Nismo Slovenci sam6, ki njega slaviti smo dolžni; vsega Slovanstva obseg, Slavinih sinov nebroj Časti in čislaj moža, žrtvujočega vse domovini, ki jej bil steber je čvrst, jej bil podpornik je jak. Dokler bo gledal Triglav na drago nam zemljo slovensko, dotlej mu bodi spoinin v srcih hvaležnih cvetoč. (3. <p. f Janez Weingerl, bivši nadačitelj v Cirkovcah. nBlagor mrtvim, ki v Gospodu umrjejo; naj počivajo od svojega truda; kajti HJihova dela grejo za njimi." Neizprosna smrt posegla je zopet med učiteljske vrste ter si izbrala v svoio žrtev starosto spodnještajarskih učiteljev, umirovljenega nadučitelja v Cirkovcah — Janeza Weingerla, kateri se je — star 89 let — v Ljutomeru dne 3. sept. preselil v večnost. Janez Weingerl se je porodil dne 11. dec. 1811. 1. v Gačniku, župnija Jarenina v Slov. goricah. Oče mu ie bil kmet Jožef Weingerl, mati Ana, rojena RoSker. Pokojnik je imel dva brata in dve sestri; bili so veleposestniki v jareninski in Sentjakobski župniji. Sestra Ana Zemljič je umrla lani, brat Jožef (veliki dobrotnik jareninske cerkve) predlani, brat Franc in sestra Treza Macherl pa že poprej; vsi v visoki starosti. Naš Janez se je odločil za učiteljski stan. Leta 1872. prišel je v Gradec, kjer je pohajal pouk za učiteljske pripravnike na vzorni Soli. Zvršil je ta enoletni tečaj z najboljSim uspehom ter si pridobil leta 1828. spričevalo za učiteljskega pomočnika, leta 1833. pa spričevalo učiteljske sposobnosti. Od jeseni 1828. 1. do 1830. poučeval je kot pomožni učitelj v Svični, leta 1831. pa pri Sv. Jakobu. Tukaj se ga je lotila huda mrzlica; vsled te bolezni je bil 9 mescev na dopustu. Ko je zopet ozdravel, prišel je v jeseni 1. 1832. kot pomožni učitelj v Slivnico blizo Maribora, kjer je ostal 5 let. Kar si je tukaj prihranil prostega časa, porabljal ga je vestno, da si je popolnil svojo izobrazbo; izuril se je tudi v orglanju in cerkvenem petju ter je v tem prebil mes. februvarja 1873. leta poseben izpit; hodil pa je tudi v počitnicah v slivniško grajSčino (takrat lastnina kneza Poniatovski) pomagat pisarit. V jeseni 1. 1837. ga je nastavil knezoSkofijski sekovski ordinarijat kot stalnega uCitelja, cerkovnika in organista v Cirkovcah na Dravskem polju, kjer je služboval celih 42 let do 31. avgusta 1879 1. Tega dne je nastopil zaslužen si pokoj. Kot glavno nalogo svojega življenja smatral je blagi pokojnik svoj učiteljski poklic, v katerem je vestno, marljivo in uspeSno deloval celih 41 let. O njegovem plodonosnem delovanju pričajo naiglasneje uradne pohvalnice, katerih si je zaslužil vrli učitelj preceišnje število. Poslali so mu pismeno priznanje in pohvalo dekanijsko šolsko nadzorstvo v Slivnici, grajščinski urad v Slivnici, kn.-šk. sekovski ordinarijat, Stajarski gubernium in v najnovejši dobi okrajni Solski svet v Ptuji. Za mnogoletne zasluge na šolskem polju mu je presvitli cesar 1. 1879. podelil srebrni križec s krono, katerega mu je pri svečanosti, prirejeni od učiteljskega druStva ptujskega v Ptuji dne 9. maja 1880. 1. prip61 na zaslužna prsa takratni okraini glavar ptujski g. Trautvetter. Kot penzijonist preselil se je Weingerl iz Cirkovec v Maribor, da bi od tod ložje oskrboval obdelovanje svojega vinograda pri Sv. Jakobu. Weingerl je bil poseben prijajatelj vinarstva in sadjarstva do zadniega in ni mu bilo žal ne truda ne stroškov, da se vedno zboljSa stanje dobro obdelovanega vinograda. A v svojem pokoju ni se čutil prav zadovoljnega, manjkalo mu je dela, kateremu je bil od svojih mladih let privajen. Vedno vzgledno delaven pokojnik tudi v svoji starosti ni hotel samo počivati, temveč želel si je primeraega opravila v kaki pisarni. Takoj je bil veselejši, ko se mu je posrečilo dobiti opravilo v kn.