Nina Lovrenčič
Palček
Finska pravljica. — Orig. lesorez 0. Gasparija
(Konec.)
Peter je jokal, Pavel se je smejal. Palček je hodil lahkih nog in s še lažjim srcem. Prišedši v gozd, se je razgledoval naokrog, toda visoka trava mu je zastirala razgled. Tedaj je zaklical na ves glas:
»Trol! Trol! Trolk
Nato je zaslišal odgovor, ki se mu je zdel kot grmenje:
»Tukaj sem! Kdo me kliče?«
In velikan se je približeval, utirajoč si pot skozi gozd kot kak slon in iskajoč naokrog, ne da bi mogel opaziti, kdo ga je klical. Končno je povesil oči in zagledal na prevrnjenem deblu dečka, ki ga je gledal od spodaj navzgor.
»Ali si ti tisti, ki me je zbudil, ko sem po jedi počival?« je zaripel vprašal, obračajoč v duplini pod čelom debele, krvave oči.
»Prav jaz, dobri mož! Prišel sem, da bi te vzel v svojp službo.«
Velikan je prasnil v smeh:
»Res? Ti? Čakaj no, da te vržem v ono vranje gnezdo tam zgoraj na hrastu! Tako ti bom pokazal, kaj se pravi potepati se po mojem gozdu!«
»Po tvojem gozdu? Toliko je tvoj, da ga jaz lahko posekam v cetrt ure.«
»Res? Rad bi te videl!«
»Takoj!« je vzkliknil Palček in izvlekel sekiro.
»Sekira, moja dobra sekira, sekaj!«
In glej, dobra sekira je začela sekati, klestiti iii cepiti, udarjajoč na levo in desno, zgoraj in spodaj ...
»Dovolj, dovolj!« je prosil Trol. »Ti boš uničil mo... tvoj gozd! Toda, kdo si?«
»Čarovnik Palček sem, ki bi ti magel z eno besedo odrezati glavo.«
In Palček se je spet usedel na deblo in, ker ga je pot zdelala in je postal lačen, je izvlekel stoj kruh in. zasadil vanj zobe in ga grudil.
Trol ga je gledal ves radoveden in prestrašen.
»Kaj je tisto, kar ješ?« ga je vprašal, ker ni poznal kruha, cloveškega hraniva.
»Kamen je.«
3>In tako dobro ga zvečiš?«
»To je moja običajna jed, ob kateri nisem zrastel tako kakor ti ob voHb., toda dala mi je bistrost, ki je ti nimaš. Pelji me v svoj dom!« Ukro-čeni Trol se je napotil, stopajoč pred mladeničem kot kpotek pes, proti svoji votlini, veliki kot cerkev.
»Poslušaj,« je rekel Palček, ko sta dospela do nje, »na vsak način je potrebno, da eden izmed naju postane služabnik drugega. Napraviva po» godbo: če meni ne bo uspelo napraviti tega, kar napraviš ti, bom jaz tvoj služabnik; če pa ti ne uispeš napraviti tega, kar napravim jaz, boš ti moj služabnik.«
»Sprejeto!« je rekel Trol. »Prilegel bi se mi hlapček, ki bi imel pamet še zame. Torej. da začneva! Pojdi k reki in napolni mi te dve vedri, da si skuham juho.«
In pokazal je dva taiko velika čebra, da bi bilo laže v njih utoniti kot premakniti ju.
Palček ju je zmedeno ogledoval.
74
»Te spravlja v zadrego ta opravek?« ga je vprašal Trol in usta so se mu od smeha raztegnila do ušes.
»Prav nič! Premišljeval sem samo, če ne bi bilo bolj prikladno, prenesti sem reko in jo preliti v posodo ...«
Dobri Trol je bil veis preplašen nad to zamislijo.
»Ne, ne, le ostani, grem jaz! Ti medtem zakuri ogenj.«
Velikan je šel, se vrnil, obesil na verigo kot kupola velik kotel, poln vode, vrgel vanj zaklanega vola, petdeset lepih, celih zeljnatih. glav in vrečo korenja. Ko je juha vrela, je pazil nanjo kot skrbna gospodinja in Tsakotoliko jo je pokusil.
»K obedu!« je zaklical, ko je bilo vse gotovo. »Če moreš toliko pojesti, kot pojem jaz, bom tvoj služabnik; v nasprotnem primeru bom pojedel še , tebe, da si bom po-sladkal usta.«
»Pa začniva,« je cdgovoril Pal-ček, ne da bi se zbegal.
Sedel je in si položil med kolena svojo dolgo usnje-no vreoo.
