Alenka Kačičnik Gabrič »TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO« Cena: 26,00 EUR 22 Alenka Kačičnik Gabrič ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 22 TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO« Kmečke služnosti in njihova odprava » INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Ljubljana 2014 3 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 22 Alenka Kačičnik Gabrič “TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO” Kmečke služnosti in njihova odprava 4 5 PREDGOVOR ZALOŽBA INZ Urednik dr. Aleš Gabrič Založnik Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika dr. Damijan Guštin ZBIRKA RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES 22 Alenka Kačičnik Gabrič »TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO«: KMEČKE SLUŽNOSTI IN NJIHOVA ODPRAVA Sozaložnik št. 22 Ministrstvo za kulturo RS, Arhiv Republike Slovenije Recenzenta dr. Peter Vodopivec dr. Andrej Studen Jezikovni pregled Polona Kekec Prevod povzetka Borut Praper Oblikovanje Barbara Bogataj Kokalj Tisk Medium d.o.o. Naklada 400 izvodov Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije ISSN 2350-5664 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)«18« 347.26(497.4)«18« KAČIČNIK Gabrič, Alenka To smemo že tako dolgo : kmečke služnosti in njihova odprava / Alenka Kačičnik Gabrič ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 22) ISBN 978-961-6386-53-1 276989952 VSEBINA 7 PREDGOVOR 11 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO 33 SLUŽNOSTI 35 Nastanek služnosti 51 Služnostne površine 63 Služnostni upravičenci in služnostni zavezanci 87 Skupna kmečka zemljišča 93 Plačevanje služnosti 95 Vrste in pojavne oblike služnosti 119 Pravice rudnikov in industrijskih obratov 125 Oskrba mest in meščanov z lesom 131 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH 132 Češka 139 Goriška 149 Gornja Avstrija 163 Istra 6 7 167 Koroška 179 Moravska 188 Salzburg 191 Spodnja Avstrija 194 Šlezija 202 Štajerska 208 Tirolska 221 Predarlsko 223 Kmečke služnosti na Kranjskem 243 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE 256 Poskusi razreševanja služnosti pred letom 1848 263 Leto 1848 na agrarnem področju 276 Zakon o odpravi servitutov leta 1853 278 Priprave na regulacijo 307 Oblikovanje komisij za regulacijo služnosti 315 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE 319 Regulacija gozdnih služnosti 329 Regulacija pašnih služnosti 342 Regulacija pravice do nastilja in skladiščenja 345 Regulacija pravice do kopanja ilovice, gramoza, laporja, peska, pridobivanja kamenja za žganje apna 347 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC 375 ZAKLJUČEK 381 POVZETEK 393 SUMMARY 405 VIRI IN LITERATURA 431 MERE 432 IMENSKO KAZALO PREDGOVOR »To smemo že tako dolgo!« 1 je bil pogosto glavni in edini odgovor kmetov na vprašanje, od kod izhajajo njihove služno- sti in kako dolgo pravice uživajo. Služnostne pravice, vezane na lastništvo kmetije, so oblika in način gospodarjenja in življenja, saj se kmečka družina nekdaj ni preživljala le s pridelki domače kmetije, temveč je del dohodkov pridobila na račun korišče- nja služnosti. Zato so ponekod kmečke zemljiške služnosti za kmeta predstavljale tudi velik del vrednosti domače kmetije. Z njihovim koriščenjem so kmetje marsikje reševali svoj finančni položaj, saj so bile kmetije pogosto premajhne, zemljišča, ki so spadala v njihov okvir, pa nemalokrat slabo rodovitna in letina pogosto ni omogočala preživetja kmečke družine od ene do druge jeseni. Literature, ki bi se ukvarjala izključno s kmečkimi slu- žnostmi, je razmeroma malo tako za slovensko ozemlje kakor tudi za širši prostor, v katerem so se služnosti kot oblika go- spodarjenja razvile. Tudi iskanje podatkov po arhivskih virih predstavlja težavo. Podatkov o služnostih je namreč malo, če pa že so, so običajno razpršeni po različnih arhivskih fondih. Ela- 1 ARS, AS 185, šk. 27, fasz. 353, št. 10/1 Steiermark, št. 7205/75. 8 9 PREDGOVOR borati, ki so nastali kot pregled stanja služnosti po posameznih avstrijskih deželah za pripravo odvezne zakonodaje, zato pred- stavljajo pravo »srečno najdbo«. Med seboj se zelo razlikujejo. Nekateri so obsežnejši, drugi precej kratki, odvisno od odnosa pripravljalcev podatkov in piscev do problema. Večinoma so, kot tudi drugo arhivsko gradivo, nepaginirani, vsi pa prinašajo obilo podatkov o servitutih. Poleg vprašanj o pojavnih oblikah služnostnih pravic, času nastanka, razširjenosti, vplivu na ekonomski razvoj in napredek kmetijstva se pri preučevanju seveda pojavlja tudi vprašanje, ali je bilo na današnjem slovenskem ozemlju podobno kot v drugih avstrijskih deželah. Problem slabe raziskanosti služnostnih pra- vic izhaja verjetno tudi iz dejstva, da se je regulacija servitutov sicer zelo ozko navezovala na zemljiško odvezo, a je v njenem okviru predstavljala zelo specifičen in ločen sklop dogajanj in ukrepov. Tako za kmete kakor lastnike velikih zemljiških posesti je odkup služnosti poleg odprave fevdalnega reda predstavljal eno od osnovnih zahtev in glavni ukrep za ureditev in stabiliza- cijo gospodarskih razmer na kmetijskem področju po letu 1848. Postopki regulacije in odkupa servitutov, ki so se v nasprotju z odpravo fevdalnih razmerij vlekli zelo dolgo, so pomenili za kmete njihovo izgubo, odškodnina v kakršnikoli obliki pa ni za- dostovala za nadomeščanje nekdanjih dohodkov iz služnostnih pravic. Zato je izguba služnosti veliko bolj kakor nekdanje fev- dalce in velike kmete prizadela male kmete, saj je močno omejila njihove eksistenčne možnosti. Krovna zakonodaja, ki jo je leta 1853 sprejela država, je bila enotna za vse, kljub temu pa so imele služnosti in posledično tudi njihova regulacija v vsaki izmed avstrijskih dežel nekatere specifične lastnosti. Postopki regulacije in odkupa so se ponekod vlekli dolgo in na današnjih slovenskih območjih ponekod sovpadli z agrar- nimi operacijami po prvi svetovni vojni. Dodatno zmedo je po demokratičnih spremembah v 90-tih letih prejšnjega stoletja vnesla denacionalizacija, ki je omogočila obujanje nekdanjih pa- šnih skupnosti, ki pa v pravnem smislu niso ustrezno regulirane, saj njihove nekdanje pravice odstopajo od današnjega pravnega reda. Na koncu bi se rada še zahvalila vsem, ki so kakorkoli pri- pomogli, da je moja knjiga zagledala luč sveta. V prvi vrsti je to žal pokojni mentor prof. dr. Janez Cvirn, ki je bil v času nasta- janja pripravljen bedeti nad mojim delom. Zahvalila bi se rada tudi Inštitutu za novejšo zgodovino, ki je moje delo uvrstil v svojo knjižno zbirko, ter Arhivu Republike Slovenije, kjer sem zaposlena, da me je pri delu podprl. K odločitvi za objavo je s svojimi vzpodbudnimi besedami mnogo prispeval dr. Andrej Studen, pri zahvalah pa ne morem spregledati svojih sodelavcev, tako strokovnih delavcev kakor delavcev v čitalnici in računal- ničarjev, za vsestransko pomoč in nasvete. Posebej se moram zahvaliti svoji »cimri« Andreji Klasinc Škofljanec, s katero sva velikokrat razpravljali o posameznih, težko berljivih zapisih v arhivskem gradivu, in knjižničarki Alenki Hren, ki je za moje potrebe neumorno brskala po knjižnem bogastvu domače in drugih knjižnic. Seveda najlepša hvala tudi mag. Mateji Rihtar- šič, ki je za objavo v knjigi prispevala zemljevid dežel habsbur- ške monarhije. Da sem se dela sploh lotila, imata velike zasluge starša Martin in Cilka. Čeprav sama nista imela posebno dobrih mo- žnosti in tovrstnih izkušenj, sta mi privzgojila veliko spoštova- nje do šolanja in znanja, saj sem vztrajala kljub oviram, ki jih je prineslo življenje. Ker pa je bilo za prebiranje literature in pisa- nje potrebnega veliko časa, ki sem ga tako rekoč »ukradla« svoji družini, pa se čisto na koncu zahvaljujem tudi Alešu, ki mi je vedno pripravljen stati ob strani, ter Ajdi in Adamu. Lavrica, 7. november 2014 10 11 PREDGOVOR RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO 12 13 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO V začetku 19. stoletja je večina evropskega prebivalstva še vedno živela na podeželju in se preživljala s kmetijstvom, velik del neagrarne proizvodnje, trgovine in prometa pa je bil vezan na podeželje. 2 Po nekaterih ocenah je na prehodu 18. v 19. sto- letje v Evropi živelo 180 milijonov ljudi, do začetka 20. stole- tja pa naj bi ta številka narasla na 400 milijonov. 3 Osvobajanje kmetov nedvomno sodi med najpomembnejše procese v novejši evropski socialni zgodovini, saj so redki tisti državni ukrepi, ki so tako odločilno posegli v strukturo kmečke družbe in gospo- darstva kakor prav zemljiška odveza in agrarne reforme, ki so se v Evropi dogajale predvsem med letoma 1770 in 1870. 4 Raz- čiščevanje pravice do razpolaganja z zemljo je običajno peljalo v nasprotja med družbenimi plastmi, saj je skoraj vedno s seboj prineslo zmanjševanje vloge plemstva kot nosilca avtonom ne gosposke oblasti na področju dežele. 5 V večini evropskih držav je ukinitev fevdalizma pomenila tudi ukinitev večjega dela povezav iz kompleksa tradicionalnih zakonskih in političnih uredb, 6 pri čemer so procesi osvobajanja kmetov potekali zelo različno tako časovno kot tudi po načinu. S prvimi ukrepi, ki so večinoma potekali že v 18. stoletju, pa so ponavadi skušali omiliti položaj kmetov in omejiti zlorabe zemljiških gospodov. 7 Dogodki v letu 1848, ki so se podobno kot pri nas tudi drugod po Evropi pri kmetih začeli z zahtevami po odpravi »škandaloznih plemiških lovov in dodeljevanju večjih kvot lesa kmečkim občinam«, na udaru kmetov pa so bile predvsem zemljiške knjige in evidence kmečkih bremen in dolgov, 8 predstavljajo le konec dogajanja, ki ga je med drugim pogojevala tudi agrarna kriza v letih 1846/47. Njeni vzroki tičijo v porastu konkurence na trgu, zaščiti doma- čega agrarnega gospodarstva s strani nekaterih držav in zadnji evropski veliki lakoti »starega tipa«, ki jo je zakrivil pojav krom- 2 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 242. 3 Graham, Rural society and agricultural revolution, str. 33, 34. 4 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 210. 5 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisation, str. 23. 6 Hobsbawm, Obdobje revolucije, str. 196. 7 Frauendorfer, Ideengeschichte, str. 185. 8 Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, 2, str. 709. pirjeve plesni in se je v svoji najgrozovitejši sliki pokazala na Irskem. Vse našteto, tesno povezano z družbenimi gibanji, je s fevdalizmom dokončno opravilo. 9 Kot pri vseh procesih je glavna smer širjenja sprememb po- tekala od zahoda proti vzhodu, saj je zahodna Evropa vzhodni del starega kontinenta, ki se je do konca 13. stoletja razvijal do- kaj enakomerno, nato v naslednjih dvestotih letih pustila daleč za sabo, s čimer je vzhodna Evropa ostala agrarno zaledje bolj industrijskega zahoda. 10 V Angliji npr. osvoboditve kmetov v pravem pomenu be- sede sploh ni bilo, saj so tlaka in služnosti pod vplivom obi- čajnega prava odmrle same po sebi. V Franciji je bila tlaka od- pravljena leta 1776, 11 dokončno pa je s fevdalizmom pometla francoska revolucija. 12 V srednji Evropi je pod vplivom franco- ske revolucije ustrezna sprememba nastala po letu 1848. V nem- škem prostoru je probleme razreševanja fevdalnih vezi vsaka država reševala na po svoje in v lastnem časovnem zaporedju. 13 V Rusiji, ki se ji je z močno vojaško intervencijo uspelo izogniti velikemu ljudskemu vrenju leta 1848, 14 so fevdalizem odpravili z ukazom 19. februarja 1861, 15 Romunija pa je sledila dogajanjem šele v šestdesetih letih 19. stoletja. Na Danskem so fevdalizem odpravile reforme leta 1870, na Švedskem in Norveškem pa je vedno prevladovalo svobodno kmečko gospodarstvo, zato so bile tudi reforme v 19. stoletju manj drastične. 16 Velikost habsburške monarhije je vzrok, da je območje, ki ga je zavzemala, kazalo zelo pisano podobo. Pokrivala je pa- nonski svet, sredozemski svet in alpsko območje. Enote, ki so jo sestavljale, še v prvi polovici 19. stoletja med sabo niso bile 9 Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, 2, str. 32, 641—659. 10 Good, Der wirtschaftliche Aufstieg, str. 21. 11 Fertil, Prometne poti v Ilirskih provincah, str. 144. 12 Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina, str. 532—533. 13 Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, 2, str. 660—702. 14 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 121—122. 15 Vošnjak, Socijalni problem in kmečki stan, str. 34. 16 Hobsbawm, Obdobje revolucije, str. 196—198. 14 15 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO tesno povezane. 17 Temu primerno se je različno razvijala tudi ekonomsko. 18 Razvoj je oblasti v habsburški monarhiji prisi- lil, da so sčasoma poskrbele za popuščanje vezi, ki so kmečko prebivalstvo vezale na zemljiške gospode. Prve spremembe so predstavljale reforme Marije Terezije, še koreniteje pa se jih je lotil Jožef II. Ko je 1. novembra 1781 izdal patent o odpravi ne- voljništva v čeških deželah, je v uvodu izrecno poudaril, da se je za spremembe odločil z upanjem na izboljšanje poljedelstva in industrije obenem s človekoljubjem. 19 V avstrijskem delu habsburške monarhije, kamor je tedaj spadala tudi večina današnjega slovenskega ozemlja, so s fevda- lizmom po dolgotrajnih razpravah in ob močnem nasprotovanju nekaterih političnih krogov 20 dokončno opravili z izdajo zemlji- ško-odveznega patenta 7. septembra 1848. Patent o dopolnitvah in specifikaciji tega zakona je bil podpisan 4. marca 1849, 21 veljal pa je za češke in avstrijske dežele monarhije. 22 Podrobna navodila za izvedbo so bila izdana za vsako deželo posebej. Tako je uredbo za Tirolsko in Vorarlberg, ki sta glede izvedbe zemljiške odveze predstavljali eno upravno enoto, 17. avgusta 1849 izdalo ministr- stvo za notranje zadeve, 23 za Kranjsko pa ministrstvo za notranje zadeve v soglasju z ministrstvom za pravosodje ter ministrstvom za finance. 24 Koroška, Štajerska, Kranjska so navodila dobile 12. septembra 1849, Primorska pa 17. septembra 1849. Lombardije, Benečije, italijanske Tirolske in Dalmacije se zemljiška odveza ni dotaknila, saj je tam prevladoval kolonat- ski sistem, ki ga obravnavani zakon ni zajemal. 25 Za ogrski del 17 Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 72—74. 18 Good, Der wirtschaftliche Aufsteig, str. 20. 19 Polec, O odpravi nevoljništva na Kranjskem, str. 5. 20 Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji, str. 196; glej tudi Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 7—48. 21 Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, str. 124. 22 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 348. 23 Beimrohr, Die Grundentlastung in Tirol, str. 29. 24 Serše, Upravna ureditev na Kranjskem po letu 1848, str. 58. 25 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 348. Kolonatski sistem je imel večinoma elemente civilnopravne pogodbe, ne pa podložniškega razmerja; glej Maček, Na zemlji domači, str. 263. habsburške monarhije je bil cesarski patent o odpravi fevda- lizma podpisan 2. marca 1853. Veljal je tudi za danes slovensko Prekmurje, ki je pripadalo ogrskemu delu države. Z njim je kmet postal lastnik kmetijskih zemljišč, ki jih je obdeloval, gorski vi- nogradi, činžna in desetninska zemljišča pa so ponovno prešli v last fevdalcev, čeprav so jih nekatere kmečke družine obdelovale več generacij. 26 Dejansko naj bi na Ogrskem le 28 % zemljišč pripadalo podložniškim kmetijam, vsa ostala pa so bila domi- nikalna. To so kmetje le obdelovali in je niso smeli zahtevati pri postopkih zemljiške odveze. V primerih, ko je bilo to možno, pa so morali sami plačati odškodnino. 27 Tudi večina hrvaškega ozemlja je pripadala ogrskemu delu države, od katere so se Hr- vati v iskanju svoje narodne identitete hoteli čim bolj odmakniti, fevdalizem pa je odpravil ban Jelačić 28 25. aprila 1848, 29 čeravno je bila odprava kodificirana in rešena šele z absolutističnimi pa- tenti v petdesetih letih. 30 Večino prebivalstva habsburške monarhije je predstavljal kmečki podložniški sloj, svobodnikov je bilo med njimi zelo ma- lo. 31 Osebno nesvobodo in pravice iz osebno pravnih razmerij so delno ukinile že jožefinske reforme v osemdesetih letih 18. stoletja, 32 večanje kmečkih obveznosti do fevdalca pa je bilo te- daj komajda še možno, saj so take poskuse fevdalcev tudi sodno preganjali. 33 Skozi vse 18. stoletje in še do leta 1848 so se prak- tično po celotni habsburški monarhiji kmetje v manjših ali ne- koliko večjih puntih upirali opravljanju tlake ter osebnim odre- kanjem, da so lahko plačevali fevdalne dajatve. 34 Na Štajerskem so se leta 1740 uprli zaradi škode, ki jo je na polju povzročala divjačina, pridržana za gosposke lovce, ter zaradi vojaškega na- 26 Šidak, Gross, Karaman, Šepić, Povijest hrvatskog naroda, str. 4. 27 Maček, Na zemlji domači, str. 267—269. 28 Josip Jelačić je bansko funkcijo opravljal od 23. marca 1848 do 20. maja 1859. 29 Šišić, Povijest Hrvata, str. 430. 30 Goldstein, Hrvaška zgodovina, str. 140. 31 Na Kranjskem jih je bilo leta 1784 le še 399, glej Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 317; več o svobodnikih na Kranjskem glej Polec, Svobodniki na Kranjskem, str. 4—142. 32 Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem, str. 6. 33 Bruckmüller, Rigaer Leinsamen, str. 53. 34 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 291. 16 17 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO bora. Leta 1745 so kmetje pobili upravitelja metliške graščine v Beli krajini, leta 1749 pa so se uprli podložniki ljubljanskega škofa v Tiroseku, Gornjem Gradu in Lučah proti novemu davku na sol. Leta 1750 so skušali doseči nazaj svoje izgubljene pra- vice z uporom zagorski knezi, leta 1753 pa so kmetje na sejmu stiškega samostana pobili tri uradnike tobačnega urada in tri vojake. Leta 1757 so se smledniški podložniki uprli tlaki, v le- tih 1768 do 1770 pa dajatvi za uživanje gozdnih pravic. Proti dnevni tlaki so se upirali podložniki v Jami (1769), Črnem Po- toku (1762), v okolici Maribora, na gospostvu Negova pri Ptuju in na Brdu pri Kranju (1781). 35 Čeprav so bili upori pomemben pokazatelj razpoloženja med prebivalstvom, so bili marsikje bolj podobni izgredom kakor pa resni socialni revoluciji, zato so bili v širši javnosti praktično neopaženi. 36 Upori v 18. stoletju so se od uporov kmetov v 16. in 17. stoletju bistveno razlikovali v tem, da so bili »mlajši« upori manjši in bolj »lokalnega« značaja, 37 uperjeni pa tudi proti državi in ne le proti fevdalcem kot kmečki punti v 16. in 17. stoletju. 38 V kmečkih uporih konec 18. stoletja pa so kmetje poleg vsega naštetega izrazito zahtevali tudi od- pravo vseh fevdalnih bremen. 39 Namen sprememb, ki jih je v 18. stoletju začela uvajati država, kot so izgradnja birokratskega aparata, ki bi bil popol- noma odvisen od Dunaja, odprava oz. omejitev javne funkcije deželnih stanov, zemljiških gospodov in mestnih avtonomij, je bil predvsem absolutna centralistična monarhija, glavni cilj pa povečanje davkov in drugih dohodkov države ter okrepitev voj- ske prek novega sistema rekrutacije. 40 Zato je obdavčila domini- kalna zemljišča zemljiških gospodov, državna birokracija pa je postala razsodnik v sporih med zemljiškimi gospodi in podlo- žniki. Z različnimi zakonskimi predpisi je nakazovala svojo skrb 35 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, V, str. 22. 36 Palmer, The lands between, str. 49. 37 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, V, str. 22. 38 Šorn, Donesek h kmečkim uporom v letih 1705 in 1713, str. 171. 39 Žontar, J., Kmečki upori ob davčni regulaciji, str. 16. 40 Palmer, Colton, Kramer, A history of the modern world, str. 315. za izboljšanje posestnega položaja kmečkih slojev, kot sta fiksi- ranje tlake, ki so jo po potrebi že od srednjega veka dalje spremi- njali v denarno in nazaj v naturalno, 41 ter odprava nevoljništva. 42 Fevdalnega sistema ukrepi Marije Terezije in Jožefa II. si- cer niso odpravili, so ga pa poizkušali precej omiliti. 43 Z njimi je državi nevede uspelo nekoliko obrusiti upornost širokih plasti prebivalstva v času pred marčno revolucijo v nasprotju z dru- gimi nemškimi in evropskimi državami. 44 Njihova odprava po Jožefovi smrti je ponovno vznemirila kmečko prebivalstvo. Prav z začetkom velikih reform na prelomu v drugo polo- vico 18. stoletja je želela država poenostaviti in poenotiti močno odvisen in raznolik kmetov položaj tako v odnosu kmeta do ze- mljiškega gospoda kot v odnosu države do kmeta. V skladu z uveljavljanjem fiziokratskih načel je država na agrarnem podro- čju videla pomembne koristi v izboljšanem in svobodnejšem po- ložaju kmeta. Z njim naj bi se povečal njegov interes za agrarno proizvodnjo, povečala naj bi se količina kmetijskih pridelkov in izdelkov, utrdila naj bi se njegova davčna moč, v duhu populi- stične politike države pa naj bi vse našteto povečalo tudi število rojstev in prebivalstva, iz katerih bi bilo zagotovljeno tudi zado- stno število za vojsko sposobnih mož. 45 Kljub vsemu so kmetje z jožefinskimi reformami po letu 1780 dosegli le osebno svobodo, njihova zemlja pa je bila še vedno obremenjena z denarno in na- turalno rento ter z raznimi dajatvami in služnostmi. 46 Jožef II. je reforme uvedel pod pritiskom okolice, predvsem madžarskega in poljskega plemstva v Galiciji. 47 Že pred smrtjo pa je davčno in urbarialno regulacijo, ki sta težili k uvedbi enotnega davka za vse zemljiške posestnike in temeljito zmanjševali pravice ze- mljiškega gospoda ter njegov položaj spreminjali v položaj ren- 41 Maček, Reluicija tlake, str. 6—18. 42 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 221. 43 Zwitter, Linhartova doba, misel in delo, str. 305. 44 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 80. 45 Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 317, 318. 46 Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, str. 187. 47 Good, Der wirtschaftliche Aufstieg, str. 38. 18 19 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO tnika, preklical, razveljavili pa so jo kmalu po njegovi smrti. 48 Vsi nadaljnji ukrepi v poznem 18. stoletju ter prvi polovici 19. stoletja do leta 1848 kmečkega položaja niso izboljšali, zato jih Drobesch imenuje kar »kozmetični popravki«. 49 Prebivalstvo na današnjem slovenskem ozemlju je delilo usodo celotne monarhije. Z jožefinskimi reformami je bila tlaka, zaradi katere so se poleg podložnikov pritoževali tudi fevdalci, saj so ugotavljali, da so polja, ki so jih obdelovali podložniki na tlaki, dajala manj pridelka kakor tista, ki so jih obdelovali najeti delavci, 50 na Koroškem omejena na tri dni v tednu oz. 156 dni na leto, na Kranjskem pa je bila odvisna od velikosti zakupnega posestva. 51 Pod vplivom novih razmer, ko je bilo konec starih kužnih bolezni in velikih lakot, ki so do tedaj tlačile človeka, in še ni prišlo do propada domače obrti, je začelo število prebi- valstva podobno kot drugje v Evropi tudi v slovenskih deželah počasi naraščati. 52 Gibanje števila prebivalcev v notranjeavstrijskih deželah, Goriški in Trstu: 53 1754 1780 1804 1817 1847 Kranjska 344.544 412.298 410.127 376.288 469.577 54 Štajerska 696.606 819.147 764.559 448.770 55 Koroška 271.927 294.577 320.784 Goriška 102.347 116.454 120.107 Trst 5.780 42.315 48 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 9. 49 Drobesch, Das »Unternehmen« Grundherrschaft, str. 56. 50 Maček, Reluicija tlake, str. 28. 51 Drobesch, Das »Unternehmen« Grundherrschaft, str. 56. 52 Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, str. 74. 53 Blaznik, Grafenauer, Kos, Zwitter, Kolonizacija in populacija, str. 99. Zwitter je pri navajanju števila prebivalcev v deželah oz. okrožjih, kjer je večina prebivalstva pripadala dvema narodnostima, navedel približno oceno števila Slovencev. Za leto 1847 podatke navaja Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 57—58. 54 Celovško in beljaško okrožje skupaj. 55 Mariborsko in celjsko okrožje skupaj. Gledano z očmi današnjega opazovalca so kmetje na pre- lomu iz 18. v 19. stoletje še vedno živeli dokaj bedno. O kmeto- vih osebnih stiskah, pomanjkanju in revščini na podeželju se je le malo govorilo, podrejenim razredom predindustrijske družbe pa se je tako ali drugače pripisovalo le pasivno prilagajanje kul- turnim produktom, ki so jih ponujali vladajoči razredi, tiho za- govarjanje lastnih vrednot in popolno odtujenost. 56 Dejansko je ravno 19. stoletje tisto, ko je razpoka med revnimi in bogatimi v celoti postajala najbolj široka. 57 Socialna sestava prebivalstva se sicer še ni hitro spreminjala in na območju s slovensko govore- čim prebivalstvom je še vedno 93 % ljudi živelo na podeželju in se v veliki večini ukvarjalo s kmetijstvom. 58 V celotnem avstrij- skem delu habsburškega cesarstva je ta odstotek znašal 72 % (t. i. Cislajtanija, t. j. češko-avstrijske dežele z Galicijo/Bukovino in Dalmacijo), v ogrskem delu države pa je bil še veliko višji. 59 Družbeno strukturo prebivalstva na območju s slovensko govorečim prebivalstvom v celoti je na eni strani predstavljala masa kmečkih podložnikov, na drugi pa fevdalno plemstvo in duhovščina. Vmes je obstajal tanek sloj malih trgovcev in obr- tnikov v številnih mestih in trgih ter nekaj velikih trgovcev, ki so prek založništva in manufakturnih delavnic prodirali v pro- dukcijo. Ob njih ni mogoče prezreti še nekaj državnih in drugih uradnikov ter posameznikov, pripadnikov inteligenčnih pokli- cev, zlasti advokatov in zdravnikov. 60 56 Ginzburg, Sir in črvi, str. 12. 57 Osterhammel, Die Verwandlung der Welt, str. 256. 58 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 10. 59 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 289. 60 Zwitter, Linhartova doba, misel in delo, str. 329. 20 21 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO Prebivalstvo po poklicnem udejstvovanju: 61 Območje Leto Duhovščina Uslužbenci in veljaki Obrtniki in umetniki Kmetje Graški gubernij 1830 1.286 2 . 1 3 0 7 . 9 9 4 45.731 1846 1.583 2.701 4.736 45.688 Ljubljanski gubernij 1830 1.134 1.323 2 . 4 9 9 48.920 1846 1.280 1.576 1.998 47.765 Tržaški gubernij 1830 1.194 1.241 5 . 0 5 7 15.243 1846 1.033 1.584 4.708 16.328 Tudi gospodarski razvoj avstrijske monarhije v petdesetih letih 19. stoletja je slovenske dežele, razen Trsta in nekaterih manjših območij, pustil precej ob strani, zato je gospodarska slika v notranjeavstrijskih deželah ostala skoraj nespremenje- na. 62 Med ljudmi je prevladovalo prepričanje, da so socialne razlike z revščino zakonitost tega sveta, da so obstajale vedno in so nespremenljive. Naravne katastrofe, ki so še povečevale kmetovo siromaštvo in zmanjševale njegov pridelek, pa so božje preizkušnje, ki kmeta spodbujajo k ponižnosti, varčnosti in pre- danosti veri in usodi. Ker naj bi bilo dela in prostora dovolj za vse, naj bi bilo uboštvo v glavnem posledica lenobe, neznanja, nravne pokvarjenosti in pijančevanja. 63 Kmetije, ki so jih obdelovali kmetje, so bile v začetku 19. stoletja še vedno pravno formalno v lasti fevdalcev in kljub leta 1798 izdanemu patentu, ki je spodbujal odkup kmečkih posesti v dogovoru s fevdalcem kot pravnim lastnikom, 64 si večina kme- tov tega stroška ni mogla privoščiti. Tako so še naprej obdelo- vali zemljo in fevdalcem plačevali predpisane in običajno pred mnogimi leti dogovorjene dajatve. Kakršnekoli spremembe so si v kmečki življenjski krog in delovne procese le stežka utirale pot. In čeprav je imela država še vedno jasen fevdalni značaj ter 61 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 71. 62 Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, str. 124. 63 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 160. 64 Dolenc, M., Pravna zgodovina, str. 509. je načelno priznavala pravice fevdalcev do podložniških dajatev, se je morala ozirati tudi na položaj podložnikov, ki so plačevali veliko večino neposrednih davkov. 65 Med vsemi avstrijskimi deželami je Kranjska veljala za eno najbolj zaostalih in je kot območje, ki je bilo upravno del notra- njeavstrijskih dednih dežel, 66 tudi med temi predstavljala njihov najsiromašnejši del. 67 Nasploh so bile s slovenskim življem pose- ljene dežele med tistimi pokrajinami v habsburški monarhiji, v katerih se je delež prebivalstva, ki se je preživljalo samo s kmetij- stvom, najpočasneje zniževal. Medtem ko je za Zgornjo Avstrijo ta odstotek v času od 1770 do 1850 padel z 81 na 61 %, se je na 65 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, V, str. 18. 66 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 18. 67 Šorn, Donesek h kmečkim uporom v letih 1705 in 1713, str. 172. Drevcelj, stari tip orala (SEM, foto F. Šarf, inv. Št. 7790) 22 23 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO Štajerskem v istem obdobju znižal le za enega (s 76 na 75); na Ko- roškem je padel s 70 na 68 % in na Kranjskem z 92,5 na 90,9 %. 68 V drugi polovici 19. stoletja se je le še v Dalmaciji dvigoval delež ti- stih, ki so samo v kmetijstvu našli svoj finančni vir za preživetje. 69 Vendar naj bi bilo na ostalem hrvaškem narodnostnem območju še slabše. Območje je večinsko spadalo pod ogrski del habsburške monarhije, ki tudi zaradi narodnostnih zahtev razvoja hrvaškega kmetijstva in gospodarstva ni prav zavzeto spodbujala. 70 Nemirni čas napoleonskih vojn na ekonomski položaj kme- tov ni ugodno vplival, še bolj pa so na kmetijah čutili njihove po- sledice. Po letu 1815 je železarstvo zašlo v težave in za sabo po- tegnilo vse, kar je bilo vezano nanj. Cene osnovnih življenjskih potrebščin so porasle, ponekod celo tako, da so kmetje namesto predrage soli mleli nasekan smrekov les. Strmo je padel stalež živine, kar se je močno odražalo na njeni kvaliteti, koncu fran- coske zasedbe pa je sledilo še nekaj nerodovitnih letin. 71 Poleg kmetov so imeli tudi višji družbeni sloji težave s pri- lagajanjem novim razmeram. V Avstriji so zaradi šoka ob fran- coski revoluciji celo zavrli reformni zagon, ki se je začel pod cesarjem Jožefom II. in ki mu je plemstvo že tako ostro naspro- tovalo. 72 Po vdoru Napoleonove vojske na ozemlje habsburške monarhije so pričakovali, da naj bi v gospodarstvu dobilo od- ločnejšo besedo meščanstvo, 73 kmetje pa so računali, da bodo Francozi odpravili tudi nepravičen fevdalni sistem, a se to ni zgodilo. Francozi so revolucijo v zakonodaji bolj začeli, kakor pa so jo dokončali. 74 Z nekaterimi ukrepi so sicer izboljšali po- ložaj kmetov, saj so z odlokom z dne 15. novembra 1810 ukinili desetine kapitljem in kapelam v Istri. S cesarskim dekretom o organizaciji Ilirije z dne 15. aprila 1811 (organični dekret) so bile 68 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 290; padanje števila kmečkega prebivalstva glej tudi Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 71. 