Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, 15. decembra 1935.
Štev. 50.
Cena 1 Din.
Naročnina : doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom
letno 100 Din, Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi

oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Naročnikom
i širitelom.
Te vrstice so tak važne, da je vsaki naročnik mora premišleno prečteti. Že desetletja davajo nesebični rodolübi naše liste našemi lüdstvi do rok i pri svojem velikom trüdi ne samo, ka trošijo svoje düševne moči i še vrednost svojo, ar delajo vse brezplačno, nego trpijo še škodo v svojem poštenjej i vu svojoj vrednosti. Keliko špotov so mogli i morejo prestati samo zato, ar pravico glasijo i Kristušove vere jakosti širijo ! I teliko naročnikov je naše liste naročilo i ne plačalo, da dug ide ne na jezere, nego na desetjezere. I te dug teži tiste, ki so nesebično delali za naš narod, ar do ga mogli oni povrnoti, čeravno pri tom gmotno na nikoj pridejo. Poleg naročnikov so pa krivi tüdi ništerni širitelje — pretežna večina je dobra, nesebična, zaistino Kristušovoga düha — šteri so pobrano naročnino za svoje potreboče potrošili, našim listom pa s tem napravili to velikansko škodo, ka so se zadužili i morajo poleg nevernosti širitelov ešče intereše plačüvati od dugov.
To stanje pa je nastalo tak, ka so naročniki ne šteli zarazmeti važnosti kat tiska, ne šteli spoznati reči Cerkve, štera je neštetokrat opominala iz vüst sv. Oče i škofov, naj podpirajo Z naročitvijov i rednim plačüvanjom kat. tiste. Vnogi je čakao do zadnjega, i gda bi mogeo plačati, te je list vrno ali se pa več ne zglaso, čeravno je bio opominan. Večkrat smo opominali leto za letom naročnike i širitele, naj svojo dužnost spunijo. Ne so bogali. Zdaj je prišla Zadnja vöra opominanja. Smo razposlali vsem starim dužnikom Položnice, naj dug poravnajo. I zgodilo se je, da so se nešterni odzvali našemi vabili i ga poravnali, a večina se pa ali ne niti oglasila, ali pa Položnice z opominom nazaj poslala. Do novoga leta počakamo. Po novom leti pa izročimo vse stare dužnike odvetniki, naj naš dug izterja. če do pri tom jerjanji odvetniški stroški večkrat vekši, kak je naročnina, mi ne smo krivi. Čakali smo leta duga, prosili, opominali. Če je na vse bio penez, samo na to ne, ka slüži pravici, poštenosti, božemi Kralestvi, zveličanji düš, te naj nišče ne krivi nas za morebitne stroške, nego samoga sebe.
Za novo leto stalno i odločno naznanimo, da nikomi ne damo naših listov na porgo. Vsaki mora naročnino najmenje na eden mesec naprej plačati. To je zakon za vsaki list, za naše tüdi. Zdaj decembra meseca se mora naprej pla-
čati za januar. Zato dobite čeke
v Novinaj še te mesec, da svojo dužnost lejko spunite.
Širitelje samo teliko Novin ali M. Listov dobijo, keliko penez naprej notri pošlejo. Zato naj na Položnice zadnjo stran gorzapišejo, gda peneze pošlejo, za keliko naročnikov je te penez.
Tri vala za naše tüdi v
Franciji, Ameriki i povsod. Pamet i poštenost spoznata, da se mora naprej plačati tisto, ka se proti mora plačüvati na pošti v poštnini, v fabriki za papir, v tiskarni pa delavcom.
Vsaki tjeden okroglo 1800 Din. moramo plačati za Novine. Kje pa vzememo to vsoto, če naročniki ne spunijo svoje dužnosti.
Ki ne plača naprej, naših listov ne dobi. Prosim, da te odlok vzeme na znanje vsaki naročnik i vsaki širiteo.
Črensovci, 1935. dec. 8.
Za Novine in M. List
Klekl Jožef, lastnik
Da dosegnejo svoj namen.
Komunistična vzgoja mladine.
Dokeč de nas tlačila ta grozna gospodarska stiska, dokeč delavec ne bo meo dela ali pa za svoje delo ne dobi bar malo bole pravično plačo, dokeč kmetje ne bodo meli bar telko, da bi lehko oblačili svojo drüžino, da bi bilo na najpotrebnejše kühinjske stvari, sol, petrol, špice itd., tak dugo je komunistično gibanje preci nevarno. Oni nam najmre obetajo svoj raj, gde bi šče znan takše drevje spovali, ka bi ž njega lehko trgali ne samo jabuka, nego zraven pečeni krüh, kiflece, žemle, klobase ; tüdi peneze bi lehko cmülili ž njih. Ešče Adami pa Evi pred grehom znan ne tak dobro bilo, kak bi nam bilo v komunističnom paradižomi.
Jako lehko je gnjesden kričati proti krivicam, ki se nam godijo. Jako lehko je lüdi šuntati, gda so v takšoj stiski, ka od nevol ne vejo kam bi se djali. V takšoj priliki je človek za vse pripraven, samo da se nekaj spremeni, da ne bo tak naprej, kak je dozdaj. Nato pa malošto pomisli, da če je potrebno kaj spreminjati, ka bi tak spremenili, ka de nam bolše, ne ešče hüjše. No, komunisti nam obetajo vse to, ka nam zdaj fali i teda nikših nevol več nemo meli. Nas preproste lüdi ščejo zapelati. Mislijo, ka smo mi takši norčeki, da bomo vsi za njimi leteli, kak so Arabci šli za Mohamedom, gda je začno novo vero oznanjüvati. Pa telko smo se že navčili, da bomo s svojov glavov mislili i se dali voditi jedino od sv. Materecerkve, ki jedina zaistino išče samo naše dobro, zemelsko i večno, štera je za siromaka mela vsikdar največ lübezni i je zdaj ravno takša.
Cerkev pa je komunizem obsodila i dela proti njemi, zato ar nam komunistični navuki ne obetajo nikaj bolšega, nego ešče vnogo vekše nevole kak jih dnes nosimo. Zednim pa, ar je komunizem najvekši neprijateo Boga i sv. vere, teda našega zveličanja. Sam vrag se je oblekeo v komunistični kaput, ar misli, da bo tak največ düš lehko vničo na veke. Samo poglejmo, kak delajo komunisti v Mehiki, i bomo videli, če ne to vrajže delo.
Mehiška vlada generala Cardenasa se je z vsov silov vrgla na mla-
dino. Toj v šoli vceplavle svoje navuke, dokeč jo majo v rokaj. Vsi vučitelje majo strogo zapovedano, da morajo Vseširom deco tak včiti i vzgajati. Šteri ne bi spuno te zapovedi, zgübi taki slüžbo. Poglednimo samo nekaj slüčajov te njuve vzgoje:
Deca morajo Prinesti v šolo križe ali drüge sv. podobe, potom jih pa morajo v šoli spotreti, raztrgati i zažgati. I da bi se s tem „vzgojnim“ delom ešče bole postavili tüdi pred javnostjov, slikajo takše prizore iz šole i slike razširjajo med lüdmi. — Ešče bole jasno nam posvedoči, da se je zaistino sam šatan oblekeo v komunistični kaput, sledeči dogodek : Vučitelica naroči deci, naj drügi den pridejo v šolo brez zajtrka. Deca bogajo. Kda pridejo, prinese vučitelica razpelo ali Jezušovo podobo, ga postavi na sto i zapove deci, naj pokleknejo pred razpelo i naj prosijo Boga za zajtrk. Kda nekaj očanašov zmolijo i zajtrka nega od niked, se začne norca delati z njuve vere v Boga, ki ga nega, ar jim ne da zajtrka, gda ga tak lepo prosijo. Če bi bio, bi ga dao. Nato pa vodi deco pred podobo ministerskoga predsednika generala Calderasa. Pa jim zapove, naj tü prosijo zajtrk.  Po prvoj prošnji se dveri odprejo i deci se prinese zajtrk, ki so ga že prle v te namen pripravili. — Pri takšoj vzgoji se deca, ki ovači v šoli reči ne čüjejo od Boga, zvün, če jim doma dobra mamica ešče kaj pove, morajo ščista spokvariti i gda zrastejo — podplati. Te bo na zemli komunistični paradižom.
