Ano (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 24
“E8LOVENIA LIBRE”
âJ
BUENOS AIRES. 16. junija (junio) 1960
Eisenhower na Daljujem Vzhodu
Eisenhower je minulo nedeljo odšel na 33.350 km dolgo potovanje po Daljn. Vzhodu. Iz Washingtona je odletel najprej na Aljasko, kjer ga je prebivalstvo bučno pozdravilo. Od tam je nadaljeval potovanje v Manilo na Filipine, kamor je priletel v ponedeljek dopoldne. Tudi jv Manili, kjer ga smatrajo za svojega prijatelja, je doživel navdušen sprejem.
Eisenhower je vključil v svoje potovanje še obisk na Formozi, Okinawi, na Japonskem, v južni Koreji in na Havajih.
To potovanje se je v ameriškem zunanjem ministrstvu pripravilo' po propadu vrhunske konference v Parizu, ker je prvotno Eisenhower nameraval potovati v Moskvo, od tam pa na Japonsko. Ko je Moskva izpadla iz programa, so poleg Japonske dodali še druge države v potovalni načrt, predvsem Formozo.
Najbolj navdušen sprejem pripravljajo Eisenhowerju na Formozi. Otok, ki mu neprestano grozi naval komunističnih kitajskih divizij, bo z Eisenho-werjevim obiskom dobil novo potrdilo, da ga USA smatra za eno svojih najvažnejših obrambnih postojank na Daljnem Vzhodu proti prodiranju kitajskega komunizma. Obisk smatra Čang-kajšek tudi za potrdilo, da USA še ne namerava priznati rdečega režima na Kitajskem ali pa spustiti rdečo Kitajsko v ZN. Eisenhower se odpravlja na Formozo tudi kljub tveganju novih propagandnih izpadov komunističnega tiska, da “izziva na vojno.”
Podoben učinek, kakor na Formozi, bo imel Eisenhowerjev obisk tudi v južni Koreji. Eisenhower hoče dokazati severni komunistični Koreji, da spada južna Koreja v sklop severnoameriškega o-brambnega sistema v vzhodni Aziji, ki mora ostati nedotaknjen, če noče komunizem sprožiti severnoameriški vojaški stroj v pogon.
Na Okinawi ima USA eno velikih letalskih in pomorskih oporišč v Tihem oceanu. Okinawa je tudi otok, znan iz druge svetovne zgodovine po silovitih bojih med Mac Arthurjevo vojsko in Japonci.
Havaje bo Eisenhower obiskal kot severnoameriško državo, ki je dodala novo zvezdo v državno zastavo.
Na Japonskem, ki je bil prvotno glavni cilj Eisenhowerjevega potovanja, pa pripravljajo komunisti in deloma socialisti demonstracije proti severnoameriškemu predsedniku. Za povod so komunisti izrabili ratifikacijo nove ameriško-japonske obrambne pogodbe, ki sta jo Tokio in Washington podpisala letos 19. januarja.
Prejšnja obrambna pogodba med USA in Japonsko, ki je bila sklenjena kmalu po podpisu miru med obema državama, je dajala Ameriki vso vojaško oblast na
Kuba nova Koreja?
Zadnji dogodki na Kubi pričajo kako zelo so se že komunisti utrdili na oblasti v tej deželi. Nič več se ne skrivajo za osvobodilno revolucionarno gibanje. Nastopati so začeli odkrito, s svojim pravim imenom, samozavestno in izzivalno, Viden izraz te njihove sa-samozavesti je povabilo Hruščevu in ču En Laju za obisk te dežele po razbit-
Japonskem. Japonska ni smela imeti svoje vojske, Amerikanci so dobili vojaška oporišča na otokih za nedoločeno dobo, USA je imela pravico veta nad japonsko zunanjo politiko etc. Ko je Washington sklenil, da bo dovolil oborožitev japonske vojske, je bilo potrebno skleniti tudi novo obrambno pogodbo med o-bema državama. Po novi pogodbi, ki je veljavna za enajst let, odbdržijo Amerikanci svoja oporišča na japonskih otokih, nimajo pa več pravice vetirati japonske zunanje politike, prav tako ne vzdrževati s svojimi silami miru in reda v državi.
Komunistična in socialistična opozicija smatrata to pogodbo za poniževalno za Japonsko, ker da mora Tokio dopuščati popolnoma nekontrolirano u-porabo oporišč ameriški vojski, katera tudi sme ta oporišča opremiti z atomskim orožjem. Opozicije ni prepričalo določilo v pogodbi, da oporišč za operacije proti sovražniku USA ne ’Sme začeti uporabljati brez predhodnega posvetovanja z japonsko vlado.
Po nalogu iz Pekinga in Moskve so zato komunisti začeli 20. maja z uprizarjanjem skoro vsakodnevnih demonstracij proti japonski vladi in proti ratifikaciji ameriško-japonske pogodbe. Demonstracije, v katere posega zlasti japonsko dijaštvo, so nekajkrat dosegle tak razmah, da je morala intervenirati policija ter so izgredniki utrpeli že več smrtnih žrtev. Višek pa so demonstracije dosegle pretekli teden, ko se je pripeljal v Tokio Eisenhowerjev tiskovni šef James Hagerty. Sovražna množica je na letališču obkolila njegov avto, v katerem se je vozil tudi severnoameriški veleposlanik v Tokiu Mac Arthur
II.,	sin generala Mac Arthurja, ter se je moral Hagerty pred množico rešiti z ameriškim helikopterjem, da je mogel priti v mesto.
Japanska vlada se je Hagertyju opravičila, Hagerty sam pa je ostro protestiral proti pomanjkanju varnosti in proti izgrednikom. Zaradi dogodka se je naslednji dan skoro v vsem japonskem časopisju val protestov obrnil proti doslej s simpatijami spremljanim izgrednikom, tako da se je gibanje proti njim začelo tudi med prebivalstvom, ki je do Hagertyjevega prihoda stalo v vsej zadevi ob strani. Notranji minister je objavil, da bo poslal na ulice ob Eisenho-werjevem prihodu nad 20.000 policistov, posamezne civilne organizacije pa so se začele pripravljati na prijateljski sprejem Eisenhowerja.
Ves svet z napetostjo pričakuje, kakšen sprejem bo Eisenhower doživel v Tokiju, ko bo priletel tja 19. junija, na dan, ko naj bi avtomatično stopila v veljavo nova ameriško-japonska obrambna pogodba.
ju vrhovne konference v Parizu, s čemer so hoteli najbolj zadeti Severno Ameriko, ki tako strahotno plačuje svojo lanskoletno napako, ko je sama povabila sovjetskega mogotca na obisk v svojo deželo Kubanska izzivanja Severne Amerike ter ostalih ameriških demokratskih držav so sedaj na dnevnem redu. V tem pogledu je s Castrom v
Sovjetski gospodarski prodori
Ker komunizmu doslej še v nobeni državi ni uspelo zavladati za dalj. časa, če mu ni direktno pomagala rdeča armada (Španija, Guatemala etc.), se je Moskva v povojni dobi zagnala na osvajanje svobodnega sveta z vohunstvom, sabotažami, poskusi revolucij in zlasti z gospodarskim prodiranjem v predvsem tkzv. manj razvite dežele.
Kljub temu, da Zahodna Evropa in USA ter Kanada veliko trgujejo z Moskvo in njenimi sateliti — dve tretjini sovjetsko-satelitskega izvoza gre v to področje — pa te kulturno in industrijsko visoko razvite dežele niso prav zaradi svoje visoke življenjske ravni izpostavljene tolikšni komunistični nevarnosti, kakor države z nizkim standardom. To Moskva dobro ve in se na gospodarskem področju v Zahodni Evropi, USA in Kanadi omejuje zato izključno na trgovinsko izmenjavo, brez primesi komunistične propagande. V Zahodni Evropi, USA in Kanadi za morebitni sovjetski uvoženi stroj ne potrebujejo sovjetskih “tehnikov” za vodenje stroja ali za tehnično razlago. Nasprotno se dogaja z manj razvitimi deželami.
Moskva si je po drugi svetovni vojni izdelala štiri načrte za gospodarsko prodiranje v zaostale dežele in jih skrajno dosledno izvaja.
\Prvi načrt je bil azijski, ki ga je Moskva začela izvajati leta 1945 v Afganistanu. Tej državi je sama, brez prošnje, ponudila pomoč v vseh gospodarskih oblikah. Ponudbe so bile tako vztrajne in tako ugodne, da jih je Afganistan bil skoraj prisiljen sprejeti ter je v kratkih mesecih postal središče sovjetskega gospodarskega prodiranja proti ostalim azijskim državam. Moskva si je Afganistan tudi strateško izbrala kot most med Perzijo, Indijo in Kitajsko. Dve leti kasneje, t. j. leta 1947, je Kremelj začel svojo gospodarsko ofenzivo proti Indiji, ki je danes dežela, katera ima z ZSSR sklenjenih največje število gospodarskih in finančnih sporazumov. Za Indijo sta prišla na vrsto Pakistan leta 1949 in Perzija leta 1950, čeprav z manjšim uspehom za Moskvo. Tema je sledilo veliko, predvsem gospodarsko potovanje Hruščeva in Bulgani-na po drugih južnoazijskih državah, katerim sta ponujala širokogrudno gospodarsko pomoč.
Drugi načrt je Moskva začela izvajati leta 1952 v Egiptu, kot duhovnem središču arabskega islamskega področja. Ta načrt zajema ves Bližnji in Srednji Vzhod. Z Egiptom je ZSSR začela gospodarsko izmenjavo leta 1952, ki se je po-jačala po ponesrečeni zahodnjaški pustolovščini v Suezu. V senci dogodkov, ki so se razvijali okoli Sueza, je sovjetski vpliv neopaženo toda silovito hitro naraščal in postal tako odločilen, da so med drugim na univerzi v Kairu uvedli celo poučevanje ruščine. Egipt je poleg strojev dobival tudi sovjetsko orožje, sklenil vrsto kulturnih pogodb z Moskvo, ta pa je poslala v deželo Nila množico tkzv. tehnikov in gospodarskih strokovnjakov ter kulturnih ustvarjalcev, ki so skoro vsi izvežbani komunistični agitatorji in vohuni.
Za Moskvo so vdrli v Egipt še njeni evropski sateliti in rdeča Kitajska, od tam pa še v Sirijo. Polagoma se je tako komunistični vpliv razširil po vsem a-rabskem svetu ter se je zlasti utrdil v Iraku. Ta komunistični val je v zadnjem času začel ustavljati prav Egipt, ki je bil prvi, ki mu je odprl jezove, ker je u-gotovil, da se Moskva z vsemi sredstvi trudi razbiti Združeno arabsko republiko s hujskanjem na upor v Siriji.
Tretji načrt, ki je v polnem razvoju, je afriški. Tudi za izvajanje tega načrta je Moštva nameravala postaviti kot središče Egipt. Sovjetski napori so se o-sredotočili okoli Sudana, Abesinije in drugih afriških dežel, ki so jim zahodnjaki podelili samostojnost. Ker ji v Egiptu ni uspelo, je središče svojega delovanja Moskva prenesla v Adis Abe-bo v Abesiniji. V polni ofenzivi v gospodarskem in tega spremljajočem propagandnem oziru je Moskva danes v takih svobodnih državicah, kakor so Libija, Ghana, Gvineja, Tunizija, Maroko in Liberija.
V četrti načrt spada latinska Ameri-
ka, kjer sovjetsko prodiranje v nekaterih državah še niha med uspehi in neuspehi, kakor n. pr. v Meksiku in Braziliji; kjer uspešno izrablja demokratske svoboščine n. pr. v Uruguaju; kjer bi skorajda doseglo popoln uspeh, n. pr. v Guatemali in kjer prav v zadnjih mesecih pritiska z vso svojo silo, n. pr. na Kubi ter v Venezueli. V tej zadnji se o-blast prav dobro zoperstavlja pritisku, na Kubi pa si je Moskva izvojevala trdno postojanko.
