—    116   —
Slovanski popotnik.
* „MiIo nam je bilo na potovanja po Horvaškem na pokopališču v tergu Jaška brati nadgrobnico, v kteri ves ginjen starček umerli svoji ženici — 69 let stari — tako hvale poje, da smo v teh gotovo serčnih in zateka volja resničnih besedah se sopct prepričali, da prava ljubezen zares sega čez grob". S temi besedami so nam častiti gosp. J. L. Wurja podali sledečo nadgrobnico, ki so jo leta 1846 z dvema svojema prijat-loma prepisali od besede do besede. Takole se glasi (starim in mladim možem v izgled) na sprednji strani:
Nutl
Ovdi počiva v snu mira do veka neporabljena moja to-varšica predraga, krutoskerbljiva pri poslu, nevtrudjena paj-dašica. O moja! bila si vsigdar dobra gospodarica. Gde si! ij kam si se oddmžila? ti od mene! o mila! zakaj si mene pri duši ij telu tak žuhko razžalilal Ti, o draga, koja si vu letu 69toni starosti svoje mene v suzah zatopila, serce si ranila moje, O Katarina! kak si me v čemu zavila? Jelil vec i kada k meni povraš, kazi mi o mila! dan 17ti sečna leta 1841 za navek zaspala i Bogu dragomu dušu si dala.
Na drugi strani je zapisano:
Ti si z menom vsigdar složna bila 38tom letu družtva seni nigdar zbantuvana vu lubavi prebivajuc do istine o mila! po žuhkoj smerti draga! od mene mentuvana. — Ah! kaj ocu ved sada tužen početi, nemvem ti draga drugu izreči nego za tobum o draga! moram tugovati, vec nima kdo ovdi pomilovati niti moje žuhke suze obrisati, s tem tebi, o draga! duši lahko želeci, milost od Boga zažgano proseči — istinski tvoj suprug za tobom tugujuci ostajem tebi nemiloma umirajuci           S—.