žene, v marsičem še zaostajal za njim. Priznati pa je treba, da je tudi vr snovanju slovenske žene najti obratno mnogo pozitivnega dela, predvsem pa tudi mnogo pobud, ki kličejo slovensko žensko mladino na plan. Predvsem bo lahko našla zarodke za nove možnosti človeške družbe in s tem žene. Njena naloga je, izoblikovati, izklesati obraz slovenske žene z ognjem vere, z ljubeznijo matere in z odločnostjo in jasnostjo osebnosti, ki ji je primat družbe nad individujem stalno pred očmi. Z upanjem, da bo bodoči rod izpolnil in dovršil vse te naloge in pripravil pot lepšemu, silnejšemu življenju slovenskega naroda, zaključujem poskus pregleda in ocenitve tega poglavja našega javnega in kulturnega življenja.
POSMRTNA PESEM
IVO    B R N Č I Č
Ptice mesečine lete čez pobočja. Gore so otočja v morjih beline.
Noč na harfo igra. To ljubezen neizgovorjeno ko dete mrtvorojeno polagam na oder srca.
Sence ko nune se skrušeno sklanjajo nad črne tolmune . .. O smrti sanjajo.
Oblak, tih in moder, na svodu samuje. Nikdo od nikoder k meni kropit ne potuje.
MRTVO MESTO
Miodragu Stamatovicu.
IVO    BRNČIČ
V sobah stokajo blazni v težkem snu. Begajo bele prikazni vzdolž zidu.
Še boli so topo ugasnile, ko žene neplodne ta dan. In niso nikomur hasnile. In vse je in vse je zaman.
Trume nočnih tkalcev črne mreže pleto. Trupla poslednjih iskalcev po ulicah naših gnijo.
V hišah kričijo blazni, mraz med zidovi se krade, a bele, divje prikazni grade do neba barikade.
7i7