Pa ne samo deci takše bogokletne reči pripovedavajo. Tüdi vučenjacje so že tak zablodili, da se jim lehko najvekše norosti pripovedavlejo i je poslüšajo. Tak je v ednoj palači bilo velko zborovanje Samih profesorov. Vküp so je pozvali, da se jim razloži komunistični navuk. Nastopali so različni govorniki. Se razmi, da je bila njuva glavna naloga dokazati, da nega Boga. Eden med temi govorniki je etak dokazao, ka nega Boga:
„Da dokažem, ka Boga nega, ga zovem, da zrüši kupolo, pod šterov stojim, če zaistino je. . . i počakam nekaj hipov, da njemi dam časa, da me vniči“. Govornik nekaj časa čaka i da Bog bogoskrunca ne vničo, mogočno zakriči: „Vidite, da Boga nega !“ I te dokaz zdaj širijo po vseh komunističnih šolaj. 
Iz toga se vidi, da je namen komunistov najprle Boga vmoriti v srcaj vernikov. Potom bodo širili svoj paradižom. Mi pa le znamo, da raja brez Boga nega i ga ne bo.
Za novo prevreditev občin.
Kak je znano, nas je dne 20. XI. obiskao naš novi ban dr. Natlačen v Soboti. K njemi so prihajale do kesnih večernih vör razne deputacije, štere so se tožile g. bani od nevol i neprilik, s šterimi se more boriti naše siromaško lüdstvo. Pri tom se je videlo, da največ brige delajo občinske zadeve. Nešterni kraji bi se radi izločili iz te ali one občine i pridrüžili k drügoj, štera je bole primerna za bogše rešavanje njuvih zadev, štere okolščine so odločüjoči faktorji ob komasaciji občin ne jemali v poštev; v drügih mestaj je pa ta nevola, da je sedež občine ne na pravom mesti, ka previdijo že tüdi oni, ki so to zakrivili, samo ka zdaj so več ne šteli popravlati, ka se njim drügi ne bi smejali. Nešterni občani se dosta trüdijo, da bi se takše zadeve spravile v sklad z vsemi potrebami, štere bi bile v korist celoti, a drügi stojijo ob strani i se ne mešajo v potek rešavanja, ar njim gotove osebe stojijo za hrbtom i bi njim ob toj ali onoj priliki dale škodljive vdarce, če ne bi ostali nevtralni. Oni, šteri majo premalo dokazov za svoje zahteve, si v sili pomagajo s preci osovraženim grehom — z lažjov. Glavno je pri celom, da njuvo obvala i več vala na merodajnih mestaj, če se odločüjočim faktorom lokalne zadeve v drügoj lüči dajo naprej.
Tak sta prišli pred g. bana tüdi dve deputaciji iz severovzhodnoga kota murskosobočkoga sreza v zadevi sedeža občine. Prva je bila sestavlena iz samih občinskih odbornikov, šteri so z bojazni, ka zgübijo svoje važne funkcije i na pritisk vplivne osebe v občini šli v protinapad drügoj trezno mislečoj i objektivnoj deputaciji, štera dela na to, da po uvidevnih lüdeh spravi sedež ta, kama spada.
Eden delegat iz prve deputacije je zatrjevao i prepričavao g. bana, da je sedež občine popolnoma na pravilnom mesti — čeprav je nikelko 100 m od drž. meje — ar je po njegovom že od nigda bio tam sedež notarijata: Možakar pa je ne pomislo na to, da so po svetovnoj bojni nastanole popolnoma drüge okolščine i potrebe, štere nemremo primerjati z nigdašnjimi, kda je ta kraj meo ščista drügo okolico i je slüžo bogše drügim interesom. Ta isti delegat je sam priznao, da Slov. jezika ne obvlada i je zamučao dejstvo, da je tüdi v tistom kraji, kam se namerava prenesti sedež, bio nigda sedež notarijata i so za to lepi uradni prostori na razpolago. To je torej zadeva, gde ne trbej dosta premišlavati, nego jo kem prle rešiti v dobro nacijonalnim interesom.
(Te članek je prineseo tüdi „Slo-venec“. —Op. ur.)
Razgled po katoličanskom sveti.
Ljubljana. Križ njim je bio na poti. Kda se je vršio evharistični kongres v Ljubljani, sta krasila našo univerzo dva križa, eden v zborničnoj dvorani, drügi na balkoni. Katoliški akademiki so smatrali to za svojo dužnost, da kak verni sinovi slovenskoga naroda v tistih kongresnih dnevih postavijo na univerzo križ, sveto znamenje vsega slovenskoga naroda. Pa nešternim akademikom, tistim, ki bi radi ruski paradižom prenesli k nam, je to ne bilo po voli. Križ na univerzi ! To njim je ne šlo v glavo. Šče zdaj njim to ne da mira. Na univerzi, ki je „predstavnik znanosti, napredka in svobode je bio križ. Čüdno, da njim je križ tak strašno na poti. Pa so znan pozabili tej neprijateli križa, da so tisti časi minoli, kda je vera smela i morala biti samo notranja privatna zadeva vsakoga katoličana, v javnom živlenji v parlamenti, v šolaj, na univerzaj itd.
pa se je ne smela pokazati ! Minol so tisti časi, kda si smeo doma moliti krščansko živlenje gojiti, kak si šteo, a v javnom živlenji si pa ne smeo reči povedati v obrambo vere ne v parlamenti, ne pri vzgajanji mladine, ne v šolaj i nindri ne. I da je šlo katoličanom v telikih državah tak slabo i da je vera v telkih državah trpela, toga je bila kriva premala odločnost katoličanov. A zdaj je, hvala Bogi, tomi konec ! Zato po vseh katoličanskih državah (Španija, Belgija, Holandija itd. vstajajo odločni katoličani. I ka je najbole razveseljivo je to, da se vsešerom ravno katoličanska mladina dobro drži i ta nam davle vüpanje v bolše čase. Zato ednoga ne pozabimo: tistoga, ki se boji križa, bojmo se tüdi mi, to se pravi, ne dajmo se nikdar od takših voditi !
Škandenavske države so zvekšega luteranske. Katoličanov je 34 jezero.
2
NOVINE
15. decembra 1935.
NEDELA
tretja v Adventi.
Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Filipljanom (4, 4-7.) Bratje ! Veselite se vedno v Gospodi ; znova pravim: Veselite se! Vaša milina naj bo znana vsem lüdem, Gospod je blüzi. Ne bodite v skrbeh, nego v vsem razodenite svoje želje Bogi v molitvi i prošnji z zahvalov. In boži mir, ki vsak razum presega, bo varovao vaša srca in vaše misli v Kristuši Jezuši, našem Gospodi.
*
Evangelium sv. Janoša I.
Vu onom vremeni: Poslali so Židovje z Jeružalema dühovne, i Levite k Ivani, da bi ga pitali: Ti što si? I vadlüvao je, i ne je tajio: i vadlüvao je: sam ne jas Kristuš. I pitali so ga: ka si tak? Eliaš si ti? i odgovoro je: ne sam. Prorok si ti? I odgovoro je: ne. Pravili so zato njemi: tak što si? naj odgovor damo onim, ki so poslali nas: ka praviš od tebe? Veli: jas sam glas kričečega vu püstini: Ravnajte pot Gospodnovo, liki je velo Izaiaš Prorok. I ki so poslani, bili so z Farizeušov. I pitali so ga, i pravili so njemi: Zákaj tak krstiš, či si ti ne Kristuš, niti Eliaš, niti Prorok? Odgovoro je njim Ivan govoreči: jas krstim vu vodi, na srejdi je med vami stao, šteroga vi ne poznate. On je, ki za menom pride, šteri je pred menom včinjeni ! komi sam jas nej vrejden odvezati remenje obüteli njegove. Eta so vu Bethaniji včinjena prejk Jordana, gde je Ivan krsto.
Sredi med vami pa stoji, šteroga vi ne poznate. (Jan. 1, 26).
Sv. Ivan Krstiteo je kak spokorni predgar pripravlao srca lüdi na to, da bi vredno gori sprijali oblüblenoga Odrešenika Jezuša Kristuša. V püstini je živo. Vsi so ga hodili poslüšat i vnogi so se spreobrnili. Nešterni so celo mislili, da je on sam te oblübleni Odrešenik. Pa on je ponižno pripoznao: „Ne sem jaz. Nego sredi med vami stoji, pa ga vi ne poznate“. — Mislo je s temi rečmi na Jezuša, na šteroga je s prstom kazao : „Glejte, Agnjec boži ! “
Lüdje dnesden tüdi vsepovsedi iščejo odrešenje od svojih nevol, križov i težav, samo tam ne, ge bi mogli. Iščejo ga v telesnom vživanji, v bogastvi, v penezaj itd., neščejo pa viditi ! Njega, ki njim edini more pomagati. Kak sv. Ivan Krstiteo, tak tüdi še zdaj predgari gučijo lüdem: „Sredi med vami stoji, pa ga ví ne poznate“.
