b lf Pozabljene slovenske uspešnice 1 JOSIP VOSJ^JJiK PREŠERNOVA DRUŽBA V LJUBLJANI 1992 U > ne, ki se bodo po tednih in mescih, ko prema¬ gaš prvo burno bolečino, odmikali dalje in dalje kakor ladja na morju; pozabila pa, poza¬ bila jih ne boš nikdar. _> Mračilo seje in gospe Menhartove seje polo¬ tila druga skrb. Kočija se je vrnila prazna in kočijaž je povedal, daje gospoda peljal do pre¬ mogovih jam, potem pa v mesto do kavarne, kjer večkrat ostaja in da ponj ni treba hoditi. Gospa se je prestrašila. Vedela je, da se v tej kavarni zbirajo igralci in da je Menhart tu že večkrat izgubil do tisoč in več goldinarjev. Kadar je zvedela, daje zašel v ta brlog strastnih igralcev, je šla sama ponj, da bi ga spravila domov. Nocoj, ko je bil Menhart tako hudo raz¬ burjen, je bilo v družbi lokavih, mirno in hlad¬ no računajočih igralcev toliko bolj nevarno zanj. Čakala je do devetih, do desetih in ko le ni bilo moža, je dala vpreči kočijo in se odpeljala 171 v mesto. Pavlina jo je spremljala toliko raje, da ne bi ostala doma sama s svojimi bridkimi mislimi. Menhart je sedel v kavarni in igral. Hotel je pokazati, da ga prav nič ne briga neugoden izid volitev. Samo nemški stranki daje hotel poma¬ gati iz zadreg in se je le žrtvoval. Ko so igralci spoznali njegovo razdraženost, so bili veseli in začeli so z navadno, pohlevno igro, sčasoma pa so prešli v hazardno. Mislili so oskubsti Men- harta, toda on je imel tako srečo, da so se kljub njihovi lokavosti pri njem kopičili bankovci. V tem hipu je pred kavarno pridrdrala koči¬ ja. Gospa Menhartova je izstopila, odšla skozi vežo in pri stranskih vratih vstopila v igralnico. Pavlina pa je čakala v vozu. Menhart je sicer čelo malo nagubančil, ko je zagledal svojo soprogo, ker pa je imel dobiček, je bil dobre volje, se pošalil s soprogo, da pač ne more biti brez njega še nekaj ur ne in ji naročil čaj. Gospa mu je zašepetala, da čaka voz in ga pro¬ sila, naj gre z njo. Toda on se je izgovarjal, da zdaj, ko dobiva, ne more kar takoj oditi. Vsaj še trikrat naj gre naokoli, potem bo končal. Gospa se je morala vdati in čakati. Pred kavarno je stala kočija. Hlapec je dre¬ mal na svojem sedežu, Pavlina pa je slonela v kotu in gledala v nebo, na katerem so miglja¬ le številne zvezde. In spominjala se je tistega večera lanske jeseni, ko je stala zraven Devina na vrtu Salbingove vile in ko so se zvezde lesketale prav tako svetlo kot nocoj. Kako je bila tedaj še brezskrbna in vesela, danes pa 172 tako žalostna. Zvezda se je utrnila, z dolgim plamtečim repom je švignila po nebu in se raz¬ pršila kakor raketa: »Človek umrje, ko se zvez¬ da utrne.« In goreča želja po smrti, po večnem miru se je prebudila v mladem srcu. Po cesti iz mesta so se zaslišali koraki in glasno govorjenje. Družba narodnih volilcev je odhajala na železniško postajo, med njimi Devin in Dolnik. Cesta je vodila mimo kavar¬ ne. Ko je Pavlina zaslišala, da se bliža glasna družba, se je zavila v svojo belo ruto in se še bolj stisnila v kot. Devin je spoznal kočijo in čeprav v nočni temi ni razločil, kdo da sedi v njej, je vedel, da ne more biti nihče drug kot Pavlina. Vedel je, da sta gospa in Pavlina že večkrat prav pred to kavarno čakali na Men- harta. Burno mu je tolklo srce v prsih, in če bi bil sam, bi ga nobena sila ne zadržala, da bi je ne nagovoril in jo tolažil. Toda moral je dalje, kakor vojak na bojnem polju. Ko se je pri vho¬ du na postajo še enkrat ozrl, je še videl belo podobo sloneti v kočiji in neskončna žalost mu je trgala dušo, žalost, ki je v istem trenutku z enako močjo trgala tudi srce ubogi deklici. Tudi ona je spoznala Devina, sprva se je jezila, da more tako trdosrčno ravnati, potem pa so se ji v bridki žalosti spet ulile solze. Vlak je odpeljal Devina in njegove tovariše, ki so bili veseli zmage. Dolnik je že dalj časa opazoval svojega prijatelja in slutil je, kaj mu teži srce. Medtem ko so se drugi hrupno pogo¬ varjali med sabo, je Dolnik sedel zraven Devi¬ na in z nenavadno mehkim glasom dejal: 173 »Nesrečen si, vem, zakaj. Ampak čemu? Vedeti je treba, da se ni mogoče ustavljati uso¬ di. Naša volja - prazna domišljavost; naše želje - nezrele in otročje. Ti hrepeniš po dekletu, ki se, recimo, odlikuje po svoji telesni in duševni milini...« »Če bi jo poznal, bi moral priznati...« »Dobro, priznam, da je cvet vseh deklet, lepa kakor Venera, zvesta kot Hera, pohlevna kot Desdemona...« »Veš kaj, nič se ne šali.« »Prav resno govorim. Ti goriš za svoj narod, toda kje si iščeš družico za življenje? V tujem taboru in v narodu, s katerim Slovani bojuje¬ mo tisočletni boj na življenje in smrt. Tujko hočeš pripeljati v svoj slovenski dom, da bi tvojim otrokom z materinim mlekom vlivala v žile ljubezen do tistega naroda, proti katere¬ mu se bojuje oče!« »Njena mati je Slovenka,« se je opravičeval Devin. »Slovenka? Ponemčena meščanka, ki še lomi nekaj slovenskih besed. Hvali usodo, da je vse tako dobro uredila. In če že tako močno hrepeniš po svojem ognjišču, si izberi hčer svo- - jegamaroda. Mar naše Slovenke niso znane po svojih telesnih in duševnih čednostih še bolj kot tujke? Saj bi se smešil pred svetom, če bi poudarjal: Svoji k svojim! sam pa bi se zaleta¬ val k tujcu prosjačit za tujko. O, jaz poznam narodnjake, pri katerih v družini ne slišiš slo¬ venske besede. Bi rad tudi ti dal takšen zgled?« 174 Devin je globoko vzdihnil. Kar je zdaj odkri¬ to povedal Dolnik, je Devin že mnogokrat čutil sam, toda kdo se more ustavljati skrivnim silam, ki ga vlečejo in priklepajo k drugemu človeku proti sodbi razuma, pa naj bo še tako bister? »Ti lahko govoriš,« je dejal Devin. »Jaz, da, jaz govorim iz izkušnje, iz bridke izkušnje.« Dolniku seje tresel glas, odprl je okno in se zagledal v temno noč. In tako sta obnemela oba, zatopljena vsak v svoje misli, v nevesele, neizbrisne spomine. * * * Tri dni pozneje so volili svoje poslance v trgih in mestih. Ker so nasprotniki na kmetih propadli, so s tem večjo silo ukrepali v mestih, čeprav se jim ni bilo treba bati poraza. Mestni tajnik je letal od hiše do hiše in vsakemu volil- cu zapisal ime kandidata na volilni listič. Gla¬ var je ukazal vsem uradnikom, da morajo voli¬ ti. Tudi predsednik deželnega sodišča je v pre- zidialnem pismu zapisal svoje prepričanje, s katerim so seznanili vse sodne uradnike, da bodo vsi kakor en mož za vladnega, se pravi nemškega kandidata. Narodni volilni odbor je sicer tudi za mesta in trge določil kandidata, vendar le z name¬ nom, da bi ugotovili količino in se s tem pri¬ pravljali na prihodnje volitve. Devin in Dolnik sta šla na volišče ob enaj- 175 stih. Stala sta pred mestno hišo, kjer je bilo volišče, ko je prišel okoli vogala pristav Vinko Rovan. Zelo se mu je mudilo. Pa tudi prestrašil se je, ko je zagledal svoja nekdanja pobratima in najraje bi se bil obrnil, toda bilo je že pre¬ pozno. »Tebi se pa hudo mudi,« gaje zadržal Devin. »Mar bo zanemarjal svojo narodno dolž¬ nost?« se je pošalil Dolnik. »Le hitro gor po stopnicah. Samo še tvoj glas potrebujemo.« Vinko je zardel in rad bi se umaknil pred neprijetnim pogovorom, toda Devin je stopil predenj. »Saj nas ne boš izdal, ne, ne, to ni mogoče.« »Jaz?« je zajecljal Vinko. »To je pač tako...« »Kakor ukaže predsednik,« se mu je posme¬ hoval Dolnik. Vinko se je zmuznil v hišo, Devin pa je bolj žalostno kot jezno gledal za njim. »Vidiš, to pa naredi kruhoborstvo.« »To naredi tujka,« gaje zavrnil Dolnik, »tuj¬ ka, ki ji je zapisal svoje prepričanje. Zapomni si to!« Ko se je Vinko Rovan vračal, sta še vedno stala pred hišo. Moral je mimo njiju, čeprav bi se jima rad izognil. Dolnik ga je zaničljivo pogledal, potem pa se je nasmehnil, ko se je spomnil na nekdanje Rovanovo navdušenje, in mu zašepetal na uho: »Zvečer pa le prepevaj: Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpade.« 176 TRETJI DEL - ’ . ■ . , ■ ' '•> ■ ■ ■ ■ 1 Gostoljubna Salbingova vila seje spet odpr¬ la. Gospod dvorni svetnik Salbing se je letos dlje mudil na Dunaju kot mu je bilo ljubo prav zaradi volitev, žene same pa ni hotel poslati na kmete, toliko manj, ker ona sama tega ni želela. V nasprotju s svojo navado si tokrat ni želela oditi z Dunaja, ni je mikalo oditi v kakšne toplice, ali pa ji je bila všeč družba, ki se je večkrat zbirala v njeni hiši in v kateri nikoli ni manjkal dragonski poročnik Alfonz Marberg. Hudobni jeziki so trdili, da gospa Dora Salbin¬ gova posveča nenavadno pozornost mlademu poročniku; govorili so celo, daje njen ljubimec v in se čudili Salbingovi potrpežljivosti. Gospod svetnik je bil posebno zadnje čase tako zako¬ pan v delo, da ni ničesar opazil in se je nasploh zanesel na svojo ženo, da ne bo prekoračila mej dostojnosti. Gospa Dora je bila popolnoma zadovoljna, da se bosta odpeljala v vilo takoj po volitvah in ni nič nasprotovala. Pri slovesu ji je poročnik Marberg spet zatrdil, da bo letos gotovo premeščen v eskadron, kije namenjen v mesto v bližini Salbingove vile. 179 »Torej na skorajšnje svidenje,« je rekla gospa Dora z milim glasom in lesk njenih črnih oči je v mladeničevem srcu še huje razvnel strasti hrepeneče ljubezni. Pritisnil je njeno roko k ustom in česar v svoji razburje¬ nosti ni mogel izraziti v besedah, so govorile njegove oči in tresoča se roka. Ko se je raznesel po mestu glas o prihodu gospoda dvornega svetnike in njegove žene, so se vsi gospodje razveselili, da bodo spet povabljeni; ženski spol pa je težko čakal, da bi videl gospo Doro, ki jim je bila vzor najno¬ vejše dunajske mode. Glavar je prvi pohitel pozdravit dvornega svetnika. Začel mu je pri¬ povedovati o volitvah in koliko opravkov da je imel, toda svetnik mu je segel v besedo in ga prosil, naj ne govori o volitvah, kajti noče si še tu na kmetih, kamor je prišel počivat, motiti miru z neprijetnimi spomini na prav¬ kar končano burno obdobje političnega ne¬ mira. Kmalu po prihodu je Salbing povabil dok¬ torja Devina k sebi, da bi se z njim pogovoril o zdravstvenem stanju svoje žene. Devin je izrazil svoje veselje, da se je gospa zelo popravila in da je zdaj videti prav zdrava. Gospe je bila sicer všeč pohvala, češ da ji spet rože cvetijo na licu, toda zdihovala je, da to še ni znamenje trdnega zdravja in da je nervoznost pač ne bo zapustila, dokler bo živa. Devin je omenil, da se ne kaže čuditi nervoznosti v mestih zlasti v omikanih kro¬ gih, ki morajo že od nežne mladosti preveč 180 napenjati duha t telesnih moči pa ne razvijajo enakomerno. »Zenski spol je po naravi rahlo- čutnejši...« »Kar pa,« mu je segla v besedo Dora, »vaš moški spol le prerad prezira in nas tako še bolj draži.« »Če ne izpolnimo vseh vaših namišljenih potreb in fantastičnih želja!« se je nasmehnil Salbing. »Škodo imate potem le vi, ker smo bolne...« »Ali se vsaj delamo bolne,« je pristavil Sal¬ bing sarkastično. Dora gaje pikro pogledala in Salbing je umolknil. Izgovoril se je, da mora v mesto obiskat glavarja, priporočil svojo ženo doktorjevi pozornosti in odšel. »Kaj pa vaš prijatelj Dolnik?« je vprašala Dora. »Si še ni izbral neveste?« »Ne da bi vedel.« »Pa vi?« Devin je zardel kakor deklica. Ko je Dora opazila njegovo zadrego, gaje hotela še dražiti, toda prišel je nov gost, doktor Dolnik. In zdaj je Devin imel priložnost opazovati oba. Dora ni kazala posebnega presenečenja, čeprav je Dol¬ nik prišel nepričakovano. Lahna rdečica pa je oblila njeno lice, ko mu je ponudila roko v pozdrav. Dolnikov pogled pa je bil teman in poznalo se mu je, da se bojuje s samim seboj. »Letos mi ne uidete, gospod doktor,« je zače¬ la Dora, ko so sedli, »preden ne preskusimo vaše magnetične moči. Ne bom mirovala, ne, dokler ne bomo imeli skupne seje. Toda moj 181 soprog mora prej odpotovati; on je nevernik in nasprotnik vseh spiritističnih poskusov. Jaz pa sem se to zimo še bolj prepričala o obstoju duhov.« Devin se je smehljal in nejeverno zmajeval z glavo. »O, prepričali se boste tudi vi. Veste, jaz sem vse bolj senzitivna in vsak magnetizer me prav lahko in hitro spravi v somnambulno spanje.« »In tedaj,« se je pošalil Devin, »vidite v pre¬ teklost in prihodnost in nič vam ni skrito. Vse spoznate z notranjim vidom, svoje bolezni in bolezni drugih, zdravila, ki jih potrebujete, berete zapečatena pisma, govorite v jezikih, ki jih ne znate, celo pesnikujete. Ko pa se prebu¬ dite, o vsem tem ne veste ničesar.« Dora se ni pustila motiti. »Vi se mislite šaliti, ampak ste povedali samo tisto, kar se resnično dogaja.« »Kaj pa vi mislite?« S temi besedami se je Dora obrnila k Dolniku. »Nekoč ste verjeli!« »Še preveč,« je odgovoril Dolnik z ostrim pogledom, da je Dora povesila oči. Toda hitro se je zbrala in izzivalno odgovorila: »In zakaj preveč?« »Ker sem verjel po otročje.« »Ali pa, ker ste nemara po otročje le hoteli imeti igračo, dokler ne bi našli druge.« »Igrati seje res imenitno, tako izbrano...« To besedovanje je postalo Dori neprijetno. Naglo je vstala, pozvonila ter naročila pogrniti mizo na verandi, kamor je potem povabila gospoda. Tu so se spominjali lanskega izleta, 182 prijetnih jesenskih večerov in veselic ob trga¬ tvi. Dora in Dolnik sta opisovala malomeš¬ čansko družbo z veliko humorja in z nič manjšo hudomušnostjo, od oblastnega glavar¬ ja in njegove gospe do debelega Kipfelbarona in majhnega komisarja. Tedaj se je gospod dvorni svetnik vrnil iz mesta; bil je vesel družbe, da je Devina in Dolnika zadrževal do noči. Ko sta se prijatelja vračala iz vile v mesto, je že ležala na zemlji topla poletna noč, mirna in tiha, le slavčevo petje se je razlegalo po gozdu. »Zdi se mi,« se je oglasil Devin, »da zdaj kar srečno živita skupaj. In zakaj tudi ne bi? Vsega imata dovolj, kar si človek ponavadi želi. Ni se jima treba boriti za kruh. On je izo¬ bražen, dobrodušen, fin v vedenju; ona duho¬ vita, vesele narave in zdaj še dovolj zdrava. Vsi pogoji za zakonsko srečo.« »Torej moderni Filemon in Baucis,« je iro¬ niziral Dolnik. »Za zakonsko srečo, če se jo sploh da do¬ seči v življenju, pa jima manjka poglavitna stvar.« »In ta bi bila?« »Medsebojna ljubezen.« »Zdi se mi, da se imata kar rada, ali da vsaj drug drugega spoštujeta, kar nekako nado¬ mešča tisto mladostno ljubezen, za katero je vsaj on že prerastel leta.« »Da se imata rada?« se je zakrohotal Dol¬ nik. »Tako rada se imata, da bi se ga ona pre- 183 cej znebila, ko bi se ga mogla in to kot glavni dedič, razumeš. On pa bi si utegnil poiskati še enkrat mlajšo, neizkušeno dekle.« »Preostro ju sodiš.« »Nič ostreje, kot sta v resnici. Ona da je duhovita? O, da! Trohico svojega znanja zna dobro uporabljati; kaj temeljitega iskati pri ženskah pa bi bilo smešno. Svojega poglavit¬ nega talenta - biti všeč moškim, seveda ne skriva in le v ta namen se dela zdaj veselo, zdaj melanholično, kakor bolje kaže. Gladka je kot mačka, ampak ima tudi kremplje kot mačka. Sirena in sfinga hkrati.« »Kdor bi te slišal tako črno govoriti o gospe Dori, bi moral res pomisliti, da jo sovražiš.« »Saj jo, sovražim jo,« se je razjezil Dolnik, »ali vsaj moral bi jo sovražiti.« Stopil je hitreje. Devin pa, ki ga je videl tako razjarjenega, ni hotel več govoriti o tem, dokler se Dolnik sam ni ustavil. »Nemara se ti zde moje besede čudne. Sicer pa bo še čas, da ti vse povem. Samo nocoj ne. Je prelepa noč, da bi si jo pokvarila z grenkimi spomini.« »Torej tudi ti nisi za tisti fantastični poskus s somnambulizmom, ki ga želi gospa Dora?« »Jaz? Zakaj ne? Bo vsaj sprememba v eno¬ ličnem životarjenju. Tebe pa bi kot naravo¬ slovca moralo to še posebej zanimati.