. Na poti smo srečavali mnoge Črnogorce, ki so domov šli iz Kotora, kamor na prodaj nosijo zelenjad in korun.
*) Imenovali so ga „chaos.u Hausmann je bil upravitelj mesta Pariza o Napoleonu III.
Zemljo, ki v njej to oboje raste, Črnogorci in Črno-gorke, kakor kako zlato, skrbno isčo in zbirajo in na svojih hrbtih znašajo na odločene prostore. Sploh zemljo ograjajo ž nizkimi zidovi in znašajo na take prostore, od kodar je voda jie more splaviti ali kjer je kamenje oe more zasuti. Črnogorci so brzo stopali po skalnati riži, in ko so prihajali mimo mene, pozdravljali so me tako-le: „Z Bogom!" — jaz pa sem jim odzdravljal: „Z Bogom, bratje!" Videl sem,v da so vsi ti barbari pri sebi imeli ogromne dežnike. (Jim bliže sem bil meje, tim pastejša, golotnejša je bila zem'ja. Nap6sled pridem do Avstrijskega mesta Kotora, ki ga venčajo v višek kipeče skale in kjer se človeka zdi, da je konci sveta. Oddal sem konja deklica, stisnil sem ma dolar v roko in opomnil: ,,Hvala ti, sestrica\u — devica pa je poslovila se: „z Bogom, brate!" — in objela me je svoboda!"
Nemec. Hamlet bi bil dejal: „Strange, strange, very straDge! *)
Po tem razgovoru smo: Francoski kupec, morskih gob bčrnik in jaz veselo na zdravje napili Črnogorcem in Črnogorkam.                               L. Gojko.
-----    5    ___
*) Čudno, čudovito, jako Čudovito!