Jezuš Kristuš je med vami v podobi bele male hostije. Ali kelko se jih obrne do Njega s pravim zavüpanjom ?! Kelkokrat idemo mimo cerkve, pa ne pomislimo, što je notri. . . i da bi ga šli obiskat, da bi si ž njim pogučali kak prijateo s prijatelom i Njemi potolažili svojo siromaščino, toga ne včinimo. Pa či gli se tü i tam najde kakša pobožna düša i Njemi skaže lübezen i čast, ki Njemi ide, kelko je pa takših, ki se sploj ne brigajo za Njega, Ga neščejo poznati. I mi ešče iščemo svojo tolažbo v svetnom bogastvi. Kak slepi smo vendar i ne vemo, da je Jezuša poznati i Njega lübiti najvekše bogastvo i sreča.
Jezuš je med nami s svojimi navuki, zapovedmi, a mi se jih ogibljemo, neščemo jih poznati. I vendar spolnjevati bože zapovedi i tak Bogi slüžiti se pravi kraljevati. Pa mi toga ne vemo.
Vsakši človek je na boži kejp stvorjeni, vsi smo deca ednoga nebeskoga Oče, vse nas je Jezuš odrešo i li ne pomislimo, da je pravzaprav v vsakšem človeki Kristuš. Pa Pogledni düšo tvojega bližnjega ! Ali je ne v njegovo düšo vtisnjeno znamenje božega detinstva, tak kak v tvojo? I nam je le tak težko spunjavati zapoved lübezni do bližnjega. Vej če lübiš svojega bližnjega, lübiš z ednim v njem tüdi Kristuša. Zakaj toga neščeš pripoznati?
Zato se pa trüdimo, da spoznamo Jezuša v tom, kak se nam kaže, da Ga bomo lübili i Njemi slüžili, potem nas ne zadenejo reči spokornoga predgara Ivana: „Sredi med vami pa stoji, šteroga vi ne poznate“.
AMERIKA.
Vsi amerikanski škofje so izdali sküpni pastirski list v šterom ostro obsojajo preganjanje katoličanov v Mehiki. V Nev Jorki so katoličani napravili velke demonstracije proti mehikanskim preganjalcom. Posebno so odločno nastopali dijaki.
Politični pregled.
Domači.
Okrajni odbor JRZ za dolnjelendavski srez je bio zvoljen na sestanki dne 8. dec. t. l. Sestanka, ki ga je pozvao naš poslanec dr. Klar, so se punoštevilno vdeležili zastopniki vseh krajevnih odborov te stranke, štera se je v jako kratkom časi ustanovila že v vseh občinah. Na sentanki je vladala edna vola vseh i so bili zvoljeni :
za predsednika: Dr. Klar Franc, nar.
poslanec,
za podpredsednika : Litrop Štefan, župan iz Turnišča,
za tajnika : Horvat Anton, župan iz
Črensovec,
za blagajnika: Neubauer Josip, uradnik iz D. Lendave.
Sestanek je znova jasno pokazao, da je naš srez popolnoma enoten i bo takši tüdi ostao. Toga se moramo veseliti i biti na to ponosni, zakaj osvedočeni smo, da bo s tov sküpnostjov vsega okraja moglo lüstvo s svojim poslancom na čeli dosegnoti bar nikelko zbolšanja iz nevol, v šterih se vsi nahajamo.
Pomiloščenje. Kak smo že pisali v zadnjoj številki naših Novin, je bila na državni svetek, dne 1. dec. v imeni našega mladoga krala podpisana prva vekša amnestija ali pomiloščenje za najrazličnejše kazni. Na te način je bilo v našoj državi več kak 15 jezero lüdem odpüščena kazen za razne pregreške. Kak obstoji naša država, je tak velkoga pomiloščenja ešče ne bilo i tüdi za to velko pomiloščenje se mamo zahvaliti zdajšnjoj vladi, štera v istini gleda na to, naj se lüdstvo v teh teških časaj pomiri i naj se ne kaznüje za vsakše protizakonito dejanje, štero je bilo največkrat včinjeno samo zavolo prevelke nevole.
Ali bodo skoro volitve ? Vnogi spitavlejo ali bodo že naskori volitve i če se mogoče po volitvaj hitrej kaj na bolše obrne kak zdaj. Po izjavah članov vlade želi vlada lüdstvi dati popuno slobodo, lüdstvo naj se organizira v političnih strankaj z izdelanim gospodarskim, kulturnim i političnim programom i potom v slobodnih volitvaj slobodno izvoli svoje zastopnike v parlamenti. Da se ustanovijo i organizirajo slobodne politične stranke, za to je potrebna že zdaj sloboda i tüdi čas. Lüdstvo je bilo šest let brez slobode i to se dnes vsešerom pozna. Zato je nemogoče, da bi moglo zdaj lüdstvo v najkračišem časi ustanoviti i organizirati stranke, štere bi bile za zdajšnje prilike popunoma primerne. Ustanovlena je i se že jako lepo organizira do zdaj samo ešče edna stranka, to je Jugoslovanska radikalna zajednica. Ništerne drüge menše stranke majo že tüdi vse pripravleno za ustanovitev, samo menda pristašov ešče nemajo zadosta. Mačkovi lüdje i srbski demokratje so pa ešče nej mogli najti sküpnoga programa, zato pri njih do ustanovitve stranke ešče nej prišlo. Gotovo je edno, da bodo te volitve tem prle, kem prle bo pri
nas organizirano politično živlenje v velkih političnih strankaj. Znalo bi se zgoditi tűdi, da zdajšnji parlament, šteti je bio zvoljeni v Jeftičovih volitvaj, ne bi šteo glasati za vladine predloge. Te bi morao biti parlament razpüščeni i bi bile v štiraj mesecaj razpisane nove volitve. Mislimo pa, da bodo Vnogi Zdajšnji poslanci raj glasüvali za vlado, ar znajo, da pri slobodnih volitvaj nigdar nedo zvoljeni.
Organiziranje stranke v našoj krajini lepo napredüje. V lendavskom srezi je vzeo organiziranje v svoje roke naš poslanec dr. Klar, v sobočkom srezi pa vodi vse organiziranje gosp. Bajlec, šteroga naše lüdstvo vsešerom lübeznivo i navdüšeno sprejema i njegove govore z najvekšov pazlivostjov i razumevanjom poslüša.
Zapostavlanje. To reč dnes ništerni naši gospodje, šteri so do zdaj preci glasne zvonce nosili, stalno radi na jeziki majo. Tej gospodje, šteri so do zdaj včeni bili vsem samo komandirati, dnes stalno gučijo, da so zapostavleni. Posebno pravijo, da so zapostavleni pri organizirani nove stranke. Njim najmre nejde v glavo, da bi mogeo što drügi kakše voditelsko mesto v roke vzeti, kak oni. Tak so se v teh letaj navčili komandirati pa kričati, da več nemrejo razmeti i tüdi ne čüjejo i ne vidijo, da je vse naše lüdstvo prek grla sito njüve komande, i da lüdstvo samo zahtevle, naj vnogi zmed teh gospodov, šteri so dozdaj meli velko oblast v svojih rokaj, pred lüdstvo več ne stopijo. Gospodje, sami ste krivi, če vas lüdstvo več nešče meti. Mislili ste, da se za vekivečne čase lehko naslonite na žandare i oblast i vam vaše moči nišče več ne stepe iz rok. Nego, gda si lüdstvo svobodno lehko zbere svoje zastopnike, te vas niti ne pošnofa več.
Svetovni.
