IvaMIKL CURK DUM LUCET - BIBAMUS SODALES Ali in kako arheologi razumemo Stare - Nekaj primerov iz Slovenije Izvleček Za prikaz problema služijo trije primeri razlage arheoloških najdb na Slovenskem: L Ali moremo razumeti glirarium v rimskem žganem grobu, uporabljen za žaro, tudi kot simbol večnega življenja? II. Poškodovan ženski kip iz 2. stol., ki predstavlja tragično junakinjo, je H. G. Frenz prištel k noriško panonski skupini upodobitev Medeje. Vendar je - sicer slabo ohranjen - kip tako dobro klesarsko delo, da je jasno videti, da obe mali figurici, ki definirata vsebino mita, ne moreta biti otroka. Ena figura namreč jasno kaže starejšega, odličnega moža. Torej je pred nami ali neznan detajl iz Medejine zgodbe, ali kip vendarle ni predstavljal Medeje. III. Pivske posode, okrašene z realističnimi liki in (ali) z daljšim napisom (uvoženo brona- sto posodje, dragocene steklene čaše, terra sigillata, izjemna ACO čaša z dolgim napisom, skodelice tenkih sten in obrazne čaše), kakor tudi lokalno narejene hišaste žare in nekaj drugih primerkov pregle- damo z zornega kota, koliko okrasje priča o praktični vlogi posode (malokdaj) in o rabi pri magiji in kultu (predvsem za- sebnem, tudi grobnem). Abstract The discussion is based on the interpreta- tion of three archaeological finds in Slovenia: I. Can a glirarium serving as an urn in a 2nd-century incinerated grave also be understood as a symbol of eternal life? II. A partially preserved 2nd-century marble statue of a tragic heroine, identified by the author as Dido, has been interpreted by H. G. Frenz asa represen- tation of Medea. However, the small figures attached to the well-carved, even if badly preserved work cannot possibly represent Medea's two young children, since one ofthem clearly shows an elderly, high-ranking man ofvalue. Either this is a new, unfamiliar detail from the Medea story, or the heroine is not to be identified with Medea after ali. III. Drinking vessels, decorated with realistk figures and (or) long inscriptions (bronze vessels, mainly imported, dating from the lst century B.C. to the lst or 2nd century A.D.; glass beakers with reliefs and incarvings from the lst and 3rd centuries; Samian ware - terra sigillata; an ACO beaker with a long inscription; thin wal!ed pottery; face beakers), as well as locally produced house urns and a selection of pots with figures or inscriptions are analysed in regard to how much the decoration reflects their practical use (rare) or use for religious (private much more often than public, especially cemeterial) purposes. Za naslov sestavka izbiram del znanega napisa s čaše iz celovškega muzeja (v celoti se glasi vita brevis spes fragi1is accensum est dum lucet bibamus soda- 1,es). Najprej zato, ker so izbrani primeri, kijihje strokovna diskusija tako 8 Keria VI - 2 • 2004 osvetlila, da zdaj lahko govorimo o temi. Za besede v naslovu sem se odločila pa tudi zato, ker bomo gradili naš poskus med drugim tudi s pomočjo pri nas najdene, povedno okrašene posode za pijačo. I. Glirarium v ptujskem grobu iz 2. stoletja (sl. 1) Lončenemu panju ali sodcu je podobna velika posoda iz rumenordeče žgane gline, ki jo hrani Pokrajinski muzej na Ptuju. Leta 1962 je bila najdena skupaj z večjim številom posod v okviru poetovionskega glavnega vzhodnega grobišča v žganem grobu prav blizu trase itinerarske ceste na sever in vzhod. V grobu je služila za žaro, saj je vsebovala pepel in oglenino, ki so jima bili primešani drobci sežganih kosti. Poleg velikosti posode je zbudila pozornost