Bogomil Perfila
MULTIMEDICINSKA OSKRBA
IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA
KOT TEMELJNI RAZVOJNI INDUSTRIJI 21. STOLETJA
Japonska je danes ena najhitreje starajočih
se družb na svetu in tega se dobro zaveda.
V devetdesetih letih je bilo izločevanje
sredstev za socialno zavarovanje še razme-
roma nizko, napovedujejo pa hitro pove-
čanje in se želijo nanj dobro pripraviti. Vse
večji delež starejših prebivalcev namreč
nujno povzroči ne le vse višje pokojninske
in socialne stroške, marveč tudi vse višje
stroške za medicinsko oskrbo in nego. Zani-
mivo je, da se želijo Japonci že danes pripra-
viti na demografsko sliko japonskega prebi-
valstva, ki bo nastopila šele čez nekaj deset-
letij in ki jo imamo v Sloveniji in nekaterih
zahodnoevropskih državah že kar nekaj let.
Poglejmo najprej malo statistike.
Na Japonskem je bilo 1. 1990 breme
socialnega zavarovanja (razmerje med
stroški socialnega zavarovanja in narodnim
dohodkom) 11,5%, kar je bilo približno
toliko kot v ZDA (10,3%), pa precej manj
kot v Zahodni Nemčiji, Švedski in Sloveniji
(okoli 22%). Že 1. 1994 se je na Japonskem
breme zvišalo na 13,4%, leta 2025 pa naj bi
doseglo 20%. Skupaj z vsemi drugimi davki
(se pravi, breme socialnega zavarovanja in
breme »klasičnih« davkov skupaj) pa naj bi
tega leta celotno breme znašalo okoli 50%
(Economics Department 1996: 15-16).
Čeprav smo v Sloveniji na samem svetov-
nem vrhu (relativnega) trošenja za socialno
zavarovanje (Phillips, Perfila 1994: 230), se
problemom, povezanim s staranjem sloven-
skega prebivalstva, ne posvečamo kaj dosti.
Izjema je le reforma pokojninskega sistema,
kjer pa nam »voda že teče v grlo« in je celo-
ten projekt bolj »gasilska veselica« kot dol-
goročno načrtovana pokojninska strategija.
Naj povemo, da so že leta 1997 zaposleni v
Sloveniji za socialno zavarovanje (pokojnin-
sko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno
zavarovanje, zavarovanje za primer brezpo-
selnosti, družinska odsotnost) plačevali
22,1% bruto plač, delodajalci pa so morali
na to dodati še 22,6%. To pomeni, da je že
skoraj polovica bruto plače v Sloveniji
namenjena socialnemu zavarovanju, res pa
je bilo breme plačevanja razdeljeno med
delojemalce in delodajalce. Verjetno je tudi,
lahko rečemo, kritično stanje slovenskih
javnih financ razlog več, da se seznanimo z
japonskimi pogledi na organiziranost
zdravstvene oskrbe, ki naj bi bila tako tržno
usmerjena, cenejša, bolj prilagojena potre-
bam uporabnikov, obenem pa tudi pove-
zana z drugo industrijsko vejo prihodnosti
— multimedijsko industrijo.
Treba je poudariti, da gre za vizijo,
utemeljeno na neoklasičnem ekonomskem
pristopu k uravnavanju gospodarskega in
družbenega razvoja, katerega univerzalne
»svetinje« so zlasti trg, deregulacija in pri-
vatizacija. Za glavnega nosilca gospodarske
in politične dejavnosti neoklasični pristop
pojmuje izključno zasebni sektor, za glavni
mehanizem uravnavanja družbenih (gospo-
darskih, političnih in sociokulturnih od-
nosov) pa (tržno) konkurenco in tekmo-
vanje. Nedvomno ima tak pristop določene
prednosti — predvsem nižje stroške —, pa
tudi številne pomanjkljivosti: presojanje
vsega, vključno človeškega življenja, prek
denarja; nepredvidljivost razvoja, temelje-
čega zgolj na tržni iniciativi in dobičku, itn.
Vendar ne bomo razpravljali o njegovih
pomanjkljivostih, ampak pokazali na njego-
ve potencialne prednosti. Ob zaskrbljivem
stanju javnih financ v Sloveniji pa tudi na
119
BOGOMIL PERFILA
Japonskem je pač treba več tržnosti in
zasebne iniciative, ne glede na mogoče
pomisleke.
Glavna prednost privatizacije, se pravi,
prenosa izvajanja socialnih funkcij na
zasebni sektor (vlada lahko še vedno zbira
denar in za preskrbovanje storitev plačuje
zasebnemu sektorju, ali pa potrošniki
neposredno plačujejo za socialne storitve),
je znižanje stroškov. Pogosto je potem
težava kakovost storitev, ki jih izvaja zasebni
sektor, a to se da doseči s predpisanimi
standardi in nadzorom. V tabeli 1 vidimo,
da so na Japonskem izračunali, da bi prenos
javnih funkcij na zasebni sektor pocenil (od
30% do 70%) njihovo izvajanje.
