502
Književna poročila.
oblike prihodnjega časa „bom dal, bom dajal", če bi že nezloženi perfektivnik v sedanjikovi obliki vse te posle opravljal in imel vseskozi pomen prihodnjika. — Vzemimo tale vzgled: »Pogodiva se za tisoč kron, petsto ti jih dam takoj (NB. ker jih lahko, ker jih imam), petsto jih bom pa dal ob letu." Tale „dam" je meni po načinu potencijal (možnostnik), po času pa sedanjik, pa če že nočete, da mu recimo praesens taktnega pomena ali praesens effectivum, tedaj ga imenujmo skratka „instans" (nastojni čas), ali je že potem bolj pravilno, če nekoliko istorečno ali tavto-logično rečemo „praesens instans", ali vam bolj ugaja nekoliko protislovni ter-minus »futurum instans". Nastojno pa imenujemo to, kar se vsak čas lahko zgodi, kar se ima zdaj zdaj zgoditi, kar se v tem trenotku zgodi, magari se je ravnokar zgodilo. — Ta „dam ti petsto kron takoj" je pravi perfektivni sedanjik, pravi „praesens instans", bodisi da samo z besedo potrdim svoj sklep, bodisi da denarnico odprem, bankovce naštejem, mu jih stisnem v roko ali položim na mizo i. t. d.; postranski momenti za nastojno dejanje ,,dam" ne pridejo v poštev. — Petsto sem ti dal o sv. Jurju, tristo ti dam zdaj, dvesto ti bom pa dal o Božiču. Ta „dam" je vendar sedanjik ravno tako, kakor je „sem dal" perfekt in „bom dal" futur!   (Konec prihodnjič.)                                                                 L. Pintar.
Dr. Fr. Kotnik: Beitrage zur Volksliteratur Karntens. (Sonderabdruck aus dem 60. Programme des Staats-Obergvmnasiums zu Klagenfurt. 1909/10.) Kla-genfurt 1910. Im Selbstverlage des Verfassers. 8'. 22 str.
Pod tem mnogo obetajočim, a malo čudnim naslovom je izšla programska razprava, ki govori o zanimivi, dasi doslej malo opaženi in skoro neznani osebi iz slovenske slovstvene in kulturne zgodovine, o koroškem kmetu Andreju Schusterju, po domače Drabosnjaku. Rojen je bil leta 1768. Iz njegovega peresa imamo pet tiskovin (Slovenski ABC, Marijin pasijon, Kolomonov žegen, hu-moristično moralično zbirko, letak s Kristusovo in Marijino dolžino) in precej rokopisov. Vse te stvari so deloma prevedene iz nemščine, deloma izvirne. Kdaj je umrl, to se doslej ne ve. Njegovo literarno delovanje spada v »francosko" dobo, v zadnja leta XVIII. in prva leta XIX. stoletja. Vse, kar je bilo doslej o tem zanimivem kmetu pesniku znanega, je pisatelj zbral, poiskal življenjepisne podatke, zasledil mnogo novega in vse to nam v tem spisku podaja kot začasen poskus in obračun. Ker pripravlja o Drabosnjaku obširnejšo monografijo (ki bo izšla v slovenskem jeziku), pač ne bo odveč, če si ta njegov spisek  malo natančneje ogledamo.
Pisatelj podaja najprej življenjepisne podatke (2—3), ki jih je moral vse šele sam poiskati, nato bibliografjo Drabosnjakovih tiskov in rokopisov (5—7); potem govori o posameznih Drabosnjakovih delih. Razne nove oblike imena (Droboznjak, Droboznik) so v stalnem nasprotju z imenom „Drabosnjak", kakor ga poznamo iz poročil pisatelja samega v ČZN IV. (1907), str. 50—53. Da je tiskovna napaka, to je precej težko verjetno. — Slovenskim naslovom in citatom je v oklepaju pristavil navadno nemški prevod, opustil je to le pri precej dolgem naslovu Marijinega pasijona (5), kjer menda ni prav vedel, kako bi naj ponemčil „eniga poredniga Paura u' Koratane". »Poreden" ima tukaj pomen našega današnjega »preprost"; beseda je v tem pomenu znana mnogim našim starejšim piscem. Pisatelj se je menda spotikal ob prevodu „eines mutvvilligen Bauern in Karnten" (dasi bi tudi ne bil brez vsakega zmisla), pa bi bil lahko mirno prevedel „eines einfachen (gemeinen) Bauern in Karnten". — Da so bili v rokopisni „Mageloni" naslovi in začetne črke »tiskane", temu bi se pisatelj ne smel čuditi. Začetne črke in naslovi  so bili  s peresom risani, torej kakor  »tiskani"; po vsem
