Da se razumemo! V ,,Slovencu" od pretekle srede 24. decembra 1902 1. piše nekdo o šoli in učiteljstvu na kmetih. Ne bomo se spuščali v podrobnosti tega spisa, ki je brez dvoma potekel iz peresa kakega bolj treznega in kolikortoliko še za svoj narod vnetega starejšega duhovnika. Hočemo pa vendar konštatovati, da smo že tudi mi čestokrat poudarjali, da sta duhovnik in učitelj nakazana eden na drugega, da sta navadno edina faktorja na kmetih, ki sta poklicana, postavljati temelj za boljšo bodočnost narodovo, da bi torej ta dva, stanova morala biti složna v delu za narodovo prosveto. Izjavili smo tudi že, da sloni naše delovanje na naukih naše vere in prosili, naj se ovadi u.itelj, ki bi delal zoper vero, višji  gosposki, da ga kaznnje. Rekli smo, da stojimo na temelju  šolskib zakonov, ki dajejo vsemu pouku in vzgoji verskonravno smer. In vse to smo rekli iz odkritega srca, ker bočemo tndi res tako delovati, ne pa zato, da bi s takimi besedami prikrivali svoje misli. ,,Slovenčev" člankar  pravi, da med duhovniki in učitelji ni načelnega nasprotstva, ker oba stanova morata delovati na verskonravni podlagi, pač pa se to nasprotstvo umetno neti od  liberalne (?) stran; Oahovščina ne hrepeni po konkordatni šoli, ker je ta nemogoča, pač pa hoče imeti nekaj besede pri vzgoji mladine. In tako dalje več lepih besedi — pa saii 'h besedi. Kadar obupava gospoda okolo ,,Slovenca" nad svojo nespametno taktiko glede šole in učiteljstva, takrat jo je sama dobrota. Kadar se pa euti močno, takrat pa sramoti Šolo in učiteljstvo očitno in na skrivnem, kakor že more. Posebno pa vedno ponavlja, da mi netimo razpor, da smo mi a priori sovražniki duhovščine, da — celo vere, dasi ve ta čestita gospoda, da ni to res. Ta gospoda ve prav dobro, da se učiteljski naraščaj vzgaja na podlagi šolskib zakonov, torej za versko-nravno vzgojo, in da bi se hudo pregrešil učitelj, ki bi si upal ščuvati bodoče učitelje zoper duhovnike. A ta gospoda pa tudi ve; da se duhovniški naraščaj že 20 let in _e veČ hujska proti učiteljstvu. Gospodje v leraenatu se uče: ,,Z učitelji imejte malo opraviti!" Torej slikajo nas učitelje lnladim dahovnikom kot nekaj nianj vrednega, kakor ljudi, ki niso vredni, da bi dubovniki itncli kaj prida opraviti z njimi. Torej se dela nesloga med duhovniškim in učiteljskim stanom od duhovske strani, ne pa od učiteljske ali, kakor pravite, liberalne. In dubovniki, ki se*posebno izkažejo v gonji proti učiteljem, se celo nagrade. Kaj čuda torej, da ta stanova gresta vedno bolj vsaksebi, mesto da bi se združevala. Učitelj ne bo nikoli več mežnar. In dokler se ne bo duhovščina čutila toliko vredno kolikor res stori za javni blagor — in opnstila tisto staro misel, da je že zaradi svojih blagoslovov nekaj posebnega, nekaj vzvišenega nad vsetni drugimi stanovi, tako dolgo ne bo miru in skupnega delovanja. Vsak iraej toliko besede, kolikor si storil dobrega izven svoje službe. Izpolnjevanje službenib dolžnosti je vsakemu dolžnost, ne pa zasluga. Učitelji smo hvala Bogu tako daleč prišli, da nam ni treba po farovžih milosti iskati. Storimo svojo dolžnost in če nam preostoja časa, še kaj zraven za svoj narod, pa se nam ni bati nikogar. Če pa lemenatarje uče, d a n a j imajo z učitelji malo opraviti, potem bomo pa tudi mi rekli: učitelj bodi kolikor mogoče samostojcn in ne hodi nikamor po milosti, najmanj pa k tistim, ki na vseh koncih in krajib preže, kako bi tebe in tvojo šolo strli, ker je — prokletstvo za ljudstvo!