Mussolini govori. ltalija je zavolo abesinske bojne prišla v velke škripce. Po določilih Zveze narodov morajo najmre vse tiste države, ki so članice Zveze narodov, nastopiti proti tistoj državi, štera neupravičeno z bojnov napadne drügo državo, štera je tüdi članica Zveze narodov. Italija je neupravičeno napadnola Abesinijo, obe državi sta včlanjenivi v Zvezi narodov, zato so zdaj vse drüge države, štere so tüdi včlanjene v Zvezi narodov, nastopile proti Italiji. Kazen za Italijo je ta, da niti edna zmed teh držav nesme v Italijo voziti i tržiti nikaj takšega, ka bi se moglo za bojno uporabiti, posebno ne nikšega orožja, ali municije. Ar pa Italija bojno naprej vodi, zahteva Anglija, naj se v Italijo prepove voziti tüdi benzin pa petrolej. Proti toj prepovedi pa ltalija jako ostro nastopa. Preminočo soboto je bio samo zavolo toga pozvani vküp taljanski parlament, gde je meo predsednik vlade i taljanski diktator Mussolini govor, v šterom je v kratkom povedao, da je bojna z Abesinijov živlenjska pravica Italije, zato ka Italija nemre živeti samo doma nego rabi kolonije. Če
Anglija pripravi Zvezo narodov do toga, da se prepove v Italijo voziti benzin i petrolej, te bi iz toga lehko nastanola bojna tüdi v Europi.
Ceremonije v Italiji. Za bojno v Abesiniji so po celoj Italiji začnoli nabirate darove. Posebno zbirajo vsešerom staro železo, zato ka ltalija nema zadosta železnih rud doma, voziti železo v Italijo je pa zdaj tüdi prepovedano. Taljanski krao i kralica sta darüvala svojiva zlativa zdavanskiva prstana, Mussolini i taljanski poslanci so darovali v parlamenti za domovino vsa svoja zlata i srebrna odlikovanja, lüdstvo je pa naravnost prisiljeno, da mora vsakši nekaj darovati, posebno kaj zlatoga ali srebrnoga zato, ka če što nikaj nešče dati, te ga včasi majo za nevarnoga i protidržavnoga. Vsa ta darüvanja se vršijo z velkimi ceremonijami, lüdstvo pa postaja pri tom čiduže siromaškejše i čiduže bole nezadovolno. Bojna najmre vnogo penez požre, kelko bo pa gda od te bojne melo taljansko lüdstvo haskov, toga pa ešče nišče ne ve.
Italjani napadajo. Ar se je Abesincom posrečilo, da so v vnogih mestaj Taljane potisnoli nazaj so zdaj Taljani začnoli močno napadati Abesince iz aeroplanov. Tak so Taljani popunoma razrüšili abesinsko mesto Desje. Tam se je najmre nahajao abesinski casar Haile Selasije, šteri vodi sam abesinsko vojsko. Taljani so meli namen zadeti casara, ar znajo, da če bi zdajšnji abesinski casar spadno v boji, te bi v Abesiniji popuna zmešnjava gratala i bi Taljani dobili Abesinijo brez novih bojov. Zato so vrgli na to mesto nad jezero bomb, casar se je pa nahajao v tistom časi odzvüna mesta i je z lastnov rokov iz štükov strelao na aeroplane. Mesto so bombe popunoma vničile i žežgale, smrt je najšlo posebno vnogo žensk pa dece, porüšena je bila tüdi vojna bolnišnica, casar je pa ostao živ.
Prezident češke republike nameni odstopiti. Kak znano, Vlada našoj bratskoj češkoslovaškoj državi od začetka njene ustanovitve, to je že osemnajsto leto, prezident Masarik, šteri je že nad 80 let star. Prezident Masarik je svojo državo modro vladao vsa ta leta. Strogo je pazo na to, da je vladala v državi prava demokracija i je bio vsigdar proti vsakšoj diktaturi. Čiravno so v Češkoslovaškoj državi mele državno oblast v svojih rokaj dostakrat stranke, štere so ne bile prijazne katoličanom, je ravno po modrosti prezidenta vživala v toj državi katoličanska cerkev vsigdar velko spoštovanje, slobodo i zakonitost. Prezidentovo zdravje je v zadnjem časi gratalo slabo, zadela ga je tüdi že parkrat kap, ka vse prihaja od njegove visike starosti, zato je skleno, da odstopi od svoje visoke časti i prepüsti to mesto drügomi, sam pa šče v miri preživeti zadnje dni svojega živlenja. Što bo njegov naslednik, se ešče ne ve, najbrž bo zvoljeni na to mesto dugoletni zvünešnji minister dr. Beneš.
Dijaško polje.
Luč v temo časa.
„V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh ! . .“ 
Rod za rodom se je podajal na delo. In to delo je človeku podvrglo zemljo.
Delo kmeta, obrtnika, delavca.
Delo matere, ki rodi otroke in jih vzgaja.
Delo duhovnika, ki posreduje večne resnice, deli svestva in stori, da ostane Cerkev vekotrajna.
Vse to delo je temelj vesoljstva. Taka je usoda mladega delavca, da s svojim znojem sodeluje vsi gradnji boljšega sveta.
Toda če je ta mladi delavec prejel krst, če je s tem postal „otrok božji“, potem ima vzvišeni, večni poklic. Tudi če bi bil namreč ves blaten in zašmiran, ima vendar tudi ta mladi delavec v najmračnejši tovarni dušo, ki jo mora otemati za svojega Boga.
In otemati si mora dušo, ko korači po tovarni ali po predmestju, ko
vihti svoje orodje, v času oddiha med delovnimi tovariši.
In otemal si bo jutri družino s svojo zaročenko in ob družinskem ognjišču, ki si ga bo ustanovil.
Da, vse življenje mladega delavca mu mora koncem koncev omogočati pot do Boga, življenje z Bogom in za Boga.
Da ! Mi, mladi delavci hočemo dosegati svojo časno in večno blaginjo z življem delavca med delavci v delovnem okolju !
Naše delovno okolje in naše delavno življenje nam morata omogočati pot do vzvišenega cilja : da z božjo pomočjo in v večjo slavo božjo sleherni dan delamo na boljšanju sveta.
Če to delamo, potem ima vse naše delo neskončno vrednost, sama vrednost božja, ker delamo za Boga in živimo z Njim. Zato na vso moč zahtevamo :
življenje dela,
organizacijo dela,
delovno okolje, ki naj upošteva
pomembnost dela in vrednost delavčeve osebnosti.
V luči naših zahtev bo potem usoda mladega vajenca kakor ravna, jasna in lepa pot.
Učil se bo obrti, ki se je zanjo odločil sam po preudarku ; sredi med „starejšimi“, ki se zavedajo svoje dolžnosti, da morajo na vajencu istočasno oblikovati delavca in moža.
Polagoma bo doraščal in postajal samozavesten delavec, strokovnjak na svojem področju.
Prišel bo čas, da bo žilavih rok in ponosen na svojo nravno nedotaknjenost odprl vrata novega doma njej, ki jo hoče storiti za mater svojih otrok.
Svojih otrok, katerih srebrnih smeh bo kakor pesem radosti in upanja.
Pesem radosti zanj, pravega moža, ki mu ni življenje prazno ostalo.
Pesem upanja za Cerkev, ki se bo v teh mladih kristjanih nenehoma pomlajevala in naraščala v izoljencih.
To stremljenje nam je luč, ki hočemo zanjo navdušiti slehernega svojega tovariša.
15. decembra 1935.
NOVINE
3
Rešnje Telo.
Kak je mogoče, daj se krüh i vino moreta spremeniti meso i krv Kristušovo ?
Gda si prišeo na svet, si bio še mali pa si zraseo i maš, več mesa i krvi kak te. Odked maš to? Tvoje telo je hrano, ki si jo vživao, spremenolo v krv i meso. Če se teda že v človeškom teli krüh i vino i drüga hranila spreminejo v krv i meso, zakaj teda Jezuš ne bi mogeo včiniti, da se krüh i vino spremenita tüdi v njegovo Telo, v Njegovo meso i krv?
Kak pa je mogoče, da je v maloj hostiji celi Kristuš navzoči?
Pogledni pokrajino pred sebov. Pokrajina z goščami i poli, z gorami i rekami je vendar jako velka. Ti pa maš samo malo oko pa itak maš v gotovom smisli celo pokrajino v tvojem oki, ne samo tak mali delček kak je tvoje oko. Če je teda vsemogoči Bog to mogeo tak napraviti, teda njemi mora biti ravnotak lehko mogoče napraviti, da je tüdi celo Jezušovo telo v presvetoj hostiji navzoče.
Kak pa je mogoče, da je isto Kristušovo telo v vseh naših cerkvah istočasno navzoče ? 