-šk. konzistorijalni pisarni, v katerej je bil od kraja pomožni uradnik, a 1. 1882. postal je namesto umrlega Ignaeija Katschthalerja pregledatelj cerkvenih računov. L. 1894. pa so vsled visoke starosti pokojnikove začele pešati telesne moči, tako da odslej ni mogel več veliko čitati in pisati. Ni mogel torej dalje ostati v tej prijetni službi ter se ji je odpovedal. A tudi na tem mestu si je pridobil priznanje in pohvalo kn.-šk. lavantinskega konzistorija z dopisom dne 28. marcija 1894, št. 825. Zdaj se je preselil Weingerl iz Maribora k svoji najmlajši pri Sv. Petru niže Maribora omoženi hčeri. Ko pa je ta I. 1897. umrla, povrnil se je nazaj v Maribor. Tukaj pa mu umrje I. 1898. njegova druga žena, rojena Regholec (prva je bila rojena Solack od Sv. Lenarta); osamljen starček se je zdaj stalno preselil v Ljutomer k svoji drugi tukaj omoženi hčeri. Akoravno je bil že slabihav, vendar si je ohranil duSevno čilost do zadnjega dneva ter je tukaj prav mirno za-se živel. Bil je ves čas svojega življenja krepkega zdravja; živel pa je tudi jako zmerno in redno. Zadnji dan meseca avgusta zadene ga kap na možganih in tri dni pozneje — 3. septembra ob poldne — je mirno v Gospodu zaspal. V sredo 5. sept. popoldne zbralo se je na sprevod 28 učiteljev (učiteljic) iz ljutomerskega in ormožkega okraja pred Franc Jožefovo šolo, da skažejo svojemu sotrudniku — učitelju veteranu — poslednjo čast. A potem, ko so bili gg. učitelji zapeli premilo žalostinko »Nad zvezdami«, spremili smo premilega starčka do poslednjega počivaliSča, ki se nahaja na ljutomerskem pokopališču poleg gomile pokojnikove vnukinje. Tukaj so zapeli učitelji Se nagrobnico »Blagor mu.« Omeniti Se mi je, da so se razen učiteljev in učiteljic pogreba vdeležili trije domači duhovniki, g. okrajni glavar pl. Supančič, g. dež. poslanec dr. Rosina, množica tržke gospode in mladina Franc-Jožefove deške in dekliške šole. Pokojnik je bil poStenjak, skoz in skoz blagega značaja, dober in skrben oče svojim otrokom, vesten učitelj, marljiv in vzoren v spolnjevanju službenih opravil. Umrl je, kakor }e živel — kot veren kristjan. Po pravici veljajo tudi blagemu pokojniku slavne besede, ki so jih pisali naš nepozabljivi knezoSkof Slomšek v svojem pastirskem listu dne 1. septembra 1859. 1.: »Kolikor dober učitelj velja, koliko trpi in občini dobrega stori, tega sicer svet malo spozna in slabo plačuje; pa veselite se pridni učitelji moji, za toliko lepSe hoče biti VaSe plačilo v nebesih.« In sveti Duh pravi: »Oni, ki jih veliko v pra- vičnosti podučujejo, se bodo svetili, kakor zvezde na nebu na večne čase.« Torej, dragi prijatelj, odpočij se v Bogu od dolgoletnih trudov; učiteljstvo pa, kateremu naj bode Tvoje plodonosno delovanje v vzgled, ohrani Te v trajnem spominu. Blagemu pokojniku — svčti večna luč! ¦J. E. R. Smešničar. Samuel naroča sinu Benjaminu: »Kadar dospeS v Krakovo, ni treba pisati. Vzemi ta-le frankovani zavitek ter ga vrzi tam v poštno nabiralnico; tako zvem, da si srečno tja došel!« Benjamin: »Oče, to znamko si lahko prihraniva! Vrgel bom nefrankovano pismo v skrinjico, in ti ga ne sprejmi; a vedel boS vender, da sem srečno dospel v Krakovo!« Žid, ki je Sel z drugim židom mimo lepe žene, pljunil je. »Mojzes, kaj pljuješ pred to lepo ženo ?« »Ne pliujem pred to lepo ženo, pljujem le zaradi babe, ki jo imam doma!« V trgu »Mačji hrbet« se odda občinska gostilnica v najem. Najemnik sme goste prenočevati, hraniti in klati. Županstvo.