Z vsemi zgoraj naštetimi in še nekaterimi drugimi zaostalimi deželami je Moskva sklenila vrsto trgovinskih in finančnih pogodb. Iz izkušenj, ki so jih že mnoge od podpisnic imele z Moskvo je dokazano, da Kremelj doslej še v nobenem slučaju ni do zadnje pike izpolnil svojih obeveznosti. Bodisi je poslal material v takem stanju, da ni bil uporabljiv v deželi, ki ga je kupila, n. pr. sovjetski petrolej za Argentino, bodisi, da je predčasno odpovedal sklenjeno pogodbo, ta-
ko je gospodarstvo v prizadeti državi utrpelo resno škodo.
Dejstvo je, da vse male države, ki sklepajo kakršne koli pogodbe z ZSSR, njenimi evropskimi sateliti in rdečo Kitajsko, tvegajo svojo gospodarsko in z njo združeno politično bodočnost. Nihče ne more zanikati nobeni državi pravice trgovati s katero koli drugo državo,, prav tako ne priložnosti za čim večji razvoj trgovinskih izmenjav, ki so danes neizogibno združene z ohranjevanjem politične stabilnosti v svetu. Toda vse se v temelju spremeni, če je motor, ki poganja razvoj gospodarstva, v svojem bistvu političen, ali točneje, komunistično-imperialističen. V tem slučaju je nujno potrebno, da se vsaka dežela, ki se poda na pot kakršnih koli odnosov s sovjetiziranim svetom, resno zaveda tveganja in svoje zmožnosti o-stati neodvisna. To velja tako za azijske, afriške kakor tudi za države latinske Amerike.
zadnjem času tekmoval predsednik kubanske republike dr. Dorticos, ki je že pred Majskimi slavnostmi odšel na propagandistično potovanje po južnoameriških državah. Za obiske vladam posameznih dežel se je pravzaprav vsiljeval. Kamor je pa prišel, se je obnašal tako, kakor se predsedniki držav na obisku v inozemstvu nikjer . ne obnašajo. Spuščal še je v notranje zadeve posameznih držav in odhajal na sestanke k opozi-cionalcem ter nasprotnikom vlad, pri katerih je bil gost.
Tako je n. pr. v Argentini vzbudilo silno ogorčenje v javnosti, ko je med svojim bivanjem v Bs. Airesu odšel na tajni sestanek peronistično-levičarske Zveze kovinarjev. Vlada je proti takemu njegovemu zadržanju nastopila tako, kakor je zaslužil: Kubansko veleposlaništvo je obvestila, da bo poslala policijo v dvorano, v kateri je bilo zborovanje kovinarjev, če ga Dorticos v 15 minutah ne bo zapustil. To grožnjo argentinske vlade je Dorticosu prihitel sporočit uradnik kubanskega poslaništva, nakar se je netaktni gost dvignil z besedami, “da ga kličejo važni državni posli”. Kubanski zunanji minister je pa v zvezi z izvajanjem agrarne reforme v tej državi dal tako žaljive izjave tudi za argentinske poljedeljce, da je njihova zveza prav te dni ostro obsodila zlorabljanje gostoprimstva, ki so ga zagrešili Kubanci.	<i'i
Dorticos pa ni bil nič drugačen tudi v drugih državah. Kako so se ga povsod o-tepali kot vsiljivega Castrovega propagandista, je razvidno iz naslednjega:
V Urugvayu so mu kar enostavno prepovedali, da bi smel govoriti na javnem zborovanju. Nezadovoljstvo ljudstva z obiskom predstavnikov sedanje filoko-munistične vlade na Kubi je pa izpričal dnevnik “El Dia” z uvodnikom “Malo zaželen gost”. Bolivijska vlada ga sploh ni hotela povabiti. Otresla se ga je na ta način, da je s povabilom odlašala tako dolgo, da je bilo že prepozno. V Peruju je vlada odredila, da je moralo letalo, s katerim je potoval Dorticos, pristati na samotnem vojaškem letališču, kamor levičarski elementi niso mogli priti. List “El Mercurio” je pa Dorticosu in njegovemu spremstvu povedal, da se perujsko svobodoljubno
ljudstvo ne more navduševati za sedanji kubanski režim, ki ukinja svobodo tiska, preganja svoje politične nasprotnike ter se vzdržuje na oblasti z nasiljem. čilska vlada je Dorticosu sploh prepovedala prihod v deželo. Otepala se ga je tudi Venezuela, ter je njen predsednik Betancourt naročil svojemu zunanjemu ministru, ki je bil na Majskih slavnostih v Bs. Airesu, naj sporoči kubanskemu predsedniku naj nikar ne prihaja v Venezuelo, ker je njegov o-bisk nezaželen. Dorticos pa ima očivid-no debelo kožo. Nič preveč si ni gnal te izjave k srcu ter je izjavil, da bo Caracas obiskal kljub temu, razen, če mu Betancourt tega javno ne bo prepovedal. Betaucourt je nato odredil, da sme Dorticos ostati v Caracasu samo 24 ur, na pa 5 dni, kot je nameraval. Tudi v Mehiki se je Dorticos lahko prepričal, da ljudstvo pozdravlja sicer odstranitev" diktatorskega režima na Kubi, nikar pa ne uvedbe komunizma, ki naj bi tam vzpostavil svojo diktaturo. Zato so nosili velike napise “Kuba da nikakor pa ne Sovjetska zveza” ter “Živela kubanska revolucija — smrt komunizmu”.
Medtem, ko je Dorticos delal propagando za Castrov filomunistični režim po navedenih južnoameriških državah in napadal Severno Ameriko, je doma tudi Castro sprožil znova vrsto napadov na Eisenhowerja in njegovo vlado, razen tega pa svojo deželo še bolj naslonil na blok komunističnih držav s sporazumom, ki ga je napravil s češko komunistično vlado. Ta mu je za 10 let odobrila kredit 20 milijonov dolarjev, s katerimi bo plačal orožje, ki ga bo dobil iz te države, zlasti sovjetska letala Mig. Z grožnjami se je pa zlasti spravil na ameriške petrolejske družbe. Grozil jim je z represalijami, če ne bodo hotele čistiti sovjetskega petroleja. Udaril je tudi po domači in ameriški hotelski industriji na Kubi ter je vrsto najboljših in najmodernejših hotelov zaplenil,
Pri takem stanju stvari na Kubi je vedno več političnih in vojaških osebnosti v Severni Ameriki, ki resno jemljejo izjave biv. ravnatelja kubanskega dnevnika “Diario de la Marina”, ki jo je pred dnevi dal v Severni Ameriki, da Castro pripravlja na Kubi Korejo na ameriški polobli.
IZ TEDNA
Predstavniki argentinske in čilske vlade so podpisali protokole o sporazumu, da bosta vladi obeh držav izročili v razsojo vse svoje mejne spore na jugu angleški kraljici. Ta je razsojo v spornih vprašanjih med obema državama sprejela.
Čilski predsednik Alessandri je izdelal obnovitveni načrt za vsa od potresa prizadeta področja z inozemskim kapitalom, prvenstveno ameriškim in evropejskim. Večinske čilske stranke Alessandrijev obnovitveni načrt v vsem podpirajo.
V	Montevideu v Uruguayu so teroristi začeli akcijo proti raznim judovskim podjetjem in ustanovam. Prejšnji ponedeljek so bombe eksplodirale na raznih mestih ter v judovski sinagogi. Eksplozije bomb so zahtevale tudi človeške žrtve.
Mesto Valdivia v južnem Čilu še vedno ni izven nevarnosti pred poplavami na-razslega vodovja v zajezenem jezeru Ri-nihue. Vojna mornarica še vedno odvaža iz niže ležečih mestnih delov prebivalstvo. Prav tako ga odvažajo s helikopterji. Med tem okoli 400 delavcev v planinah gradi nove odtoke za vodo iz zajezenega jezera, ko bo od dosedanje višine 109,66 m še narasla za 7.34 m, kar se bo zgodilo v približno 11 dneh. Lahko pa tudi prej, če se bo nadaljevalo deževno vreme, ki dotok vodovja v jezero samo povečuje. Slabo vreme in hud mraz. pa tudi dela pri kopanju novih kanalov ter njihovem utrjevanju precej ovirata.
V	Santiagu na Kubi se je začela razprava proti majorju kubanske revolucionarne vojske Manuelu Beatonu, ki je lani pobegnil iz zaporov ter se je potem skrival v kubanskem pogorju. Več mesecev so ga po planinah iskali celi vojaški oddelki. Toda zaman, v roke je padel Castrovim miličnikom sam, ko mu je zmanjkalo tobaka in ga je prišel iskat v bolj obljudene kraje. Obtožen je umora in veleizdaje. Castrovo sodišče ga je obsodilo na smrt.
V	TEDEN
Odnosi med Dominikansko republiko in Vatikanom se vedno bolj zaostrujejo. Do tega je prišlo zaradi odprtega pisma, ki ga objavil v listu “El Caribe” pravosodni minister Mario Abrieu Pen-zo na predsednika republike gen. Hektorja Trujilla Molino. V njem pravi, da je od raznih dominikanskih duhovnikov .zvedel, da je vsa pastirska pisma proti sed. domunikanski vladi dominikanskim škofom sestavil papeški zastopnik v Mestu Trujillo Msgr. Lino Zanini. Dominikanski pravosodni minister ga je zaradi tega v omenjenem pismu napadel kot “mednarodnega provokaterja”.
V	Puerto Ricu katoličani niso prodrli s svojo zahtevo po uvedbi kat., pouk.a v javnih šolah. Zato so sklenili ustanoviti lastno katoliško politično stranko. Guverner Luis Munos Marin je izjavil, da ima ustanovitev čisto verske stranke lahko dalekosežne posledice.
Predstavnik Krščansko-demokratske zveze Srednje Evrope Janusz Sleszynski je v New Yorku izjavil, da je 50 uglednih paraguayskih osebnosti, ki pripadajo vsem stanovom in slojem — tudi častniki so med njimi — v tajnosti ustanovilo paraguaysko krščansko demokratsko stranko. Za predsednika stranke je bil izvoljen Jorge Escobar. Paraguay-ska krščansko-demokratska stranka namerava še ta mesec izdati posebno poslanico na narod, v kateri bo obsodila sedanji režim ter zahtevala za ljudstvo vse demokratske svoboščine.
Anglija namerava spremeniti svoj dosedanji obrambni sistem v tem smislu, da bo razposlala svoje bombnike z atomskimi bombami na razne letalske baze, ki jih bo zgradila v Sredozemlju, Afriki in na Daljnjem Vzhodu. Na ta način se hoče zavarovati, da vsled kakega nepričakovanega napada z atomskim orožjem ne bi bila ob vso obrambo.
V	Franciji je prejšnji teden stavkalo 24 ur. 1.300.000 francoskih državnih in občinskih uslužbencev. Vsi zahtevajo zvišanje plač.
SPOMINSKA PROSLAVA ZA SLOVENSKE ŽRTVE V CLEVELANDU
Slovenski žalni dan, posvečen spominu žrtev, ki so padle v strašnih vojnih letih v borbah za narodno svobodo kot borci, talci ali kot drugačne žrtve divjanja, pokončevanja in zločinskega množičnega ubijanja, ki so ga uprizarjali nad slovenskim ljudstvom nacisti in fašisti z namenom, da izbrišejo slovensko ime z zemljevida in zgodovine, komunisti pa, da z ognjem in mečem pokončajo svobodno življenje, krščansko kulturo in politično demokracijo v Sloveniji, so clevelandski Slovenci tudi letos proslavili s primernimi javnimi slovesnostmi.