tudi njena oblika. Na zgornjem delu trupa ima razmeščene luknje, ki vodijo v nekakšne ponvice in mostovže nalepljene na steno na notranji strani posode. Ustno odprtino pokriva težek in debel pokrov z dvojnim robom, tako da ga ni moč zlahka odmakniti (Šubic 1972, Y 135). Nihče od tistih, ki smo bili ob najdbi v muzeju, ni vedel, čemu bi posoda služila, dolgo časa pa tudi razni sogovorniki in strokovni obiskovalci muzeja ne. Za domačo rabo smo ji pravili kar »Žganjekuha«, čeprav nam je bilo seveda jasno, da je bil postopek pridobivanja žganja, destiliranje, rimski dobi neznano. Objava kuhinjskih posod iz Pompejev je pozneje pojasnila namen posode. Gre za glirarium, »kletko« in pitališče za polhe. Tako so male sive škrate iz bukovih gozdov kar pri hiši še malo poredili in jih, ko so se spravili k zimskem spanju, pokončali za poslastico sladokus.cem. V grobu so bili poleg glirarija še trije enoročajni vrči, po pet krožnikov in kadilnic in več čaš, odlomki dveh reliefnih volutnih ter cela tvrdkovna oljenka. V veliki posodi, glirariju, so pa ležali ob pepelu pokojnika deli steklene dišavne stekleničke, koščene igle in novec Anton- ina Pija. Inventar datira grob v drugo polovico 2. stoletja. Podatki o najdbi so že dolgo objavljeni (Mikl Curk 1986). Takoj je našla tudi svoje mesto v obravnavah sličnih najdb po provincah (Kolling 1986). Ponovno govorim o njej, ker vloga našega glirarija v grobu ni dorečena. V več objavah razmisleka o tem sploh ni. Sama sem bila spočetka (Mikl Curk 1986) še najbolj naklonjena misli, daje bila ob času pokopa vloga velike posode že pozabljena. Menila sem, da so tako posodo uporabili za žaro v grobu pač zaradi njene velikosti in masivnosti. Toda ko sem se bolj poglobila v rabo posodja nasploh in v sestav pogrinjkov v rimskih žganih grobovih po naših krajih ter v vlogo nekaterih pijač injedi - grobnih pridatkov (Mikl Curk 1985; ista 1995; ista 2000), sem začela razmišljati tudi drugače. Iva MIKL CURK: DUM LUCET - BIBAMUS SODALES. Sodobno izkopavanje je odkrilo v žganih grobovih Pl 92, Pl 93 in Pl 715 (Plesničar Gec 1972) v Emoni kot darovano jed na krožniku polžje hišice, v grobu Pl 92 tudi školjke, v grobu Pl 396 pa prosto v grob položene polžje hišice. Tudi v poročilih s starih izkopavanj po raznih grobiščih omenjajo lupine ostrig in drugih školjk. V grobu Pl 715 so bile na krožniku poleg polžjih hišic še kosti majhne živali. Pridatke moremo razumeti tudi izključno in celo prav radoživo vsakdanje. Polži so delikatesa slej ko prej. S svežimi ostrigami pa torej očitno niso Ljubljane oskrbovali hitri tovorniki od morja le v Valvasorjevem času! A če vidimo v grobnih pridatkih zgovorne Sl. 1 Glirarium, lončeno pitališče za polhe iz Ptuja. 9 simbole, potem razumemo polže in školjke v daritveni jedi za zagrobni čas tudi kot življenje, ki se je skrilo pod podobo kamna. In glirarij dobi podoben pomen. Polh je kot mrtev, ko spi. Glirarij je (če bridko resnico skrijem v vsakdanjo besedo) spečim polhom »začasen grob«. Pepel pokojnika v glirariju, ko ta prevzame vlogo žare, naj bi bil prav tako le navidezno mrtev in naj v pomladi večnosti spet oživi. Tako spremenjeno razumevanje nekaj nenavadnih predmetov v rimskih žganih grobovih nam omogoča, da drugače razmišljamo o vlogi grobnih pridatkov. Tako razumljeni grobni pridatki namreč niso le spremljevalci v večnost podaljšanega tostranskega vsakdanjika. Niso le dokaz preprostega, kar materialističnega predstavnega sveta, v katerem bi pokojnikom namenjali na poslednjo pot prav tiste predmete, ki so jih ti