ŽIt pokopan* Po angleškem izvirniku A. Bennetta napisal Paulus. 10. nadaljevanje. «Kaj je?« je vprašal mirno in samozavestno, kakor se spodobi za moža postave, in odrival radovedne množice. «Pijan je! Pravi, da se piše za Aleša Blaža. Na kor je prišel, kričal je in motil cerkveno opravilo!« «0 —! Ali iina vstopnico?« «Sereda je nima! «Hc, mož, le kar lepo mirno se spravite odtod!« Prijel ga je za roko. «Pustite me!« je pravil Aleš Blaž in uslavljal. «No —! Ali bodete ali ne! Le kar lepo mirno —!« Drug polkaj je prišel od nekod. Starejši je bil. «Kaj je?« je vprašal dostojanstveno. «Pijan je! Nemir je delal v ccrkvi. Sedaj se pa ustavlja.« «Le lepo mirni bodite!« je rekel starejši policaj nekoliko sočutno. «Nisem pijan!« je ugovarjal Aleš. Ni še nikoli imel opravka s čuvarji javnega miru in-ni vedel, da se jim ne sme ugovarjati. «Le kar mirni bodite!« je ponavljal starejši policaj, topot brez sočutja. «Da!« Mirno je šel z njima. Spoznanje pride človeku včasi naglo kakor blisk. Množice so se razmaknile, ozka ulica se je odprla med r.jinii, spoštljiv molk je vladal vpričo Tsemogočne rok? pravice. Aleš se je hipoma ustavil. «Kje je moj klobuk —? Klobuka nimam!« «Scveda, —! Klobuk bomo šli še iskat! Le kar naprej, pa mir, sicer —!« Obotavljaje se je slopal med obema policajema. Roke j« nerv#>ano tiš6al y žepe. Kar mu zadenejo prsli na nekaj trdega. Na dan pride — vstopnica. «Tule je moja vstopnica —! Mislil sem, da sem jo izgubil! — Nisem pijan! Vsa stvar je odurna pomota! Pustite me pri miru!« Sprevod se je ustavil. Ljudje so pritisnili bližje. «Napačnega so prijeli —!« «Slaba bo prcdla možem postave —!« «Skandal —!« Starejši poiicaj je nervozno pograbil vslopnico.  «Hinko Brglez — je bral začuden.  «Prej pa je vsakemu pravil, da mu je ime Aleš  Blaž!« jc mrmral mlajši policaj.  «Tega nisem storil!« je krepko povedal Aleš Blaž.  Starejši policaj je osorno ošinil mlajšega s karajočiin pogledoni, si natančno ogledal ujetnika in končno dejal tovarišu: «Ni videti, da bi bil pijan!« — Obrnil se je k Alešu: «Veste kaj, gospod Brglez! Ali veste, kaj bi jaz storil sedajle, če bi bil na vašejn mestu? Šel bi in bi si koj kupil nov klobuk! Pa brž bi šel!« Aleš Blaž jc klel, kakor še nikdar ne v vseh petdesetih letib svojega življenja. Klel je po domače, klel po francosko, klel po špansko, klel vso pot do doma, še novega klobuku si ni utegnil kupiti. «Iz ccrkve so me vrgli, s policijo so me iztirali — z mojega lastoega pogreba! Ni bilo dovolj, da so me zanemarjali, dokler sem živel med njimi, ni dovolj, da sem zavoljo teh ljudi prišel v neznosen polažaj, — še to so mi slorili! Radovcden sem, kaj bodo prihodnjič počeli z menoj —. Njegov kelih trpljenja je bil poln do roba. Prekipeval je. Vib,ar je divjal v njegovi duši, lomil stebre, ki so podpirali njegovo slabotno in nezanesljivo voljo, ruval temelje njegovega mišljenja in hotenja —. V njegori duši s« je podiralo, rušilo —. Zavil je krog ogla in stopil proti «Trem zrezdam«. «Nisem za življenje! Ne znam živeti. še nwoj poberem svoja kopiia ter se odpeljem —. V svet pojdem in tam bom izginil —. Niti trenutka več nočem živeti mei temi ljudmi.