STANKO VUK
ŠTIRI JESENSKE
SABOTIN
lenki, zeleni oblaki nad ilnato goro gredo. Morda večer, morda jesen neso.
OKTOBER
K.o pride gorski veter s Krasa, zadiši nad strehami po borih. Večer se zagreni.
Trpki okus domače prsti pride z njim in me vznemiri ko lovca krik gosi.
Daleč za zeleno vodno ravnino je krotka zemlja z vinogradi, bori.
Nalijem si vina. Oktobrski veter, grenek si mojemu srcu kot ta črnina.
LOV
JCo lovec na lovu moj trs v jeseni nekomu sledi: o lepi, lepi ženi.
38?
V poznem večeru je tesen lov. Trs rezko poje ko krik vetrov.
Ozka, o ozka je srčna rana: črno iz nje curlja ko kri fazana.
Nad vodo zvezda trhlo gori. Umolknil je trs. Večer me tesni.
JESENSKA
liho je Doberdoba
dno.    Jesen, o jesen.
Tih je večer
meglen.
Na kopnem zadnji
bor rjavi, jereb
v ločju
samotno kriči,
ozek, o ozek
je ribičev
čoln
in ribič je žalosti poln.
V močvirju piska
na trs zelen,
z drobno se pesmico
tiho razda
med bore in ločje
in večer meglen.
Jesen, o jesen.