69 Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1395. 70 Goldstein, Hrvaška zgodovina, str. 124 in 144. 71 Barth, Agrarpolitik im Vormärtz, str. 79. 72 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 226. 73 Holz, Nekaj utrinkov o meščanstvu na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja, str. 292. 74 Hobsbawm, Obdobje revolucije, str. 199. zemljiškim gospodom odvzete vse javnopravne funkcije, pod- ložniki pa so bili odvezani le osebnih obveznosti do zemljiških gospodov (tj. tistih obveznosti, ki niso bile vezane na zemljo: tlaka revežev, kajžarjev in gostačev brez zemlje, razna darila ob poroki, smrti itd.). Vse ostale fevdalne pravice, ki so izvirale iz prvotne prepustitve zemlje, pa so razglasili za odkupljive. 75 Po novih določilih kmet torej ni bil več podložnik, temveč enako- praven državljan, zemljiška gosposka pa je izgubila upravne in sodne pravice. 76 Možnost popolne odprave fevdalnih obvezno- sti je bila v času francoske okupacije sprva le grožnja plemstvu, ki je bilo orientirano proavstrijsko in s Francozi ni hotelo sode- lovati. 77 Da bi jih pridobili na svojo stran, so jim obljubili celo odkup posebnih služnosti. Dejansko pa Francozi starega fevdal- nega sistema niso odpravili, ampak so ob njem uvedli še svoj način obdavčitve, 78 ki je na kmete dodatno pritisnil, zato so se ti začeli upirati. Že jeseni 1811 je prišlo v številnih občinah na Kranjskem, zlasti na Dolenjskem, do odkritega upora, ki so ga francoske oblasti zatrle s silo. 79 K odklonilnemu razpoloženju so pripomogli tudi protifrancoska propaganda, podžiganje av- strijskega domoljubja in ustanavljanje deželne brambe, s katero so avstrijske oblasti prebivalstvo načrtno pripravljale za odpor. 80 Plačevanje višjih davkov je bilo v opisani situaciji le še dodatek k vzpodbujanju upornosti prebivalstva, ki se je povečalo tudi zaradi nasilnosti francoskih oblasti. 81 Razmere so Francoze pri- silile, da so začeli resno razmišljati o odpravi starih fevdalnih obveznosti. Najprej so hoteli enostavno objaviti francoski zakon 75 Cvirn, Pred nami je odprava posestnih razmerij, str. 93; glej tudi Šumrada, Poglavitne poteze napoleonske politike, str. 78. 76 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 25. 77 Nekateri so tudi odkrito z denarjem in žitom podpirali avstrijsko oblast, Franc Serafin Anton Blagatinšek pa je leta 1817 od cesarja Franca I. za podporo v protifrancoskih vojnah prejel plemiški naslov Edler von Kaiserfeld. Več glej Stegenšek, Konjiška dekanija, str. 75. 78 Dolenc, M., Pravna zgodovina, str. 511. 79 Šumrada, Poglavitne poteze napoleonske politike, str. 79—80; glej tudi Cvirn, Pred nami je odprava posestnih razmerij, str. 93. 80 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 23. 81 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 250. 24 25 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO o zemljiški odvezi, vendar Napoleon v to ni privolil. Med pripra- vami razmeram v Iliriji 82 prilagojenega zakona pa jih je prehitel čas in njihova okupacija na Kranjskem se je končala, preden je bil predložen pripravljeni dekret obravnavan in sprejet v držav- nem svetu v Parizu. 83 Ko je ozemlje Kranjske ponovno pripadlo Avstriji, je ta na večini področij vzpostavila ureditev, kot je bila pred francosko zasedbo. Tiste zakonske spremembe, ki so po vzoru reformne politike 18. stoletja brez nevarnosti za absolutistični režim te- žile h gospodarski in upravni posodobitvi ter krepitvi osrednje državne moči, so ohranili, 84 odnose med fevdalnimi gospodi in kmeti pa je francoska okupacija še dodatno otežila. 85 Po mnenju nekaterih sodobnikov, ki so sodelovali pri restavraciji monar- hije, je bila po francoski ustavi podložnikom dovoljena prevelika prostost, ogrska oblast pa jih je preveč omejevala. Prav avstrij- ska oblast pa naj bi bila tista, ki naj bi med njima našla zlato sredino. 86 Novi stari oblastniki so najprej želeli izterjati zaostale davke in urbarialne dajatve, čemur so se kmetje na Kranjskem spet zelo upirali, pred stiškim samostanom pa je zaradi tega pri- šlo celo do nasilja. 87 Razmere se po koncu francoske okupacije še dolgo niso umirile, čeprav so posledice najbolj čutili takoj po vojnah. Ker jim je sledilo še nekaj slabih letin, so se kmetje ponovno začeli upirati. Pozimi leta 1826/27 so izbruhnili kmečki nemiri v vi- šnjegorskem okraju, v tridesetih letih 19. stoletja pa so bile obla- sti znova prestrašene, ker so se bale izbruha upornosti kot po- sledice pariške revolucije 1830. 88 82 Ilirske province je 14. oktobra 1809 s podpisom posebnega dekreta ustanovil Napoleon, sestavljala pa so jih prepuščena habsburška ozemlja (Goriška, Tržaška, Kranjska, beljaško okrožje na Koroškem, Hrvaška na desnem bregu Save, Istra, Dalmacija, bavarski del Tirolske in nekdanja Dubrovniška republika), več glej Šumrada, Državnopravni status Ilirskih provinc, str. 375. 83 Šumrada, Nekateri temeljni problemi Ilirskih provinc, str. 119—148. 84 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 30. 85 Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 38. 86 Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 100. 87 Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 14. 88 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 467. Nekatere procese, ki so jih začele francoske oblasti, so po habsburški restavraciji pripeljali do konca, kot npr. uvedbo ob- čega državljanskega zakonika (Bürgerliche Gesetzbuch) 89 1811, ki je predstavljal eno zadnjih velikih kodifikacij naravnega prava, prav tako so dalje izgrajevali šolski sistem. 90 Kot upravni okvir se je po pariškem miru leta 1814 na večjem delu današnjega s Slo- venci poseljenega območja 91 obdržalo kraljestvo Ilirija, vendar je zaradi tega med prebivalstvom zavladalo nezadovoljstvo, saj naj bi se s tem ohranila francoska uprava. 92 Habsburška monarhija, ki ji je po smrti cesarja Franca I. (1835) zavladal njegov ne toliko omejen, temveč zaradi močne epilepsije nesposoben sin Ferdinand, je bila vsaj do leta 1832 v negotovem položaju ponovne izgradnje oblasti. V tem času je zunanjo politiko vodil skrajno konservativen in vedno nekoliko negotov kancler Metternich, notranjo pa je obvladoval enako konservativen, vendar spremembam nekoliko manj nenaklo- njen Kolowrat. 93 V tridesetih letih se je začela oglašati opozicija, ki je, opogumljena s pomočjo iz tujine, zahtevala ukinitev cen- zure, konec policijskega pritiska, uveljavitev temeljnih pravic človeka in državljana, decentralizacijo države, liberalno gospo- darsko politiko, reformo davčnega sistema ter politično partici- pacijo meščanstva. 94 Na kmetijskem področju so ob restavraciji oblasti stari novi oblastniki kmečko prebivalstvo takoj opozorili, da fevdalno 89 Občni državljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstrijanskega cesarstva. Za izdajo v slovenščini je imel glavne zasluge Matej Cigale, dolgoletni urednik slovenske izdaje avstrijskega uradnega lista; glej Melik, Nacinalnopolitične razmere v slovenskih deželah, str. 39. 90 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 80. 91 S Slovenci poseljene dežele v predmarčni dobi niso imele veliko stikov. Npr. Maribor in Ljubljana sta v glavnem vzdrževala le trgovske stike pri uvozu soli in v manjši meri žvepla, ki sta prek Ljubljane v Maribor prihajala iz Primorja. Šele železnici je uspelo mesti trdneje povezati, sprva še vedno predvsem iz trgovskih vzrokov, pri čemer je bila Ljubljana najprej le vmesna postaja v povezavi s Primorjem. O kulturnih stikih pa je vse do časa narodnostne diferenciacije težko govoriti. Glej Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 219. 92 Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 9; glej tudi Juričić Čargo, Urejanje občinskih zadev, str. 182. 93 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 263. 94 Cvirn, Zgodovinski okvir Kocenovega časa, str. 15. 26 27 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO razmerje ni bilo pretrgano in da morajo kmetje ne le še naprej plačevati urbarialne dajatve in opravljati tlako, temveč morajo poravnati vse zaostale obveznosti do zemljiških gospodov. 95 Po mnenju nekaterih mislecev iz prve polovice 19. stoletja so bili namreč fevdalni odnosi in z njimi problem tlake in fevdalnega sistema v celoti proizvod dogajanja in oblikovanja v davni pre- teklosti, saj so bile kmetove obveznosti plod v preteklosti skle- njenih dogovorov med obdelovalci zemlje in njenimi lastniki (zemljiškimi gospodi), take dogovore pa bi bilo zaradi nepred- vidljivih posledic težko enostransko prekiniti. 96 Na drugi strani pa so se nekateri dobro zavedali tudi nerentabilnosti z ostanki fevdalnega razmerja obremenjene organizacije kmetijskega go- spodarstva 97 in nujne potrebe po čimprejšnji zemljiški odvezi. 98 Kljub temu so v odgovor na kmečke proteste posamezni deželni zbori večkrat diskutirali o odpravi urbarialnih dajatev, kot npr. leta 1832 ogrski, leta 1835 spodnjeavstrijski, v Galiciji in na Če- škem pa leta 1844. Nekateri fevdalci so temu vsaj tiho prikima- vali, saj so od nevezanega gospodarjenja na osnovi mezdnih za- služkov pričakovali večji dobiček. 99 Tudi kmetijski strokovnjak Hlubek 100 je v svojem članku, prvič objavljenem v praškem listu Gospodarske novice, v Gratzer Zeitung dokazoval nerentabil- nost tlake in fevdalne organizacije zemljiškega gospostva, 101 zelo malo pa je bilo duhovnikov, ki so v času pred letom 1848 nasprotovali tlaki. 102 Edina zakonita in zato prava pot, ki jo je lahko ubral kmet, če se je želel osvoboditi, naj bi bil kljub vsemu le sporazumen odkup, ki so ga leta 1846 s posebnim cesarjevim patentom priporočale tudi oblasti. 103 Ob revolucionarnem vre- 95 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 31. 96 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 160. 97 Bruckmüller, Rigaer Leinsamen, str. 41. 98 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 37. 99 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 256. 100 Franc Ksaver Hlubek, rojen v Šleziji leta 1802, umrl v Gradcu 1880; več Slovenski biografski leksikon, 3. zvezek, str. 324—325. 101 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 244. 102 Vodopivec, Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske razmere, str. 181—182. 103 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 161. Vsebinsko je bil patent skoraj enak tistemu iz leta 1798; glej Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 148. nju spomladi 1848 so bile razmere v deželah, poseljenih s slo- venskim prebivalstvom, sprovocirane zaradi dogodkov v Evropi, tam pa so do marčne revolucije pripeljale predvsem slabe go- spodarske razmere. Posledica gospodarske krize je bila namreč velika revščina in predvsem lakota, ki je v letih 1846 in 1847 pustošila zaradi izpada žitne letine. 104 Svoje je dodala še krom- pirjeva bolezen, 105 ki je dodatno zmanjšala količino hrane za prebivalstvo, lakota, ki jo je spremljala še visoka brezposelnost mestnega prebivalstva, pa velja za zadnjo veliko gospodarsko krizo, ki je bila posledica slabe letine. 106 Kljub temu da kmetje že dolgo pred marčevskimi dogodki niso bili več »nesvobodni« oz. podložniški v ozkem pomenu be- sede in jih je na zemljiškega gospoda še najbolj vezala obveznost plačevanja dajatev, 107 je bila edina logična rešitev vseobsegajočih napetih in konfliktnih razmer na kmetijskem področju odprava fevdalnih odnosov, resnosti situacije pa so se oblasti začele zave- dati šele po uporih v Galiciji leta 1846 in velikih kmečkih nemi- rih v Zgornji Avstriji v istem času. 108 Tudi kmetje na Kranjskem so enako kot drugod v rešitvi zapletene situacije neizogibno pričakovali predvsem odpravo fevdalizma, in ker se to takoj ob izbruhu nemirov ni zgodilo, so se začeli upirati. Razprave okoli odprave fevdalnih razmerij jih niso zanimale, zanje je bil pomemben le končni rezultat. Ker so se dogodki po njihovem mnenju odvijali prepočasi in so se ponekod odzvali z nasiljem, pa so bili nekateri predstavniki oblasti na Kranjskem ob tem mnenja, da bo za pomiritev podeželja za čas do dokončne odlo- čitve državnih oblasti treba kmetom dati vsaj nekaj koncesij. 109 Habsburška monarhija, ki se je skoraj ves čas svojega obstoja borila s finančnimi težavami, 110 je državni aparat, ki je med dru- gim skrbel tudi za polnjenje državne blagajne, začela postopno 104 Osterhammel, Die Verwandlung der Welt, str. 301. 105 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 147. 106 Pančur, Porajanje modernega gospodarstva, str. 55. 107 Bruckmüller, Die Kudlich-Legende, str. 321. 108 Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 38. 109 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 29. 110 Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, str. 14—17. 28 29 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO izgrajevati v letih 1747/48. S tem se je pomembnost deželnih sta- nov, ki so imeli do tedaj glavno besedo pri določanju davkov, za- čela zmanjševati, saj se je država v novi ureditvi začela bolj nasla- njati na zemljiška gospostva in mesta. 111 Po napoleonskih vojnah v začetku 19. stoletja pa je pridelala nenormalno visok državni dolg, ki je kar klical po ponovnih reformah. 112 Najprej so rešitev problema iskali v izdajanju papirnatega denarja, posledica česar je bilo povečanje inflacije, zato se je stanje samo še poslabšalo. 113 Leta 1811 je habsburška monarhija tudi dejansko bankrotirala, saj je devalvacija znašala kar 80 %, 114 vrednost papirnatega denarja pa je padla na petino. Vsa notranja politika se je posledično v glav- nem osredotočila na reševanje finančnega vprašanja. 115 Finančni minister Stadion je sicer za leto 1823 želel pripraviti uravnotežen proračun, v katerem naj bi finančni primanjkljaj namesto 52 mili- jonov znašal le 5 milijonov goldinarjev, vendar je njegov poizkus neslavno propadel. 116 Zaradi recesije so se državni dohodki po letu 1840 še znižali. Nezavidljivo stanje se je še dodatno poslabšalo z nevarnostjo, ki so jo predstavljale pariška julijska revolucija, vstaja na Poljskem ter kriza v osmanskem cesarstvu, za kar je bilo treba nujno finančno močno okrepiti vojsko. Predsednik dvorne ko- more baron Kübeck (od leta 1841 dalje) je podedoval razmere, ko je državni dolg znašal 200 milijonov goldinarjev, letno pa je bilo treba plačati 9 milijonov obresti. 117 Konjunktura, ki je po marčni revoluciji trajala do leta 1857, je avstrijskemu gospodarstvu zelo koristila, čeravno v habsburški monarhiji ni bila tako izrazita kot v nekaterih drugih evropskih državah, npr. nemških deželah, 118 v Franciji in Angliji. 119 V tem času so si nekdaj gospodarsko močne severnoitalijanske dežele ponovno opomogle, Avstrija pa se je ca- 111 Serše, Upravna ureditev na Kranjskem, str. 50. 112 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 143. 113 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 81—82. 114 Manin, Zapadna Istra, str. 14; o finančnih težavah habsburške monarhije glej tudi Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema in Granda, Inflacija in devalvacija, str. 79. 115 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 81—82. 116 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 248. 117 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 254. 118 Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, 3, str. 39—57. 119 Sandgruber, Die Anfänge der Konsumgesellschaft, str. 98. rinsko in politično odprla proti Nemčiji. Poleg tega ji je v skupni gospodarski prostor uspelo pritegniti tudi ogrski del države. 120 Eden od ukrepov z začetka 19. stoletja, s katerim bi se državni dohodki povečali, prebivalstvo pa bolj enotno davčno obremenilo, je bila izdelava novega, t. i. stabilnega katastrskega operata, saj dotedanji stari načini obdavčitve niso več zadosto- vali zahtevam novega časa. Izmere zemljišč, če so bile sploh opravljene, so bile neustrezne in zastarele. 121 Preprosto so ze- mljišča sicer izmerili v času izdelave terezijanske davčne rekti- fikacije okoli leta 1748, nekoliko natančnejša pa je bila izmera v času jožefinske davčne regulacije med letoma 1783 in 1786. Vendar vsa izmera, sploh tam, kjer je bil teren zahtevnejši, ni bila zanesljiva. 122 Potrebe po novi davčni ureditvi se je zavedala večina potencialnih davkoplačevalcev. 123 Cesar Franc je zato 23. decembra 1817 podpisal patent o izdelavi novega davčnega ka- tastra za avstrijski del monarhije, s katerim je med drugim na- ročil tudi natančno izmero zemljišč. Po določilih patenta iz leta 1817 naj bi na nov način odmerili davek od zemljišč, ki so bila zaradi slabe industrijske razvitosti habsburške monarhije še ve- dno eden najbolj zanesljivih davčnih virov. 124 Nekatere raziskave so namreč pokazale, da naj bi največji dunajski bankirji plače- vali le po 1500 goldinarjev letnega davka, največji tovarnarji celo samo 50 do 100 goldinarjev in veletrgovci po 500 goldinarjev. 125 Agrarni sektor gospodarstva je bil najhuje obremenjen z daja- tvami in leta 1839 so iz naslova zemljiškega davka pobrali 54 mi- lijonov goldinarjev davkov, kar je pomenilo tretjino vseh davč- nih prihodkov. 126 Do leta 1834 so bile v procesu izdelave novega davčnega operata zemljiške kulture v Spodnji in Zgornji Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Primorju in Lombardiji ter Bene- 120 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 324. 121 Ribnikar, Kataster in zemljiška knjiga, str. 170, glej tudi Grundacker, Die Besitzer, str. 7. 122 Maček, Gospodarjenje z gozdovi na državnih gospoščinah, str. 80. 123 Preinfalk, »To in nič drugega je volja gospode«, str. 155. 124 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 248 125 Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 8. 126 Grdina, Ipavci, str. 81. 30 31 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO čiji izmerjene, njihov donos pa ocenjen. 127 Ogrski del države, vključno s Prekmurjem, je prišel na vrsto nekaj let kasneje. 128 Ker je bilo delo zahtevno, se je izdelava franciscejskega operata v nekaterih, predvsem terensko zahtevnejših predelih zelo zavlekla. Meritve, ki so bile opravljene med letoma 1817 in 1861, so zajele 30.556 katastrskih občin. Površina, ki so jo izmerili šolani geodeti, je skupaj obsegala 300.082 kvadratnih kilometrov na 49.138.140 obdelovalnih in pozidanih parcelah. Davek so tako nekateri zavezanci prvič po novih izračunih pla- čevali šele v petdesetih letih 19. stoletja. 129 Na Kranjskem so nov davčni kataster z dopolnitvami in popravki izdelovali do leta 1843, davek pa so po novih davčnih izračunih davčni zavezanci prvič plačevali leta 1844. Veliko večjega dotoka kapitala v dr- žavno blagajno nov način obračunavanja davkov ni prinesel, kljub temu da sta bila krompir in mleko po novem obdavčena, neobdavčeni pa so ostali donosni obrati za žganjekuho na Tirol- skem, v Galiciji, Lombardiji in Benečiji. Tudi na Ogrskem se jim je uspelo izogniti obdavčenju blaga. 130 Izkazalo se je tudi, da je bil davek za južne dele države v primerjavi s severnimi in predvsem nemškimi pokrajinami iz- računan previsoko. 131 Po mnenju Josipa Vošnjaka je bilo krivdo za previsoko davčno odmero na Štajerskem mogoče pripisati »nepremišljenem postopanji cenilnih komisij«. 132 In čeravno je bila obdavčitev celotne Štajerske nižja, kot je bila do uvedbe stabilnega katastra, se je obdavčitev spodnještajerskih območij povišala, za ormoški okraj celo za 100 %. 133 Za Kranjsko je bil ze- mljiški davek skoraj za tretjino višji kot leto poprej, pri čemer je bila najbolj obremenjena Dolenjska, kar je spodbudilo hud upor 127 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 250. Katastrski operat z izmero je bil v Avstriji v veljavi do leta 1968, ko so sprejeli zakon o novi izmeri, kot ogrodje pa potrebam geodetov služi še danes; Grundacker, Die Besitzer, str. 7. 128 Manin, Zapadna Istra, str. 35. 129 Drobesch, Bodenerfassung und Bodenbewertung, str. 173—175. 130 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 250. 131 Grdina, Ipavci, str. 78; glej tudi Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 583—586. 132 Vošnjak, Socijalni problem in kmetski stan, str. 11. 133 Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 381. pri kmetih in plemstvu. Na čelu slednjih je bil grof Aleksander Auersperg-Anastasius Grün, 134 ki je za predstavitev problema izdelal obsežen elaborat s številnimi prilogami. 135 O preveliki davčni obremenitvi so kranjski stanovi govorili večkrat, poslanci pa so predlagali celo nekatere ukrepe za razbremenitev kmečkih davčnih zavezancev. 136 Revizija davčnih izračunov se je zavlekla v čas po marčnih dogodkih 1848 (v leto 1849). 137 Leto 1848 je v zemljiško-pravna razmerja prineslo veliko sprememb, saj so kmetje tudi pravno-formalno postali lastniki zemljišč, ki so jih obdelovali. Tako kataster kot zemljiška knjiga, ki je služila za razvid lastništva nad nepremičninami, sta zaradi sprememb v lastniški strukturi z novimi vpisi postala nepregle- dna in zato neuporabna. Izdelavo novega katastrskega operata je odredil cesar Franc Jožef v šestdesetih letih 19. stoletja, zemlji- ško knjigo pa so na novo nastavili v začetku 80. let 19. stoletja. Vendar so spremembe predvsem manjšim kmetom pri- nesle več težav kakor koristi, podeželje nasploh pa je v drugi polovici 19. stoletja preživljalo težke čase. Drobljenje kmetij ni več omogočalo preživljanja od lastne pridelave, s prenehanjem založniške dejavnosti, fužinarstva, kmečke trgovine in upa- danjem prevozništva ter domače obrti pa je kmet izgubil tudi možnost dodatnega zaslužka. Industrializacija je bila zelo ne- enakomerna, zato je bilo možnosti zaposlovanja izven kmetij- stva malo. Kmečki dolgovi, nastali zaradi neprestano rastočih davkov in odškodnine za zemljiško odvezo, so v drugi polovici 19. stoletja postali eden največjih problemov slovenskega pode- želja. 138 134 Granda, Anastasius Grün pomaga znižati zemljarino, str. 280. 135 Granda, Anastazij Grün—gospodarstvenik, str. 40. 136 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 148, 149. 137 Granda, Patent o uvedbi stabilnega katastra, str. 129. Glej tudi Ribnikar, Zemljiški kataster kot vir za zgodovino, str. 321—337, pa tudi Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 321. 138 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 292; glej tudi Lazarević, Kmečki dolgovi na Slovenskem. 32 33 RAZMERE NA KMETIJSKEM PODROČJU PRED ZEMLJIŠKO ODVEZO SLUŽNOSTI 34 35 SLUŽNOSTI Po odpravi fevdalnih vezi, ki je potekala relativno hitro, je v habsburški monarhiji ostalo nerešeno le še vprašanje služno- stnih pravic oz. servitutov. S stališča države je bila z vzpostavi- tvijo kmečkega lastništva nad posestvi, ki so jih obdelovali, pri- pravljena osnova za oblikovanje novih gospodarskih odnosov, 139 vendar so služnosti, vezane na kmetijo, skupaj z njo predsta- vljale njen ekonomski temelj. Zaradi posebnosti, ki jih je obli- koval fevdalni način gospodarjenja v vzhodnem germanskem prostoru, so se služnosti v opisani obliki najintenzivneje razvile v nemških državah, Švici in habsburški monarhiji. Sčasoma so postale popolnoma prepletene v gospodarske odnose in vpete v fevdalni sistem, ki brez njih ne bi mogel delovati. 140 Kot obreme- nitev zemljišča pa so bile vpisane v nekaterih starejših eviden- cah, npr. terezijanskem katastru. 141 Kmetje so s svojo nasilnostjo in nespoštovanjem dogovo- rov in predpisov fevdalce v času pred razvezo podložniških raz- merij močno prestrašili, posebej ostro pa so protestirali proti tistim, ki so zahtevali izpolnjevanje fevdalnih obveznosti. Servi- tuti so v odnosu med obema socialnima skupinama predstavljali posebno vprašanje, rešitve problema oz. načina, kako bi prišli do nje, pa sprva ni imel skoraj nihče. 142 139 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 133. 140 Čeravno so v cenilnih elaboratih franciscejskega katastra zapisane tudi posebnosti na področju, ki ga posamezna katastrska občina zajema, sam elaborat pa obsega tudi posebno cenitev donosa z gozdom poraslih zemljiških parcel, so kmečke gozdne služnosti le v redkih posebej omenjene, npr. SI ARS, AS 176, k. o. Babno Polje A 6, cenilni elaborat, in k. o. Vrh pri Babni Polici A 201, cenilni elaborat. Predvidevam, da se je to dogajalo prav zaradi vpletenosti služnostnih pravic v pravni in gospodarski sistem, zato jih nikjer niso obravnavali kot nekaj posebnega. Kot običajna in najbolj vsakdanja zadeva večinoma niso bile vredne posebne omembe. 141 Ribnikar, Zemljiški kataster kot vir za zgodovino, str. 322. 142 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 230, 231. NASTANEK SLUŽNOSTI Služnosti so bile kot pravna kategorija poznane že v rim- skem času. Prebivalci rimskega imperija so ločevali osebne slu- žnosti in služnosti, vezane na posest. 143 Nekatere osebne slu- žnosti so sčasoma izgubile praktični pomen, 144 pašne, gozdne in podobne pravice večjih ali manjših skupin prebivalstva, nasel- binskih enot ali drugačnih deležnikov pa so pravno obveljale kot zemljiške služnosti. 145 Kot pravni problem jih je kot eden zgo- dnejših poizkušal v 16. stoletju razložiti Martin Pegius, doma iz Polhovega Gradca, ki je sicer večinoma živel v Salzburgu. 146 V svojem spisu o služnostih, ki je med vsemi njegovimi deli doži- velo največji odmev, katerega dokaz je veliko število ponatisov (enajst), 147 je ostal pri rimskem pojmu servitut in je le okvirno skušal okvalificirati različna fevdalna pravna razmerja po rim- skem pravu. 148 Služnosti, ki so se oblikovale v pravnem redu skozi zgodo- vino, imajo najrazličnejše klasifikacije in poimenovanja. Delili so jih glede na način pridobitve, 149 rabo in različne druge, pravi- 143 Nouvertné, Dienstbarkeiten und Reallasten, str. 6. 144 Schönemann, Die Servituten, str. 35. 145 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 486—487. 146 Več glej Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 12—16. 147 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 351. 148 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 414. 149 Schönemann, Die Servituten, str. 134. 36 37 SLUŽNOSTI loma zelo niansirane pojavne oblike. Pegius jih je kategoriziral v osebne, stvarne in mešane. 150 Sredi 19. stoletja so služnosti že spadale med zadeve stvarnega prava. 151 Čeprav je njihov izvor težko dokazati, pa naj bi bila po mnenju večine strokovnjakov najstarejša služnost pravica do poti in napeljave vode, pri ljud- stvih, ki so se še selila, pa pravica do paše. 152 Po nastanku so služnosti delili na prostovoljne in izsiljene. Medtem ko so prve nastale po svobodni odločitvi lastnika slu- žnostnega zemljišča, so izsiljene služnosti nastale iz nujne po- 150 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 12. 151 Schönemann, Die Servituten, str. 5, 35. 152 Schönemann, Die Servituten, str. 7. trebe. Ena takih je bila npr. vzpostavitev cestne povezave do do- ločenega zemljišča prek zemljišča nekega drugega lastnika. Ker druge možnosti ni bilo, je moral slednji v nastalo cestno pove- zavo in služnost preprosto privoliti. 153 Kot hišne služnosti, ki jih je Pegius imenoval mestne in jih delil na pozitivne in negativne glede na možnost njihove rabe s strani pravnega lastnika, 154 so nekdaj pojmovali naslonitev la- stne hiše na poslopje v lasti nekoga drugega, umestitev okna v steni svoje hiše tako, da se bo odpiralo v okno v steni sosedove hiše in ji s tem jemalo razgled in dnevno svetlobo, izdelavo take strehe na svoji hiši, ki bo s svojim vogalom ali nadstreškom posegla v sosedov (zračni) prostor, pozidavo svojega dimnika tako, da bo dim prehajal v sosedovega in od tod na prosto, ter odvajanje tekočin iz svoje hiše na sosedovo zemljišče. 155 Vrsta hišnih služnosti je lastniku postavljala določene omejitve, saj so kot služnost pojmovali tudi obveznost, da lastnik svoje hiše ni smel dodatno povišati ali znižati, če bi s tem glavnemu po- slopju odvzel dnevno svetlobo, omejil dovod svežega zraka ali razgled, 156 svoje strešne kapi, ki jo je uporabljal tudi za zalivanje vrta ali polnjenje svoje cisterne, pa ni smel postaviti tako, da bi napeljava potekala prek sosedovega zemljišča, če ni bilo drugače dogovorjeno. Podobno je veljalo za kanal za odvajanje odpadnih voda. 157 Za vse oblike služnosti je veljalo predvsem, da so mo- rale biti oblikovane tako, da so služnostnega zavezanca, ki je bil lastnik s služnostjo obremenjene nepremičnine, čim manj ome- jevale. 158 Če je bila služnost vezana na zemljišče, je po definiciji, zapisani v občem državljanskem zakoniku, spadala v kategorijo zemljiških služnosti, sicer pa je spadala med osebne služnosti. 159 153 Schönemann, Die Servituten, str. 134. 154 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 12, 13. 155 Schönemann, Die Servituten, str. 123. 156 Prednostna je bila pravica do (dnevne) svetlobe in svežega zraka. Kdor si je pozabil izgovoriti pravico do odpiranja oken, ga je lahko doletela tožba soseda zaradi povzročanja škode pri odpiranju oken. Pravica do razgleda je morala biti v pogodbi posebej zapisana. Občni deržavljanski zakonik, čl. 488. 157 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 13. 158 http://www.kruenitz1.uni-trier.de/, geslo servitut, 17. 1. 2012. 159 Občni deržavljanski zakonik, čl. 473. Kip Martina Pegiusa pred Pravno fakulteto v Ljubljani (Arhiv avtorice, foto Aleš Gabrič) 38 39 SLUŽNOSTI Kot osebne služnosti so bile pojmovane tiste pravice, ki so zadovoljevale osebne potrebe z uporabo nekega tujega pred- meta. Pri tem uživalec tujega predmeta ni smel poškodovati, kot osebna služnost pa je bilo pojmovano tudi uživanje oz. zago- tavljanje stanovanja. 160 Osebnih služnosti niso vpisovali v javne knjige ali različne druge posestne evidence, regulirane so bile npr. s časovnimi omejitvami 161 in so s smrtjo imetnika pravice tudi ugasnile. 162 Jedro zemljiškega servituta predstavlja dejstvo, da zemlji- šče služi koristim nekoga drugega (ne pravnega lastnika). 163 Zemljiške služnosti na obdelovalnem zemljišču so se obliko- vale kot pravica, pri kateri je lastnik zemljišča izkoriščal svojo posest za en namen, sočasno pa dovoljeval, da nekdo drug ali druga fizična oseba izkorišča isto zemljišče za isti ali tudi drug namen. Obči državljanski zakonik je zemljiške služnosti razlagal kot uživanje lastnine, ki bi jo lastnik lahko izvajal sam, vendar je njeno izkoriščanje prepustil nekomu drugemu. 164 V času na prelomu 18. v 19. stoletje so na s služnostmi ali s servituti obremenjenih zemljiščih primarno rabo ponavadi izvrševali lastniki sami, sekundarno rabo, običajno v nemščini in uradnih evidencah, kot je franciscejski kataster, imenovano Nebennutzung, pa so prepuščali služnostnim upravičencem. 165 Ob tem je bil lastnik nepremičnine zavezan, da hasnovalcu ali koristniku 166 služnosti po določilih medsebojnega predhodnega dogovora dopusti njeno uživanje in koriščenje. 