Zelo sveže (tudi za slovenske razmere)
deluje ideja, da je izvajanje socialnovarst-
venih storitev zlasti pri medicinski oskrbi
in negovanju velika priložnost za zasebni
sektor oziroma za zasebno iniciativo in
obenem področje, katerega hiter razvoj bi
lahko kot vlečna lokomotiva potegnil za
seboj še rast drugih industrij. Če tako
»lokomotivo« potrebujejo najaponskem, bi
jo pri nas ob dosti bolj zaskrbljujočem
stanju socialnega zavarovanja v Sloveniji še
toliko bolj. Poleg »industrije« multimedi-
cinske oskrbe je bilo kot druga taka propul-
zivna industrija označeno še multimedijsko,
informacijsko-komunikacijsko področje.
Položaj obeh, zlasti medicinske oskrbe, je
najaponskem in v Sloveniji podoben. Tako
izvajanje zdravstvenih storitev kot infor-
macijsko-komunikacijsko področje sta bili
izrazito »zaprti« industriji, kar je pomenilo,
da sta imeli malo vpliva na druge industrije,
in tudi sami sta bili le malo dovzetni za
vplive drugih industrij.
Japonsko industrijo (industrija v širšem
smislu kot proizvodnja na veliko) lahko
razdelimo na štiri skupine — glede na njeno
vlogo v razvoju narodnega gospodarstva v
smislu vpliva na druge industrije (koefi-
cient vpliva), pa tudi glede na odprtost na
vplive od drugih industrij (koeficient
občutljivosti). Čim večji je koeficient vpliva
posamezne industrije, tem večji je njen
vpliv na proizvodnjo drugih industrij, kar
pomeni, da njena rast povzroči tudi rast
drugih industrij — princip lokomotive. Čim
večji je koeficient občutljivosti, tem bolj je
ta industrija odvisna od drugih industrij. Te
skupine so naslednje.
1.	Prvi in najpomembnejši »vlečni«
sektor japonskega gospodarstva so »tradi-
cionalne vodilne industrije«, ki imajo visoka
oba koeficienta: avtomobili, jeklarstvo-
železarstvo, kemična industrija, proizvod-
nja lesne mase za papirno industrijo, komu-
nikacijska oprema, kovine.
2.	Visoko tehnologizirane (high-tech)
industrije, ki imajo velik vpliv na druge
industrije in majhno senzibilnost: precizna
strojna oprema, industrijska in električna
strojna oprema, potrošniška elektronika.
3.	»Regulirane« industrije, ki imajo maj-
hen vpliv na druge gospodarske sektorje.
120
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
SO pa zelo občutljive na to, kaj se dogaja v
drugih sektorjih — sem spadajo trgovina,
transport, finance, izobraževanje, nepre-
mičninski sektor, infrastruktura.
4. Zadnji, z narodnogospodarskega vidi-
ka morda najmanj pomemben sektor pa so
tako imenovane »zaprte industrije«, ki imajo
majhen vpliv na druge industrije, so pa tudi
same malo odvisne od njih oziroma gospo-
darskega dogajanja. To pomeni tudi majhno
tržno občutljivost, kar predpostavlja močno
podporo v obliki vladnega financiranja.
Sem bi na Japonskem uvrstili zdravstveno
oskrbo, telekomunikacije, kmetijstvo in
rudarstvo.
Za telekomunikacije in zdravstveno oskr-
bo je značilen njun velik pomen v odnosu
do vsakega posameznega državljana — od
tod tudi njuna javnost in netržnost.
Ob odprtju teh dveh sektorjev trgu in
zasebni iniciativi bi se verjetno njuno dav-
čno breme za družbo zmanjšalo, povečale
bi se možnosti angažiranja domačega in
tujega kapitala, znižale cene storitev.
Nedvomno pa bi take pozitivne premike
spremljala večja nezaposelnost, ki bi bila ob
inovativnosti na tem širokem in obeta-
jočem področju lahko le začasna, saj bi se
lahko razvili številni novi proizvodi in
storitve.
MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA
V skladu s programom preoblikovanja Ja-
ponske v informacijsko družbo 21. stoletja,
z japonskim dopolnilom konceptu Ala Co-
rea »ameriških informacijskih avtocest«, naj
bi multimedijska industrija v bližnji prihod-
nosti doživela hiter razcvet. Z okoli 16
milijard jenov v letu 1996 naj bi se na njenih
trgih leta 2010 obračalo že 123 miUjard
jenov (nekaj manj kot milijarda ameriških
dolarjev — skoraj 50 slovenskih kosmatih
družbenih proizvodov). To bi bistveno pri-
pomoglo k japonski gospodarski rasti, ne
smemo pa pozabiti tudi na velik vpliv multi-
medijske industrije na življenjski slog ljudi,
pa tudi na način poslovanja podjetij.