Književna poročila.                                            503
Slovenskem imajo kmetje na raznih vratih in durih „tiskane" začetnice G f M f B! Naslov „Magelone", kakor ga priobčuje na str. 6, pa nikakor ne more biti pristno Drabosnjakov; pisateljev dvom o pristnosti tega naslova (str. 12) je nepotrebna učenost. — Pri opisu Drabosnjakove moralične „žavbe" navaja pisatelj (10) po Ti-homiru Ostojiču enak „moraličen recept", pisan med Srbi v XV. stoletju. Ta paralela pa je brez prave zveze z Drabosnjakovo „žavbo" in bi se lahko kvečjemu navedla mimogrede pod črto. Boljše bi bilo, če bi bil pisatelj pogledal, je li v slovenskem ali bližnjem nemškem slovstvu kaj enakega. Iz slovenskega slovstva mu lahko navedemo med drugimi eno tako „moralično žavbo", kakor jo ima otec Rogerij (II, 149): . . . kadar ufame fe fhumft od tega fhelifha is imenam Semper vivat. Shouzh od eniga Junza. Arfenicum rubrum, ali: ta rudezha mifhiza; inu prah is touzheniga galluna, tar is tega ltiirv fe ena shauba, inu is to fe tu truplu poshauba, tedaj, condentia ferramenta, liquefactum plumbum i Hipu ne pertractabis [Citat iz Fortunata Liceta Antiquitates IV, 3]. Resbelenu sheleshje, reftoplen fviniz siher fe dotvka. Zhes kateru mejnil bi eden is tako shaubo masali fo fe ty mafhniki, kir fo taku siher ftali u tem plemenu". (Pridiga je o sv. Lovrencu!) Ne s tako „žavbo", odgovarja o. Rogerij, ampak z enako — in sedaj poda „na duhovno vižo" „rnoralično žavbo", ki pa bo gospoda pisatelja bolj zanimala nego Zvonove čitatelje. — O slabem slovesu mlinarjev med narodom bi se dalo napisati celo obširno poglavje. Šašelj navaja v Bisernicah I. (na str. 10) belokranjski pregovor: „Mlinarjevega praseta i deteta se ogni", v Slovenskih goricah pravijo, da „poje" ropotajoči mlin: „Vsaki pou, — vsaki pou, — vsakemu mlinari — dobro naj bo". Ti verzi se res lepo strinjajo s taktom mlinovega ropotanja. Glede južne Francije ga opozarjam na Daudetovo skico „Le cure de Cucugnan", ki je izšla pred leti poslovenjena v »Domovini". V tej skici, ki je posneta iz Daudetove zbirke »Pisma iz mojega mlina", bi pisatelj videl, kak grešnik je med južnimi Francozi ravno mlinar. — Kakor pri „žavbi", tako je tudi pri „Mageloni" mnogo nepotrebne, dasi učene navlake, ki ni z Drabosnjakom v nobeni pravi zvezi. Pisatelj je zelo lepo opozoril na osebni moment, ki je mogoče napotil Drabosnjaka, da se je lotil baš te snovi, a po nepotrebnem pripoveduje celo zgodovino ..Magelone" in našteva razne verzije, ko bi bilo naravnost potrebno, da bi povedal, kateri motiv imenujemo „motiv lepe Magelone". To bi se dalo povedati v enem kratkem stavku. — Govorjenje o rabi črke Q (str. 15) je precej nerodno, boljše bi bilo opozoriti na to, da rabi Dra-bosnjak C na tretjem mestu v abecedi (str. 14) z glasom K in (str. 16) da mu služi W (kakor Pohlinu!) za glas B. — Tudi v poglavju o alfabetskih akrostihih je mnogo nepotrebne učenosti o akrostihu sploh in o njega zgodovini posebe izza bizantinskih časov. Saj imamo tudi doma slične stvari: kar prva pridiga otca Rogerija operira s črkami, o. Ivan Svetokriški ima alfabetsko pridigo „na osmo nedeljo po sv. Trojici", (I, 207 — 215). Pisatelj si naj pogleda tudi Antona Medveda „Žalne pesmi preroka Jeremija ob jeruzalemskem mestu" (Dom in Svet VII, 1894, str. 143 = Poezije II, str. 91 97); tam bo videl pesniško abecedo, ki je mnogo starejša od bizantinskih. Namesto bizantinskih akrostihov (po Krumbacherju) bi naj raje omenil, kako važno nalogo so imeli akrostihi v dubrovniškem pesništvu. — V citatu iz Harta se mu je (na str. 22) primerila kurijozna pomota: na rokopisu je prezrl ..tiskani" 2), tako da bi se citat moral pravilno glasiti: „%Wi ift bj 3fe* gifter . . ."