167 V času priprav na njihovo regulacijo pa so jih najpogosteje opisali z besedami: »To so letne ali periodično ponavljajoče se s posestvovanjem kmetije, hiše ali rudnika povezane pravice za izrabo ali rabo tujega zemljišča, ki ga mora lastnik dovoliti ali ga v ta namen 160 Občni deržavljanski zakonik, čl. 478. 161 Občni deržavljanski zakonik, čl. 529. 162 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 112—113. 163 Schonemann, Die Servituten, str. 113. 164 Občni deržavljanski zakonik, čl. 474. 165 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 16. 166 hasniti: koristiti, SSKJ, elektronska verzija. 167 Tavčar, Slovenski Pravnik, str. 315. prepustiti.« 168 Že Pegius jih je delil na določene in nedoločene, pri čemer je med prve uvrstil pravico do poti, stez in cest ter vo- dne služnosti, med druge pa pravico do kopanja peska, kamenja, žganja apna, zajemanja vode, napajanja živine, paše, lesa ipd. 169 Oblikovanje tovrstnih služnosti ni bilo možno na vseh ze- mljiščih, saj pri nekaterih načinih izkoriščanja zemljišč oblika gospodarjenja ni dopuščala oblikovanja servitutov. Z dovolitvijo služnostne uporabe kot drugega oz. dodatnega načina rabe bi bil onemogočen prvi način izkoriščanja zemljišča. Zato so njive, na katerih bi s sočasnim drugim posevkom lahko uničili prvo setev, lastniki raje dajali v kratkoročni ali dolgoročni najem ali zakup. Pod pojmom njivskih služnosti je bila tako mišljena predvsem pravica prehoda ali vožnje ljudi, pa tudi pravica prehoda živine po poteh ob poljskih površinah. Kljub temu je na Goriškem, pa tudi v nekaterih drugih deželah habsburške monarhije ali njiho- vih delih kot poljski servitut obstajala posebna oblika služnosti, ki je posamezniku dovoljevala, da je na zemljišču v lasti nekoga drugega posadil drevo in zanj skrbel, njegovi pa so bili tudi dre- vesni produkti ali sadeži. 170 V okvir poljskih servitutov bi lahko prištevali tudi skozi mnoga leta izvajano in zato priposestvo- vano pravico motenja posesti z obračanjem pluga na koncu zo- rane vrste na sosednjem zemljišču, ki se je kot sporna izkazala šele takrat, ko je lastnik služnostnega zemljišča ob meji svoje in sosedove zemljiške parcele postavil ograjo in lastniku sosednje njive onemogočil do tedaj ustaljeni način obdelovanja njive. 171 Sprva so imele tudi kmečke služnosti veliko različnih oblik, nekatere med njimi pa so bile skozi čas ukinjene ali pa so izgi- nile same po sebi. Tako so npr. bohinjski kmetje še v 16. stoletju smeli loviti ribe v jezeru in gamse v hribih, ker so v visokogorju 168 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851: »Es sind jährlich, oder periodisch wiederkehrende, mit dem Grund- Hause und Bergbaubesitze verbundene Berechtigungen auf gewisse Theile von sich reproduzirenden Nutzungen fremden Grundeigenthumes, vermöge welcher der Eigenthumer des dienstbaren Gutes zum Vortheile des herrschende Grundes etwas dulden, oder unterlassen muß, wozu er sonst nicht verbunden wäre… «. 169 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 14. 170 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 171 Maček, Kranjski verski sklad, str. 248. 40 41 SLUŽNOSTI branili mejo proti Benečanom. 172 Zaradi načina življenja ter mo- žnosti izkoriščanja zemljišč in potreb prebivalstva pa se je naj- več služnosti oblikovalo in obdržalo v gozdovih in pašnikih, kjer so fevdalci dovoljevali kmetom predvsem pripravljanje lesa za lastne potrebe (ius ligandi) in pašo živine (ius pascendi) na svo- jih zemljiščih. 173 Podložniki so bili v graščinskem gozdu »ugoz- deni« (eingeforstet): v njem so dobivali les in steljo ter pasli živi- no. 174 Služnosti so bile neločljivo povezane in pogosto se je ena vezala na drugo služnost, kot npr. v primeru pravice do zajema- nja vode v tujem vodnjaku, saj je ta pravica brezpogojno zahte- vala še pravico dostopa do služnostnega vodnjaka, 175 enako pa je bilo tudi v primeru paše na oddaljenih pašnikih, kamor živine brez pravice poti z možnostjo prehoda prek tujih zemljišč ni bilo mogoče prignati. Ker so nekdaj v gozdovih pasli, je bilo gozdne in pašne služnosti med seboj težko ločiti in so gozdno pašo zato ponekod šteli med gozdne služnosti, drugod pa so jo pojmovali kot pašno služnost v gozdu. Služnosti so nastale na različne načine. Delno so bile zadnji ostanek skupnega lastništva gmajne, gozda in paše na večinoma neobdelanih zemljiščih, največkrat gozdovih in pašnikih. Po rimskem pravu so bila namreč zemljišča, ki niso pripadala nobe- nemu dvoru ali kmečkemu posestvu, skupna last 176 oziroma ni- kogaršnja last (res nullius), ki je nato prešla v posest vladarja ali kneza. V avstrijskem prostoru so taka zemljišča sčasoma postala last kralja oz. deželnega vojvode. Naseljenci so ob tem obdržali pravico uporabe. 177 Mnoga od skupnih zemljišč so sčasoma pre- šla v last zemljiških gospodov, ki so kmetom še naprej dovolje- vali uporabo, saj bi zmanjšanje njihove gospodarske moči slabo vplivalo na dajatve, ki so jih prejemali od kmetov. 178 Nerešena in 172 Kaspret, Razmere gorenjskih kmetov, str. 333 in 417. 173 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 25. 174 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 259. 175 Občni deržavljanski zakonik, čl. 496. 176 Johann, Wald und Mensch, str. 161. 177 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 82. 178 Schönemann, Die Servituten, str. 133, glej tudi Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 259. pogosto zelo zapletena pravna razmerja so v postopke ob regu- laciji in odkupu služnosti vnašala še dodatne zaplete. Predvsem mlajše služnosti pa so bile vedno posledica dogo- vora med služnostnim upravičencem in služnostnim zavezancem in so se običajno potrjevale s pogodbo med dvema strankama, v kateri je lastnik zemljišča drugi stranki po dogovoru dovolil dolo- čeno uporabo služnostnega zemljišča za določeno odškodnino ali protiuslugo. Že v 14. stoletju se v urbarjih poleg običajnih kme- tijskih zemljiških enot, torej kmetij ali hub, pojavljajo služnostne ali služniške hube, hube gozdarjev, hube lovcev ipd. Te kmetije, ki jih je fevdalni zemljiški gospod dodeljeval v užitek in izrabo svojemu oskrbniškemu osebju, gozdarjem in lovcem kot depu- tat 179 za opravljanje svojih osnovnih obveznosti, so bile dedne in oproščene vseh drugih dajatev. Določene užitnine ali koristi v fevdalnih gozdovih so bile deležne tudi hube županov in drugih gospodarsko specializiranih fevdalčevih podložnikov nekmetov: čebelarjev, pekov, kovačev, kletarjev in drugih. 180 V izjemnem po- ložaju so bili župani, ki jih je zemljiško gospostvo postavilo na čelo posameznih žup. Skrbeti so morali za redno oddajanje daja- tev in opravljanje tlake. Župane so praviloma izbirali med večjimi kmeti, čeprav to ni bil pogoj, saj je bil župan v Bohinjski Bistrici kajžar. Dokler so opravljali to službo, so župani na območju Bo- hinja uživali posebno njivo (»župnico«), nekateri pa tudi poseben travnik. Zato pa so morali krmiti graščinske konje, kadar so prišli oskrbniki v Bohinj ob spremembi imetnika kmetije. 181 Ker je bilo posedovanje služnosti splošno uveljavljeno in življenje in gospo- darjenje na kmetijah brez njih preprosto ni bilo možno, so imeli služnostne pravice tudi redki svobodni kmetje, ki jim je še uspelo, da so se obdržali. 182 Sočasno je tudi to dokaz, da služnosti niso bile nujno vezane na fevdalni odnos med lastnikom zemljišča in njegovim podložnikom. 179 deputat: delež, prejemek v naravi poleg redne plače (premog pri rudarjih, živež ipd.), več glej Verbinc, Slovar tujk, str. 137. 180 Korošec, Gozdovi Slovenije skozi čas, str. 16. 181 Žontar M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 64. 182 Polec, Svobodniki na Kranjskem, str. 81, 82. 42 43 SLUŽNOSTI Služnost je bilo mogoče pridobiti tudi kot plačilo za posebne usluge, kot na gospostvu Žiče, kjer je bila služnostna pravica pla- čilo za krčenje gozda, 183 po razsodbi sodišča, z dovoljenjem la- stnika služnostnega zemljišča, s priposestvovanjem, iz običajev in po sklenitvi (dedno zakupne) pogodbe. 184 Služnosti so nastajale tudi ob razdeljevanju srenjskih zemljišč. Ena od možnosti na- stanka služnosti je določilo, zapisano v oporoki, ko je zapustnik svojega dediča zavezal, da je npr. drugemu dediču dovolil soupo- rabo določene poti. Sicer pa je bilo služnost mogoče pridobiti še s priposestvovanjem, ko je služnostni upravičenec vsaj 30 let upo- rabljal npr. neko zasebno pot za svoje potrebe, pravica uporabe te poti pa je postala njegova priposestvovana služnost. 185 Pridobitev pravice služnosti so omogočali tudi zakonski predpisi. 186 Marsikje je služnost pripadala celi vaški soseski in pri mno- gih so servitutne pravice enačili s posestnimi ali neke vrste za- kupnimi pravicami. 187 Praviloma so uživalci tudi v primerih, ko so bili lastniki idealnega deleža služnostnega zemljišča, za njeno uživanje plačevali določeno dajatev, npr. skoraj vsepovsod me- ščani za les iz mestnega gozda. Predvsem dolgotrajnost tovr- stnih razmerij je v času, ko je bilo na dlani, da bodo služnosti tako ali drugače regulirane in odpravljene, pripomogla k prepri- čanju nekaterih kmetov, da je gozd njihov, medtem ko so nek- danja gospostva dokazovala prav nasprotno in trdila, da so imeli kmetje v gozdu le pravico uživanja oz. služnosti. 188 Tudi zato so kmetje na Snežniku leta 1848 lastniku zemljiške gosposke pri- znavali le tisti del gozda, katerega vrh posekanega drevesa se je dotaknil zidanega grajskega obzidja. 189 Same zemljiške služnosti ni bilo možno enostransko po- daljševati (brez soglasja nasprotne stranke), prav tako pa ni bila prenosljiva z ene na drugo osebo brez vezave na zemljišče, npr. 183 Maček, Die Wälder der Herrschaft Žiče und Frajštanj, str. 196. 184 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 185 Tavčar, Slovenski Pravnik, str. 318. 186 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 113. 187 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 192. 188 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 322. 189 Schollmayer-Lichtenberg, Snežnik in schönburški vladarji, str. 44. v primeru dedovanja. 190 Služnost v lastninsko pravico praviloma ni smela poseči, sprememba lastništva služnostnega zemljišča pa ni smela okrniti služnostne pravice, čeprav so služnosti v do- ločeni meri omejevale lastninsko pravico na zemljiščih, obre- menjenih s služnostmi. 191 Služnostna pravica je zastarala v primeru, ko je lastnik slu- žnostnega zemljišča naznanil zahtevo po preklicu dovoljenja za izvajanje servituta in se služnostni upravičenec na preklic ni odzval tri leta. Če pa služnosti lastnik ni poizkusil preklicati, vendar je služnostni upravičenec vsaj 30 let ni izkoriščal, je slu- žnostna pravica zastarala sama po sebi. 192 Ker so bile dodeljene zemljiške služnosti običajno vezane neposredno na kmečko posest, jih je bilo nemogoče podedovati ločeno od lastninskih pravic. Osebe upravičencev so se menjale sočasno z lastninsko pravico na zemljišču. 193 Kmečki podložniki pa so po določilih prezidialnega dekreta dvorne pisarne z dne 18. decembra 1846 za stalen odkup tlake (ki je bila prav tako vezana na posedovanje določene kmetije) lahko odstopali tudi svoje pravice na soseski- nih zemljiščih in servitutne pravice. 194 Zemljiška služnost je ugasnila tudi v primeru, da se ji je služnostni upravičenec odpovedal. 195 Druga možnost ukini- tve servituta je bil propad služnostnega zemljišča oz. njegovo opustošenje, npr. zaradi hudournika ali povodnji, vendar so jo v takih primerih običajno le odložili ali preložili na drugo ze- mljišče. 196 Zgodilo pa se je lahko, da je služnostni upravičenec postal lastnik služnostnega zemljišča, s čimer je služnost postala brezpredmetna in je prav tako ugasnila. 197 Zakonodaja je predvidevala, da mora pri vzdrževanju slu- žnostnih objektov in zemljišč finančno in z delom pomagati tudi 190 Občni deržavljanski zakonik, čl. 485. 191 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 8. 192 Tavčar, Slovenski Pravnik, str. 43. 193 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 8. 194 Maček, Reluicija tlake, str. 45. 195 Schönemann, Die Servituten, str. 165. 196 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 115. 197 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 127. 44 45 SLUŽNOSTI služnostni upravičenec. Vendar je zaradi različnega razumeva- nja predpisov, obveznosti in dogovorov velikokrat prihajalo do nesporazumov. Obči državljanski zakonik je pri hišnih služno- stih predpisoval skupno vzdrževanje tramov, zidov, različnih stebrov in dimnikov, ki so jih poleg lastnikov uporabljali tudi služnostni upravičenci, v primerih koriščenja služnostnih poti pa je bilo treba vzdrževati ceste, poti, mostove in ostale cestne objekte. 198 Ko so se skozi čas lastniki na zemljiščih menjavali, je pred- vsem zaradi prepovedovanja izrabe služnosti ali na drugi strani prekoračevanja pravic izkoriščanja služnosti velikokrat priha- jalo do sporov, ki so se v skrajnih primerih končali celo z umori in smrtjo. Zaradi izrabe služnostnih pravic so se med seboj pre- pirali služnostni upravičenci in služnostni zavezanci, vsaj enako pogosti pa so bili spori med služnostnimi upravičenci samimi, tako med posamezniki kot med celotnimi soseskami. Že iz 16. stoletja je poznan spor za veliko pašno planino nad vasjo Heili- genblut na Zgornjem Koroškem, na kateri je bilo mogoče pasti okoli 1000 glav govedi. Ob meji ležečo koroško planino, na ka- teri so dolga leta iz eksistenčnih potreb pasli domači kmetje, so si po tem, ko je več let nihče ni uporabljal, saj je zelo na hitro umrlo veliko prebivalcev (morda zaradi kolere?), očistili in za pašo usposobili njihovi salzburški sosedje. Dajatve od planine so fevdalcem in cesarju še vedno plačevali Korošci, ki so s tem dokazovali tudi svoje »pradavno« lastništvo nad planino. Ker so Salzburžani na vse možne načine branili svojo pridobitev, so razmere dobile vojne razsežnosti, saj je bilo v medsebojnih spo- padih tudi nekaj mrtvih. Ko tudi deželno glavarstvo ni moglo umiriti in urediti razmer, je v spor posegel cesar. 199 Podoben je bil spor med Bovčani na eni strani ter Rezijani in Trbižani, ki so gonili svoje črede ovac na pašo na pašnike med Prestreljen- kom in Predelom ter na planino Prevala in goro Sober, različni prepiri okoli služnostnih pravic pa so se vlekli vse od 16. do 198 Občni deržavljanski zakonik, čl. 483, 487, 494. 199 Johann, Wald und Mensch, str. 192—194. konca 18. stoletja. Najhuje je bilo v letih 1736 do 1739, ko so si kmetje sami robili 200 in pobijali živino. 201 Zaradi služnosti so se dolga leta med sabo prepirale soseske v Bohinju, npr. Bističani z Nemškim rovtom, Gorjuše s Češnjico in Nomenjem, Savica in Studor, Savica, Stara Fužina in Studor itd. 202 Poleg poseganja v služnost nekoga drugega je bil pogost vzrok sporov tudi namen spremembe namembnosti služnostnega zemljišča, s čimer bi bilo izkoriščanje služnosti, kot je bilo zapisano v dogovoru med pogodbenima strankama, onemogočeno. Služnostni upravičenci so pravice dokazovali z listinami, ki so jih običajno čuvali prejemniki pravice. Za sklenjene pogodbe je bila značilna atipičnost, saj je bila pravna kultura močno vezana na običaje. Pogodbene sheme, ki so nastajale predvsem iz prakse, so bile pogosto zastavljene zelo široko, prilagajale so se vsebinam, ki jih je prinašala raba, in so navadno vsebovale samo formalne okvire, da so lahko sprejemale vsebino običajev, ki so se spreminjali iz kraja v kraj. 203 Izstavljanje listin vsaj v starejših obdobjih ni bilo dosle- dno, sčasoma pa so ponekod oblasti s predpisi zahtevale vpis podeljene služnosti v »javne knjige« kot zaključek opravljenega pravnega posla. 204 Služnostni upravičenci so zato lahko obstoj služnosti dokazovali z vpisom v »jožefinskih davčnih knjigah (Josephinischen Lagerbüchern)«, vpisi prihodkov v njihovi spremljajoči dokumentaciji in rektifikacijskih aktih. Za dokazo- vanje obstoja služnosti so v več primerih obstajale poravnalne pogodbe, ki so jih sklenili upravičenci z lastniki služnostnih zemljišč, ponavadi zato, da bi končali neprestane spore zaradi služnosti (npr. Millstadt) ali pa pravnomočne sodne odločbe po zaključenih sodnih procesih, pri katerih so bile predmet spora gozdne ali pašne služnosti. Ustrezno dokazilo je bilo tudi garan- tno pismo, ponavadi listina, ki jo je pred veliko leti izdala sta- 200 robiti: podirati, sekati, SSKJ, elektronska verzija. 201 Ložar, Narodopisje Slovencev, str. 156. 202 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 265—269. 203 Grossi, Pravna Evropa, str. 35. 204 Schönemann, Die Servituten, str. 147. 46 47 SLUŽNOSTI rejša, v času postopkov regulacije in odkupa že dolgo neobsto- ječa pristojna oblastna gosposka kot potrditev določene pravice ali dogovora med dvema strankama. 205 Določila v listinah, na katere so se upravičenci v sodnih po- stopkih sklicevali, so bila velikokrat zelo nedorečena, zato si jih je vsak razlagal po svoje in jih samovoljno izkoriščal. 206 Veliko služnosti je nastalo zaradi dolgega nemotenega sekanja lesa in paše živine na tujih zemljiščih (priposestvovanje). Ker te pravice niso bile vpisane v urbarje, upravičenci zanje niso imeli nobenih ustreznih dokazil oz. dokumentov. 207 Če listina kot dokazilo ni bila ohranjena, je bilo služnostne pravice ob regulaciji težko dokazovati, saj je bilo eno prvih določil za delo komisij dokazovanje pravic z listinami in vpisi v različnih zemljiških evidencah, kot so urbarji in vse vrste katastrov. Zaradi pomanjkanja dokazilnih listin je služnostno pravico ob regulaciji izgubila župna nadarbina v Podčetrtku, ki nikoli ni imela lastnega gozda in je les za svoje potrebe dobivala iz gozdov gospostva Podčetrtek. Do leta 1848 je ta količina znašala 8 sežnjev (klafter) drv na panju, dodatni potrebni les pa je kupovala. Ker pravice do lesa leta 1848 listinsko ni mogla dokazati, je bila ta zanjo izgubljena. 208 Po dolgih letih nepresta- nega vlaganja tožb in ugovorov nanje ji je bila pravica dokončno odvzeta z ministrsko odločbo 4. julija 1881. 209 Tudi če so kmetje služnost uživali dokazljivo vrsto let, je bilo brez listin in vpisov potrebno veliko napora, da so bili v regulaciji uspešni, saj je nasprotna stran običajno nasprotovala priznanju služnostne pravice, ki je bremenila zemljišče in lastni- ka. 210 Meščani Loža, ki naj bi imeli pravico do priprave lesa v snežniškem gozdu, so bili zaradi nepriznavanja gozdnih služno- sti v času odkupa in regulacije, kot vsa Loška dolina, v sporu s 205 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 206 Matijevič, Novomeške hiše in ljudje, str. 76. 207 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 208 Maček, Podčetrtek skozi stoletja, str. 63. 209 SI ARS, AS 1109, sveženj 47, Hartenstein, No. 70 ex 1893, str. 1—2. 210 Karničar, Jezerska kronika, str. 201. snežniškim graščakom. 211 Kmetje, ki so izkoriščali gozd nekda- nje gornjegrajske zemljiške gosposke za pripravo lesa in stelje ter pašo in so svoje služnosti zaradi pomanjkanja listinskih do- kazil zahtevali na osnovi priposestvovanja, so ob neupoštevanju njihovih pritožb zagrozili s civilnimi tožbami. 212 Predvsem tam, kjer je bila kontrola lastnika slaba, so kme- tje servitutne pravice pogosto prekomerno izkoriščali. Ker gozd, v katerem se je lahko razvilo veliko različnih služnosti, v prete- klosti ni predstavljal pomembne ekonomsko-pridobitne katego- rije, lastniki zemljiških gospostev služnostnih upravičencev pri izkoriščanju pravice dolgo niso omejevali. Do sporov je običajno prihajalo zaradi drugih lastniških nesoglasij, ki so jih služnosti le še dodatno razvnemale. V času razcveta fiziokratskih idej so postala trenja zaradi omejevanja služnosti med fevdalci in kmeti v delu Evrope, kjer se je razvil podoben sistem gospodarjenja z zemljiškimi površi- nami, pogost pojav. Graham, avtor pregledne monografije o ru- ralni družbi in agrarni revoluciji v 19. stoletju v Evropi, je svoje trditve in opažanja podkrepil s primeri iz Westfalije, 213 podobnih primerov pa je bilo veliko tudi na slovenskih tleh. Odnosi med servitutnimi upravičenci, ki so na zemljiščih gospostva Gornji grad uživali gozdne in pašne služnosti, so se dodatno zaostrili, ko je gosposka na ukaz graškega gubernija zaposlila tuje gozdarsko osebje, ki ni poznalo razmer. Služnostne pravice je skušalo zmanj- ševati z omejevanjem sekanja in paše v gozdovih ter povečeva- njem gozdnih površin na račun pašnikov, zato so spori, ovadbe, preganjanja in sodni procesi, v katerih so bile dosojene tudi te- lesne kazni, postali nekaj običajnega. 214 V enem od mnogih so- dnih procesov je petinsedemdesetletni Andreas Schmidl kot ena od prič pri dokazovanju obstoja služnosti na gornjegrajskem ze- mljiškem gospostvu izpovedal, da so v gozdnem predelu Kokarza 211 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 83. 212 SI ARS, AS 185, šk. 27, fasz. 353, št. 10/1 Steiermark, št. 7205/75. 213 Graham, Rural society and agricultural revolution, str. 37. 214 Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 111, 112. 48 49 SLUŽNOSTI (Kokarca) 215 »zemljiški posestniki iz Pustega Polja že tako daleč v preteklost, kolikor se on spomni, dobivali les in steljo iz ime- novanega gozdnega predela ter po lastni presoji pasli živino, go- sposka Gornji grad pa po njegovem vedenju v tem predelu nikoli ni uveljavljala pravice do lastništva«. 216 Zagovornik gornjegrajske gosposke je njegovo pričanje kot mnoga druga v tem postopku zaradi starosti priče 217 označil za neverodostojno. 218 Kadar bi bilo omejevanje pravic preveč v nasprotju z obstoječimi dogovori, so skušali nekateri lastniki služnostnih zemljišč dodatno zaslužiti in obenem zmanjšati porabo lesa po stranskih poteh. Tako je ribni- ški graščak Rudež v Taboru ob cerkvi in župnišču postavil veliko poslopje in zapovedal, da morajo podložniki vso leseno robo pro- dati njemu in jo nato od njega spet kupovati. 219 Sodišče se je iz takega stanja izvirajočih prijav prestopkov običajno izogibalo ter obravnave odlagalo, če se je le dalo. Spori so zato dolgo časa ostajali nerešeni. 220 Iz arhivskega gradiva je videti, da so se najbolj zaostrili spori glede služnosti do lesa tam, kjer je lesa primanjkovalo ali pa ga je bilo mogoče dobro prodati. 221 Čeprav so imele cerkvene fare poleg šol in posebnih ustanov tudi kot sestavni del vasi, ki ji je služnost kot skupnosti pripadala, posebej dovoljeno pravico do dobave lesa 222 ali pra- vico paše za svojo živino, 223 jim je na nekaterih gospostvih ob uravnavanju služnosti podobno kot drugim služnostnim upravi- čencem niso hoteli priznati. Marsikdaj pa se zdi, da so župnišča, 215 Gozd Kokarica (Kokarza) je meril 1616 oralov, ležal je ob reki Dreti in je bil vsaj v svojem spodnjem delu močno opustošen, saj so imele v njem vse vasi v njegovi bližini pravico do sečnje; glej Kuret, Slovensko Štajersko, str. 273. 216 »… daβ die Ödenfelder Grundbesitzer solange er zurückdenken könne, Holz und Streu nach ihren Bedürfnissen aus dem Waldantheile genommen und ihr Vieh nach Belieben davon geweidet haben, daβ ferners von Gute Oberburg seines Wissens niemahls Eigenthums Rechte auf diesem Theile ausgeubt wurden …« 217 Načini reševanja sporov in razjasnjevanja okoliščin so se zelo razlikovali med seboj, saj so ponekod prav zaradi spomina kot priče uporabili starejše prebivalce; glej Kolenc, »V osrčju brezmejnega gozda«, str. 212. 218 SI ARS, AS 185, šk. 27, fasz. 353, št. 10/1 Steiermark, št. 7205/75. 219 Šifrer-Bulovec, Loški potok, str. 199. 220 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 339. 221 Granda, Gozdna revolucija, str. 315. 222 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 269. 223 SI ARS, AS 33, fasc. 10/6, 1898, št. 15730. kaplanije in mežnarije les dobivale »po stari navadi«, zahteve po priznanju pravice pa so slonele na dolgoletnem užitku. 224 Tudi v teh primerih se je problem v pravi luči pokazal šele, ko župnija svojega zahtevka ni mogla listinsko dokazati. Ob regulaciji ser- vitutov se je to dogajalo tudi v Knežaku, kjer so kmetje cerkvi Marijinega vnebovzetja in sv. Barbare ter poslopje župnijskega dvora popravljali in oskrbovali z brezplačnim lesom iz snežni- škega gozda. Prebivalci sosednje vasi Koritnica pa so se kar sami 224 Valenčič, Bistriški gozd in kamniški meščani, str. 83. Napoved dohodka od pravice do lesa v gozdovih »Meach« in »Gmeine« za cerkev sv. Mihaela (AS 174, fasc. 353, Kranj, filialna cerkev sv. Mihaela) 50 51 SLUŽNOSTI potegovali za priznanje pravice do lesa za podružnični cerkvi sv. Antona in sv. Hieronima. Ker pisnih dokazil niso imeli, so bili pravico do snežniškega lesa za cerkve pripravljeni dokazovati s pričanjem. 225 Še večjo obremenitev pa so za gozd predstavljale pravice samostanov in njihovih podložnikov do lesa, kakor npr. v bistriškem gozdu samostan klaris v Mekinjah in frančiškanski samostan v Kamniku, ki je pravico z dolgoletno rabo verjetno priposestvoval. 226 V času francoske okupacije je pristojnost za podeljevanje in potrjevanje služnosti raznih pašnih in gozdnih pravic sodila pod pristojnost gozdne uprave. Ta v gozdovih pod javno upravo ni priznavala nobenih prejšnjih pravic. Zaloge lesa, oglja in za posek predvidene količine drevja so dali pod zaporo. 227 V po- sebnem obvestilu z dne 22. julija 1811 so vse, ki so imeli lesne pravice v regalnih gozdovih, pozvali, naj v treh mesecih javijo svoja imena nadzornikom in njihovim podrejenim. Kdor je slu- žnosti izgubil, je moral dokazati njihov obstoj in časovno tra- janje servituta. Za prekrške v gozdovih je bila določena višina kazni, uživanje gozdnih služnosti pa so nadzorovali gozdarji. Z uredbo dvorne organizacijske komisije 22. julija 1814 so bili francoski zakoni za to področje ukinjeni in vzpostavljeno je bilo staro stanje. 228 225 SI ARS, AS 778, šk. 538, GUS, Schrank 5, Fach 11, Fortsetzung von Fach 10, Ablösungs- Vergleich- und Vermerkungs- Urkunden mit den Servitutsberechtigten, št. 326. 226 Valenčič, Bistriški gozd in kamniški meščani, str. 82. 227 Valenčič, Gozdarstvo, str. 449. 228 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 110. SLUŽNOSTNE POVRŠINE Zemljiške površine, ki so v drugi polovici 18. stoletja še vedno predstavljale glavni vir preživetja, so pripadale različnim lastnikom. Poleg »tradicionalnih« (deželni knez, plemstvo, sa- mostani in različne ustanove) so bili lastniki velikih zemljiških gospostev že tudi meščani, kmetje, različne cerkvene brato- vščine, podružnične cerkve itd. 229 Lastnik zemljiškega gospostva je na svojih zemljiščih izvrševal tudi patrimonialno sodstvo in patrimonialno oblast, to je sodstvo v civilnih in manjših kazen- skih zadevah nad podložniki. 230 Izraba obdelovalnih zemljišč, ki je bila v rokah kmetov in jo izkazujejo različna pravna napotila med 14. in 18. stoletjem, pa je v glavnem regulirana le od vpra- šanj, ki se nanašajo na dovoljeno število paše živine na skupnih gmajnah do izkoriščanja gozdov na splošno, ščitenja gozdnega drevesnega sestoja in pašniških površin pred preveč eksten- zivno živinorejo ter nenadzorovanim izkoriščanjem lesa s strani upravičencev. 231 Od vseh dežel v sestavu habsburške monarhije je Kranj- ska med tistimi ali celo edina, ki je mejila na tri geografsko 229 Kustatscher, Mehr als acht Generationen, str. 239. 230 Žontar, J., Priročniki in karte, str. 70. 231 Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen, str. 36. 52 53 SLUŽNOSTI in klimatsko različna območja, geografski položaj v okviru dr- žave pa je v mnogočem determiniral tudi možnosti in stopnjo razvoja posameznega območja in »svet severno od Alp se je močno razlikoval od sveta južno od visokih gora«. 232 Na s Slo- venci poseljenih tleh habsburške monarhije so bile razmere za kmetijstvo relativno neustrezne, zato velik del kmečkega pre- bivalstva ni mogel v celoti živeti od agrarne proizvodnje. Za njivsko pridelavo so bile razmere večinoma precej neugodne, nekoliko bolj pa so tukajšnje klimatske razmere ustrezale pa- šnikom in gozdu. 233 Za preživetje so se mnogi kmetje ukvarjali še z domačo obrtjo, fužinarstvom, tovorništvom, prevozni- štvom in kmečko trgovino. 234 V iskanju kakršnekoli možnosti za večjo in boljšo kme- tijsko pridelavo so bila služnostna zemljišča različno obre- menjena s servitutnimi pravicami. Vse služnosti so bile lahko nakopičene na enem zemljišču, običajno pa so se pojavljale v različnih kombinacijah. Na določeni parceli so lahko upra- vičenci pridobivali les za vse oblike uporabe (za kurjavo, za gradnjo in popravila, pripravo in popravilo orodij itd.) ali pa je bila dovoljena priprava le ene vrste lesa oziroma priprava lesa za eno vrsto rabe, ostale vrste izrabe so bile prepovedane. Podobno je veljalo za pašo različnih vrst živine, npr. konjev, goveda, ovc, koz, prašičev itd. 235 Služnosti so se najpogosteje oblikovale na pašniških površinah in v gozdovih, ostale obde- lovalne površine, kakor travniki in njive, so bile s služnostmi redko obremenjene. 236 Služnosti so večinoma vnašale nered v način in poskuse urejanja gozdarjenja. Izrabo gozdnih služnosti so lahko prepo- vedali na tistih zemljiščih, ki so bila zaradi prekomerne izrabe preveč opustošena, nekatera zemljišča pa so bila za dodelitev 232 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 48. 233 Fischer, Družba, gospodarstvo, prebivalstvo, str. 8. 234 Pančur, Porajanje modernega gospodarstva, str. 62. 235 Mischler,-Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuch, Agrarverfassung D, Bd. I, G 65 ff, glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 27. 236 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 92. gozdnih servitutov neustrezna. Tako lesa niso smeli sekati tam, kjer so drevesa preprečevala plazenje zemlje. 237 Od zemljiških površin so bili s služnostmi najbolj obreme- njeni gozdovi, saj so služnostni upravičenci na gozdnih povr- šinah koristili tudi marsikatero pašno služnost. Gospodarjenje z gozdovi so nekdaj uravnavali deželni gozdni redi, katerih do- ločila je moral upoštevati vsak, ki je kakorkoli izrabljal njegove dobrine. Ker se je izkazalo, da gozdni redi vseh treh notranje- avstrijskih dežel, Štajerske, Koroške in Kranjske, s svojimi do- ločbami, zahtevami in omejitvami ne sledijo času, razmeram in potrebam, je cesar Karel VI. (1685—1740, cesar 1711—1740) od- ločneje posegel tudi v gozdno zakonodajo. Čeprav so se deželni stanovi treh notranjeavstrijskih dežel vztrajno upirali sprejetju poostrenih določil, predvidenih v osnutku novega gozdnega reda za svojo deželo, je vladarju vendarle uspelo izsiliti kom- promisne rešitve med določili in omejitvami veljavnega Ferdi- nandovega gozdnega reda in svojimi zahtevami v gozdnem redu za Štajersko leta 1721, potem leta 1737 za Koroško in leta 1739 v dopolnjenem gozdnem redu za Štajersko. Tudi kranjskim de- želnim stanovom je bil leta 1737 predložen v sprejetje nov goz- dni red, a so ga večkrat zavrnili. Ker odločitve vse do leta 1739 ni bilo, je dunajska vlada zahtevala, da na Kranjskem sprejmejo štajerski gozdni red skupaj z dopolnitvami, po katerem so se na Kranjskem morali ravnati do leta 1771, ko je bil sprejet terezi- janski gozdni red za Kranjsko. 