Vzemi velko gledalo pa gledaj notri. V njem se vidiš samo ednok. Razbij to gledalo v dosta delov pa se boš vido v vsakšem deli celoga. Če gučiš pred ednim Človekom, te čüje samo en človek, če pa gučiš pred tisoči, ti ne trbe vsakšemi posebi gučati, nego te vsi tisoči čüjejo. Če je tak, kak pa te Bog ne bi mogeo včinili, da je Jezuš v vsakoj cerkvi i v vsakoj hostiji istočasno navzoči?
Kak je mogoče, da je Jezuš tüdi v vsakšem deli hoštije celi navzoči, če hostijo v mnoge dele prelomimo ?
Vzemi kolač krüha. Če te pitam, ka maš v roki, boš pravo: krüh. Če toga razdeliš na dva dela, pa mo te znova pitao, ka maš v roki, boš znova pravo: krüh. Pa če ga na sto i jezero tablov razdeliš pa en takši mali deo vzemeš v roko, znova nemaš v roki nikaj drügoga kak krüh. Če je pri krühi tak, zakaj ne bi moglo tüdi pri Jezušovom teli tak biti ?
Za Slomšekovo
beatifikacijo.
S trudom raziskujemo njegov življenjepis, naenkrat, v osmini vseh svetih se nam pa zasveti. Nov dokaz smo našli, da on mora biti v družbi svetih, saj je že na zemlji tako zelo ljubil njih družbo :
Svetega Hermagora (Mohora) in Fortunata. Prvi da je bil učenec evangelista Marka, ki je zapisal evangelij po pričevanju s. Petra. Neustrašeni Škof v Ogleju, kjer so pozneje prestolovali patriarhi tudi za Slovenske kraje, je bil na ognju mučen, nato pa v ječo vržen od poganskega glavarja. Naj njegovega arhidiakona Fortunata, danes bi rekli tajnika, postavijo na naslednika, naroča iz ječe. Zato pagan še tega vrže v ječo, kamor začne trumoma hoditi vnožina, ker se toliko čud godi na njiju priprošnjo. Prestrašeni glavar dá oba ponoči obglaviti.
Ali ni Slomšek ta dva svetnika takorekoč od mrtvih obudil, ko je družbo S. Mohorja ustanovil ? Res da, v nebesih sta živela, a mi smo ju pozabili. In gotovo je tudi po njiju priprošnji in Slomšekovi danes ta družba največja književna katoliška, Slovenska in ljudska !
Tudi svetega Maksimiljana in Viktorina je Slomšek častil. Maksimiljan se je v Celju rodil, bil učen pa je vendar ljubil reveže, bil škof Nemcem v Lorchu, pa rojakov poganov tam ni pozabil : vrnil se je k njim — po mučeniški venec. — In Viktorin Škof ptujski, ki je tak velik del svetega Pisma razložil in zapisal, da ga celo S. Hieronim omenja med cerkvenimi pisatelji. Pa je tudi za vero kri prelil, na naših tleh. Ali nista ta dva učena kot nalašč Patrona naše šolane mladine, zlasti tiste, ki po naj višjem, po duhovništvu želi? Ali ju ni izbral Slomšek, početnik dijaškega semenišča, ki je zdaj v Mariboru ?
To sta dve dvojici mučenikov za vero, na slovenski zemlji. Komu ni
znana še tretja dvojica : sveta brata Ciril in Metod? Kateri evangelist je prehodil več Slovenske zemlje ? Ali nista tudi ta dva nekrvava mučenika naša? Ali ju ni Slomšek najbolj počastil, ko je ustanovil bratovščino njima v čast, da bi ločene brate in sestre privedla v pravo ovčarnico. Ali ni torej prav, da, je tiskarna s. Cirila V Mariboru svojo 50 letnico gotovo najlepše s tem proslavila, da je „Slomšekovo družino“ ustanovila.
Kakor trije Presvetli nebeški dvojčki : Mohor in Fortunat, Maksimiljan in Viktorin, Ciril in Metod — neutrudno prosijo, da bi še Cerkev proglasila škofa Slomšeka za svetega, saj v njih družbi je že dolgo.
Ko je sveti Bonaventura v samostanski celici pisal legendo o sve-
tem Frančišku Asiškem in o ranah njegovih, sveti Tomaž Akvinski ni pustil, da bi ga zmotili, češ: „Pustite, svetnik o svetcu piše !“
Svetniki imajo poseben čut za svetnike, njih srce je že na zemlji pri njih ; pa še druge hočejo z njimi pobratiti — tako tüdi Slomšek. Pa je s tem najlepše povezal zgodovino naše zemlje : Mi bomo zgodovino naše zemlje prav nadaljevali, če bomo vztrajno molili, dokler ne bomo uslišani :
„Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od Tebe pride vsak dober dar, in ki si nam v svojem služabniku škofu Antonu Martinu poslal tolikega učenka in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet Zveličanim. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.“
Kaj pišejo o nas?
Dan za dnem pišejo domači in tuji listi o raznih pojavili v Slovenski krajini. Le malo ljudi pa je, ki jim pride vse to pred oči. Naš list je že večkrat beležil take pojave, odslej pa hoče smotrno in stalno poročati o vsem, kar se bo o naši krajini kjerkoli pisalo.
O zborniku „Slovenska krajina“ so izšla že številna poročila. Poleg domačih listov je zelo pohvalno pisal o njem v madžarski reviji „Vasi szemle“ (Szombathely) naš rojak dr. Avg. Pavel. — Dve poročili sta izšli doslej v Pragi: Znani nemški dnevnik „Prager Presse“ in mesečnik „Slovanski Pžehled (št. 9), ki prinaša razprave o vseh slovanskih narodih, sta prinesla zelo pohvalna poročila o našem zborniku. V zadnjem listu piše dr. O. Berkopec. Letos je
ravno 30 let, kar je „Slovanskij Prehled“ prinesel prvi članek o naši krajini. Za ta zbornik se zanimajo mnogi inozemski učenjaki — pri nas pa so izobraženci (ki niso državni uradniki), ki ga nimajo. . .
Mladinski list »Vrtec" je priobčil v 3. št. letnika 1935/36. Str. 36-38 članek „Slovenska krajina“ (spisal Panonski), ki zgoščeno podaja sliko naše zemlje. Krasita ga dve sliki : pogled na Bogojino in drevored topolov.
Ponovno smo že opozarjali, da naši časniki stalno pačijo naša krajna imena. Te dni smo brali : „murskosobotiški“ (mesto: sobočki ! — sobotiški= somboteljski !), Tehnjánovci = (Tešanovci) v dveh listih isti dan. Pa drugič več o tem !
mišice cene !      Niske cene !
ZA BOŽIČ
imam v zalogi največjo izbiro. Za božično drevo okraske po najnižjih cenah kakor tudi najlepša darila se dobijo samo v slaščičarni
SIDONIJA NOVAK v SOBOTI
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
Novi banski svetniki. Notranji minister dr. Korošec je spremeno vse banske svetnike dravske banovine, zvün ednoga. V lendavskom srezi so mesto Erjavec Mihaela iz Bratonec postavleni g. Klekl Jožef, vp. župnik iz Črensovec, v sobočkom srezi mesto Kühar Štefana iz Püconec Bačič Franc iz Gornje Lendave, za mesto Sobota, mesto Koder Antona, notara, Bajlec Franc, odv. pripravnik v Soboti, za lotmerčki srez mesto Skuhala Franca iz Križevec Stuhec Alojzij iz Stare nove vesi. Vsem gospodom k imenovanji častitamo.
Vmrli so Cipotova mamca v Beneci. Že duga leta so bili slabi, že večkrat doma spovedani, zadnje mesece so se pa šče dobro gor držali. V pondelek noč jim je pa naednok slabo prišlo i v frtao vöre so preminoli. N. p. v m.
Pinica. Pri nas se je zgodila zopet smrtna nesreča. Nekši madjarski državlan je prišeo ponoči prek meje na našo stran. Pravijo, da je bio zmešani. V rokaj da je noso razpelo. Gda so ga graničari prijali, da je prej jako divji bio i je začno graničare pretepati. Ednoga je celo nevarno stukeo po glavi. Nazadnje so počili streli i Madjar je mrtev obležao. Prišla je taki komisija. Mrtvo telo so prepelali na Madjarsko.