Spominsko proslavo je pripravil krajevni odbor Zveze protikomunističnih borcev v Clevelandu. Bila je dne 29. maja v dvorani pri Sv. Vidu. Posebno pohvalno je omeniti dejstvo, da so prišle na proslavo cele družine, starši in otroci, tako, da se bo ohranjal spomin na slovenske žrtve tudi v poznejših rodovih. Udeležba na prireditvi je bila lepa. Srbske borce je na njej zastopal pisatelj Karapandžič.
Proslavo je začel mešani zbor Korotana. Pod vodstvom Metoda Milača je lepo zapel Adamičevo “V snegu” in Kra-molčevo “Tam, kjer teče bistra Žila”. Predsednik Menart je zatem zborovalcem sporočil novico, da je v imenu vseh clevelandskih Slovencev pohitel na grob velikega škofa dr. Rožmana pisatelj Karel Mauser, da počasti velikega duhovnega voditelja slovenske protikomunistične borbe s cvetjem in moli za. božji blagoslov domovini.
Za njim je nastopil govornik Stanko Pleško, ki je sam prehodil križev pot z domobranci v Vetrinje in nazaj na morišče. Po posebni sreči še je rešil iz groba in je sedaj ena redkih živih prič slovenske Golgote v svobodnem svetu.
Podal je zgoščeno, toplo — iskreno, močno in pretresljivo podobo trpljenja slovenskega naroda med okupacijo in komunistično revolucijo. Njegovo prijem-Ijivo nizanje dejstev in prepričljivo popisovanje razmer je najmočnejša zavrnitev očitkov in klevet, ki se še vedno ponavljajo proti slovenskim borcem. Govornik je živo predočil dejstvo, da so protikomunistični borci nastopili šele potem, ko je bilo gotovo, da nobeno slovensko življenje ni bilo več varno pred komunističnimi kroglami, potem, ko so komunist^ pobili celo vrsto nedolžnih ljudi, potem, ko je bilo dokazano, da so komunisti izdajali cele vasi in skupine okupatorju za njegove ječe, taborišča in krvnike. Protikomunistični borci so s tveganjem svojih življenj reševali ljudstvo, ščitili pred nasiljem in hoteli rešiti svobodo na Slovenskem. “Domobranska borba in žrtev je čista kot solnčni žarek, :ki se je rodil iz zvestobe Bogu in domovini, iz ljubezni do naroda in njegove svobode”, je zvenelo iz govornikovih zaključnih besedi.
Po žalostinki “Oj Doberdob” je sledila zborna recitacija Marjana Jakopiča. Izvajali so jo Mira Adamič, Jože Likozar, Ivan Hauptman, Mirko Odar, Božo Pust in Edi Veider. Močna, slikovita pesnitev je bila mojstersko podana in je učinkovala kot najbolj dramatična točka akademije. Zbor domobrancev je potem pod vodstvom Ivana Riglerja zapel tri domobranske koračnice, ki so vžgale in zaključile prvi del proslave. Po odmoru so zvočniki predvajali alegorijo domobranske zgodbe, ki so jo spremljale posebej v ta namen napravljane odlične umetniške risbe v skioptičnih slikah. Vsa proslava je bila res lep in močan izraz ljubezni in zahvale mrtvim junakom.
V ponedeljek je bila cerkev Matere Božje na Providence Heights skoro premajhna, da bi sprejela vse slovenske ro-
marje. Mašo je imel za padle in domovino Msgr. Matija Škerbec. Pred oltarjem je velik venec rdečih nageljev v zelenju in vrsta slovenske mladine v narodnih nošah z narodno zastavo v sredini označevala poseben namen in pomen pobožnosti. Pridiga Msgra Škerbca je bila vsa posvečena veličanju trajne zvestobe in popolne žrtve: “Kdor hoče za Menoj, naj se odpove vsemu, naj vzame svoj križ in Mi sledi”. Ob množičnih grobovih molimo, da bi sami bili zvesti do konca in da bi borbeno brezboštvo obnemoglo v navalih na vero naših o-četov. Zaradi deževnega vremena je odpadla popoldanska pobožnost. Zato so romarji takoj po sv. maši odmolili še litanije, nato pa se je razvil sprevod k lurški Mariji. Ob vznožju spomenika je odbor borcev položil venec v počastitev padlih, Msgr.-Škrbec pa je izmolil molitev “Reši me, Gospod”. Med službo božjo je prepevala vsa množica.
RAVNATELJ DR. KAROL CAPUDER UMRL
Dne 3. maja je umrl na Isoli biv. ravnatelj I. državne gimnazije v Ljubljani dr. Karol Capuder.
Pok. ravnatelj dr. Capuder je bil v kat. taboru v Sloveniji znana in vplivna osebnost. Rodil se je 13. XII. 1879 v Praprečah pri Lukovici. Gimnazijo je dovršil leta 1900 v Ljubljani, nakar je zgodovino in zemljepisje študiral na filozofski fakulteti na Dunaju, .kjer je promoviral leta 1906. Zatem je bil profesor na gimnazijah v Gorici, Kranju, Mariboru in. nazadnje v Ljubljani. Leta 1932 je bil pod Aleksandrovo vlado predčasno upokojen z vrsto znanih slovenskih šolnikov, po letu 1935 pa pod vlado dr. Stojadinoviča, dr. Korošca in dr. Spahe reaktiviran. Nekaj časa je bil profesor v Ljubljani, nato na prosvetnem inšpektoratu na banovini, nazadnje je pa bil ravnatelj I. drž. realne gimnazije v Ljubljani.
Leta 1945 so ga komuinsti takoj zaprli ter obsodili na 10 let zapora. Na prisilnem delu in v zaporu je prebil polnil 8 let. Po smrti svoje žene je živel pri svoji hčeri Cveti, por. Grahek na Isoli, kjer ga je 28. aprila zadela kap tako, da je ohromel na eni nogi. Zatem se je pojavila gangrena. Umrl je dn,e 3. maja. Njegovo truplo s.o prepeljali v Ljubljano. Na Žalah je bilo položeno na oder v Frančiškovi mrliški kapeli, odkoder je bil tudi pogreb. K zadnjemu počitku ga je spremilo veliko ljudi. Pred odprtim grobom se je od njega poslovil eden njegovih učencev.
Pok. dr. Karol Capuder je bil v svojem življenju izredno delaven. Poleg svojega poklicnega dela se je z vso vnemo udejstvoval na kulturnem, političnem, gospodarskem področju ter v kat. mladinskih organizacijah, že leta 1905 ga vidimo kot sodelavca v dijaški Zori, leta 1913 je sodeloval pri goriškem
Novem času, naslednje leto pri Carnio-li. Dalje je objavljal svoje razprave leta 1922 v Času ter časopisu za zgodovino in narodopisje. Skupno z goriškim nadškofom dr. Sedejem je v letu 1907 do 1910 izdajal Documenta Archid. Go-ritiensis. V Izvestjih goriške gimnazije je v letih 1909 - 1910 objavil razpravo
“O luteranstvu na Goriškem”. Pri Mohorjevi družbi je leta 1941 izšla knjiga “Zgodovina c. kr. pešpolka štev. 17”. Leta 1919 je Cirilova knjižnica v Mariboru izdala njegovo knjigo “Naša država”.
Kot akademik na Dunaju je bil član Slov. kat. akad. društva Danica. V njem je bil tudi predsednik. V času službovanja na gimnaziji na Goriškem je bil v letih 1909 - 1910 tudi blagajnik ta-mošnjega Katoliškega tiskovnega društva. V Kranju je bil član nadzorstva tamošnje Hranilnice in posojilnice, po prihodu v Maribor je leta 1919 postal podpredsednik Slovenske krščansko-so-cialne zveze in predsednik tamošnje Orlovske organizacije. Pomagal je pa tudi pri urejevanju mestnega gospodarstva ter je bil predsednik upravnega odbora mariborske Mestne hranilnice.
Dr. Capuder je z.nan tudi po velikem stenskem zemljevidu Slovenije, ki ga je izdal po Fr. Orožnu.
Med komunistično revolucijo je bila njegova družina hudo prizadeta. Izgubila je oba sina kot protikomunistična borca.
Pokojnikovo poklicno in javno delo je prevevala velika ljubezen do slovenstva, temeljilo je pa v globoki veri v Boga. Naj počiva v miru! Njegovima hčerkama dr. Donati ter Cveti, por. Grahek in vsem ostalim sorodnikom pa naše iskreno sožalje ter Sočutje.
ZAHTEVA PO IZROČITVI DR. DURČANSKEGA
Komunistom so v svobodnem svetu najnevarnejši nasprotniki politični emigranti, ;ki dobro poznajo njihove taktike, vse njihove zločine ter jih neprestano odkrivajo demokratskemu svetu in ga opozarjajo na največjo nevarnost, ki mu grozi ravno od komunizma. Zato uporablja vsa sredstva, da bi prišel do njih ter jih ali pobil ali vsaj spravil na varno v svoje temnice.
V	prvih povojnih letih je zahodni svet varal, da so vsi nasprotniki komunističnih režimov zločinci in sodelavci nacistov ali fašistov. Pozneje so se zahodni zavezniki lahko sami prepričali, da je to komunistična oznaka sploh za vsakega njihovega nasprotnika. Zato so bile tudi njihove zahteve po izročanju protikomunistov brezuspešne.
V	Argentini smo pa nedavno doživeli Eichmannov slučaj. Judovski “prostovoljci” .so ugrabili nacista Eičhmanna in ga odvedli v Izrael. Vzdušje, ki je nastalo
ob tej ugrabitvi in ob trditvah, da je v Argentini “še več vojnih zločincev”, so predstavniki komunističnih držav znova sprožili vprašanje “vojnih zločincev”. Tako je poslaništvo češke komunistične vlade spSročilo argent. vladi zahtevo po izročitvi sed. argentinskega državljana dr. Juana Rurčanskega, uradnika v emigrantskemu uradu. Obtožuje ga rodomora. Dr. Durčanskega je policija zaprla ter ga na sodišču zaslišujeta v zvezi z obtožbo češke komunistične vlade sodni-
ka dr. Leopold Isuralde in dr. Angel de Paola.
Dr. Juan Durčanski je sin predvojnega senatorja Hlinkine slovaške ljudske stranke v češkem senatu. V času obstoja slovaške države je bil pokrajinski namestnik v Banski Bistrici. Ko se je pa bližala sovjetska armada so za nemško vojno linijo slovaški in češki partizani sprožili upor, ki je zahteval velike žrtve. Komunisti delajo za to odgovornega Durčanskega, ne pa nemške vojske in sebe, ko so ljudi spravili v nesrečo.
Brat dr. Juana Durčanskega, dr. Ferdinand Durčanski, je bil v slovaški vladi do leta 1942 zunanji minister. Ker je pa bil praktičen katoličan so ga nacisti odstavili. Toda kljub temu so ga po vojni komunisti obsodili na smrt. Sedaj živi kot predsednik Slovaškega osvobodilnega odbora v New Yorku.
TITO — NASER
Polkovnik Nasser — predsednik Združene arabske republike, je znova na obisku pri Titu na Brionih. Tja je prišel s svojo jahto s svojo ženo, tremi sinovi in eno hčerko. Na sestanku in razgovorih bosta Tito in Nasser skušala vskladiti zunanjo politiko svojih držav, z namenom, da bi še bolj uveljavila blok nevtralnih držav prav sedaj, ko je prišlo zaradi neuspeha uvrhunske konference do novih napetosti med Zahodom in Vzhodom.
