št. 34. Nedelja 1. septembra 1935 Janez Rožencvet: Kraljevska kri IV. Ta nesrečni dan je prišel na dvor kraljevič Zorko, drugi sin sosednega kralja Črtomira, prijatelj in svak kraljeviča Bo-leslava. Milena, sestra Boleslava, je bila viti njegovo ženo, saracensko kraljično, ter spet oditi. Ali ko ga je Zinajida sprejela vsa v solzah, jo je moral vprašati, kaj jo je tako užalilo. Povedala mu je strašno resnico, ki ji je bila odkrita. Pv&hKH*— žena Zorkovega starejšega brata, kraljeviča Mirka. Ker Boleslava ni bilo doma, je hotel kraljevič Zorko samo spodobno pozdra- Kraljeviču Zorku je bila sicer resnica sicer že davno znana, toda čeprav je vedel, da se v tej hiši in deželi o najslavnejši zmagi kralja Veljka ne sme govo riti, ni v krvavem junaštvu še nikoli našel zla. Njegova misel je bila: Meč vlada nad življenjem junakov. Šele ko je videl grozo v očeh saracen-ske kraljične ter poslušal njene obupne tožbe, da tukaj zanjo ni več obstanka, in da mora vse pustiti in pobegniti, je začutil, da njegova misel ne more biti prava. In ko je prevdaril, da za nesrečno kraljično razen v tem gradu ni na svetu strehe, ker je njena dežela daleč, mogočni oče mrtev, sorodniki pa razkropljeni ali pa v vojskah pomorjeni, se mu je prelepa Zinajida zasmilila. V tolažbo ji je obljubil, da ji pomaga pobegniti. Tedaj se je kraljična Zinajida spomnila čudodelnega prstana. Dala ga je kraljeviču Zorku ter mu velela, naj odide, zvečer naj se pa s prstanom spremeni v orla in prileti na njeno okno. Potem se pomenita o pobegu in nihče ne bo nič slutil.' Kraljevič Zorko je odšel, poiskal daleč v gozdu jaso ter se tam z oprodo ustavil. Da bi bil sam, je poslal oprodp v gozd pogledat, če je kaj sledi divjačine. V samoti je kraljevič stvar mirno premislil in spoznal, da je preveč lehkomi-selno dal obljubo. Kralj Veljko je v poštenem boju z junaško pravico odrobil glavo sultanu Bajazidu. To bo morala tudi kraljična Zinajida spoznati, ko se bo umirila. Danes je resnica zanjo strašna, ker je nova. Čez čas bo sprevidela, da nima pravice zapustiti moža in sinčka, ki nista sultanove smrti nič kriva. In kraljevič Zorko je sklenil, da odvede kraljično Zinajido na najbližji grad svojega očeta, kjer naj ostane, dokler se ne pomiri. Brž ko bo tam varno spravljena, pove vse kralju Boleslavu in svojemu očetu. Zato je poslal oprodo, ki je prišel povedat, da je v gozdu dovolj divjačine, v najbližji grad svojega očeta, z naročilom, naj tam vse pripravijo za bivanje. On sam, je dejal, se bo še en dan ali dva spotoma na lovu pomudil. Kraljeviču Zorku se je zdel sklep tudi po drugem in tretjem premisleku dober. Zato je na jasi počakal, da se je zmračilo, nakar se je spremenil v orla, zletel proti gradu kralja Veljka ter sedel na okno kraljične Zinajide. Nesrečna kraljična je pa še zmerom hudo jokala in kraljevič Zorko ji ni mogel prav hitro dopovedati, kako naj zjutraj pojezdi na sprehod ter pridirja na ono jaso, odkoder jo bo on po skrivnih potih odvedel. Tako se je že zorilo, ko je kraljevič Zorko spet trikrat zasukal čudodelni prstan, se vnovič spremenil v orla ter odletel. Prav takrat sta se s svojim spremstvom vračala domov kralj Veljko in kraljevič Boleslav. Konjem tisto noč niso bili privoščili oddiha. Zato so stopali že počasi, a kraljevič Boleslav je začel ob zori spotoma stikati za divjačino po gozdu. Tako je prišel v bližino tiste skrite jase ter med drevjem opazil orla, ki je planil z višave ter poletel nizko nad gozdom. V trenotku je kraljevič Boleslav sprožil puščico in orla zadel. Zalet z višave je mogočnega ptiča navzlic smrtnemu strelu ponesel še malo nad drevjem naprej, in strelec je tekel pogledat, kam bo orel padel. Orel je bil pa kraljevič Zorko, ki je smrtno zadet vzdih-nil: »Moj Bog, umreti moram!