Ne pretresali  bi  te  kratke  in začasne  monografije  tako podrobno, če bi ne bila važna. Saj obdeluje tvarino, ki je naša slovstvena in kulturna zgodovina skoro
504                                              Književna poročila.
da ne pozna, ki pa je vkljub temu zelo važna. Pisatelj pravi, da je Marijin pasijon „eine nicht zu unterschatzende Erscheinung auf dem Gebiete der slowenischen Li-teraturgeschichte Kamtens, denn es stammt von einem Bauer". Ta trditev je malenkostna in preozka. Ne dejstvo, da je vse te stvari napisal, prevel in redigiral preprost kmet, daje tem kulturnim spominkom vrednost, ampak v prvi vrsti dejstvo, da niso te stvari (to velja o celem Drabosnjakovem delu!) samo „Volksliteratur Karntens", ampak splošno slovenske, nemške, dubrovniške in bizantinske, splošno kulturne. Vse so kulturni dokumenti, vprašanje je le, odkod so k nam prišli. Če pa hočemo to dognati, ne smemo začeti v Bizancu, ampak doma; od tu nam bo najlaže zasledovati te zanimive poti. V to metodično napako je zašel Grafenauer, ko je pisal v ČZN IV o Kolomonovem žegnu, ista metoda se kaže tudi pri Kotniku. Nobenemu pa tega ne smemo šteti za zlo, saj so te stvari pri nas malo znane, kaj šele raziskane. Kmeta moramo poudarjati pri Drabosnjaku le zato, ker je vse to delo dejanska reakcija na neplodnost in abstraktno igračkanje duhovne literature »katoliške" dobe. Važno pa je njegovo delo zato, ker tvori z Nagličem, Andreašem in drugimi, ki jim danes še ne vemo imena, važne in pomembne stopnje naše narodne kulture v začetku XIX. stoletja. — Da pomaga gospod pisatelj tako pogumno to ledino orati, za to so mu pisci slovenske slovstvene in kulturne zgodovine odkrito hvaležni.                                    Ciprijan Korošak.
Savremenik, mjesečnik društva hrvatskih književnika, je stopil letos v svoje peto leto. To je nekako slavje za list, ki se je ustvaril kot protest mlajših, postajal leto za letom boljši, dokler ni nazadnje ugnal svojih nekdanjih nasprotnikov, „Matičarjev", in dosegel popolne zmage v tem, da se je ž njim spojil i „Glas Matice Hrvatske". To je mladim in podjetnim članom „Društva hrvatskih književnika" najlepše zadostilo, vsej Hrvaški pa znamenje veselega kulturnega napredka. Zato poročamo o prvi polovici njegovega jubilejnega letnika.
Za lepo slovstvo ima „Savremenik" kopo sotrudnikov, starih in mladih moči. Vendar list ni pretežno literaren, ne daje same poslastice za literarne sladkosnedeže in one, ki iščejo v berivu samo zabave. Tej svrhi služijo posebne edicije društva hrvaških književnikov. V resnici kaže list — pod urednikom dr. Branimira Wiesnera-Livadiča — stremljenje, da bi bil v vseh važnih kulturnih prašanjih vodnik čita-teljem. Kar v prvih dveh številkah obravnava Sišič važno državnopravno prašanje za Hrvate ,,Pacta conventa". Gruber piše obširno o stoletnici Napoleonove „Ib'rije", Miholič o rimskih tahigrafskih spomenikih po Hrvaškem, Siffrer priobčuje> korespondenco Filipoviča in Preradoviča Josipi pl. Vancaš. Obširno poroča o novi hrvaški književnosti znani kritik Mar janovič, o Lunačku piše N eh aje v, Vendar pa ni obzorje „Savremenika" tako omejeno hrvaško: L. Vojnovič priobčuje pisma iz Taineove korespondence, Mat oš piše o Nietzscheju, Benešič o Przybyszew-skem, Zdenka Markovič o Selmi Lagerlof, Pa s ari č o Andrejevu, Kos o ws ki o Bjbrnsonu. Pozabljene niso niti tehniške vede, s katerimi se naši beletristični listi ne upajo profanirati: K u čer a opisuje nova čudesa elektrotehnike.
„Savremenik" je umetniški list in prinaša mnogo in lepih ilustracij. V največjo hvalo mu gre, da svojega ilustrativnega dela ne grabi slepo skupaj, ampak da sta besedilo in slika vedno v zvezi, tako da je vsaka številka zase sklenjena enota. Pred vsem pa je treba omeniti, da je njegova umetnost domača; slike in reprodukcije so hrvaško delo; v tem oziru bi list našim ilustriranim listom lahko bil krasen vzor. Vse umetniško delo „Savremenika" je enotno in premišljeno. Kar prva številka prinaša Schneiderja priloge za ocenjevanje slik v Strofimaverjevi galeriji,