Če začnemo kar s podjetji: videokonfe-
rence, elektronska pošta in druge oblike
informacijsko-komunikacijske tehnologije
za podporo menedžerskih sistemov, vse več
trgovanja z izdelki in storitvami na Inter-
netu, elektronske borze vrednostnih papir-
jev, elektronsko bančništvo — vse to odpira
nove razsežnosti poslovanja in tudi podjetje
kmalu ne bo več enako, kot smo ga vajeni v
obliki zgradb, pisarn, proizvodnih tovarn
itn.
Multimedijska industrija bo vse bolj
spreminjala tudi način življenja vsakega
posameznika. Naštejmo nekaj področij, kjer
so spremembe že danes najbolj otipljive:
•	področje izobraževanja in zabave:
video kasete oziroma diskete, elektronski
časopisi, elektronske založbe,
•	pripomočki za lagodnejše vsakdanje
življenje: kupovanje izdelkov po elektron-
ski pošti od doma, opravljanje raznih ad-
ministrativnih opravil (plačevanje davkov,
zavarovanj, registracij),
•	zagotavljanje ključnih življenjskih
potreb z informacijsko-komunikacijsko
tehnologijo: izobraževanje na daljavo, medi-
cinska oskrba in negovanje na daljavo, varo-
vanje z videonapravami, svetovanje.
Za družbo 21. stoletja, v kateri bo odsto-
tek starejših državljanov neprimerno večji
kot danes, bodo še posebej pomembne
multimedijske storitve, ki bodo zagotavljale
ustreznejšo in cenejšo zdravstveno oskrbo
in nego, zlasti na domu. To nam potrjujejo
tudi rezultati ankete urada predsednika
japonske vlade, ki jih podajamo v tabeli 2.
Vidimo, da je skoraj polovica anketiran-
cev menila, da bo v prihodnosti potrebo-
vala informacijsko-komunikacijske storitve,
povezane z medicinsko oskrbo in nego na
domu. Na Japonskem (podobno kot v Slo-
veniji) sta nujni zlasti dve skupini ukrepov,
da bi se lahko to področje hitro razvijalo:
1. Deregulacija informacijsko-komu-
nikacijske industrije. Informacijska komu-
nikacija je tako na Japonskem kot tudi v dru-
gih državah razdeljena na številne sektorje,
ki spadajo pod različno zakonodajo. V Slo-
veniji npr. na področju komunikacij in
telekomunikacij ni dovoljena udeležba tujih
korporacij, res pa je, da ni omejena zgornja
meja tujega lastništva in je dovolj, če ima
podjetje le en odstotek domačega kapitala,
pa lahko deluje tudi na tem področju (ome-
jitve za tuji kapital v Sloveniji so še pri
121
BOGOMIL PERFILA
Tabela 2; Katere informacijskokomunikacijske storitve boste po vašem mnenju najverjet-
neje potrebovali?
Vir: Survey of Lifestyles and Information and Communications, 1995.
vojaški opremi, železniškem in zračnem
transportu, pozavarovanju, računovodskem
nadzoru, založništvu, televizijskem in radij-
skem oddajanju, v borznih hišah in investi-
cijskih družbah za menedžment investi-
cijskih skladov). Na Japonskem so bile
telekomunikacije in oddajanje regulirani z
različnimi zakoni. Del telekomunikacijske
industrije je spadal pod upravo oddelkov
za notranje, del pa pod upravo oddelkov za
mednarodne zadeve. Domače telekomuni-
kacije so bile razdeljene na telekomuni-
kacije na velike razdalje, mobilne, lokalne
in satelitske telekomunikacije, kar je imelo
za posledico zapleten sistem nadzora in
upravljanja. Potencialni podjetniki so
morali za vstop na telekomunikacijsko
področje iskati dovoljenja pri različnih mi-
nistrstvih. Tuje korporacije so bile omejene
pri neposrednih naložbah na to področje
v maksimalnem obsegu petine do tretjine
vrednosti celotne naložbe. Tak sistem regu-
lacije je bil vsaj v ekonomskem pogledu
neprimeren za razvoj multimedijske indu-
strije, ki vse bolj postaja telekomunikacijska
in difuzijska celota.
