20. Car in kmetič.
Car si je sezidal palačo in pred palačo napravil vrt. Takoj pri vhodu na vrt je stala kočica, in v njej je živel reven kmet. Car je hotel kočico odstraniti, da ne bi kvarila vrta, in je poslal svojega ministra k bednemu kmetu, da odkupi kočico. Minister gre k kmetiču in mu reče: ,,Srečen si, car hoče kupki tvojo kočico. Ni vredna deset rubljev, a car ti jih ponuja sto." — Kmetič odvrne: ,,Ne, kočice ne prodam za sto rubljev." Minister nato: ,,No tedaj ti ponuja car dvesto." Kmetič odgovori: ,,Niti za dvesto, niti za tisoč je ne prodam. Moj ded in oče sta živela v nji in umrla v nji, in jaz sem se postaral v nji in bom umrl v nji, ako Bog da." - Minister odide k carju in mu pove: ,,Kmet je trdovraten; nihče ga ne pregovori. Ne ponujaj mu nič več, temveč kar zapovej, da se odstrani koča. Tako bo konec sitnosti."
Car reče: ,,Tako nočem." — Tedaj de minister: ,,Kako? Ali naj stoji nasproti palači trhla koča? Vsak, ki pogleda na palačo, bo rekel: lepa bi bila ta palača, le kočica jo kvari. Ali manjka carju denarja, da ne kupi ko-čice." — Toda car pravi: nKdor pogleda na palačo, bo rekel: gotovo je imel car mnogo denarja, da je sezidal tako palačo; in če pogleda kočico, bo rekel: gotovo je bil car tudi pošten. Pusti kočico!"
L. N, Tolstoj.