PISMO IZ INDONEZIJE
Iz daljnje Indonezije se nam je oglasil g. ing. Albin Mozetič, ki zavzema visok položaj v velikih petrolejskih rafinerijah v mestu Pladju. V pismu z dne 7. maja t. 1. nam življenje in položaj v tej deželi po-pišu je takole:
“Svobodno Slovenijo” redno dobivam. Zadnjo od 28. 4. sem že včeraj prejel. Pisemska pošta zelo neredno hodi, večkrat se tudi pisma zgubijo, časopisi pa redno prihajajo. Tako sem vedno na tekočem, kaj se zgodi v Argentini, in kaj je novega med Slovenci po vsem svetu.
Nisem edini Slovenec v Indoneziji. V Djakarti je že mnogo let uršulinka č. m. Deodata Hočevar, ki uči na dekliški šoli. V Surakarti, sredi otoka Jave, živi s svojim soprogom ga. Eva Valentič, por. Roviš. Slovenci, ki so bili po vojni v zavezniški službi v Trstu, se je gotovo spominjajo, ker je bila tajnica prof. Srečka Barage, organizatorja slovenskih šol na Primorskem. Njen soprog, zdravnik, je prišel v Indonezijo, ker je indonezijska vlada najela precej evropskih zdravnikov za službovanje po tukajšnjih otokih. Domačih zdravnikov ni dovolj. Na petrolejskih poljih Stanvaca, ameriške družbe, 200 km. zahodno od Palembanga, živi ga. Brunner iz Kočevja.
Najbolj znan fotograf Indonezije je Hrvat Dragulič, ki živi v Surabaji. Je osebni fotograf predsednika republike. V Bandungu živi ga. Černigoj por. Sharp iz Vipave; njen soprog dela pri angleški kulturni misiji. Pred meseci je prišel v Palembang iz Trinidada ing. Zanella, Jugoslovan iz Splita, Shellov uradnik. Gotovo je še kaj Slovencev in drugih Jugoslovanov raztresenih po Indoneziji, poleg osebja jugoslovanskega poslaništva v Djakarti.
Tudi Argentincev je nekaj; zvedel sem za njih na argentinskem poslaništvu v Djakarti. Poslanik sam, dr. Ricardo
Mosquera Eastman, je zelo prijazen in delaven. Organiziral je tečaje španščine za uradnike indonezijske diplomatske službe, ustanovil društvo Indonezija-Argentina, in sploh skrbi za spretno in učinkovito propagando. Od ostalih južnoameriških držav imata samo Brazilija in Panama diplomatski zastopstvi v Indoneziji.
Kaj naj napišem o Indoneziji? Ni lahko pisati o Vzhodu in orientalcih, — o geografiji, zgodovini, politiki in gospodarstvu pač lahko čitaš v knjigah in časopisih. Skušal bom opisati stvari in posebnosti, ki jih ponavadi ne opisujejo; sem sedaj že toliko časa tukaj, da si lahko začenjam ustvarjati sliko te dežele in njenih prebivalcev, ki se ne osla-nja več na prve vtise, ki so — kot povsod — tudi tukaj varljivi.
“Bhinneka Tunggal Ika” je geslo napisano v državnem grbu. V starem jeziku javanskih aristokratov to pomeni “enotnost v različnosti”. S tem geslom so ustvaritelji indonezijske neodvisnosti in državne samostojnosti hoteli pokazati na množico ras, narodov, ver, kultur in jezikov, ki naj tvorijo skupno mešanico ene indonezijske narodnostne skupnosti. Silno so ponosni na to geslo, poudarjajo ga pri vsaki slavnosti. Koliko pa je tako geslo v praksi običajne človeške družbe vredno? Prav toliko kot visoko zveneča gesla iz naše preteklosti: “samoodločba narodov”, “panslavizem”, in “ljudska demokracija”.
In vendar ima vsako geslo in vsaka fraza nek smisel ali vsaj nek smiselni začetek in vzrok. Včasih jo je izrekel za-
nešeni idealist, ker je pač mislil, da bi bilo lepo, če bi lahko tako bilo kot se je njemu snilo, mnogokrat imajo pa taka gesla globlji pomen. Zdi se, da je tako tudi v primeru Indonezije.
Indonezija (iz grških besed “indos” in “nesos”, to je “indijsko otočje”) je dežela otokov. Več kot tri tisoč otokov je vsega skupaj med njimi Kalimantan (Borneo) in Sumatera (pravilno izgovorjeno z naglasom na zadnjem zlogu), ki sta med največjimi otoki na svetu, Kalimantan tretji, Sumatera pa peti. Vseh prebivalcev je okrog 90 milijonov, koliko jih je točno nihče ne ve, ker zadnje ljudsko štetje je bilo 1. 1930.
Različnost je na dlani: vrsta plemen in ras, med katerimi je že po obrazu razlika večja kot med Indijancem in belcem, ogromne razdalje, ki med skrajnima točkama otočja dosegajo 5.000 km, 3000 otokov z izredno razvitim krajevnim patriotizmom, 200 jezikov, družabne razlike, kulturne razlike, različne vere, vplivi kolonialne dobe, gospodarski monopol Kitajcev in arabskih posojevalcev denarja, umetno pospeševanje razvoja otoka Jave in zanemarjanje ostalih otokov, — vse to deli in ločuje, kot dokazujejo neprestane borbe in upori. To so tudi bili glavni vzroki, ki so sprožili revolucijo spomladi 1958.
Kaj pa druži? Razen borbenega gesla “Ven s Holandci”, ali danes modernega “Ven s Kitajci”, bore malo. Glavno gonilo “enotnosti” je pač javanski centralizem in nadoblast otoka Jave nad drugimi otoki. Najtežji in ‘ popolnoma nerešen problem Indonezije je danes problem ravnovesja med centralizmom vladne u-prave, ki jo vodijo Javanci, in samoupravnih pravic ostalih otokov. Java določa. politiko in gospodarske načrte, Java določa proračune za sebe in ostale
otoke. Pri tem je pa Java popolnoma pasiven otok, prenaseljen z gostoto 400 prebivalcev na kv. kilometer. Bogastvo Indonezije je na drugih otokih, zlasti Su-materi, ki je polna petroleja, kavčuka, in kositra, pa ima samo 30 prebivalcev na kv. kilometer. Java ima dobre železniške mreže, lepe ceste, moderne bolnice, univerze, — ostali otoki so večinoma brez prometnih zvez, s slabim šolstvom in zaostalo zdravstveno oskrbo. Da je centralizem do neke mere nujno potreben,, je jasno, ker bi sicer ljudje na Javi morali pomreti od lakote, — preveliko zanemarjanje ostalih otokov in preveč skopo odmerjanje kreditov drugim pa povzroča neprestana trenja. Cilj upora vojaških poveljnikov otokov Sumatera in Sulawesi (Celebes) je bil predvsem omejitev centralizma in večja gospodarska samouprava zunanjih otokov.
Upor spomladi 1958 je vojaško kmalu propadel. Vladine čete pod poveljstvom generala Nasutiona so potisnile upornike v džuglo, kjer se nadaljuje gverilska borba, ki bo po vladnih načrtih trajala še pet do šest let. če pa sodimo po skušnjah otoka Jave, kjer se skupine mohamedanskih fanatikov upirajo vladi že dalj kot deset let, potem je termin vlade zelo kratek. Sumatranska džugla je veliko gostejša in neprehodnejša, in majhne skupine gverilcev bodo v njej lahko obstale desetletja. Zanimivo je, da je general Nasution, ki je vrhovni poveljnik vseh oboroženih šil Indonezije, Suma-tranec in ne Javanec. Poleg predsednika republike Sukarna je general Nasution danes najmočnejša osebnost; je vojak poštenjak, ki ima veliko moči in ugleda v indonezijski javnosti. Ukrepi, ki jih je sam izdal v zadnjih letih, so precej skrhali napadalno ost komunizma.
Za danes naj zadostuje. Vsem lep pozdrav iz dalnje Indonezije.
ARGENTINA
Dr. Artur Frondizi je v ponedeljek 13. t. m. popoldne odpotoval na enomesečni obisk v Evropo. Pred odhodom je v vladni palači izročil predsedniško oblast začasnemu predsedniku senata dr. Jose Guidu. Z dr. Frondizijem je odpotovalo v Evropo poleg njegove soproge in zun. ministra dr. Taboade, tudi nekaj poslancev ter senatorjev. Že v nedeljo je pa odšla skupina gospodarskih in finančnih strokovnjakov. V Evropi bo argentinski predsednik obiskal 8 držav. Od 14 do 18 t. m. bo v Rimu; 19 bo obiskal Milan, naslednjega dne bo že v Švici v Zuerichu, 21. junija pa v Bernu. V Pariz bo prišel 22. junija ter bo ostal tam do 24. junija, ko bo odšel na obisk v Brusplj; 25. junija bo v Amberes, 27. junija v Aachnu in Koelnu, 29. junija, pa v zahodnonemški prestolnici Bonn, odkoder bo 30. junija odšel na obisk v Hamburg. V Londonu bo na obisku od 4. do 7. julija, ko bo odpotoval naravnost v Madrid, od tu pa 11. julija proti Argentini.
V	Argentini smo imeli zopet poizkus revolucije. Tokrat pa ni šlo tako zares, kajti uprla se je proti vladi samo vojaška posadka v mestu San Luis, ki šteje komaj 300 do 400 mož. ¡Ljudstvo je zvedelo za upor v nedeljo 12. t. m. malo pred polnočjo, ko se je na sanluiški radijski postaji pojavil nadporočnik Leon Santamaria, ki je bil zaradi svojih izjav proti sedanji vladi že nekaj časa v vojaški preiskavi, ter je v oddaji sporočil, da je izbruhnilo revolucionarno gibanje, ki ima za cilj vzpostavitev prave svobode v zahodnem smislu. Povedal je dalje, da je upor naperjen proti “komunistični vladi dr. Frondizi-ja”. Poveljnik revolucionarnega gibanja je bil vpokojeni gen. Fortunat Giovanno-ni. Revolucionarni proglas je podpisal kot revolucionarni predsednik; poveljnik revolucionarnih vojaških sil je pa bil gen. Mavricij Gomez. Revolucionarni proglas je na radijski postaji prebral arhitekt Adolf Sanchez Zinny, predsednik združenja civilnih revolucionarjev, ki so pomagali zrušiti Peronovo vlado.
Uporniki so v San Luis zaprli guvernerja ter šefa policije, prevzeli vladno palačo, zasedli pošto, elektrarno ter po radiu pozvali poveljstva armadnih zborov po republiki naj se jim pridružijo za zrušitev sedanjega režima. Njihovemu pozivu pa ni sledila niti ena vojaška posadka v državi. Poveljniki posameznih vojaških skupin so sklicali na razgovore častnike ter so vsi bili soglasni v tem, da se podrejajo samo poveljem vrhovnega vojaškega poveljnika gen. Severa Toranza Montera v Bs. Airesu.
Ko so prišle prve novice o uporu v San Luisu v Bs. Aires, so vojaške in policijske oblasti izdale takoj odredbe za pojačanje varnostnih ukrepov, poveljnik armadnega zbora v Mendozi je pa dobil povelje, naj z orožjem zatre vstajo, če se uporniki ne bi hoteli predati.
Toda do uporabe orožja ni prišlo in je drž. tajnik za vojsko gen. Lareher ob pol sedmi uri zjutraj v ponedeljek lahko izjavil, da je že vse mirno in da se je vse končalo brez prelivanja krvi.
Oblasti so prijele več upornikov. Med njimi so brigadni gen. Mavricij Gomez, majorji Consigli, Viron in Vila ter mornariški poročnik Gomez. Pobegnili so pa šef revolucije gen. Fortunat Giovan-noni, nadporočnik Leon Santa Maria, poveljnik Guido, bivši poveljnik letalske posadke M a ld o n a do, dr. Jose Manuel Gomez sin, Ramon Vasquez, sin, arhitekt Sanchez Zinny ter Carlos Paz Ortiz. Uporniki bodo prišli pred posebno vojaško sodišče.