Na tem mestu pač ne bomo zahajali v
njene politične, sociokulturne in vzgojne
komponente, ki morajo verjetno zasledo-
vati še kakšne druge cilje, kot sta dobiček
in gospodarska rast. Res pa je, da tudi na
gospodarske vidike ne smemo v celoti po-
zabiti. Ali, pravilneje rečeno, v globalnem
svetovnem konkurenčno-tržnem sistemu
ekonomije in poHtike, ki vse trdneje ovija
zemeljsko oblo v svojo mrežo, bo vse težje
zanemarjati tržno, profitno logiko. Argu-
ment za močno deregulacijo multimedij-
skega področja je tudi dejstvo, da je danes
nemogoče napovedati, kako se bo to izjem-
no pomembno področje razvijalo, kako
hitro in s kakšnimi gospodarskimi in druž-
benimi posledicami. Velja pa, da je sedanji
sistem upravljanja in nadzora multime-
dijskega področja zaprt in omejevalen in bi
ga bilo treba spreminjati v smeri odprtega
in konkurenčnega sistema. Za spodbuditev
združevanja medijev (v smislu nastajanja
medijskih imperijev—kar je lahko politično
in družbeno precej vprašljivo) bi bilo nujno
poenotiti tudi zakonodajo in upravno ad-
ministrativno organiziranost (razceplje-
nost) tega področja.
2. Večja javna (državna) podpora
gradnji ustreznega informacijsko-komuni-
kacijskega omrežja. Multimedijska indu-
strija se lahko razvija le na ustreznem po-
datkovno-komunikacijskem omrežju. Taka
omrežja danes pospešeno gradijo ne le v
Evropi in Severni Ameriki, marveč tudi na
Japonskem, v Singapurju, Južni Koreji in
drugih azijskih državah. V ZDA so se ob-
vezali, da bodo v skladu z Goreovim kon-
ceptom »informacijskih avtocest« do leta
2015 pokrili celotno ozemlje ZDA z ustrez-
nim informacijsko-komunikacijskim omre-
žjem. Japonci so želeli biti še hitrejši in so
sprejeli načrt gradnje optičnokabelskega
omrežja do leta 2010. Načrt ima tri zapo-
redne stopnje:
• do leta 2000 naj bi omrežili večino
mestnih območij glavnih mest vseh pre-
fektur — kar bi zajelo okoli 20% vsega
japonskega prebivalstva.
122
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
•	do leta 2005 vsa mesta z več kot 100
000 prebivalci — to naj bi pomenilo »priklju-
čitev« že 60% vsega prebivalstva,
•	preostalih 40% pa do leta 2010.
Celotna naložba je bila ocenjena na 16
do 27 milijard jenov, s stroški terminalov
za naročnike, relejnega sistema iz optičnih
vlaken in potrebne programske opreme pa
naj bi stroški narasdi na 33 do 53 milijard
jenov.
MULTIMEDICINSKA OSKRBA
S pospešenim staranjem prebivalstva in
hitrim nadomeščanjem večgeneracijskih
družin s skupnim gospodinjstvom in gospo-
dinjstvi z eno ostarelo osebo je tudi Japon-
ska postala (podobno kot zahodnoevrop-
ske države in Slovenija) država, kjer je
medicinska oskrba in nega starejših oseb
postala izjemno pomembno področje. Ker
gre za vključitev velikih finančnih in člo-
veških virov, je nedvomno koristno najti
rešitve, ki bi poleg občutljivih človeških
vrednot upravičile tudi ekonomsko racio-
nalnost organizacijskih rešitev in politik na
tem področju.
Pri medicinski oskrbi in negi starejših
je tako zajaponsko kot za Slovenijo značilna
dobršna mera administrativno in ponud-
beniško usmerjene miselnosti, le malo pa
je razmišljanj, usmerjenih zgolj k potroš-
niku. Lahko pa trdimo, da je potrošniška
miselnost nujna tudi na tem področju, saj
lahko le tako zadovoljimo vse bolj različne
in zapletene zahteve številne populacije
starejših državljanov.
Kot smo videli v primerjavi stroškov
opravljanja javnih storitev v zasebnem in
javnem sektorju, lahko večja odprtost
področja zasebni iniciativi in tržni tekmo-
valnosti bistveno zniža cene storitev in s
tem tudi angažiranje zasebnih in javnih
finančnih sredstev.
K odpiranju zdravstvenega in negoval-
nega sektorja lahko pomembno prispeva
tudi to, da se opre na multimedijske po-
vezave in infrastrukturo. Multizdravstvena
oskrba v povezavi z mediji lahko ponudi
starejšim osebam, njihovim družinam in
vsem, ki potrebujejo nego, prilagodljivo in
široko paleto storitev. Prav medijske po-
vezave lahko omogočijo, da se oskrba sta-
rejših preusmeri od nekdaj in še vedno
prevladujoče oskrbe in nege v bolnišnicah
in domovih za ostarele k veliko cenejši in
obenem uporabniku neprimerno bolj
prilagojeni oskrbi v domačem okolju in
njegovi lokalni skupnosti.