238 Tudi v zadnjih desetletjih 18. stoletja so se osrednji državni in deželni uradi z gozdovi veliko ukvarjali, predvsem zaradi velike opustošenosti dostopnejših gozdnih površin kot posledice načina izrabe in želje, da bi kljub abolicijskim težnjam večji gozdni kompleksi ostali nerazdeljeni za potrebe lova. 239 Kategorizacija večine zemljišč je bila še v 18. stoletju zelo nejasna, gozdove, obremenjene s služnostnimi pravicami, pa so 237 Simony, Schutz dem Walde!, str. 33, 39. 238 Terezijanski gozdni red, str. 4—5; glej tudi Korošec, Gozdovi Slovenije skozi čas, str. 34, 35 in 44. 239 Maček, Reluicija tlake, str. 189. 54 55 SLUŽNOSTI delili na dve kategorijii. T. i. gozdov s pravico »Stockrechte«, t. j. pravih gozdov, ni bilo dovoljeno spreminjati v katero drugo ze- mljiško kategorijo, npr. v pašnike, travnike ali njive, saj je bilo v njih predvideno ustrezno gozdarjenje. Po sečnji jih je bilo treba pustiti, da se spet obrastejo. 240 Druga kategorija so bili gozdovi s t. i. »Raumrechte«, ki so jih lahko spreminjali tudi v zemljišča za drugačno kmetijsko rabo. 241 T o se je s pripravljanjem novin in frat 242 še v prvi polovici 19. stoletja redno dogajalo. Na Koroškem franciscejski kataster take površine imenuje Brand Acker. 243 Ma- ček celo ugotavlja, da jih v franciscejskem katastru za Štajersko niso prištevali med gozdne površine, temveč so jih imenovali »Brände«, kar je prevedel kot požganica in naj bi predstavljale posebno zemljiško kategorijo. 244 Pravica je zajemala krčenje gozdnih površin, na katerih so si kmetje naredili njivo, na njej pa so nato nekaj let sejali žita ter jo po nekaj letih opustili, da se je na njej ponovno zarasel gozd. Vendar je bila tudi ta razdelitev samo okvirna, saj so se znotraj nje pojavljale različne variante. 245 Po eni od delitev so gozd označevali kot visoki ali črni gozd, pri čemer pojma nista bila natančno definirana, zato je vedno znova prihajalo do nejasnosti. Na novo so jih skušali določiti z dekretom z dne 17. januarja 1793, po določilih katerega je bila kot črni gozd označena tista zemljiška površina, na kateri so ra- sla igličasta drevesa kot smreke, jelke, macesni ali borovje, visoki gozdovi pa so bili tisti, kjer je bilo možno načrtno gospodarje- nje. 246 Franciscejski kataster je povzel delitev in poimenovanje gozda iz 16. stoletja na visoki in nizki gozd. Kot visoki gozd so 240 Johann, Wald und Mensch, str. 192. 241 Barth, Agrarpolitik im Vormärz, str. 85. 242 Ko so pripravljali frato, so kmetje gozd posekali do golega, z debel obsekano vejevje zravnali po vsej površini poseke in posušene veje zažgali. Enako so delali novine, le da so bile pripravljene površine pred posekom zaraščene z grmovjem in ne z gozdom. Več glej Ficko, Skupni ljudski delovni običaji, str. 159. 243 požgana njiva; SI ARS, AS 178, k. o. Topla K 448, Protokoll der Grund Parzellen der Gemeinde Topla; glej tudi Kačičnik Gabrič, Kmečko življenje na visokogorskih kmetijah, str. 300. 244 Maček, Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata, str. 28. 245 Maček, Gospodarjenje z gozdovi na državnih gospoščinah, str. 79. 246 Johann, Wald und Mensch, str. 179. takrat pojmovali obsežne gozdne površine na nenaseljenem gorskem svetu, kjer je bilo možno sistematično gozdno gospo- darjenje v takratnem pomenu besede. Gozdni sestoji visokega gozda so se pomlajevali iz semena, zato so bili imenovani tudi semenski gozd. Pojem nizki gozd pa je označeval tisti posekani gozd, ki se je pomlajeval z izrastki panjev posekanega drevja, zato so ga imenovali tudi štorovec. Mešanje semenovcev in što- rovcev je tvorilo srednji gozd, vendar so bili taki gozdni sestoji redki. 247 Za zemljiška gospostva na današnjem slovenskem oze- mlju je bilo značilno, da so imela malo obdelovalne zemlje ter več gozdov. 248 Fevdalci, v imenu katerih so se deželni stanovi ponekod dolgo upirali pripravi in sprejetju gozdnega reda, ki bi urejal zmešnjavo v gozdovih, so na ta način lažje gospodarili po svoje, dvigovali ceno lesu, dovoljevali podložnikom izsekavanje, od lesa pobrali več dajatev in s tem večali svoje dohodke. 249 Po za- pleteni fevdalni delitvi lastništva, najemništva in užitnine, ko je bila kmetijska zemlja vedno bolj razdrobljena, so gozdni predeli skoraj praviloma ostajali nerazdeljeni ter so postali, z izjemo de- želnoknežjih (erarnih) gozdov, največkrat sestavni del domini- kalne zemlje fevdalnih zemljiških posesti. 250 Ker kmečke hube z izjemo visokogorskih nekdaj običajno niso imele lastnih goz- dnih površin, 251 so bile zlasti v hribovitih predelih redke tiste zemljiške gosposke, kjer zemljiške parcele ali vsaj en njen del ni bil obremenjen s katero od oblik služnostne pravice. Prav tako redki pa so bili tisti kmetje, ki so se z lesom za kurjavo, gradnje in popravila oskrbovali izključno iz lastnih gozdov. Najpogo- steje so imeli pravico, da si potrebni les pripravljajo v gospo- ščinskem gozdu, za kar so navadno od zemljiškega gospostva dobili pisno dovoljenje. 252 Svoje pravice so znali kmetje tudi 247 Valenčič, Gozdarstvo, str. 419, 420. 248 Marušič, Spor zaradi delitve zemljišč v Doberdobu, str. 454. 249 Terezijanski gozdni red, str. 4—5. 250 Korošec, Gozdovi Slovenije skozi čas, str. 15. 251 Lastne gozdove so imeli predvsem lastniki večjih kmetij; Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 44. 252 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 49. 56 57 SLUŽNOSTI spretno izkoristiti. Prekomerna sečnja je v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja postala kar način življenja. Les so iz gozdov vozili, v hribovitejših predelih pa splavljali po naravnih hudourniških potokih ali za to zgrajenih držah ali rižah. 253 Kljub številnim predpisom in zahtevam po vzpostavitvi gozdarske službe in izvajanju večjega nadzora nad dogajanjem v gozdovih boj proti njihovemu devastiranju ni bil učinkovit. Bolj ali manj so bili še vedno brez uradnega nadzora in zato povsem prepu- ščeni kmečki samovolji in špekulacijam železarskih obratov. 254 V gozdovih so z izsekavanjem nastajali novi rovti in lazi, ki so jih za njivske ali travniške površine uporabljali kmetje, v bližini ve- čjih porabnikov lesa pa se je zaradi prekomerne sečnje pojavilo pomanjkanje lesa. 255 Na gospostvu Snežnik, kjer so bili lazi in rovti že od nekdaj zelo razširjeni, jih je bilo v posesti podložni- kov ob vzpostavitvi franciscejskega katastra leta 1825 kar 362, kar pomeni, da so v povprečju na vsako gospoščinsko kmetijo odpadli po trije. 256 Ker je lokalno prebivalstvo, ki je bilo nosilec služnostnih pravic, običajno poznalo meje med posameznimi zemlji- šči, služnostna zemljišča na terenu navadno niso bila posebej označena. V Trnovskem gozdu pa je okoli leta 1840 eden pr- vih slovenskih gozdarjev Josip/Jože Koller zaradi boljše zaščite zunanje meje Trnovskega gozda dal postaviti zid iz zloženih ka- mnov in meje ponekod poudaril s presekami. Mejo parcel s pa- šnimi servitutnimi pravicami so označevali mejniki z napisom SG (Servitutgrenze). 257 Na negospodarno izkoriščanje lesa je opozarjala večina takratnih gozdarskih strokovnjakov. Okrog leta 1770 je moralo okrožno glavarstvo za Gorenjsko celo z grožnjo hudih kazni ukazati dovškemu županu, da morajo podložniki v osmih dneh 253 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 85. 254 Dinklage, Geschichte der Kärntner Landwirtschaft, str. 181. 255 Perko, Zapisano v branikah, str. 83. 256 Maček, Prizadevanje podložnikov gospostva Snežnik, str. 31—32. 257 Kolenc, »V osrčju brezmejnega gozda«, str. 216. opustiti vse laze po gozdovih. 258 Ob Baltazarju Hacquetu 259 je tudi J. A. Scopoli, botanik in entomolog, v svojih zapisih opo- zarjal, da je treba z lesom varčevati, saj bo njegovo pomanjkanje vedno večje. Eden od načinov zmanjševanja porabe lesa bi bila po njegovem mnenju gradnja kamnitih in ne lesenih hiš, kme- tje naj bi opustili gradnjo kozolcev, za kurjavo pa bi naj vsi bolj uporabljali star les, šoto in premog. 260 O velikem opustošenju in negospodarnem poseku ter izrabi lesa pričajo tudi opisi stanja gozdov zemljiškega gospostva Gornji grad 261 in Žiče 262 na Šta- jerskem, ki so jih naredili kot pripravo na nameravano prodajo. Tudi v času francoske uprave so gozdovi uživali nekoliko poseben status. Za njihovo upravljanje je bila 23. marca 1810 ustanovljena francoska gozdna uprava, ki je v gozdne razmere vnesla nekatere spremembe. Sestavljali so jo generalni konser- vator gozdov, dva nadzornika drugega razreda in devet nižjih nadzornikov. Gozdove so razdelili na cesarske, sekvestirane in srenjske oz. občinske in prve osvobodili vseh davkov, sekvesti- rani pa so nastali z odvzemom številnih občinskih in zasebnih gozdov, s katerih dohodki so delno pokrivali izdatke provinci- alne uprave. 263 V za Ilirske province leta 1810 izdanem Splo- šnem gozdnem zakonu, v katerem so Francozi gozdu namenili skrb, ki ustreza njegovemu pomenu in pomenu gozdarstva kot gospodarske panoge, 264 so si prizadevali omejiti prekomerno se- kanje in odpraviti zanemarjenost gozdnih površin ter za njihov trajnostni razvoj. 265 Že v drugi polovici 18. stoletja se je začel spreminjati tudi odnos lastnikov do gozdov, ki so postajali gospodarsko vedno bolj pomembni ter izkoriščani drugače kot prej. Nekdaj poznan način pridobivanja novih kultiviranih in obdelovalnih površin 258 Makarovič, Kmečko gospodarsko na Slovenskem, str. 10 in 11. 259 Lačen Benedičič, Dediščina fužinskega kompleksa, str. 55. 260 Perko, Zapisano v branikah, str. 83. 261 Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 105—132. 262 Maček, Die Wälder der Herrschaft Žiče und Frajštajn, str. 189—206. 263 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 109, 110. 264 Gozdni red za Ilirske province, str. 5. 265 Kolenc, »V osrčju brezmejnega gozda«, str. 215. 58 59 SLUŽNOSTI je vedno pogosteje naletel na socialne in ekološke ovire. Zaradi tega vse gozdne površine niso bile več primerne za krčenje, ze- mljiški gospodje pa so se bali za svoje lovske pravice, saj so na manjših gozdnih površinah težje lovili, pa tudi divjadi je bilo manj. 266 Na drugi strani so se potrebe razvijajoče se industrije po lesu neprestano povečevale. 267 V nekaterih zapisih je zato že mogoče zaslediti potrebo po ponovni pogozditvi osiromašenih gozdnih parcel. 268 Predvsem proti požigalništvu, ki predstavlja arhaični na- čin izrabe zemljišča, pri katerem se posekano vejevje ali gozdno drevje razprostre po tleh in po sušenju zažge, 269 so se graščine zelo intenzivno borile, pa tudi rezultati take obdelave zemlji- šča so bili dokaj skromni. 270 Lastniki gozdnih površin so svojo skrb začeli posvečati načrtnemu izkoriščanju in obnavljanju gozdov, v predmarčni dobi pa se je nov pristop skrbi za gozd in izkoriščanja njegovih produktov samo še nadaljeval in sto- pnjeval. 271 Baron Schwizen, v svojem času poznan kot odličen gospodarstvenik in poznavalec kmetijske problematike, je leta 1788 v ta namen izdal inštrukcijo za upravnike državnih pose- stev, v kateri se poleg neprestanega prepletanja skrbi za blaginjo države in podložnikov na državnih posestvih dotika tudi stanja v gozdovih in podaja napotke za dobro gospodarjenje z njimi ter načine reševanja nekaterih težav. 272 Razmere za obnovo in pogozdovanje izsekanih in uničenih gozdov sta omogočili šele opustitev pretirane paše ovac ter odprava paše koz in prašičev v gozdovih, 273 interes vseh pa je bil, da se donos gozda v priho- 266 Za danes slovensko ozemlje nikjer niso izpričane zahteve po ukinitvi plemiškega lova, kar daje na neki način vedeti, da lovov v obliki, kot so jo poznali drugod, npr. v nemških državah, s katerimi je bilo na kmečkih poljih, travnikih in pašnikih narejene največ škode, pri nas ni bilo; več Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, str. 709. 267 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 162. 268 Oder, Tri tisočletja železarstva, str. 93. 269 Maček, Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata, str. 27. 270 Maček, Gospodarjenje z gozdovi na državnih gospoščinah, str. 83. Požigalništvo se je pri nas ponekod obdržalo celo do leta 1950. 271 Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, str. 71, 72. 272 Maček, Schwizenova inštrukcija, str. 101—103. 273 Pančur, Porajanje modernega gospodarstva, str. 59. dnosti ne bi zmanjšal. 274 Kljub vsem predpisom in ukrepom je bila skrb za gozd do leta 1848 prepuščena v glavnem zemljiškim gosposkam, po mnenju pristojnih strokovnjakov pa bi bilo treba v novonastalih razmerah pomisliti tudi na novo gozdarsko za- konodajo. 275 Obsežne gozdne površine so nekdaj povsem pokrile potrebe zemljiških gospodov in podložnikov po lesu in drugih produktih, ki jih je ponujal gozd, zato omejevanje izkoriščanja gozdov slu- žnostnim upravičencem ni bilo potrebno. Na podlagi fevdalnega prava so si zemljiški gospodje gozdove zavarovali kot svoja lovi- šča, deloma pa so jih s krčenjem spreminjali v rodovitne zemljiške površine. Pravice do paše, lesa, stelje in včasih celo do tako ime- novanega nižjega lova so prepuščali podložnikom na osnovi obi- čajnega prava, seveda za določene dajatve. 276 Ko so se zemljiška razmerja predvsem z omejevanjem kmečkih pravic in pretvorbo nekdaj skupnih zemljišč v zasebno lastnino spreminjala, so kme- tje sicer nekoliko preoblikovane služnosti obdržali, saj bi popolna ukinitev nekaterih pravic ogrozila obstoj podložniškega prebival- stva, kar vsekakor ni bilo v interesu velikih zemljiških gospodov. Pravica gozdarjenja in paše na istem zemljišču na eni strani od zemljiškega gospoda in na drugi strani od kmečkega podložnika je dolgo mirno in samoumevno obstajala tako, da so jo upošte- vali vsi brez posebnih škodljivih posledic in pretresov. 277 Glavno omejitev, ki pa je večinoma nihče ni upošteval, zaradi slabega nadzora pa so bila tudi kaznovanja glede na njihovo razširjenost dokaj redka, je ponavadi predstavljala zahteva, da je zemljišče po uporabi treba pustiti v dobrem in neokrnjenem stanju. 278 V prvi polovici 19. stoletja je gozd še vedno predstavljal znaten del kmetijskih površin. S sekanjem in podiranjem ter žaganjem, nato pa transportom lesa, ki je najlažje potekal po 274 Maček, Schwizenova inštrukcija, str. 101, 140. 275 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten 50/Pr-851. 276 Na gospostvu Gornji grad so imeli nekateri podložniki v zakupu tudi pravico do visokega lova; glej Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 131. 277 Mischler, Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuch, Agrarverfassung D, Bd. I, G 65 ff. 278 Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen, str. 37. 60 61 SLUŽNOSTI vodni poti (splavarjenje), so se predvsem v hribovitejših in z lesom bogatih predelih ukvarjala cela območja. 279 V času izde- lave franciscejskega katastra v prvi polovici 19. stoletja je gozd na Štajerskem pokrival 50 % kmetijskih zemljišč, na Koroškem in Kranjskem pa le za malenkost manj. 280 Iz potrebe po prido- bivanju dodatnih obdelovalnih površin so oblasti vzpodbujale izsuševanje mokrih zemljišč in močvirij, zato gredo v čas 18. stoletja poizkusi izsušitve vlažnih dolin in poplavnih nižinskih obrečnih območij. V drugi polovici 18. in prvi polovici 19. sto- letja je prišlo tudi do poizkusov razdelitve skupnih zemljišč, ki so jih kmetje dobili ali v last ali v individualno uporabo, obseg obdelovalnih površin pa se je zaradi vseh naštetih posegov in omejevanja prahe v Avstriji povečal približno za 20 %. 281 Posestno stanje gozdov je uredila šele zemljiška odveza po letu 1848. 282 Prvi moderni gozdni zakon, ki se nanaša tudi na slovensko ozemlje, pa je avstrijski gozdni patent iz leta 1852. Po- udaril je načelo ohranjanja gozdne površine s prepovedjo, da bi se gozdna tla izkoriščala v kake druge namene. 283 Ker so kmetje živino predvsem pasli in reja v hlevih še ni bila prevladujoča, je bila potreba po pašnih površinah veliko ve- čja kakor po travnikih. Pašnih površin je bilo vedno premalo, zato so pasli povsod. Kjer je bilo mogoče, so živino odgnali tudi na visokogorske pašnike, kjer zemljišča za drugačno rabo niso bila primerna. K oblikovanju posebnih oblik služnosti so veliko pripomo- gle geografske značilnosti zemljišč na posameznih območjih. Tako je na Moravskem obstajala služnost paše živine na robovih kraških ribnikov in jezer. V času, ko je bilo vode več, je bilo paše malo, ko pa je voda odtekala, se je služnostna površina poveče- vala na površine » začasno od vode osvobojenega ribnika«. 284 279 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 340. 280 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 87. 281 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 162. 282 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 340. 283 Smole, Gozdni redi, str. 153, 154. 284 » … das Recht zur Benützung des zeitweilig von Wasser befreiten Teichgrundes …«, SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. O podobnih služnostih s slovenskega krasa ni v pregledanem gradivu poročil, čeravno so tudi na površinah, ki jih je prelivalo Cerkniško jezero, po košnji pasli. 285 Običajno so imeli podložniki služnosti na zemljiščih do- mačega zemljiškega gospoda, gledano širše pa ni bilo nič ne- navadnega, če so nekateri uživali služnosti na zemljiščih, ki so spadala v okvir drugih zemljiških gospostev. Na Kranjskem je bil pereč problem sedmih vasi postojnskega gospostva, ki so gozdne služnosti uživale v snežniških gozdovih, 286 v delu gozda gospostva Vipava so smeli gozdariti tudi podložniki gospostva Logatec, 287 pa tudi na gornjegrajskem gospostvu je imelo gozdne pravice nekaj podložnikov drugih zemljiških gospostev. 288 Po- dobnih primerov je bilo še več, saj je tudi večina od 185 kmetov, ki so si v gozdovih lanšpreškega gospostva smeli pripravljati les za kurjavo, spadala pod druga zemljiška gospostva. 289 Lastniki služnostnih zemljišč so proti tistim, ki so prestopili mejo dovo- ljenega pri koriščenju služnosti, lažje postopali, če so bili domači podložniki. Fevdalci so namreč v primerih, ko je podložnika ho- tel kaznovati drugi fevdalec, navadno ščitili svoje podložnike. 290 Lastnik služnostnega zemljišča je imel v primeru, da je bilo to preveč izčrpano ali kako drugače prizadeto, pravico, da je za določen čas prepovedal sekanje ali pašo na njem, vendar se je moral s služnostnimi upravičenci o tem dogovoriti in jim v izkoriščanje ponuditi nadomestno zemljišče ali denarno od- škodnino. Ker je za služnostne upravičence to pomenilo spre- membo tradicionalnih navad, včasih pa tudi povečanje stroškov, npr. zaradi večje oddaljenosti od domače kmetije, so spremem- bam pogosto nasprotovali. 285 SI ARS, AS 176, k. o. Žirovnica A 16, cenilni elaborat. Meščani Loža pa so imeli v Cerkniškem jezeru skupne travnike, kjer so seno skupaj pokosili, posušili in si ga med seboj razdelili; Kebe, Cerkniško jezero in ljudje ob njem, str. 85. 286 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 49. 287 SI ARS, AS 1026, šk. 7, Godovič (Vipava, gospostvo). 288 Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 12. 289 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 199. 290 Perko, Gozd lahko živi brez človeka, str. 35. 62 63 SLUŽNOSTI Proti koncu 18. stoletja so služnosti na posameznih zemlji- ških gospostvih in njihovih zemljiških parcelah zavzemale že neobvladljiv obseg. Pogostost dejstva, da nekateri kmetje niso bili podložniki zemljiškega gospostva, na katerega zemljišču so uživali vse ali del svojih služnosti, potrjuje trditev, da pravica do lesa ni izvirala neposredno iz podložniškega razmerja, saj tudi s samo odpravo fevdalizma kmečki servituti niso ugasnili. 291 Za regulacijo in odkup služnosti je bilo treba poleg odprave fevda- lizma izvesti vrsto dodatnih pravnih postopkov. 291 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1948/1849, str. 202. SLUŽNOSTNI UPRAVIČENCI IN SLUŽNOSTNI ZAVEZANCI Ker je bilo kmetovanje tesno povezano z uživanjem slu- žnosti, jih je lahko posedoval vsak, tako kot posameznik ali kot član katere od skupnosti, npr. občine, soseske, cerkvene brato- vščine ipd. Največ služnosti pa je pripadalo kmetom, saj ti zaradi zgodovinskega razvoja, katerega posledica je bilo neposedova- nje določenih, za življenje nujno potrebnih zemljiških kultur, ne bi mogli preživeti. In čeprav v zgodovinskih tekstih zemljiške služnosti pogosteje povezujemo s pravico kmetov na gospoščin- skih zemljiških parcelah, so bile ponekod poznane tudi gozdne in pašne pravice plemičev na kmečkih zemljiščih, 292 pogosto pa se je zgodilo, da so kmetje in fevdalci služnost na določenem zemljišču uživali skupaj. 292 Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, str. 667. Kmečka opravila na polju, slika na panjski končnici (SEM, inv. št. EM2459) 64 65 SLUŽNOSTI Služnostni upravičenci v avstrijskih deželah po vrsti servituta (stanje leta 1871): 293 Vrsta servituta Služnostni upravičenci Obremenjene zemljiške površine v oralih Pravica do lesa 11.099 domačih lastnikov kmetij 196.737 6.648 prostolastnih zemljišč 3.051 visokogorskih planšarij Pravica do stelje 7.120 kmetij 143.334 Pravica paše 8.542 skupnosti 182.418 1.990 izven Pravica planinske paše 3.508 planinskih pašnikov 70.107 gozdnih in visokogorskih površin, 54.518 ovčjih visokogorskih pašnikov 749 ovčjih visokogorskih pašnikov Gospodarjenje na kmetijah Huba oz. kmetija, na katero so bile praviloma vezane kme č ke zemljiške služnosti, se na našem ozemlju prvič omenja v 9. sto- letju. 294 Predstavljala je kmečko posestvo, od katerega se je s pri- delki, ki jih je kmečka družina pridelala na njem, ta lahko pre- živela do naslednje žetve in plačala svoje obveznosti. 295 Pravno formalno je večina hub pripadala zemljiškemu gospostvu, ki je nanje naselilo kmete, ti pa so zemljišča obdelovali in jih s tem vzdrževali, 296 odnos zemljiškega lastnika do svoje posesti pa je poleg izvajanja lastništva nad zemljiščem pomenil tudi zaščito in obrambo kmetov, ki so na njej bivali. 297 Velikost hub se je v urbarjih izražala v dneh obdelave polja in dneh košnje, kar dokazuje, da je bila huba produkcijska eno- ta. 298 Njena velikost je precej nihala. Odvisna je bila od kvalitete 293 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 133. 294 Blaznik, Enote kmetskih gospodarstev na Slovenskem, str. 130. 295 Blaznik, Posebnosti starejše agrarne strukture na Dolenjskem, str. 1. 296 Brunner, Land und Herrschaft, str. 278. 297 Brunner, Land und Herrschaft, str. 291. 298 Umek, Reformirani urbarji, str. 314. zemljišč, ki jih je zavzemala, 299 od gospostva, ki mu je pripadala, pomembno vlogo pa je imel tudi družbeni status njenega pose- stnika. 300 Starejše hube, ki so praviloma nastale na bolj rodovitni zemlji, so bile navadno manjše kakor mlajše hube. 301 Posledično so bile tudi kmetije v ravninskih predelih običajno manjše kot tiste v visokogorju, kjer so kmetje zaradi težjih obdelovalnih razmer za potrebno ustrezno količino pridelkov potrebovali več obdelo- valne površine, primanjkljaj pa so nadomestili s prodajo lesa in le- snih izdelkov. Velikosti visokogorskih kmetij po avstrijskih deže- lah so bile precej različne. Kmetije na Salzburškem, Tirolskem in v Zgornji Avstriji, ki so morale biti zaradi svoje odmaknjenosti ter podnebnih in geografskih danosti močan samooskrbni obrat, 302 so bile v primerjavi s kranjskimi visokogorskimi celki 303 prava ze- mljiška gospostva, saj je bilo na nekaterih celo od 30 do 40 zapo- slenih, na njih so redili tudi do 100 glav goveje živine ob 10 do 12 konjih, kmet pa je vse svoje zaposlene oblačil v oblačila, za katera so blago stkali iz volne lastnih ovac. 304 Na slovenskem ozemlju je za veliko veljala že visokogorska kmetija, ki je imela zaposlenih več kot 10 poslov, 305 delež velikih samooskrbnih kmetij pa se je po letu 1800 kot tudi drugod po Evropi zniževal. 306 Po preračunu po- datkov v franciscejskem katastru, torej med letoma 1820 in 1830, naj bi bila za koroške razmere dokaj velika že kmetija s 115,3 ha, 307 visokogorske kmetije na Kranjskem pa naj bi merile od okoli 288 do 461 ha. Struktura kmetijske posesti za Bohinj namreč kaže, da so v Bohinjskem kotu prevladovale večje kmetijske enote, 308 rav- ninske pa naj bi bile velike okoli 12 ha. 309 Na Celjskem naj bi bila 299 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 29. 300 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II., str. 22. 301 Blaznik, Enote kmetskih gospodarstev na Slovenskem, str. 130. 302 Sandgruber, Die Anfänge der Konsumgesellschaft, str. 246. 303 Pri celkih imajo kmetije posest v enem samem sklenjenem, nepravilno oblikovanem kosu; več glej Ilešič, Sistemi poljske razdelitve, str. 18. 304 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 221. 305 Karničar, Jezerska kronika, str. 143. 306 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 139. 307 Bäck, Sozioökonomischer Wandel im ländlischen Raum, str. 402. 308 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 61. 309 Novak, Slovenska ljudska kultura, str. 37. 66 67 SLUŽNOSTI pred terezijanskimi reformami, torej petdeset let prej (razmere so se v kmetijstvu spreminjale počasneje kakor drugod), cela kmetija velika okoli 40 oralov (cca 20 ha) njiv in travnikov, vendar se je njena velikost po razdelitvi nekaterih pašnikov in gozdov v drugi polovici 18. stoletja podvojila. 310 Z različnimi delitvami, npr. med dediči, se je površina obde- lovalne zemlje na kmetijah nato spet zmanjševala. V času okoli leta 1850 je cela kmetija na Kranjskem v povprečju merila 13,9 orala, kar je približno 8 hektarov, 311 večja kmetija v Prlekiji pa je v istem času merila tudi 30 oralov, 312 ker je bila velikost kme- tije, kot je bilo že rečeno, vedno soodvisna tudi od geografskih in podnebnih razmer. S stališča preživetja je zmanjševanje kmečkih obratov kmetij vodilo v vedno večjo proletarizacijo, saj je zmanj- šanje kmetije pomenilo tudi, da njen pridelek ni več zadostoval za preživetje družine, ki jo je obdelovala. Poleg pravih kmečkih pose- stnikov pa je obstajala tudi mnogo številčnejša kategorija manjših kmečkih posestnikov, ki so se po posameznih predelih območja s slovenskim življem glede na velikost posesti in kategorijo različno imenovali. Pojavljajo se kot kajžarji, podobna kategorija pa so tudi t. i. želarji, 313 masličarji ipd., na Tolminskem rutarji, polovičarji, košani in osebivniki, ki so imeli le tri četrtine, polovico, četrtino ali celo osmino celega posestva. 314 V času Marije Terezije so za kajžarje uporabljali izraz podružniki, saj so si hiše postavljali na skupnih gmajnah, ki so se zato po površini zmanjševale. Kajžarji so praviloma posedovali le hišo z vrtom, navadno pa so imeli še kakšno njivo, travnik ali rovt, pridelava na lastnih zemljiščih pa ni zadoščala za preživetje družine. 315 Predvsem v visokogorju je obstajal še sloj starih kmetij, t. i. Freisassen, 316 ki niso bile podložne nikomur. Največ jih je bilo v odročnih dolinah Zgornje Koroške. 317 310 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I. del, str. 548. 311 Janša-Zorn, Vprašanje razkosanja kmetij, str. 446. 312 Vrbnjak, Kulturna podoba vzhodne Slovenske Štajerske, str. 59. 313 Murko, Spomini, str. 9. 314 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 150. 315 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 64. 316 Polec jih imenuje svobodniki; več glej Polec, Svobodniki na Kranjskem. 317 Johann, Wald und Mensch, str. 46. Vrednost kmečkega obrata je bilo zelo težko oceniti, saj je ta poleg obdelovalne zemlje zajemal še pravico izkoriščanja srenj- skih zemljišč in uživanje različnih služnosti na dominikalnih ze- mljiščih, ki so bile vezane na lastništvo kmetije. 318 Že od nekdaj so jih tudi vpisovali v urbarje kot kmetiji pripadajoči sestavni del. 319 Obdelovalne površine so na kmetijah še vedno pridobivali s požigalništvom ali trebljenjem in krčenjem z drevjem poraslih površin. 320 Način je bil sicer bolj značilen za čas naseljevanja in je s 15. stoletjem precej nazadoval, vendar se je ponekod na alp- skem in primorskem območju obdržal še vsaj do prve svetovne vojne. 321 Zemljiška gospostva običajno niso obsegala zaokroženih območij, temveč so bila njihova zemljišča raztresena po obmo- čjih tudi na velikih razdaljah. To pomeni, da je bilo lahko v po- sameznih vaseh več gospodarjev, katerim so kmečki zakupniki plačevali svoje obveznosti. V zelo skrajnem primeru je lahko imelo celo vsako kmečko gospodarstvo v vasi drugega zemlji- škega gospoda, zato je bila ponekod razdalja do zemljišča, kjer je moral kmet oddelati tlako, velika ovira za izpolnjevanje podlo- žniških obveznosti. 322 Ponekod so morali namreč kmetje hoditi na tlako celo po nekaj ur daleč. 323 Zaradi neracionalnosti takih obratov je cesar leta 1775 izdal zakon o koncentraciji gospostev in podložniških kmetij. Ta za zemljiška gospostva, kjer je bilo la- stništvo časovno omejeno (fidejkomisi, beneficiji, nabožne usta- nove in farna imetja), ni v popolnosti obveljal, saj zemljišč, ki so jih obsegala, brez dvornega dovoljenja in dokaza, da se njihova vrednost ni povečala, ni bilo možno menjavati. 324 Kljub temu da so imele kmetije v vasi ali sosednji vasi morda različne zemljiške gospode, so bile vendarle kot »srenja« upravna enota zase. 325 318 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1948/49, str. 192. 319 Umek, Reformirani urbarji, str. 312. 320 Ložar, Narodopisje Slovencev, str. 120, 123; glej tudi Kačičnik Gabrič, Kmečko življenje na visokogorskih kmetijah, str. 300, pa tudi Ficko, Skupni ljudski običaji, str. 159. 321 Makarovič, Kmečko gospodarstvo, str. 10 in 11. 322 Drobesch, Das »Unternehmen« Grundherrschaft, 65—67. 323 Hochedlinger, »der größte Teil der Untertanen«, str. 38. 324 Žontar, J., Položaj podložnikov gospostva Brdo pri Kranju, str. 147. 325 Cevc, Velika planina, str. 13. 68 69 SLUŽNOSTI Običajno hub ni bilo dovoljeno deliti in na nekaterih ob- močjih do srede 18. stoletja o njihovem drobljenju skoraj ni sle- du. 326 Vendar so že v srednjem veku ponekod zemljiški gospodje dovoljevali delitev hub na polovične, tretjinske in četrtinske, če so pri tem tudi sami imeli koristi. 327 Z razvojem zgodnjega kapi- talizma je bilo razkosanje kmetije pogojno dopuščeno le, če se s tem niso zmanjšale dajatve zemljiškemu gospodu. 