« »Z mistiko se nisem nikdar ukvarjal in hip¬ notizerji od Mesmerja do naj novejšega Hans- na so skrbeli samo za to, da so si polnili 184 svoje mošnje iz žepov lahkovernega ljudstva, ne pa da bi koristili spoznavanju.« »Justinu Kernerju, čigar objave o somnam- bulnem dekletu iz Prevorsta so povzročile toli¬ ko hrupa, ni mogoče očitati sleparstva ali samopašnosti.« »Tega gotovo ne, pač pa preveliko lahkover¬ nost, kakor se mi zdi.« »Ti govoriš brez vsake svoje izkušnje.« »Res, ampak se sklicujem na naravne zako¬ ne, ki veljajo za ves materialni svet in prek katerih človek pač ne more.« »Vi ste s svojimi naravnimi zakoni, kar smo mi pravniki s pisanimi. Paragrafi veljajo, naj bodo še tako neumni. In če se vam prikažejo in še tako resnično dokažejo novi pojavi, jih vi tajite, če se ne ujemajo z vašimi zakoni, tajite jih na ljubo svoji teoriji. Na primer, zakaj bi J človek ne mogel uzreti s svojim, recimo dušev¬ nim očesom, stvari, ki jih ne vidi s telesnim očesom? Zakaj ne v prihodnost, ko je vendar prostor in čas eno in isto? In breztelesna bitja, kdo jih lahko taji zaradi tega, ker je naše oko pretopo, da bi jih moglo dojeti? Poznam kmeč¬ kega fanta, ki gotovo ni vzgojen za nervoznost, je krepke in zdrave narave, pa vidi duhove. Ti se smehljaš. Ob prvi priložnosti ti ga bom poslal, da ga preiščeš. Ljudi, ki so umrli, vidi še nekaj časa po smrti pri hišah ali na polju, kako opravljajo dela, s katerimi so se ukvarjali, ko so živeli. Take prikazni ga grozno pretresejo. Ko sva s fantom nekega večera stala pred hišo, katere gospodar je bil umrl pred tednom, je 185 nenadoma prebledel in s široko odprtimi očmi zeval na klop pred hišo. Ali ga ne vidite? je vprašal ves prestrašen in s tresočim glasom. Tam sedi in si baše pipo. Tisti gospodarje imel navado, da je v mraku posedal na klopi pred hišo in kadil.« Devin je ugovarjal: »Na kmetih vzgajajo otroke s strahovi, kar je zelo bedasto. Torej ni čudno, da se tudi odrasli ljudje ne morejo otre¬ sti teh predsodkov, ki so bili vcepljeni v mlada srca. Mene ne bo nihče prepričal, da obsta¬ jajo take prikazni, dokler jih sam ne potipam. Hipnoza, to pa priznam, vpliva na rahločutne osebe.« Prišla sta do glavnega trga in se ločila. 186 2 Na Zelenem gradu so nastopili mračni dne¬ vi. Menhart ni mogel pozabiti poraza pri voli¬ tvah, toliko manj, ker je bil na poslanstvo zidal zlate gradove, ki so se razblinili kakor jutranja megla pred soncem. Bilje čemeren in njegova soproga je le prepogosto čutila njegovo jezo, pa celo s Pavlino ni bil več tako prijazen kot prej. Kadar seje spomnil na Devina, se je jezil, kajti samo njemu je pripisoval svoj poraz. Ko je nekoč naletel na njegovo fotografijo v albumu, jo je raztrgal na drobne kosce. Od tistega dne, ko je Pavlina obljubila, da ga bo pozabila, mati in hči nista več govorih o Devinu. Pavlini se je sicer poznalo, da jo muči neka notranja bolečina, toda premagova¬ la se je materi na ljubo, da bi je ne žalostila in ker je sama sprevidela, daje vez z Devinom za vselej pretrgana. Prijatelji in znanci so se vse bolj poredko oglašali na Zelenem gradu, kar je bilo zlasti gospe po godu, Menhart pa je to zanemarjanje bridko čutil. Edini, ki je odslej prihajal pogo¬ steje, je bil mladi Artur Solinger. Vselej je pri- 187 nesel Pavlini kak šopek rož, in ona je morala, čeprav nerada, ostati v njegovi družbi in poslu¬ šati njegovo pogosto se ponavljajoče pripove¬ dovanje o konjih, psih, lovu in podobnih rečeh, za katere se zanimajo brezskrbni, lahkoživi sinovi imovitih staršev. Opazila je, da se ji hoče približati in to jo je navdajalo s strahom. In ni se motila. Nekega popoldneva sta sama sedela na vrtu, na istem kraju, kjer je še pred nedavnim Pavli¬ na z Devinom sanjarila o srečnih prihodnjih dneh. Zdaj seje Arturju zdel pravi trenutek, da bi Pavlini razkril svoja prava čustva. Prijel jo je za roko, pa mu jo je preplašena odtegnila in ko je Artur padel prednjo na kolena in ji z ognjevi¬ timi besedami začel g ovori t i o svoji ljubezni, je Pavlina vstala in zbežala v hišo. Artur je bil sicer osupel, vendar je ta beg pripisoval njeni otroški neizkušenosti in preveliki sramežljivo¬ sti in si jo je še bolj zaželel. Še tisti večer je vprašal gospoda Menharta, če sme priti s svo¬ jim očetom snubit njegovo hčer. Kdo bi bil bolj vesel kot lastnik Zelenega gradu? Menhart je sicer rekel, da ne bo silil hčerke, vendar je bil prepričan, da tam pač ni treba sile, kjer spregovori srce, zanj pa da bo v posebno čast družinska zveza z imenitno So- lingerjevo družino. Pri večerji je bila Pavlina redkobesedna, Menhart pa izredno dobre volje, kakor ni bil ves čas od nesrečnih volitev. Tudi Arturju seje svetil obraz od veselja. Pri slovesu je Pavlini stisnil roko, česar mu ni mogla braniti in v pre- 188 pričanju v uspeh je odšel. Po njegovem odhodu se Menhart ni mogel vzdržati, da ne bi povedal ženi, kakšna sreča da čaka Pavlino. Tudi gospe je bil po volji ta snubač, čeprav jo je skrbelo, kaj bo rekla Pavlina in če se ne bo upirala. »Upirala?« je vzrojil Menhart. »Mar se ti ble¬ de? Menda ji ne roji več po glavi tista neum¬ nost...« Menhart je zaškripal z zobmi, »takoj jo pokliči, da se pogovorimo.« Gospa tega ni storila, češ da je Pavlina že odšla spat in da jo bo ona sama vprašala. In šla je v njeno sobo. Pavlina je takoj zaslutila, kaj je mater privedlo k njej v tej pozni uri. Se preden jo je mati nagovorila, jo je Pavlina objela in jo prosila s solznimi očmi, naj jo brani pred zvezo, ki je ne more sprejeti. »Raje me dajte v samostan. Tam bom vse pozabila in našla svoj mir!« Mati jo je mirno pustila tarnati, potem pa jo je začela tolažiti in ji prigovarjati z besedami, kakršne prihajajo samo iz blagega materinega srca. Prijela jo je pri najbolj občutljivi strani. Oče da to želi in njemu da ne bo grenila skrbi polnih dni, njemu, ki se trudi, da bi svoji ljublje¬ ni hčerki zagotovil prijetno in brezskrbno živ¬ ljenje. Kolikokrat so si zatrjevali, da se ne bodo ločili drug od drugega! Ko bi se zgodilo, kar je bilo v zametku poprej, bi se morala povsem raztrgati ta vsem do srca prirasla skupnost. Če pa se izpolni, kar se razvija sedaj, bodo ostali vsi skupaj, tako rekoč ena družina, ker sta graščini tako blizu, da se vsak dan lahko tu ali tam do¬ bijo. 189 Pavlina je poslušala molče. Kaj je hotela odgovoriti? Ali ni bila vsaka materina beseda ne le dobrohotna, marveč tudi resnična in pametna? Mati pa tudi ni želela ali zahtevala odločne besede. Le umiriti in pripraviti jo je hotela na to, čemur se ne more izogniti. Silila jo je, naj gre spat, in ko je Pavlina legla, je sedla k njej na posteljo, jo prijela za roko in ji govori¬ la o tem in onem, da bi njene misli odvrnila od žalostnih spominov. Pavlini se je zdelo, da je spet majhno dekletce, srečno, ker jo mati ziblje v spanje. Kolikokrat so pri njej čule te ljube oči, jasne kot zvezde na nebu in sipale nebeški mir v otroško srce. In tudi nocoj so zrle tako milo in očarljivo, da se je Pavlini odvalil kamen žalosti s srca in daje po otroški navadi, smehljaje se materi zapirala trudne oči in zadremala. Ko je mati videla, da hčerka spi, ji je na čelu napravila znamenje križa in tiho odšla. Nekaj dni pozneje se je pripeljal gospod Solinger s svojim sinom Arturjem. Solingerju je bilo všeč, da se je Artur odločil za Pavlino, kajti upal je, da ga z zakonom spravi v redno življenje in ga priveže na hišo, da ne bo brez opravkov pohajkoval, tratil čas, denar in zdrav¬ je. Vedel je sicer, da Menhart ne gospodari zgledno, toda Pavlina je edinka, ki ji bo vse pripadlo. In da se takoj zdaj izgovori primerna dota in vknjiži na Zeleni grad, za to bo že poskrbljeno. Pavlina je vedela, kaj jo čaka in srce ji je tre¬ petalo od neskončne žalosti. Zaman je premi- 190 šljevala, kako bi se otresla jarma, s katerim jo hočejo prikleniti k neljubljenemu človeku. Le ko je videla očetov obraz, kije sijal od sreče, se je čutila mirnejšo ter se vdajala v usodo. Star¬ šem, dragim in skrbnim, hoče prispevati naj- večjo žrtev, pa če ji tudi poči srce. Tolaži se, ubogo dekle! Nisi prva in ne zad¬ nja, kiji bo trda usoda umorila nežni cvet prve ljubezni. Naj tečejo solze, da ti ohlade dušne bolečine. Iz dneva v dan se ti bo bolj poredko¬ ma rosilo oko in po tednih in mesecih se ti bo, kakor iz meglene daljave, prikazal v sanjah izgubljeni raj. On pa, kije vse to zakrivil s svojo trdosrčnostjo, kakor je sodila Pavlina, ni vedel, kaj se godi na Zelenem gradu. Kadar se je spomnil na mučni prizor po volitvah, ko ga je Menhart v divji jezi preklinjal, je izgubil vse upanje, da bi bilo kdaj mogoče poravnati spor. Če pa je mislil na tiste blažene ure, ko sta si s Pavlino gledala iz oči v oči in sta si prisegala večno zvestobo, je začel spet upati in samega sebe varati s sanjami, praznimi kot pene. Stra¬ sti da se bodo polegle, prva jeza da se bo ohla¬ dila in da se bo obnovilo prejšnje stanje. Samo da bi Pavlina ostala neomahljiva. O njej pa nikar dvomiti! Največja tolažba je bila Devinu Pavlinina podoba, ki si jo je pogosto ogledoval in iz nje srkal pogum in upanje. Poguma je res potreboval po zmešnjavah in sitnostih, ki si jih je nakopal zaradi volitev. Nakopal si je glavarjevo in županovo sovra¬ štvo, uradniki so se mu izogibali, večina meš¬ čanov pa je postrani gledala nanj kot na člove- 191 ka, ki dela razdor med ljudstvom. Glavar je poskušal vse, da bi ga odstranil iz tega kraja. Sodišče Devina ni smelo klicati kot izvedenca. Nasprotniki so mu spodkopavali zaupanje pri bolnikih na različne načine in nezgode, ki se primerijo vsakemu zdravniku, so razvpili kot dokaze za njegovo nepazljivost ali nevednost. Edino Dolnik mu je ostal zvest in le prepriča¬ nje, da koristi narodu, gaje držalo pokonci. Pa tudi Dolnik se je zadnje čase, odkar je gospa Dora spet vladala kakor kraljica v Salbingovi vili, zelo spremenil. Le poredkoma je zahajal v čitalnico in na sploh mu ni bilo za nobeno družbo. Zato seje Devin toliko bolj začudil, ko gaje Dolnik nekega popoldneva obiskal in vprašal, če je zvečer prost. Gospa Dora da ju vabi v vilo. »In gospod Salbing?« »Za nekaj dni se je odpeljal. Dora želi, da ji izpolniš svojo obljubo.« »Katero?« »No, saj veš, tisto magnetiziranje...« »Da se ti ljubi ukvarjati se s takšnimi neum¬ nostmi,« je godrnjal Devin. »Kaj hočeš?« je skomignil Dolnik, »ženske muhe!« »Torej zvečer.« »Da, zvečer.« »Počakal te bom.« 192 3 Gospa Dora je sedela na verandi pred vilo in uživala aromatski večerni zrak, ki je dehtel iz rožnatih, s cvetjem obsutih grmov. Sonce je že stalo blizu roba Konjiške gore in vsa narava se je začela oddihavati od dnevne toplote. Po poti sta prihajala Devin in Dolnik. Dorino bistro oko ju je opazilo že od daleč, zažarelo je, čeprav je bilo napol dremavo. Po običajnih pozdravnih frazah so do mraka posedeli na verandi. Potem je Dora povabila gospoda v salon, ki ga je razsvetljevala velika svetilka, kije visela s stropa. Okna so bila zapr¬ ta in zagrnjena, hišni pa je Dora naročila, da ne sme nikogar pustiti v salon, preden ne po¬ zvoni. Dora je sedla v naslanjač, Devin njej nasproti, Dolnik pa zraven njega. Na mizi je stala majhna trinožna mizica s svinčnikom v eni nogi. Pod njo je bila razgrnjena pola bele¬ ga papirja. »Premikati mize,« je rekla Dora, »to bo prvi poskus. Mizica bo začela plesati in s svinčni¬ kom pisati na papir nepravilno ali pa tudi v raz¬ vidnih črkah in besedah.« 193 Vsi trije so položili roke na rob mizice, tako da so se končni prsti dotikali med seboj. Dalj časa so čakali molče, toda mizica se še ni premaknila. Končno se je nagnila na stran, kjer je držala Dora, začela se je po malem sukati in svinčnik je škripal po papirju. Ko so po poskusu pogledali pisanje, so videli samo neurejene črte brez pomena. Devin je razlagal, da se miza premika, ker noben človek ne more dalj časa mirno drža¬ ti svojih rok, da se začne tresti, ne da bi to hotel. »Ne trudite se s svojo učenostjo,« ga je zavrnila Dora, »in čakajte do konca. Z vami tako ni mogoče privabiti duhov, ker ste pre¬ več nejeverni.« Sedeli so spet v krogu in se dotikali z rokami. Nekaj časa je minilo, ko se je zaslišalo rahlo trkanje, kakor da bi prihajalo iz stene ali stropa, toda kmalu je ponehalo in se ni slišalo nič, pa tudi nič se ni prika¬ zalo. »Seja z vami je brez uspeha,« je Dora rekla nekoliko nejevoljna. »Ne ostaja torej nič drugega kot zadnji poskus, somnambul- < no spa nie^ Ali niste še nikogar hipnotizi¬ rali?« »Nikogar,« je rekel hladno Devin. »Slišali pa ste, da v hipnotičnem spanju človek ničesar ne ve o tem, kar dela; da napravi vse, kar mu ukaže hipnotizer z besedami ali tudi z znamenji; da z zavezani¬ mi očmi bere zaprta pisma in da v naj- 194 globlji zamaknjenosti celo vidi dogodke, ki se dogajajo v daljavi, ali pa se bodo zgodili v pri¬ hodnosti.« »Slišal sem in tudi bral o takih pojavih, toda zdeli so se mi neverjetni.« »Danes pa se boste prepričali, da so res¬ nični.« »In jaz da bi vas vtapljal v tako spanje? Kako?« »Tako lahko, da sploh ni treba vaše volje ali napetosti. Vzemite tale prstan!« Dora je poteg¬ nila bleščeči se briljant s prsta. »Držite ga pred mojimi očmi, da bom morala gledati njegovo svetlobo. Ne bo minila minuta in lotilo se me bo tako težko spanje, da se mu ne bom mogla ubraniti z vso voljo. In potem bom brez zavesti, pa tudi brez občutka. Lahko me boste preba¬ dali z iglo, mi rezali kožo, ničesar ne bom čuti¬ la, storila pa vse, kar boste ukazali. Če mi boste dali krompir in rekli, da je jabolko, ga bom jed¬ la. Stala bom kot okamnela, hodila, vse po vašem ukazu. In če mi boste ukazali, da naj se vležem na dva stola, na enem z glavo, na dru¬ gem z nogami, bom ostala v tem položaju, dokler ne boste odločili drugače.« Devin je poslušal z nasmehom, Dolnik pa je rekel resno: »Do pičice resnično, ne da se tajiti.« »Kako pa naj vas zbudim iz tega čudnega spanja?« »Prav lahko. V obraz mi pihnete ali me poš¬ kropite z vodo in zbudila se bom, ne da bi vedela, kaj sem počenjala v spanju. Le glavo 195 imam potem težko, vse telo trudno in počutim se še bolj nervozno.« »Verjamem. Zato se le nerad ukvarjam s takim poskusom.« Dora ni odnehala. Izročila mu je prstan in Devin je moral stopiti prednjo. Prstan ji je držal pred očmi in Dora je zrla v bleščeči demant. »Zaspala je,« je zašepetal Dolnik. Dora je slonela v naslanjaču z mirnim obra¬ zom, dihala je mirno, kot človek, ki spi. Očije imela odprte in gledale so v daljavo. »Zdaj ničesar ne čuti,« je zatrdil Dolnik. Vzel je iglo in jo na več krajih zabodel v roko. Dora se ni zganila. Devin ji je zabadal iglo v kožo, potem ji je mahal z roko pred očmi, toda veke se niso zaprle. »Zares je brezčutna., zdaj moram to pri¬ znati.« »Ukazuj,« gaje vzpodbujal Dolnik, »in stori¬ la bo, kar boš hotel.« »Vstanite! je ukazal Devin, »stopite pred ogledalo,« kazal pa je na goli zid, - »in si poče¬ šite svoje lase. Tu imate glavnik.« Pomolil ji je črtalo, ki je ležalo na pisalni mizi in Dora si je stoječ pred zidom drgnila svoje lase s črtalom. »Dobro, lepo ste počesani.« Dora se je nasmehnila, kakor da bi bila vesela te pohvale in odložila črtalo. »Izvolite poskusiti tole breskev.« Devin ji je dal limono. Dora je ugriznila vanjo in bi jo pojedla kot sladko breskev, če bi ji Devin ne vzel limone iz roke. 196 »Zdaj pa,« je spet zašepetal Dolnik, »ji stopi za hrbet, da te ne bo videla in kakor boš ti pre¬ mikal roko ali nogo, tako bo tudi ona. Le gleda¬ ti jo moraš in ji to ukazovati v duhu.