O R I N T O L O Š K I POTOPIS 
GALAPAGOS 
PEKLENSKI RAJ 
/ / besedilo in foto: Matija Križnar 
> / t ' ' r t i . 
: J . 
v ^ - ' - -
ST 
55L- Í7- * /W*'^ Í . -Á-
r l S f f - 'Y'\ 
/ - 7 5 / J>* 
V ' ' ¿ ¿ S í s 
Galapaško otočje ima poseben čar, ne glede na to, 
da ga obiskujejo trume turistov in na njih prebiva 
več deset tisoč ljudi. Narava posameznih otokov 
je dokaj raznolika in ponekod brez vmešavanja 
človeka neprehodna. Že prva srečanja z živalmi 
pa obiskovalcu ponudijo enkratne občutke, saj se 
počutiš kot v živalskem vrtu brez ograj in mrež. 
Svet ptic 04, december 2016 ̂  10 
astanek galapaškega otočja povezujejo s 
tektonsko dejavnostjo na stičiščih dveh 
J _ tektonskih plošč - Kokos in Nazca. Otočje 
je nastalo na skrajnem severnem robu Nazce, kjer 
poteka prelomna cona med obema ploščama in se 
z dna dviga podvodni hrbet Carnegie. Galapaško 
otočje je torej vulkanskega nastanka in se je pričelo 
oblikovati pred približno petimi milijoni let. Skozi 
milijone let so se oblikovali različni vulkanski 
otočki in otoki, današnjo podobo pa je Galapagos 
dobil šele pred tisočletji. Najstarejši otoki, kot sta 
San Cristobal in Española, ležijo na vzhodu, naj-
mlajši otoki pa na zahodu - denimo Fernandina in 
Isabela. Prav slednji je tudi največji galapaški otok 
z zelo aktivnimi vulkani, kjer je nazadnje leta 2015 
izbruhnil vulkan Wolf. Vulkani niso zgolj uničeval-
na naravna sila, so tudi vir zelo rodovitne zemlje, 
kar je razvidno skoraj povsod. Pusto pokrajino ak-
tivnih vulkanov poraščajo le redki kaktusi (recimo 
Jasminocereus thouarsii ali Brachycereus nesioticus) 
in različne vrste opuncij (Opuntia sp.), kjer iščejo 
senco galapaške grlice (Zenaida galapagoensis). Ta 
golobja vrsta je nekoliko manjša, a precej barvita 
Galapagos zveni zelo eksotično, kot raj sredi oceana, 
toda slika je danes popolnoma drugačna. Že pred stoletji 
so prvi obiskovalci in prebivalci otočja s seboj prinesli 
tujerodne vrste živali in rastlin in s tem ogrozili krhko, 
a odporno otoško naravo, ki se še danes bojuje s prišleki. 
Površina: 
8.010 km2 (okoli 63 o tokov in 
o točkov) 
Št. prebivalcev: 
2 6 . 6 4 0 (ocena iz leta 2012) 
Št. vrst ptic: 
174, od tega 29 endemičnih 
ter odlično prilagojena tudi suhi vulkanski pokra-
jini. Govorice o tem, da so te grlice radovedne in 
vajene ljudi, smo izkusili iz prve roke, ko nam je 
ena pozirala le meter stran. V nekoliko bolj obraslih 
območjih pa se med vejevjem spreletavajo rumeno 
pernati zlati gozdičarji (Dendroica petechia) in ende-
mični floreanski oponašalci (Nesomimus parvulus). 
Galapaško otočje naseljujejo štiri vrste oponašal-
cev, ki jih med seboj najlaže ločiš po obliki kljuna 
in vzorcu na glavi. Ti glasni ptiči se dobro zlijejo z 
okolico in jih navadno težko opaziš med drevesni-
mi vejami ali grmičevjem. 
PRED DARWINOM 
Po nastanku otokov so le-te kaj kmalu porasle ra-
stline in poselile živali. Na rastlinskih splavih sta 
morska tokova (panamski in perujski) na otoke 
zanesla želve, legvane in druga živa bitja. Ptice so 
na otočjih našle varna zavetišča in še danes brez 
strahu spremljajo obiskovalce. Živalski prišleki so se 
morali prilagoditi različnim življenjskim razmeram 
na otokih, predvsem hrani in njeni dosegljivosti. 
NA OTOKU NORTH SEYMOUR različni rastlinski pasovi 
tvor i jo značilno otoško pokraj ino. Ob obalah rastejo 
mangrove, ki jih nekoliko više nadomest i jo bolj zelnate 
rastline, grmičevje in redki kaktusi. 
Ljudje so otoke odkrili po naključju in prvi doku-
mentirani obisk pripisujejo škofu Tomasu de Berlan-
gu, ki se je med plovbo proti Peruju izgubil in pristal 
na enem izmed otokov. Mornarji so tod našli velike 
kopenske galapaške želve velikanke (Chelonoidis 
nigra), špansko imenovane galápago, in otočja se je 
tako prijelo današnje ime. Prihod ljudi pa je pomenil 
tudi vdor tujerodnih vrst živali in rastlin, ki so jih 
s seboj v naslednjih stoletjih prinašali mornarji, 
pirati in kitolovci. Hkrati se je pričelo izkoriščanje 
otoških virov, med katerimi so najbolj trpele prav 
omenjene želve (z mnogimi izumrlimi podvrstami), 
saj so jih morjeplovci prevažali na ladjah kot hrano. 