328 Tudi av- strijska zakonodaja v 18. stoletju še ni dovoljevala delitve kmeč- kih hub, saj so se oblasti bale, da se bo povečalo število ljudi, ki na svojih posestvih ne bodo mogli pridelati dovolj za preživetje in jih bo morala vzdrževati širša skupnost. Po mnenju nekate- rih teoretikov so nekatere zemljiške gosposke podpirale delitev kmetij, ker so s tem dobile več podložnikov, več tlake in dese- tine, poleg tega pa še »mastne lavdemije«. 329 Ponekod so fev- dalci dovoljevali tudi zadolževanje kmetov na račun zakupnih zemljišč in v primeru slabega gospodarjenja se je taka kmetija lahko znašla celo na dražbi. 330 Kmečki podložniški posestniki so radi zapuščali posest več sinovom, saj so jih s tem kot hišne go- spodarje oprostili služenja dolgotrajnega vojaškega roka. 331 Po določilih nabornega sistema, ki ga je v začetku 70. let 18. stoletja uvedla Marija Terezija, so bili namreč vojaški obvezniki pred- vsem neporočeni kmečki sinovi brez lastne zemlje in pripadniki »nepotrebnih« poklicev. 332 Odpor do vojaškega stanu je bil celo tako velik, da so bili bogatejši kmetje gosposkam pripravljeni plačati tudi 200 ali 300 goldinarjev za oprostitev svojega sina vojaščine. 333 Francoska oblast je razkosavanje kmetij zakonsko 326 Blaznik, Posebnosti starejše agrarne strukture, str. 1. 327 Davis, Vzpon z dna, str. 31. 328 Janša-Zorn, Vprašanje razkosanja kmetij, str. 441. 329 Vošnjak, Socijalni problem in kmečki stan, str. 33—34, glej tudi Janša-Zorn, Vprašanje razkosanja kmetij, str. 453. 330 Kmetijo na Trojanah, iz katere se je razvila znana gostilna pri Konšku in kjer še danes pečejo znane trojanske krofe, je na licitaciji leta 1833 za 1241 goldinarjev kupil Gregor Konšek. Fotokopija kupoprodajne pogodbe je pri avtorici. 331 Vojaška obveznost je bila do leta 1802 dosmrtna. Glej tudi Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 357. 332 Preinfalk, Rodbina Scaria na Tuštanju, str. 215, glej tudi Pirnat, Rodbina Pirnat na gradu Tuštanj, str. 222, isto Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, V, str. 18. 333 Hochedlinger, »der größte Teil der Untertanen«, str. 37. dovolila 334 in v predmarčni dobi je proces drobitve kmečke po- sesti napredoval po celotnem, s Slovenci poseljenem ozemlju, drobna posest pa je povsod prevladala nad srednjimi in večjimi kmetijami. 335 Drobljenje kmetij je bilo bolj pogosto na ravninah in v bližini naselij oz. na predelih, kjer so ljudje v neagrarnih de- javnostih našli raznovrstne vire dodatnih zaslužkov, s katerimi so dopolnjevali nižji družinski prihodek zaradi manjše kmetij- ske pridelave. Po restavraciji svoje oblasti avstrijska vlada na ozemlju, ki je pripadalo Ilirskim provincam, pri delitvi kmetij ni vzpostavila starega stanja, ampak je pustila v veljavi francosko zakonodajo s pogojem, da je moral delitev kmetije dopustiti tudi fevdalni gospod. 336 Razdelitev kmetij na manjše enote je bila v drugi polovici 19. stoletja označena za glavni vzrok slabega sta- nja v kmetijstvu. 337 Kmetije oz. hube so bile največkrat zakupne, lahko pa so bile prevedene tudi v kupne. V drugi polovici 18. stoletja je vedno več kmetov samostojno ali na silo privolilo v prevedbo svoje kmetije iz zakupne v kupno, saj je marsikateri fevdalec pritiskal na svoje podložnike, ker mu je to prinašalo velike finančne koristi. Ker pa kmetom taka sprememba razen velikih stroškov ni prinašala no- benih izboljšav, se za tovrstne spremembe niso odločali v velikem številu. 338 Cesar Jožef II. je 10. februarja 1783 odredil, da se mora podložnikom priznati popolna last nad kmetijami. 339 Na Štajerskem je bilo v nov položaj že do leta 1773 prevede- nih 3449 kmečkih posesti, največ na spodnjem Štajerskem, naj- slabši pa je bil položaj na Kranjskem, kjer so zemljiški gospodje za dedno pravo zahtevali izredno visoka plačila (na Gorenjskem tudi med 2000 in 3000 goldinarji). 340 Dogajalo se je tudi, da so se 334 Še do leta 1868, ko je bil sprejet zakon o dedovanju kmečkih posesti, je bila delitev kmetij mogoča le v Dalmaciji, na Primorskem in Kranjskem, ki so v času francoske okupacije sodile v okvir Ilirskih provinc; glej Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1415. 335 Cvirn, Agrarna revolucija, str. 292. 336 Janša-Zorn, Vprašanje razkosanja kmetij, str. 441, 442. 337 Poročilo o kmetijski ênketi, str. 7. 338 Žontar, J., Položaj podložnikov gospostva Brdo pri Kranju, str. 149—150. 339 Maček, Reluicija tlake, str. 144. 340 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, V., str. 25. 70 71 SLUŽNOSTI podložniki pritoževali zaradi kratenja posestnih pravic, saj naj bi zemljiški gospodje ponekod njihove kupnopravne kmetije že- lel spreminjati nazaj v zakupne. 341 Kljub temu je bilo leta 1786 v graškem, mariborskem in celjskem okrožju le še 794 zakupnih zemljišč, v ljubljanskem, postojnskem in novomeškem okrožju pa je v istem času ostalo še 14.860 ali 57 % zakupnih zemljišč. 342 Dajatve, ki so jih plačevali kmetje, so bile različne. Od obi- čajnih deželnoknežjih in zemljiško gospoščinskih davkov so pla- čevali še mnoge druge davke in prispevke različnih poimeno- vanj ter dajatev male pravde v različnih oblikah. 343 Sčasoma so ponekod dajatve pretvarjali iz naturalnih v denarne, pri čemer je bilo več fevdalcev, ki so imeli možnost skladiščenja dobljenih pridelkov in njihove prodaje na trgu in so se zato zavzemali za ohranitev plačil v naturalni obliki, medtem ko so se zlasti kme- tje bolj zavzemali za pretvorbo v plačevanje v denarju, saj jih je bilo tako težje poviševati in so enakomerneje ohranjale svojo vrednost. 344 Dajatve so zelo oteževale življenje kmetov, nekateri med fevdalci pa so znali biti pri pobiranju, izterjavah in poviše- vanju precej neizprosni. In čeprav je Jožef II. uzakonil dedovanje kmetij brez plačevanja dodatnih dajatev, je sprva to veljalo le na papirju, saj se fevdalci niso radi odpovedovali denarju, za kate- rega so menili, da jim pripada. Oderuška dajatev ob prevzemu je lahko znašala tudi četrtino vrednosti cele hube. 345 Vsaj za srednji in začetke novega veka velja, da so bili kme- tje na kmetijo brezpogojno vezani. Kljub temu pa je moral biti fevdalec s kmeti »previden«. Kmetje so se v potegovanju za svoje pravice sklicevali na staro pravdo, s čimer so opravičevali svoje zahteve. V skrajnih primerih, ko dogovor ni bil možen, teror, ki ga je izvajal fevdalec, pa je bil prehud, so kmetje zapuščali kme- tije in bežali v mesta, fevdalcem pa so ostajale prazne kmetije, od katerih ni bilo pravih koristi. 346 341 Maček, Na zemlji domači, str. 215. 342 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 224. 343 Barth, Agrarpolitik im Vormärz, str. 79. 344 Beimrohr, Die Grundentlastung in Tirol, str. 23. 345 Ertl, Heiligenblut, str. 215. 346 Brunner, Land und Herrschaft, str. 394—397. V obdelovanju zemlje je druga polovica 18. in prva polo- vica 19. stoletja tudi za kmečko življenje pomenila pravo agrarno revolucijo. Klima je bila v predmarčnem času poleg sestave tal in njihove obdelave še vedno eden od poglavitnih faktorjev pri količini kmetijske proizvodnje, ob čemer je treba upoštevati, da so kmetje obdelovali zemljišča, kolikor je bilo potrebno, neko- liko pa so k temu pripomogle tudi življenjske in delovne razmere ter odnos kmetov do dela in zemlje. Kljub temu da je delo pod vplivom razsvetljenske pedagogike v 18. stoletju izgubilo značaj bremena in dobilo pozitiven pomen, 347 cenilni elaborati franci- scejskega katastra za prvo polovico 19. stoletja ponekod še na- vajajo slabo opravljeno kmečko delo. 348 Zapisovalec razmer za katastrsko občino Sodražica je v tem smislu slikovito zapisal, da ljudje pridelajo malo in živijo revno »tudi zaradi lagodnosti in od- pora proti novostim in izboljšavam« 349 , medtem ko je bilo drugod opaziti, da so bili kmetje marljivi in skrbni. 350 K višini pridelave je svoj delež prispevala kvaliteta zemlje. Na Kranjskem so kot rodovitnejše slovele njive na Sorškem polju, v okolici Ljubljane do Save, na Šentjernejskem polju na Dolenjskem in v okolici Vipave, najslabše pa je zemlja obrodila na Krasu. 351 Za zelo rodovitno je veljalo tudi s Slovenci poseljeno območje v ogrski polovici habs- burške monarhije. Za okolico Murske Sobote so ljudje celo govo- rili, da je tod kmet »na sredini kolača krüha«. 352 Običajno so kmetje bolje obdelovali kmetije tam, kjer je bila zemlja glavni vir zaslužka, npr. v Moravški dolini, kjer je bil dohodek od kmečke trgovine in pripreganje skozi Črni gra- ben le dodatek k hišnemu proračunu in je olajšal plačevanje kmetovih obveznosti. 353 Kjer je bila zemlja skopa in so si kmetje možnost dodatnega zaslužka skozi čas pridobili iz drugih virov, 347 Studen, Človek mora delati za svojo srečo!, str. 15. 348 SI ARS, AS 176, k. o. Trnovo A 20, cenilni elaborat. 349 »Zum Theil auch Bequemlichkeit des gemeinen Mannes und Widerwillen gegen Neuerungen und Verbesserungen«, SI ARS, AS 176, k. o. Sodražica N 278, cenilni elaborat. 350 SI ARS, AS 178, k. o. Zgornje Jezersko K 312, cenilni elaborat. 351 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 51. 352 Trstenjak, Slovenci na Ogrskem, str. 33. 353 SI ARS, AS 176, k. o. Vrhpolje L 176, cenilni elaborat. 72 73 SLUŽNOSTI so kmečki pridelavi posvečali manj pozornosti. Mnogokrat so priložnost za zaslužek predstavljale prav služnostne pravice. Tako so prebivalci območja pod Snežnikom zaradi pravice, da v gozdovih snežniškega gospostva neomejeno sekajo les ne le za lastne potrebe, temveč tudi za prodajo v lastni režiji, obdelo- vanje skope notranjske zemlje zanemarili in opisovalci razmer so zapisali, da so njihove njive nemarno obdelane, ponekod pa so obdelovanje zemljišč skoraj povsem opustili. 354 Počasnost uvajanja novosti v kmetovanje je dodatno pogojevala še kmečka značajska lastnost, saj katastrski cenilni elaborati večkrat ome- njajo, da so kmetje pri obdelavi zemljišč veliki tradicionalisti, ki se trdno oklepajo izročila svojih prednikov in se bojijo uvajanja novosti na svojih posestih. 355 K zemlji in delu je navadno kot obvezni in samoumevni del sodila hiša in družina, brez nje je bil kmet tako rekoč popolna ničla. Poročen človek je imel večji ugled kakor neporočen. 356 Ne- poročen človek je z vidika družbe predstavljal breme, ki bo za oskrbo v starosti padlo na pleča širše skupnosti. Hiša in družina sta predstavljali primarno delovno in posestno enoto, zagotovilo za pomoč v bolezni in starosti. Pri tem je bila poroka začetni člen v povezavi med posestvom in delovnimi močmi, otroci pa so bili dolgoročno dodatna delovna moč in garancija za starost. 357 Na kmetijah so običajno delali kmet in njegova družina, število najetih poslov pa je bilo vedno prilagojeno potrebi po dodatnih delovnih močeh, 358 saj so bili najeti hlapci in dekle običajno velik strošek za kmetijo. 359 Na kmetijo jih je navadno vezala le ustna pogodba, poleg stanovanja, hrane in obleke pa so nekateri dobili plačilo tudi v denarju. Udinjanje pri kmetu 354 Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem, str. 323—328. Glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 132. 355 SI ARS, AS 176, k. o. Kokra L 98, cenilni elaborat. Glej tudi Kačičnik Gabrič, Gospostvo Brdo, str. 180: » … Hier mangelt es gänzlich an Versuchen oder Beyspielen einzelner Besitzer, dem Aeckerlande eine andere Kultur zuzuwenden … «. 356 Kustatscher, Mehr als acht Generationen, str. 315. 357 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 174. 358 Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 44. 359 Bäck, Sozioökonomischer Wandel im ländlichen Raum, str. 402. za posla je na neki način pomenilo tudi vključitev v kmetovo gospodinjstvo. 360 Potreba po poslih je bila odvisna od velikosti kmetije in te- rena, na katerem je ležala, običajno pa so bile potrebe po poslih na hribovskih in visokogorskih kmetijah večje kot v nižini in na ravninskih kmetijah. 361 V hribovskih predelih je bilo na kmetijah tudi zelo veliko neporočenih tet in stricev, kar je bilo posledica nedeljivosti kmetij pa tudi težavnosti drugačne zaposlitve. 362 Zmanjševanje števila služinčadi je prinesla šele industrializacija kmetijstva, saj zaradi uvedbe strojev za opravljanje kmečkih del niso več potrebovali toliko delovnih rok. 363 Delitev dela med spoloma je na kmetijah igrala pomembno vlogo, tako med slu- žinčadjo kot med gospodarjem in gospodarico, pri čemer je bila predvsem vloga gospodinje nenadomestljiva, saj je v primeru, da je ženska na kmetiji ovdovela, velikokrat sama skrbela za preživljanje svojih otrok. 364 Za posameznika je bilo zelo pomembno, v kakšni družini je bil rojen, saj je bilo poleg najožje družine za življenje po- membno, kako je osnovno družino in posameznika sprejemala širša skupnost. Od razmer v osnovni družini so bile namreč od- visne možnosti posameznika za dedovanje premoženja ali dela premoženja staršev, možnost izbire zakonskega partnerja, do- ločena je bila komunikacijska mreža. Sorodstvo pa je določalo tudi družbeno plast, v kateri se je posameznik gibal. Življenje v manjših skupnostih, kot so bile vasi, je bilo namreč zelo pre- pleteno. Ljudje so se morali ne glede na simpatijo ali antipatijo dogovarjati in sporazumevati praktično o vsem, tako o zadevah, ki so jih povezovale, in o tistih, ki so jih razdvajale, npr. o vo- dnjakih, gozdovih, bikih, šoli, babici ali gašenju hiš v primeru požara, ograjah, mejah in poteh. 365 Praviloma so bili medsosed- 360 Makarovič, Kmečki posli, str. 435. 361 Karničar, Jezerska kronika, str. 143. 362 Vilfan, Delavci v agrarnem gospodarstvu, str. 362—363. 363 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 230. 364 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 147—148. 365 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 174. 74 75 SLUŽNOSTI ski odnosi prav zaradi naštetih vzrokov pomembnejši od sorod- stvenih vezi. Tudi po izvedbi zemljiške odveze se je pri kmetih v glav- nem ohranila stara stanovska mentaliteta, kar je še zlasti veljalo za gruntarje. Ohranjale so se njihove predstave in vedenje kakor tudi vključevanje drugih kmečkih skupin v njihovo gospodarstvo, in enako kot prej so si prizadevali, da bi s starim načinom dedova- nja in nedeljivosti kmetij dedičem ohranili družinsko posestvo. 366 Pri obdelovanju zemlje je prvo veliko spremembo pomenila možnost kmetovega samostojnega odločanja o razporeditvi po- sevkov na njivah, ki so pripadale posamezni kmetiji, 367 na kar se do tedaj ni bilo treba ozirati le kmetom na visokogorskih kmeti- jah. 368 Posevki na kmetijskih zemljiščih so se zaradi pomanjkanja gnoja vrstili glede na kolobar, ki so mu na določenem območju in v določenem času sledili. Poleg krajših so bili poznani tudi 6-, 7-, 8-, izjemoma pa tudi 10- ali 12- letni kolobarji. 369 Kmetje so poleg opuščanja skupnega, t. i. zadružnega kme- tovanja, pri katerem so morali obvezno vsi upoštevati poljski red, 370 prehajali s triletnega kolobarja s praho, ki je vsako leto eno tretjino obdelovalnih zemljišč puščala neobdelano, na daljši kolobar, v katerem se je leto, ko so določeno zemljišče puščali neobdelano, pojavljalo redkeje. Setev detelje na strniščna in prašna polja je imela za posledico omejevanje in celo ukinitev paše na strniščnih in prašnih poljih, šele tedaj pa je bilo možno do kraja opustiti obvezni poljski red. 371 Novi kolobar se je začel na Kranjskem uveljavljati v prvi polovici 19. stoletja, v prehodni dobi pa se je kolobarjenje med seboj razlikovalo tako po dolžini kot po zaporedju vrstenja pridelkov. 372 V kolobar so začeli poleg do tedaj prevladujočih žitaric vpletati krompir, koruzo in krmne 366 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 224. 367 Maček, Na zemlji domači, str. 86. 368 Kačičnik Gabrič, Kmečko življenje na visokogorskih kmetijah, str. 291. 369 Maček, Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata, str. 32. 370 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II., str, 21. 371 Britovšek, Uvajanje novih kultur, str. 140. 372 Grafenauer, Poljedelski obdelovalni načini, str. 244. rastline, kot npr. deteljo in strniščne ter industrijske pridelke; 373 delno je tudi zato praha na območju notranje Avstrije okoli leta 1830 že skoraj izginila iz poljske pridelave. 374 Obdelava ce- lotnega zemljišča ne bi bila možna, če zemljišč ne bi dodatno gnojili, 375 pogoj za pridobivanje gnoja pa je bil prehod na hle- vsko živinorejo. S takim načinom pridelave in z uvajanjem novih kmetij- skih pridelkov do tedaj ciklično se pojavljajoče lakote ni bilo več, zgodovinski viri pa tudi na Kranjskem zadnjo res veliko lakoto beležijo leta 1816/1817 376 in na Štajerskem leta 1834. 377 Čeprav z uvedbo novih rastlin na kmečkih posestvih niso nastala povsem nova opravila, 378 so okopavine zahtevale več kmečkega dela, zanj pa so morali po hektarju na leto porabiti vsaj tri delovne dni več na leto, kakor če bi na isti površini rasle žitarice. 379 Okopavanje je zaposlovalo predvsem žensko delovno silo na kmetijah. 380 Kljub temu sta krompir in koruza spravila s polj veliko žitaric, saj sta veliko odpornejša proti neugodnim vremenskim pojavom, pri- delek pa je veliko večji kot pri starih žitnih sortah. 381 Vendar so na kmetijah glavne pridelke še vedno predstavljali pšenica, oves in v hribovitejših predelih ječmen, dodatni proizvodi pa so bili ajda, stročnice, zelje, repa. Žita niso vsepovsod enako dobro ob- rodila; čim višje je ležal teren, tem manj je bilo pšenice, več pa ovsa in ječmena. Nekoliko drugače je gospodarjenje potekalo na visoko- gorskih kmetijah, katerih večino površine posamezne kmetije so predstavljale z gozdom poraščene parcele in kjer kmetje brez lastnega gozda ne bi mogli preživeti. Zato so bile kmetije v alpskih deželah Spodnje Avstrije in Štajerske z gozdom tudi 373 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 162. 374 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 87. 375 Grafenauer, Poljedelski obdelovalni načini, str. 244. 376 Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, str. 71. 377 Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 381. 378 Maček, Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata, str. 49. 379 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 297. 380 SI ARS, AS 176, k. o. Brezovica L 20, cenilni elaborat. 381 Montanari, Lakota in izobilje, str. 173. 76 77 SLUŽNOSTI močno povezane. 382 Na prehodu 18. v 19. stoletje jih je ogrožal predvsem veliki kapital, saj so nekateri premožnejši posestniki plemiškega ali neplemiškega rodu zaradi svoje pridobitne de- javnosti od kmetov celo na silo odkupovali njihove kmetije in les v gozdovih sekali za potrebe svojih industrijskih obratov. 383 Na današnjem slovenskem ozemlju je bila ena takih Fuchsova fužina v dolini Kokre, kjer je Fuchs odkupil in tako rekoč uki- nil sedem kmetij, 384 še veliko bolj masovno pa je to počel grof Thurn v Mežiški dolini. 385 Gozd je bil za eksistenco kmečkega prebivalstva pomem- ben življenjski prostor. V gozdu so pridobivali les za kurjavo in različne gradnje ter popravila, v njem (sicer z omejitvami) pasli živino, nabirali gobe in jagodičje različnih vrst za prehrano, gozd jim je ponujal zaščito pred plazovi in hudourniki, ne nazadnje pa tudi kot kraj pridobivanja surovin za različne obrti in industrijske obrate. 386 Čeprav je s prodorom fiziokratskih idej na kmetijsko področje tudi gozd vedno bolj postajal profitabilno zanimiva ze- mljiška kultura, je posestno stanje gozdov uredila šele zemljiška odveza po letu 1848, 387 prvi moderni gozdni zakon, ki se nanaša tudi na slovensko ozemlje, pa je avstrijski gozdni patent iz leta 1852. Poudaril je načelo ohranjanja gozdne površine s prepo- vedjo, da bi gozdna tla izkoriščali v druge namene. 388 Živina, ki so jo redili kmetje, je bila slaba, v notranjeavstrij- ske dežele pa je načrtno izboljševanje živinoreje in plemenitenje pasem živali le počasi prodiralo. Razdeljevanje srenjskih pašni- kov v 18. stoletju, ki je bilo tesno povezano s splošnimi fiziokrat- skimi prizadevanji za uvedbo hlevske reje in krmnih rastlin, po- sebno detelje, je prineslo tako v poljedelstvo kakor v živinorejo 382 Bachinger, Hemetsberger-Koller, Matis, Grundriss der österreichischen Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, str. 16. 383 Bäck, Sozioökonomischer Wandel im ländlichen Raum, str. 413. 384 Karničar, Jezerska kronika, str. 42 in 50. 385 Kačičnik Gabrič, Kmečko življenje na visokogorskih kmetijah, str. 290. 386 Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen, str. 36. 387 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 340. 388 Smole, Gozdni redi, str. 153, 154. velike spremembe. 389 Nekateri sodobniki so bili mnenja, da je novosti mogoče uveljavljati le na zemljiško gosposkih in velikih podložniških posestvih, saj se večina kmetov v novih razmerah v začetku ni najbolj znašla. Veliko je k temu prispevalo nezna- nje oz. nezmožnost pridobivanja informacij ter pomanjkanje sredstev za modernizacijo. Kmetje so bili zaradi zmanjševanja pašnih zemljišč, ki so jih po fiziokratskih načelih boljšega go- spodarjenja lastniki začeli obdelovati za donosnejšo pridelavo, prisiljeni začeti živino rediti v hlevih. Ker v njih sprva niso imeli jasli, je živina potacala vso krmo, ki je bila nato za prehrano neprimerna. 390 Postala je del gnoja, ki ga ponekod niso sproti odstranjevali iz hlevov, temveč so živini nastiljali sproti na že pretlačeno steljo in živinske iztrebke. Gnoj je tako dobro dozorel in so ga iz hleva vozili naravnost na njive. Na Gornjegrajskem so tak način pridobivanja gnoja imenovali globoki nastilj. 391 Proces prehajanja na hlevsko živinorejo je bil počasen in redki elaborati franciscejskega katastra navajajo kot za katastr- sko občino Rudnik jugovzhodno od Ljubljane, da »… bi uvelja- vitev popolne hlevske živinoreje olajšala in omogočila zbiranje večjih količin gnoja …« 392 Na današnjem slovenskem ozemlju so kmetje nekdaj redili govedo, prašiče, nekoliko manj konje, perutnino, predvsem pa veliko ovac in tudi koze. 393 Teh so imeli več revnejši kmetje, zato so jim ponekod rekli kar »krave malih ljudi«. 394 Sorte živine, ki so jo redili, so bile slabe, nesistematično in nenadzorovano kri- žanje pa ni moglo roditi boljših rezultatov. 395 V izboljšanje vzrej- nih sort so povsod po državi vlagali precejšnje napore. Po novih znanstvenih spoznanjih je bila presoja izboljšave prireje živine 389 Britovšek, Uvajanje novih kultur, str. 140. 390 Britovšek, Uvajanje novih kultur, str. 146. 391 Bezovšek, Pašniška zadruga Gornji Grad, str. 81. 392 SI ARS, AS 176, k. o. Rudnik L 188, cenilni elaborat: » … würde bei eingeführter ganzer Stallfütterung zur Aufbringung ausgiebiger Düngerquantitäten hiereichen, …«. 393 Koze so kot velikega škodljivca hoteli spraviti iz gozdov tako država kot posamezni lastniki gozdov, glej Teplý, Razvoj kmetijstva pri nas, str. 26. 394 »Kuh des kleinen Mannes«; glej Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, 2, str. 46. 395 Brusatti, Die Habsburgermonarchie, str. 429. 78 79 SLUŽNOSTI odvisna od kvalitete mesa in klavne teže. Kriterije, po katerih so se ravnali, je leta 1832 natančno določil lastnik zemljiškega gospostva in rejec živine Johann Söllner. 396 Po njegovem mnenju so bili odločilni dejavniki hitra rast, teža, moč živine, možnost pitanja in mlečnost, štajerska kmetijska družba pa je predvsem glede na te kategorije opozarjala kmete, ki so poizkušali izbolj- šati živinske rejne sorte. 397 Uspeh dela se je prvič in najbolje po- kazal na razstavi v Parizu leta 1856, kjer so se predvsem avstrij- ske gorate dežele dokaj dobro izkazale. 398 Eno od prvih nagrad naj bi za ovna jezersko-solčavske ovčje pasme dobil celo kmet Anko z Jezerskega. 399 Perutnina je sicer v graščinskih urbarjih predstavljala eno najbolj pogostih dajatev, npr. kopuni, kure ali jajca. Po podat- kih iz prve polovice 19. stoletja pa naj reja perutnine ne bi bila običajna in pogosta skoraj nikjer na Kranjskem; podobno je bilo tudi na sosednjem Koroškem. 400 Ponekod cenilni elaborati fran- ciscejskega katastra navajajo, da kmetje perutnine niso redili v večjih količinah zaradi lisic in ostale divjadi, ki je pogosto pokra- dla kokoši in drugo perutnino s kmečkih dvorišč. 401 Sicer naj bi je v avstrijskih deželah na prelomu 18. v 19. stoletje nekoliko več gojili le v okolici večjih mest, 402 za s Slovenci poseljene dežele pa teh podatkov v dostopnem gradivu in pregledani literaturi ni bilo zaslediti. 403 Ena od bolj obrobnih kmetijskih panog je bilo 396 Več o njem kot vidnem članu koroške kmetijske družbe glej Erker, Agrarpublizistik in Kärnten, str. 133—144. 397 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 108. 398 Brusatti, Die Habsburgermonarchie, str. 427. 399 Karničar, Jezerska kronika, str. 167; glej tudi Kačičnik Gabrič, Jezersko, str. 35. 400 Bäck, Sozioökonomischer Wandel im ländlichen Raum, str. 426. 401 SI ARS, AS 178, k. o. Zgornje Jezersko K 312, cenilni elaborat, in k. o. Spodnje Jezersko K 470, cenilni elaborat. 402 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 166. 403 Skrb za kokoši je bila večinoma v rokah oz. lasti gospodinje, zato je eventuelni iztržek od prodaje jajc in perutnine lahko gospodinja porabila za lastne potrebe in potrebe gospodinjstva. Nekateri strokovnjaki menijo, da posledično kokoši in jajca niso bila vpisane v kmečke zapuščinske inventarje, saj so bile kmetije večinoma pravno formalno v lasti gospodarja, po analogiji pa lahko isto domnevamo tudi o vpisih lastništva v evidence franciscejskega katastra; več glej Gräbner, 1000 Jahre, str. 121. tudi čebelarjenje, 404 saj prav tako kot reja perjadi velikega gospo- darskega pomena za kmetijo ni imelo. 405 V opisanih razmerah je kmetom s koriščenjem služnostmi uspelo zadostiti precejšnjemu deležu potreb kmetije in za mar- sikaterega je možnost njihove odprave, odkupa ali regulacije predstavljala potencialni eksistenčni problem in celo odselitev s kmetije in konec ukvarjanja s kmetovanjem. Gospodarjenje na zemljiških gospostvih V nasprotju z večino kmečkega prebivalstva koriščenje slu- žnosti fevdalcem ni predstavljalo vprašanja osnovne eksistence. Čeprav so bili na nekaterih tujih zemljiščih tudi sami imetniki služnostne pravice, so bili kot imetniki velikih posesti in po- sledično lastniki služnostnih zemljišč eksistenčno veliko bolj odvisni od dajatev, ki so jih služnostni upravičenci plačevali za koriščenje servitutov. Lastniki zemljiških gospostev so bili po socialnem sestavu pisana družba. 406 Kljub temu da je bila v 18. stoletju večina ze- mljiške posesti še vedno v lasti predstavnikov plemiškega sloja prebivalstva, se je tudi v tem pogledu že močno kazalo razsloje- vanje. Ne glede na stan pa je prilagajanje novim gospodarskim razmeram za vse predstavljalo veliko težavo. 404 V vseh pregledanih cenilnih elaboratih franciscejskega katastra sem omembo plačevanja dajatev v obliki čebeljih produktov našla le za katastrske občine Sodražica, Hrib pri Ribnici in Poljane pri Kočevju; SI ARS, AS 176, k. o. Sodražica N 278, cenilni elaborat, in k. o. Hrib pri Ribnici, N 99, cenilni elaborat, k. o. Poljane pri Kočevju N 208. 405 Brusatti, Die Habsburgermonarchie, str. 439. 406 V novomeškem okrožju je bilo od nekaj več kot 200 dominijev in gilt kar tretjina povezanih s cerkvijo; več glej Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 218. 80 81 SLUŽNOSTI Spremembe socialne strukture lastnikov zemljiških gospostev v okrožjih s slovenskim prebivalstvom v prvi polovici 19. stoletja 407 Leto Plemiški lastniki Meščanski lastniki Cerkveni lastniki Državne ustanove Ostali Celje 1825 32 44 2 4 1 1847 32 53 3 1 2 Maribor 1825 58 39 10 5 7 1847 69 34 13 0 5 Celovec 1825 68 61 20 11 10 1847 83 64 17 10 9 Beljak 1825 36 23 0 5 2 1847 37 37 0 5 3 Ljubljana 1825 46 34 5 9 6 1847 42 47 7 6 5 Novo mesto 1825 66 59 2 4 7 1847 63 61 2 2 7 Postojna 1825 18 17 0 2 0 1847 18 19 0 2 0 Institutu gospostva, ki je predstavljal osnovo materialne podstati plemstva, je terezijansko-jožefinske reforme uspelo preživeti, 408 ne glede na to, da so številni plemiči kot prevladu- joči sloj lastnikov že ob dinamiki zgodnjega agrarnega kapita- lizma in njegovih strukturnih težavah potegnili krajši konec in obubožali. 409 Pozive, da naj se plemstvo posveti trgovanju in naj ne živi nekoristno in nedelavno v revščini, je bilo slišati že v 17. sto- letju. 410 V drugi polovici 18. stoletja pa so se tudi gospodarske razmere začele spreminjati in dodatno zaostrovati, zato samo posedovanje velikih zemljiških gospostev ni bilo več dovolj, da 407 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 164. 408 Drobesch, Das »Unternehmen« Grundherrschaft, str. 57. 409 Štuhec, Besede, ravnanja in stvari, str. 22. 410 Studen, Človek mora delati za svojo srečo!, str. 15. bi krilo potrebe po velikih vsotah denarja, ki jih je zahtevalo družabno življenje plemiških slojev. 411 Ob usihanju njihove po- litične moči je zaradi novih zakonskih predpisov, po katerih je bila obdavčena tudi dominikalna zemlja, 412 količina tlake pa je bila predpisana in omejena, začela upadati tudi njihova gospo- darska moč. 413 Marsikatera plemiška družina se temu ni mogla in znala prilagoditi, saj je tudi pri nekaterih dogovorjenih po- rokah, s čimer je bilo možno popraviti slabo družinsko gmotno stanje, šlo bolj za »stanovsko ustreznost« kot pa za finančno re- ševanje obubožane družine in njenega imetja. 414 K poslabšanju situacije so na nekaterih zemljiških gospostvih pripomogle tudi nekatere slabe navade in »razvade« lastnikov kot npr. kvarto- pirstvo, zaradi česar naj bi po ustnem družinskem izročilu obu- božali in skoraj propadli tuštanjski lastniki, 415 podobno pa se je poleg dodatnih težkih okoliščin dogajalo tudi na Snežniku v prvi polovici 19. stoletja 416 in Klevevžu. 417 Plemiški lastniki velikih fevdalnih zemljiških posesti so svojim potomcem skušali ustrezno osnovo za plemiški način življenja zagotoviti na različne načine. Predvsem od 17. stoletja so posestva pogosto oblikovali kot fidejkomise, neprodajno rod- binsko posest, s čimer so skušali lastništvo zemljiškega gospo- stva čimdlje obdržati v rokah svojih naslednikov. Pravno veljavo fidejkomisa je moral potrditi deželni knez. 418 Družinski fidejkomis je pravzaprav odredba oz. določilo, s katerim je premoženje ali del premoženja razglašeno za neod- tujljivo last vseh naslednjih rodov. Pravilo dedovanja uživanja in upravljanja, t. i. »usus fructus«, 419 po prvorojstvu ali najsta- rejšem opravilno sposobnem moškem članu najstarejše linije ali 411 O plemiškem življenju glej tudi Preinfalk, »To in nič drugega je volja gospode«. 412 Semlič Rajh, Delovanje okrožnih uradov, str. 10. 413 Stekl, Adel und Bürgertum, str. 18. 414 Stekl, Adel und Bürgertum, str. 26. 415 Preinfalk, Rodbina Scaria na Tuštanju, str. 215, glej tudi Pirnat, Rodbina Pirnat, str. 222. 416 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 106—108. 417 Granda, Grad Klevevž in njegovi lastniki, str. 121. 