« Devin je napravil tako in bilje začuden, ko je Dora ponovila vsak njegov gib, ne da bi mogla videti ali vedeti, kaj je on počenjal. »Zapiši zdaj na papir, kar hočeš,« se je spet oglasil Dolnik. »Zloži ga in ga pritisni na njeno čelo in ona bo brala, kar si napisal.« Devin je hitro napisal stavek, zložil list papirja v ovojnico in ga pritisnil Dori na čelo ter ukazal, naj'ga glasno prebere. Na njenem obrazu in na očeh je bilo videti nekakšno nape¬ tost kakor pri človeku, ki se trudi, da bo rešil težko nalogo. Potem je počasi izgovorila, kakor učenec, ki se uči brati: »Resnica je večna, njeni žarki raz- prše zmote, kakor strel jato ptičev.« Devin je bil ves osupel. Tedaj ko je potekala ta prigoda, še niso bili znani učinki hipnoze. S hipnotiziranjem, spiritizmom, somnambuliz- mom so se ukvarjali le diletanti in sleparji, uče¬ ni svet pa je vse te pojave razglašal kot slepilo, ne da bi se trudil raziskovati, kaj je v njih, kaj je resnica in kje se začenja prevara. Danes si mnogi učenjaki pobliže ogledujejo tako imeno¬ vano hipnozno spanje in priznati morajo, da so res nekatere osebe posebno organizirane in da jih je mogoče spravljati v takšno spanje, da na telesu ničesar ne čutijo, duševno pa so kakor sužnji podvrženi volji hipnotizerja. Danes tu¬ di že vemo, da ima hipnotizirani človek vsa- 198 ko stvar za to, za kar mu jo označi hipnotizer, poje surov krompir ali repo za jabolko, pije kis za vino ali pivo itd. Če hipnotizer pravi: Pojdi spat, sleci se, to stori. Lahko ga pripravi do smeha ali joka; celo to naredi, da se polovica obraza smeje, druga polovica pa joče. Hipnoti¬ zerju še glasno ni treba ukazovati, že samo s svojo mislijo vpliva na hipnotiziranega člove¬ ka. Najbolj čudno pa je, daje hipnotiziranemu človeku mogoče ukazati neko dejanje, ki ga mora opraviti pozneje. Na primer, neki franco¬ ski zdravnik je ukazal mlademu moškemu v hipnotiziranem stanju, da mora čez leto dni ob isti uri priti k njemu in se mu zahvaliti za dobro zdravljenje. Prebujeni mladenič o tem ukazu ni vedel ničesar, toda čez leto dni je res prišel k doktorju in napravil, kar mu je doktor ukazal pred letom. Toda tedaj, ko je Devin opazoval na Dori zanj nerazumljive pojave, še ni bila znana bese¬ da hipnoza, še manj pa so bili raziskani pojavi, ki jih hipnoza povzroča. Ni vedel, kako bi si razlagal te pojave, ki so bili na videz v nasprot¬ ju s priznanimi naravnimi zakoni. Dora je stala mirno kot marmornata podoba. »Reci ji, naj sede,« je Dolnik opomnil zami¬ šljenega Devina, »in poskusi, kaj bo povedala na vprašanja o dogodkih iz prihodnosti.« »Usedite se,« je ukazal Devin in Dora se je spustila v naslanjač še vedno trdo speča. »Vprašaj jo,« je silil Dolnik, »kje bomo čez leto dni.« Devin je odkimal z glavo. Neki skrivni strah 199 ga je zadrževal, da bi z odločno roko raztrgal zagrinjalo, za katerim se kakor v temni noči skriva prihodnost. Po tem, kar je pravkar poskusil, se mu ne bi zdelo čudno, da bi Dora po njegovem ukazu res odkrivala prihodnja dejanja, ki se še začela niso. Toda Dolnik ni odjenjal. »Vprašaj vsaj to, ali bomo čez leto dni tudi tukaj zbrani.« Devin se je nerad vdal. »Povejte mi, kje bomo čez leto dni vi, jaz in Dolnik!« Dora se je globoko zamislila, njene oči so še bolj srepo zrle v daljavo, na čelu so se nabirale gubice kakor pri človeku, ki veliko misli. »Ne vem,« je zavzdihnila Dora. »Vi morate to vedeti,« je odločno rekel Devin. »Premislite in povejte.« »Jaz vidim,« je Dora začela počasi govoriti v pretrganih stavkih, »sebe vidim; gore visoko štrle, od daleč po prašni cesti jezdi častnik...« Dora se je nasmehnila in umolknila, Devinu pa se ni zdelo prav, da bi zlorabil nezavest mla¬ de gospe samo za to, da bi zvedel njene skriv¬ nosti; Zato je vprašal: »Kje pa vidite mene?« »Vas? - Vi sedite v sobi in pišete. - Vrata se odpro - vstopi mlada ženska - zakrije vam oči z rokami...« Doro sili glasen smeh. »Pa vi poznate mlado žensko?« vpraša De¬ vin radovedno. »Ne poznam je. Nisem je še videla.« »Vprašaj jo zdaj po meni,« je Dolnik dregnil 200 Devina, ki je že težko čakal, da pride vrsta nanj. »Kje pa vidite doktorja Dolnika?« Dora seje napenjala, oči so ji izstopile iz širo¬ ko odprtih vek, končno pa je zamrmrala: »Nik¬ jer, nikjer!« Devin je presenečen ukazal: »Poglejte v njegovo stanovanje!« Dora pa je odgovorila: »Drugi ljudje so v njem.« »Kaj pa v pisarni?« »Na njegovem mestu sedi mladi gospod, ki pa ga jaz ne poznam.« »Iščite po svetu!« »Nikjer ga ne najdem, nikjer,« je ponavljala Dora in pristavila proseče: »Ne mučite me več.« Devin ji je pihnil v obraz in Dora seje počasi predramila. Potrebno pa je bilo več časa, pre¬ den seje povsem zavedala. Segla sije z roko na čelo in potožila, da jo boli glava in da je vsa zmedena. Potem ji je moral Devin obrazložiti, kakšne poskuse je delal z njo. Povedal je vse, le o zadnjih vprašanjih ni omenil ničesar. »Ali zdaj verjamete v somnambulizem?« »Ne morem tajiti, kar sem sam videl in slišal. Kako pojasniti te čudne pojave, za zdaj še ne vem.« Dora je pozvonila in ukazala hišni, naj prine¬ se večerjo, ki pa nikomur ni teknila; Dori zato, ker se je počutila prehudo izčrpano. Devinu je rojilo po glavi, kar je danes nepričakovano doživel, Dolnik pa je premišljeval, kako da 201 Dora prav njega ni mogla videti nikjer po sve¬ tu. Prešinila ga je misel: gotovo me ni mogla najti na zemlji, ker bom tedaj že - pod zemljo! Groza gaje obšla, pa le za trenutek, potem pa si je rekel: »Če res, naj bo!« 202 4 Dolnik je bil kot rezervni častnik poklican na šesttedenske vojaške vaje. Pred odhodom se je šel poslovit od gospe Dore. Našel jo je samo na vrtu. Sedela je v gosti senci s knjigo, najnovejšim francoskim romanom v roki. Ponudila mu je sedež zraven sebe. »Prišel sem se poslovit.« »Pa ne za večnost,« se je Dora pošalila. Dolnik jo je resno pogledal in dejal: »In če bi bilo za večnost?« »Vi govorite tako tragično, da bi se človek kar ustrašil.« »Tega ste krivi vi.« »Jaz? Zakaj?« »Zaradi svojega prerokovanja.« »Jaz da bi...?« seje čudila Dora. »...prerokovali, da, da, kakor preroki v sta¬ rem veku.« Dolnik je povedal, česar Dora po njegovi sodbi doslej še ni vedela, dajo je Devin v hip¬ notičnem stanju vprašal, kaj bo z njimi tremi čez leto dni. »In kaj sem odgovorila?« 203 »Čudno, zelo čudno. O sebi ste pravili, da vidite visoke gore, od daleč po prašni cesti pa prijezdi častnik, slišite, častnik.« Ko je to rekel, se je ostro zazrl vanjo. »In dalje?« je Dora vprašala nestrpno. »Kaj naj bo dalje? Mlada dama in častnik, med visokimi gorami...« »To da sem rekla?« »Da, to!« je pribil Dolnik. »Vaša sreča, da moj prijatelj ni hotel spraševati natančneje.« »Ker je bolj molčeč kot vi. Sicer pa nimam nobene skrivnosti.« »A tako?« je dejal Dolnik zategnjeno. »Zakaj niste vprašali, kdo je bil tisti častnik. Nemara ste bili vi! Bliže sicer poznam še enega častnika, svojega nečaka Marberga.« »Nečaka? Nisem še slišal za tega sorodnika. No, sicer pa mu to veselje, čez leto dni jezditi z vami med gorami, rad prepuščam.« »Vi ste danes pikri. Ob slovesu take besede niso v navadi. Nekoč ste govorili drugače. Spo¬ minjam se...« Dora je umolknila, ko je opazila Dolnikov temni pogled. »In vi... ti Dora!« mu je privrelo iz ust. »Ti si upaš klicati spomine? In jezik se ti ne ustavi in rdečica ti ne oblije lic?« Dora se je prestrašila in je hotela vstati, toda Dolnik jo je potisnil nazaj na stol. »Nikar ne beži! In nič se ne boj! Sladko bom govoril kot ti nekdaj, ko si mi obljubljala večno zvestobo, ko so mi tvoje oči vnele možgane, da sem bil slep in gluh in da sem plaval v zaupa¬ nju. Ali se nisi smejala naivnemu, neizkušene- 204 mu mladeniču, ki je klečal pred teboj na kole¬ nih in te častil kot svetnico? Zastrupila si mi mlado življenje, zastrupila dušo in zdaj se čudiš moji pikri besedi?« »Ivan!« je dahnila Dora in solza seje prikaza¬ la v očeh. »Strl mi boš srce! Mar nisem tudi jaz trpela, neskončno, nepopisno, ko sem se mora¬ la ločiti od najlepših sanj svojega življenja? Sem bila mar jaz kriva? Očitaj najini nesrečni usodi, ne pa meni, da sem se ti izneverila. Ali nisem bila prisiljena? In: ali sem se kdaj čutila srečno, zadovoljno od tistega časa? Tudi jaz sem trpela in - še trpim,...« je pristavila z glo¬ bokim vzdihom. Pritisnila si je robec k očem in težko dihala. Dolnik je mirno poslušal. To je bil tisti mili glas, ki ga je bil tolikokrat očaral. In solze? - Ko bi bile resnične! Usta in oči so že zdavnaj pozabile na resnico! Vse samo dim in prazne pene. Dolnik je molčal. Dora ga je izza robca pogledala od strani in jezilo jo je, da je ostal tako hladen. Njeni nečimrnosti in samoljubju bi bilo všeč, če bi Dolnik spet vzplamtel. »Poznaš ta prstan?« je potem vprašala šepe- taje. Na prstancu desne roke se je svetil dro¬ ben, neznaten prstan z rdečim rubinom, Dolni- kovo darilo iz minulih let. »Nosim ga od tistega dne in nosila ga bom do smrti. Pa ti?« Prijela ga je za roko. Tudi Dolnik je imel enak prstan na roki. Živo se je spominjal dneva, ko sta zamenjala svoja prstana, v prepričanju, da bosta v življe¬ nju ostala združena. Toda nekaj tednov po- 205 tem... Jeza je hotela vzkipeti v njem, vendar se je premagal. Odtegnil je svojo roko Dori in dejal hladno: »Ne trudite se! Kar je bilo, se ne vrne in pozabljeno je.« »Pozabljeno? S smrtjo, nič prej.« »Torej s smrtjo,« je ponovil Dolnik. »Zakaj to tako čudno naglašate?« »Tega je krivo vaše prerokovanje.« »In kaj sem pravila?« »Da čez leto dni mene ne bo več na sve¬ tu.« Dora je zmajala z glavo. »Vse to ste si izmislili. Nemara sem videla tudi v prihodnost vašega prijatelja?« »Videli ste ga v sobi, zraven njega pa mla¬ do žensko.« Dora se je naglas zasmejala. »Za takšno prerokbo mlademu doktorju pač ni treba posebne bistroumnosti. No, da bi vas ne bilo več na svetu? Ne spominjam se, da bi bila rekla kaj takega.« Nagajivo je pogledala Dolnika, ki se mu je njeno govorjenje zdelo vse bolj čudno. »Ne razumem vas.« »Ste res prepričani, da sem kakor Pitij a odkrivala prihodnost, ker mi je to ukazal vaš prijatelj? Veseli me, da sem tako dobro igra¬ la in preslepila dva tako učena moža.« »Da je bila vse to le šala? Vsaj meni tega ne boste natvezli.« »Kar je bilo prej, ne vem. Toda ko me je doktor Devin začel spraševati o prihodnosti, 206 sem se prebudila in sklenila, da se bom poigra¬ la z vajino radovednostjo.« Dolnik je bil močno presenečen, toda če sije v duhu predstavljal dogodke tistega večera, se mu je zdelo neverjetno, da bi se Dora lahko tako pretvarjala. »Potemtakem,« je nadaljevala Dora, »ne boste več sanjarili o smrti. Jaz te besede še sli¬ šati ne morem. Strese me, če samo pomislim, da bom morala umreti. Se ne verjamete, da sem se samo šalila?« »Ne verjamem. Pritajevati se znate, to vem, toda takšnemu sprenevedanju pa niste kos. Imam svoje slutnje in te mi pravijo, da ste govorili resnico.« Dolnik je vstal in tudi Dora se je vzdignila. »Odhajate? Torej na svidenje čez tri tedne.« »Na svidenje?« Dolnik je hotel še nekaj reči, toda stisnil je ustnice in naglo odšel. Dora je gledala za njim in z viharno močjo so se prebujali v njej spomini na minule, srečne dni. Hotela ga je poklicati nazaj, ga prositi odpuščanja, toda glas ji je zastal v grlu. Zgrudi¬ la se je na svoj sedež, si zakrila obraz z rokami in po dolgem času se ji je prvič vsilila v dušo mučna misel, daje zapravila srečo svojega živ¬ ljenja, da je pogazila edino, njej zvesto vdano srce. 207 5 Poslej so prišli za Devina še bolj pusti dnevi. Čitalnica, ki so jo že pozimi slabo obiskovali, je bila poleti zapuščena, samo Devin in kaplan Lovro Hrastovič sta se včasih shajala tam in si pripovedovala, kakšne sitnosti imata. Mestni župan je na glavarjevo prigovarjanje pisal v več krajev in objavil po časnikih, da mesto potrebuje še tretjega zdravnika, ki so mu obljubljali stalno plačo. Devin je bil pod stro¬ gim nadzorstvom glavarjeve javne in tajne ^policije, kije glavarju poročala o vsaki njegovi stopinji. Nasprotni časniki so ga z znano časni¬ karsko nesramnostjo napadali, da bi mu zagre¬ nili življenje v tem okraju. Dobival je anonim¬ na p ism a, polna surovih psovk, v katerih so mu grozili z napadi in umorom. Komisar Kropeč ga je sam svaril, da naj ne hodi v poznih veče¬ rih ali ponoči sam po stranskih ulicah ali blizu mesta. Utegnilo bi se zgoditi, da bi ga napadla podkupljena pijana drhal. Devin se sicer ni bal nobene grožnje in hodil je brez strahu, kadar in kamor se mu je zljubilo in če so ga klicala opra¬ vila, toda v srce sta ga žalili podlost in lokavost, 208 proti katerima se je moral boriti vsak dan. Pokonci ga je držalo samo trdno prepričanje, da se zavzema za naj svetejše narodove pravice in hrabrilo ga je upanje, da ta boj ne bo brez uspeha in da bo sonce resnice in pravice raz¬ gnalo črne oblake laži in krivice. V tem času je Devin iz zapuščine svojega očeta prevzel posestvo, katerega glavni del so bili vinogradi in sadovnjaki. Ker je bilo odda¬ ljeno od njegovega bivališča, bi se ga bil najra¬ je znebil, toda iz pietete do rajnega očeta, kije vedno želel, da posestvo ostane v družini, gaje obdržal in oskrboval z najetimi ljudmi. Da bi se Devin posvetoval glede tega gospo¬ darstva, ki je bilo zanj zelo nadležno, se je nekega dne odpeljal na obisk k svojemu stricu, trgovcu Rotniku, ki je bil v teh zadevah zelo spreten. Toda na to potovanje ga je spravil še drugi skrivni nagib, močna želja, da bi zvedel, kaj se godi na Zelenem gradu. V samotnih urah, in teh je bilo dovolj, se mu je prikazovala Pavlinina mila podoba in očital si je, da je on s svojim brezobzirnim ravnanjem globoko uža¬ lil njemu vdano srce. Seje upal, da se bo napo¬ sled vendarle polegla Menhartova upravičena jeza in da bo spet lahko obnovil prejšnje prija¬ teljstvo. Rotnik se je zelo razveselil Devina; srčno ga je objel. »Zdaj moram brž poslati po Ivanko. Že dol¬ go te pričakuje.« Rotnik je odprl vrata in zaklical: »Ljudmila! Kje si?« Obrnil se je k Devinu in pristavil: 209 »Matije tudi pri Ivanki. Ljudmila!« V sobo je pritekla deklica, kije strme obsta¬ la, ko je zagledala neznanega gospoda. Tudi Devin seje začudil. Videl je obraz, kije bil tako podoben onemu, ki ga ne more pozabiti; le namesto črnih oči so zrle vanj temnomodre. »A, vidva se še ne poznata?« je pripomnil Rotnik. »Moja varovanka Ljudmila. Njeni star¬ ši so umrli, bili smo dobri prijatelji in izročili so jo meni, da bo pri nas odrasla. In ta mladi gospod...« Rotnik se je obrnil k Ljudmili, »je doktor Devin, o katerem smo že večkrat govo¬ rili. Zdaj pa hitro pošlji po Ivanko, nama pa kaj pripravi na mizo.« Ljudmila je pogrnila mizo in večkrat rado¬ vedno pogledala Devina. Potem je odšla. »Pridno dekle!« jo je pohvalil Rotnik, »in vzgojena je tako, kot se spodobi za narodno hišo.« Proti večeru so se pripeljali Dragotin z Ivan¬ ko in gospa Rotnikova. V prijazni družbi teh poštenih, odkritosrčnih ljudi je Devin pozabil na svoje nezgode in rad poslušal, ko je Rotnik živahno opisoval narodni napredek v zadnjih letih. Posebno ponosen je bil na zadnje volitve, pri katerih so se narodnjaki tudi v tem trgu prvič povzpeli do večine. Potem je pohvalil Devina, tu pa mu je Ivanka segla v besedo: »To pa je bilo le prehudo, kako si ti pritiskal proti Menhartu. Tega ti ne bo pozabil. Uboga Pavlina! Takšni ste moški, trdi kot kremen, iskre pa lete na nas, uboge ženske in nas seži¬ gajo.« 210 »Ni tako hudo,« seje zasmejal Rotnik. »Sicer pa vsa čast,« podal je Devinu roko, »častno si se vedel, pošteno.« »O, seveda, prav častno, - brezsrčno, ne¬ usmiljeno,« seje hudovala Ivanka. »To imaš od svoje prenapetosti, daje vse pri kraju.