« Obslal je pri hišnib vratih in hotel prijeti za kljuko. Pa vrala so se odprla in pred razdraženim Alešeaa je stala mati Barba v vsej svoji debelosti in obilnosti.  «Oooo —! Dober vcčer, gospod Brglez! Iskala seat  vas že in čakala! Rekli so mi, da ste menda na pogre bu. Dolgo vas ni bilo —! Pa bvala Bogu —! Že sve mtslili z Lenko, da ste nama ušli —!« V. «Nalij si št kave, Hinko! In vzemi si strdi na kruh in masia!« Z nežno vsiljivostjo je ponujala Lenka svojemu možu darove bogato obložene mize. Pri zajutrku sta sedela. Ob osmih je sicer že bilo, pa Aleš je rad polenaril in puščal ženici časa dovolj, da je pripravila zajutrk. Pogledal je po snežnobelih kangljicah in čašah, p» krožnikih in po srebrnem namiznem orodju, oko mu je obviselo na vitki vazi, iz katere je kimala svrže utrgana roža, zadovoljno si je pogladil brado in povihal brk« ter dejal: «Hvala lepa, Lenka! Bo dovolj!« Odložil je brisaljko, se prekrižal in vstal. «Sedaj pa pojdem malo pogledati po gospodarstvu.« «Le pojdi, Hinko! Pa tudi na vrt malo poglej!« Lenka je poznala svojega moža in dobro vedela, da tisto «pogledovanje po gospodarstvo« ni bilo druga ko sprehod črez dvorišče, ki se je redno vsako jutro končal na vrtu. Tam je njen gospod in zapovednik prebil svoj čas do obeda, hodil med gredami, in pod drevjem, dadil, bral in sanjaril. «Bom!« Poljubil je ženko na čelo, povedal, da bi za obed rad to in ono, poiskal palir® in tobačnico ter udobno edkorakal. Pred vrati je obstal. Poletno solnce je kzlo žc visoko po nebu in oblivalo z blestečo se svetlobo zeleno Irato pml hišo, vr! in rdečc strehe gospodarskih poslopij, nad travniki in njivami spodaj v dolini je valovel gorski zrak in gr-ičevje onstran doline je odevala sinja meglica. «Vroče bo danes!« je zasodil, si napravijal cigareto in premišljeval, kod uaj krene. Zadovoljnost in mir sta odsevala iz njegovega polnega, rdčekastcga lica. S-veže in brezskrbne so bile njegove krelnje. Za deset let se je pomladil, — četudi se je njegov rejeni irebvišček bolj in bo!j zaokroževal in že zdavnaj popolnoma onemogočil .pogled na konice njegovih čevljev. Ge so nebesa niii' in sieča, če se človeku v nebesih izpokiijo vse želje, če nuna tam nobenih skrbi vee, — potem je bil Aloš Blaž v nebesih. Oženil se je naimee. Kako je to prišlo, vprašate začudeni? — čisto enoslavno in po vseh zakonih človeške duše. Kakor neurje izčisti soparno, neznosno ozrae je, tako je prizor ob Hinkotovem pogrebu izčistil Alcševo dušo. že dolgo je ležalo na njegovi duši, — nekaj ležkega, soparnega, nevzdržnega, sam ni vedel kaj. Vkljub svoji bistromnnosti ni opazil, da brede vedno globlje v neznosen položaj, da se od dne do dne bolj odlujuje ljudem in da je vsemu temu kriv edini pa usodni pogrešek njegovega življenja — izogibal se je družbe, bežal je pred ljudmi, mesto da bi bil šel naravnost med nje. Dogodek v cerkvi pa je razoral in razbrzdal globooine njegove duše in spravil na dan in v njegovo zavest koprnenje, ki je dolgo let ležalo tam prilajeno in zatajeno, koprnenje po nekoin, ki bi se nanj oprl v svoji slabosti in zapuščenosti, ki bi ga branil pred krulimi udarti usodc, ki bi se Eanj brigal —. (Dalje prihodnjič). f*