Po preteku če-trt ure si je moral Trol razširiti pas za eno luknjico.
Palček je bil lahek in še mu je tekiiilo, kot bi ko-maj sedel k mizi.
In jedel- je in jedel, Trol pa si je razširil pas še za eno luknjico.
»Kakšen želo-dec!« je ponavljal, gledajoč Palčka z očmi, polnimi za-visti.
In spet si je razširil pas za tre-tjo luknjico.
»Tudi jaz ču-tim, da postaja moj želodec že nekoliko poln!« je povedal Palček. »Toda saj si lahko pomagain!«
To rekši je vzel nož in si razparal usnjeno vrečo.
»Na,« je rekel nato, podajajoč nož Trolu, »napravi še ti, kot sem na-pravil jaz.« Velikanse je vrgel na kolena in prosil:
»Prav lepa hvala! Jaz ne prebavljam železa! Rajši postanem tvoj slu-žabnik!«
Rečeno storjeno. Trol je upognil koleno in poljubil Palčku roko v znak pokorščine. In nato si je naložil na rame svojega malega gospoda ter odšel v kraljevsko palačo.
75
Še nikdar ni bilo na svetu tako sijajne zmage duha nad surovo močjo. •   V kraljevi palači so slavili velik praznik.
Nakrat se zasliši trušč, kot bi bil potres; kraljevska palača se je stre-sala na svojih granitnih temeljih.
Trol, kateremu je bil vhod prenizek, je skomignil z ramo in podrl glavni tram.
V«i so stekli na balkon in prepadeni zagledali Palčka, zmagoslaviio stoječega na ramah svojega strahotnega sužnja.
Tedaj je Palček stopil naravnost na balkon in se priklonil svoji kra-ljevski zaroeenki:
»Princasa, želeli ste si sužnja. Evo vam dveh!«
Ta lepi poklon* je vzbudil med dvornimi damami veliko odobravanje.
Kralj je ves zmeden peljal hčerko v vdolbino nekega okna in ji rekel:
»Hčerka moja, nimam več izgovorov, da bi odklonil tvojo roko temu mladeniču. Žrtvovati se boš morala v prid države.«           t
»Oče moj,« je prosila deklica, »dovolite mi, da na svoj način branim svojo prostost. Mogoče se mi posreči. Sabski kraljici se je tudi posrečilo zmešati kralja Salomona!«
Nato je šla k svojemu malemu snubaču:
»Palček, hraber si in srečen, toda to ne zadostuje, da bi ugajal damam.«
»Vem, Visokost,« se je takoj odrezal Palček. »Da kdo ttgaja gospem, se mora ukloniti tudi vsaki njihovi muhi.«
Kraljična je zardela, pogledala svojega ženina in zdelo se ji je, da je zrastel za palec.
»Palček,« je trdo nadaljevala, »ni moja muha. Prepričati se hočem le o srcu in duliovitosti svojega bodočega moža. Zato ti stavim tri ¦vprašanja.«
Palček se je tiho priklonil.
»Palček, ti, ki si prizadevaš dobiti roko kraljeve hčere, ali si preštel, koliko korakov je od koče tvojega očeta do kraljeve palače?«
»To je odvisno od korakov, princesa,« je odgovoril Palček. »Tisoč je korakov vola in tisočkrat tisoč korakov mravlje, toda ni več kot en zamah sokolje peruti.«
Kraljična je premagana premerila Palčka in zdelo se ji je, da je spet zrastel za palec.
»Palček, ti, ki si prizadevaš biti nekega dne kralj, ali si premisliU kakšna razlika je med teboj in kraljem?«
»Dobro sem premislil, princesa,« je odgovoril Palček. »In toHko sem odkril, da oba, jaz in kralj, tlačiva z nogami zemljo in da se niti kralj niti jaz ne dotikava s čelom neba.«
Premagana princesa je premotrila Palčka in zdelo se ji je, da je zrastel spet za palec.
»Še zadnje vprašanje,« je rekla s trepetom v glasu. »Ugani, katera je v tem. trenutku moja skrita misel?«
Palček je trenutek okleval. Nato je z enakim trepetom v glasu odgo-voril:
»Princesa, komaj si upam uganiti. Vi si v tem trenutku mislite, da nisem vreden vašega srca in vaše roke.«
Princesa se je nasmehnila in mu segla v roko.
Tedaj pa je Palček pred njenimi očmi dobil postavo sprejemljivega ženina. In kraljična ni dvomila, da se bo, o svojem času, zdel ljudstvu pri-meren kralj.
76