« »No, pa kaj potem,« je tolažil Rotnik. »Pravi¬ jo, da se bo tisti Solingerjev mladenič, ki ne zna drugega kot tratiti čas in denar, priženil na Zeleni grad. Ena vrsta ljudi rada skupaj leti.« »Meni se Pavlina smili in ti, Milan, nisi lepo ravnal, to ti povem.« Devin je molče poslušal. Pretreslo ga je, ko je slišal, daje Pavlina zanj izgubljena, toda pre¬ magal seje in odgovoril: »Storil sem le to, kar sem moral storiti. Ali naj bi izdal svoj narod in zatajil njegove pravice? Samega sebe bi moral zaničevati.« »Dobro! Tako je prav,« je Rotnik pritrdil. »Zdaj pa,« bilo je po večerji, »v našo čitalnico. Pevci že čakajo.« Vsi so se odpravili v čitalnico. Tam so našli mnogo prijateljev in pevski zbor seje rad kazal s svojo izurjenostjo pred svojimi gosti. Ljudmi¬ la pa, ki je že večkrat deklamirala, je morala stopiti na oder, čeprav seje branila in deklami¬ rala je več pesmi. Ivanka, ki je sedela zraven Devina, mu je zašepetala na uho: »Ali nisi opazil?« »Kaj?« »Čudno podobnost! Skoraj isti obraz, le da ima Pavlina črne oči.« 211 »Črne oči!« je ponavljal Devin kakor v sanjah. »Če bi bila jaz moški, bi mi bile bolj všeč modre kot črne.« »Meni pa... nobene več.« »Beži, beži! Kdo bi takoj obupaval?« »Mir! mir!« je bilo slišati in po deklamaciji so se začeli oglašati govorniki, ki so z iskrenimi besedami nazdravljali gostu, narodu, domovi¬ ni in narodnim damam, kakor je navada ob takih priložnostih. Navdušene napitnice so tudi Devina odteg¬ nile od mučnega premišljevanja in ga navdale z novim pogumom. Posebej so mu segle v srce besede o narodnem delu osivelega rodoljuba. »Le to, kar je človek storil za svoj narod, mu vedri dneve starosti. Vse drugo je brez vredno¬ sti in pomena.« Ko se je Devin drugega dne vračal na svoj dom, je še čutil nekakšno otožnost, ker so se mu razblinila sladka upanja, ki jih je gojil, toda zapustila gaje tista malodušnost, ki gaje mori¬ la zadnje čase. Pomagati trpečemu človeštvu, pomagati svojemu teptanemu, zanemarjenemu narodu, žrtvovati za ta vzvišeni namen vse svoje moči, to je delo, kije vredno, da se ga loti mož; sveto delo, ki ga dviga nad malenkostne osebne želje in hotenja ter ga vodi do zadovoljstva s samim seboj. Ni stanu, ki bi bil težji kot je zdravniški; z njim je mogoče primerjati le duhovniškega. Najhujšo človeško bedo vidi vsak dan. Nago siromaštvo, lakoto in njene posledice, hiranje, 212 bolezen in smrt mora gledati njegovo oko. Stok in jok nesrečnega in v bolečinah se zvija¬ jočega bolnika pretresata njegovo uho in srce. Pomagaj! Ko bi se vsaj dalo! Toda kolikokrat je zdravniška vednost brez moči, ker se vira bolezni in hiranja ne da odpraviti: revščine. Kolikokrat je tolažilna beseda edina pomoč, ki jo zdravnik lahko nudi, ampak celo s to besedo lajša bolečine, vliva v obupaj oče prsi nesrečne¬ ža blagodejno olje potrpljenja in vdanosti in prižiga iskrico upanja. Ko seje bil Devin odlo¬ čil za zdravniški poklic, je videl bolj svetle kot temne strani. Ko pa je spoznal težave, ki ga čakajo, ni omahoval, marveč seje predal svoje¬ mu poklicu z vso svojo dušo. Nobena pot ga ni prestrašila, nobena pot ni bila zanj prepozna ali prezgodnja, če gaje želel bolnik. In zdaj, ko je trpel sam, čeprav samo duševno, je bil še meh¬ kejši in bolj usmiljen. Največje razumevanje pa je čutil do svojega naroda. Ali ni podoben bolniku, ki zori za smrt? Duševno bogato nadarjen, telesno krep¬ ko razvitje hiral v tisočletnem tujem nasilju, ni si mogel razvijati duha niti nabirati posvetnih zakladov. Razbit je na razne deželice, brat ne mara brata, životari brez samozavesti, izgubljal je svoja starodavna tla, in v suženjstvu, ko gaje tlačilo ošabno tujstvo, so ugasnili vsi njegovi ideali, postal je janičar. Svoje moči uporablja za koristi drugih narodov. V potu svojega obra¬ za se napenja od zore do mraka, sadove pa uži¬ vajo njegovi tlačitelji, in kar ustvarja njegov duh, ostaja vkovano v tujo besedo in nasičeno 213 s tujim mišljenjem brez koristi za svoj narod. Kadar preti bolniku naj večja nevarnost, se hvali, da mu je lažje in bolje, ker je omamljen in ne čuti bolečin. Prav tako narod. Omotica mu je že tako zatemnila duha, da ne vidi propa¬ da, kamor se bo pogreznil z neslavno smrtjo. V tem, za narod odločilnem času, ko ga lah¬ ko reši le skrajna delavnost za njegov blagor zavzetih rodoljubov, bi bila grda samopašnost, če bi iskali osebne ugodnosti in osebno .srečo ter zanemarjali narodne dolžnosti. Te in podobne misli so navdajale in hrabrile Devina, da se ni vdal obupaj oči sentimentalno¬ sti, temveč da seje s podvojeno močjo posvetil svojemu poklicu. Ljubezen, doslej osredotoče¬ no na eno osebo, je prenašal na ves narod. V delu je iskal tolažbe in dušnega miru. Ali ga je našel? Razum in srce si nenehno nasprotuje¬ ta. Razum je sprevidel, da po tem, kar seje bilo zgodilo, ni več mogoče misliti na to, da bi obnovil prejšnje prijateljstvo z Menhartom, torej bo treba pozabiti, čimprej, tem bolje. Srce pa je v svojem najlepšem kotu varovalo in negovalo Pavlinino podobo in se tolažilo s praznimi upi. Toda skrivna srčna upanja, ki jih je Devin samemu sebi tajil, je pregnalo pismo, kije pri¬ spelo iz Zelenega gradu, napisano z Menharto- vo roko. Devin ga je odprl, razgrnil in prebral tiskane besede: »Pavlina Menhart - Artur Solinger, zaročenca.« Čeprav za Devina to sporočilo ni bilo nepri¬ čakovano, gaje hudo ganilo in ni mogel verjeti 214 svojim očem. Da bi Pavlina, ki mu je še pred nekaj tedni, ko je slonela na njegovih prsih, zatrjevala svojo ljubezen in zvestobo, v tako kratkem času pozabila njega in se vdala člove¬ ku, ki ga nikoli ni marala, se je Devinu zdelo nemogoče. Toda tiskani list je pričal o resnici. Iz svoje listnice je vzel Pavlinino podobo. V spominu si je še enkrat predstavljal kratko obdobje na skrivnem razvijajoče se in plamte¬ če ljubezni od prvega trenutka, ko so se srečale njune oči, do tistega čudovitega majskega dne, ki ga ne bo pozabil do smrti in ko so njena usta šepetala: »Zakaj bi ne bila srečna?« Da so ga te čarobne oči, ki so znale tako zvesto gledati, in ta sladka usta, na katerih je gorel njegov poljub, varala? Ne, ne, je zavzdihnil, njena čista duša ne pozna licemerstva. Zbegana seje vdala očetovi volji. Toda zakaj tako hitro? Ce me je res ljubila, bi je nobena sila ne smela premagati. Le nekaj časa bi še potrpela in vse bi se spet poravnalo. Zdaj spoznavam, da me ni nikdar ljubila z vsem svojim srcem, nikdar! V Devinovih prsih je vrelo. Zdvomil je o Pavlini, zdvomil o vsem človeštvu. Če v njej ni bilo resnice, pri kom naj jo išče? Povsod samo licemerstvo, prevara, laž, egoizem. Bedak je, kdor plava proti tej široki, kalni reki, v kateri se ljudje počutijo tako dobro kot žaba v mlaki. Devin seje spomnil na svojega prijate¬ lja Dolnika in njegovo pesimistično mišljenje se mu je zdelo utemeljeno. Toda le za nekaj časa. Valovi močnega razburjenja so se polegli in potem se je le še z otožnostjo spominjal 215 deklice, ki gotovo ni nič manj trpela kakor on, preden se je odpovedala svojim naj lepšim čustvom. Devin bi se še bolj potopil v svoje žalostne misli, če mu vsakdanje dolžnosti in opravki ne bi nalagali toliko dela, da ni utegnil misliti na takšne sentimentalnosti. Poleg tega je bila sko¬ raj vsa skrb za čitalnico prepuščena njemu, pokazala seje potreba, daje treba ustanoviti še več bralnih društev, zlasti pa narodni denarni zavod, za katerega je Devin moral izdelati načrt. Delaje bilo torej dovolj in Devin se gaje zavzeto lotil. 216 6 Prepričan sem, da prijazna bralka pričakuje, prav gotovo pa želi, da bi se spet združili srci, ki sta se našli, kakor da bi Bog ustvaril drugo za drugo. Na svetu se dogajajo čudne reči, zakaj se torej ne bi moglo zgoditi v romanu, recimo, da bi ona hudo, nevarno zbolela, rešil pa bi jo, no, to se ve, slavni zdravnik doktor Milan Devin. Skratka, zmešnjav bi bilo konec, on in ona pa bi bila srečno združena, ker to zaslužita zaradi svojih plemenitih lastnosti. In če se že ne da pomagati drugače, naj se dekle opogumi in ko stoji pred oltarjem s človekom, ki ga ne ljubi, naj odgovori: »Ne in še enkrat ne!« Potem naj ali odide iz cerkve in zapusti osuple svate ali pa naj zaradi prehudega dušev¬ nega napora omedli, zboli in tako naprej. Devin pa naj se dvobojuje s tekmecem. Povest je povzeta po resničnih prigodah in v življenju potekajo dejanja drugače kot v romanih. Res pa je, da ne vedno. Obrabljena kolesa tudi v življenju včasih skočijo iz izvože¬ nih kolesnic vsakdanjega gibanja in voz se z ropotom prekucne in potare, ubiti voznik pa 217 obleži na tleh. In kaj potem? Podrtijo zmečejo na stran in drugi vozovi hite mimo razbitih naprej v naglem diru do cilja, ki se jim prikazu¬ je iz mračne daljave. In ta cilj je - bogastvo, slava, srečna ljubezen, mogočnost, - se blešči od daleč in čarobno vabi kakor sirena zamak¬ njenega mornarja. Ko pa prisopiha do njega ves utrujen, zbegan in onemogel, se ustavi pred kupom pepela, na črnem križu pa bere: memento mori! Tako bi modroval tudi Ivan Dolnik s svojim nepoboljšljivem pesimizmu, ko bi vedel, kaj se dogaja v vili lepe gospe Dore. V P. je prišla nova posadka z mnogimi mla¬ dimi častniki, med katerimi je bil tudi Alfonz Marberg, menda nečak gospe Dore; vsaj ona ga je tako predstavljala in sprejemala. Nič čudne¬ ga ni bilo torej, da je poročnik Marberg vsak večer in sploh kadar je utegnil jezdil proti Sal- bingovi vili in se tam mudil v prijetni družbi gospe Dore, toliko bolj, ker je moral gospod svetnik spet na svoj položaj na Dunaju, gospa pa bi se v samoti preveč dolgočasila. Veselo so živeli tudi na Zelenem gradu. Pri¬ pravljali" so" še na možitev in spet so prihajali znanci in prijatelji v gostoljubno Menhartovo hišo čestitat gospodični in hvalit Menharta in njegovo gospo. Povsod svetli obrazi, samo ona, ki bi morala biti najsrečnejša, je bila najraje sama. Pozorna mati je sicer opazila, da se Pavlina še bojuje s preteklostjo, vendar je upa¬ la, da se bo njena rana zacelila. In ko bo skle¬ njena neizogibna zveza, bodo izginili še zadnji 218 spomini. Pavlina ni imela nikogar, komur bi se mogla potožiti; molče je trpela in edino tolažbo je odkrivala v sreči svojega očeta, ko sta se mu spet Vrnili zadovoljstvo in prejšnja brezskrb¬ nost. Prišel je dan poroke. Zeleni grad se je napolnil s svati. Pavlina je v krasni poročni obleki, ovenčana z mirto stopila med goste ble¬ da in objokana. Pa to je že navada, kadar hči odhaja z očetovega doma in od dragih staršev. Torej se nihče ni čudil njenim solzam. Marsika¬ tera vrstnica je Pavlini zavidala njenega ženi¬ na, nevesta sama pa bi se rada odpovedala tej sreči, o kateri so ji toliko govorili. Godba je igrala in možnarji so pokali na bližnjem griču, ko so se ob določeni uri usedli v vozove in odpeljali v cerkev, čez pol ure pa nazaj veseli ženin z žalostno nevesto... Vrnimo se od blišča in hrupnega razveselje¬ vanja na Zelenem gradu v dolinico, katere dobrotni mir je motilo le ropotanje mlinskih koles. Naš stari znanec Urh Dolinšek je sedel na kamniti klopi pred mlinom in kadil. Njegov sin, postaven fant, se je vrnil od vojakov in Dolinška ni več tako trlo delo. Lahko seje več¬ krat oddahnil, da pa bi čas ne bil zgubljen, je vzel v roke kakšno knjigo in bral. Devin je več¬ krat zahajal tu sem ter se vselej oglašal pri tem poštenem možu, če je imel opravke v bližini. V tej oddaljenosti od mestnega hrupa v čistem gozdnem zraku in v pogovorih s preprostimi ljudmi je vsaj za nekaj časa pozabil na neplod¬ ne in duhamorne prepire v mestu in si potola¬ žil notranji nemir. Tudi danes ga vidimo sedeti 219 zraven mlinarja na klopi. Kakor ponavadi sta se pogovarjala o narodnih hotenjih in mukah ter se posvetovala, kako bi se dalo ustanoviti hranilno in posojilno društvo. Pri zadnjih volitvah se je pokazalo, da bi se še marsikateri volilec pridružil narodni strani, če bi ga ne držala v kleščah tuja glavnica. Devi- nove ideje so bile mlinarju zelo všeč, mencal je roki in ponavljal: »Seve, seve! To bi pač bilo, to!« 220 7 Šest tednov vojaških vaj je minilo. Dolnik se je vrnil, odložil vojaško uniformo in se spet oblekel v civilno obleko. Devin je bil tega dne odsoten zaradi svojih opravkov. Zato seje Dol¬ nik proti večeru šel sprehajat. Zamišljeno je hodil po mestu in neka skrivna moč gaje gnala proti Salbingovi vili. »Dobro,« si je mrmral sam pri sebi, »pa se oglasim.« Prišel je na vrt in ker tu ni bilo nikogar, seje po stopnicah povzpel v vilo. Znana hišna mu je iz predsobja prišla naproti. »Ali so gospa doma?« jo je vprašal Dolnik. »Doma,« mu je odgovorila hišna, ki pa se ji je videlo, da je v zadregi. »Napovejte me, prosim! - No, kaj pa ča¬ kate?« »Oprostite, gospa je bolna in naročila mi je, naj nikogar ne puščam k njej.« »Spet bolna? Ne bo take sile. Le povejte ji, dajo želi pozdraviti doktor Dolnik.« Hišna se ni ganila. Dolniku seje stvar zazde¬ la čudna in zato je resnobno vprašal: 221 »Kaj pa je? Ali me ne poznate?« »Dobro, gospod doktor!« »Torej govorite!« Ker je poznal slabo stran hišne, ji je v roke stisnil srebrnik. Na videz se gaje branila, potem pa je, bodisi da jo je omeh¬ čalo darilo, bodisi da ni mogla skrivnosti zadr¬ žati zase in bi se je rada znebila, izpovedala, da je gospo nekdo obiskal. »Kdo?« je naglo vprašal Dolnik. »Dragonski poročnik, menda njen nečak, obiskuje nas pogosto.« »Kako se piše?« jo je vprašal Dolnik z gla¬ som, ko da bi imel grlo zadrgnjeno. »Alfonz Marberg mu je menda ime.« »Njen nečak?« »Tako pravijo.« »In gospod svetnik?« »Spet je na Dunaju. Jutri ali pojutrišnjem ga pričakujemo.« »Torej poročnik?« je ponavljal Dolnik. »Pri tukajšnji posadki.« »Zbogom. Povejte gospe, da sem bil tukaj in da mi je hudo žal, daje spet bolna.« Dolnik se je zasukal in odšel. Naglo je odšel skozi vrt in krenil v bližnji gozd. V senci viso¬ kih hrastov se je vrgel na mahovnata tla. Tu sem je rad zahajal, da se je proč od mesta in človeškega hrupa pogrezal v svoje misli. Tu, v tihi naravi je skušal pridobiti mir svojemu srcu, ko se je zaziral v gosto vejevje stoletnih velikanov. »Vražja kača!« je zaškrtal z zobmi, »ali te res ne morem pozabiti? Ali sem res z železnimi 222 verigami prikovan na to žensko? Smešno, grozno smešno! Spoznati vso njeno maloprid¬ nost in vzkipeti, zakaj bi varal samega sebe, od ljubosumnosti! Naj jo zaničujem, ko pa sem sam vreden največjega zaničevanja! Torej so bili zaman vsi napori, da bi se povzpel nad malenkostne človeške boje in strasti do vzviše¬ nega miru, do miru, ki izvira iz očiščenih nazo¬ rov o ničevosti in nečimernosti vsega, za kar se ženemo in kar počenjamo. Ali se ne da zbrisati iz možgan vtisov, ki so vtisnili vanje? Ali vpli¬ vajo na nas in nas mučijo do smrti? Smrt! Da, to je prava beseda, tolažilna, pomirjujoča. Smrt! Ti pokoplješ vse te budalosti, trud in trp¬ ljenje, ti nam odpiraš vrata k večnemu pokoju. Ali pa naj potrpežljivo čakamo, kdaj se ji zlju¬ bi, da nas pobere iz te solzne doline? Ali naj se ji vržemo v naročje, kadar se nam zdi pravi čas? In kdaj je pravi čas? Kdo ga more določiti, ali je danes ali jutri? In če vemo, da nam je smrt neizogibna, ali je pač vredno, da zaradi nekaj dni, pa tudi če so leta - v večnosti samo trenutki, - da sami posegamo vmes in uničuje¬ mo to, česar nismo ustvarjali?« »Pa kaj se je zgodilo tako tragičnega? Svet bi se po pravici krohotal, ko bi zvedel, da se je Dolnik, ki si toliko domišlja zaradi svoje ravnodušnosti, recimo, ustrelil zaradi nesrečne ljubezni in jeze, ali bogvedi zakaj da je obu¬ pal.