pogosto radi rabili za živa. Ko postanejo grobni pridatki predvsem tvarni simboli določenih pojmov, potem ti pojmi izražajo tako ali drugače upanje, da bodo pokojniki po smrti oživeli. Pridatki s svojo simbolno govorico krepijo to upanje in hkrati odganjajo misel - in strah, da je življenje s smrtjo končano. Pridatki prav zaklinjajo obnovo življenja v večnosti - so potemtakem tudi trajna molitev. Vrsta grobov, kjerje moč pridatke prevesti v govorico upanja, molitve, dosega vsaj 10 % vseh znanih upepeljenih grobov s pridatki. Tej analizi tu sicer ne moremo slediti v podrobnosti. Zdi se vsekakor, da o tej plati verovanja rimski pisni viri iz zgodnjega cesarstva ne govore, saj leposlmje največkrat prikazuje bivališče mrtvih kot hladen, vlažen in mračen pro- stor in posmrtno življenje kot žalostno lebdenje senc. Ne glede na taka ugibanja je tvarni arheološki vir tudi absoluten zgodovinski vir, posebej kadar poznamo njegove najdiščne okoliščine. Zato 10 Keria V7 - 2 ° 2004 menim, da nam poetovionski glirarij (sl. 1) res odstira pogled na zasebno in osebno verovanje. Ne predstavlja toliko verovanj samega pokojnika, prej govori o veri njegovih pogrebcev. In to verovanje se kaže kot dokaj visoko razvita, miselno kompleksna vera v posmrtno življenje (Mikl Curk 1985a, ista 1999, ista 2001). Bolj kot vprašanje za druge raziskovalne discipline se oblikuje naposled misel, da se vera, ki jo upamo spoznavati z opisanimi predmeti, od vere, ki jo posreduje znana rimska umetniška beseda, niti ne razlikuje toliko, kot je videti na prvi pogled. Obe obliki dojemanja tako pomembne življenjske stalnice, kot je smrt, sta morda zelo naravno sodili skupaj. Tista, ki jo posredujejo tvarni pridatki v grobovih, namreč predstavlja vero skupnosti, druga, izražena v elegični besedi, pa bol in obup ranjenega posameznika. II. Kip iz Noršincev v Prekmurju (sl. 2) Pred nekaj več kot 20 leti so našli v Noršincih spodnjo polovico rimskodobnega marmornega kipa, ki dosega približno tretjino naravne velikosti. Iz pohorskega marmora je izklesana stoječa ženska figura v dolgem drapiranem peplosu, ob desni nogi ima pa, kot je dokaj pogosta navada v likovni umetnosti 2. in 3. stoletja, dve človeški postavi, ki pojasnjujeta, koga kip predstavlja. Tip ženske kaže brez dvoma tragično junakinjo iz grško-rimske mitologije. Tako je v Noriku in Panoniji večkrat upodobljena Medeja (Schmidt 1992). Toda postavi ob nogi nista običajni upodobitvi otrok. O kipu sem sicer priložnostno pisala, a poglobljena strokovna objava zahteva znanje, ki ga nimam. V vodniku po stalni razstavi rimskega dela arheološke zbirke soboškega muzeja sem predlagala, da bi mogla junakinja biti Ifigenija, pozneje sem ugibala o Didoni (Mikl Curk 1998). V skupino upodobitev Medeje v Panoniji je kip uvrstil H. Frenz (1997), ki v malih dveh postavah vidi otroka. S tako poenostavitvijo se pa, dasiravno kot rečeno nimam posebnega znanja za obravnavo kamnoseških izdelkov, ne morem sprijazniti. Naš kip je sicer izredno slabo ohranjen, nikakor pa ni bil slabo klesarsko delo. Nasprotno, sodim, da sodi med boljše podobne izdelke iz antoninskega ali severskega časa v Noriku in Panoniji. Obe figuri ob nogah ženske v dolgem peplosu sta pri dobri osvetlitvi in skrbnem ogledu dokaj jasno spoznavni, zelo natanko izdelani in nikakor ne predstavljata dveh otrok - puttov, kijih srečamo na obeh teritorialno najbli~ih primerjavah iz Poe- tovione in iz Aquincuma. Zelo jasno je videti, da sprednja figura, obleče­ na v dolgo haljo, sedi na stolu s polnim naslonjalom. Jasno je videti tudi njene rahlo razkoračene in v tla uprte noge, skoraj zanesljivo je njena Iva MIKL CURK: DUM LUCET- BIBAMUS SODALES. 