Današnji sistem zdravstvenega zavaro-
vanja na Japonskem se je razvil na podob-
nih temeljih kot slovenski — na prepričanju,
da mora biti vsakemu državljanu vedno in
povsod zagotovljen enak pristop do enako
kakovostnih zdravstvenih storitev. V dose-
danjem razvoju je bil japonski pristop
uspešen, kar potrjuje mednarodna primer-
java ključnih medicinskih kazalnikov
(Japan 1998.103). Po številu zdravnikov na
tisoč prebivalcev (1,8 v letu 1994) je sicer
Japonska zaostajala za veliko večino držav
OECD (to so praktično vse najbolj razvite
države sveta) — ZDA je imela 2,6, Švedska
3,1, Nemčija 3,4, Španija 4,1, Italija 1,7
zdravnika na tisoč prebivalcev —, vendar je
bila produktivnost dela japonskih zdrav-
nikov daleč največja. Leta 1994 so namreč
imeli na razpolago največ postelj na tisoč
prebivalcev Qaponska 16,2, ZDA 4,1,
Nemčija 9,7, Švedska 6,5, Španija 4,0, Italija
6,5); obenem pa je bila povprečna doba
bivanja bolnika v bolnišnici prav tako
najdaljša Qaponska 45,5 dneva, ZDA 8 dni,
Nemčija 14,2 dneva. Švedska 7,8 dneva,
Španija 11,5 dneva, Italija 10,8 dneva). Kljub
široki dostopnosti zdravstvenih storitev,
odlični opremi, visoki kakovosti zdrav-
stvenih storitev je bil japonski zdravstveni
sistem eden izmed najcenejših. Celotni
zdravstveni stroški so leta 1995 nanesli 7,2%
kosmatega družbenega proizvoda, kar je
bilo z izjemo Velike Britanije (6,9%)
najnižje trošenje med državami OECD
(ZDA 14,2%, Švedska 7,2%, Nemčija 10,4%,
Španija 7,6%, Italija 7,7%, Avstralija 8,6%).
Če pa pogledamo japonske zdravstvene
stroške v zadnjih desetletjih, opazimo
predvsem dvoje:
1.	vse večje stroške zdravstva glede na
narodni dohodek—leta 1980 so zdravstveni
stroški nanesli 6%, leta 1994 pa 7,1%
narodnega dohodka;
2.	velik del rasti zdravstvenih stroškov je
123
BOGOMIL PERFILA
Šel na račun geriatrične medicine, katere
udeležba v celotnih stroških zdravstva se
je hitro povečevala — od 17,8% v letu 1980
na 30,9% v letu 1994 (Economics Depart-
ment 1996: 29).
Glede na uspešnost japonskega zdrav-
stvenega sistema v mednarodni perspektivi
je tvegano postavljati zahteve po njegovi
reformi. Res pa je, da bi glede na nekatere
krizne tendence konec devetdesetih let ja-
ponskemu gospodarstvu zelo koristil pojav
nove »vlečne industrije«, za kar multi-
medijsko in multizdravstveno področje
nedvomno ima velike možnosti.
Soočanja tržno-profitnih kriterijev kot
osrednjega vodila globalnega kapitalizma
na eni strani in humanih načel varovanja
človekovega zdravja na drugi se (zelo poča-
si) lotevamo tudi v Sloveniji, zato je razprava
na Japonskem lahko poučna tudi za nas.
Jasno je, da ekonomska učinkovitost in
stroški ne morejo biti edino vodilo sistema
zdravstvene oskrbe in nege. Na Japonskem
so poudarili štiri probleme klasično (tudi
na Slovenskem) zaprtega in okostenelega
področja zdravstvenega zavarovanja (Eco-
nomics Department 1996: 29-30):
•	doslejšnji »klasični« sistem ovira
menedžersko učinkovitost in ustvarjalno
inovativnost,
•	otežuje ustrezne odgovore na vse večje
potrebe po preventivni medicini in zdrav-
stvenih objektih, ki niso vključeni v sistem
zdravstvenega zavarovanja, oziroma na vse
večjo različnost in zahtevnost uporabnikov
nasploh,
•	uporabniki nimajo zadostnega dos-
topa do informacij, kar ovira njihove mo-
žnosti izbire in uveljavljanje tržnih načel
nasploh,
•	povečuje primanjkljaj investicijskih
sredstev, potrebnih za gradnjo novih oziro-
ma obnovo dotrajanih objektov.
Da bi presegli tako stanje in preobrazili
področje zdravstvenega zavarovanja v od-
prt in bolj tržen sistem, je v prvi vrsti po-
trebna radikalna sprememba v miselnosti
— to področje moramo razumeti kot sto-
ritveno industrijo in se osredotočiti na
njenega uporabnika oziroma potrošnika.
Uporabnik mora tako kot drugod imeti
možnost izbire, zato pa mora zlasti imeti
dostop do zdravstvenih informacij. Zdrav-
stvene institucije pa poleg novih uprav-
Ijalskih pristopov potrebujejo tudi svež
kapital.