« Mračilo se je že, ko se je Dolnik pobral in vrnil v mesto. Devina še zdaj ni bilo doma. Šel je torej sam v gostilno, v katero so zahajali tudi 223 /"■'i častniki. Med njimi je opazil dobrega znanca Antona Mraza iz Brežic. Ta je Dolnika srčno pozdravil in ga seznanil s svojimi tovariši. Živahno so se pogovarjali med seboj in večkrat so omenili ime Marberg, zato je Dolnik vprašal Mraza, kdo da je ta Marberg. »Dragonski poročnik pri naši posadki,« je polglasno odgovoril Mraz. »Fant ima srečo. Tu ti je neka gospa z Dunaja, ki pa jo ti gotovo poznaš. Njen sorodnik je in njen gost skoraj vsak dan.« Potem je še pripovedoval, da mu tovariši zavidajo to poznanstvo, Marberg pa jim je obljubil, da bodo vsi povabljeni v vilo. »No, tedaj bomo videli to črnooko lepotico.« »Črnooko?« »Tako jo opisuje Marberg,« je dejal Mraz. Med temi pomenki se je bližala deseta ura in Dolnik je že mislil oditi, ko so se odprla vrata in vstopil je - Marberg. Častniki so ga živahno pozdravili. Marberg si je odpasal sabljo in jo obesil na klin, sam pa je sedel k mizi prav nasproti Dolnika. Bil je mlad človek pravilne rasti, zdravega rdečega obličja, ki ni kazalo posebne duhovitosti, z brčicami pod nosom. Naročil sije pivo, večerje nič, ker je že večerjal. Tovariši so ga začeli dražiti. Pasjo srečo da ima, ker se je vanj zagledala tako fina dama, kakor jo sicer opisuje. Naj bi jim vsaj pokazal portret tega ženskega bisera. Gizdavemu mla¬ deniču so bile všeč te nagajivosti, nasmihal se je in zagotavljal, da tako fine dame, kakršna je Dora, ni na svetu. Iz svoje listnice je potegnil 224 fotografijo, Dorin portret, ki je potem šel iz roke v roko. Vsakdo je povedal svoje mišljenje. Ta je hvalil njene oči, drugi klasični nos, tretji kodraste lase. Čimbolj so hvalili Doro, toliko bolj seje Mar- berg šopiril kakor pav, kadar se našopiri s svo¬ jim pisanim perjem. Le dva sta bila v hrupni družbi, ki jima ta prizor ni bil všeč. Ritmojster, že bolj postaran mož je zmajeval z glavo in nejevoljno mrmral. Končno se ni mogel več zadržati, resno je pogledal Marberga in ga opozoril, naj ne žali poštene dame s takim govorjenjem. Pristavil je, da ne verjame, da bi mu bila dama sama dala svojo fotografijo, naj¬ brž si jo je bil prisvojil kar brez njene privoli¬ tve. Marberg je bil že tako razvnet, da so ga besede, s katerimi je ritmojster označil podlost njegovega početja, še bolj razgrele in podkurile k nepremišljenim izrazom. Če so nepremišljene besede užalile stotnika, kaj je šele čutil Dolnik, ko je videl, kako je sli¬ ka tiste ženske, ki mu je bila nekoč vzor ženske miline in čistosti, romala iz roke v roko in da je o tej ženski slišal dvoumne pripombe! Da bi se Dora kar tako vrgla okoli vratu temu nezrele¬ mu mladeniču, se mu je zdelo neverjetno, kajti poznal je njen ponos, in čeprav je bila koketna, je vendarle vedela, kaj je dolžna svojemu stanu in varovala je čast svojega imena. Morda je Dolnik predobro sodil o njej, toda pred seboj je videl Doro svoje prve ljubezni in se odločil, da mora njeno čast braniti do zadnje kaplje svoje srčne krvi. 225 Ko je tedaj Marberg na ritmojstrovo svarilo ošabno odgovoril: »Vi dvomite? Kajpada! Sama mi jo je dala in ne samo to, še več!« In ko je Dolnik slišal te besede, mu je zavrela kri. Razjarjen je skočil kvišku in zavpil Marbergu v obraz: »Nesramni lažnivec!« Vsi častniki so skočili pokonci in se postavili med besna nasprotnika, da se ne bi spopadla. »Kdo je lažnivec? Kdo?« je zavpil Marberg ves divji. »Podli bahač! Jaz sem rezervni poročnik doktor Ivan Dolnik.« Dolnik je vzel iz listnice svojo vizitko in jo vrgel na mizo pred Marberga. Potem je pogra¬ bil klobuk, se poklonil in odšel. Ko je bil že zunaj, je za njim prihitel stotnik in ga ustavil: »Če potrebujete sekundanta, jaz sem tu! Vi ste se viteško vedli, ko ste branili čast dame, ki ni bila navzoča. Rad bi vam bil sekundant.« »Hvala, gospod ritmojster. To uslugo mi bo napravil moj sošolec poročnik Mraz.« »Dobro, dobro! Želim vam sreče in zmage. Ugledno damo tako užaliti, to je podlo in zaslu¬ ži najhujšo kazen; zares podlo!« Ritmojster je prijateljsko stisnil roko Dolni- ku in se vrnil v gostilno, Dolnik pa je počasi odšel po mestnem trgu proti svojemu stanova¬ nju. Burni valovi v prsih so se mu polegli. Samemu sebi se je začudil, kako da je mogel tako hudo vzkipeti kakor vročekrven, nezrel mladenič. In zakaj? Ker se je lahkoživi Mar¬ berg vedel pobalinsko do ženske, kije nemara 226 res dala povod za njegovo nepremišljeno baha¬ nje. Potegovati se za čast ženske, ki si jo sama tako slabo varuje, je res bedastoča. Dolnik je bil nezadovoljen sam s seboj toliko bolj, ker mu je današnji dan pokazal, da seje zaman tru¬ dil zadušiti čustvo do svojega nekdanjega ide¬ ala. Končno seje tolažil, da se vse, kar se zgodi, mora zgoditi in da svoji usodi nihče ne ubeži. V Devinovi sobi je še videl brleti luč, pa je stopil k svojemu prijatelju. Devin gaje bil srč¬ no vesel, toda prestrašil se je, ko je Dolnik stal pred njim ves bled. »Ali si bolan?« gaje vprašal v skrbeh. Dolnik se je grenko nasmehnil. »Bolan? Zakaj?« Dolnik je sedel na zofo, si prižgal cigareto in dejal: »Natančno me poglej in mi povej, ali ne vidiš pred sabo nenormalnega človeka.« »Ne razumem te!« »Potipaj mi žilo!« Devin je to ljubeznivo naredil. »Normalno bije.« »Poglej mi v obraz, v oči.« »Prej si se mi zdel nekoliko upadel, zdaj pa si videti kot ponavadi. Najbrž me je motila luč.« »Torej je na meni vse kot ponavadi.« »Vse,« je potrdil Devin, ki ni mogel razume¬ ti, kam to meri. »No, to me veseli. Sem že zdvomil o svoji normalnosti in če bi me videl samo pred četrt ure v gostilni, bi tudi ti mislil, da se mi je v možganih zavrtelo. Poslušaj in glej! Sprl sem se z nekim poročnikom in jutri ali pojutriš- 227 njem se bova dvobojevala. Ali ni to znamenje blaznosti? « »Pa kaj te je tako razburilo?« »Kaj? Prav to kaže bolezen v mojih možga¬ nih. Ugani, kaj seje zgodilo?!« »Ali je žalil našo narodnost?« je ugibal Devin. »Beži no! Tebi ne roji po glavi nič drugega kot narodnost. O, mi Slovenci imamo trdo kožo in požiramo najbolj debele psovke, ne da bi se maščevali.« »Menda ne zaradi ženske?« »In zakaj ne? Da, da, zaradi ženske in če se ti zdi še tako smešno.« »Potem pa ne vem za drugo kot za gospo Doro.« »Uganil si!« »Saj ne morem verjeti. Šališ se.« »Verjel boš, ko bosta pokala samokresa.« »Pa kako se je to zgodilo?« Dolnik je pogledal na uro in vstal. »Pozno je, moram se naspati. Boš jutri doma? Vidiva se zvečer, če ne prej, in tedaj ti vse povem. Zbogom!« Dolnik je odšel v svojo sobo, v kateri je še dolgo hodil sem in tja, kakor gaje slišal Devin. Tudi on ni mogel zaspati zaradi skrbi in misli na prijatelja ter na posledice tega prepira. 228 8 Drugo jutro je Dolnik vstal ob navadni uri. Nekdo je potrkal na vrata in vstopila sta dva častnika. Prvi je bil Mraz, drugi, nadporočnik, seje Dolniku predstavil, zato sije lahko mislil, zakaj sta prišla. Mraz je pristavil, da je on tova¬ rišu pokazal stanovanje in ga spremljal, če bi nemara Dolnik pomislil nanj kot na sekundan¬ ta. Nadporočnik je v imenu razžaljenega Mar- berga vprašal, če se mu Dolnik želi javno pred isto družbo opravičiti, če pa ne, naj po dogovo¬ ru s sekundantoma določi kraj, uro in orožje dvoboja. Dolnik je mirno odgovoril, da kar je storil včeraj, bi storil tudi danes, če bi se Marberg vedel tako nedostojno za moža in častnika. Opravičiti bi se moral samo Marberg. Potem je prosil Mraza, naj bo njegov sekundant, kar je ta rad obljubil. Najpripravnejša ura bi bila jutra¬ nja, nemara prihodnjega dne ob šestih, za kraj je izbral hrastov log, kjer jih tako zgodaj zane¬ sljivo nihče ne bo motil, orožje pa naj bodo samokresi. Ker pa bi on, ki je bil izzvan, imel pravico do prvega strela, je naročil, naj se dvo- 229 boj uredi tako, da bosta oba streljala naenkrat. Marbergov sekundant je vse to vzel na znanje in dejal, da bo Marberg s temi pogoji gotovo zadovoljen. O podrobnostih pa da se bosta sekundanta sama dogovorila. Sekundanta sta odšla, Dolnik pa se je odpravil v pisarno. Tam je ves dan pridno delal, kakor da bi ne imel druge skrbi, kot da za svojega načelnika dobi še kakšno prav zamotano pravdo. Devinu je poslal listek ter ga za zvečer povabil v svoje stanovanje. Devin je prišel še pred določeno uro. Slišal je, da so po mestu govorili o včerajšnji rabuki in o dvoboju. Dolnika še ni bilo domov, le nje¬ gov strežnik, stari Joža je pripravljal mizo. Videti je bil ves prestrašen. Ko je Devin vsto¬ pil, je ravno brisal kozarce in pokašljeval, kakor da bi rad kaj povedal, pa mu beseda noče iz grla. »Kaj pa je, Joža?« »Sam bog ve, kaj se je zgodilo. Pa vi tudi.« »Nič zanesljivega.« »Da bi le ne bilo nič hudega za mojega gospoda. Tako dobri so, da ni boljših na sve¬ tu,« je rekel starec z zaskrbljenim obrazom. Dolnik se je vrnil s sprehoda in Joži ukazal, naj prinese večerjo, potem pa je ta večer prost. Zjutraj pa naj ga zbudi ob petih. Dolnik in Devin sta bila zdaj sama. Prvi je segal po večerji in jo použil z dobrim tekom. Devinu pa ni bilo za hrano. »Kaj pa ti je?« seje oglasil Dolnik. »Jej in pij in bodi dobre volje.« 230 »Torej seje vse poravnalo?« je Devin vprašal veselo. »Jutri se bo, jutri. Upam, da me boš pospre¬ mil.« »Kam?« »V hrastov log, kjer bomo streljali v živo tar¬ čo. Ne pozabi na obveze, če bi se krogla tako zmotila in bi zadela mene.« »Ti se šališ, ampak človek nikoli ne ve...« »... kaj ga čaka. Nič drugega, kot kar mu je usojeno.« »Pa kako si zagazil v ta neprijetni položaj?« Nikdar se nisi prepiral v gostilni.« »Usoda, prijatelj, usoda.« Dolnik je natočil kozarec in dejal: »Trčiva in ne beliva si las glede prihodnosti. Ali nisi tudi ti že občutil trde pesti usode? No, pri tebi je modro posegla vmes. Lahko siji hva¬ ležen.« Devin je zmajal z glavo. »Ne?« je nadaljeval Dolnik. »Prva ljubezen, ki se je razkadila v dveh mesecih! Te dni se je menda poročila tako naglo kakor Hamletova mati. Slabost, ime ti je ženska. In ti se nisi še ohladil!« »Prosim te, ne spominjaj me...« »Ne bodi nejevoljen. Pozabi! To je edino zdravilo, in srečen je lahko tisti, ki mu koristi. Toda možgani nočejo ubogati in to zdravilo se jih ne prime. Poglej mene, trudil in mučil sem se leta in leta, da bi pozabil, pa je bilo vse zaman.« Dolnik je umolknil in oba kozarca napolnil z zlato vinsko kapljico. Devinu je bilo tesno pi’i 231 srcu. Bal seje, da zaradi nesrečnega naključja ne bi izgubil edinega pravega, poštenega prija¬ telja. Mislil je na gospo Doro in v kakšnem raz¬ merju sta bila Dolnik in ona. Da bi ga vpraše¬ val v tem resnem trenutku, pač ne bi bilo umestno. Toda Dolnik je začel sam: »Čas je, da ti razkrijem edino skrivnost, ki sem jo skrival pred tabo. Bila sva si, hvala Bogu, vedno odkritosrčna prijatelja, toda svo¬ jih srčnih zmot, to veš, nihče prav rad ne razo¬ deva, tudi svojemu najboljšemu prijatelju ne. In to je naravno. Vsakdo instinktivno čuti, da tisto, kar ima za ideal vse popolnosti, tuje oko vidi v pravi, prozaični podobi z vsemi napaka¬ mi in slabostmi. Bojimo se kritike, ki bi trgala mrežo, spleteno okoli naših oči, in zato molči¬ mo. Tudi jaz sem molčal, ko sem se v drugem letniku svojega študija na Dunaju seznanil z mlado deklico. Dora je bila hči revne uradni¬ ške vdove. S to besedo je označena vsa beda, ki je trla mater in hčer. Takrat sem poučeval porednega dečka nekega uradnika iz notranje¬ ga ministrstva. Vdova in njena hči sta večkrat prihajali v to hišo, k prijatelju pokojnega moža. Kaj bi ti opisoval, kako se vnameta dva mlada človeka, najprej z očmi, z vzdihi in tako naprej, da se končno izvije iz kipečih prsi prva izpo¬ ved: Ljubim te! Tudi Dori in menije minilo več mesecev, preden sva si iz oči v oči prisegla več¬ no zvestobo. »Večno zvestobo!« je ponavljal Dolnik z grenkim nasmehom. »Večnost, ki tra¬ ja dotlej, dokler se ne oglasi boljši snubec. Zve¬ stoba? Pasja lastnost, ne pa ženska. Toda naj 232 nadaljujem. Mati je opazila, kaj se plete in ni nasprotovala. Najbrž je računala takole: v nekaj letih postane iz pravnika uradnik ali koncipient. Dotlej hči lahko še čaka, potem pa bi bila preskrbljena. Kot si lahko opazil sam, na Dunaju in v Gradcu preže matere mladih deklet na visokošolce, dokler jih ne ujamejo v mreže, iz katerih se potem ne morejo več izmotati. Tako mrežo je meni nastavila praktič¬ na mati in ne Dora, ki je v tedanji naivnosti plavala z menoj vred po zraku. Jaz sem sicer sprevidel, kakšne namene ima njena mati, in mi je bilo kar ljubo. Kajti čim dlje sem gledal v črne oči svoje Dore, tem bolj sem bil vanjo zaljubljen in čisto nemogoče se mi je zdelo, da bi mogel živeti brez nje.« »Prišle so počitnice. S težkim srcem sem odšel z Dunaja. Toda vrnil sem se še pred začetkom novega šolskega leta. Prva pot me je peljala k Dori. Bil sem sicer prijazno sprejet, vendar ne tako prisrčno, kakor sem pričako¬ val. Tudi prejšnje revščine nisem več opazil. Takoj sem začutil, da se nekaj plete. Starka me ni več pustila samega z Doro, da bi se lahko z njo odkrito pogovoril. Pri Dori pa sem več¬ krat opazil solzne oči in pritajeni vzdihi so pri¬ čali, dajo muči neka skrivna bolečina. Končno sem jo le srečal samo na ulici, ko je prišla iz neke trgovine in sem se ji pridružil. Trepetala je, ko sem jo prijel za roko in jo odpeljal v Volksgarten, mimo katerega sva šla. Sedla sva na prazno klop. Tu mi je pripovedovala, kaj se je pripetilo. 233 Ker je revščina hudo pritiskala, je mati prosila za nasvet tistega uradnika, kjer sem jaz pouče¬ val; po njegovem nasvetu seje mati obrnila na dvornega svetnika Salbinga, bivšega načelnika njenega pokojnega moža, da bi ji oskrbel kakš¬ no podporo. K Salbingu je šla s svojo hčerko in možu se je vnela kri, ko je zagledal v prvem cvetu deh¬ tečo deklico. Postal je velikodušen podpornik nesrečne vdove svojega najboljšega uradnika, kakor je zatrjeval. Vse je tako uredil, daje Dora morala sama prihajati k njemu po podporo. Začel jo je nadlegovati in pridobivati s sladki¬ mi besedami. Dora seje branila, toda pri mate¬ ri ni dobila nobene zaščite in vsa obupana je stokala: »Izgubljena sem, izgubljena!« »Kaj storiti? Naj pustim Doro? Odločil sem se, da bom govoril z materjo, krepko in odloč¬ no, da ji bom prebudil vest in ji razkril vso pod¬ lost njenega početja. Ko sem se pri hiši poslo¬ vil od Dore, sva si znova prisegla večno zvesto¬ bo. Ha, ha!« seje Dolnik spet zasmejal grenko. »Res sem obiskal njeno mater, ji razložil svo¬ je poštene namene in jo končno posvaril. Da namreč Salbing hoče ujeti nedolžno dekle, ki pa jo bo pozneje zavrgel, in ona bo pred svetom za vselej osramočena in uničena. Matije mirno odgovorila, da me sicer zelo spoštuje, da pa hči ne more čakati dotlej, ko bom jaz prišel do svo¬ jega kruha. Salbing pa da ni tak in tako hudo¬ ben, vsaj ona si tega ne more misliti. Pogovori¬ la pa se bo s svojo hčerko in jo posvarila. Nemara so moje besede starki res odprle oči, 234 ali pa je že prej imela pripravljen svoj načrt. Delala je tako, da se je starcu še bolj vnela lju¬ bezen, in je odločno zahtevala, da ga lahko le zakonska zveza združi z Doro. Mož se je obo¬ tavljal, toda ko je spoznal, da res ni druge poti, je ugriznil v sicer kislo jabolko in Doro zasnu¬ bil. Ni treba pripovedovati, da z največjim uspehom ne le pri materi, marveč tudi pri hčer¬ ki. Meni je poslala odpoved in roman je bil končan. Ni čudno, da se je moj pesimizem po teh bridkih izkušnjah še podvojil.« »In nisi govoril z Doro, preden se je vdala možu, za katerega gotovo ni čutila nobene lju¬ bezni!