« — pridobil ta hip spet človeško podobo ter obležal kraj jase, kjer se je pasel njegov konj. Kraljevič Boleslav je razgrnil grmovje in stopil na jaso. Groza ga je obšla, ko je zagledal pred seboj namesto ustreljenega orla kraljeviča Zorka s puščico v prsih. Z obupnim krikom je pokleknil k njemu. Kraljevič Zorko, ki ni bil še mrtev, je odprl oči, spoznal prijatelja Boleslava in dejal: »Ne jokaj, pravična kazen božja me je zadela, ker nemara nisem prav ravnal. Hotel sem odvesti tvojo ženo. Usmili se Zinajide!« — Več ni mogel povedati, ker je po teh besedah izdihnil. Kratko priznanje je obupno grozo kraljeviča Boleslava pri priči spremenilo v silen srd. Brez brige je pustil mrtvega Zorka na jasi ter stekel na cesto, kjer ga je čakal oproda s konjem. Zavihtel se je v sedlo in zdirjal za očetom. Ko ga je dohitel, mu je zaklical: »Ustrelil sem kraljeviča Zorka, ki je hotel odvesti Zinajido. !« Kralj Veljko se je na sinove besede zgrozil. Še bolj se je pa zgrozil, ko je videl sinov srditi obraz. Samim sinovim besedam kralj ni verjel in njegovega pripovedovanja sploh ni mogel razumeti. Sprevidel je pa, da se je moralo vendarle nekaj strašnega zgoditi. S sinom in spremstvom vred se je obrnil, pohitel v gozd ter našel na jasi mrtvega kraljeviča Zorka. Puščica, ki mu je tičala v prsih, je bila očitno res iz tula njegovega sina Boleslava. Boleslav je še enkrat povedal, kako se je vse primerilo, in kralj Veljko si je stvar tako razlagal, da je Boleslav orla zgrešil, a izstreljena puščica je nesrečno zadela kraljeviča Zorka, O vrtnarju In belih slonih Nekoč je živel vrtnar, ki je obdeloval tako velik vrt, da je moral ob eni zjutraj vstajati. Kes, le eno uro si je privoščil počitka vsako noč. Ker je pa tako garal kot črna živina, je postal suh in star in nadložen, dolgo pred časom, in povrh tega ga je mučila še pu-tika. Nekega dne je zasadil gredico čudovitih pisanih grašic; ko je pa drugega jutra na vse zgodaj prišel, je videl, da mu je nekdo vse grašice požrl. »Polži!« si je mislil vrtnar. In ko je bil nasadil novo gredo, je narezal tatu, in to pot je vzel s seboj peresnik; in vsakikrat, ko se mu je hotelo zadremati, se je dregnil s peresom in se spet zdramil. A pet minut pred eno, kaj je zagledal! Nič hujšega, kot starega ubogega zajčka, tako starega, da je koža kar visela z njega in da mu je bila bradica čisto bela. In krevsal je zajec prav tako kot on sam. Pa čeprav je bil tako star, vendar je, kot bi trenil pozobal vse njegove grašice in nato odkrevsal. Tedaj je vstal tudi v nar in ga poskušal ujeti. Vendar, če je zajček šepal, je šepal zato tudi vrtnar in čeprav sta jo oba kaj poca-si ubirala, ujeti ga le ni mogel. Skakljala sta, skakljala, dokler nista priskakljala do rožnega vrtička. Ko sta. se pa pripodi-la dotod, je zajček pojedel rožni listič, in komaj je to utegnil, se je že prelevil v mladega, bistrega zajca, ki jo je popihal urnih krač. Ubogi vrtnar je daleč zaostal in si mel oči. »No, no«, je mrmral; »no, no, no!