—   310   —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Slana ali mraz.
Že vidimo rastlinje, germovje in druge stvari pod milim nebom kakor s sladkorom potresene. Pač je sladkor ta včasih, da se Bogu usmili! Pa kakor morebiti dež iu rosa in sneg in led, tako mora biti tuli slana fmraz). Ni pa slana nič druzega, kakor zmerznjeni sopari, ki so po dotiki z druzimi stvarmi ob svojo tekočost prišli. Rose nekoliko pada vsak dan. Nje tekočost se da le toploti pripisati. Al kako lahko zgubi kakšna stvar svojo toploto, zlasti če je tenka in nježaa, in če je druga stvar, sktero v dotiko pride, precej merzlejša! O merz-lih spomladnih ali jesenskih nočerh mora tenko rastlinje neobhodno ob več toplote priti, ko, na priliko, debelejše veje močnega drevja. Naravno je tedaj, da slana nježne rastline in tenke mladike prevleče; nikdar pa ne debelih vej. Ko rosa na take stvari pade, ki so precej omerz-nile, se jim nje toplota kar hitro dodeli. In kaj druzega se more sedaj zgoditi, ko da, ker je rosa ob svojo toploto prišla, se nje deli bolj skup stisnejo, se močneje eden druzega tikajo in se tako v nježen led spremene? Ce pridejo sedaj k že zmerznjenim soparom še nezmerz-njeni, se sterdijo ti skoraj tisti hip, ko se unih dotaknejo ; se narašajo in leže tako neredno med seboj in eden verh druzega, kakor pri slani navadno vidimo.
Iz tega se lahko vidi, kako se zgodi, da se celo na dlakah in laseh žival in ljudi sren napravlja. Sopari iz nosa in iz ust, in pot, kolikor ga na laseh v prostem zraku ostane, napravijo to slano« — Ravno taka je s poslopji , ki jih pozimi pogostoma z zmerznjenimi svetlimi nitmi in kosmiči prevlečene vidimo. Ce so stene poslopij dovolj merzle, ne more drugač biti, ko da se vodni sopari, ki so se jih po prijeli, sterdijo in zmerznejo. Zato se o hudem mrazu take spremembe ne vidijo, ker o hudem mrazu zmerznejo sopari že v zraku, in ko bi se tudi sten poprijeti, bi ne mogli na njih obtičati, ker se jih le na redko kakšni pičici tikajo. Velikokrat pa se prigodi, da se stene tudi o nar hujem mrazu kakor s snegom zagernjene vidijo. To je gotovo znamnje, da bo ojstrost mraza odjenjala.
Spoznaj, prijatel moj, tudi v tem prigodku narave modre in dobrotljive namene svojega stvarnika. V njegovi roki, in pod njegovo modro vlado je vsako djanje narave pospešilo rodovitnost zemlje. Vsak posamesen prigodek se vjema z zvezo narave, in pospeši, kolikor more, popolnost vesoljnosti.