418 Gspan, Abhandlung über die Fideicommisse, str. 38. 419 der Fruchtnießung je pravica neomejene uporabe tuje stvari, vendar je uporabnik ne sme poškodovati ali okrniti; glej Občni deržavljanski zakonik, čl. 619. 82 83 SLUŽNOSTI kako drugače je vedno določil ustanovitelj fidejkomisa. 420 Kljub temu da zakon ni neposredno prepovedoval dedovanja žensk, je bilo prehajanje fidejkomisnega premoženja v last druge družine, kar bi se s poroko ženske dedinje fidejkomisa zgodilo, v naspro- tju z njegovim osnovnim namenom in bistvom institucije, zato v praksi dejansko ni poznan noben fidejkomis, za katerega bi ustanovna listina predvidela dedovanje po ženski liniji. 421 Fidejkomisne vezi so razpadle, ko ni bilo živega dediča, prekinili pa so jih lahko le s soglasjem uživalca fidejkomisnega premoženja in vseh možnih pričakovalcev. K izjasnitvi o uki- nitvi fidejkomisa so jih pozvali z ediktom, sodišče, ki je izdalo dovoljenje, pa je k pričanju povabilo aktualnega kuratorja 422 fi- dejkomisa. Fidejkomis je bil dokončno ukinjen, ko po nobeni v ustanovni listini določeni družinski liniji ni bilo več pričakovati možnega naslednika oz. so vse družinske veje izumrle. Zadnji upravljalec oz. uživalec razpolagalne pravice je lahko po tem, ko je sodišče izenačilo »nadlastništvo« fidejkomisa z lastništvom uporabe (usus fructus), prosto razpolagal s fidejkomisnim pre- moženjem. Svojstvo fidejkomisa in dednega zakupa se je tako izgubilo oz. odpravilo skozi svobodno posest in odmrlo v pribli- žno štiridesetih letih. 423 Na slovenskem ozemlju je bila v svojem času večina velikih zemljiških gospostev obremenjena s fidejko- misnimi vezmi, 424 nekatera, kakor Snežnik, celo dvakrat. 425 420 Ernst Mayrhofer‘s Handbuch, str. 165. 421 Gspan, Abhandlung über die Fideicommisse, str. 13—14. 422 kurator (fidejkomisa): skrbnik, varuh, pravni zastopnik, Verbič, Slovar tujk, str. 394. 423 Ernst Mayrhofer‘s Handbuch, str. 167. 424 V Angliji se je v času od 13. do 18. stoletja zemljiškoposestna struktura spremenila v korist fidejkomisov v taki meri, da je bilo 40 % vse zemljiške posesti izločeno od zavezanosti splošnim civilnim zakonom o dedovanju in podvrženo pravilom fidejkomisnega dedovanja, s čimer je bilo dedinjam praktično onemogočeno dedovanje deleža družinskega premoženja po očetu. http://www.findarticles.com/p/articles/mi_qa3686/is_199712/ai_n8766359, 21. 8. 2006 425 Prvič je bil v 17. stoletju v okviru gospostva Kočevje del fidejkomisa knežje veje družine Auersperg, glej Preinfalk, Rodbina Auersperg, str. 241, v 19. stoletju pa je postal fidejkomis družine Schönburg Waldenburg, SI ARS, AS 788, šk. 535, Schrank 5 Fach 5, B, Fideikommiss Errichtung/: auch andere Fideikommisse bei denen die Inhaber von Schneeberg Agnaten sind:/ Schneeberg als Fideikommiss. Corespondenz in Fid. Com. Sachen: Incorporirung v. Hofran, Aufstellungeines Fid. Com. Kurators, Inventur (Meist mit Dor. Ritt. V. Haberler Wien), 1863, 9/12. Fidejkomisi so sicer preprečevali drobljenje plemiške pose- sti, a so hkrati tudi omejevali kreditno sposobnost fidejkomisar- jev, z vezavo fidejkomisaričnih zemljiških gospodov izključno na dohodke iz agrarnih rent pa oteževali njihovo aktivnejšo gospo- darsko dejavnost. T udi abolicijskim 426 in bolj dolgoročnim relui- cijskim 427 pogodbam za tlako, ki bi lahko posegle v substan co fi- dejkomisnega premoženja, za kar so morali imetniki užitninske pravice iskati soglasje fidejkomisnih pričakovalcev, so se upi- rali. 428 Oblasti so zato v mlajših obdobjih skušale zmanjšati oz. omejiti možnosti ustanavljanja fidejkomisnih institutov. 429 Fizi- okratizem, ki je v zemljiščih videl edini vir bogastva, je skupaj s teoretiki agrarnega razvoja zatrjeval, da je nujna preobrazba kmetijstva. Po njihovem mnenju je moralo zemljišče nujno po- stati blago, ki ga bo mogoče kupovati in prodajati, 430 zato bi bilo treba fidejkomise in druge prepovedi prostega odtujevanja oz. delitve, ki so bremenila plemiška posestva, izbrisati. 431 Finančni položaj nekaterih plemiških družin se je na pre- hodu iz 18. v 19. stoletje poslabšal tudi zaradi negotovih in go- spodarsko nestabilnih razmer v času francoskih vojn, 432 gospo- darske težave in počasno usihanje pa so povzročile tudi do tedaj najbogatejšemu kranjskemu fevdalnemu gospodu Žigi Zoisu na Brdu pri Kranju. 433 426 abolicija, odprava, preklic; glej Verbinc, Slovar tujk, str, 21. 427 reluicija: odkup od kake obveznosti; Veliki slovar tujk, str. 988. 428 Maček, Reluicija tlake, str. 250. 429 Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 43. Ko naj bi grofu Lanthieriju, lastniku vipavskega zemljiškega gospostva, zaradi dolga 15. 260 goldinarjev 52 krajcarjev rubili del premoženja, bi se naj rubežniki po grofovi pisni prošnji sodišču iz leta 1869 izognili prisilnemu odvzemu denarne gotovine, uram, dragocenostim vseh vrst, lovskim rekvizitom vseh vrst, glasbenim inštrumentom, opremi v rastlinjakih, pohištvu, slikam, srebrnini, jedilnemu priboru, perilu, posteljam, konjem, vozovom, konjski opremi, goveji živini, prašičem, malim živalim, pripomočkom za pridelavo in skladiščenje vina, lesnim zalogam vseh vrst ter drugi opremi. Poseči pa niso smeli niti po zemljiščih, ki so bila sestavni del vipavskega fidejkomisa družine Lanthieri, in vseh dohodkih, ki so iz njega izhajali. Grofu bi tako lahko zarubili le alodialno nepremično premoženje; SI ARS, AS 1026, šk. 14, mapa Lanthieri. 430 Hobsbawm, Obdobje revolucije, str. 192. 431 Hobsbawm, Obdobje revolucije, str. 195. 432 Granda, Baron ostal brez gradu, str. 69. 433 Preinfalk, »To in nič drugega je volja gospode«, str. 156. 84 85 SLUŽNOSTI Po Napoleonovem opustošenju po Evropi in spremembah, ki jih je prinesel razvoj, so se lastniki velikih fevdalnih posesti znašli v razmerah zgodnjega kapitalizma. Večina starih fev- dalcev v novih razmerah delovanja gospodarskega prostora ni znala preveč dobro krmariti. Mnogi med njimi niso imeli ustre- zne izobrazbe, imeli pa so privzgojeno prepričanje, da je kakr- šnokoli delo za plemiški stan neprimerno, zlasti ukvarjanje s trgovino ali denarnimi posli. Način življenja, ki so ga gojili, je po drugi strani zahteval velike vsote denarja, ki so od lastništva velikih zemljiških površin prenehale pritekati, in marsikaterega je to pokopalo. Zato so bili prisiljeni svoja fevdalna posestva v celoti ali po delih prodati, prenekateri med njimi pa je popol- noma obubožal. 434 Vzroki za propad so bili sicer različni, večina pa je iskala izgovore zanj izven sebe in svoje družine. Pogost na- čin iskanja rešitve denarne stiske, v katero so zabredli nekateri zemljiški gospodje, je bil razpis srečelova, na katerem je bilo kot glavna nagrada ponujeno domače posestvo. Tudi Snežnik je bil po večletni agoniji sprva ponujen kot glavni dobitek na loteriji, nato pa je na dražbi prešel v roke saške plemiške družine Schön- burg-Waldenburg. 435 Na dražbi je tudi grad Klevevž prav v tem času zamenjal svojega lastnika. 436 Čeprav so tudi spremenjene gospodarske razmere ponudile veliko možnosti za uveljavitev, prosperiteto in pridobitev vpliva v novooblikovani družbi, 437 jih nekateri v družbenih krogih, kjer je že postavitev žene v enakopravni položaj predstavljala težko sprejemljivo in zato običajno preveliko spremembo, 438 niso znali izkoristiti. Nič drugače kot v avstrijskih deželah s slovenskim prebivalstvom ni bilo v slovenskem delu Prekmurja, ki je sicer upravno spadalo pod ogrski del habsburške monarhije. Lastniki velikih fevdalnih posesti so večinoma živeli v t. i. metropolah. 434 Več o prodajah zemljiških gospostev glej Granda, Preprodaja gradov, str. 700—718. 435 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 109—111. 436 Dražumerič, Nagrobniki klevevških graščakov, str. 134, glej tudi Stopar, Klevevž, v vihri vojnih in povojnih let izginuli grad, str. 106, in tudi Medle, Gorenc, Ljudske pripovedke in verovanja v povezavi z gradom Klevevž, str. 180. 437 Stekl, Adel und Bürgertum, str. 14. 438 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organistionen, str. 22. Gosposke so se večinoma zanimale le za to, da so kmetje pra- vočasno poravnali svoje denarne obveznosti in redno opravljali tlako, svoje sinove pošiljali v vojsko itd., za vse ostalo pa jim ni bilo veliko mar. Zemlja se je obdelovala ekstenzivno, prihodki od posestva pa po odbitju deputatov, ki so pripadali služinčadi, niso zadoščali za pokrivanje stroškov plemiškega razsipnega življenja v bližini dvora. 439 Predvsem zaradi neprilagodljivosti se je plemstvo spre- membam in agrarnim reformam v 19. stoletju zelo upiralo. Po eni strani se ni hotelo brez boja odpovedati položaju gospodarja nad kmetom, ki mu je pripadal več stoletij, po drugi strani pa je moralo v sistemu zemljiškega gospostva iz rentnika spet šele postati zemljiški posestnik, kar je od njega zahtevalo, da se go- spodarsko preusmeri. 440 Leto 1848, dokončna osvoboditev podložnikov in predaja rustikalnih zemljišč kmetom in njihovim družinam so predsta- vljali nov preizkus razumevanja razmer za nekdanje fevdalne la- stnike gospostev. Dejansko pa so tudi po zemljiški odvezi ostali lastniki ogromnih zemljiških kompleksov, katerih vrednost se je zaradi povečane izrabe gozdov še povečala. Pojem zemljiških gospostev je le zamenjal pojem veleposest. Od same agrarne re- forme so imeli veliki zemljiški gospodje koristi, saj je njihovo gospodarsko moč okrepila, čeprav so nasprotniki sprememb oškodovanje dokazovali z argumentom, da se je površina nji- hove posesti zmanjšala, ko so kmetje prevzeli posesti, ki so jih obdelovali, v svojo last. Kljub temu je večina ob zemljiški od- vezi dobila potrebni kapital, saj je vsak dominij, veliko zemljiško gospostvo, v povprečju dobilo 22. 000 goldinarjev. Samo cer- kvena posestva so skupaj dobila za okoli 25 milijonov goldinar- jev odškodnin, visoke odškodnine pa so pripadle tudi velikim posvetnim gospodom, npr. Schwarzenbergom, Liechensteinom in Attemsom. 441 Z njimi so lahko izvedli potrebne investicije in 439 Keršovan, Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Prekmurju, str. 170. 440 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 223. 441 Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 42. 86 87 SLUŽNOSTI poizkušali uspešno prebroditi krizo ob spremembah v agrarnem sektorju. 442 Veliko težje je bilo malim plemiškim posestnikom, ki so živeli neposredno od dohodkov od zemljiške rente in dejan- sko jih je zato veliko gospodarsko propadlo. Največjo škodo je plemstvo utrpelo moralno z izgubo polo- žaja v družbi, 443 kar pa ni preprečilo, da ne bi ostalo na vodilnih položajih v gospodarstvu, politiki in družbi, vendar je pri tem moralo dati prostor tudi premožnemu meščanstvu. 444 Sloju ple- mičev v Avstriji je po vseh naštetih spremembah skozi formalno in nekoliko manj formalno regulacijo dedovanja in sklepanja zakonskih zvez uspelo obdržati posebno vlogo v družbi, 445 saj so le 10 do 30 % najvišjih pozicij v avstrijski državi zasedali po- samezniki, ki so izhajali iz meščanskih vrst. 446 Na s slovenskim prebivalstvom poseljenem prostoru je na položaj in ugled plem- stva še dodatno vplivala delitev na Slovence in Nemce, ki je v pomarčnem času dobivala vedno ostrejše poteze in prebivalstvo slovenskih dežel in med njimi predvsem plemstvo dobesedno prisilila za opredelitev za eno ali drugo stran, pri čemer se je ve- lika večina plemičev opredelila za nemško stran. 447 Uveljavljeni in finančno močni meščani, ki so se znašli v novi gospodarski situaciji in obogateli, so mnogokrat kupili posesti obubožanih plemičev. 448 Med meščanstvo pa so v drugi polovici 19. stoletja začeli prehajati tudi nekateri kmečki veljaki, ki so začeli s kapita- lističnim vodenjem svojih posesti ali pa so se ukvarjali z drugimi pridobitnimi posli, predvsem z lesom. 449 442 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisation, str. 100; glej tudi Brusatti, Die Habsburgermonarchie, str. 410—411. 443 Bled, Franc Jožef, str. 179. 444 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 224. 445 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 171. 446 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 339. 447 Preinfalk, Rodbina Auersperg, str. 171. 448 V zgornji Avstriji je v letih med 1787 in 1844 kar 44 velikih zemljiških gospostev prešlo v meščanske roke; glej Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 39, spreminjanje socialne strukture lastnikov zemljiških gosposk na območju notranjeavstrijskih dežel v prvi polovici 19. stoletja pa podrobno prikazuje tabela v: Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 164. 449 Holz, Nekaj utrinkov o meščanstvu na Kranjskem, str. 294. SKUPNA KMEČKA ZEMLJIŠČA Posebna pravna kategorija zemljišč, ki so bila vsaj pri po- stopku regulacije in odkupa služnosti močno vezana na služno- stne pravice, so bile gmajne in ostala skupna vaška ali soseskina zemljišča. Bila so ostanek nekdanjih skupnih zemljišč, ki so ga kot skupnost uporabljali prebivalci ene ali več vasi. Ker je bila v 18. stoletju že marsikje lastninska pravica med skupnimi kmeč- kimi zemljišči in zemljišči zemljiških gospodov, na katerih so imeli kmetje služnostne pravice, močno zabrisana, so ponekod tudi ta zemljišča veljala kot občinsko premoženje in ne več slu- žnostna zemljišča. 450 Ali po drugi strani, ker pravnega statusa skupnih zemljišč nihče ni urejal, ponekod podložniki niti niso več vedeli, da jim določeno zemljišče pravzaprav pripada. 451 Po predvidevanjih ing. Rauterja naj bi bila taka skupna zemljišča, kjer so jih sploh zabeležili, vpisana na kraje, občine oz. vasi. 452 Za neobdelan ali slabo zaraščen svet slabše kakovosti se fevdalci niso pretirano zanimali, zaradi njihovega slabšega do- nosa pa so bila gospostva marsikje bolj popustljiva do uveljavlja- nja svoje lastninske pravice kakor pri hubni posesti. 453 Kmetje so v skupnih občinskih gozdovih ob sekanju za lastne potrebe 450 Maček, Na zemlji domači, str. 277. 451 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851:»… Bei den Gemeindegründen unterschied der Unterthan nicht zwischen dem Eigenthum und Servituten …« 452 Rauter, Gozdno gospodarstvo agrarnih skupnosti, str. 1. Zemljiško knjižno stanje teh parcel še v času izida članka leta 1940 ni bilo povsod točno urejeno. 453 Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, str. 445. 88 89 SLUŽNOSTI sekali tudi za potrebe občine oz. soseske, npr. za gradnje in po- pravila skupnih objektov, kot so mostovi, za kar so imeli pone- kod tudi povsem ločene parcele. 454 Med skupnimi zemljišči so prevladovale gozdne in planin- ske pašne površine. 455 Ker so jih vsi upravičenci le izkoriščali, so bila tovrstna zemljišča silno zanemarjena in zato tudi nedono- sna, način izkoriščanja pa je vzbujal strah zaradi možnosti šir- jenja bolezni med pasečo se živino. 456 Tudi nadzor nad njimi je bil pomanjkljiv, saj se je dogajalo celo, da so si ponekod nekateri upravičenci do izkoriščanja skupnih zemljišč del ogradili in ga vsaj določen čas koristili kot lastno zemljišče. 457 Zaradi neprestanih sporov in omejene donosnosti skupnih zemljišč, od katere je vsak upravičenec ob najmanjšem vložku želel dobiti kar največ, je že v 17. stoletju prihajalo do prvih pobud za razdelitev soseskinih zemljiških parcel. Marija Tere- zija je z (začasnim) gozdnim redom (Interimswaldordnung) iz leta 1745 naročila razdelitev skupnih gozdov in skupnih planin, na katerih so imeli kmetje kot skupnosti pravico gozdarjenja in paše. Izvzeti so bili le skalnati in peščeni kompleksi ter pašniki, ki jih za kaj drugega kakor za pašo ni bilo mogoče izkoriščati. Ključ za delitev naj bi bila velikost hub. Vladarico je v ukre- panje tako rekoč prisililo dejstvo, da so upravičenci gozdove tako zelo opustošili, da je bilo tudi v zelo odročnih gozdovih komaj še najti drevesa, primerna za posek. Še vedno pa je bila dopuščena možnost ohranitve dela gmajn okoli naselij, ki so jih upravičenci uporabljali za pašo ovac in konjev, potrebnih za obdelavo polj ali opravljanja drugih del (tovorništvo, priprega- nje). Paša je bila še vedno prevladujoči način reje živine, to pa je bilo treba prehraniti tudi v primerih, ko je kmet posamezne ži- vali vsakodnevno potreboval doma. Vsakdanja hoja v planine je bila namreč prenaporna in je pomenila preveliko izgubo časa, včasih pa so bili planinski pašniki, kjer so poleti pasli živino, 454 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 455 Ribnikar, Komisija za agrarne operacije, str. 10—11. 456 Blaznik, Kolektivna kmečka posest, str. 156, 157. 457 SI ARS, AS 1109, sveženj 78, okrožje Št. Lenart, 01 Št. Lenart: Črni les v Zamarkovi. predaleč. Leta 1768 je bil izdan prvi patent o razdelitvi sku- pnih pašnikov, vendar je izvajanje zakonodaje le počasi napre- dovalo. 458 Odrejeno je bilo, da morajo podložniki pridobljena zemljišča v dveh letih spremeniti v njive in travnike, sicer bodo svoj pridobljeni delež od razdeljenega skupnega zemljišča iz- gubili, na račun izboljšanih zemljišč pa se jim obveznosti deset let ne smejo zvišati. Na podlagi dvorne uredbe iz leta 1769 so bili za 30 let oproščeni tudi desetine. 459 Kljub temu da je bilo v določbah za neizpolnitev obveznosti lastnikom in koristnikom zemljišč zagroženo s hudimi kaznimi, se jih v veliki meri niso držali in so soseskina zemljišča večinoma še naprej ostajala v skupni lasti. 460 Pravice do izrabe soseskinih zemljišč so se neupravičeno štele med klasične služnosti in profesor Vilfan je tovrstno enače- nje označil kar za nevzdržno, pri čemer je navedel tudi, da ni ja- sno, kako je do takega enačenja sploh prišlo. Dejstvo pa je, da so pravni strokovnjaki med služnostne upravičence šteli tudi tiste, ki so npr. pasli na zemljiščih v lasti soseske, katere pripadniki so bili. 461 Podobno je bilo pri gozdnih služnostih, kjer so morali plačevati za pravico do lesa tudi tisti upravičenci, ki so bili pri- padniki soseske oz. občine, katere last je bil služnostni gozd. 462 Uvrščanje v kategorijo služnosti je do neke mere vplivalo tudi na razreševanje srenjskih zemljišč v drugi polovici 19. stole- tja. 463 Na Kranjskem so že leta 1868 pripravljali zakon o delitvi srenjskih pašnikov in menjalnih zemljišč, vendar ga je deželni zbor leta 1869 zavrnil, ker naj bi sprejem takega zakona spadal v pristojnost poljedelskega ministrstva na Dunaju. Po predlogih naj bi na Kranjskem razdelili vse srenjske pašnike razen planin in skupnih zemljišč, ki so se nahajala v okviru vaških naselij, 458 Valenčič, Posestne razmere na Veliki in Mali planini, str. 130. 459 Maček, Na zemlji domači, str. 231. 460 Johann, Wald und Mensch, str. 198—202. 461 Schönemann, Die Servituten, str. 130. 462 Primer je plačevanje kamniških meščanov za les iz bistriškega gozda kamniški meščanski korporaciji ipd.; SI ARS, AS 16, 65/11, šk. 38, Holzabgabe und Verschleiss Register, 21/II, 1842. 463 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 414. 90 91 SLUŽNOSTI ter tudi vsa menjalna zemljišča. Površina skupnih pašnikov na Kranjskem je po katastrski evidenci znašala 151.000 oralov. 464 Regulacija služnosti zakonsko sicer ni posegala v skupne gmajne, ker pa je bilo v navodilih za izpeljavo regulacije nave- deno, da naj bi se odstopljena zemljišča ne dodeljevala prven- stveno posameznikom, se je količina srenjskih zemljišč vsaj v začetku izvajanja postopkov regulacije zelo povečala. 465 Ker so se nekateri postopki vlekli dolga leta, v katerih se je pokazalo, da odstopanje zemljišč skupnostim pomeni nastajanje novih skupnih zemljišč, ki so vir neprestanih prepirov, so se marsikje že takoj ob regulaciji odločili tudi za razparceliranje in odstop zemljišč posameznikom. Pri razdelitvi parcel posameznikom je moral sodelovati geometer, ki je razdeljene parcele izmeril, zapisal potek meje novih parcel 466 in dobljene podatke vnesel v zemljiške evidence. 467 Tudi vasi oz. soseske so si v nekaterih primerih, kjer so se njihovi interesi križali, nasprotovale, saj je vsaka iskala koristi za sebe in lastno eksistenco. Nasprotovanja so marsikje izvirala iz preteklih dogodkov. Ko so kmetje menili, da jim prebivalci sosednjih vasi »hodijo v zelje« in koristijo ti- sto, kar pripada njim, so ponavadi ostro nastopili. Kot so pripra- vljalce lesa za doge ali sekače dreves naganjali iz gozdov in jim odvzemali delovno orodje, 468 so kmetje v bohinjskih planinah živino po njihovem mnenju do paše neupravičenih kmetov naj- prej pomolzli, ji pobrali zvonce in jo odgnali domov. 469 Pri razreševanju skupnih, predvsem soseskinih služnosti, ki niso bile vezane na kmečko posest, je bilo treba izvzeti pra- vico cerkva, predvsem tistih, ki so imele sodne in patronatske pristojnosti, ter šol, saj so bile tem ustanovam služnosti nujno potrebne za njihovo delovanje, npr. popravilo cerkva ali ogreva- nje in vzdrževanje šolskih poslopij, pa tudi poti in ceste za hojo, 464 Ribnikar, Komisija za agrarne operacije, str. 11. 465 Blaznik, Kolektivna kmečka posest, str. 156, 157. 466 SI ARS, AS 1109, sveženj 79, 01 Faal, Kamelischnigg Wald (Fala, gozd Kamelišnik). 467 SI ARS, AS 177, k. o. Smolnik M 793, karta M793A09.jpg in k. o. Lobnica M 318, karta M318A07.jpg. 468 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 99. 469 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 305. vožnje in gonjenje živine, zato jih je bilo nemogoče preprosto odpraviti. Nekateri strokovnjaki, ki so se ukvarjali s problemi servitutov, se s tem niso strinjali in so menili, da tudi vseh to- vrstnih pravic ni mogoče preprosto enačiti. Kot vse druge bi bilo treba natančno določiti, katere služnosti je že zaradi mo- ralnih pravil, ki so jim ustanove zavezane in jih oznanjajo, po- trebno odpraviti in katere regulirati, saj so te ustanove prav tako stranke v postopku, ki jih obvezuje isti zakon kot vse ostale. Ker so se tudi ti primeri zelo razlikovali, bi bilo treba vsakega obrav- navati posebej. 470 Kriteriji za delitev zemljišč so bili različni. Na Sorškem po- lju so postopek opravljali z žrebom. 471 Pri razdeljevanju skupnih zemljišč v času regulacije služnosti, kjer je bil osnovni kriterij velikost domače kmetije, so bili najbolj oškodovani kajžarji. Ker kajže praviloma, razen morda nekaj vrta, lastnih zemljišč sploh niso imele, njihovim lastnikom pri delitvi skupnih zemljišč ni pripadal delež od skupnega zemljišča. Ne glede na dejstvo, da so do razdelitve skupnih površin na njih pasli enakovredno ka- kor ostali solastniki, so po razdelitvi zemljišč kajžarji marsikje ostali brez osnovnega vira preživetja, čeprav so v sodnih postop- kih dokazovali, da jim je skupna paša neovirano pripadala že od časov, ko je njihova kajža nastala. 472 Ob regulaciji servitutov in ukinitvi skupnih služnosti, ki sta kot merilo za dodeljevanje ze- mljišč prav tako upoštevali velikost domače kmetije, je bilo zato iz najrevnejšega kmečkega sloja največ tistih, ki so vir preživetja morali iskati v razvijajoči se industriji ali v izseljevanju. Do sprememb v času do pomladi narodov razdelitev skupne srenjske zemlje nikjer na Kranjskem ni bila sistematično izpelja- na. 473 Dokončno pravno osnovo za ukinitev soseskinih zemljišč je prinesel šele zakon o razdelitvi skupnih zemljišč in uredbi do- 470 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 471 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 201. 472 SI ARS, AS 1109, sveženj 80, 12 Ptuj »Gmajna«, travniki »Nadolje« in Preloge (Gmajna Puchdorf-Bukovci): »… schon seit 1790 und bez. 1789 bestehen, und die wir respve unsere Vorfahren das Weiderecht auf allen in Frage stehende Weideplätze seit unvordenklichen Zeiten-jedenfals seit unsere Keuschen bestehen – unangefochten ausübter …« 473 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 382. 92 93 SLUŽNOSTI tičnih skupnih pravic do njih uživanja in oskrbovanja, ki je bil za avstrijsko monarhijo sprejet 7. junija 1881. Na tej osnovi so bili sprejeti še posebni deželni zakoni, in sicer za Moravsko 13. februarja 1884, za Koroško 5. julija 1885, za Spodnjo Avstrijo 3. junija 1886, za Kranjsko 26. oktobra 1887, za Šlezijo 28. oktobra 1887 in za Štajersko 7. septembra 1909. Za Slovensko Primorje in Istro ni bilo posebnega zakona za urejanje vprašanj skupnih zemljišč. 474 Predvsem »večjim« kmetom je delitev skupne, srenjske ze- mlje prinesla gospodarske ugodnosti, saj so jo med upravičence največkrat delili glede na obseg gospodarskih enot oziroma sto- pnjo upravičenosti na izrabo kolektivne posesti, 475 za druge pa je iz istega razloga pomenila gospodarsko stagnacijo ali v mnogih primerih celo gospodarski propad. Nekatere pašne skupnosti so se s prekinitvami obdržale celo daleč v prihodnji čas (v čas socialistične Jugoslavije, ki jih je razlastila, po letu 1991 pa so posamične, na novo konstituirane oz. obujene pašne skupnosti zahtevale vrnitev srenjskih pašnikov tudi v denacionalizacijskih postopkih). 476 474 Ribnikar, Komisija za agrarne operacije, str. 10. 475 Blaznik, Enote kmetskih gospodarstev na Slovenskem, str. 133. 476 Zupan, Srenje, str. 186. PLAČEVANJE SLUŽNOSTI Odvisno od posameznega dogovora so kmetje služnosti uživali brezplačno ali za plačilo v denarju ali naturalni daja- tvi. Kmetje iz Rakovelj in braslovški tržani so žovneškemu go- spostvu v Savinjski dolini za dovoljenje za pašo v graščinskem gozdu plačevali t. i. pašno kokoš. 477 Na Gornjegrajskem so da- jatev, imenovano koplevnik, 478 kmetje plačevali kot odškodnino za pravico do sekanja lesa in drv, žaganja in pospravljanja lesa na požganih zemljiščih in paše živine v gospoščinskih gozdo- vih. 479 Po zatrjevanju gospoščine je bila to le posebna vrsta žitne dajatve, ki naj ne bi bila vezana na izrabo gospoščinskih goz- dov. 480 Nekateri so jo plačevali v obliki poletnih pridelkov, npr. fižola, ajde, prosa itd. 481 Poznali so jo tudi na gospoščini Stude- nice, kjer je obstajala prav tako iz poletnih sadežev, kot so fi- žol, ajda, proso, leča, predivo, ali pa v obliki male dajatve, npr. kokoši, piščancev in kozličev. Koplevniku podobna dajatev je 477 Kolšek, Žovneško gospostvo, str. 253. 478 SI ARS, AS 185, Splošni spisi II., šk. 27, 10/ Steiermark, št. 7205-75. 479 Izpričano so jo plačevali podložniki iz vasi Kraše, Pusto Polje, Kokarje, Lačja vas, Pobrežje, Varpolje, Šentjanž in Spodnja Rečica; glej Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 113. 480 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 339. 481 Ložar, Narodopisje Slovencev, str. 121. 94 95 SLUŽNOSTI bila snopovina, ki so jo kmetje oddajali za tista izkrčena njivska zemljišča, ki so se kot obdelana polja že ustalila. 482 Dajatev je bilo mogoče odplačati tudi z delom, kot npr. sedem dni košnje na Zgornjem Koroškem, 483 s posebno sečno tlako na turniškem gospostvu, 484 studeniški podložniki pa so morali kot odškodnino za rabo gozdov letno posaditi dvajset drevesc, vendar tega niso redno opravljali. 485 V Bohinju se je dajatev za uživanje gozdov imenovala odvetščina, kmetje v Češnjici, Jereki in Podjelju pa so jo plačevali v ovsu. 486 Brdski podložniki so za pravico splavljanja lesa po Kokri zemljiški gosposki plačevali po en star ovsa, kuro in pogačo, dajatev pa so z leti prevedli v denar. 487 Kmetje, ki so iz gozdov gospostva Slatna dobivali les za lastne potrebe, so ga plačevali z ovsom ali v gotovini, na stiškem gospostvu pa so za nabiranje kostanja v gozdu plačevali kopune ali oves. 488 Daja- tve za koriščenje služnosti so se izoblikovale tudi drugod, nji- hovo poimenovanje pa je bilo od območja do območja različno, npr. Forsthafer, 489 Hundshafer, 490 Weidehafer, 491 pa tudi Skart ali Schotgeld, 492 ki je pripadal gozdarskim hlapcem, ali Forstgeld 493 in Schutzgeld. 494 Na snežniškem posestvu so dajatev za korišče- nje gozdnih služnosti imenovali Waldstellung, 495 plačevali pa so jo le za tisti les, ki so ga v snežniških gozdovih iz naslova slu- žnosti posekali za prodajo. Les za domače potrebe so plačevali v ovsu, število mernikov pa je bilo določeno glede na velikost kmečke posesti. 496 482 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 339. 483 Ertl, Heiligenblut, str. 205. 484 Hernja Masten, Zgodovina prostora, str. 136. 485 Maček, Gospodarjenje z gozdovi na državnih gospoščinah, str. 82. 486 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 65. 487 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 93. 488 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 196, 197. 489 »gozdni oves« 490 »pasji oves« 491 »pašni oves« 492 »uzdni denar« 493 »gozdni denar« 494 »ščitni denar« 495 Perko, Zapisano v branikah, str. 77. 496 Scheyer, Navod, str. 7. VRSTE IN POJAVNE OBLIKE SLUŽNOSTI Kmetje so s služnostnimi pravicami večinoma pokrivali vse potrebe po lesu in pripravi stelje za živino, s pašnimi pravicami pa potrebe po paši (ius lignandi et pascendi). Žitkovčani so v odgovorih na t. i. devet vprašanj, na katera so odgovarjali poo- blaščenim kraljevim komisarjem, poslanim v vsako županijo po odredbi Marije T erezije z namenom realizacije uvedbe enotnega urbarja, celo navedli, da »pašnikov imamo dovolj, pa tudi drvar- jenja, tako za ogenj kakor za zgradbe, ker odmerjenega gozda nimamo, se nam dovoli za naše potrebe jemati zastonj«. 497 Služnosti so delili na več različnih kategorij. Prva, že ome- njena je delitev na osebne, hišne in zemljiške služnosti, druga pa je služnosti ločevala na stvarne in osebne služnosti. Stvarne slu- žnosti naj bi bile tiste, ki so bile vpisane v javnih knjigah, kot so deželna deska in zemljiška knjiga, ali v ustreznih listinah, kot so npr. rektificirani dominikalni akti terezijanskega katastra in sodni protokoli. Tovrstne služnosti so bile stalne in dedne. Osebne slu- žnosti v javne knjige niso bile vpisane in so s smrtjo nosilca uga- snile. Lastniki služnostnih zemljišč so stremeli k prevedbi vseh 497 Források a Muravidék történetéhez, 1, str. 262. 96 97 SLUŽNOSTI služnosti v osebne služnosti, saj je bilo take pravice lažje preklicati in ponovno razpolagati z bremen prostim zemljiščem. 498 Naslednja klasifikacija je služnosti delila na določene in ne- določene. Prve so bile različne pravice do uporabe pešpoti, stez in cest ter vodne služnosti. Slednje so poleg zajemanja vode iz vodnjakov obsegale tudi pravico napeljave vode čez sosedovo zemljišče. Nedoločene služnosti pa so bile tiste, ki niso imele določene količine pridobljene koristi. Razlogov je bilo več. Ko- ličine nekaterih produktov je bilo težko določiti (npr. količina vode iz potoka), bolj pogosto pa količina ni bila določena, ker v času nastanka služnosti lastniku služnostnega zemljišča ni bila pomembna ali ni imela posebne ekonomske vrednosti. Običajno so bile nedoločene pravice do kopanja peska ali kamenja, žganja apna, zajemanja vode na tujem zemljišču, napajanja živine, vča- sih pa tudi paše, lesa, nastilja ipd. 499 V avstrijskem delu Šlezije viri navajajo tudi take servitute, ki jih nihče ni znal poimenovati, 500 o njih pa so govorili le v okviru posedovanja lastnika in količine, ki jo je pravica obsegala. Ker so okoli tovrstnih servitutov ob odkupu oblasti pričakovale velike nevšečnosti, so predlagale, da bi postopke reševanja vodilo posebno razsodišče ali arbitraža. 