11 glava bradata in pokrita z gostimi, kodrastimi lasmi, morda prevezanimi s trakom. Gre skratka za starejšega moškega v častitljivi pozi, morda filozo- fa, in to v skladu s kanoni antične ikonograftje. Zadaj stoječa figura, ki se tesno tišči ob naslonjalo stolaje slabše spoznavna, dasiravno gre nespor- no za polgolo moško (mladeniško, mogoče tudi deško) postavo. Hrbetji delno pokriva kratko ogrinjalo, desnico pa polaga - dobro vidno - globo- ko prek ramena sedečega moža na njegove prsi. Sama v tej tesni poveza- nosti še vedno vidim zaščitniško gesto mlajše stoječe osebe napram sedeči, starejši. Takega para v Medejini zgodbi, kolikor je danes poznamo, ne morem najti. Obe mali figuri sem torej razložila kot Eneja, ki v goreči Troji s svojim telesom ščiti hromega očeta Anhiza in hkrati sega po njem, da ga odnese na varno. Dobro vem, da je možnost, da sem s to razlago zadela, enaka verjetnosti, da najdem iglo v seneni kopici. Vem pa tudi, da je imel spretni klesar kipa iz Noršincev pri svojem delu predlogo, ki jo je natanko posnel in ki ni upodabljala dveh otrok. Prav tako je dejstvo, da je bila Enejeva zgodba, celo prizor bega iz goreče Troje, v Panoniji upodo- bljena, l bezeugen. Bei weiteren GefaBen stimmt man den vorgehenden Beobachtungen bei (z.B. dass die unverzierten Eimer fiir den taglichen Gebrauch bestimmt waren, die nicht geklarte eingeritzte Inschrift steuert zum Thema jedenfalls nichts bei - Horvat 1990, Breščak 1982). Es wird aber auch erwahnt, dass die Dekor- motive (unserem Verstehen nach) oft nicht sinnvoll angewendet worden sind, besonders an der Massenware der spaterenjahrhunderte nicht. Die Herstellungstechnik der GlasgefaBe verlangt andere Verzierungs- arten. Die der Natur entnommenen Motive sind sehr selten, obwohl im Land hervorragendes romisches Glas gefunden worden ist (als Grab- beigaben in den Grabern von Emona in besonders groBer Zahl). Kom- men dennoch Naturmotive vor, dann auf kostbarem Luxusgeschirr, und sie sind vorziiglich gearbeitet. Aus Slowenien, aus Dolenjsko, der Region sudostlich von Emona - Ljubljana, wo die noch lebendige Tradition der reichen Eisenzeit angenommen werden durfte, sowie aus Poetovio- Ptuj stammen die Becher. Von diesen durften der Gotter-Becher von Črnelo (jetzt im Nationalmuseum in Ljubljana) und der gravierte Becher mit dem griechischen Trinkspruch von Novo mesto- Bršljin (jetzt im Kunsthis- torischen Museum in Wien) in keinem Handbuch liber romisches Glas fehlen. Diese beiden sind als dem Kultus fest verbunden zu betrachten, obwohljedenfalls vorerst dem individuellen Kultus der libatio, zusammen mit der Magie am Tische, welche den Genuss von Getranken begleitet, besonders den Genuss von Wein mit einem Wunsch nach Wohlbefinden, mit einem Trinkspruch also. Bis dahin ist es nur ein kleiner Schritt zum Totenkult. Die Efeu-Ranke des Kantharos von Poetovio - Ptuj kann so mit 30 Keria V1 - 2 " 2004 den beiden erwahnten Dimensionen dieser Vorstellung gut in Verbindung stehen. Dagegen wird hier die Meinung vertreten, die Gravur der Flasche von Ptuj deute mehr darauf hin, dass sie ursprunglich als eine Art von Widmung an die Gotter von Alexandri en gedacht gewesen sei und zugleich zu einem Souvenir aus dem Land am Nil geworden sei, da es jedenfalls ursprunglich eine spezielle landeseigene Flussigkeit, ein moglicherweise wohlriechendes 01 oder eine Pomade, enthalten hat. Wein z.B. ware