Miklavž Komelj: Rosa (uredil Aleksander Zorn). Ljubljana: Mladinska knjiga 2002 (zbirka Nova slovenska knjiga).
Literarne nagrade znajo biti obremenjujoče tako za dobitnika kot za morebitnega ocenjevalca nagrajene knjige - tokrat gre za letošnjo veronikino nagrado, ki jo je prejela zgoraj navedena knjiga - kajti neznosna teža ali lahkost nagrade visi nad ocenjevalcem kot Damoklejev meč in mu potiho svetuje, naj se vendar vzdrži temnih in težkih mnenj, ki bi lahko načela bleščavico in veličino nagrade. Kakor koli: sam se bom v velikem loku in brez kakršnih koli predsodkov izognil senci omenjene nagrade in skušal zapisati o tej pesniški zbirki, kar je pač zarisala in zapisala vame.
Sodobnost 2003 I 96
Misli  o(b)   knjigah
Ko sem odložil Komeljevo zbirko Rosa, sem obvisel v praznem prostoru: zbirka je delovala preveč disperzivno, nekoherento, na kar so kritiki sicer prisegali kot na veličastno kvaliteto, meni pa se zdi, da bi jo najbolje označil kar s Komeljevimi besedami: "raztrganine v prostoru med razpršenimi delci". Točno to: kot da gre za večno vstopanje in izstopanje iz senzibilnih hermetičnih notranjih ah zunanjih krušečih se prostorov, v katerih ah odmevajo kriki kot (himnične) prošnje ah se pritiša malce zbegana notranja govorica, polna zvena in odbleskov iz "čudenja in zrenja" nad lepoto in hkrati grozljivostjo narave, morja, sebe, sakralnih objektov, likovnih artefaktov ah vnovičnih obuditev že preminulih hterarnih ustvarjalcev. V mislih imam predvsem Ezro Pounda, njegovo silovito in ekspresivno naracijo, ki tudi Komelju narekuje vzkhčnost in retoričnost "atonalne" govorice, ki se mnogokrat nenadoma, najbrž po notranjem nareku, obrne vase kot potajeno monologi-ziranje. Kot odkrivanje in "vpijanje z edinim telesom" detelovskih pejsažev, za katerimi ostajajo komaj vidne sledi. Tako je zbirka popisana z drobnimi pesniškimi krokiji, za katerimi naj bi se skrivala ah pesnikova "velika spoznanja" ah odtenek filozofij, ob njih, po nekem - samo pesniku doumljivem redosledu - pa se vrstijo daljše pesmi, tudi cikli, celo nekakšen prevod (Senca, prevod prologa k tragediji Canace Speroneja Speronija, uprizorjeni v Padovi leta 1542), če seveda ne gre slednjega pripisati postborgesovski potegavščini.
Obenem je Komeljeva drža vedno znova v precepu, na jezičku tehtnice, na kateri stoji zlovešči napis iz njegove pesmi Videnje v času cvetočih dreves: "Koliko revolta je v čisti hvaležnosti." Njegova očaranost nad vsakršno lepoto, ki jo sam v sebi najbrž imenuje zaradi krhkosti in enkratnosti kar rosa, lepota, ki se nagiba zdaj v smrtnost zdaj v spomin otroštva, s katerim je potkana ta zbirka, zna biti hudo boleča. In prav to ji daje sokrvico, ta večni razgovor z nedoumljivim, ko pravi, da "mu je ušel vzdih, / ki je bil spravljen / za uro smrti". Pesnikova čista, nalomljena ah ritmizirana govorica, ki variira med zamahom širokega verza in verznimi okruški, se vedno znova giblje na ostrini hotenega in možnega, na ostrici, ki jo zgovorno ponazarja ta verz iz njegovega, vsaj po mojem, najboljšega cikla Episcopus Baptizans, ki pravi: "Hotel sem biti kralj Salomon z vojsko, / da bi zaslišal prestrašen glas mravlje". V dialogu s pokojnim škofom v katedrah v Piši se namreč vzpostavi razmerje med častitim cerkvenim očetom in učencem-sinom, ki nastopa v podobi plahega in ranljivega dečka iz njegovega spomina. Pesnik namreč pravi: "Videl si moje otroštvo. / Pastirčka, ki se mu trga srce. / Sprejel sem tvoje molitve za zdravje. L. J Samo toliko sem hotel ozdraveti, / da bi se lahko čisto sam / izgubil / v snegu." Ah: "Otroštvo se ne trudi biti prepoznavno kot otroštvo, / ko gre za več kot vse." V totalnem števniku ah prislovu vse se skriva univerzum, pogosto v podobi skrivnosti v lasti narave, telesa in boga. Zato ima tudi vlogo tihega razsodnika, ki razgrinja zemljevide pesnikovega bivanja in vstopanja v "popolnoma pozabljen prostor, za katerega se spomni, v katere smeri se odpira". Takole je zapisal pesnik v pesmi Kar je v mojem spominu: "Kar se v mojem spominu / tako neznosno skrbno formulira / kot moje otroštvo, / se mi nenadoma kaže / kot nekaj, kar me ločuje / od otroštva, / kot religiozen, pretenciozen tekst."