501 Pogodbe in dogovori, s katerimi so bile posameznikom slu- žnosti dodeljene ali priznane, večinoma govorijo tudi o omeji- tvah in kaznih, če bi kmetje svoje pravice preveč izkoriščali, a so predvsem zaradi slabega nadzora lastnikov gospostev nad nji- hovo izrabo kar klicale po izigravanju dogovorov in predpisov. Zato so zemljiške služnosti iz določenih pogosto prehajale v ne- določene služnosti. V času regulacije in odkupa so nedoločene služnosti predstavljale največjo težavo pri določanju višine od- škodnine, saj jih je bilo zaradi nedoločene količine pridobljene koristi izredno težko ali celo nemogoče finančno ovrednotiti. 498 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 113. 499 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 8. 500 »… kein erweislichen Rechtstitel …« 501 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. Gozdni servituti Osnovni namen koriščenja gozdnih služnosti je bilo za- dovoljevanje potreb domačega gospodinjstva in gospodarstva. Najpogostejša gozdna služnost je bila pravica do lesa za kurjavo in gradnje ter obnove stanovanjskih hiš in gospodarskih poslo- pij. Predvsem v višje ležečih predelih so hiše tudi prekrivali z lesenimi skodlami. Poleg tega so potrebovali les za osvetljavo (Lichtholz), 502 za ograjevanje zemljišč pred živino, ki je na njem delala škodo, ter les, ki so ga potrebovali, da so lažje preživeli in v roku plačevali dajatve zemljiškim gospostvom. Za kurjavo je bil uporaben tudi les, ki ga je bilo mogoče po- birati po tleh, za gradnje in popravila pa je bilo treba pridobiti po- sekana drevesna debla. Z vidika porabe lesa je bilo kmetom tako za skodle kakor za ograjevanje dovoljeno porabiti le stari les. 503 Pravica do lesa se je razlikovala glede na njegovo kakovost, torej se je ločevala pravica do določene količine trdega ali meh- kega lesa. Nekaterih vrst lesa ponekod služnostni upravičenci niso smeli sekati, saj ga je bilo mogoče dobro prodati, kakor ma- cesnovega drevja na gospostvu Brdo. 504 Ker je močno smolnat, so ga potrebovali v dejavnostih, kjer je bil namočen v vodo, kot npr. v obrtnih delavnicah, kjer so se uporabljala velika vodna kolesa. Po macesnovih drevesih je bilo veliko povpraševanja tudi v ladjedelništvu, saj so macesnova debla praviloma visoka in dokaj ravna ter zaradi smole praviloma trpežnejša. 505 Ko je leta 1807 skozi Ljubljano v Trst prispel velik transport s 1500 macesnovimi in 600 smrekovimi hlodi, je okrožno glavarstvo, ki svojega lastnega gozdarskega organa še ni imelo, naročilo ka- meralnemu oskrbniku mekinjskega samostana, da komisijsko razišče zadevo o pretiranih sečnjah v bistriškem gozdu, saj se je razvedelo, da naj bi v kratkem času brez dovoljenja mesta Ka- mnik kot lastnika posekali velike količine macesnovih in smre- 502 Pravica do luči marsikje ni bila priznana kot posebna služnost, saj je bilo za razsvetljavo mogoče uporabiti večino lesnih odpadkov. 503 Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmung, str. 37. 504 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 93. 505 Scheyer, Navod, str. 23. 98 99 SLUŽNOSTI kovih dreves. V gozdu pa so nato našli še 603 macesnove in 2317 smrekovih hlodov ter 35 macesnovih in 235 smrekovih debel. Njihovo prodajo je okrožno glavarstvo nato prepovedalo. Ugo- tovili so, da je sečnjo omenjenega lesa naročila skupina kamni- ških meščanov, ki je s tem močno oškodovala mestno blagajno in ostale meščane. 506 Marsikateri kmet si je za lažje preživetje pomagal z opravlja- njem katere od obrti, npr. kuhanjem oglja, izdelovanjem škafov itd. Racionalnost pri porabi lesa ni bila odlika kmečkega prebi- valstva, saj so bile posekane količine lesa prevelike, ostanke pa so puščali po gozdovih, namesto da bi jih odpeljali in uporabili kot manj kvaliteten, a še vedno uporaben les za oglje, kurjavo ipd. Lastniki gozdov so se nad njihovim potratnim ravnanjem pogosto pritoževali. 507 Prekomerno sekanje je v drugi polovici 18. stoletja ponekod že povzročalo težave pri preskrbi z lesom. V nekaterih zapisih je že mogoče zaslediti tudi potrebo po ponovni pogozditvi 506 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 28. 507 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 65. osiromašenih gozdnih parcel. 508 Kljub vsemu je bila skrb za gozd do leta 1848 prepuščena v glavnem zemljiškim gosposkam, po mnenju strokovnjakov pa bi bilo treba v novonastalih razmerah pomisliti na novo gozdarsko zakonodajo. 509 Predvsem revnejši so si v gozdovih pridobili različne oblike pravic do nabiranja gozdnih produktov. Upravičenost do prido- bitve služnosti so morali ponekod dokazati s potrdilom o revšči- ni. 510 Nabirati so smeli les najrazličnejših oblik in poimenovanj, npr. vejevje, sušice, poškodovan les, les, ki ga je polomil vihar ali prizadel snegolom, in podobno. Les, ki so ga nabrali po tleh, je bil med upravičenci močno priljubljen tudi zato, ker so ga domov lahko odnesli in se tako izognili stroškom za prevoz. 511 Po drugi strani pa so imeli nekateri pravico do nabiranja lesa omejeno s tem, da so ga smeli nabirati le dva dni v tednu, pri nabiranju niso smeli imeti pri sebi nobenega orodja, s katerim bi si lahko kakorkoli pomagali, iz gozda pa so ga smeli spraviti le toliko, kot so ga lahko odnesli na svojem hrbtu. Za najšibkejše so poskrbeli tako, da so jim za transport dovolili uporabiti samo- kolnice ali samotežne sani. 512 Ponekod je bila pomembna gozdna služnost izkopavanje lesne štorovine. 513 Ker je Marija Terezija šele v leta 1771 izda- nem gozdnem redu predpisala sekanje dreves čim nižje nad ze- mljo 514 in ne na enem ali dveh metrih višine, kot so bili vajeni do tedaj, 515 je lažje razumeti, da je pravica do štorovja pomembno prispevala h gospodarjenju na kmečkem posestvu. 508 Oder, Tri tisočletja železarstva, str. 93. 509 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 510 Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen, str. 40. 511 Küpper-Eichas, Bergvolk und Wald, str. 119. 512 Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen, str. 41. 513 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851; SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815; SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 514 do 35 cm ali 15 col nad zemljo; Krchnáková, Die Taxation, str. 114. 515 Rutar, Zgodovina T olmiskega, str. 155. V gozdovih v Kanalski dolini in v okolici Pliberka, ki so bili v lasti bamberške škofije, so gozdarji za red skrbeli na osnovi predpisov kanalskega in bleiberškega gozdnega reda, katerih najstarejši poznani različici izhajata iz 16. stoletja. Predpisovali sta sekanje debel 2 pedi oz. slabega pol metra od tal. Ker pozimi zaradi snega izmera ni bila možna, je bilo v zimskem času sekanje prepovedano; več Mihelič, Usoda gozdov na Slovenskem, str. 42. Gozd na Snežniku (Arhiv avtorice, foto Aleš Gabrič) 100 101 SLUŽNOSTI Kmetje so smeli ponekod nabirati lesno gobo, ki so jo upo- rabljali kot kresilo za prižiganje ognja, presežke pa prodajati, ter gozdno jagodičje, kot so borovnice, gozdne jagode, brusnice, gobe, mah, kostanj, 516 lešniki 517 itd. Za potrebe domačega go- spodarstva so nabirali hrastovo skorjo, trske, sveže orehove lu- pine, ali na Primorskem rijevino, s katerimi so barvali različne materiale, kot so platno ali ribiške mreže, Savinjčani pa lipovo ličje, iz katerih so pletli klobuke za zaščito pred dežjem. Na alp- skem območju so plašče proti dežju prav tako delali iz ličja, v okolici Kostanjevice na Krki pa so za izdelavo le-teh nabirali travo plaščenko. Na Kobanskem so za izdelovanje pastirskih plaščev nabirali lubje in listje, Pohorci pa so z istim namenom nabirali lasan, 518 s katerim so polnili tudi žimnice. V Konjicah so za izdelavo dežnih plaščev nabirali ločje in rogoz. 519 Ena od pomembnih surovin, ki so jih nabirali v gozdu, je bila tudi dreve- sna smola. 520 Med gozdne služnosti je ponekod spadala pravica do flosarjenja oz. plavljenja lesa po vodah ali umetno narejenih lesenih rakah v gozdovih, ponekod imenovanih riže. 521 Poleg drvarjenja so nekdaj v gozdovih tudi pasli, saj pa- šniških površin za naraščajočo živinorejo ni bilo dovolj. Zaradi škode, ki jo je pasoča se živina delala na gozdnih površinah, sta se »gozdarstvo in pastirstvo vedno pisano gledala, toliko bolj pa še gozdarstvo in reja drobnice oz. kozjereja«. 522 Pravica do goz- dne paše je podložnikom marsikje pripadala kot posebna slu- žnost. Natančno je bilo določeno število in vrsta živine, ki se je smela pasti na določenih pašnih in gozdnih površinah, prav tako je bil natančno določen letni čas in obdobje, ko je bila paša 516 Pravica nabiranja kostanja je bila izrecno omenjena v sporu med gosposko Stična in služnostnimi upravičenci v gozdu Štrihovna; več glej Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 197. 517 SI ARS, AS 1026, šk. 7, Godovič (Vipava, gospostvo). 518 tudi migalični šaš, lat. carex brizoides; podatek mi je posredoval Miha Špiček iz Slovenskega etnografskega muzeja. 519 tudi rogoza, močvirska ali vodna rastlina z dolgimi, ozkimi listi in rjavim, valju podobnim socvetjem; SSKJ, elektronska verzija. 520 Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 242. 521 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 522 Miklavčič Brezigar, Dolina Trente, str. 31. dovoljena. Prašičev, perutnine in koz na gozdnih služnostnih zemljiščih navadno ni bilo dovoljeno pasti, vendar so ponekod imeli nekatere pašne površine rezervirane prav za pašo teh ži- vali. Prašiče so v gozdove zganjali na »mastenje« zlasti v tistih letih, ko je na bukovih in hrastovih drevesih dozorelo veliko žira in želoda. 523 Kmetje so na služnostnih zemljiščih smeli pravi- loma pasti le lastno živino, ne pa tudi tuje. 524 Predvsem v visoko- gorju je bila vrednost paše v gozdovih za kmetijo pomembnejša od lesa, ki so ga kmetje pridobili na istih gozdnih površinah. 525 Če je bil gozd zaradi koriščenja služnosti preveč devastiran, je lastnik lahko koriščenje služnosti v njem ali le v njegovem delu prepovedal. Praviloma je servitutnim upravičencem ob takem ukrepu pripadala odškodnina, pogosteje pa so se skušali dogovoriti za koriščenje služnosti na nadomestnem zemljišču. Redki pa so bili tisti posestniki, ki so po prepovedi izkoriščanja določenega dela zemljišča skušali na njem tudi bolje gospodariti. Eden teh je bil Anton Rudež na ribniškem gospostvu, ki pa je za krajo lesa znal tudi strogo kaznovati. 526 Pašni servituti Poleg gozdnih so veliko skupino služnosti predstavljali pašni servituti (ius pascendi), velik delež pašnih služnosti pa je pripadel paši ovac. 527 Do začetka uvajanja hlevske živinoreje so živino pre- težno pasli, seno in otavo za krmo pa so potrebovali za zimo, ko paša ni bila mogoča. Za živinorejo je bila paša, vsaj dokler se ta ni preselila v hleve, najpomembnejši način prehranjevanja, pašnih površin pa je prav zaradi načina živinoreje primanjkovalo vsepo- vsod. Ponekod so se njive menjavale s pašniki ali si je pašnik svojo 523 Schönemann, Die Servituten, str. 32. 524 Občni deržavljanski zakonik, čl. 500. 525 Barth, Agrarpolitik im Vormärz, str. 85. 526 Čeč, »Nisem kradel lesa, samo veje sem pobiral!«, str. 17—34. 527 Schönemman, Die Servituten, str. 130. V času rimskega imperija pašne služnosti niso imele posebnega gospodarskega pomena. 102 103 SLUŽNOSTI površino delil še z vrtom ali katero drugo zemljiško kategorijo. Kombinacij je bilo veliko in bile so silno različne. 528 Zaradi načina reje živine se tudi skrbi za travnike niso po- sebej posvečali in le najbolj skrbni so običajno spomladi trav- nike pregrabili in poravnali krtine, sicer pa so jih popolnoma prepustili naravi in samoobnovi. Navadno jih niso zalivali, po- trebno vodo so travniki dobivali le z deževnimi nalivi in iz vodo- tokov, če so ležali ob njihovem bregu ali je potočna struga preč- kala travniško površino. 529 Zemljiške evidence prve polovice 19. stoletja so sicer kot posebno zemljiško kategorijo navajale travnike s sadnim drevjem, današnje sadovnjake, vendar se tudi z njimi kmetje niso posebej ukvarjali. Na teh zemljiščih so travo večinoma popasle domače živali po tem, ko so sadje pobrali za potrebe domačega gospodinjstva. Kmetje se s prodajo sadja ve- činoma niso ukvarjali, čeprav po posameznih območjih pride- lava sadja ni bila zanemarljiva kmečka panoga. 530 O izboljšavah sadnih sort je le malo zapisov, vendar so ponekod že cepili dre- vesa za izboljšanje sort in povečano pridelavo sadnih dreves. 531 Živina se je pasla tako rekoč povsod, poleg pašnikov, sadov- njakov, različnih obronkov in podobno tudi v gozdovih, in to celo v tistih, ki so imeli vlogo zaščite pred plazovi in je bilo sekanje drevja v njih prepovedano. 532 Paša v gozdu je bila verjetno vzrok za propad nekaterih gozdov, saj je živina uničevala mlade nasade. 533 Če pašno zemljišče ni sodilo k domači kmetiji, je moral kmet z lastnikom skleniti dogovor, ki je določal čas paše in pogoje oz. njene omejitve. Tako so nekatere pogodbe dovoljevale ostajanje živine v gozdu čez noč, kot je bilo ponekod v navadi, 534 druge pa tega niso dovoljevale ali so celo določale, da se tudi čez dan živina v gozdu ne sme pasti brez pastirja. 535 528 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 529 SI ARS, AS 176, k. o. Brezovica L 20, cenilni elaborat, in k. o. Vrhpolje L 176, cenilni elaborat. 530 SI ARS, AS 176, k. o. Lanišče N 135, cenilni elaborat. 531 SI ARS, AS 176, k. o. Rudnik L 188, cenilni elaborat. 532 Johann, Wald und Mensch, str. 204. 533 Valenčič, Gozdovi in preskrba z lesom, str. 5. 534 Makarovič, Korte in Korčani, str. 133, 134. 535 Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 130. Med služnostne pašne pravice je spadala pravica podložni- kov do svinjske paše, ki so jo mnoge gosposke dovolile le, če sta želod in žir dobro obrodila. Pravica do svinjske paše je navadno nastala na osnovi dogovorov, pogodb in zastaranih pravic, delile so se na določene, če je bilo v pogodbi določeno število pasočih se prašičev, in nedoločene, če število glav ni bilo določeno. Ker so neskopljeni prašiči na pašnih površinah delali veliko škodo, je bila njihova paša ob koncu 18. stoletja prepovedana ali pa do- voljena le na določenih predelih. 536 Ponekod se je paša pojavljala tudi kot »vzajemna« oz. »menjalna« paša. Za izvajanje takega načina paše so služnostni upravičenci za dogovorjeno pašno obdobje med seboj menjavali služnostne pašne parcele, na katerih so pasli. Kmetje iz Kram- pelj št. 1, 3 in 6 na eni ter Matija Gorup iz Krampelj št. 4/5 na drugi strani so si redno menjavali pašne parcele. Enako velja za 536 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 143—145. Paša ovac na Jezerskem (Arhiv avtorice, foto Zadnikar) 104 105 SLUŽNOSTI Matijo Gorupa, Kramplje 4/5 na eni ter Johanna Žgajnarja iz Krampelj št. 7 na drugi strani. Ko so take služnosti uravnavali oz. odkupovali, z njimi praviloma ni bilo težav, saj so jih pona- vadi uravnali s poravnavo in brez odškodnine. 537 V hribovitejših predelih so živino pasli na visokogorskih pašnikih, ki so marsikje zavzemali tudi zemljiške površine nad gozdno mejo. In medtem ko so lahko imeli živino v ravninskih predelih še dolgo na prostem, je bilo treba v hribovitem svetu zaradi podnebnih razmer poleg bivališč za ljudi trdno zgraditi tudi hleve za živino. Skednje za seno so velikokrat kombinirali s prostorom za živino in celo stanovanjskimi prostori za ljudi. Pri tem je bil prevladujoči gradbeni material les. 538 Pašniške površine (pašniki, planine in gozdovi) so bile mar- sikje popolnoma prepuščene kmetom in njihovi presoji glede paše. 539 Ker trajna raba kmetijskih zemljišč zahteva njihovo stalno obdelavo, med katerima sta redno oranje in košnja, s pašo pa jih lahko do neke mere ohranjamo, je paša pomenila tudi vzdrževanje pašnikov in preprečevanje njihovega zaraščanja. 540 Prevladujoči način paše je bila vaška ali gmajnska paša, kjer so imeli kmetje najpogosteje kolektivno pravico izrabe pašnih pra- vic, v veliki meri pa so bile vezane na služnostne pravice. 541 Tudi ta je bila lahko preplet različnih oblik paše na enem zemljišču. Na pašniku Kaludernik, za katerega sta se prepirali soseski Slavine in Selc na Pivškem, so poleg kmetov iz Slavine pašno služnost uži- vali tudi kmetje iz Koč in zanjo plačevali 10 goldinarjev letno. Pa- šno zemljišče je delno pripadalo gospostvu Postojna, njegov drugi del pa je spadal pod deželno sodišče v Senožečah. 542 Na pašniku Želodnik, ki je pripadal graščini Kolovec, pa je imelo pravico paše 274 podložnikov iz vasi Dob, Krtina, Turnišče, Št. Vid, Rafolče, Čemšenik, Jablje, Volčji Potok, Kolovec in Brdo pri Podpeči, ki 537 SI ARS, AS 33, fasc. 10-6, 1895—1897, št. 10542. 538 Ertl, Heiligenblut, str. 216. 539 SI ARS, AS 176, k. o. Doslovče L 45, cenilni elaborat. 540 Bezovšek, Pašniška zadruga Gornji Grad, str. 106. 541 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pravic v Bohinju, str. 261. 542 SI ARS, AS 1026, šk. 7, mapa Slavina in Selce. so bili podložni gosposkam Črnelo, Krumperk, Češenik, Jablje, Volčji Potok, Kolovec, Brdo pri Podpeči, Velesovo, Mekinje, Loka, ljubljanskemu stolnemu kapitlju in župnišču Dob. 543 Pravico do navadne planinske paše pa so imeli npr. podlo- žniki brdskega gospostva na zemljiško-gosposkih gorskih pašni- kih. 544 Pašne površine so najemala tudi zemljiška gospostva in gosposka Črnelo je imela pašno pravico na planini Konjšica, 545 katere lastnik je bilo mesto Kamnik. Meje med gospostvi ali celo deželami pri tem niso predstavljale nikakršne ovire. Neka- teri jezerski kmetje so tako najemali kamniško planino Na po- dih na kranjski strani meje, kamor so vodili na pašo svoje velike črede ovac, ki jih Kamničani niso veliko redili. Kmet Mlinar z Jezerskega je bil vrsto let zakupnik sončnega visokogorskega travnika Za koglom pod Skuto, kjer je bilo na približno 1900 metrih nadmorske višine postavljeno domnevno najvišje staro pastirsko bivališče na slovenskih tleh, imenovano tudi Mlinarjev stan. 546 Planino pod Planjavo so Kamničani oddajali solčavskim kmetom. 547 Celo meja med državama ni predstavljala ovire za izkoriščanje služnosti, saj so imeli prebivalci Salzbuškega svoje pašne služnosti tudi na nekaterih visokogorskih pašnikih, ki so spadali v okvir Kraljevine Bavarske. 548 Za uživanje pašnih pravic so kmetje podobno kot za pra- vico do gozdarjenja plačevali posebne dajatve. 549 Posamezni kmetje so imeli svoje pašne planine. Na Jezer- skem je imela npr. večina velikih kmetov lastne pašne plani- ne. 550 Kmet Roblek z Jezerskega je imel svojo pašno planino v Kortah, 551 nekateri pa so imeli samo pravico do planinske paše na pašni planini. V visokogorju so pasli od 24. junija do 8. sep- 543 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 127. 544 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 93. 545 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 24. 546 Lobe, Malešič, Mlinarjev stan Za Koglom, str. 60. 547 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 66. 548 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851, str. 14. 549 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 65. 550 Dolžan, Planšarske stavbe, str. 70. 551 Makarovič, Korte in Korčani, str. 527. 106 107 SLUŽNOSTI tembra. 552 Tudi na območju zemljiških gosposk Bled in Rado- vljica je imel skoraj vsak posestnik cele hube svoj planinski pa- šnik ali pa vsaj svoj delež pri planinski srenji, enako pa so trdili tudi štajerski podložniki. 553 Na skupnih soseskinih zemljiščih v neposredni bližini vasi so ponavadi pasli le zgodaj spomladi in pozno jeseni, torej pre- den je odšla živina v planine (kjer so izvajali planinsko pašo) in potem ko se je po več tednih ali celo mesecih vrnila z gora domov. Na najbližjem vaškem pašniku so pasli živino, ki ni šla v planine, med drugim tudi konje, 554 saj so jih potrebovali za opra- vljanje vsakodnevnega dela na kmetijah. Sama po sebi srenjska paša ni dajala velikih koristi, saj za te pašnike ni skrbel nihče, od njih pa so upravičenci želeli imeti čim več koristi. Skupni pa- šniki so bili zato zanemarjeni, na njih pa se je paslo preveč glav živine. Ovce so pri spomladanski paši popasle vse poganjke do korenin, konji pa so travno rušo potacali in zabili v zemljo. 555 Živina je zato rada zahajala na sosednja zemljišča. Da bi čim bolj omejili njeno prehajanje, so na terenu brez naravnih ovir, npr. grabnov, zemljišča varovali tako, da so pašne površine ogradili z ograjami, ki jih živina ni mogla podreti. 556 Trentarjem so pomemben delež planinskega pašništva predstavljala vmesna pašna območja, t. i. prestaje. Na njih so pasli zgodaj spomladi pred odhodom v planino in jeseni po prihodu s planine, poleti pa so se kmetje na prestaje pogosto preselili za mesec ali več z vso družino in živino. Tu so kosili in pripravljali krmo za zimo, sirarili in v ohišnicah ob prestaji pridelovali večinoma krompir. Območja prestaj Trentarjev so bila dolina Zadnjice v Trenti, Krotica, v Gmajni, Zapodnem, na Stanoviščih. 557 Podložniki iz Zgornjih Gorij v Bohinjskem kotu 552 SI ARS, AS 178, k. o. Zg. Jezersko K 312, cenilni elaborat. 553 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 122, 123. 554 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 63. 555 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 278. 556 SI ARS, AS 1109, sveženj 78, Štajersko, okrožje Št. Lenart, 04 Št. Lenart: Zamarkova: » … wo nicht schon natürliche Verzäumungen oder hielänglich tiefe, breite Graben bestehen mit starken Ausdringen des Viehes jeder Gattung unmöglich machenden Zäumen eingeschloβen sind werden.« 557 Miklavčič Brezigar, Etnološka topografija, str. 146. pa so imeli od celjskih grofov zagotovljeno pravico do planin- ske paše na pašnikih Krma, Klek, Kranjska dolina, Jastrebina, Lipanca in Kozjak. Kasneje so te pravice delno izgubili. 558 V Bo- hinju je bilo od približno 30.000 ha površine okoli 10.000 ha na- menjenih planšarstvu. 559 Po primerjavi razmer je pomen planin- ske paše iz 18. v 19. stoletje za živinorejsko usmerjene kmetije naraščal. 560 Živina, ki se je pasla v gozdovih in na mladicah in podrastju delala škodo, je pripomogla k počasnejšemu samoob- raščanju gozdnih površin. Zato so kmetje nasprotovali razširitvi pravice do paše v visokogorski gozd, saj bi pripomogla k njiho- vemu osiromašenju in postopnemu propadu. 561 Na Kranjskem se je paša ponavadi začenjala na jurjevo (24. aprila), 562 končala pa na vse svete (1. november), po različnih kra- jih pa so z njo začenjali ali končali po različnih lokalnih določi- lih. 563 Urejali so jih patenti, uredbe in okrožnice, ki so omejevale kmete in tudi zemljiške gosposke. Slednjim je bila prepovedana paša na podložniških zemljiščih, ki so bila posejana z žitnimi posevki in krmnimi rastlinami, 564 ter na podložniških travnikih, lahko pa so skupno s podložniki pasli na strniščih in prašnih po- ljih. Ograjevanje zemljišč je bilo zaradi načina obdelovanja in njene rabe zlasti v hribovitejšem in visokogorskem svetu nujno, marsikje pa so zaradi škode, ki jo je živina delala na poti na pašo, ograjevali tudi pot. 565 Pravica do lesa za ograje, ki so med seboj ločevale posamezne parcele in zemljiške posesti, je bila ponekod posebna služnost, drugod pa tovrstni les ni spadal v kategorijo služnostnega lesa. Če doma ni bilo pripravnega človeka, ki bi pasel živino, 566 558 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 123. 559 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 261. 560 Valenčič, Posestne razmere na Veliki in mali planini, str. 153. 561 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 562 Dolenc, J., Pastirjevanje na Starem Vrhu, str. 50 563 Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 161, 162. 564 Očitno je obstajala tudi praksa paše zemljiških gosposk na obdelanih poljih z mladimi posevki, saj drugače prepoved ne bi obstajala. 565 Dolenc, J., Pastirjevanje na Starem Vrhu, str. 50. 566 Baron Schwizen je v svoji inštrukciji za upravnike državnih posestev pašo živine predlagal kot zaposlitev za mladino, s čimer bi slednjo navajali na delavnost in odvračali od 108 109 SLUŽNOSTI so kmetje za opravljanje paše najemali pastirje, lahko kot posa- mezniki ali kot skupnost. V pogodbi je imel najeti pastir nava- dno poleg plačila dogovorjeno še oskrbo s hrano, ki so jo npr. na pašnem območju Menine planine imenovali cirnga. 567 Kmetje iz Mišač na Gorenjskem, ki so najeli pastirja za skupno planinsko pašo, so zato pri odvetniku dr. Lovru Tomanu dali zapisati sklep, da prejme pastir za vsako glavo pasoče se goveje živine po 30 krajcarjev deželne veljave ali 35 dunajskih krajcarjev za ves pašni čas, če pa kmet pripelje živino na pašo kasneje, znaša pašna cena 10 krajcarjev deželne veljave ali 17 ½ krajcarja avstrijske veljave. Pastirju je po dogovoru ob zaslužku pripadala še hrana za zaj- trk, kosilo in večerjo, za katero je morala vsak dan poskrbeti ena kmetija. Hrano so mu morali prinesti v planino na dogovorjen kraj. Pastirju je kot dodatek za malico vsak dan pripadlo še po en funt (cca pol kilograma) kruha. Če je pri tako dogovorjeni oskrbi prišlo do kakršnekoli napake, je bil »krivec« zanjo kaznovan s pla- čilom 5 goldinarjev kazni v fond za uboge. 568 Poleg skrbi za živino je bila naloga pastirjev zapiranje ob- stoječih ograj in zavračanje živine pri poizkusih uhajanja na so- sednje obdelane površine. Po uredbah z dne 11. februarja in 20. maja 1813 posestnik obdelanega zemljišča ni bil dolžan ograditi svojih njiv, temveč je bila naloga pastirjev, da so pazili na živino; za škodo je bil odgovoren lastnik živine. 569 Da bi se izognili do- datnemu zaposlovanju pastirjev, so kmetje skušali večino živine pasti v bližini svojih hiš, kjer so pastirsko službo opravljali kar domači otroci. Velikokrat je do takih rešitev prihajalo zaradi pomanjkanja ustrezne dodatne delovne sile za kmečka opravi- la. 570 Problemi zaradi pomanjkanja delovnih moči so se pojavljali predvsem v hribovitih in redko poseljenih območjih kot npr. na delomrzništva; glej Maček, Schwizenova inštrukcija, str. 81—82, pa tudi Studen, Človek mora delati za svojo srečo!, str. 22. 567 Bezovšek, Pašniška zadruga Gornji Grad, str. 89. 568 SI ARS, AS 1026, šk. 7, Mišače (št. 151). 569 Britovšek, Uvajanje novih kultur, str. 149. 570 Industrijski delavci kljub izgubi službe na kmetije niso radi hodili delat. Delo na kmetijah je bilo namreč naporno, sprejeli so ga le takrat, ko niso imeli druge možnosti; Glej Makarovič, Črna in Črnjani, str. 270. Zgornjem Koroškem, kjer je ponekod prišlo »manj kot 500 duš na kvadratno miljo«. Ker je primanjkovalo ljudi, ki bi bili pripravljeni delati na visokogorskih kmetijah, so bila po tržnih zakonitostih zahtevana plačila za kmečke razmere nedosegljiva in kmetje so si le stežka privoščili najem dodatnih delovnih moči. 571 Visokogorska paša je potekala na manj kvalitetnih in s travno rušo slabše poraščenih zemljiščih, kjer so poleg trave ra- sla še posamezna drevesa. Na najvišje ležečih pašnikih so pasli ovce, govedo pa običajno do višine gozdne meje. 572 Kmetje so smeli na skupnih pašnikih pasti praviloma le svojo živino, tujo pa le redko in s posebnim privoljenjem skupnosti ali lastnika ze- mljišča. Število glav pasoče se živine je bilo natančno določeno, veljalo pa je, da sme kmet na pašo prignati toliko živine, kot je je na svoji kmetiji sposoben prekrmiti čez zimo. 573 Posebno obliko kmečkih pašnih služnosti je predstavljala služnostna pravica do visokogorske paše, t. i. Blumbesuch, vča- sih tudi Blumsuch, ki so jo na slovenskih tleh imenovali pravica do rože. 574 Odvijala se je v za pašo najugodnejšem letnem času. 575 Pojavljala se je v večini dežel habsburške monarhije, ki so obse- gale del Alp ali alpskega predgorja (Zgornja Avstrija, Salzburg, Tirolska, Predarlško, Koroška, Kranjska), njene različice pa so se pojavljale tudi drugod. Glede na lastništvo zemljišča, na katerem se je izvajala, je bila lahko klasična kmečka služnost na zasebnem zemljišču ali pa pravica rože na skupnem srenjskem zemljišču. Pravica do rože se je strogo razlikovala od (navadne) paše, pri kateri so v čredo na paši združili živino več gospodarjev, 576 571 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 572 Dolžan, Planšarske stavbe str. 68-69. 573 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 574 Slovarji s starimi nemškimi izrazi Blumensucht največkrat prevajajo kot paša oz. kot star izraz za pravico do paše, včasih tudi do paše v gozdovih, največkrat pa je izraz uporabljen za pašo na visokogorskih pašnikih, www.web-schlagbauer.de/Main/Begriffe/Begriffe. php?84_2_, str. 16, 7. 2. 2009; glej tudi Von »Alm« bis »Zutreiber«, Ein Glossar alter almwirtschaftlicher Fachausdrücke: Blumbesuch-Bluembesuch, str. 3. Grafenauer izraz prevaja tudi kot pravico »cvetlice iskati«, Slovenski kmet v letu 1848, str. 52. 575 Miklavčič Brezigar, Etnološka topografija, str. 147. 576 V spisu o tožbi Andreja pl. Lamberga proti kamniškim meščanom za pravico do paše in lesa na Veliki planini iz leta 1540 je izrecno navedena »pluembbesuchs vnnd wayd« (pravica rože in paša); glej Žnidaršič Golec, Spori zaradi Velike planine, str. 122. 110 111 SLUŽNOSTI nekoliko pa se je razlikovala tudi po posameznih področjih, kjer je obstajala. Praviloma so pravico uživali tisti upravičenci, ki so planino »naredili«, torej najstarejši uživalci oz. njihovi potomci in dediči, ki so na planini »pasli od nekdaj«. 577 Njihovi pred- niki so bili tisti, ki so v planini postavili svoje hrame in staje. 578 Pravica do rože je namreč pomenila, da so uživalci poleg paše uživali tudi vse ostale pravice, ki so jim omogočale preživetje v času, ko so z živino bivali v planini. Lahko so sekali les za korita, ograje in kurjavo v najbližjem gozdu, si postavili koče za bivanje in stanove za živino, 579 pri čemer so bili nato kmetje, imetniki pravice do rože, le lastniki postavljenih poslopij, ne pa tudi la- stniki zemljišča, na katerem je poslopje stalo. 580 Ker je v visoko- gorju vedno obstajala možnost, da sneg zapade celo v pašnem obdobju, so morali poleg bivališč za ljudi na planinskih pašnikih postaviti tudi prave hleve za živino. 581 Položaj je bil lahko za vse upravičence enak, lahko pa se je razlikoval od upravičenca do upravičenca. Tako so podložniki nemškega viteškega reda v Lju- bljani, ki so na Veliki planini pasli v svojih pašniških deležih in na skupnem pašniku kamniškega mesta, imeli stavbni les skupaj z drugimi soseskami zastonj, drva pa so morali kupovati. 