273 Jasenovac v snegu Zdaj so roke - veje mile, oči - cvetovi, strte kosti - korenine. Ob reki kočice uboge kot plodovi krvavih solz, slane vode. Zdaj je zemlja - gnezdo skrito, v njem tihe ptice. Grobi zeleni molčijo. Ob reki igrice otrok na produ, toplem ob tesnobe mrtvih mater. Pozimi volk plašan beži. Sneg sled zabriše. In burja cvili in jama vzdiše. Svečniki kostanjev -beli stožci plemenov v jutru, z nadihi rdečerožnatimi. Pesmi Jože Kastelic MOTIV OB SAVI CVETOČI KOSTANJI 274 Jože Kastelic Poslušajo kose in se pripravljajo na padce v zeleno vodo, ko se obleti poročni dan. Kje bom strme gledal cvetove v deževnem popoldnevu? Ko mračina posname sinji pas neba in se vrata zapirajo! TU HODIM Zeleni mir prekriva gozdno pot in steza se gubi med skale in praprot, diši vsa trava, listje, sled divjadi. Svarilno ptič kriči. Tu hodim, misel pa osvobojena, z nemirom bliskavice nad zeleno krošnjo. Ne loči trenutka zdajšnjega od časov minulih, ne uvidi nujnosti te ujete poti in v sanjah si gradi domove, vrte, in jih spet predaja tuji zapuščenosti. In nič je ne obvaruje nevarne igre, brodoloma brezšumnega v tolmunih ur in dni in let - ah, izgubljenih! VARIACIJA NA STARO TEMO I »O zarje Vidove!« - Raketni ogenj v odštevku bliskovite sekunde še ni ugasnil očesa že plane drugi z nasprotnega pola hemisfere in dan se ne razlikuje od noči noč sestra dnevu Faeton in Ikarus sta zgorela in potonila obenem in kako naj še čutim utrip srca na monitorju časa in kod naj vlažna luna zapelje svoj voz v Zahodno morje? 275 Pesmi VARIACIJA »Satelitov trop oznani« -NA STARO TEMO II bliskoviti moment sinteze eksplozija v milijardno potenciranem žarenju in grozdi pepela kot po raketnih proslavah Versaillesa pozne dobe. Globus pada Orion in Južni križ sta priči zadnji greh zadnjega Adama poslednji poslednji in odmeva ni. In v črnem jutru ni več rojstva zvezda sterilno umira ne misli ni več in ne vprašanja: »Čemu?« BAROČNI Med razkošjem grmovja, APOLON cvetov, čebel, ptičjega petja kamniti Apolon s privajeno kretnjo stila poznega desnico dviga k zatilju do tula. Puščice operjene, barvni spektrum, vse name okrutno namerjene, vohajo kri. Zakaj ne prihajaš v dolgi duhovni odevi ta čas, zakaj ti lira ne poje zmagoslavno in zakaj mi skrivaš plešoči zbor Muz na Parnasu! Okrutni Lovec, sestro Diano si naščuval nadme, moji psi že brusijo volčje zobe, koncerti, slike, rapsodije -že vse nič! NA LOKU Na loku Devete se kaos odpoveduje oblasti, DEVETE šopirni trušč stoterih nujnosti izgublja mike, 276 Jože Kastelic k bistvenosti te zvoki vodijo za roke, slepcu ti pomaga hoditi veliki Glušec. Zeleni grm proseva v tvoje oči skozi mreno, nabrekla mrežnica uplahne, zbistri se pogled, čas ves sedanji se sporazumeva z zgodovino, očitki, grehi, zločini se krčijo v neki drugi ego. Čista ti roka poseže zdaj za sadežem darežljive jeseni, še misel na zimo in noč boleča ni -v darovanju, prijatelji, besed in glasov se ozrimo tja gor k zvezdnemu šotoru! JUŽNA MORJA Kako zeleni vlak vseh palm V SEPTEMBRU nad srebrnikasto laguno (zemlja, domovi, prti vrtov vseh barv) drsi od vetra gnan v višinah, negiben vendar in v širinah ob oceanih Tropov večno znan - Kako ti v rosi rumeni med trsjem školjka, iz dna prignana, in trume ptic drobnih, prebelih, nad vsem dva clipperja: dva pelikana - Kako v valovih se delfin rodi in na vršini pen kako, kako mu temna plavut drsi med vedno srečnejšim odmikom - od oceanov črnih z Mornarjem Večnim nad mrtvospečim Titanikom -! DUNAJ V DECEMBRU Na križu, na križpotju zlati cesar, purpurni kardinal, Mittel-Europa, Kapuzinergruft. Zgodnje predvečerje na struni kancone iz Don Giovannija. 277 Pesmi Brezmejno prostorje levo, desno, v globino dimenzije, polaroid na moji dlani, Kokoschka. Donava z leve, v desno panonska rdeča zarja. Požari. Kako, zakaj večno pogled z juga, prizadeti pogled? Vsipaj se božični sneg, zametaj Karntnerstrasse, dohode k motnozamračenim snackom, k Štefanovim nikoli dograjenim stolpom!