Pravi modrijan
V Kastiliji na Španskem je živel svoje dni mož, ki je v življenju le malo dobrega užival, a dosti pre-trpel. Vkljub temu je kazal vedno vesel in zadovoljen obraz. Nekdaj ga vpraša prijatelj, ki je občudoval nje-gov pogum, kako mu je možno se vedno tako zataje-vati ? Mož mu odgovori kakor pristen modrijan: »Lej, stvar  je prav lahka,   da  le previdno rabim svoje oči.«
144                                                                     ^H
»Kaj   hočeš   s   tem   reči?«   vpraša zopet prijatelj,   | »pojasni mi stvar.«
»Prav rad,« odgovori mož. »V vsakem položaju življenja obračam oči proti nebesom. Ta pogled me uči, da je tam moja prava domovina; prva moja naloga na zemlji je torej, da si pripravim bivališče. Potem pa pogledam doli na zemljo, in si mislim, kako majhnega prostorčka bo enkrat treba, da bo po smrti sprejel moje telo, in ga hranil do sodnega dne. — Naposled se še ogledam krog sebe in opazim mnogo ljudi, katerim je odmerjenih dosti več nadlog, bridkosti in bolezni ka- I kor meni, pa vendar vse pretrpe in ne obupajo. Tako nikoli ne pozabim, kje se nahaja prava tolažba in polna sreča, kjc je konec vsega trpljenja; in kako slabotno bi bilo vdati se žalovanju vpričo tisoč ljudi, ki so še bolj nesrečni.«