Nedvomno ima zdravstveno področje
nekatere posebnosti, zaradi katerih se raz-
likuje od drugih industrij in jih je treba
upoštevati:
•	pogosto ni mogoče napovedati obsega
povpraševanja po zdravstvenih storitvah,
saj se ne da predvideti naravnih in drugih
nesreč, epidemij, kroničnih bolezni,
•	pogosto je razpoložljivost zdravstvenih
storitev vprašanje življenja in smrti,
•	obstaja bistvena razlika med ponud-
niki zdravstvene oskrbe (zdravniki, sestre,
farmacevti) in njenimi uporabniki, bolniki,
v smislu njihovega znanja, dostopa do
informacij, sposobnosti oceniti stanje.
SMERI TRŽNE REFORME
PROFITNO UPRAVLJANJE
ZDRA VSTVENIH KORPORA CIJ
Prav navedene značilnosti zdravstva so
povzročile nastanek posebnih cenovnih
mehanizmov in posebne zakonodaje. Na
Japonskem je treba v tem okviru pre-
drugačiti zlasti upravljanje zdravstvenih
korporacij.
Po zakonu o zdravstvenem poslovanju je
zdravstvena korporacija organizacijska
oblika, katere namen je voditi poslovanje
bolnišnic, klinik s stalno zaposlenimi
zdravniki in zobozdravniki in domov za
ostarele. Za začetek poslovanja mora
zdravstvena korporacija pridobiti licenco
od guvernerja prefekture ali od ministrstva
za zdravstvo in socialne zadeve. Imajo status
posebnih korporacij. Tabela 3 kaže, da je
na Japonskem skoraj polovica bolnišnic v
rokah zdravstvenih korporacij.
Sedmi člen zakona o zdravstvenem po-
slovanju, ki določa pogoje ustanavljanja
zdravstvene korporacije, določa, da ne
smejo pridobiti licence za vodenje bolniš-
nice ali druge zdravstvene institucije po-
djetja, katerih cilj je pridobiti dobiček. Na
tak način je delniškim družbam in drugim
korporacijam, ki želijo ustvarjati dobiček.
124
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
Tabela 3: Bolnišnice glede na način ustanovitve (ob koncu 1993)
Vir: Economics Department 1996: 34
onemogočeno ustanavljanje bolnišnic in
klinik. Zdravstvene korporacije kot v po-
trditev neprofitno usmerjenega poslovanja
tudi ne smejo deliti dividend, da pa ne bi
dajale poslovanju prednosti pred zdrav-
stveni vprašanji, so lahko njihovi direktorji
samo zdravniki (46. člen).
Tak strah pred zgolj profitno usmer-
jenostjo zdravstva je na Japonskem verjetno
pretiran — v Sloveniji smo že pred leti spro-
stili take ovire, zasebna iniciativa in tržna
konkurenca pa se je učinkovito vklopila v
sistem zdravstvenega varstva. Dejstvo je, da
ima tudi zdravstvena oskrba značilnosti jav-
ne storitve in da imajo zdravstvene korpora-
cije po zakonu že tako poseben status. Če
bi se osredotočile zgolj na ustvarjanje do-
bička in zanemarile zdravstveno plat sto-
ritev, bi verjetno tudi po tržni logiki kmalu
propadle.
Obenem pa zakonsko ni prepovedano
ustvarjanje osebnega dobička v zdravstvu,
tako da gre zgolj za prepoved na ravni orga-
nizacije. Dotok zasebnega kapitala na to
področje bi Japonski omogočil privarčevati
del javnih sredstev, ki zlasti glede na potre-
bo po odpisu vseh neizterljivih dolgov iz
obdobja »mehurčkaste ekonomije« posta-
jajo vse bolj redka. Verjetno se korporacije
ne bi usmerile na ustvarjanje dobička zgolj
pri bolnišničnem poslovanju, marveč bi se
angažirale pri preskrbi celovite zdravstvene
oskrbe in nege uporabnikov ter tako zajele
tudi druge javne institucije, npr. lekarne,
zavode za rehabilitacijo itn.
PODJETNIŠTVO IN OSKRBA STAREJŠIH NA DOMU
Drugo tako področje, na katerem bi morali
na Japonskem omogočiti dostop zaseb-
nemu kapitalu, je nega starejših na domu.
Ta poteka večinoma prek postaj, kjer so
zaposlene medicinske sestre, ki obiskujejo
ostarele osebe oziroma bolnike, ki potre-
bujejo oskrbo na domu. Tudi večino teh
postaj so ustanovile in vodile zdravstvene
korporacije, kar kaže tabela 4.
Zakonsko so sicer zasebne korporacije
lahko sodelovale na tem področju, vendar
so jim direktive ministrstva za zdravje in
sodalo guvernerjem provinc prepovedale
upravljanje tistih postaj, ki so bile finan-
cirane prek programov zdravstvenega in
starostnega zdravstvenega zavarovanja.