Slabo je obhodo. V Lendavi si je v hoteli „Krona“ nekši Lakošanec naročo špricer vina. Za hip pa ga je kelnar samoga nihao v sobi. Gda je prišeo nazaj, je bio špricer ešče pun, falio pa je zimski kaput ednoga drügoga gosta. Taki je bežao s policajom za njim i mimo pošte sta ga že zgrabila. Edno je dobo za zatanik tak da se prevrgeo, pa ne šteo stanoti. Dva pendreka ga taki zdigneta i ga pelata nazaj v krono. Tü njemi ešče pošteno nadevlejo za vüha, na to pa-ga püstijo.
Lendava. Čüli smo, da je poznani trgovec Wortman šteo začnoti z novov fabrikov za svetre. Naročo je mašine, ki so pa tak dragi — nekam na milijon lekaj prido, da se je prestrašo i od prevelkih misli zbetežao. Odpelali so ga v Budimpešt v špitao.
Lepi luster je darüvao lendavskoj cerkvi lendavski trgovec z železom g. Jurij Tomka, odločni naš katoličanski mož. Za lepi dar g. Tomke njemi je lendavska cerkev zahvalna.
Ki čüti v sebi pozvanje, da bi šo za brata v samostan, se naj javi V Črensovcih pri uredniki M. Lista. Tü dobi potrebna pojasnila.
Izstopo je iz bogoslovja Rous Franc iz Filovec. Bio je dozdaj v šibeniškom bogoslovji v Dalmaciji i ar ne čüto pozvanja na dühovniški stan, se je hvalevredno ogno tomi. 
Cankova. Pri g. Vogleri se je zgodila velika tatvina; gre za več jezer dinarov; krivko zasledüjejo že Orožniki; imela je že duže časa Ponarejeni klüč od blagajne. Je to ravno svarilo za vnoge.
Sv. Jurij. Na svetek brez greha Poprijete, 8. decembra, je naša Marijina drüžba prvič nastopila na odri: v r. k. osnovnoj šoli so igrale „Izvoljeno devico“, igro s petjem, ki je pred par meseci komaj izšla v slovenščini. Nastopilo jih je okoli 25, ali („na staro“) je bio čarno oblečeni, „sopran“ („na mlado“) pa belo. Moramo priznati, da smo telko ne pričakovali od njih i bi želeli, da igro ponovijo, ar je več kak Polovica lüdi morala ostati vöni zavolo Premale šolske sobe. Pevske točke je včio g. kantor Grah Janez, režirao je g. kaplan.
D. Slaveči. God Patrona naše püšpekije, sv. Andraša mantrnika, 30. novembra, smo obhajali v znamenji krvi. Mešič Franc, gostilničar je meo mužiko. Prišlo je do bitja: njegoviva dva sina sta mirila tri najglasnejše iz Kroplivnika. Sin Miška je dobo eden žmeten štij na roki 4 cm. globoko, drügi sin Ernő je pa dobo 3 močne štihe na šinjek: tak močno je krvario, ka so njemi srakico komaj dol vtrgnoli. Včasi so poslali po gračkoga doktora, ki jim je štihe vküp zašio pa pravo, da je strašno nevarno.
Nepravi mučeniki. Pod nedavnimi vladami v našoj državi, so se vnogim našim, popunoma poštenim i sposobnim lüdem velke krivice godile, od šterih so vnoge ešče dnes ne popravlene. To je vsemi sveti jako dobro znano, zato se tomi niti nišče preveč ne čüdiva, če mi stalno pa glasno zahtevamo, naj se vse krivice, včinjene našim lüdem, kem prle popravijo, tisti pa, šteri so krivice delali, naj se za nepošteno delo kaznüjejo. Zahtevamo pa obenem tüdi stalno, naj se nove krivice več ne delajo, pa priznati moramo, da se dnes skoro nindri ne čüje.
da bi bio ešče dnes izda što preganjan i trpo krivico samo iz političnih razlogov. Zato moramo povedati tüdi, da je ščista izmišleno to, gda ništerni gospodje namenoma trdijo i pišejo, kak da bi bila profesora Strmšek i Mušič iz političnih razlogov premeščeniva iz sobočke gimnazije. Nekak bi rad iz teh dveh gospodov napravo prave mučenike ali mantrnike, štere so klerikalci namenoma i krivično stirali iz Sobote. Mi dnes povemo samo telko, da oba teva gospoda jako dobro znata, zakaj sta morala iz Sobote oditi, če bi pa rad što iz toga ešče naprej kakše mučeništvo delao, te ešče malo več povemo, ka pa nede vsakšemi po voli.
G. Géder, naš misijonar, ki je letos za Jožefovo sam vözmálao svojo cerkvico s. Jožefa, je na Andrašovo (zadnjega novembra) poslao svojoj betežnoj materi fotografijo, na šteroj ma že kratko čarno brado pa duge mustače pa tak prodirno milo gleda ; tüdi pismo je poslao, iz šteroga posmemamo : „Zdaj, tala Bogi, mamo mirni cajt; naj samo k novomi leti pa kaj vküp ne spravijo. Tüdi roparov več nega telko kak pred par leti. Tovajge so nam ne nevarni, samo sirmaško lüstvo mantrajo. Vas de pomali že zeblo, eti se pa na žetvo pripravlamo : je to drüga rižova žetev. Rajs nüca trno dosta vode, vsigdar mora v vodi stati, če ne, ne zraste. Letos je rajs (riž), kak tüdi vse drügo blago, trno fal, pa ka pomaga, če lüdje penez nemajo. Eti mo pomali lepo vremen meli, ka nede ne preveč vroče ne mrzlo. Snega eti ne poznajo; če ednok dvakrat slana spadne, že pravijo, ka je trno velka zima. Kak ste kaj opravili Marijin mesec ? Eti je mesec oktober jakši kak majuš. Majuša je preveč dosta dežja i velka vročina ; tüdi cvetja nega dosta ; zdaj oktobra je bole hladno, je bogše. — Ka je doma kaj novoga, v Novinaj štem. G. Kerec je daleč vkraj odišo, ka žmetno, ka bi gda naskori vküp prišla.“
S. Jurij. Na prvo adventno nedelo smo prižgali eno svečo na zelenom venci z vijoličnimi traki, ki visi v prezbiteriji naše cerkve, pred večnim posvetom. Meli smo tüdi znova recitirano mešo s petjom jürjanskih i serdiških šolarov. Večinoma so deca jako navdüšena za to, pač pa mamo težave pri sestavi proračuna za katehetske nagrade. Pri seji je nekak, ki ma celo več dece v šoli, pravo, da ne trbe verouka, če je verovučiteo toe zadovolen s plačov, ki je po banovinskoj naredbi niti minimalna ne (1·75 Din na vöro !). Tüdi nikaki pri krsti neščejo držati vpelanoga reda, deteti ne voščijo, da bi bilo taonik milošč svete meše. Če njim pristojna oblast kaj pravi, so pa celo zmožni odgovoriti: Te mo pa šli k farari ! — Čüdovito vnogo znajo pri nas lüdje o selitvi dühovnikov naše krajine pa večinoma kaj takšega, ka tisti dühovniki ne vejo. Na prvo adventno nedelo večer se je poleg naše vesi v ednoj gostilni plesalo, igrala pa je ciganska godba, ki je isti den zadvečera sodelovala pri proslavi prvoga decembra.
Če bi Vam što pravo, da Vam da 3000, 9000, 12.000 ali 18.000 dinarov, bi ga jako poslüšali i ga pitali, kak je to mogoče. Mi Vam zagotovimo, da Vam „Karitas“, da omenjene i še drüge zneske. Samo poslüšajte, kak ? Zavarte se pri njoj. Pri njoj se lehko zavarjete na stara leta. Lehko zavarjete pri pri njoj herbijo: svoje dece. Lehko pa zavarjete pri njoj sebe i domače za slüčaj smrti. Nikelko let bodete plačüvali šumo, štero lejko sami določile, i kda preteče določena doba, ali v slüčaji smrti, Vam „Karitas“ isplača določeno šumo. Pri „Karitas“ je več jezero lüdi zavarvani i med njimi nega čednoga, šteromi bi bilo žao, vsakši je zadovolen, ar zna, ka je „Karitas“ edno najbouših zavarovalnic, Obrnite se na zastopnike.