Ti nerodni plazilci namreč lahko brez hrane živijo 
več mesecev, torej so idealna sveža hrana za dolga 
morska popotovanja. Danes so želve velikanke 
izumrle skoraj na vseh otokih in po pripovedovanju 
GALAPASKA GRLICA 
(Zenaida galapagoensis) 
Svet pt ic 04, december 2016 ^ 11 
ZANIMIVE VRSTE PTIC: 
rjavi pelikan 
(Pelecanus occidentalis), 
galapaški pingvin 
(Spheniscus mendiculus) 
galapaška pegasta sova 
(Tyto alba punctatissima), 
galapaška kanja 
(Buteo galapagoensis) 
zlati gozdičar 
(Dendroica petechia) 
črni kormoran 
(Phalacrocorax harrisi), 
lepa burnica 
(Fregata magnificens), 
modronogi strmoglavec 
(Sula nebouxii), 
floreanski oponašalec 
(Nesomimus parvulus), 
rdeči plamenec 
(Phoenicopterus ruber), 
galapaška grlica 
(Zenaida galapagoensis) 
galapaški ščinkavci 
(rod Geospiza) 
RJAVI NODI 
(Anous stolidus) 
Eden izmed slavnih 
galapaških »Darwinovih 
ščinkavcev« 
GALAPAŠKI PINGVIN 
(Spheniscus mendiculus) 
našega vodnika so jih bili zaradi današnjih lovcev 
prisiljeni izseliti celo z največjega otoka Isabela. 
ŽIVALSKI VRT BREZ OGRAJ 
Ikonični Galapagos še vedno ostaja obljubljena 
dežela ljubiteljev nenavadnih živali, med katerimi 
so tudi ptice. Kot se je izrazil eden izmed naših 
sopotnikov, je to živalski vrt, kjer manjkajo ograje. 
Obiskovalce od živali ločijo zgolj kupi kamenja, ki 
so položeni ob potkah, in nenavadno je, da lahko 
zgolj meter od sebe opazuješ gnezdeče lepe burnice 
(Fregata magnificens) in modronoge strmoglavce 
(Sula nebouxii). 
Na večjem otoku Santa Cruz se nad igrivim ga-
lapaškim morskim levom (Zalophus wollebaeki), 
lenimi morskimi legvani (Amblyrhynchus cristatus) 
in rdečimi obalnimi rakovicami (Grapsus grapsus) 
spreletavajo rjavi pelikani (Pelecanus occidentalis), 
ki s svojim edinstvenim »pikiranjem« v vodo lovijo 
majhne ribe. Nekoliko drugačna je slika na naj-
večjem otoku Isabela, kjer v plitvinah za ribami in 
drugimi priboljški oprezajo različne čaplje; gala-
paška zelena čaplja (Butorides sundevalli), zlatočeli 
kvakač (Nyctanassa violacea), ameriška siva čaplja 
(Ardea herodias) in kravja čaplja (Bubulcus ibis). Bolj 
vešči galapaški pingvini (Spheniscus mendiculus), 
edini še živeči tropski pingvini, pa se urno pota-
pljajo med podmorskimi čermi. Galapaški pingvini 
so v zadnjem desetletju postali ogrožena vrsta in 
poseljujejo zgolj otoka Isabela in Fernandina. 
Otok Isabela si je prisvojila galapaška populacija 
(okoli 330 osebkov) lepo obarvanih rdečih pla-
mencev (Phoenicopterus ruber), ki se hranijo na 
brakičnih in sladkovodnih jezercih, raztresenih po 
otoku. Tudi v osrednjih delih omenjenih otokov so 
Svet ptic 04, december 2016 ̂  12 
ptice zelo pogoste, med njimi tudi 13 endemičnih 
ptic pevk, imenovanih Darwinovi ščinkavci oz. 
galapaški ščinkavci. Sem sodi ščinkavec vrste 
Geospiza difficilis, ki ga imenujejo kar vampirski 
ščinkavec zaradi njegove navade, da sesa kri, in žol-
nasti ščinkavec (Camarhynchus pallidus). Neredka 
je tu tudi tujerodna mala ani (Crotophaga ani), ki jo 
je na otoke prinesel človek. Nad poraslo pokrajino 
in kamnitimi obalami krožijo in iščejo svoj plen 
endemične galapaške kanje (Buteo galapagoensis), 
ob mraku pa se prebudi tudi galapaška pegasta 
sova (Tyto alba punctatissima). Zelo dobro zatočišče 
za morske ptice so tudi še redki gozdovi mangrov 
ob obalah. Tam si svoja počivališča najdejo mnoge 
ptice in druge živali. 
Pritiski na naravo galapaškega otočja niso zgolj 
zaradi turistov, saj tudi mnogi domačini nimajo 
prav veliko posluha za naravovarstvo. Tako se 
nadaljujeta uničevanje življenjskih okolij in vnos 
tujerodnih rastlin, s katerimi pa posledično pri-
hajajo tudi manjše živali, predvsem žuželke, ki že 
pustošijo po gnezdih ptic. 
Spomenik galapaškim 
želvam na otoku Santa Cruz 
Burnica se je počasi spustila na peščeni greben 
in spretno s kljunom »zaplužila« v pesek. Še 
sedaj mi ni jasno, kako je sploh opazila komaj 
izvaljeno želvico, ki je kljub skrbnemu opazovanju 
in oprezanju nismo videli. Izjemen živalski čut! 
Svet pt ic 04, december 2016 ^ 13