« »Kaj naj bi govoril?« je nadaljeval Dolnik. »Ponujala se ji je sreča, o kateri se ji prej še sanjalo ni, in obljubljeni blesk je zadušil še zadnje iskre prve ljubezni.« »Pa ti? Si jo ti tudi lahko pozabil?« »Saj to je tisto, da imamo moški menda trše možgane in da so vsi vtisi zato bolj stalni kot pri ženskah. Veliko truda me je stalo, da sem dušil spomine, in čeprav nisem popolnoma pozabil, sem vse bolj poredkoma mislil na to epizodo svojega življenja. Gotovo bi se pomiri¬ lo tudi moje srce, če ne bi usoda posegla vmes, kakor da bi se hotela igrati s človekom, ki si je domišljal, da zmore vse, če ima le trdno voljo.« Dolnik se je oddahnil, si prižgal cigareto, ki mu je ugasnila med pripovedovanjem, in izpraznil kozarec vina. Potem je nadaljeval: »Sam Bog ve, kaj je napotilo Salbinga, daje kupil to vilo, kije bila lani naprodaj. Dora seje 235 vsako leto šla kratkočasit v kakšne toplice zara¬ di svojih slabih živcev. Gospodu svetniku to ni bilo nič kaj pogodu, ker so mladi gospodje kakor metulji frfotali okoli mlade, zanimive gospe. Poslal jo je v ta kraj pod nadzorstvo gla¬ varja, njegovega starega znanca. In tu sva se po štirih letih spet srečala.« Dolnik je globoko vzdihnil. »Kaj bi tajil? Ko sem spet videl njene črne oči, se je v meni prebudila prejšnja ljubezen. Skušal sem jo zatreti, se izogibati čarobnemu vplivu, toda magnetne sile so me vlekle k vili. Zaničeval sem samega sebe.« »Pa ona?« »Kaj ona! Triumfirala je, da ji je mož, ki gaje grdo prevarala, cepetal pred nogami. No, toliko sem se premagoval, da nisem niti z besedo razo¬ del, kar sem čutil. Delal sem se hladnega, kakor da se'nikoli ni nič zgodilo; toda prikrivaj to ženski. Oči ima kot jastreb, instinkt boljši kot vsaka žival, opazi vsak tvoj gib in z obraza ti bere, kar misliš, daje skrito v tvojem srcu.« »Ko sem pred šestimi tedni odšel od nje, seje hlinila, kakor da bi ji bilo res Bog vedi kako žal, da se mi je izneverila. Včeraj pa seje zabavala z nekim častnikom. Zgrabila meje strašna jeza, ki je še gorela v meni, ko sem prišel v gostilno. Kaj seje zgodilo tam, veš. Jutri pa bo te komedi¬ je konec. Zdaj sem ti razkril edino skrivnost, ki sem jo skrival pred tabo. In zdaj vidiš, da sem tudi jaz kljub vsej filozofiji slaboten človek, igrača v pesteh usode, črv, ki ga potepta trenu¬ tek, trpin v družbi trpinov.« 236 Dolnik je mračno gledal predse in med prsti sukal cigareto. Devin pa je ves zaskrbljen mislil na jutrišnji dan. Oba sta molčala. Tedaj je nekdo potrkal na vrata. »Kdo naju moti ob tej uri? Morda iščejo tebe? Naprej!« je zaklical Dolnik. Vrata so se odprla in prikazal se je Vinko Rovan. Dolnik ga je pozdravil z glasnim smehom. »Kaj pa je tebe prineslo k meni? Se ne bojiš, da bi se okužil v narodnem društvu? Sedi, tu je kozarec vina, z drugim ti ne morem postreči.« Rovan je odložil palico in klobuk, si prima¬ knil stol in sedel. Ne da bi se odzval na Dolni- kovo zbadanje, je poskusil vino: »Na zdravje!« potem pa je resno pogledal Dolnika in začel brez ovinkov: »Po vsem mestu govorijo, da se boš jutri dvobojeval z nekim častnikom.« »In kaj potem?« »Menda nisi tako nespameten.« »Koga pa to briga?« »Javna oblast mora poseči vmes. Ti veš, da je dvoboj zločin. Torej že jutri?« »A tako? Veš kaj, Vinko, na limanice se love tiči, jaz pa ne bom sedel nanje. Kdo za vraga pa te je poslal pozvedovat?« »Nihče. Kaj pa misliš? Naše staro prijatelj¬ stvo mi ni dalo miru.« »Hvala za tvojo skrb. Trčimo torej na naše staro prijateljstvo!« »Čutim, da se oba nekako čudno vedeta do mene od zadnjih volitev. Žal mi je, da smo se takrat razšli, toda če bi bila vidva v mojem 237 položaju, bi tudi vidva ne mogla ravnati dru¬ gače.« »Svojega naroda ne bi nikdar izdal,« je odločno rekel Devin. »Moj glas ne bi ničesar odločil. Ampak poča¬ kajta, ko postanem sodnik. Potem bom neod¬ visen in pokazal bom...« »...kako se s klečeplazenjem še više priple¬ za,« seje pošalil Dolnik. »Toda povej po resni¬ ci, kdo te je poslal?« »Nikar ne sodi o meni tako nizkotno.« »Prikrivati nimam sicer ničesar. Na dvoboj sem res pozvan, toda sekala se bova šele čez tri dni.« »Dotlej,« je menil Rovan, »se lahko še vse poravna.« »Mogoče, ampak da me ne izdaš!« »Gotovo da ne.« Rovan je nekaj časa še posedel, potem pa se je poslovil. »Stavil bi,« seje smejal Dolnik, »da bo zdaj tekel naravnost h glavarju poročat, kar sem mu natvezel.« »Da seje tako spremenil!« seje čudil Devin. »Kruhoborstvo in tujka! Če bo zapihal drugi veter, bo spet prepeval: ,Črna zemlja naj pogrezne...‘ in narod mu bo ploskal, vas pa, ki zdaj s svojim idealnim navdušenjem prinašate prenapete žrtve, bodo odložili med staro šaro.« »Mogoče,« je menil Devin, »to se pač dogaja pri vsakem narodu, ne le pri našem. Da le žrtve niso bile uporabljene za kakšne ničeve namene in da je težko delo prinašalo sadove. Ali ti ni 238 srce zaigralo od veselja, ko so po slavni zmagi pri volitvah zagrmeli klici živio in so se solze veselja zalesketale v očeh sivih mož? O, takrat si tudi ti oživel, žal da le za kratko dobo. Koliko bi ti lahko koristil svojemu narodu!« Dolnik se je zamislil in obraz mu je potem¬ nel. »Morebiti. In nemara bi se počutil bolj zado¬ voljno, toda zdaj je prepozno.« »Zakaj? Saj si šele na pragu moške dobe.« »Na pragu, ki ga ne bom prestopil. Pre¬ pozno!« »Ne utapljaj se v take črne slutnje,« ga je tolažil Devin. »Prepričan sem, da se ti ne more nič zgoditi.« »Jaz pa vem... toda zakaj si greniva zadnji večer z mračnimi mislimi? Jutri bo vse konča¬ no. Zdaj pa k počitku!« Prijatelja sta si prisrčno stisnila roki in Devin je odšel. 239 9 Tenka megla se je dvigala nad potokom in zakrivala bližnje polje. Gore so že rumenele od vzhajajočega sonca, ko so poročnik Marberg s svojim sekundantom in vojaškim zdravni¬ kom ter Dolnik, njegov sekundant, poročnik Mraz in Devin prihajali k hrastovemu logu. Na določenem mestu so se ustavili in se pozdravi¬ li. Sekundanta sta molče opravila svoji nalogi, nabasala samokresa in odmerila daljavo ter zaznamovala prostor. Tiho je bilo v logu, le sra¬ ka je rezgetaje skakljala po vejevju in šoje so se drle. »Vse v redu!« sta zaklicala sekundanta. Dol¬ nik in Marberg sta poprijela samokresa in se postavila drug od drugega, oddaljena petnajst korakov. Dogovorjeno je bilo, da bo Dolnikov sekundant štel do tri; tedaj pa ustrelita oba. Dolnik in Marberg vzdigneta samokrese in pomerita. Mraz šteje glasno in počasi: »Ena, dva...« in preden izreče tri, Marbergov samo¬ kres poči in Dolnik se zgane. Toda v tem hipu mirno pomeri in ustreli. Marbergu pade samo¬ kres iz roke in nadesnemTokavu se prikaže 240 krvava pega. Njegov sekundant in zdravnik prihifitaT Toda tudi Dolniku je po strelu zdrknil samo¬ kres iz roke, kolena so se mu zašibila, pobledel je in sedel na tla. Devin je skočil k njemu in mu podprl glavo, priskočil je tudi stari Joža z glas¬ nim vpitjem in pokleknil zraven svojega ljub¬ ljenega gospodarja. »Je ranjen?« je vprašal Devin s tresočim gla¬ som. »Smrtno!« se je izvilo Dolniku iz ust in Devin je zagledal na levi strani prsi prestrelje¬ no obleko. Naglo jo je razgrnil. Okrogla, črno obrobljena rana je zevala, iz nje je curljala rde¬ ča kri. Prestrašeno je gledal Dolniku v obraz in potipal žilo, kajti bal se je, da je zadeto srce. Žila je utripala trdo in hitro in na obrazu ni bilo videti znamenja bližajoče se smrti. »Hudo si ranjen, ampak upam...« »Ne upaj,« je odvrnil Dolnik s slabotnim gla¬ som: »Spravite me domov, mraz me spreleta¬ va, mraz!« Pristopil je Marberg, ki je imel prestreljeno desnico in sekundanta sta izjavila, daje dvoboj končan častno za oba. Vojaški zdravnik se je hotel približati Dolniku, toda Dolnik je zašepe¬ tal Devinu: »Odpravi vse, le ti ostani pri meni, ti in Joža.« Devin je poprosil gospode, da naj brž pošlje¬ jo iz mesta vojaška nosila za ranjence. Dotlej bo ostal on tukaj. Vsi so hitro odšli v vojašnico. Devin je zavezal rano in Joža je naredil vzglav¬ je iz listja in mahovja ter pokril Dolnika s svojo 242 suknjo. Potem sta položila ranjenca na to pri¬ mitivno ležišče in težko čakala, da pridejo z nosili. Dolnik je ležal bledih lic, s trudnimi, na pol priprtimi očmi, kakor da bi dremal, in težko je dihal. Skušal je spregovoriti, toda Devin mu je rekel, naj se ne napreza. Tedaj, ko ni še minilo dvajset minut, so po stezi pritekli vojaški nosa¬ či z nosili. Ranjenca so varno položili na blazi¬ no in ga odnesli v njegovo stanovanje. Ko je Dolnik ležal v svoji postelji, seje poču¬ til bolje. Devin je ostal pri njem. Joža pa je tekel, kar so ga nesle noge, h kaplanu Hrastovi- ču sporočit nesrečo. Hrastovič prihiti. Dolnik se nasmehne, ko ga zagleda, mu stisne roko in Hrastovič sede k postelji. »Nič več ne bomo skupaj agitirali,« se oglasi Dolnik. »Z mano je konec, a ne, Milan?« »Ni tako hudo,« ga tolaži Devin. »Da le ni zadeto srce.« »Srce? - Čutim, da mi je vse slabše.« Kaplan Hrastovič se ozira na Devina in spet na Dolni- ka in s svojim prijetnim, mehkim glasom pravi: »Upam v Boga, da boste ozdraveli. Zdaj ste res slabi. Poznam vas, da se ne bojite smrti. Prej ali slej je neizogibna za vsakogar.« »Da bi se bal smrti? Zakaj? Čutim, kam merijo vaše besede. Kakor se nikdar nisem izneveril svojemu narodu, se tudi nikdar nisem odpovedal svoji veri in pripravljen sem izpol¬ niti dolžnosti, ki mi jih nalaga cerkev.« Lovro vstane in iz oči mu kane solza žalosti, 243 pa tudi veselja, kajti bal se je, da bi Dolnik ne zavrnil njegove ponudbe. »Komur se smili človeška stiska,« nadaljuje Dolnik, »jo povečuje, če nesrečniku jemlje iz srca edino tolažbo, ki jo zajema iz verskega prepričanja.« Kaplan Hrastovič pohiti v cerkev in se takoj spet vrne. Devin in Joža se odstranita in ko se Dol nik pomiri z Bogom, se spet vrneta v sobo. Devin je potem sedel ves zaskrbljen pri nesrečnem prijatelju. Večkrat mu je potipal žilo in zmajal z glavo. Na svojo veliko žalost je spoznal, daje pretrgana žila v pljučih, od koder se počasi odteka kri. Če se ta odtok ne ustavi, prijatelju ni pomoči. Toda kako ga ustaviti, če narava sama ne pomaga? Naročil je močno vino, ga ponudil ranjencu, ki ga po malem srka. »Odpri okno,« je vzdihnil Dolnik, »duši me.« Devin je odprl okno in sončni žarki so se raz¬ lili po sobi. Ko zdaj oba, Devin in Hrastovič, sedita zraven postelje, jima Dolnik ponudi roko in veselje mu prešine bledi obraz. »Srečne oči, da v zadnji uri vidim zraven sebe prijatelja,« pri tem stisne roko Devinu, »ki sem ga najbolj ljubil, in moža,« pri tem pogleda Hrastoviča, »ki sem ga vselej nadvse spoštoval.« Devin in Hrastovič sta komaj zadrževala sol¬ ze, Dolnik pa je nadaljeval z rahlim glasom, počasi v pretrganih stavkih: »Ne obupaj, prijatelj! Kdor tako trdno veruje 244 v svoje ideale kakor ti, nosi v svojem srcu zaklad, ki ga dviga nad vsakdanje zmote in težave. - Meni ta vera ni bila dana, meni in mnogim, in to je najhujše zlo za nesrečni narod. Pesimizem 'gloda liste, ki bTTahko pomagali; pesimizem razjeda zdravo narodovo jedro... Duši me... Težko govorim... Bog s teboj, Milan!... Bog!...« Dolnik je široko odprl oči, toda že gaje zapu¬ stila zavest in smrtne srage so mu stopile na čelo. Njegovo telo seje močno streslo v hudem boju življenja s smrtjo, prsi so se vzdignile, dih je zastal in Dolnik je obležal mirno in tiho. Devin je izkazal prijatelju zadnjo ljubezen ter mu zatisnil oči. Potem seje zgrudil v naslo¬ njač in neskončna žalost mu je napolnila dušo. Kaplan Hrastovič je pokleknil k postelji in tiho molil. Stari Joža pa se je z glasnim jokom vrgel na svojega gospodarja in njegove grenke solze so kapljale na hladen mrličev obraz. 245 10 Pred Salbingovo vilo je stala vprežena koči¬ ja. V hiši je pospravljala hišna in tlačila obleko gospe Dore v odprte kovčke. Gospa Dora je slonela v budoaru, pripravlje¬ na na odhod; bila je vsa bleda in včasih se je stresla, kakor da bi jo zazeblo. Pred njo pa je stal svetnik Salbing, ki seje bil pripeljal prejš¬ nji dan. Obraz mu je od jeze zardel in oči so švigale kakor dva žareča oglja. »Škandal, grozen škandal!« je ponavljal bes¬ no, kakor da bi hotel s temi besedami prebosti srce svoji soprogi. »Taka je tvoja zahvala, da sem te potegnil iz revščine!« Dora seje nekoliko vzravnala, obraz ji nalah¬ no zardi in iz črnih oči letijo iskre, da se je Sal¬ bing nehote nekoliko odmaknil: »Zahvala? Tebi? Mar zato, da sem ti žrtvova¬ la najlepša leta svoje mladosti? Vedel si, da te ne ljubim, da te nikdar ne bom mogla ljubiti. Zlorabil si svojo moč in imetje. Vkoval si me v verige, ki se ne dajo zdrobiti. Zahvala? Kaj mi pomagata blišč in ime, če pa je moje srce prazno? Ce ti je žal, da si me priklenil k sebi, tu 246 imaš nesrečni prstan! Kot žareči ogenj me žge na prstu.« Dora si je snela poročni prstan in ga vrgla proč od sebe, da je žvenketaje odskakoval po tleh. Salbing pa je kakor okamnel zrl svojo ženo. Nikdar je še ni videl tako razburjene, nik¬ dar ni slišal takih besed iz njenih ust. Kri mu je zavrela v glavi, žile na sencih so se napele, v divji strasti je dvignil skrčeno pest in zaroh¬ nel iz hripavega grla: »Spaka ti! Molči, da te ne zadavim!« V tem trenutku je prihitela v sobo hišna s krikom: »O, moj Bog! Doktor Dolnik je že mrtev.« Dora je zakričala in se zgrudila brez zavesti. Hišna jo je prijela in položila na zofo, Salbing pa ji je ukazal, naj pohiti po mrzlo vodo. Ko je odšla, je Salbing pobral prstan, kije še ležal na tleh ter ga nataknil ženi na prst. Potem je stal pred njo in na jasnem licu je bilo videti hudob¬ no željo, da bi se ta ženska nikdar več ne pre¬ budila v življenje. Hišna je prinesla vodo, poškropila Dori obraz in njene sence zmočila s kisavcem. Dora je globoko zavzdihnila. Tedaj je Salbing vpra¬ šal hišno: »Je kočija vprežena?« »Že zdavnaj.« »Vse pripravljeno?« »Vse, kakor ste ukazali.« »Torej midva z gospo odideva. Ti pa ostaneš tukaj, dokler se ne vrnem.« »Saj uboga gospa ne more potovati,« je hišna ugovarjala. 247 »Stori, kar ti ukazujem. Za drugo se ne bri¬ gaj,« je Salbing osorno zapovedal. Dora se je predramila in počasi dvignila gla¬ vo. Ni se še povsem zavedala. Salbing jo je pri¬ jel za roko: »Voz čaka. Čas je, da odideva. Ti pa,« obrnil se je k hišni, »odnesi blazino v ko¬ čijo.« Ko je hišna odšla, je Salbing prijel ženo za roko, jo zdramil in dejal: »Pojdiva!« »Kam?« je vprašala Dora, ko je malo prišla k sebi. »Kam? Kam? Nazaj na Dunaj.« »Na Dunaj?« je Dora ponovila mehanično: »Ah, da, na Dunaj.« Dora se je počasi vzdignila, Salbing jo je pri¬ jel pod pazduho in jo peljal iz vile do kočije. Tam jo je spravil v voz, Salbing je sedel zraven nje in ukazal kočijažu, naj naglo vozi skozi mesto do železniške postaje in zapre okno kočije. Dora, paslonjena na blazino, ni vedela, kaj se z njo godi. Konja sta potegnila in voz je oddrdral proti mestu. Po Dolnikovi smrti je bila Devinova prva pot na sodišče, da naznani, kaj se je pripetilo. Potem je v Dolnikovem stanovanju ukrenil vse, kar je bilo potrebno. Služabnik Joža je sedel pri postelji in ni mogel verjeti, da njegov dobri gospod res spi smrtno spanje. V tem hipu se je po mestnem trgu naglo pripeljala kočija. Devin je stopil k oknu in za šipo okna na vozu videl bled obraz gospe Dore. Dora seje nagnila naprej, vrata kočije so se odprla. Dora je kričala kočijažu, naj ustavi in hotela je skoči- 248 ti iz voza. Toda Salbing jo je trdo prijel in jo pritisnil nazaj na blazine ter zaloputnil vrata in kočija je naglo oddrdrala naprej. Devin je stopil k mrliču, ga prijel za mrzlo roko in mu gledal v obraz, kije bil tako miren, kakor da bi ga nikoli ne bile razorale človeške strasti. Le okoli usten je ostala tista posmehlji¬ va poteza, kije bila zanj značilna v življenju. »Zakaj si nas zapustil?