Ministrstvo je prepoved, po kateri korpo-
racije, ki jih zanima samo dobiček, ne smejo
sodelovati v tem večinskem delu postaj,
utemeljilo z enakimi razlogi kot zavrnitev
možnosti, da bi postale zdravstvene korpo-
racije.
Če pa bo želela vlada uresničiti tako ime-
novani novi zlati načrt, po katerem naj bi
do leta 1999 na Japonskem delovalo že
5.000 postaj z medicinskimi sestrami nego-
valkami, ki naj bi ponujale oskrbo hitro
starajoči se japonski družbi, je skorajda
nujno, da negovanje razumemo kot storitev,
ki jo lahko opravljajo tudi zasebne kor-
poracije.
Če pogledamo prakso po svetu, vidimo
precejšnjo raznolikost. Na Švedskem je
služba za nego na domu v rokah vlad
prefektur, v Nemčiji pa jo vodijo javne
125
BOGOMIL PERFILA
Tabela 4: Postaje z medicinskimi sestrami glede na način ustanovitve (julij 1995)
Vir: Economics Department 1996: 36
organizacije in regionalne socialnovarstve-
ne postaje, ki jih ustanovijo zasebne zdrav-
stvene organizacije. V ZDA jo opravljajo
tako profitne kot neprofitne korporacije.
TRŽNOST POVEZANIH DEJA VNOSTI
Večji poudarek tržnosti in večjo svobodo
vstopa predlagajo tudi pri pomožnih ozi-
roma spremljajočih bolnišničnih dejav-
nostih, kot so usposabljanje zdravstvenega
osebja, lekarne, domovi za starejše, opera-
cijske dvorane itn. Ko bodo izvedli predla-
gane spremembe bodisi v celoti bodisi
deloma, bodo morali spremeniti še eno
pomembno področje teh dejavnosti —
zakonske omejitve njihovega trženja.
69. člen zakona o zdravstvenem poslo-
vanju namreč, da bi zavaroval položaj zdrav-
stvenih institucij kot javnih zdravstvenih
organizacij, močno omejuje njihove mož-
nosti komuniciranja z javnostjo — lahko so
navedle le podatek, da so zdravstvena ali
zobozdravstvena institucija, svoje ime,
naslov in telefonsko številko. Sčasoma je
ministrstvo za zdravstvo in socialo nekoliko
sprostilo omejitve in dovolilo oglaševanje
zdravstvenih pregledov in storitev oskrbe
pacientov. V veljavi pa je ostala prepoved
oglaševanja »kakršnega koli izraza, ki bi imel
namero sugerirati superiornost posamezne
zdravstvene institucije«.
Namen takih omejitev trženja zdravst-
venih institucij je bil onemogočiti tek-
movalnost med njimi. Če pa bodo izvedli
spremembe v smeri njihove preobrazbe v
multizdravstveno industrijo, bodo morali
sprostiti tudi trženjske omejitve, vsaj toliko,
da bodo lahko zdravstvene institucije jav-
nosti sporočile privlačne podrobnosti sto-
ritev, ki jih ponujajo, ali posebnosti svojega
sloga upravljanja.
Poglejmo nekaj področij, glede katerih
predlagajo večje spremembe:
1. Oskrba s hrano in standardnimi
obroki. Notranja oskrba s hrano pomeni
pripravo obrokov v bolnišnični kuhinji,
zunanja pa pripravo hrane zunaj bolnišnice
in nato dovoz. Zunanja oskrba se je sicer že
uveljavila na Japonskem, vendar v pre-
majhni meri, da bi lahko zadostno izkoristil
prednosti ekonomije obsega in da bi lahko
omogočil bolnikom dostavo hrane na dom,
potem ko zapustijo bolnišnico. Moral bi se
razvijati v smeri, ki bi zajela tudi dostavo
hrane na dom starejšim osebam, zlasti
tistim, ki živijo sami. Treba bi bilo razviti
okvir, kjer bi se ustrezno srečevale potrebe
uporabnikov, bolnišnic, institucij, ki izvaja-
jo nego na domu, in tudi podjetij za oskrbo.
Ocenjujejo, da je bil leta 1996 trg za nego
na domu vreden okoli 10 milijard jenov,
samo preskrba hrane za hospitalizirane
paciente pa 100 milijard jenov. S porastom
zunanje oskrbe naj bi se vrednost povečala
na 500 milijard jenov, če pa bi zajela tudi
dostavo bolnikom na domu, bi lahko dose-
gla tudi bilijon jenov. Leta 1996 je bil doho-
dek iz naslova preskrbe storitev sterilizacije
126
xMULTIMEDICINSKA OSKRBA IN MULTIMEDIJSKA INDUSTRIJA...
medicinske opreme in administrativnih del
vreden nadaljnjih 300 milijard jenov,
upravljanje bolnišnic in storitve informa-
cijske tehnologije pa še 200 milijard. Brez
dvoma je šlo za področje, kjer so se že sredi
devetdesetih let obračale velike vsote, s
predvideno hitro širitvijo trgov zaradi sta-
ranja japonskega prebivalstva pa bi se vsote
bistveno povečale, kar bi lahko tudi z
narodnogospodarskega vidika pomenilo
pomembno spodbudo japonskemu gospo-
darstvu, obenem pa mu ponudilo velike
možnosti izvoza novih izdelkov in storitev.