« Tretjo noč je šel torej spet na stražo in spet se je s peresnikom varoval polžjih pasti iz pomarančnih lupin in jih nastavil med grašice. Ko je druge-go jutra spet prišel pogledat, grašice spet ni bilo, pasti so bile pa nedotaknjene »Potemtakem ne bodo polži!« si je dejal; »rad bi pa le vedel, kaj je? Samo ena mi ostane: danes ponoči bo treba preskočiti urico spanja, jo pre-bedeti in paziti na vso moč!« Sel je tako o polnorj in sedel na kraj gredice, da bi stražil. A postal je zaspan in vedno bolj zaspan, dokler naposled, ko je manjkalo samo še četrt ure do ene, ni mogel več vek narazen držati; in trdno je zaspal. Ko se je pa zbudil, so šle njegove grašice spet po zlu. Šel je zato drugo noč, da bi zalotil spanca in spet je priskakljal zajec, prav tako star kot je bil preden je po-hlastnil rožni listič. Požrl je vse male grašice in vrtnar jo je udri za njim; pa čeprav je tekel na vso sapo, zaiec je bil pri rožnem vrtičku le prej. Spet je pojedel list, in kot blisk je šinil od tam. To pot je pa tudi vrtnar snedel rožni listič, se spremenil v krepkega moža in se pognal v dir za zajcem. Danes mu zajec le ni mogel povsem uiti, bil je pa še zmeraj pred njim, ko je dosegal evojo luknjo. Izginil je v luknjo in vrt- nar je izginil za njim, zajec si je gre-bel pot skozi temo, in vrtnar si jo je grebel za njim, a zgrabiti ga za rep le še ni mogel in zajec se ni mogel prav rešiti — ne, to se mu ni posrečilo, čeprav je grebel kot besen. Tedaj se je pa zajec prigrebel do ogromnega frne g>i brezdna in vrtnar, !;i mu je bil za petami, je zdajci začinil, kako strmoglavo pada v neznane globine. Ni pa padal dolgo: le ko je sedel, je videl, da je zajca izgubil izo.e-l ii\ V jami je bilo temno kot v rogu. Vendar je pa lahko opazil neka] ogromnih belkastih postav. Prižgal si je torej žveplenko, da bi videl, kam je zašel,... tedaj je spoznal, da je padel med čredo dvajsetih ali tridesetih belih slonov, ki so vsi ležali po tleh in spali. Eden izmed njih se je tedaj zbudil in ga pobaral, kdo je in kaj neki počne tukaj? »Nekega zajca sem preganjal, pa sem padel v to luknjo«, je povedal vrtnar. Beli slon se je silno začudil. »Kaj!« je zatrobil, »ti si -> »•oal loviti našega strašnega gospodarje in vladarja, ki se mu nihče ne drzne odreči pokorščine?« »Prav res, kaj bi lagal!« je priznal vrtnar. »Ali s tem vendar ne misliš reči, da ste vi beli sloni vsi sužnji enega samega neumnega starega zajca?« »Kajpada emo,< je potrdil ^veliki »In ga ubogate v vsem, kar vam zaukaže?« se je čudil vrtnar. »Seveda ga,« je rekel slon. »In če ga ne bi ubogali? Kaj bi se potem zgodilo?« »Ne vem,« je rekel, »ni ga še bilo, ki bi se bil predrznil to poskusiti«. »Pa ti poskusi!« je rekel vrtnar. »Prav nič se ti ne bo zgodilo! Upri se pa boš videl.» »Kako se naj pa upremo?« Ali vodi kakšna kot iz te luknje?« «Da, ena vodi«, je rekel slon. »A strašni zajec nam je prepovedal iti na plan.« »Potemtakem pojdi ven!« ga je nagovarjal vrtnar. »Pokaži mi pot in vsi skupaj jo mahnemo za teboj.« Beli slon je tedaj zbudil vse druge in jim pojasnil načrt. Nato so se vsi skupaj začeli riniti po ozkem podzemeljskem hodniku, ki je vodil iz jame. Niso pa še prišli daleč, ko so zadeli na zajca, ki jim je baš prišel nasproti in jim zastavil pot. »Nazaj!« je zavpil zajec in vsi sloni so se že hoteli obrniti in ga poslušati. Vrtnar se je pa postavil v bran: »Čisto nič se te ne bojim. Saj si le star, nebogljen zajec!« »Boš že videl, kaj sem!