« je vzdihnil Devin. »Grozna usoda, ki tare naš narod, ki nam pred¬ časno pogreza v grob naše najboljše može! Tvoj bistri razum, tvoja pokončnost in pogum bi kazali pot premehkemu narodu do samoza¬ vesti in samostojnosti, premehkemu narodu, za katerega ti je bilo tvoje pošteno srce. Hrepe¬ nel si po miru in našel si ga. Nas pa si zapustil sredi boja, ko bi najbolj potrebovali tvojo pomoč. In jaz, ki sem se opiral nate kot brat na zvestega brata, sem ostal sam, sam!« Tako je Devin žaloval ih ko je dva dneva po¬ zneje stal pri odprtem grobu in prvi usipal gru¬ do zemlje na rakev svojega pobratima, so se mu znova vdrle solze in zaihtel je: »Sam... sam!« 249 11 Sonce vzhaja in zahaja; dnevi tečejo, pa drug ni podoben drugemu. Danes jasni, jutri temni, oblačni; danes svatba, jutri smrt. Kolikokrat so primerjali človeško življenje z ladjo, ki zjutraj odjadra z razpetimi jadri in visokimi jambori, veselo petje se razlega po moiju, ko pa se zve¬ čer vrne, so jadra raztrgana, jambori polomlje¬ ni in zavlada smrtna tišina. Kolikokrat se je človek primerjal s popotni¬ kom, ki v ranem jutru čilih nog in čvrstega duha radostno odide od doma v daljni svet. Zlate gradove vidi pred seboj, ko pa se jim pri¬ bliža, izginejo kakor zračni pojavi v puščavi. Novi fantomi ga vabijo in spet se napreza. Zaman, vse zaman! Zvečer se vrne upehan in hrom: stegoval je roki po soncu in zvezdah, zdaj pa mu zadošča majhen prostorček - za grob. Ostanejo le spomini, ki živo slikajo redke ure veselja, na srečo pa naglo hite mimo trplje¬ nja in razbitih nad. Najlepše med njimi pa se svetijo med njimi spomini na tista dejanja, ki smo jih storili, ko smo zatajevali samega sebe za olajšanje človeške bede, za pomoč svojemu 250 bližnjemu in ker nam je naš narod najbližji, za blagor in srečo svojega naroda. Ko se je Devin vrnil s pokopališča, je čutil nepopisno notranjo bolečino. Ni se mogel spri¬ jazniti z mislijo, da gaje resnično zapustil edini prijatelj, s katerim je bil tesno povezan. Kaj naj počne zdaj sam, brez pomoči, brez tovariša? Nikdar še ni tako bridko občutil kot danes, da človek ni rojen za srečo, temveč le za to, da se trudi in muči in neprestano trpi. Minila je krat¬ ka doba enega leta in kaj je vse doživel od one¬ ga dne, ko ga je Dolnik privabil v ta kraj in ga počakal na postaji, do današnje žalostne ure, ko je on njega spremil k večnemu počitku! Srce blagega dekleta se mu je odprlo in sanjal je o sreči domačega ognjišča, ki mu bo sveti ogenj netila nežna roka ljubljene žene. Prelomila mu je prisego in se vdala drugemu možu. Komu naj še verjame, komu zaupa, če ni zvestobe v tako čistem srcu? Trudil se je za trpeče človeštvo, našel pa je le nehvaležnost in opravljanje. Napenjal je vse svoje moči, da bi prebudil narod, da bi mu gladil pot do boljše prihodnosti, zadel pa je ob ledena srca, ne pri vseh, to so pokazale volitve, toda pri večini; in celo tisti, ki so se takrat v navdušenju držali moško, so spet omahovali in se mu izogibali. Oklenil seje prijatelja, pa mu gaje vzela kruta smrt. Ostal je sam s potrto vero v človeštvo, ^uničenim zaupanjem v narod, s praznim srcem, malodušen, brez poguma za sedanjost, brez upanja v prihodnost. Opravljal je svoje vsakdanje dolžnosti, obi- 251 skoval je bolnike, vse je storil ob določeni uri kakor stroj, ki mehanično opravlja svoje delo, brez veselja do njega. Težko je čakal, da mu mine dan. Ko je zvečer sam sedel v sobi, so ga spomini še huje mučili. V spanju je iskal poza¬ be in v spanju jo je našel le malo časa. Ko pa se je zjutraj prebudil, je toliko huje občutil svojo nesrečo in osamljenost. Vse bolj se je pogrezal v temne misli in zdelo se mu je, da Dolnik še ni zadosti pesimistično sodil sveta in človeštva in vsega, kar počenja¬ mo. Bolehal ni le na duši, tudi telesno se je počutil vse bolj slabo; glavo je imel pusto, brez teka je sedal h kosilu in brez veselja je izpolnje¬ val svoje dolžnosti. Ko je bil tako potrt, je prejel pismo strica Rotnika, ki mu je pisal, da Ivanka že dalj časa boleha. Ce bi Devin utegnil, naj bi jo prišel obi¬ skat in pomagat s svojim nasvetom. Devin seje nemudoma odpeljal k Rotnikovim. Ivanko je našel bolno, vse druge pa v skrbeh. Zdravnik ji je že svetoval, naj gre za nekaj časa v kakšen drug, bolj zdrav kraj, Ivanka pa se ni mogla ločiti od svojih in ni je mikalo, da bi šla k tujim ljudem. Kam tedaj?! To važno vprašanje je rešil Devin. Pri njegovem vinogradu je namreč prostorna hiša in tu bo Ivanka gotovo okreva¬ la. Vsi so pritrdili in obljubili, dajo bodo pogo¬ sto obiskovali. Rotnik in Dragotin sta Devinu hvaležno stiskala roko. Najbolj pa je bila vesela Ljudmila, kajti ona bo odšla z Ivanko in ji stre¬ gla. Priprave na pot so bile hitro končane in 252 naslednjega dne so se odpeljali Ivanka z Ljud¬ milo ter Dragotin in Devin proti vinogradu. Zvečer so že prispeli v raj slovenskoštajerske dežele, kjer se med Dravo in Muro širijo rodo¬ vitno polje, zeleni travniki, senčnati sadovnja¬ ki in vmes holmi, posajeni z vinsko trto. Med vinogradi se blešče beli hrami, tu skromni in majhni, vendar čedni, njihovi lastniki so kmeč¬ ki vinogradniki, tam veliki v nadstropje visoki gosposkih lastnikov. Na griču, nekoliko stran od velike ceste, seje vzdigovala zidanica z leseno verando, od koder je segal pogled daleč naokoli malega Štajeija v sosednjo bratsko deželo Hrvaško. Pod bre¬ gom so stopili z voza in počasi odšli navzgor po stezi, kije med brajdami vodila do hrama Devi- novega posestva. Jasno nebo se je razpenjalo nad zemljo in sončni žarki so prijetno greli, kolikor so prodirali skozi široko, tu in tam že uvelo trsno listje. . 'i' p ^ Devin je večkrat postal ter si zadovoljno ogledoval z obilnim grozdjem obtežene brajde. Že ko je zjutraj sedel na voz in za seboj pustil mestno zidovje, je laže zadihal in čim dlje se je vozil, tem bolje se je počutil. In ko se je zdaj bližal hiši po dobro znani stezi, so mu stopile pred oči jasne slike iz otroških in mladeniških let, ko je užil toliko veselja. Tu so se zdaj utaborili. Ivanki je čisti zrak tako koristil, da se je počutila krepko in ozdravljeno. Ljudmila je hitela k ognjišču pri¬ pravljat kosilo kot mlada gospodinja, ki hoče pokazati svojo kuhinjsko umetnost. V večer- 253 nem hladu so pozno v noč posedali na verandi in naglo jim je tekel čas. Še Ivanka ni prej odšla v spalnico, dokler Devin ni odločno uka¬ zal, naj gre počivat. »Kako si strog!« seje šalila Ivanka. »Ljudmi¬ la, greva!« »A jaz tudi?« je ugovarjala Ljudmila. »Vi ste zdravi, gospodična, vam ni treba!« »Glej, glej,« se je smejala Ivanka. »Da le mene odpravi! Ti pa lahko ostaneš!« Ljudmila je pri tej priči zginila v hišo in tudi Ivanka se je poslovila in odšla v spalnico. Devin pa je nekaj časa še posedel z Dragoti¬ nom pri kapljici starine. Naslednjega dne se je Devin odpeljal v svoj kraj, toda obljubil je, da pride, če ne prej, pa vsaj za trgatev. Dnevi so tekli naprej. Jesenska sapa je z drevja stresala uvelo listje. Rumeno grozdje je vabilo k trgatvi. Devin se je poslovil za več dni in se, ne da bi napovedal svoj prihod, odpe¬ ljal k vinogradu, kamor je povabil tudi gospo¬ da Rotnika. Voz sta pustila pod bregom in se skrita med brajdami bližala hiši. Na verandi je stala deklica plavih oči in kostanjevih las ter radovedno opazovala, kdo se med brajdami skrito bliža hramu. Ni ju pre¬ cej spoznala; šele ko ju je prepoznala po govor¬ jenju, se ji je zasvetil obraz od veselja, obrnila se je in odhitela v hišo povedat Ivanki, da pri¬ hajata oče in gospod doktor. Potem si je na hitro ogledala obleko, in - kdo bo to zameril mlademu dekletu - pogledala se 254 je še v ogledalu in se sama sebi nasmehnila. Devin in Rotnik sta že stala na verandi, toda Ljudmila je prišla šele na Rotnikov klic in mu podala roko. Devina je malone plaho gledala od strani ter poročala, da je Ivanka pravkar malo počivala, da pa že vstaja. »No, Ljudmila,« jo je nagovoril Devin, »kako kaj gospodinjite? Se še niste naveličali teh kra¬ jev?« »Zakaj? Saj je zmerom dovolj dela, da nam je dan kar prekratek.« »In opravki vam dobro denejo, kakor vidim.« »Ja, še ogorela sem od sonca.« Zdajci se je prikazala na pragu Ivanka. »Končno!« je veselo vzkliknila. »Če bi ne pri¬ šla, bi se kar sama vrnila domov. Zdrava sem kot riba. Hvala ti, ki zdraviš brez zdravil. Ljud¬ mila, zdaj pa le brž kaj pripravi potnikoma. Kaj pa je tebi, Devin?« gaje vprašala zaskrbljeno. »Da nisi bolan?« Ko je Ljudmila slišala te besede, se je plaho in sočutno ozrla na Devina. »Tudi meni se je zdelo, da nekaj ni v redu s tabo,« je pritrdil Rotnik. Devin seje zgovarjal, da mu res nobena jed več ne diši, da pa se bo to že popravilo. Ivana gaje zvedavo pogledala, da seje obrnil stran in umolknil. Ivanka in Ljudmila sta odšli v kuhinjo pri¬ pravljat kosilo, Rotnik pa sije šel ogledat vino¬ grad. Devin je ostal sam na verandi. Navduše¬ val se je nad lepoto kraja, ki se je razprostiral 255 pred njegovimi očmi. Od sosednjih hramov mu je zvenelo na uho govorjenje in petje, tu in tam je počil strel. Povsod veselje kakor na praznik. Po hudih duševnih mukah je Devin danes prvič spet čutil nekakšen mir v svojem srcu in kozarec zlate kapljice, ki jo je pridelal še njegov pokojni oče, ga je prijetno ogrel. Ljudmila seje sukala po hiši in kuhinji, da ji je lice še bolj žarelo. Na ognjišču se je cvrlo in vrelo. In ko je potem Ljudmila pogrnila mizo in nosila jedi nanjo, je Devin segal z dobrim tekom po njih. Tudi Rotnik se ni pustil prositi. Po kosilu so si vsi odšli ogledovat vinograde. Šli so mimo sosedov in povsod so jih vabili z znano slovensko gostoljubnostjo na čašico vina v klet ali hram. Sonce je bilo že nizko, ko so se po ovinkih bližali domu. Devin je bil utrujen in to noč je spal tako trdno in sladko kot že dolgo ne. Zju¬ traj se je počutil, ko da bi se na novo rodil. Trgači so šli na svoje delo, brentači so streljali, on pa je obiskal župnika v bližnji župniji. Popoldne so pri Devinu praznovali trgatev po stari slovenski šegi in napitnic ni bilo ne konca ne kraja. Naslednjega dne je prišla deputacija kmeč¬ kih mož iz sosednjih občin pozdravit Devina, o čigar rodoljubnem delovanju so že slišali, in srce se mu je širilo, ko je videl, kako krepke korenine je narodna ideja že pognala med pre¬ prostim ljudstvom. In če so tukaj taki vrli mož¬ je, zakaj bi se drugod ne dali prebuditi iz zaspa¬ nosti in nevednosti, zakaj ne povsod? Spet mu 256 je začela svetiti zvezda upanja, in prihodnost se ni več ovijala v tako žalostno temo kakor še pred nekaj dnevi. Vsak dan seje bolj razvedril in njegov duh seje osvobajal od črne melanho¬ lije, v kateri je taval do zdaj. Videl je le vesele obraze okoli sebe, slišal šale in narodno petje; kako bi mogel on sam čmerikati? Naglo je minil teden dni, sladki mošt je že šumel v sodih in Devin je moral misliti na odhod. Rad bi še ostal v tem tihem kraju, toda opravki so ga klicali nazaj v mesto. Počitnic se je tudi dovolj naužil in spet si je želel delova¬ nja, čeprav nemirnega. Ko sta zjutraj z Rotni- kom odhajala, sta ju do ceste pospremili Ivan¬ ka in Ljudmila. Pri cesti sta se poslovili in se po stezi vrnili. Devin je zrl za njima. Zdaj se je tudi Ljudmila obrnila in ko so se njene oči sre¬ čale z Devinovimi, jo je oblila rdečica. Brž seje obrnila, odhitela in izginila za brajdami. Nekaj dni pozneje sta se vrnili domov tudi Ivanka in Ljudmila. 257 12 Kakor bolnik po težki bolezni le počasi okre¬ va in še nekaj časa pri vsakem naporu čuti one¬ moglost, tako je bilo tudi pri Devinu. Njegov duh je prehudo trpel, da bi se mogel mahoma razvedriti. Dušil je sentimentalnost, ki se nas tako rada loti, kadar spoznavamo, da bodo ide¬ ali vedno ostali samo ideali, v praktičnem živ¬ ljenju nedosegljivi. Kdor vidi samo temne stra¬ ni človeštva, temu se bo duša napolnila s srdom in gnusom, in ves napor, pomagati temu nič¬ vrednemu rodu, se mu bo zdel aboten in po¬ vsem brezuspešen. Kdor pa opazuje in spozna¬ va človeka, kakršen jev resnici, kako vzdihuje revež pod bremenom vsakdanjih skrbi, podvr¬ žen vsem revam in težavam tega sveta, kako tava v zmotah ter zaman hrepeni po sreči, bo čutil usmiljenje zanj in prizanašal bo njegovim slabostim. Na stežaj je odprto srce za usmiljenje, kadar je samo potrebno pomilovanja in tolažbe. Le kdor sam ječi v nadlogah, kdor sam trpi, čuti tudi bridko usodo svojega bližnjega in mu jo skuša olajšati. Na tej poti najdeš marsikatero skrito cvetlico plemenitih čustev. 258 Življenje v mestu je potekalo naprej po navadnem tiru. Razdraženost, kije vzplamtela med volitvami, se je polegla in duhovi so se pomirili. Devin je bil dovolj obložen z opravili v svojem poklicu; kar mu je preostajalo proste¬ ga časa, gaje uporabljal za to, da je dopolnjeval svoje znanje ter prebujal in poučeval narod. In tako so mu minevali dnevi in v srce se mu je vračalo tisto zadovoljstvo, ki ga čutimo po pošteno opravljenem delu. Vinko Rovan se mu je spet približal in kadar mu je žena dovoljevala, je ostajal v Devinovi družbi. O narodnih stvareh je najraje molčal, samo če sta bila sama, je zatrjeval, da gori za narodnost kakor nekoč na vseučilišču in pri¬ stavljal s težkim vzdihom, daje stvar pač taka, da se uradnik ne sme niti ganiti, če hoče shaja¬ ti. Zdaj da vlada hudo pritiska in on bi vseka¬ kor zgubil službo, če bi delal proti predsedni¬ kovi volji. Zato mu Devin ne bo zameril, da je pri zadnjih volitvah glasoval za nasprotnega kandidata. Spomnil se je na Dolnika in pogo¬ varjala sta se o pokojnem pobratimu. V zimskem času so se Devinovi opravki množili, kadar pa je utegnil, se je odpeljal k Rotnikovim, daje nekaj mirnih in brezskrb¬ nih ur preživel v hiši, ki mu je bila kot domača. Ivanka je bila zdaj zdrava, pa je že govorila, da bo spomladi ali poleti spet odšla za nekaj ted¬ nov v Devinov vinograd. Devin sam je tako zahteval, kajti njena bolezen bi se utegnila ponoviti. Večkrat so obiskali čitalnico in tu je Ljudmila morala peti ali deklamirati kakšno 259 pesem, toda prav rada je to storila. Devin seje težko ločil, kadar se je moral vrniti na svoje mesto. »Na svidenje!« je donelo iz vseh ust in obljubiti je moral, da kmalu spet pride. Prišla je zima in ko je Devin sam ob zimskih večerih v svoji sobi premišljeval o pomenkih, ki sta jih imela z Dolnikom, se je čudil Dolni- kovi bistrosti, s katero je opazoval človeške razmere, čeprav mu ni mogel pritrjevati. Spomnil se je tudi na Pavlino in začel je spo¬ znavati, da se sreča, o kateri je sanjaril, ne bi mogla uresničiti. Sam je sprevidel, da je Dol- nik imel prav, ko mu je tisti večer po volitvah rekel: »Ti si vnet za svoj narod, življenjsko dru¬ žico pa si iščeš pri narodu, s katerim bijemo tisočletni boj. Tujko hočeš privesti v svoj slo¬ venski dom, da bi ti potujčevala otroke. Ali ni smešno poudarjati pred svetom: ,Svoji k svo¬ jim! 1 sam pa pri Nemcih prosjačiti za ženo?« Zares, zagazil bi bil v zelo težavne razmere in naj večja sirota bi bila Pavlina, ki bi morala izbirati med ljubljenim možem in nič manj ljubljenim očetom; čutila bi se toliko bolj nesrečno, ker po svoji vzgoji ne bi mogla imeti tistih simpatij do narodnosti svojega moža, kakršne gore v njegovem srcu. In kaj je še rekel Dolnik? »Če že tako močno hrepeniš po svojem ognjišču, si izberi hčer svo¬ jega naroda. Mar naše Slovenke ne slove po svojih telesnih in duševnih čednostih še bolj kot vse tujke?