V	Argentini sta senat in poslanska zbornica odobrili zakonski osnutek, s katerim je vlada dobila pooblastila za postavitev komisarja v provinci Cordoba. Po izglasovanju zakonskega osnutka v obeh zbornicah ga je predsednik dr. Frondizi takoj podpisal in je bil nato imenovan za komisarja v provinci Cordoba ravnatelj Narodne banke dr. Juan Francisco Larrechea, ki politično pripada vladni radikalni stranki.
Argentinska vlada je izročila vladi izraelske države noto, v kateri zahteva vrnitev nacističnega funkcionarja Adolfa Eičhmanna, ki so ga v Bs. Airesu ugrabili judovski “prostovoljci” ter odvedli v Izrael. V nasprotnem slučaju bo Argentina spravila vso zadevo pred Organizacijo združenih narodov, ker ugrabitev predstavlja grobo kršitev argentinske suverenosti. Vlada, kakor listi v obrambo argentinskega stališča navajajo, da nič ne opravičuje kršitve argentinskih zakonitih predpisov, ampak bi bilo moralo biti postopanje izraelske vlade samo tako, kakor to določajo argent. ter mednarodne postave: zahteva za izročitev.
ilovice iz £CeveniJe~
V	Ljubljani so imeli v letošnjih zimskih mesecih III. esperantski kulturni festival. Organizirala ga je republiška zveza esperantistov. Na prireditvi so nastopali člani esperantskih klubov iz raznih krajev Slovenije. Izvajali so izvirna domača in tuja dela, prevedena v esperantski jezik. Na festivalu je imel govor o pomenu esperantskega jezika predsednik Zveze esperantistov Slovenije in Jugoslavije Peter Zlatnar.
Ljubljana je znana po svoji izredno dobri pitni vodi, ki je ni treba klorirati ali kako drugače čistiti. Vodovod so zgradili leta 1890 in položili tedaj tudi vodovodnih cevi v dolžini 30 km. Potrošnja vode je bila skromna, kajti Ljubljančan je tedaj porabil na dan povprečno 38 litrov vode, danes pa računajo porabo vode na človeka 280 litrov, vodovodno omrežje pa obsega 300 km z 9982 hišnimi priključki. Vsak priključek ima od 10 do 120 iztokov, iz katerih isteče vsak dan okoli 39 do 42 milijonov litrov vode, kar je že kar 200 m dolgo, 50 m široko ter 4 m globoko jezero. Da bi mesto imelo vedno zadosti vode, v vodarni v Klečah gradijo dva nova jaška za vodnjake,, preiskusili pa bodo nove vodne vire tudi v Bokalcah.
Mestna občina! ljubljanska se je odločila zgraditi lastno bolnišnico, ki bo stala v neposredni bližini Splošne bolnišnice ter drugih kliničnih objektov. Mestna bolnišnica bo razpolagala z okoli 830 posteljami, ter še s 100 posteljami za rekonvalescente.
Po podatkih Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani je bilo v letu 1959 na njegovem področju 18.059 nesreč pri delu. Od tega števila je bilo obratnih nesreč 16.255 in 1804 izveno-bratnih. V letu 1958 je bilo 16.720 nesreč. Smrtpih nesreč je bilo lani pri delu 41, leta 1958 pa 32. Najpogosteje se
BOGOLJUB JEVTIČ UMRL
V	Parizu je umrl član Jugoslovanskega odbora v Angliji Bogoljub Jevtič. V predvojni Jugoslaviji je bil najprej v diplomatski službi. V poznejših letih je postal minister dvora, zatem pa zunanji minister. Kot tak je leta 1944 spremljal kralja Aleksandra na obisk v Francijo ter je bil zraven, Ro je bil na njega v Marseillu izvršen atentat. Po marsejskem atentatu je Jevtič postal predsednik vlade ter je 5. maja 1945 izvedel tudi državnozborske volitve. Njegova vlada je pa pri njih izvajala tako huda nasilja in tako grde potvorbe ljudske volje, da je moral že junija meseca istega leta odstopiti ter napraviti prostor vladi dr. Stojadinoviča, dr. Korošca in dr. Spaha.
V	emigraciji je Jevtič živel v Angliji in Franciji, kjer je imel veliko znancev. Politično se je udejstvoval v Jugoslovanskem odboru, doma pa je pred u-stanovitvijo JKKD odn. Jugoslovanske nacionalne stranke pripadal radikalom.
ponesrečijo mladi ljudje v starosti od 19 do 29 let. Največ ponesrečencev si je lani poškodovalo roke (nad 32%) in noge (nad 13 %). V letu 1959 je plačal Zavod za socialno zavarovanje samo za nadomestila plač ponesrečencem nad 86 milijonov din.
V Ljubljani so objavili, da je Drž. sekretariat za notranje zadeve LRS v letu 1959 izdal 47.500 dovoljenj za potovanje v inozemstvo. Za službena potovanja je bilo izdanih 4560 dovoljenj. Od tega jih je iz podjetij potovalo na specializacijo 2783, na prakso pa 601. Za privatna potovanja je bilo izdanih 32.171 potnih dovoljenj. V razne države se je pa lani izselilo iz Slovenije 742 ljudi.
Bolnišnice v Sloveniji razpolagajo z 12.000 posteljami. Te so zasedene preko leta 95 odstotno, kar v grobem povprečju pove, da pride v Sloveniji vsak človek — od najstarejšega do najmlajšega — vsaj enkrat na leto v bolnišnico. Iz tega pa izhaja, da je stalna prezasedenost postelj in bolnišnice nimajo stalnih rezervnih postelj, ki bi bile na razpolago ljudem ob nepredvidenih nesrečah. Da bi temu odpomogli, so začeli v zadnjem času priporočati ljudem hišno zdravniško oskrbo za vsem tiste bolnike, za katere ni nujno potrebno, da bi
morali biti stalno pod zdravniškim nadzorstvom v bolnišnici.
Umrli so. V Ljubljani: Marija Slapar, roj. Rupnik, upok. Tob. tovarne, Ruška Mahkota, Ana Simonič Franc Počkar, žel. v p., Jožefa Ravnikar, roj. Celar, Marija Ručman, roj. Medved, Ivana Trobec, Jana Czurda, Valter Knafeljc, žel. uradnik v p., Anton Novak, montažer filmskih objektov, Marija šošter, roj. K^alj, Josip Gagel, trgovec, Milica Premic, gospodinja, Franc Čepon, knjigo-veški mojster v p., Ana Erjavec, šivilja, Ciril Novak, železolivar, Matevž Iglič, upok., Matija Mušič, upok., Franjo Vodopivec, uradnik v p., Marija šefic, roj. Kregar, upok. Tob. tovarne, Matevž U-han, žel. v p., Viktor Kunc, šel fotopo-djetja in Jakob Keršič v Podbrežju, Jože Zajc, pekovski mojster v p. v Medvodah, Maks Jezernik, zidarski mojster v Celju, Gizela Debeljak, vdova po zdravniku v Radljah, Ivan Seks. v Litiji, Marija Valenčič, roj. Tome v Črnučah, Franci Prijatelj, rudar v Zagorju, Anton Stanovnik, krojaški mojster na Vrhniki, Kati Jeras, upok. v Tacnu, Gregor Vavpotič, upok. v šentrupetru, Ivan Bonča, mizarski mojster v Vižmarju, Frančiška Doljak v Ajdovščini, Ana Minatti, roj. Lampret na Igu, ing. Josip Ledvinka v Zagrebu, Amelija Uršič v Mirnu, Terezija Valand, gostilničarka v Ličah, Mihela Samec v Kopru, Anton Dobrotinšek, upok. v Polju in Ivan Pečnik v Pernovem.
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Prijatelj in naročnik Frank žele
nam je znova poslal pismo iz Severne Amerike. Pravi, da se je za Veliko noč zakasnil, da pa to stori sedaj. V pismu nam svoje vtise o praznovanju božičnih in velikonočnih praznikov v mestu Bridgeport popisuje takole:
V Ameriki obhajajo božične praznike z velikim pompom, kakršnega še nisem videl v nobeni drugi državi. Že 14 dni prej začno trgovci z veliko propagando. Izložbe so kar moč lepe. Oglašajo po časopisih, radiu in televiziji. Vsi ponujajo svojo kramo in zatrjujejo, da je dobra in poceni, če bi po pravici povedali, da je slaba, ne bi dosti prodali.
8 dni pred prazniki vse ulice okrase s slavoloki samih žarnic v raznih barvah. Zvečer jih gori na sto in sto tisoče. Na hišah vise venci iz cvetja in zelenja. Tako kot smo pri nas doma obešali vence iž poljskih rož z,a praznik sv. Janeza Krstnika. Božična drevesa so kar naravna na prostem, ker je večji del mesta Bridgeport v gozdu ter je dreves zadosti. Nekatera so visoka po 4 m ter je na njih na stotine raznobarvnih žarnic, ki jih zvečer prižigajo. Pred hišami so postavljeni umetno narejeni jeleni in srne. Ponekod jih postavijo tudi na strehe. Tako za Božič.
Na veliko soboto ob osmih zvečer smo pa bili pri slovesni maši pri Kristusovem vstajenju. Cerkev je bila do zadnjega kotička polna. Reditelji so skrbeli, da ie bil po sredi cerkve prostor za procesijo, v kateri so bili najprej šolski otroci: deklice v belih oblekah, zatem dečki v belih srajcah z belimi kravatami, nato člani Društva kat. mater, Društva sv. Jožefa z zastavo, za njimi pa Kolumbovi vitezi v krasnih uniformah kot kaki maršali. Kip vstalega Kristusa so nosili vojaki iz raznih vejaških enot, na-
to pa je bila duhovščina z velikim številom ministrantov. Na koru so peli latinsko mašo ter božične pesmi.
Da je procesija tako lepo uspela, je v glavnem zasluga župnika g. dr. Farkaša, kakor vseh drugih, ki so kakorkoli pomagali, da smo tako lepo domače obhajali Velikonočne praznike.
Svobodno Slovenijo dobimo vsak ponedeljek. Takoj jo preberem. Veseli me ko vidim, da kulturna društva pri vas tako lepo napredujejo in da imate toliko prireditev, da bi skoro morali imeti dve nedelji na teden, da bi vsi prišli na vrsto. Le tako naprej!
Gospod urednik, lepo Vas pozdravljam kakor tudi vse znance in prijatelje ter čitatelje Svobodne Slovenije. Želim, da bi se še kdo oglasil v Vašem listu. Morda Luka, Albin st., Janko. Vprašujem jih, kaj je z odgovorom. Drugič kaj več. Sedaj kcnčam in Vas.-vse še enkrat lepo pozdravljam	Vaš Žele
Alojzijeva proslava
bo letos v nedeljo dne 19. junija t. 1. ob štirih pop. v župni cerkvi v Ciudadeli s sv. mašo in skupnim obhajilom slovenske šolske mladine. Po maši bo v cerkveni dvorani zanimiva luktovna predstava, ki jo pripravljajo dijaki škofovega zavoda v Adrogueju. Za kritje stroškov bodo pobirali prostovoljne prispevke.
Slovensko planinsko društvo je v soboto 11. junija t. 1. zopet pripravilo slovenskim rojakom prijetno družabno prireditev. Vabilu društvenega odbora se je odzvalo veliko rojakov, ki so prihiteli v prostore Kluba Excelsior v ul. Patricios 457 v Santos Lugares. Za postrežbo rojakov je bilo dobro poskrbljeno, zidano voljo je pa ustvarjal orkester Moulin Rouge. Tako so rojaki v prijetni družbi in veselem razpoloženju zopet lahko preživeli več ur, s. svojo ude-
JANKO JAZBEC 70 LETNIK
Dne 14. junija 1960 je v krogu svoje družine ter prijateljev v Cordobi praznoval 70 letnico urarski mojster in lastnik urarskega podjetja Helvetia v Cordobi in Mar del Plati g. Janko Jazbec.