« je zarjul zajec s strašnim glasom in pred očmi vseh je začel rasti na vse strani in njegovi zobje so postali ostri kot ti-grovi in bliski so se mu užigali iz oči. Divje renčeč se je zagnal na prvega slona in se mu zagrizel s. mehki rilec, »Zato, ker me nisi ubogal!« je za-renčal. Vrtnar se ga ni pa prav nič ustrašil, in velik in srdit kot zajec je skočil nanj, ga zagrabil za golt in pričel se je obupen boj na življenje in smrt. Zdaj je zmagoval vrtnar in tiščal zajca k tlom, zdaj spet zajec, ki je skušal pre-grizniti vrtnarju goltanec. Naposled je pa le zmagal vrtnar, ki je tako dolgo davil zajca, da ga je zadavil. Ko je bil boj dobojevan, so se sloni spet vzdignili na pot skozi hodnik in tako prišli na piano. »Dobro, ali boste zadovoljni, če boste odslej moji beli sloni?« je vprašal vrtnar. »Kajpak! Kaj neki ne bi bili!« so veselo zatrobili sloni vsi hkrati kot v zboru. Vrtnar je bil sedaj, ko je imel toliko belih slonov, silno bogat in ni mu bilo več treba garati na vrtu. Namesto tega si je postavil majhno, udobno hišico zase in velikanski hlev za slone. Tu so živeli srečno vse večne čase. A to je bilo čudno: zajec, ki je pojedel rožni list, je bil mlad le eno noč, vrtnar se je pa pomladil za zmeraj in vse svoje žive dni ni bil nikoli več star. ^anilo Gorinšek: Vebela Punčka naša kot čebela do večera se nadela: zjutraj ji je treba vstati, s postelje se skobacati, potlej mora glasno vpiti, ker se treba je umiti, a potem kar brez odmora sukali jeziček mora. Nikdar nima časa sesti, saj stoje še mora jesti, a popoldne kar od kraja treba je, da ponagaja. Je li čudež, če čebela do večera se nadela, če tedaj nič več ne more, kakor — spati le do zore?! Danilo Gorinšek: Strah Naokrog le noč pokojna, niti žive duše ni, fantič le ob oknu straži, prav široko zro oči. Lahen vetrič se priziblje, grmi zatrepečejo. Fantič pravi si: »Duhovi tajne si šepečejo.« Za vasjo, nevzdramno spečo pes zalaja zdaj močno. Fant ugiblje: »Znak duhov to za začetek bitke bo!« Tam za miškami po vrtu črna mačka se podi. Fantič vztrepeta: »Duh prvi zdaj na okno navali.« Okno fantič zaloputne in pred vrata brž zapah, a duhov ni oq nikoder, bil je samo v srcu — strah! Josip Vandot: Sreča čevljarja ffirtavcGa Čevljar Frtavček je bil sicer majhen možiček, a vendar si je na teden več prislužil nego tesar Berdajs, ki je bil velikan, da se ga je človek ustrašil, če ga je srečal. Saj je bil čevljar Frtavček droben in priročen, da mu je dreta kar sama polzela med rokami in mu je kladvece nevzdržno udrihalo po drobnih žebljičkih, zapičenih po trdih podplatih. Frtavček se je sukal na nizkem, okroglem stolčku sem in tja, tja in sem, nabijal po usnju, vlekel dreto in godel. In glejte — še preden ste prav pomislili, že so bili vaši čevlji popravljeni in so se vam zdeli še lepši kot takrat, ko so bili novi. Ker pa je Frtavček le malo računal za svoje delo, ni bil Bog si ga vedi kako bogat. Pa mu do bogastva tudi ni bilo kdo ve kaj. Le to si je želel, da bi ga sreča pogledala z lepim očesom vsaj trikrat na leto. A razen pri delu ni imel sreče nikjer. To pa ga je bolelo in je venomer preudarj&l, kako bi prišel do sreče in jo prisilil, da bi se mu s letu vsaj enkrat nasmejala, če že noče, da se mil trikrat nasmeje. Ves dan je pridno delal v svoji delavnici, ob nedeljah pa je rano vstajal in hodil od jutra do večera, po polju. Ljudje so ga videli, kako se je tu in tam pripognil in pozorno ^srV'ovn!