« »Izberi si hčer svojega naroda!« Ko se je Devin zatopil v to misel, mu je nehote stopila 260 pred oči podoba deklice, preproste, toda mile in prijazne. Iz njenih modrih oči sicer ni plam¬ tela uničujoča strast, kakršna je sijala iz Dori¬ nih črnih oči; svetile so se mirno kakor modro nebo. Zrle so v svet z jasno nedolžnostjo, na¬ znanjale pa stanovitnost in zvestobo. Devinu je hitreje bilo srce, ko se je spomnil njenih lepih čednosti. Kako je zagorela v obraz, kadar jo je nagovoril; kako ji je trepetala roka, ko jo je stis¬ nil pri odhodu. In prijetna mu je bila misel, da je bitje na svetu, ki se oklepa njega in ki je veselo le takrat, kadar se zjasni njegov obraz, žalostno in potrto, pa kadar vidi otožnost na njegovem obrazu. Na očeh mu vidi, kaj mu je drago in kaj ne. Kolikokrat mu je že razvedrila duha s svojim zvonkim smehom in s svojo naravno šaljivostjo. Kolikokrat gaje preseneti¬ la s svojimi pametnimi odgovori. Da v Ljudmilinem srcu klije ljubezen, je Devin lahko sklepal iz vsega njenega vedenja in ni se motil. Kaj pa on? Kadar se je spomnil na Pavlino, se mu je zdelo nemogoče, da bi kdaj mogel tako srčno ljubiti drugo žensko, pa naj bo še tako popolna in vredna ljubezni. Ljudmila se mu je prikupila s svojo milino in vdanostjo, tega si ni tajil. Pa tudi tega ne, dajo ima tudi on rad, toda samo kot brat sestro. Ali se torej sme tako igrati z njenim srcem? Ali njegovo poštenje ne zahteva, da zaduši v njenih prsih tleče iskre, preden vzplamte?... 261 13 Minila je zima, minila pomlad. Rožnik je raz¬ sipal dehteče rože po vrtovih. Ivanka se je tedaj po Devinovem nasvetu spet za nekaj ted¬ nov preselila v njegov vinograd v družbi z Ljudmilo. Devin je prav poredkoma zahajal k Rotnikovim, kakor je bil sklenil, in kadar je prišel, je očitno preziral Ljudmilo, kakor da bi zanj ne bila na svetu. Včasih jo je celo pokaral z ostro besedo, da se je dekle zaradi tega v samoti pogosto zjokala. Začela seje izogibati Devinu, ker seje bala njegove pikrosti. Zato je prav nič ni veselilo, da bi spremljala Ivanko; le iz ljubezni do nje, ki ji je ona znala najbolje streči, seje odpeljala z njo v Devinov vinograd. Tu sta bili že več tednov, Devina pa ni bilo blizu. Nekega popoldneva, ko sta se sprehajali po vinogradu, sta zaslišali voz na cesti in ko se je voz ustavil, se je prikazal Devin. »Si še živ? Mislila sem, da si na naju pozabil. Malo se meniš za svoje bolnike,« gaje pokarala Ivanka. Ljudmila pa je molče stala ob strani in si ni upala pogledati Devina niti mu podati roko. 262 Ko so prišli v hišo, je Ivanka spregovorila: »Prav težko sem te pričakovala.« »Zakaj? Mar te spet bolezen nadleguje?« »Mene ne, hvala Bogu, pa poglej našo Ljud¬ milo. Ali ne pojema kakor usihajoče cvetje?« »Ljudmila?« seje začudil Devin in se ozrl na dekle, ki je zardelo. »Zdaj je sicer rdeča, toda včasih je bleda kot stena. Nikar se ne sprenevedaj! Ti pa, Devin, jo temeljito izprašaj in povej, če so potrebna zdra¬ vila! Jaz pa bom poskrbela za kosilo.« Ivanka je odšla in pustila Devina samega z Ljudmilo, kije stala pred njim in povesila oči. »Torej bolna?« »Jaz? Prav zdrava sem. Ivanka se samo šali.« »Ne, ne!« Devin jo je predirno pogledal. »Sedite tu pred mano in mi dajte svojo roko.« Ljudmila bi najraje zbežala iz sobe, toda Devino v resni ukaz jo je pritisnil na stol. Nalahno in sočutno jo je prijel za roko in začu¬ til, kako se ji trese. »Vznemirjeni ste, gospodična. Bolni niste, toda vaše duševno razpoloženje ni normalno. V tistih letih ste, ko se človeku v srcu porajajo čustva, skrivna in nejasna, recimo fantastična, ko se ziblje v sanjah, ki se nikdar ne uresničijo. Vi sami tega ne veste, toda v neki osebi vidite svoj ideal in ga nosite v svojem srcu. Je tako?« Ljudmila je sicer slišala besede, toda v uše¬ sih so ji zvenele kakor nerazločno šumenje. »Razumete?« jo je vprašal Devin in pristavil s trdim odločnim glasom: »Otrok ste še in sme¬ šite se s takšnim praznim sanjarstvom.« 263 Ljudmila se je naglo vzravnala, odtegnila roko Devinu in pohitela iz sobe. Tako jo sramo¬ titi! Otrok in smešna ih kaj še vse! Kdo mu daje pravico, dajo s takimi besedami žali in ponižu¬ je? Zakaj mu ni takoj odgovorila? Zakaj mu ni pokazala, da...? Nit misli se ji je tu pretrgala. Kaj pa naj bi mu pokazala? Da se moti? V čem? In sploh, kaj je hotel s svojo grajo? Vrtelo seji jev glavi, ko je stopila na verando. Sedla je na stol v kotu, kjer je ob večerih pogosto posedala in poslušala ubrano slavčevo petje. Bridka žalost je legla Ljudmili na srce, stopi¬ la ji je v oči, in solze so se kot biseri zasvetile in se razlile po razvnetem licu. Zaman se je borila s hudo žalostjo. Zakrila si je obraz in žalostno zaihtela. " '—Devin je še nekaj časa ostal v sobi zamišljen in nemiren, potem pa je stopil na hodnik in ker tu ni bilo nikogar, je odšel k hišnim vratom. Zdelo se mu je, da sliši ihtenje. Pogledal je na verando in zagledal na klopi Ljudmilo z zakri¬ tim obrazom. Bila je zatopljena v svoje bridke misli in ni slišala Devina, ko je stopil na veran¬ do. Šele ko se ji je približal, se je ozrla in se ga prestrašila. Otrla si je solze in obrnila glavo stran, da bi zatajila svoje vznemirjenje. Devina je to ganilo; dekle, ki ga je s svojim nedolžnim smehom tolikokrat razveselilo, je videl objoka¬ no in zatopljeno v žalost. Stopil je k njej in jo prijel za roko. »Ljudmila,« jo je nagovoril z mehkim gla¬ som, »kaj vam je?« Ljudmila ni odgovorila. 264 »Kaj vas je tako hudo prizadelo?« »Nič, nič,« je odgovorila Ljudmila na pol glasno, neodločno. »Nič? Zakaj se pa solzite?« »Jaz? Saj se ne. Zakaj neki?« Ljudmila je skušala odgovoriti trdneje, toda njen glas seje tresel. »Ne?« je vprašal Devin, prijel njeno glavo in jo obrnil k sebi. Modre oči, ki so plavale v sol¬ zah, so ga gledale tako milo in proseče, da seje tudi njemu začelo mehčati srce. Devin je sedel zraven nje in jo prijel za roko. V srce se mu je zasmilila. »Užaljeni ste!« »Sploh ne!« seje branila Ljudmila. »O, da! Pa zakaj? Ker sem vam povedal res¬ nico. Mar ne?« »Prosim, da me zapustite.« »Ne, dokler se ne pomirite.« »Saj sem mirna.« »O, ne!« je dejal Devin in jo znova prijel za tresoče se roke. »Odkrito mi povejte, zakaj ste žalostni.« Ljudmila je bila v zadregi. Kakor ujeta ptica brez uspeha skuša zleteti iz kletke, tako tudi ona ni imela moči, da bi se umaknila od tega pogovora. »Zaljubljeni ste,« je nadaljeval Devin z meh¬ kim glasom. Kakšne so te besede? Kaj mu naj odgovori? Devin ni odnehal in jo spet vprašal: »Sem se motil? Zaljubljeni ste!« Ljudmila je nagnila glavo in tako hudo ji je 265 bilo pri srcu kot še nikoli. Devin je pogledal v njene modre, še mokre oči, globoko kot bi hotel prodreti do dna njene duše. Ljudmila se je skušala obrniti stran, toda magnetna sila ji tega ni dovolila in zreti je morala Devinu v obraz, v oči, iz katerih sta odsevala usmilje¬ nje in ljubezen. Tedaj se je Devin nagnil k njej, jo poljubil na čelo in ji zašepetal z nežnim glasom: »Ljudmila! Hočeš biti moja družica v življe¬ nju, družica do smrti?« Ali hoče biti?... Ljudmila se ni branila njegovega poljuba in solze so seji zasvetile na očeh, toda bile so sol¬ ze neskončne radosti. Devinu pa se je zazdelo, kakor da sliši krepki Dolnikov glas: »Izberi si hčer svojega naroda!« in zadovoljenje bil sam s seboj. Razgrnile so se meglice in sonce je sijalo na dvoje srečnih src... 266 14 In zdaj preskočimo deset, let, kratek čas v zgodovini, trenutek v vesolju, za človeka v moški dobi čas plodovitega dela in bojeva¬ nja, nepozaben čas, ki se ga vsakdo rad spomi¬ nja v sivi starosti. Tudi Devin je hodil trnovo pot, kakršna je določena zemljanom. V svojem težkem poklicu je našel le malo prave srčne hvaležnosti, ponajveč nekakšno hladno prizna¬ nje. Zadovoljiti ga je morala zavest, da je zve¬ sto izpolnjeval svoje dolžnosti, daje pri nekom ohranil nevarno bolnega rednika, drugje mater jokajočim otrokom, ljubljenega otroka obupa- jočim staršem. Nič manjše skrbi mu ni nalaga¬ lo in še večjo notranjo stisko je čutil, ko je moral gledati hud pritisk, pod katerim je prav v tej dobi vzdihoval njegov ljubljeni slovenski narod. Dela za narodno stvar se ni prestrašil, čeprav so letele nanj strupene puščice hudobnih nasprotnikov, tudi v najtemnejših časih ni obupaval in dočakal je sad svojega truda. Megle so se začele razprševati in jutranja zarja je naznanjala jasnejše dneve. Ves ta čas pa, 268 kadar seje vrnil na svoj dom truden in upehan od vsakdanjega napora, je našel ljubo zavetje pri domačem ognjišču v krogu skrbne žene in dveh zdravih otrok; tu je pozabljal na vsakda- nj e homatij e in neprij etnosti. Čitalnica, ki se je nekaj časa majala, je stala na trdnih nogah. Ustanovili so tudi posojilnico in dobro je uspevala. Na raznih krajih so skrbe¬ la bralna društva, da se je pouk širil med pre¬ prosto ljudstvo, politična društva in shodi pa so prebujali narod k zavesti in narodnemu ponosu. Ko je okrajni glavar videl, da nič ne more proti naraščajočemu navalu narodnega prebu¬ jenja, je postajal vse bolj čemeren, in ko je leta 1879 v njegovem kraju spet sijajno zmagal narodni kandidat, proti kateremu se še javno ni smel izreči, je čakal še leto dni v prepričanju, da se bodo vrnili prejšnji časi. Ker pa se niso vrnili in ker se zanj neugodna vlada ni hotela umakniti, seje umaknil on in odšel v zasluženi pokoj z naslovom vladnega svetnika. Komisar Kropeč še nikdar ni bil v takih zadregah, vsaj trdil je tako, kot tistega dne, ko je odstopil njegov načelnik in ko je prišel novi glavar, ki se mu je zdel pravi nepridiprav. Ker je že doslužil svojih štirideset let, seje dal upo¬ kojiti in odslej je mirno živel v mestu. Z Devi¬ nom sta si bila prav dobra in Kropeč seje celo vpisal v čitalnico, kjer je prebiral vse časnike od prve do zadnje strani. Pri volitvah pa je tudi Kropeč odslej volil narodnega kandidata. Ko je vse to zvedel bivši glavar, se je udaril po čelu: 269 »In jaz, neumnež, sem temu človeku zaupal. Zdaj se ne čudim, da smo pri tistih volitvah propadli.« Toda glavarje sodil napačno. Komi¬ sar Kropeč je bil prav toliko kriv za tak izid volitev kot žaba za dež. V mestu se je v tem času prav malo spreme¬ nilo, le za deset let so bili starejši vsi, kar jih v tem času niso odnesli na pokopališče. Med zadnjimi je bil tudi župan in na njegovem mestu je sedel dr ugi mož istega mišljenja ter z istim mestnim pisačem. Debelotrebušni »Kipfelbaron« ni vedel, kaj da bi počel z zlatim časom. Hodil je po mestu in s svojim zlobnim jezikom sejal prepir po hišah, dokler mu neke¬ ga dne, ko je krohotajoč se pripovedoval o naj¬ novejšem škandalu, ni počila žila v glavi in mu je tako smrt za vselej zavezala jezik. Tudi sodnik se je moral umakniti mlajšemu možu, vestnemu v službi, pravičnemu do strank; ta si je takoj naročil slovenske tiskovi¬ ne, ne meneč se za to, ali bo to po volji predsed¬ niku ali ne. Predsedniku to res ni bilo všeč, toda nova doba je tudi njega odnesla na Dunaj in njegov naslednik vsaj javno ni nasprotoval narodnim zahtevam. Vinko Rovan je bil pohlevna duša in ta pohlevnost mu je pomaga¬ la do stola c. kr. okrajnega sodnika nekje, kjer imajo tudi čitalnico, v katero seje takoj vpisal, in pevski zbor. In kadar pevci zapojejo »Hej, Slovani!« se jim pridruži tudi Vinko Rovan z mogočnim glasom: »Črna zemlja naj pogrez¬ ne tega, kdor odpade.« Hvalijo ga, daje narod¬ njak z dušo in telesom, čeprav mu slovensko 270 uradovanje noče izpod peresa. Rad pripovedu¬ je, kako hudo se mu je godilo na Štajerskem, ker ni hotel zatajiti svoje narodnosti in ker se nikdar ni vdal pritisku. »Jaz da bi se vdal? Rad bi ga poznal, ki bi me prisilil,« seje pobahal in s pestjo udaril po mizi. Pa, oj nesreča, vrata se odpro, prikaže se ženska kislega obraza in mu ukaže: »Nach Hause, Vincenz, sogleich!« In Vinko Rovan se brez ugovora naglo vzdigne in odide. Njegovi otroci govorijo samo po nem¬ ško in sin je v gimnaziji vpisan kot Nemec po materinem jeziku in materini volji. Vinko sicer zatrjuje, pa le kadar ni žene zraven, da seje to vpisovanje zgodilo brez njegove vednosti, in kadar pojde v Ljubljano, bo vsekakor zbrisal ta madež. Večkrat je šel v Ljubljano, sin pa je ostal v nemškem oddelku. Krasna Salbingova vila je bila po Dolnikovi smrti zaprta. Gospa Dora se je odpeljala na Dunaj in baje hudo zbolela. Pol leta pozneje je neki dunajski časnik poročal, da je gospa S., soproga višjega uradnika v ministrstvu, izgini¬ la z Dunaja v družbi nekega mladega častnika in da je gospod S. zahteval ločitev zakona. Mlinar Urh Dolinšek je tudi šel v pokoj, toda pokojnino si je sam določil pri sinu, ki mu je izročil svoje posestvo. Pridržal si je le majhno hišico z vinogradom, in tu, kadar nima dela, bere knjige in časnike ter se veseli, kako napre¬ duje narodna stvar. Kadar ga obišče Devin s svojim sinom Ivanom in hčerko Pavlino, star¬ ček oživi in menca z uvelimi rokami: »Seve, seve! Hudo se nam je godilo, toda z božjo 271 pomočjo smo preživeli vse in še bomo. Seve, seve, kdor bo živel. Mene pa bo Bog prav kma¬ lu poklical k sebi.« Vsako zimo pričakuje smrt, spomladi pa se začne popravljati, poleti se v toploti ogreva in okreva in jeseni mu zlata vinska kaplja razliva novo moč po žilah. Z brhko pevko Reziko seje poročil sosedov sin. Pridno mu je gospodinjila in čeprav je bila obložena z delom, ni pozabila lepih narodnih pesmi; svoje otroke jih je učila peti. Zadnja beseda je posvečena tebi, mila Pavli¬ na, svetla prikazen, ustvarjena za svetove, kjer "ne poznajo prevar in trpljenja, ne pa za našo revno zemljo, po kateri se trudi, napenja in muči revni človek, vzdihujoč po resnici, ki mu na veke ostane zakrita, hrepeneč po sreči, kije nikoli ne more doseči. Prvič sem te videl kot majhno deklico, ko meje pot peljala mimo Zelenega gradu. Letala si z obročem v roki po belem pesku pred gra¬ dom. Ko si me nenadoma zagledala, si obstala in zrla name, neznanca, s svojimi velikimi, črnimi očmi. Takrat, ko si živela v brezbrižno¬ sti, nisi slutila bridke usode, ki te je čakala. In tudi tedaj ne, ko sem te spet videl. Prišla si na prvi ples v belem krilu z rdečo kamelijo v črnih laseh in s šopkom rož v roki. Skoraj plaho si se ozirala po dvorani in poznalo se ti je, da ti ples ni zbujal v prsih pravega veselja. In videl sem te tudi tistega dne, ko so te peljali k poroki. Bleda kot marmornat kip si slonela v vozu, le oči so se čudno svetile in na velikem šopu, ki si ga držala v rokah, so se lesketale kapljice 272 kakor zmrzle solze. In potem - minila so leta - sem te spet videl, zadnjikrat. Ležala si na mrtvaškem odru, bela kot mladi sneg. Tihi mir je seval s tvojih upadlih lic. Tvoje sanjarske črne oči so bile zaprte na veke. Vedel sem, koli¬ ko si trpela, nedolžno trpela v življenju. In kadar se zdaj spomnim nate in na tvojo usodo, se mi porosi oko in iz žalostnih prsi se mi izvije vprašanje: »Zakaj si ti, ki si bila vredna vsake zemeljske sreče, morala do dna izprazniti čašo človeške¬ ga trpljenja. Zakaj ti?...« Zbirka LJUDSKA KNJIGA Pozabljene slovenske uspešnice Urednica Andreja Kmecl Josip Vošnjak POBRATIMI Uvod in priredba France Vurnik Ilustriral Karel Zelenko Opremil Herman Pivk Tehnično uredil Srečko Mrak Izdala Prešernova družba Upravnik in glavni urednik Ivan Bizjak Predsednik Ivo Tavčar Natisnilo DELO - Tiskarna V Ljubljani 1992 Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415/160/91 z dne 6.3.1991 šteje knjiga med proizvode, za katere se ne obračunava in ne plačuje davka od prometa proizvodov