Jubilant je znan slovenski javni delavec že iz domovine. Posebno pa se je udejstvoval v Sokolski organizaciji. V emigraciji je prav tako neumorno delaven ier sodeluje pri vsaki akciji, pri slehernem prizadevanju, ki ima za cilj jačanje tako slovenske skupnosti, kakor tudi utrditev prijateljstva ter bratskega sožitja med Slovenci, Hrvati in Srbi ter med slovanskimi narodi sploh.
Vsa leta je naš zvest naročnik in dopisnik. Za njegov življenski jubilej smo ga naprosili naj bi nam opisal najzani-mejše dogodke iz svojega življenja. Naši prošnji je ustregel ter ni storil samo tega, za kar smo ga prosili, ampak nam je lepo popisal tudi razmere, v katerih so morali živeti Slovenci zlasti pod Avstrijo. Njegov članek smo začeli objavljati v današnji številki v podlistku. Prepričani smo, da ga bodo vsi, zlasti
ležbo na prireditvi pa tudi gmotno podprli vsa društvena prizadevanja.
Procesija sv. Rešnjega Telesa
Procesija Sv. Rešnjega Telesa vseh Slovencev s področja Vel. Buenos Airesa bo v nedeljo 26. junija v Don Bosco-vem zavodu v Ramos Mejia. Ob desetih bo sv. maša, nato pa procesija po za-vcdskem vrtu. Oltarje bodo pripravili. Prvega San Martin — Florida,, drugega Lanus, tretjega San Justo in četrtega Ramos Mejia.
Slov. dušno pastirstvo naproša starše, naj pripeljejo s seboj tudi svoje otroke, ki bodo šli skupaj v procesiji.
BERAZATEGUI
Dne 26. junija ob pol peti uri popoldne bodo priredili rojaki iz Berazate-guija in okolice — Raneiagh, Espeleta, Quilmes, Bernal — spominsko proslavo za slovenske žrtve. Vsi lepo vabljeni.
MAR DEL PLATA
Daši 'smo Slovenci v Mar del Plati in njeni najbližji okolici po številu precej skromni, vendar se od časa do časa — zlasti v zimski sezoni, ko se večina naših ljudi vsaj nekoliko oddahne od truda, skrbi in dela poletnih dni — dobi priložnosti, da se sestanemo na tej ali oni družabni prireditvi, ki nam da globoko občutiti, da nas veže skupna beseda, naša pesem, iste šege in navade, zlasti pa še tisti ideali, ki niso vezani na kraj, ne na čas. Res je, da še nismo organizirani, kot bi danes že morali in mogli biti, vendar nam prav take prire-di-ve dokazujejo, da v nas krepko tli želja in potreba, ki nas priganja k združitvi, da bi s skupnimi močmi ter konstruktivnim delom zas’edovali cilje, ki bi nas povezali še tesneje v močno, or-
CVETKO NA GROB
Ko sem pred leti odhajal v Argentino, mi je rajni g. Jože Kastelic, potem ko mi je dal naslove raznih oseb, na katere naj se obrnem, še posebej poudaril: “Mož pa, na katerega se moreš najbolj zanesti, je Franc Lakner, uradnik v Nemški banki, ki živi na Paterna-lu. Z njim. boš tudi organiziral slovensko službo božjo”.
In tako je tudi bilo.
Komaj je zvedel za moj prihod, že je prišel sam v Duhovski dom in mi dal navodila, kaj naj ukrenem glede Duhovnega življenja in kako naj začnem s slovensko službo božjo.
Takoj sva stopila do patrov, ki vodijo cerkev, pa sva uvidela, da za slovensko mašo pri Sv. Neži, kjer je bila prej služba božja, ni več prostora. “Kar meni prepustite, da stopim na Avdo. de Čampo do usmiljenih sestra, kajti k njim hodijo v šolo naša dekleta. Upam, da bomo tam dobili prostor in primerno uro”.
In tako se je tudi zgodilo. Franc Lakner je bil steber slovenske maše na Pa-temalu. On je imel na skrbi nabirko pri mašah, njegova žena ga Ana in hčerke pa so bile najbolj zveste pevke. Nikdar ni bilo slovenske maše brez njega in tudi ne nobene druge slovenske kato-
FRANCU LAKNERJU
liške prireditve, pri kateri on ne bi bil odločno sodeloval in imel zaslug za njihov uspeh.
Na svojem službenem mestu v Nemški banki je imel stalne stike z ljudmi. Tako je med vsemi nami poznal največ rojakov in tudi vedel za njihove naslove, da smo jih nato lahko poiskali in povezali s slovenškim verskim življenjem in delom. Njegov dom je pa bil središče, kjer so se križale niti našega javnega življenja. Franc Lakner in Ciril Jekše — prvi Kranjec — drugi Primorec — sta bila osrednji osebnosti vsega katoliškega dela med Slovenci v Argentini.
Poleg njegove izredne osebne delavnosti za ohranitev slovenske službe božje, pri pripravah za razne čajanke, romanja, veselice, zbiranju udov za Mohorjevo družbo, širjenju Duhovnega življenja, je pa bilo neprecenljive vrednosti tudi njegovo poznanje zakulisnega delovanja med nasprotniki slovenskega katoliškega udejstvovanja in življenja v Buenos Airesu in Argentini sploh. Bil je središče poročevalske službe, kajti v banki, kjer je deloval v slovenskem oddelku, je imel stike z. vsemi rojaki prav on. Nemška banka pa je tedaj vodila skoro ves denarni in poštni promet z domovino, tako s Slovenijo, kakor s Primorsko, ki je bila tedaj pod Italijo.
Pok. Franc Lakner se je rodil 22. X. 1897 v Mali Lahinji pri Dragatušu. Že doma se je javno udejstvoval ter si z go Ano, roj. Mihelič ustvaril tudi srečno družinsko življenje. Leta 1925 se je
odločil za odhod v Argentino. Domovino je zapustil dne 4. junija 1925. Prvi njegovi koraki v Argentini so bili zelo težki. Začel je kot težak pri delu. ki ga je mogel dobiti ali pri zidarjih ali pa pri poljskih delih. To je bilo vse dotlej, dokler ni dobil stalne službe v Nemški banki, pri kateri je zaradi svoje vestnosti in poštenja ter vsestranske izobrazbe kmalu napredoval. Izkušnje, ki si jih je pridobil doma v Dragatušu na občini in v hranilnici so mu bile v veliko korist. Dne 2. februarja 1931 je prišla za njim v Buenos Aires gospa Ana s tremi hčerkami. Tedaj se je nastanil v ul. Warnes na Patemalu, ki je bil tedaj središče, slovenskega življenja v Buenos Airesu.
Že leta 1928, ko je prišel na cbisx svetnik Mrkun, je bil Franc Lakner takoj pri njem. Takoj so ustanovili odbor, ki pa ni mogel kaj več napraviti, ker ni bilo stalnega duhovnika tu. Ko pa je prišel leta 1933 g. Jože Kastelic, je bil Lakner takoj njegova desna roka in mu je ostal najzvestejši sodelavec ter pomočnik pri njegovem delu vse do njegove tragične smrti.
Zmeda, ki je prišla s koncem druge svetovne vojne, je uničila cvetoče narodno in versko življenje na Paternalu.
Ko pa se je spet začelo versko življenje s prihodom novih rojakov, je bil zopet Franc Lakner med tistimi, ki so bi-s li najbolj delavni ter imeli popolno razumevanje za trpljenje in potrebe v Argentino prihajajočih rojakov. V tistih letih je marsikateremu rojaku bil v veliko pomoč pri obnovi rednega življenja v novem svetu.
Med vojno so argentinske oblasti po
napovedi vojne Nemčiji zaplenile med drugim tudi Nemško banko. Franc Lakner je tedaj dobil službo v argentinski Narodni banki. V njej je služboval vse do svoje upokojitve ob koncu leta 1958.
Pred petimi leti je nevarno zbolel. Toda Bog ga je še ohranil. Vedno pa je gojil željo, da bi šel na obisk v domovino, kajti na stalno vrnitev ni več mislil, ker je imel v Buenos Airesu že poročene hčerke. Ta želja se je mu je letos izpolnila, ko je za svoje vzgledno in vestno službovanje v Narodni banki poleg popolne pokojnine dobil še nagrado v višini stroškov za potovanje v Evropo in nazaj, čeprav smo mu odsvetovali, ker je bilo kar očitno, da je tak korak zanj že zelo tvegan, je le vztrajal pri svoji odločitvi ter 28. aprila 1960 odpotoval iz Buenos Airesa.
Svoji družini se je zadnjič oglasil z dopisnico dne 23. maja t. 1., ko je na tržaški postaji čakal na vlak, s katerim je odpotoval v Ljubljano, kamor je prišel istega dnd. Ustavil se je tam pri prijatelju sodniku. Toda že čez dva dni je zbolel ter je moral namesto na dom v Malo Lahijo pri Dragatušu oditi v ljubljansko bolnišnico, kjer so se mu 5. junija stekli dnevi življenja.
Pokopali so ga v Ljubljani pri Sv. Križu dne 9. junija 1960.
Počivaj v miru v slovenski zemlji, ki si jo tako zelo ljubil, njegovi družini, ge Ani in hčerkam, pa iskreno sožalje in sočutje vseh slovenskih rojakov v Argentini.
Za rajnega so že imeli nekaj maš v bližnji cerkvi sv. Janeza Krstnika. Pri sv. Jožefu v Pompeyu pa bo sveta maša 26. junija ob 19. uri. Janez Hladnik
POGLED V NEDOLŽNO OKO ...
Simon Gregorčič
Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni angel moj, le semkaj k meni sedi, oko v oko mi gledi!
Pogled ti čist, oko mirno, v njem seva celo ti nebo in meni v njem leskoče odsev že davne sreče.
Budi spomin mi krasnih dni, ko bil sem še, kot si zdaj ti, spominja me mladosti brez toge, brez bridkosti.
Spominja me čarobnih let, ko bil je v cvetju ves mi svet enako vrtu v maju, ko živel sem ko v raju.
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj, ne smem, ne morem vanj nazaj, zaklenjena so vrata, proč, proč je doba zlata.
pa doraščajoča slovenska mladina, brali z velikim zanimanjem.
Jubilantu k 70 letnici iskreno čestitamo ter mu želimo res iz srca, da bi mu Bog dodelil še toliko let življenja, da bi lahko še sam doživel dan, ko bo slovenski narod zopet lahko gradil svojo lepšo bodočnost v svobodi in demokraciji.
Bog ga živi še mnogo let!
Ako še nimaš TV aparata, si ga
nabavi sedaj:
Ti nudi najboljše znamke DU-MOND, R.C.A. in druge po znižanih cenah in ugodnih plačilnih pogojih. Prav tako pa tudi vse ostale potrebščine za dom.
ganizirano in disciplinirano enoto, v korist vsem zdajšnjim in kasnejšim priseljenskim, zlasti pa begunskim generacijam. V ponos nam je vsem Slovencem v Mar del Plati, da smo dosegli s pomočjo in požrtvovalnostjo našega g. župnika Komana, da se moremo udeleževati vsaj enkrat na mesec skupne slovenske sv. maše, kjer slišimo slovensko besedo in slovensko petje. (Marsikatera narodnost, mncgo številnejša od nas, nima te sreče v izseljenstvu), v vzpodbudo nam pa je tudi, da Slovenci tako močno občutijo potrebo po družabnem življenju.