Sodobnost 2003 I 97
Misli  o(b)   knjigah_______________________________________
Torej odpiranje in hkrati zapiranje vrat zavesti, zavedanja in strahu pred obojim, na katere tako smelo in hkrati plaho trka. Zavedanje o minljivosti in človekovi majhnosti v svetu se zna iz sočiva sicer svetlega sveta, ki ga vedno znova nagovarja bolj s šepetom kot s krikom, izluščiti kot koščica, v katere jedru je zmeraj vsaj za pod noht grenca. "Ne živim več na ohranjenem delu sveta," zapiše pesnik. Ali: "Predmete, pozabljene v davnih domovih, / videne v sanjah z obupano željo, / je tuja vojna razsula po gorah." A ti pozabljeni predmeti navsezadnje "niso tisto, kar sem vam pripravil", kot pravi francoski pesnik (tudi nadrealizma) Antonin Artaud v citiranem pismu dr. Ferdieru, ki ga je pesnik postavil kot popotnico in hkrati napotnico k tej knjigi. Njegov izraz in govorica se trgata iz besed, ki so spočete od "udarca - ki ni prepoznaven - / niti meni - ki me v temi spočenja - / še zdaj, ob tem ognju - / in ogenj ne razsvetljuje - nosi in trga skorjo", kot zapiše pesnik v uvodni pesmi. Notranji nikoli potešen ogenj je torej boleči narekovalec, ki se polasti njegovega mestoma kar preveč ranljivega duha in telesa. Pogosto, predvsem v pesniških krokijih, ki se dotikajo minimalističnih "pokrajin" iz narave, zna biti njegova krhkost že kar moteča in naivna (Nežne ose so si zgradile gnezdo).
Zato pa najbolj živo in kleno zaživi v njegovi zbirki dvoje podob: konji in morje. Morje kot pozabljenje (Voda, ki je strmela vanjo, / se približuje morju.) ali pogubljenje, ki ima vonj Mannove Smrti v Benetkah. Pesnik namreč pravi v sijajni pesmi Zattere: "Vso noč je morje poskušalo priti / na tri stopnice, poraščene z algami. / Ko je začela četrta / prihajati izpod gladine, / se je dogajalo že v prvem svitanju." Pesnikova podoba ekspresivnega konja je prav gotovo, kot sam pravi, vstopila kot vzgib iz slikarij nemškega ekspresio-nističnega slikarja-fauvista Franza Marca (1880-1916), kije pripadal slikarski skupini Der blaue Reiter (Modri jezdec); v Komeljevi Pesmi za modrega jezdeca ga nagovarja kot fantazmo enega izmed vojakov Julija Cezarja, celotna pesem pa izzveni kot grozeč in izostren spomin ter obtožba proti klanju.
Konj, ki ga v pesmi Od žalosti, da nisi konj, poimenuje kar "mali bog", je tista strašljiva, a hkrati dobrohotna podoba konja, ki ga privlači s svojo zaumno veličino in čarovnijo, napojeno z dotiki in klici, kije že blizu božjega ali vsaj kentavrskega. Skratka: v pesmih, v katerih se pojavi konj, Komelj najbolj zažari.
V Komeljevi zbirki, pravzaprav v skoraj vsaki pesmi, naletimo na kopico podob, pogosto težko umljivih; antična mitologija ter vzgibi iz slikarij z raznih (italijanskih) galerij, ki vstopajo v njegovo zbirko, vnašajo preveč umetelnosti, pridvignjenosti in filozofičnosti, ki je docela - kar je za mladega in eruptivnega pesnika skoraj neumljivo - izrinila erotiko. Zdi se, da prebiramo pesmi pesnika, ki je - morda se motim - nekako neobčutljiv za telesno in zemeljsko. Kot da vsaj za ped lebdi nad zemljo kot v pesmi Noetov zaboj, v kateri pravi, da "ljudi, živali, rastline, pokrajino vidi le v velikanskem Noetovem zaboju, ne na svetu". Tako mi deluje tudi ta njegova poezija - kot daje posrkana iz "kristalno črne goste viskozne gmote, / skozi katere grejo kot žarki / dolge tanke bele koščene cevke", kot zapiše v pesmi Nervalov predmet. Zdi se, da so pesmi preveč razsvetljene in posvetljene z umetno svetlobo, ki je je vsekakor preveč. Mestoma pa tudi bledi.
Sodobnost 2003 I 98