Januš Golec: Kukavica pri polnočnici. Še danes ne vem, odkod je zaneslo v mojo rojstno župnijo starega Pištelajta. Blizu šole je prebival v lični hišici z majhnim vrtm. Vdovec je bil brez otrok in službo organista je je opravljal. Spoštovanje je užival daleč naokrog kot strokovnjak pri obnovi po trtnl uši uničenih vinogradov. Tiho, mirno je životaril bolj sam zase. Na domačijici sta mu bila prijatelja postarani maček in oskubljeni kos. Šolski otroci smo se naslanjali po jutrih na Pištclajtov plot In poslušali žvižge na zunaj grdega ptiča. Rep mu je manjkal, peruti je imel pristrižene, žvižgal je napeve, katere je znal njegov gospodar. Po vsaki viži je sklonil glavo, kakor bi se zamislil, dvignil kljun in žvižfral "znova. Kaj je bil kos staremu Pište- lajtu, si pač lahko mislite. Staro in mlado iz naše fare je priklepal samotarski organist nase s polnočnico. Znane in v srce segajoče božične pesmi je pela to Cudežno čarobno noč cela cerkev ob Pištelajtovem spremljevanju. Po vsaki izpeti kitici so pevci počakali in organist je v trdem zimskem času trikrat zakukal na piščal. Kukavica v božični zimi, na sveto noč pri polnočnici ob svitu vseh sveč v cerkvi, je bila posebnost župnije Sv. Miklavža na Polju . . . Bil sem že študent in Cakal v nestrpnosti v cerkveni klopi na začetek polnočnlce. Pištelajt je začel ropotati po koru, pevci so se odkašljevali pritajeno, vsi smo Cakali na prvo kitico: Angelsko petje . . . in na prvi trikratni: ku—kuk ku—kuk ku —kuk! Ministrant je pozvončkal, služba božja je pričela, organist jc ubral prve zvoke preblažene božične pesmice. Lučke so migljale, vse je pelo silno navdušeno in odrezalo po prvi kitici v željnem pri.akovanju na pozdrav kukavice v božični noči... Sladkodoneči: ku—kuk je izostal, Pištelajt je ubiral na piščalkah drugo kitico, tretjo in drugo božično — brez kukavice. Pevci so se odkašljevali v očitni nevolji. Deset- in desetletja je klicala nad naš hram božji pomlad odrešenja kukavica, letos kar naenkrat je utihnila . . . Poleg mene je sedel v klopi naš pa stir Zagorec Radek. Držal se je z roko za obraz, kakor bi ga bolel zob in mi je pošepnil: »Jaz vem, zakaj Pištelajt ne kuka. Ti bom povedal vse na povratku iz cerkve.« Po končani polnočnici so ljudje gl&ono godrnjali, ker jih je prikrajŠal s'ari Pištelajt za ljubi kuku, s kat" *n se je postavljala daleč naok':'--"" fidinole župnija Sv. Miklavža na 1'olju. ŽensRe so prisodile zanikernemu organistu pred cerkvijo v prihodnji jeseni pristriženo zbirco. Pastir Radek mi je zaupal od cerkve proti domu to-le: »Poglej moje lice! Otečeno je. — Vseh pet prstov Pištelajtove roke je odtisnjenih na mojem obrazu in to na samo božično noč. Da bodeš vse prav razumel, ti moram povedati še to: Ženske so pripravljale vse potrebno za božične praznike. Tvoja stara mati so mi dali cvanzgerco z naročilom, naj stopim v trgovino pri cerkvi po žafran in muškaplet. Cvanzgerco sem shranil v usta, da bi ne pozabil med potjo imen: žafran in muškaplet, sem ju ponavljal pri vsakem koraku. Ko sem bil že pri cerkvi, sem se spodtaknil ob kamen in padel. Vstanem, stopim naprej, na vse sem se spomnil z lahkoto, le na žafran in muškaplet ne! Sem mislll, mi bo že pomagal štacunar ter vsto- pil v trgovino. Iščem po ustih cvanzgerco, ni je nikjer. Pri spodtiku sen. jo požrl s spominom na žafran in muškaplet. Nisem znal, po kaj sern prišel, še manj, s čim bom plačaL Preostale so mi le še solze In to so ganile starega Pištelajta, kl je tudj nekaj kupoval. Razodel sem mu vsn po resnici. Denar ml je dal iz lastneg* žepa in še na žafran in muškapl«! me je spomnil. Ko sem imel vse za staro majko, me je še vprašal stari: »Radek, lma« te pri vas kaj mačk?« »Kar šest jih je«, sem se odrezai, »in to radi teg-a. ker je pri hiši mlin. Bolj usmiljeni ljudje nosijo mlad« mačice, ker jih ne marajo pokončatl, v mlin in jih puščajo skrivoma tamkaj.« Pištelajt je kimal zadovoljno In me prosil, naj mu prinesem ob prillki enega od naših odvišnih starejših muckov, ker mu je njegov poginil. Od vaše hiše dobiva organist vsako leto na božično noč pred polnoCnico en parnik (ajdov kruh). Tudl nocoj so me odpravili babica s parnikom v ruti k Pištelajtu. Porabil sem to priliko, pobasal sivega mačka v cekerček in hajdi po cvanzgerco k organistu. Starega sem dobil samega v sobi. Pri nekaki omari je sedel, piskal In pel, kakor bi bil v cerkvi. Na njegovl rami je sedel njegov opipani kos. Ko je bil en komadič izpiskan ter izpet, ga je zažvižgal s Pištelajtove rame še kos in ga končal s trikratnim: ku —kuk! Dopadlo mi je to muziciranje na omaro, petje, žvižganje in kukanje. Bilo je kakor v cerkvi. Na inizo sem odložil parnik, cekerfiek s mačkom sem trdo tiščal v rokl in poslušal oba svetonočna muzikanta ter pevca. Iz zamaknjenosti me je vzdramil zvon, ki se je oglasil kot vabilo k polnočnici. Udar brona rae je splašil, spustil sem cekerček na tla in — oh — ta nesreča! Mačkinja pošast je planila iz cekra na Pištelajtovo ramo, brezskrbni kos je odrezal z žvižgom in kukanjem za vedno . . . Predpolnočnica pri organistu je končala z najkrepkejšim udar cem po mojem obrazu in s krepko brco preko praga!« Po tem pojasnilu sem odpustil sta remu Pištelajtu, ker ni kukal na piščal v bajni sveti noči pri polnočnici. Razneslo se je kmalu po celi župniji, da je pregnal svetonočno kukavico iz cerkve Sv. Miklavža na Polju požrešni in neusmiljeni Strmšekov maček. Stari Pištelajt ni maral za nobenega kosa več, še manj za ma8> jo mrcino; v naši župni cerkvi je utihnila kukavica, izredna oznanjevalka pomladi odrešenja . . .