Prelepo priložnost za dokaz naše povezanosti smo imeli dne 22. maja, ko sta, sin znane slovenske družine v Mar del Plati, g. Mario Silvano Štrukelj in njegova mlada, prijazna gospa Nydia Violeta Franulič, hčerka Jugoslovana, po predhodno izpolnjenih civilnih in cerkvenih zapovedih, praznovala poročno slavje v slavnostno okrašeni dvorani hotela Diso. Vsak, najbolj optimistični račun presegajoče , število sorodnikov prijateljev in znancev — seveda ne samo Jugoslovanov, pač pa tudi Argentincev —• (saj jih je bilo preko 250) je prihitelo ta večer v hotel Diso s čestitkami, želeč sreče in blagoslova novopo-ročencema na skupni življenski poti.
Slovesno je bila okrašena dvorana, ki jo je dala na razpolago za to priložnost plemenita in dobrosrčna gospa Emilia Kiuder-Zanicellijeva. Do zadnje podrobnosti je bilo vse organizirano od izbrane sladke uvodne pijače preko najboljših vin, sidre in drugih pijač, pa do odličnih vsakovrstnih “sandvičev”, pri katerih imata nemalo zaslug požrtvovalni sestri Justi in Angela Rančnikova, cvrtje, prašiček, puran, piščanci, pecivo, štru-delj in torta ....vsega je bilo dovolj. Gospa Vida in njen soprog gospod Berte Markuš, gospa Danica Gorkičeva in gospa Zora Rančnikova so skrbeli, da so imeli gostje, zlasti pa še Slovenci, res odlično postrežbo, gospa Milica in njen soprog gospod Ciril Pregelj pa so skrbeli,, da je tudi v zunanjosti dvorane potekalo vse v najlepšem redu.
Višek slovesnosti pa je bil v trenutku, ko je gospodična Marta, sestrica gospoda Maria, zaigrala na harmoniko prvi valček, ki sta ga zaplesala novopo-ročenca. Ubrani akordi nežne melodije so se ponavljali, dokler se ni prvemu paru pridružil še drugi in tretji... mati s sinom, oče z nevesto... Pa se je pričela splošna zabava ob zvokih dveh harmonik, katere so utihnile le, kadar so Slovenke in Slovenci zapeli v zboru nekaj narodnih pesmi. Pozno v noč so se še zabavali gostje kljub temu, da sta se novoporočenca poslovila že o polnoči, kajti pred njima je bilo še poročno potovanje v Montevideo.
SLOVENCI PO SVETU
AVSTRALIJA
Slovenci v Melbourneu imajo po vsaki slov. popoldanski maši v samostanski dvorani prosvetni večer. Tak večer so imeli tudi na velikonočno nedeljo. V dvorani se je zbralo veliko rojakov, P. Ba-zilij je kazal najprej za otroke risanko o belem zajčku, nato pa je vrtel film o predlanskem izletu ter o slovenskem prostoru na keilorškem pokopališču. Glavni film pa je bil pod naslovom “Pod južnim križem”. Z njim je p. Bazilij pokazal kraje in rojake, ki jih obiskuje v svojem dušnem pastirstvu.
Poročili so se: V North Fitzroyu Jože Gorupič in Jelka Ilizak; v Claytonu Viktor Maslo in Roza Šabec; v Geelon-gu Gino Bratovič in Cvetka Hvala; v Oakleighu Albin Klarič in Angela Kruš-var; v East Prestonu Frank Mazzitelli in A. Forti; v Paddingtonu Franc Mramor in Frančiška Flajnik, Karlo Lenarčič in Emilija Kaluža ter Janez Jamšek in Angela Lokar; v Waggi Tomaž Port in Rožamarija Schatter in v Brisbanu Albin Tomšič ter Sonja Fon.
Krščeni so bili naslednji slovenski o-troci: V Hawthomu Sonja Margareta, hčerka L. Lebarja in Marije, roj. Vdovic in Roman, sin Miroslava Franetiča in Venceslave, roj. Cvetnic; v St. Alban-su Vera Sonja, hčerka Ivana Cerkvenika in Roze, roj. Lah; v Ascot Vale Marija, hčerka Marijana Vihteliča in Amalije, roj. Hrvarin ter Štefan Robert, sin Ladislava Sluga in Marije, roj. Vidrih; v Yartaville Stojan, sin Antona Iskra in Marije, roj. Iskra; v Paddingtonu Rihard, sin Žarka Lutmana in Ane, roj. Frfolja; v Watsons Bay Denis Gregor, sin Alojzija Čebokli in Vere, roj. Cencič; v Coomi Janez Antin, sin Janeza
V najem oddam
pod ugodnimi pogoji popolnoma opremljeno gostilno s 3 sobnim stanovanjem v ulici Clemente Onnelli 758, San Isidro.
Stanislav Verdev
Dohod iz Boulogne: Kolektiva 6 in 230
SE NECESITA
MECANICO GENERAL
para mantención de fábrica en Lanús Este.
Hay buena vivienda
Tratar en
E. del Campo 516, Ramos Mejía
I Godine in Rezike, roj. Kolenko; v Tu-mutu Marijan Anton, sin Antona Hrvata in Marije, roj. Markuta ter Angela Marku ta v škorčevi družini; v Mayfiel-du Zdenka Helena, hčerka Emila Mavriča in Albine, roj. Krajnik ter Nada Marija, hčerka Alojzija Brne in Olge, roj. Iskra; v Kingsgrove Suzana, hčerka Štefana Šaule in Silvije, roj. Samsa; v Bexleyu Bernard Lovrenc, sin Renza Trinko in Ivanke, roj. Rebec; v Leichhardtu Aleksandra Marija, hčerka Stanka Ogrizka in Katice, roj. Duh ter v Marrickvillu Kristina, hčerka Vinka Jožej in Jožece, roj. Kotnik.
Letošnji majski romarski izlet so imeli sydneyski Slovenci dne 29. maja v lepo kapucinsko cerkev v Leichhardt.
Slovenci v Melbourneu bodo kmalu pod lastno streho. Zaupniki za Slovenski dom so si skupno z zastopniki Slovenskega kluba ogledali primerno hišo v mestu ter jo kupili za 10.700 avstralskih funtov. Doslej so imeli toliko nabranega denarja, da so lahko položili kavcijo 3,015-10-0. Ostanek 7.700 funtov bodo morali plačati v osmih letih s 61/2 obrestmi. Lastnik bo hišo izpraznil do 1. julija, ko jo bodo prevzeli Slovenci.
¡SPOMINSKA PROSLAVA f V RADIU	p
V nedeljo 19. junija 1960 bo ob Sš 3/4 na 10 v Radio Excelsior slo- 5 venska, oddaja v spomin in poča-stitev žrtev komunistične revolu- S cije in okupacije v Sloveniji. Go- s voril bo g. major Emil Cof.
PREDSTAVNIKI KOROŠKIH SLOVENCEV PRI DEŽELNEM GLAVARJU
Predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij so se 8. aprila zglasili pri koroškem deželnem glavarju Ferdinandu Wedenigu ter mu tudi kot vrhovnemu predstojniku šolske oblasti v deželi izročili podrobno izdelane in vsestransko utemeljene predloge glede izvršitve člena 7 državne pogodbe.
Izročili so mu konkretne predloge glede vzpostavitve, organizacijskega ustroja in delokroga posebnega oddelka deželnega šolskega sveta za manjšinsko šolstvo šol (v zvezi z novim zakonom o učiteljskih pravicah), glede priprave zadostnega učiteljskega naraščaja za potrebe dvojezičnega pouka kakor tudi spomenice o slovenskih napisih, o slovenskem uradnem jeziku pri šodiščih in u-pravnih oblasteh, zahteve glede uresni-čanja kulturne in gospodarske enako-
10. JULIJA 1960	Naprej zastava Slave,
Yap©yu 132	na boj junaška kri...
Capital	(D. Jenko — 1860)
V Proslavo Stoletnice naše narodne himne
VAS VABI NA
|	KONCERT
2	Slov. pevski zbor "Gallus" s
pravnosti ter povračila škode žrtvam vojne in političnega pregajanja. V tej zvezi so slovenski predstavniki izrazili tudi željo, naj deželna vlada vključi u-reditev manjšinskega vprašanja v že napovedano programatično izjavo pred deželnim zborom.
Deželni glavar je izjavil, da bo izročene mu predloge skrbno preučil. Glede vključitve manjšinskega vprašanja v vladno izjavo bodo potrebni ustrezni koraki pri koalicijskih strankah, ki sta glede reševanja manjšinskega vprašanja merodajni. To je tudi v smislu izjave, ki jo je nedavno podal slovenskim zastopnikom na Dunaju zvezni podkancler dr. Pittermann.
NOVICE IZ SLOVENIJE
(Nadaljevanje s 3. strani)
Na Viški občini so imeli nedavno posvet o ureditvi Rožnika. Večina je bila mnenja naj 'bi Rožnik uredili tako, da bi bile okrepčevalnice ob vznožju, v višjih legah pa razna igrišča. V tej zvezi so tudi omenjali, da kostanjevim nasadom na Rožniku grozi nevarnost, da se bodo posušili, k?r je nanje prišla bolezen. Zato bodo začeli z, zasajanjem novih sadik.
V Beogradu deluje Inštitut za mednarodno politiko in gospodarstvo. Vodi ga kot direktor Janez Stanovnik, ki je v zadnjem času izdal v knjižni obliki razpravo Današnja ameriška stvarnost.
Ob 10. letnici smrti Lovra Kuharja, s pisateljskim imenom Prežihov Voranc, so v Ljubljani na šoli, ki nosi po njem ime, odkrili bronast pisateljev doprsni kip. Na slavnosti je govoril predsednik Društva koroških Slovencev dr. Julij Fe-laher. Spominske slavnosti so bile tudi v pisateljevem rojstnem kraju Kotlje.
Državna založba Slovenije bo začela
Ste mislili na dober električni hladilnik, TV aparat, radio combinado, ali na katerikoli aparat, ki ga potrebujete za dom?
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
Ruinar, SRE
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía T. E.: 658 - 7083
nudi slovenski skupnosti kredite brez jamstva, na deset mesečnih obrokov brezobrestno za nakup hladilnikov, TV aparatov, pralnih in šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, koles, radio apartov, radio combinadov, peči, mešalnikov in drugih potrebščin za dom. Prodajamo samo prvovrstno blago najboljših znamk. Kličite po telefonu. Pridem tudi na dom.
izdajati zbrana dela Frana Milčinskega. Od zbranih del Juša Kozaka je v tej založbi nedavno izšel njegov obširni roman šentpeter.
Zaradi pomanjkanja klavne goveje živine v drugem polletju lanskega leta je narasla potrošnja svinjina. V slovenskih klavnicah so lani zaklali 182.000 glav govedi, kar je za 16% manj kot v letu 1958. V istem času so zaklali 180.000 prašičev, t. j. za 44% več kot v letu 1958.
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Meddobje, štev. 3-4. Vsebina: Problemi osebne pokorščine (Karel Vladimir Truhlar); Vsakdanje pesmi (Anton Bre-zovnik); Carmen de Patagones (Ruda Jurčeč); Pesmi in zapisi (France Papež); Razmišljanja ob razgovorih III (Milan Komar); Domotožje (Karel Rakovec) ; Dve pesmi o gmajni (Vinko Be-ličič); Božič v Vancouvru (Božidar Kra>-molc); Fuga, Otožno slovo v ženskih rimah, Portret iz frankonske taberne (Valentin Humar); Obisk pri Antonu Dermotu (Rafko Vodeb); Prvi spev Vic (Dante Alighieri - Tine Debeljak); črke-Besede-Misli: Vlak v Bariloche (Ruda Jurčeč; Čas na tribunu: Pripisi k zapiskom neznanega pisatelja (Rafko Vodeb) ; Knjige: Ob “osnovnem govorjenju” Franceta Papeža (Branko Rebo-zov); The Parnassus of a small Nation (Karel Rakovec); Slovenski avtorji v tujih jezikih (M. B.); Zapiski: Slovenska knjiga v letu 1959 (Martin Jevni-kar; Pregled sotrudnikov; Nagradni natečaj Meddobja. Revijo i zdaja Slov. kult. akcija urejujejo jo pa Zorko Simčič, Ruda Jurčeč ter Rafko Vodeb.