Predvideva se, da bo leta 2025 na Japon-
skem in v azijskih državah kar okoli 500
milijonov ljudi starejših od 65 let (Econo-
mics Department 1996: 42 - 44).
2. Večji dostop do zdravstvenih podat-
kov. Opozorili smo že na posebnost zdrav-
stvenega področja glede velikega prepada
med znanjem in informacijami, ki jih imajo
ponudniki storitev na eni strani in uporab-
niki na drugi. Čeprav je to posledica poseb-
nih znanj, ki jih ima zdravstveno osebje, in
gre tudi za varovanje osebnih podatkov
bolnikov, bi uporabniki vseeno morali
imeti možnost dostopa do svojih zdravst-
venih informacij v njim karseda razumljivi
obliki. Končno je zdravje posameznika
predvsem njegova lastna stvar, ne pa dome-
na zdravnikov, ki na bolnike tako gledajo
kot na »industrijski izdelek«, čeprav jim to
zakonodaja v neki meri prepoveduje.
Šele ko bodo uporabniki (bolniki) imeli
več informacij o svojem zdravju, se bodo
lahko odločali med ponujenimi zdravst-
venimi storitvami. Lahko bodo bolj samo-
stojno ocenjevali stroške in koristi posa-
meznih storitev, kar bo vplivalo tudi na
njihovo ceno in kakovost. Zdravstvene
institucije bi se tako začele razlikovati v
menedžmentu, predvsem glede njihove
prilagodljivosti povpraševanju. Zdravniki bi
sicer izgubili del »absolutne oblasti« nad
bolniki, ki jim jo ohranja njihov monopol
in zapleteno izrazje glede zdravstvenih
informacij — kar je morda tudi pomemben
razlog za ohranjanje informacijske zaprtosti
zdravstva.
Treba bi bilo razviti ustrezen infor-
macijski pretok bolnikove osebne zdrav-
stvene kartoteke med bolnišnicami in
drugimi zdravstvenimi institucijami, kar bi
izločilo potrebo po ponavljanju različnih
pregledov in preiskav.
3. Sprememba predpisov glede distribu-
cije zdravil. 25. člen zakona o zdravstvenem
poslovanju določa, da mora vsaka lekarna
ali splošna trgovina na drobno, ki želi pro-
dajati zdravila, ne samo pridobiti ustrezno
dovoljenje od prefekture, temveč tudi imeti
zaposlenega farmacevta. S tem se resda
zagotavlja ustrezno vodenje in higienski
standardi, po drugi strani pa to onemogoča
tako imenovanim »udobnim trgovinicam«
(založenim z vsem in ničimer, odprtim 24
ur in postavljenim »na vsakem vogalu«)
prodajati že preproste tablete proti glavo-
bolu, trebušnim težavam, vitaminske pre-
parate. Podobne razmere imamo tudi v
Sloveniji.
Spet drugi predpisi so omejevali pre-
vzem zdravil in oteževali dostavo na dom
starejšim bolnikom — 37. člen zakona o
zdravstvenem poslovanju je namreč z do-
ločenimi izjemami predpisoval, da mora
uporabnik sam priti po zdravilo. To je bilo
v očitnem nasprotju s stanjem, ko so vse
številnejši starejši bolniki ali bolniki s kro-
ničnimi obolenji potrebovali precejšnje
količine intervenoznih tekočin in drugih
zdravil, ki jih seveda niso mogli sami na-
baviti.
Težko je pravzaprav predvideti nova in
nova področja oziroma storitve, ki jih bo
prineslo širjenje zdravstvenega trga. Precej
jasno so že izražene potrebe po ustreznem
prevozu starejših, izposoja zdravstvene
opreme. Pomembno je, da bi zato zdrav-
stvene oblasti tako na Japonskem kot v
Sloveniji vzpostavile prilagodljiv sistem
standardov in dovoljenj, ki ne bi zaviral
razvoja novih izdelkov in storitev.
127
BOGOMIL PERFILA
Literatura
Japan 1998. Tokyo: Keizai Koho Center.
Phillips, P., B. Ferfiia (1994), Canadian and Slovene Economies: System Theory and Political
Economy Approaches. Halifax: Fernwood Publishing.
Survey of Lifestyles and Information and Communications (1995), Tokyo: Prime Minister's Office.
Economics Department (1996), The Stimulus to economic activity of a »private sector renovation«.
Japan Research Quarterly, 5, 2 (pomlad).
128