Grozna nesreča. Litrop Magda, Starica od Lipe je z lampicov hodila v klet po opravili i je ž njov vužgala kodile, ki so tam visile dol z droga. Ženska je štela kodilo pogasiti, a pri gašenji se je sama vužgala i od strašnih opeklin vmrla za dva dni; 8. dec. Pokojna je bila poznana vrla ženica.
Črensovci. Dec. 8. je ponovilo okroglo 150 kotrig tretjega reda sv. Frančiška ednoletno zaoblübo popolne čistosti, štere te dobre düše darüjejo v namene sv. Materecerkvi, da se düše rešijo.
4
NOVINE
15. decembra 1935.
Gorički kot. Že dugo smo se ne oglasili pod tem naslovom. Slabih stvari pač ne bi radi raznašali, dobrih pa dosta nega. Ali to pa le moramo sporočiti : znamo za nešterne lovce, ki v nedelo „gyajajo“, ne da bi bili pri meši ; pa še šolari jim morajo pomagati. Ne pravimo, da v nedelo lovina ne dovoljena, a sveta meša je vendar prvo. Pa smo znan še ne pozabili, da v svetom pismi stoji: Što pohüjša koga izmed teh malih, bi njemi bolše bilo, da bi se vtopo v globočino morja“; če smo mi starejši to že pozabili, pa nas mogoče šolska deca spomnijo. . .
S. Kozina i Damjan,
brata Arabca, rojena v mesti Egeja, znamenita zdravnika, sta za časa rimskih casarov vladarov Dioklecijana i Maksimijana tak s pomočjov zdravniške znanosti kak z močjov Kristuša vračila tüdi neozdravlive bolezni. Gda je zvedo za njiva vero predstojnik Lizija, zapove, naj jiva k njemi pripelajo : pita jiva glede načina živlenja i veroizpovedi; gda sta svobodno oznanjala, da sta kristjana i da je krsčanska vera potrebna za zveličanje, zapove, naj častita bogove i či ta se toga branila, preti s trplenjom i z najostrejšov smrtjov ; gda pa spozna, da njima to zaman predlaga, pravi : Zvežite njüve roke i noge pa jiva mantrajte s posebnimi mokami ! Gda so zapoved izvršavali, sta Kozma i Damjan itak vztrajala v prepričanji. Zato jiva tak zvezaniva vržejo v globoko morje : gda sta odtam vöprišla zdraviva i razvezaniva, je predstojnik to pripisüvao čarovniji (comprniji) pa jiva prek dao v zapor; drügi den jiva dá vö pripelati i vrečti na gorečo grmado (v ogen); gda je pa tü od njeva plamen vkraj bejžao, je šteo, naj jiva različno i krvavo trpinčijo pa s sekirov bujejo. Tak sta v vadlüvanji Jezuša Kristuša sprejela palmo mučeništva. (iz brevira).
Brezplačno sta delovala v Kilikiji (v Maloj Aziji). Okoli leta 300 sta bila obglavleniva. Ostanki njiva tel so bili prenesem deloma v Rim, gde je papa Feliks IV. (426-530) dao njima na čast zozidati posebno cerkev, lobanji pa sta prišli v Bremen, nato v München, odked jivi je cesarica Marija, hči casara Karola V. i vdova casara Maksimilijana ΙΙ. dala prenesti v klošter Descalzas Reales v Madridu (glavne mesto Španije). Na njeva svetek 27. septembra je bila v španskom mesti Valencija sküpščina Zveze katoličanskih zdravnikov i lekarnarov z naslovom »Bratje s. Kozme i Damjana“, štere se je vdeležilo okoli 1300 članov. Zdravnika dr. Grinda i dr. Sancher de Rivera sta na toj sküpščini ugotovila na podlagi znanstvenih raziskavanj, da sta lobanji obeh mučenikov, patronov zdravnikov, v omenjenom samostani pravivi.* — To smo zapisali tistim, ki smo doma iz „Kuzdoblanj“ pa tüdi drügim.
Slednja sodba.
Na zadnjo nedelo po risalaj, 24. novembra, gda se čte evangelij od slednje sodbe, so serdiški šolarje ob 10 vöri pred velkov mešov pred cerkvenimi vrati, na desnoj strani dečki, na levoj deklice, v zbori gučali sledeče, prirejeno po našoj starinskoj pesmi ; v vküpzvonenje se je pomešalo žalostno trobentanje ednoga šolara, nato je začnola mladina:
Vsi :	Pesem od sodbe
vam zdaj gučimo, misli resnobne vam v srcaj büdimo. —
Dečki:	Vekše kak stiska tistih dni
bilo nej, od gda svet stoji.
„štrto
„peto
•	šesto
„sedmo
„osmo
•	deveto „deseto
„edenajsto
•	dvanajsto
D e č k i :	Vsi se zberéjo
Deklice: Nebesa odprejo Dečki:	Kristuš pride naprej :
Sveto Križno drevo zdaj vsaki poglej :
Deklice: Se grobi odprejo,
tela človeča vsa oživejo.
Dečki:	Kristuš prestol zasede,
da vsaki zasliši - svoje sodbe besede. Deklice: Vse stvorjene stvari
pa tüdi vsaki človek - za sod obstoji. Dečki:	Sunce svetlost zgübi,
žnjim tüdi mesec s svetlimi zvezdami. Deklice: Potoki, doline
pa najvekši bregi - do edne visine. Dečki:	Celi svet se vužge,
od šteroga teško, vsaka stvar premine. Deklice: Se vrata odprejo :
nebeska, peklenska - že svoje zovejo. Dečki:	„Obraz moj je sveti, odite prekleti -
na ogen peklenski, na joč vekivečni !“ Kristuš ob slednjim de pravo vam, ki so zaslüžili slabo,
Deklice: Sodi konec bode
i tak Gospon Kristuš znova v nebo
pojde.
Da na sodni den de Kristuš pravo vsem : Vu diko nebesko, živeli ste vredno !
Malo dalše trobentanje, nato.
Vsi oboji:	Ah, ki ste to čüli
i dobro razmeli, od zdaj bojte verni, dokeč te živeli :
Ves čas med tem so se s trga pomikali proti cerkvenim vratom tüdi takši, ki so celo med s. mešov ostanjüvali vünej, moški so kraščake doli jemali, vsi so pozorno poslüšali, na to pa šli za mladinov v cerkev k slüžbi božoj. —
Pisma naših iz tüjine.
Starišom v pomislek.
Naročnica mladenka nam piše iz Francije sledeče : „Naj vam dragi Jezušek plača, ka se vsigdar trüdite za nas uboge izseljence. Lejko Vam pišem, da smo srečni, šteri dobivamo do rok tak lepo Štenje. V vsakoj številki nas opominate na naše dužnosti i naše drage, da se ne spozabimo ž njih. O ti nesrečen stariš, zakaj ne poskrbiš svojemi deteti dobroga štenja? Ne vidiš ga, nesrečen, i zato ne veš, po kak žalostnoj poti hodi ! Poznam edno deklino brezi štenja, kak žalostno živlenje ma. Pride ednok k meni pa me začüdeno pita, zakaj delam teliko i zakaj si ne küpim jakše obleke. Na zadnje njoj dam edne Novine, naj je šte. Ne je štela, nego pravila je, ka nema časa i se je ostro odrežala na mene „bole bi si küpila lepi gvant kak pa Novine.“ Moje oko se je zaskuzilo nad tov zgüblenov ovčicov.“
Berthelmina, 8. dec. 1935.
Velecenjeni gospod !
Dnes se Vam, prvič oglašam s tem pismom. Zaistino, mora človeka genoti do srca, če dobi takše tolažive reči, ki nam jih pišete v Vašem časopisi v „Novinaj“. Če bi človek imeo kamenito srce, bi se moglo omehčati. Z veseljom čakam vsako nedelo Vaše „Novine“. Oh, če bi se vsaki človek toliko skrbeo za nas kak Vi, prečastiti gospod, nebi se izkvarila mladina. Tüdi tü so cerkve, tüdi v njih prebiva „Vsemogočni“, tüdi tü so dühovni pastirje, ki nas opominajo na dobro.
I še drügo. Koliko opominov iz domačega kraja, od starišov. Moja draga mati me v vsakom pismi opominajo na dobro : „Boga ne zapüsti, tüdi Bog Tebe ne bode zapüsto. Marijo prosi za pomoč, šteroj si oblübila, da ostaneš njena verna hčerka. Da brez bože pomoči je prazno naše delo, ino zabadav naš trüd.“ To je opomin, moje dobre matere. Vesela sem, da me opominajo na dobro, če ravno sem pri dobrih, poštenih, krščanskih lüdeh. Niti edno nedelo nesam ostala
še brez slüžbe bože. V toj okolščini nas je prece iz Slov. krajine, posebno iz Črensovske fare.