Katoliški misijoni: Junij 1960. Vsebina: “Knez pastirjev” (Okrožnica papeža Janeza XXIII o misijonih — prevaja prof. Al. Geržinič); Fatima in misijoni (S. Andreja Šubelj); Da bi bili vsi eno...! (P. A. Koren v Kat. glasu); Led je zdaj prebit (S. Andreja šubelj); Nekaj o indijskih kastah (Predavanje Vinka Božiča: v Torontu); Indijski misijoni v nevarnosti (Po Etudes - Stabo); Protestantski misijoni (Jože Mejač); Po misijonskem svetu; Naši misijonarji pišejo; Kakor v nebesih, tako na zemlji (Fritz Hochwaelder-Jelončik).
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactan José Kroselj Redacción y Administración? Ramón Falcón 4158, Buenos Aíres Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 *824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1960 za Argentino $ 340.—.
OBVESTILA
Četrti kulturni večer Slov. kult. akcije v soboto dne 18. junija ob 19. uri ne bo v dvorani Bullrich, ampak v dvorani Slovenske hiše na Ramon Falcon 4158. Predaval bo g. Marijan Marolt: O ab-straktni umetnosti. Zaradi reprodukcije slik so tehnični razlogi narekovali spremembo kraja.
Naročnike in prijatelje prosimo, da nam oproste zamudo, ki je nastala pri dostavi 10. štev. GLASA. Nova 11. številka je bila že dostavljena na pošto in upamo, da se zamude v bodoče ne bodo ponavljale. SKA.
VENDO máquina de escribir nueva OLIVETTI, italiana, portátil, 100 espacios. Calle VICTOR HUGO 165, Santos Lugares.
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
Vsem rojakom sporočamo žalostno novico, da nas je dne 5. junija 1960 za vedno zapustil v Ljubljani naš ljubeči in skrbni mož ter oče
gospod FRANC LAKNER
K zadnjemu počitku so ga položili 9. junija 1960 na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani.
Vsem ga priporočamo v molitev in blag spomin.
Žalujoči
žena Ana, roj. Mihelič in
hčere: Marica, por. Fiorillo, Fani, por. Melogno ter Angela, Anica in Milka.
Buenos Aires, 10. junija 1960.
SLOVENSKA
BESEDA
bo imela svojo prihodnjo
DRFŽARNO
PRIREDITEV
V SOBOTO 2. JULIJA v svojih običajnih prostorih
V DVORANI KLUBA EXCELSIOR ULICA PATRICIOS 457 SANTOS LUGARES
Igra orkester MOULIN ROUGE
To volji Vsemogočnega nas je 29. maja 1960 za vedno zapustila naša dobra mati, babica, prababica, teta in svakinja
"OSI
gospa Marija Makovec, roj. Krivec
K zadnjemu počitku so jo položili 31. maja 1960 iz kapele sv. Nikolaja na pokopališču pri Sv. Križu v Ljubljani.
Sv. maša za pokojno bo na narodni praznik 20. junija ob 10. uri v župni cerkvi v Don Bosco v Ramos Mejii pri slovenskem oltarju Marije Pomagaj.	Žalujoči
sin Ferdinand z družino
v imenu bratov in sester ter ostalih sorodnikov Buenos Aires, Ljubljana, Ipava, Iliča.
JANKO JAZBEC	(1)
MOJA POT K SEDMEMU KRIŽU!
Gospod urednik!
Ko sem bil pred kratkim pri Vas, ste mi izrazili željo, naj bi Vam opisal — v kratkih obrisih, pomembnejše doživljaje iz svojega življenja, ker da Vam je znano — po Vaši časnikarski dolžnosti, da me bo dohitel dne 14 junija moj. 70'. rojstni dan.
Pri tej zbirki osebnih spominov se mi je nehote vsilili pod pero tudi bežen pregled dogodkov in razmer, pod vplivi katerih sem rasel, se učil in se pripravljal za svoj poklic. Svetli žarki teh vplivov so pa vzbudili v meni že zgodaj tudi spoznanje, da sem delček malega in zatiranega naroda, ki se žilavo bori za svoj obstanek. Mislim, da ho našim mladim ustreženo, če še pomudim malo več okrog tistih trdih časov, ko smo še morali tlačaniti tujcu, stisnjeni v obroču avstrijskega jarma.
Moj rod živi že dolgo, morda že 1 stoletja, v tržiški okolici na Gorenjskem. Moj ded je bil rojen v Napoleonovi Iliriji, ter je bil čevljar, kakor so bili njegovi predniki in potomci. V Tržiču in okolici je bila že davno močno razvita čevljarska obrt in so izdelki tržiških čevljarjev sloveli po svoji kvaliteti in zmernih cenah daleč po deželi. Proti koncu minulega stoletja so Tržičani začeli izdelovati tudi lažjo obutev, namenjeno na izvoz. Ti izdelki so se zbirali pri ljubljanskih veletrgovcih, ki so jih
potem pošiljali v južne kraje, a največ v Egipt. V zvezi s čevljarsko obrtjo se je istočasno razvijala tudi usnjarska obrt. V tržiški okolici skoro ni bilo hiše, iz katere ne bi odmevalo čevljarsko kladivo. Iz te domače obrti se je začela postopoma razvijati čevljarska industrija, ki je bila prve Čase vsa v nemških rokah, saj je trg Tržič imel zaradi krivičnega občinskega zakona vse do leta 1907 nemško občinsko upravo. Tik pred vojno pa je ustanovil naš človek, Peter Kozina, največjo čevljarsko industrijo v Tržiču, ki se je potem v osvobojeni domovini razvila v veleind. podjetje ter odprla veliko prodajalen po vsej državi.
K napredku Tržiča sta mnogo pripo-magli tudi velika tkalnica in predilnica, ki sta ju ustanovila dva Nemca in je zaposlila nad 800 del. moči. Zaslužka je bilo dovolj, a kaj, ko se je pa istočasno silno razpaslo po Gorenjskem — pijančevanje, in s tem v zvezi, nedeljski fantovski pretepi. Zaman so grmeli duhovni gospodje s prižnic proti pijančevanju, zaman se je trudila šola, da hi že pri mladini zatrla nagnenje k pijači, ki je razkrojevala, ne samo obrtniški, marveč tudi že kmečki stalež. Ni bil redek slučaj, da so se ponekod tudi že žene udajale žganju.
Pijača je pokopala tudi mojega očeta, ko sem bil eno leto star. Njegova
zapuščina je bila: pet nepreskrbljenih otrok in prazni lonci v gostaški bajti. Prvi čas so nam pomagali sorodniki, a potem je dala mati dva starejša v službo, brata za čevljarskega vajenca, a sestro za pastarico. V tej značilni službi, lastni revnim otrokom, smo se pozneje zvrstili vsi ostali. Iz tiste dobe se spominjam ljubljanskega potresa, ki nam je preklal našo bajto na dvoje, vendar šele potem, ko smo bili že zunaj.
Ob nastopu moje šolske dobe sem se skušal izmuzniti šolski obveznosti. Ker sem bil navezan na samotarjenje, sem pobiral v bližnji hosti suhe veje in jih nosil domov za kuhinjske potrebe, nabiral sem jagode in borovnice ter stikal po senožetih za čmrlji. Ko je pa dobila mati strog opomin iz šole, sem šel, in ni mi milo žal.
Z devetim letom sem postal pastir. Ker sem do tega časa že zelo vzljubil učenje ip, knjigo, mi ni zadostovala ena posojena knjiga iz šolske knjižnice na teden. Zato sem stikal po podstrešjih za Mohorjevimi knjigami in jih jemal s seboj na pašo. To je pa nasprotovalo pastirskim predpisom, ter sem na paši večkrat pozabil na krave, ki so zašle v žito ali deteljo, ter napravile škodo. Z gospodarjem sva zaradi tega tekmovala v teku in sem bil jaz tisti, ki je izgubil. V poznejših letih sem bil kot pastir bolj pozoren v službi.
Ko sem dovršil dvorazredno šolo v Križah pri Tržiču, me je peljala mati v Tržič k čevljarskemu mojstru Gasma-
yerju, Nemcu po rodu, da bi se izučil čevljarstva. Ker me to delo ni zanimalo, sem ušel. čez par dni me je pripeljala sestra nazaj, ter povedala, da je doma pela šiba, kar se ni zlagala. Toda zastonj, kajti eno popoldne sem bil na podsrešju in sem se tako zatopil v eno knjigo, ki sem jo imel tam skrito, da sem pozabil na delo. Zvečer me je mojster odslovil.
Bil sem zopet doma. Ne dolgo potem je dobila mati vabilo iz šole. Klical jo je nadučitelj, ki je zvedel za moj doživljaj v Tržiču, ter ji svetoval, naj prepusti njemu, da se pobriga za fanta, ki je bil njegov najpridnejši učenec. Tako se je tudi zgodilo, ter sem po zaslugi požrtvovalnega nadučitelja Jezerška dobil mesto urarskega vajanca pri ugledni tvrdki H. Suttner v Kranju. Učno mesto sem nastopil koncem marca 1903. Zaradi zanimivosti naj navedem, da je v tistih časih še bilo v navadi, da je učni ihojster v obrtnih strokah bil u-pravičen zahtevati primerno denarno odškodnino za vajanca, ki ga je sprejel v uk. šele proti koncu svoje učne dobe je prejemal vajenec od mojstra primerno nagrado, če je pri delu pokazal zadovoljiv napredek. Ker moja mati ni imela sredstev, da bi položila zame neko odškodnino, je bila zato podaljšana moja učna doba na 4% leta.
življenju v Kranju sem se hitro privadil. Vsi vajenci smo bili obvezani tedensko na 8 urni šolski pouk, ki je bil zelo praktično usmerjen napram poseb-
nostim posameznih strok. V obrtnih strokah smo imeli delovni čas odmerjen na 11 ur, a one stroke, ki ob nedeljah dop. niso delale, na 12 ur dnevno. Ker sem rad čital, sem hitro odkril bogato farno knjižnico, kamor sem potem zahajal enkrat na teden po knjige. V knjižnici sem se seznamil z mestnim kaplanom Pengovom, ki se je zelo zanimal za življenje vajencev, kar ni ostalo brez posledic. Pripeljal sem v knjižnico še več fantov in uspeh teh sestankov je bil, da smo ustanovili vajenski oder. Kmalu smo se začeli pripravljati za prvi nastop, prepisali smo vloge in se jih tudi hitro naučili. Do predstave pa ni prišlo, ker je bil medtem kaplan Pengov prestavljen v Ljubljano, a naslednika, ki bi vse to vodil, nismo imeli, zato se je krožek kmalu razšel. Trije od tega krožka smo pozneje pristopili t Dramatski odsek Narodne čitalnice, kjer so nas porabili za krajše vloge. Kot prva igralka na tem odru je nastopala županova hčerka, gdč. Polakova, ki se je pa kmalu nato poročila in se preselila v Ljubljano; ona je mati op. pevke Mlejnikove. Polakovi je sledila ga. Pirnatova, soproga gimn. prof. že od kraja moje vajenske dobe sem pristopil v sokolski naraščaj, kjer sem si kmalu okrepil svoje šibko telo ter dosegel pozneje pri tel. tekmah kaj znatne uspehe. Sokolskemu delu sem ostal zvest do današnjih dni, pri vseh nezgodah, ki sem jih zaradi tega pretrpel.
(Nadaljevanje v prihodhji številki)