Zato Vas prosimo, Prečastiti, da nam pišete še naprej Vaše vesele „Novine“. Naj le dom glas od Vas sem k nam v dalno vas, in da se nas spominate v molitvaj.
Ne nam mogoče se Vam zadosta zahvaliti za Vaše trüde, naj vam je povrne lübi Jezuš sam. Tüdi vsem tistim se zahvalimo, ki nam pošilajo pozdrave. Istotak tüdi mi Vas najlepše pozdravlamo. Ino še prijazen Pozdrav našim Hotižancom.
S tem mi bodite najprisrčnej pozdravleni
Katica Zelko
Berthelmina, Moselle, iz Hotize.
Kltarsko društvo v Ormožu
nudi vsem gostilničarjem in drugim svoja
pristna vina po znižani ceni.
Založno klet ter zastopstvo za srez Murska Sobota in Dol. Lendava je pri TITAN JANEZ U, gostilničarju v Černelavcih.
Prečti i si zapomni !!
Vse vrste blaga dobiš vsikdar po najnižišoj ceni i vsikdar boš najbolše podvorjeni v trgovini pri Brata Brumeni v Murskoj Soboti med sodnijov i sreskim načelstvom.
Banque S. Baruch
et Cie, 11. Rue Auber 11. Paris - 9 e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune; Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija : št 117-94, Paris ; Holandija: št 1458-66, Ned. Dienst; Luxcembourg : št. 5967, Luxembourg. Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice.	24-8
PREKOSNICE.
Najnoveše ! Znaš, Miška, kak so na Hotizi mlake izsüšili ?...
Matjaš: Jarek so skopali. . .
Martin : Dehogy. Vodo so na breg napelali, pa so mlake sühe gratale.
Janček : No, Ferko, kak se ti kaj vidijo novi gospod vučiteo ? Te včasih tüdi zbijejo ?
Ferko : Meni so že dobri. Ka se pa za mojim hrbtom godi, za to se pa jes prav nikaj ne brigam !
Pošta.
Frumen J. Otovci 21. Za l. 1935 vse plačano. Sukič Janoš, Boreča. Peneze sprejeli. Duga je ešče 270 Din. Martinec Anton, M. Petrovci. Za hčer v Franciji sprejeli 50 Din. Za letos se še mora plačati 10 Din. Dobi pa tüdi kalendar. Horvat Ivan, Pečarovci 93. Do 1. junija 1. 1936 Novine, M. List z Ogračekom i kalendarom 76 Din. Vrečič Pauline domači. Sobota. Dajte nam svoj naslov i nam naznanite, što bo plačao naročnino. Horvat Franca, v Lemarche Lolret, domači. Isto prosimo od vas.
Trueba :
Pavlihove oslarije.
Ko konča to modrovanje tako pametno kot je sploh zmeraj pametno modroval, si pritisne na čelo revolverjevo cev. Pritiski je zato, da ne bi zgrešil. Če bi jo v tistem trenutku odstranil, bi se mu videl na čelu rdeči kolobarček in o Pavlihi bi se lahko zapelo :
Zvezdo na čelu ima moj osel . . .
„Ena! Dva! Tri!“ zavpije.
Brrrrrum ! zagrmi in Pavliha pade na tla. Toda v obednici ni ne možganov, ne krvi, ne kosti, ampak samo nekaj stenske ometi ter nekaj železa in lesa.
Pavliha je namreč pritisnil cev na čelo in s tem preprečil razteznost zraka, ki se je nahajal v cevi ; revolver je radi tega razneslo, Pavliha pa je dobil na čelu debelo bunko.
V istem času, ko je zagrmelo v obednici, je tudi glasno zaropotalo v glavni sobi. Pavliha se je hitro znašel in pohitel tja. da se oskrbi z drugim revolverjem. Tu pa najde blagajno na pol odprto, na tleh par klobukov, bo-
dalo, mizni predal, kladivo in drugo orodje. Iz vsega tega se je videlo, da so roparji vdrli v hišo čez balkon, ki ga je Pavliha pustil odprtega, da so hoteli odnesti denar, misleč, da Pavliha spi, da so mislili, da je strel veljal zanje in nazadnje, da so urno pobrisali.
„Resnično, to noč se pa le zabavam. Če bi še malo počakal, bi ostal z raztreljenim revolverjem in s prazno blagajno“.
Ko se Pavliha še mudi pri teh mislih, pritečejo sosedje, ki so slutili, da je spet naredil kako „oslarije“. In tako je moral Pavliha dalje živeti.
VI.
Pavliha je bil zmeraj bolj zaljubljen v Maričo. Toda ta je po vzgledu svoje matere neke noči nahujskala nanj psa. Raztrgač je trgal Pavlihove hlače tako dolgo, dokler ga ni pustil takega, kot ga je rodila njegova mati.
Maričo, ki je ob svitu sveče opazovala ves prizor, pa je to ganilo. Uvidela je končno, da Pavliha le preveč trpi radi nje. Drugi dan je že izjavila materi, da bo ga vzela.
Toda Pavliha še ni vedel za to odločitev. Videll je samo to, da če je sramota, ki jo je doživel prvič, zahte-
vala revolver, je bilo pa treba za ono, ki jo je doživel drugič, kar strojno puško.
Sklenil je torej, da se bo končno moral za vsako ceno ubiti, in sicer na način, da mu tega ne bodo mogli zabraniti ne Bog ne svetniki.
Začne torej modrovati, kako bi uresničil to zadnjo „oslarijo“, in nazadnje ves zadovoljen pravi sam pri sebi:
„Obesil se bom na drevo, tudi če se slučajno vrv pretrga; če se namreč pretrga, si spotoma, med padcem poženem kroglo v glavo. Krogla sicer lahko zgreši, toda jaz se bom prej nažrl strupa. In nazadnje, če se pretrga vrv in krogla ne zadene in strup ne bo učinkoval, bom pa utonil, kajti drevo visi nad morjem. Tako bom kljub božji volji vendar enkrat končal. Zdajle bo videl gospod župnih, ali je res treba prositi Boga za dovoljenje, če se človek hoče ubiti“.
Nato vzame vrv, pištolo in škatlo strupa ter odide proti morju.
Tu je stalo drevo, ki je viselo nad vodo, najbrž radi tega, ker se je nekoč morala pogrezniti izpod njega zemlja. Na eno izmed vej pritrdi torej Pavliha en konec vrvi, iz drugega naredi zanko, si jo natakne za vrat, pogoltne strup, pripravi revolver, in ko
se zažene v praznino, ustreli z revolverjem v glavo. Toda takoj nato trešči v vodo. Krogla namreč ni zadela glave, ampak vrv in jo presekala. Morje je spodaj besno valovilo in Pavliha je izginil v njem. Toda blizu je bilo nekaj ribičev, ki so slišali pok in videli nato, da valovi premetavajo nekaj človeškemu telesu podobnega. Pritekli so in izvlekli Pavliho iz vode, sicer še živega, toda napolnjenega z vodo. Obrnili so ga in ga stiskali, da bi izbljuval vodo. In Pavliha ni izbljuval samo vode, ampak tudi vso količino strupa, ki jo je pojedel.
Ni se še zavedel, ko priteče Mariča; zvedela je bila o dogodku in takoj zdirjala na kraj nesreče. Vzela je Pavliho na svoje krepke roke in mu nudila učinkovito pomoč.
En mesec za tem sta se Pavliha in Mariča vzela. Pavliha je ob tej priliki izjavil, da brez božje volje res nihče ne umrje ; sicer je pa ostal prav tako neumen, kakor ga je ljubi Bog ustvaril.
Še to : cenjena javnost naj ne bo nikar tako neusmiljena, da bi poroko Pavlihe z Maričo uvrstila med Pavlihove „oslarije“.
(Konec.)
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskamo Balkánji Ernest. Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.
To je govorenje, mož in žena, ki so že davno bili tü domá. —
Deklice: Teda bodo angelski zbori
trobentali v nebeskom dvori :
Eden : Na prvotrobento (sledi kratek znak s trobentov)
drügo	načiši
tretjo