582 Trentarji, ki so pasli na planini Trebiščina (z drugim ime- nom tudi Lepoča), ki leži na Vodnikovem Vršacu, so v času iz- rabe rože med 15. junijem in 15. septembrom smeli sekati les in celo loviti. 583 V Bohinjskem kotu 584 so smeli njeni imetniki poleg 577 Miklavčič Brezigar, Tipi planinskih naselij, str. 99. 578 Ložar, Narodopisje Slovenije, str. 178, 179. 579 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 580 Pravilo je med imetniki pašne pravice na Veliki planini v veljavi še danes; glej Cevc, Velika planina, str. 16. Glej tudi Hlačer, Ko se planina preobleče, str. 22. 581 Turk, Pašništvo, str. 70. 582 Valenčič, Posestne razmere na Veliki in Mali planini, str. 135. 583 Ložar, Narodopisje Slovencev, str. 178. 584 Pastirska naselja so izpričana na franciscejskih katastrskih kartah v katastrskih občinah Nomenj, Nemški Rovt, Savica, Srednja vas v Bohinju, Zgornje Gorje, Bohinjska Bela itd.; SI ARS, AS 176, k. o. Nomenj L 172, Nemški Rovt L 30, Savica L 242, Srednja vas v Bohinju L 157, Zgornje Gorje L 179, Bohinjska Bela L 335, najti pa jih je tudi na štajerski strani deželne meje, npr. na planini Menina nad Gornjim Gradom SI ARS, AS 177, k. o. Gornji Grad C 258. Po zapisu v knjigi Bezovšek, Pašniška zadruga Gornji Grad, str. 126, naj bi pastirsko naselje z 18 stani, imenovano Stari stani, stalo tudi na robu planote Golte v k. o. Ter (C 474) in Ljubno (C 182), vendar za prvo originalne katastrske karte v ARS niso ohranjene. brezplačne paše v času od 16. junija do 15. septembra koristiti tudi vse ostale služnostne pravice na (nekdanji) fevdalni zemlji, t. i. polni užitek. 585 Izven glavne sezone so smeli nekatere pravice koristiti vsi okoličani. 586 Na Bovškem so pravico rože izkoriščali od 24. junija (sv. Ivana) do 24. avgusta (sv. Jernej), 587 podobno pa je bilo tudi na Tolminskem, kjer pa so se spori glede koriščenja rože in drvarjenja mešali v spore zaradi neurejene meje habs- burške monarhije proti Beneški republiki. 588 Na Kranjskem je bila pravica rože poznana predvsem v Bo- hinjskem kotu, pa tudi naselje planšarskih koč na Veliki planini, katere lastnik je bilo mesto Kamnik, je nastalo kot posledica iz- rabe »rože«. Pravica paše v dolžini 8 do 10 tednov je na pašnikih, ki so spadali v katastrsko občino Črna, pripadala kmetom iz vasi Stranje, Gozd, Črna, Šenturška gora, Mekinje, Tunjice, Bistričica in Košiše. 589 Ko so kamniški meščani ob sporu zaradi paše na Ve- liki planini kmetom požgali njihove planinske stanove, so si kme- tje, da bi si koče ponovno postavili, iz doline prinesli le žeblje za skodle. Vse ostalo jim je dala Planina. 590 Do prve svetovne vojne se je paša na Veliki planini začela 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla. 591 Tudi veliko paše na planinah proti meji s Koroško, 592 npr. na Zelenici, 593 je bilo urejene po pravilih rože. 594 Kmetje iz katastr- ske občine Zabreznica, ki sicer nima planine, kakor je Zelenica, so 585 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 52. 586 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 487. 587 Miklavčič Brezigar, Etnološka topografija, str. 146, 147. 588 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 133: »… Sie haben ihren Plumbbesuech und Behülzung auf dem Venetianischen …« 589 SI ARS, AS 176, k. o. Črna L 301, cenilni elaborat: »Streine, Goisd, Tscherna, Ulrichsberg, Minkendorf, Theinitz, Wisterziza und Koschische«. 590 Kopač, Iz preteklosti Velike planine, str. 188. 591 Kopač, Iz preteklosti Velike planine, str. 191. 592 SI ARS, AS 176, k. o. Zabreznica L 233, cenilni elaborat, k. o. Žirovnica L 248, cenilni elaborat, k. o. Begunje L 321, cenilni elaborat. 593 SI ARS, AS 176, k. o. Doslovče L 45, cenilni elaborat: » … Diese Alpen kommt unter den Namen Selenitza vor, welche sich gegen Norden an der Kärntner Grenze befindet, und aus steilen Bergen und Felsenmassern gebildet ist, welche zur Zeitweisen Beweidung für das Vieh der Gemeinde Doslovitsch sammt mehrerer Nachbar Ortschaften benützt wird. Auf diese Alpen können zeitweisen durch 10 Wochen 110 Stuck Kühe dauer mittelst des komulativen durchtreibes biy 700 Stuk Schaafe durch 8 Wochen nach gepflogener Erhebung angenommen werden …« 594 Jalen, Ovčar Marko, str. 70—159. 112 113 SLUŽNOSTI v času od junija do avgusta na hribovitem, strmem in skalnatem območju sedem tednov pasli približno 500 ovc in 50 krav. 595 Iz katastrske občine Žirovnica, katere pašne planine so ležale pod Stolom, so pet tednov v letu pasli okoli 60 krav ter štiri tedne 15 konjev, čeprav bi bilo planine mogoče bolje izrabiti, 596 prebivalci katastrske občine Begunje pa so vsako leto pasli približno 715 ovc, saj so iz njihove volne delali sukno. Zaradi prevelikega števila pasoče se živine so opozarjali, da bodo gozdne pašne površine v nekaj letih popolnoma gole (ganzlich veröden). 597 Pravico rože so na manjši pašni planini lahko imeli tudi po- samezniki, saj je malo verjetno, da bi kmet s pravico služnostne paše na visokogorsko planino, precej oddaljeno od najbližjega naselja in vsaj v enem delu obdano z gostim gozdom, pritovoril vse potrebno za izgradnjo lesenega tamarja. Prilagajati pravilom skupnosti se sicer res ni bilo treba, vendar so bili pastirji na ta- kih planinah sami in niso mogli računati na kakršnokoli sosed- sko pomoč. Kjer pa je bila pašna površina večja, je pravica rože pripadala določeni skupnosti, npr. soseski, ki si je svoje stanove postavila blizu skupaj, to pa je zahtevalo tudi posebno organiza- cijo planinske skupnosti. Ponekod, kot npr. na Veliki planini, so si pastirska bivališča celo postavili v enakem zaporedju, kakor so stale njihove matične hiše v dolini. 598 Služnostni upravičenci so imeli kot skupnost med seboj in v širši družbeni okvir odnose urejene na poseben način. Vsi, ki so želeli v planinah poleg imetnikov rože pasti svojo živino, so se v bovških planinah imenovali mezdarji, za užitek paše pa so morali plačevati lastnikom pravice rože ali stanikom rože t. i. stojino. Vsi uživalci paše, ki so v pašnem razdobju dali živino v skupno čredo, so tvorili kompanijo, 599 na Veliki planini pa so se imenovali »pwaninšna«. 600 Med tistimi, ki so imeli na paši naj- več živine, so udeleženci kompanije izbrali navadno po osem 595 SI ARS, AS 176, k. o. Zabreznica L 233, cenilni elaborat. 596 SI ARS, AS 176, k. o. Žirovnica L 248, cenilni elaborat. 597 SI ARS, AS 176, k. o. Begunje L 321, cenilni elaborat. 598 Cevc, Velika planina, str. 18. 599 Novak, Živinoreja, str. 355. 600 Cevc, Občasna naselja, str. 108. mezdarjev, ki so prevzeli skrb za obratovanje planine, najeli in plačevali spravnika in pastirje, običajno vsak po enega, kupovali potrebna živila, delili jeseni sir in skuto itd. 601 Iz občasnih pastirskih bivališč so se ponekod razvila stalna naselja. V bohinjskem kotu naj bi bili to vasi Koprivnik in Gorjuše, 602 po do sedaj znanih podatkih pa naj bi tako nastala tudi prva stalna bivališča v dolini Trente. 603 Pravici do rože, Blumbesuch, je bila podobna pravica do gradnje t. i. salašev, ki se je pojavljala v avstrijskem delu Šlezije, salaši pa so se sčasoma razvili v prave, ponekod tudi zelo velike naselbine. Na območju Tešna je v njih stalno živelo okoli 1000 pastirskih družin. 604 601 Novak, Živinoreja, str. 355. 602 Novak, Slovenska ljudska kultura, str. 67. 603 Miklavčič Brezigar, Dolina Trente, str. 26. 604 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. Naselje pastirskih tamarjev na Veliki planini (AS 176, k. o. Črna L 301) 114 115 SLUŽNOSTI V zvezi s planinskim gospodarstvom so bile v veljavi še ne- katere druge pravice, predvsem pravica do uporabljanja napaja- lišča. Kmetje oz. najeti pastirji, ki so živino pasli na ozemlju kake druge vasi ali lastnika, so morali tam uporabljati napajališče ali pa so med sušo uporabljali vodo z druge planine. Posebno pomembna je bila pravica do poti, kjer so morali goniti živino v planino prek tujega ozemlja. Po pravilih je morala biti pravica poti dogovorjena, v dogovoru pa je morala biti dolo- čena trasa gonjenja živine in velikost črede, ki jo je smela upora- bljati. V dogovoru so morali biti zajeti tudi ukrepi lastnika črede, s katerimi je poskrbel, da živina med prehodom tujega ozemlja ni delala škode, npr. objedala drevesne skorje ipd. 605 Ponekod je pravica do poti vključevala pravico do zavetja pred snegom ali ne- urjem, da so se pastirji z živino v času potovanja lahko zatekli v bližnjo ali nižjo planino. 606 Slednje je bilo veliko bolj potrebno v avstrijskih visokogorskih alpskih deželah in švicarskih kantonih, kjer so kmetje gonili živino na planinsko visokogorsko pašo celo po dva in več dni daleč. Pravica se je na Tirolskem in Predarl- škem imenovala »Frachtzungsrecht«. Čeprav je bila to predvsem pravica do zavetja pred snegom, neurjem, vročino in nadlegova- njem, ki so ga živini povzročali insekti, je zajemala tudi pašo ži- vine v času, ko je bila ta zaradi neurja v zavetnih in nižje ležečih zemljiščih. 607 Za planine na slovenskem poselitvenem ozemlju je zaradi krajših razdalj pravica do zavetja prihajala nekoliko manj v poštev, 608 kljub temu pa je zaradi poti prihajalo do nesoglasij tudi na Kranjskem. Ko je zemljiški gospod Hartman Kreyg rado- vljiškim podložnikom svojevoljno prepovedal gonjenje čred, ki so štele tudi po 1000 glav ovac, po ustaljenih poteh na prezimovanje na Goriško, so morali le-ti uporabljati skalnata in kamnita pota, na katerih so vsako leto izgubili veliko živine. 609 Na Goriškem so kot posebno pravico, vezano na pašno služnost, poznali pravico 605 Schönemann, Die Servituten, str. 132. 606 Novak, Živinoreja, str. 355—356. 607 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 608 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 304. 609 Britovšek, Razvoj fevdalne agrarne strukture, str. 123. do sence, kadar je bilo na pašnikih prevroče, 610 saj »živina terpi v planinah, ako je deževno in sneženo, veliko mokrote in mraza, ako pa je vroče in suho, veliko glada in žeje, ker paša in močila se posuše«. 611 T udi v Istri se je oblikovala pravica do zganjanja živine v senco, ko je bila vročina na pašnikih največja. 612 K pravnemu redu v zvezi s planinsko pašo so sodile še kazni za prestop živine na tuje zemljišče. Zasačeno živino so lastniki planine pomolzli, ji vzeli zvonce in njene lastnike naznanili sodi- šču. 613 Ena od oblik paše je bila transhumantna paša, razvita pred- vsem v predelih, kjer so pretežno redili ovce. Pastirji so poleti pa- sli na višje ležečih pašnikih oz. bolj v notranjosti dežele, pozimi pa so svoje črede odvedli na pašo v toplejše kraje in nižinske predele. Pri nas je bila prava transhumantna paša značilna predvsem za Kras in Istro. 614 Pašniki, na katerih so se ovce pasle, so bili veči- noma v zakupu ali pa so imeli lastniki pasečih se tropov ovac z lastnikom pašnega zemljišča sklenjeno posebno pogodbo. 615 Zato ob transhumantni paši niso nastajali novi služnostni odnosi. Druge oblike servitutov Kmečkih služnosti je bilo posebej veliko na tistih obmo- čjih, kjer kmetje zaradi različnih vzrokov niso mogli ali hoteli ostajati in so se pogosto odseljevali. Velikokrat je bila za to kriva skopa zemlja, na kateri niso mogli pridelati dovolj, da bi pre- hranili svojo družino in krili nekatere druge potrebe, drugič pa so jih k selitvi na druga zemljišča silile negotove in za življenje nevarne razmere. Obliko služnosti so določali geografske da- nosti, zemeljska bogastva, rodovitnost zemljišč, oblika terena ali podnebje ter načini gospodarjenja. Običajno so bile enake 610 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 611 Kociančič, Rutar, Zgodovinske in krajepisne drobtinice s Tolminskega, str. 263. 612 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851. 613 Novak, Živinoreja, str. 355—356. 614 Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, str. 164. 615 Schollmayer, Snežnik in schönburški vladarji, str. 63. 116 117 SLUŽNOSTI tistim, ki so jih poznali na drugih področjih, ponekod pa so se oblikovale nekatere manj običajne oblike. Pri tovrstnih pravi- cah je tudi zaradi slabo ohranjenega gradiva, predvsem pogodb, težko razločiti, za kakšno služnost pravzaprav gre. V pogodbi je bilo namreč določeno, ali je bila pravica sploh služnost, ki je pripadala eni osebi, ali je bila vezana na kmetijo, lahko pa je bila pravica le pogodbeni odnos, vezan na posel ali čas. Ena takih je bila pravica podložnikov kočevskega zemlji- škega urada do trgovanja s tistim, kar so vzgojili in pridelali, 616 kmetje pa so se po pridobitvi tega dovoljenja začeli ukvarjati z različnimi dejavnostmi. Ribničani so si npr. pridobili pravico do krošnjarjenja. 617 Podobne so bile različne pravice kmetov na Bledu do izkoriščanja jezerskih bogastev 618 ali pa pravica do iz- koriščanja gozdov in pašnikov zaradi težkih življenjskih razmer na Gori nad Vipavsko dolino 619 ipd. Apneničarji iz Zagorja so smeli po Savi loviti pri separaciji in pranju odplavljen premog, 620 podobno posebno obliko služnosti pa je predstavljala pravica Blejk, ki so smele prati perilo v toplem izviru pod hotelom To- plice, kar je bilo bolj prijetno kot v mrzli jezerski vodi. 621 Po- sebna služnost je bila pravica čolnarjev ob Savi do služnostne poti za dostop in hojo ob rečnem bregu. Po letu 1840 so začeli za vleko uporabljati živinsko vprego, 622 zato so morali nekdaj za ljudi predvidene ozke poti razširiti na račun bližnjih zemljišč. Čeprav so lastniki na njih še lahko pasli živino, rastje ni smelo biti višje od 3 čevljev, da ne bi oviralo prometa. 623 Kot posebno obliko služnosti pa bi lahko razumeli tudi danes pozabljeno to- čenje vina v t. i. »vinotoču pod vejo« in ponovno obujene, če- prav nekoliko preoblikovane osmice na Krasu in v Istri. Pravice 616 Granda, Ribnica, str. 207. 617 Šega, Slovenski kostanjarji na Dunaju, str. 105. 618 Benedik, Čolnarji in izvoščki na Bledu, str. 214. 619 Čibej, Gozd in gozdarstvo, str. 100. 620 Počkar, Kolnarji, str. 328. Pravica se je po prvi svetovni vojni razvila v obrt ali koncesijsko dejavnost. 621 Šolar, Blejske zgodbe, str. 245. 622 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 314. 623 Umek, Plovba po Savi, str. 239. do točenja neobdavčenega vina so izpričane že v času cesarja Karla V. (1564—1590), 624 odlok, ki je dovoljeval prodajo in to- čenje presežkov lastnega vina, pa je leta 1784 cesar Jožef II. izdal kmetu iz Solkana. 625 Dovoljenje je bilo omejeno na osem dni, v osmih dneh pa se je posušila tudi bršljanova veja, ki so jo prireditelji osmice za opozarjanje potencialnih gostov in sose- dov izobesili pred prostor, kjer so prirejali osmico. 626 Omeniti je treba še služnostno pravico do sekanja lesa za prodajo, t. i. merkantilnega lesa, ki so jo imeli kmetje v Loški dolini in sedem pivških vasi, 627 pojavljala pa se je tudi v nekaterih drugih deželah habsburške monarhije in na drugih kranjskih zemljiških gospo- stvih. Pravica kmetov pod snežniškim hribovjem je izhajala iz posebnega dovoljenja loškega gospostva, da bi si nekatere po turških vpadih popolnoma opustošene vasi ekonomsko čim prej opomogle. Kmetom, ki so jih turški vpadi fizično in psihično izčrpavali, so zato odmerili nižje dajatve, poleg tega pa so jim dodelili večje pravice v gozdu in možnost trgovanja z lesnimi proizvodi. 628 Poleg običajnih služnosti naj bi pravica do merkantilnega lesa obstajala tudi med podložniki, ki so svoje gozdne in pašne služnostne pravice uživali v Trnovskem gozdu. 629 Jože Maček se- kanje lesa za prodajo omenja v gozdovih zemljiškega gospostva Gornji grad, kjer so služnostni upravičenci že leta 1606 s škofom Tomažem Hrenom sklenili dogovor, v katerem so dobili pravico do splavljanja tako lesa za lastno porabo kakor tudi tistega, ki so ga posekali za prodajo v svoji režiji. 630 Za konec 18. stoletja podobno pravico navaja v gozdovih ukinjenih ženskih samosta- nov, kot vzrok za njeno prekomerno koriščenje pa omenja za- prti način življenja samostanskih prebivalk, skromno znanje o pravicah in upravnih postopkih, njihovo brezbrižnost, ker niso 624 Kotar, Če je vino dobro, str. 4. 625 Slovenski etnološki leksikon, str. 393, 394. 626 Kotar, Če je vino dobro, str. 5. 627 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 48, 49. 628 Okoliš, Izseki iz zgodovine Loža in okolice, str. 579. 629 Kolenc, »V osrčju brezmejnega gozda«, str. 212—213. 630 Maček, Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad, str. 112. 118 119 SLUŽNOSTI imele potomcev in so menile, da se s smrtjo vsake od njih svet podre, ter brezbrižnost samostanskega osebja, ki je bilo varno pred kontrolo predstojnic. Ker je tako sekanje trajalo vrsto let, so podložniki svoje razvade pojmovali kot priposestvovane pra- vice. 631 Posebne oblike služnosti so se oblikovale tudi izven Kranj- ske (čeprav morda tam niso bile nič posebnega). V Möllthalu, Oberlavanthalu-Zgornji Labotski dolini, Mauthenu, torej veči- noma na Zgornjem Koroškem, je obstajala pravica do kopičenja različnih materialov v različnih oblikah, t. i. Tassen. Verjetno se je pravica oblikovala, ker nekateri kmetje doma niso imeli listnic ali drvarnic ali pa so bile te premajhne in niso zadostovale za skladiščenje dovolj velike količine lesa ali nastilja za celo zimo, drugod zato, ker je bil kraj priprave materiala preveč oddaljen in je za pravočasno spravilo domov zmanjkalo časa. 632 Kopica je bila vedno postavljena v služnostnem gozdu ali tistem predelu, kjer je bilo sekanje služnostnim upravičencem dovoljeno in od- kazano. Običajno je predvsem pravica do stelje poleg grablje- nja nastilja obsegala tudi pravico do skladiščenja stelje. Število voženj nastilja ali število klafter lesa, ki so ga služnostni upra- vičenci smeli kopičiti v služnostnem gozdu, je bilo le redkokje natančno določeno, izpričano pa je npr. za Velikovec. Za tovr- stne služnosti so služnostni upravičenci plačevali malo pravdo v denarni ali naturalni obliki. Enako kot pri nekaterih drugih tudi za to služnost višina dajatve ni bila natančno določena. 633 631 Maček, Reluicija tlake, str. 190. 632 Podoben način gospodarjenja je bil pri nas poznan v Bohinjskem kotu, čeprav v pregledanem gradivu kot služnostna pravica na Kranjskem tako skladiščenje ni bilo izpričano (op. avtorice). V svoji povesti Ovčar Marko pa skladiščenje sena na prostem v planini navaja Janez Jalen; glej Jalen, Ovčar Marko, str. 138. 633 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. PRAVICE RUDNIKOV IN INDUSTRIJSKIH OBRATOV Poleg služnostnih upravičencev so v gozdove posegali go- spodarski obrati, npr. rudniki in fužine, ki so les potrebovali za proizvodnjo. Kot velik potrošnik lesa so bili močan konkurent na področjih, kjer so les pridobivali tudi kmečki prebivalci. 634 Čeprav so bili rudniki ponekod lastniki zemljiških posesti, kot je npr. mežiška »gozdna« železarna imela v posesti imetje s pe- timi tlačanskimi kmetijami, 635 ta navadno niso dajala dovolj lesa za vse njihove potrebe. Poleg lesa za kurjavo so potrebovali ve- liko mizarskega lesa, saj je bilo treba les v rudniških rovih zaradi vlage, temperaturnih razlik in neprestanega prepiha zamenjati v 6 do 8 letih. Za rudniške jame in rove v okolici Falkensteina na Tirolskem je to pomenilo, da je bilo treba vsako leto leseno podporo obnoviti v okoli 10 km rudniških rovov. 636 Rudniške pravice v gozdovih je v habsburški monarhiji urejal Ferdinandov rudarski red iz 1. maja 1553, ki je podelitev pravice služnosti predvidel le za podložnike gosposk, ki so se ukvarjale z rudarstvom. Po členu 1 je ves tako imenovani visoki ali tudi črni gozd pripadal deželnemu knezu. V členu 101 pa red 634 Küpper-Eichas, Bergvolk und Wald, str. 117. 635 Krivograd, Rudniški rovi železove rude, str. 51. 636 Bartels, Grubenholz, str. 10. 120 121 SLUŽNOSTI navaja: »Vsi visoki in črni gozdovi tam, kjer so rudniki ali (šele) nastajajo, pripadajo nam kot deželnemu knezu, za korist naših rudnikov.« 637 V nekaterih nadaljnjih aktih z zakonsko močjo so bili Ferdinandovi nasledniki na prestolu še določnejši, iz vsega pa sledi, da je imel cesar lastniško pravico nad vsem visokim in črnim gozdom, potrebe rudnikov pa so bile vedno prednostne pri dodeljevanju pravice izkoriščanja gozda. Ferdinandov goz- dni red je dolgo časa predstavljal osnovni akt za urejanje odno- sov v gozdovih, saj je podobno ureditev predpisoval tudi dvorni dekret Jožefa II., izdan več kot 200 let kasneje, 12. januarja 1784. Cesar je gozdove, ki niso pripadali zemljiškim gosposkam, mestom in srenjam, priključil svoji kameralni posesti, priva- tne gozdove, ki so spadali v rudniško rezervatno območje, pa je podredil jurisdikciji rudarskega sodnika. Brez dovoljenja ru- darskega sodnika podložniki niso smeli sekati lesa v gozdu, po- sebej strogo pa je bilo prepovedano sekanje na območju, ki je bilo do pol milje oddaljeno od rudnika. Rudarski sodnik je na tem območju dovoljeval sekanje le takšne količine, kolikor so je kmetje nujno potrebovali doma. Prekrškarje je strogo kazno- val. 638 Velike težave je imel zlasti s tistimi podložniki, ki so v goz- dovih krčili rovte in s tem spreminjali namembnost zemljiških površin. Po poseku se je površina gozda zmanjšala, ker pa je bilo ponekod zelo veliko takih površin, je to vodilo k vedno večjemu pomanjkanju lesa in oglja za rudarske in fužinarske obrate. 639 Na območjih, kjer so obstajali močni rudniški in industrijski obrati, je bilo tudi kmečkega nedovoljenega poseganja v gozdove obi- čajno zelo veliko, saj je bilo povpraševanje po oglju zelo veliko. Tako so se npr. lastniki zemljiškega posestva Neumarkt (Tržič) neprestano tožili s kmeti iz Sv. Katarine, ki so sekali v bližnjih gozdovih in kuhali oglje. 640 637 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851: »Es sollen alle Hoch und Schwarzwälder Uns als Herrn und Landesfürsten, wo Bergwerke seyend oder noch auferstehen, zu Unseren Bergwerken erfolgen …« 638 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 82. 639 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 379. 640 SI ARS, AS 1026, šk. 6. Za kurjenje v fužinarskih pečeh so iskali predvsem trde lesne sorte. Najboljše je bilo bukovo oglje, ker je pri gorenju dosegalo višjo temperaturo. Smrekovo oglje je lahko pokvarilo vložek v peči, vendar je posek izključno ene vrste lesa v gozdovih dolgoročno povzročal biološko degradacijo gozda. 641 Železarski obrati so marsikje sami pridobivali oglje, ali pa so najeli oglarje, ki so kuhali oglje za potrebe njihove železarske proizvodnje. 642 Poleg pridobivanja oglja jim je težave povzročal njegov tran- sport, saj so ga kuhali v velikokrat precej oddaljenih gozdnih predelih. Marsikje je transport oteževal strm teren, kmetje pa se za tovrstno delo niso preveč zanimali ali pa so za transportiranje zahtevali preveliko plačilo. 643 Ob pravici do lesa so imeli lahko rudniški obrati in fužine še druge služnostne pravice, npr. servitut za lomljenje apnenca, za žganje apna z apnenicami ipd. 644 Kljub obilici lesa so se zaradi slabega gospodarjenja z lesom zaloge sčasoma začele zmanjševati in že v zgodnjem srednjem veku so nekateri gozdni in rudarski redi z omejevanjem količin skušali pomagati rudnikom in drugim industrijskim obratom. Zaradi gospodarskega pomena rudnikov je država strogo nad- zorovala izpolnjevanje določil o rudniških pravicah. Za rudnik je bilo najbolj ugodno, da so smeli njegovi drvarji les sekati v gozdu ali na pašnikih čim bližje rudniškim jamam. Poleg surovega, v glavnem mehkejšega smrekovega lesa za podpornike v rudniških jaških so rudniki les potrebovali še za gradnjo kanalov, trdi les za kurjavo ter kuhanje oglja, bolj smolnat in trpežnejši macesnov les za vodna kolesa ipd., les za ureditev separacije, postavitev nako- val (Pochwerk) in preprostih vodnih črpalk, ki jih je prek vodnih koles gnala voda, ter za izpiranje rude ali ostalih industrijskih proizvodov, za topilnice (Schmelzwerk), kovačije, potrebovali so prostor za jalovino, prostore za skladiščenje lesa itd. 645 641 Veber, Gospodarjenje v bohinjskih gozdovih, str. 24. 642 Krivograd, Prispevek k poznavanju oglarjenja, str. 5. 643 Krivograd, Rudniški rovi železove rude, str. 57. 644 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, str. 128. 645 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 122 123 SLUŽNOSTI Pri izkoriščanju gozdov za potrebe fužin je kljub izdanim rudarskim redom vladala velika zmešnjava, saj je vsaka zemlji- ška gosposka po svoje tolmačila zahteve fužin po lesu. 646 Fev- dalci, ki so imeli več koristi od urbarialnih kmečkih zemljišč ka- kor od odstopanja lesa rudnikom, so se prednostnim pravicam rudnikov upirali in bolj podpirali podložniška krčenja in pašo, to pa je bilo v nasprotju z določili deželnoknežjih gozdnih redov, ki so jo omejevali in celo prepovedovali. 647 T. i. alpske pokrajine, t. j. delno Štajerska, Zgornja Avstrija, Koroška in v omejenem obsegu tudi Kranjska, so bile s svojimi rudniki in metalurškimi obrati še v 18. stoletju drugi najpo- membnejši industrijski center države. 648 Rudniški in industrijski obrati so tako kakor kmečki služnostni upravičenci izkoriščali toleranco države in svojo pravico ponekod uveljavljali nera- cionalno, saj so hoteli izkoriščati celo tiste gozdove, ki so kot zaščitna bariera ščitili kmečke domačije pred plazovi. S tem se kmetje, ki so jim plazovi ogrožali domove in življenjski prostor, seveda niso mogli strinjati. 649 Ko je na določenem območju začel obratovati industrijski obrat, se je povečala tudi potreba po lesu za novopriseljene de- lavce. Za odobritev sekanja lesa so morali rudarskemu sodniku plačati manjšo dajatev (für die Knappen). 650 Ker so bili rudniki oz. industrijski obrati pogosto oddaljeni od večjih središč, kjer bi lahko kupovali hrano, so si jo morali delavci sami pridelati, čeprav skromno in velikokrat enolično. 651 Za vrt ali njivo so v bližini svojih hiš izkrčili zemljišča, živino pa so pasli v bližnjih gozdovih, s čimer so skušali poskrbeti za najnujnejše življenjske potrebe. Sčasoma je tak način gospodarjenja postal pripose- stvovana in zastarana služnost. Najbližja in najprimernejša ze- mljišča, kjer so si skušali zagotoviti služnosti, so bila lahko v lasti 646 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 83. 647 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, II., str. 86. 648 Good, Der wirtschaftliche Aufstieg, str. 27. 649 Johann, Wald und Mensch, str. 199. 650 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 651 Zeloth, Zwischen Staat und Markt, str. 156. rudnikov ali industijskih obratov, lahko so bila skupna soseskna zemljišča ali last drugih zemljiških gospostev oz. posameznikov. Ob rudniških in industrijskih obratih so ponekod zrasla velika naselja. Lastniki rudarskih obratov in gozdov so tovrstno gospo- darstvo preganjali in je npr. Žiga Zois v Ljubljani 21. oktobra 1799 odredil: »Ponavljam naročilo, da je treba gozdove zavarovati pred vsemi naselbinami.« 652 Po drugi strani pa so ugotavljali: »Zato se je treba sistematično odločiti ali dopustiti enkratne požige posek in gojenje koz. To sta dve običajni zahtevi vseh oglarjev. Požig je v redu, saj dobimo počiščeno zemljo za pogozdovanje. S kozami lahko potrpimo, če se zadržujejo le v starem gozdu. Oboje je izje- mno nevarno, če jih uprava strogo ne nadzoruje.« 653 S širjenjem industrijskih obratov in rudniške proizvodnje je raslo tudi število prebivalcev v vaseh ob njih, s tem pa so bile tudi potrebe po lesu vedno večje. Konflikt med za les zainteresiranimi stranmi je bil vedno globlji. 654 Tako so velike rudarske naselbine nastale tudi ob rudnikih na Koroškem. Obdobje kopanja zlata in srebra na Zgornjem Ko- roškem je bilo sicer v zatonu 655 in se jih razprave pred regulacijo servitutov niso dotikale, v okolici Pliberka pa je bilo še v prvi polovici 19. stoletja ob glavnem rudniku veliko jam, v katerih so prebivalci in nekateri rudarji sami kopali rudo in iz nje to- pili železo. Vsi so imeli do lesa približno enake pravice. 656 Ob rudniških jamah je delovalo več industrijskih obratov, v kate- rih je bilo zaposleno nekmečko prebivalstvo. Samo v pliberških rudniških jamah sta bili leta 1802 zaposleni 902 osebi, od tega 324 kopačev v rudniku različnih vrst, 19 jamskih tesarjev, 177 delavcev za izvoz rude iz jame, 81 dvigovalcev vode, 301 perica, odbiralec in ločevalec rude ter 260 dodatnih delavcev različnih 652 Oder, Tri tisočletja železarstva, str. 106. 653 Oder, Tri tisočletja železarstva, str. 94. 654 Mischler, Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuch, Agrarverfassung D, Bd. I, G 65 ff. 655 Na Zgornjem Koroškem so zlato kopali že v antiki, prvi vrhunec pa je proizvodnja koroškega zlata dosegla v drugi polovici 14. stoletja. Od poznega 15. stoletja do začetka 17. stoletja je kopanje zlata doživljalo ponovni razcvet in je v 30 rudniških jamah zaposlovalo okoli 2000 rudarjev. Več glej Ertl, Heiligenblut, str. 249—288. 656 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 124 125 SLUŽNOSTI strok za različne dodatne potrebe. Do leta 1824 je število zapo- slenih še naraščalo, nato pa je začelo počasi upadati. 657 Oblasti so se bale, da bodo rudarji in ostali industrijski delavci ob regu- laciji služnosti poleg tega, da bodo zase zahtevali zemljišča, na katerih so stale njihove hiše in gospodarska poslopja, zahtevali tudi odkup služnosti, ki so jih imeli v gozdovih in na pašnikih. Ob počasnem zatonu uspešnega obratovanja rudnikov so bili namreč eksistenčno odvisni od skromne kmetijske pridelave. Ena od predlaganih možnih rešitev je zato bila, da bi vsakemu služnostnemu upravičencu odstopili enak del zemljišča. Primer pliberškega rudnika je pokazal, da bi bilo treba slu- žnosti reševati skupaj z ureditvijo lastništva posesti, saj so bili visoki gozdovi, ki jih je uporabljal rudnik, delno v lasti občine Beljak, ki jih je pred mnogimi leti kupila od bamberške škofije. Njeno lastništvo so potrjevali tudi vpisi v terezijanskem katastru (Bekanntnißtabellah) iz leta 1749, v izvidih in inventurnem po- pisu deželnoknežje revizijske komisije z dne 24. septembra 1749 in v revizijskem poročilu (Superrevisions-Calculations Tabelle), ki jo je dalo izdelati c. k. bankalno gospostvo Beljak. Ob za stole- tja dokazanem neprekinjenem lastništvu so imeli vsi tamkajšnji obrtni, industrijski in rudniški obrati ter rudarji v Pliberku pra- vico v njihovih gozdovih sekati les za lastne potrebe za kurjavo, gradnje in popravila ter kuhanje oglja (Smelz Holz, predhodno v visoki vročini obdelan les) za rudnike in topilnice ter les za ostale potrebe rudnikov. Les so dobivali brezplačno, gospostvo pa je lahko sekalo les za svoje stavbe. 658 Visokogorske kmetije, lastniki obsežnih rezervatnih in s kmečkimi služnostmi obremenjenih gozdov, so bile predvsem za- radi neugodnih razmer za kmetovanje v drugačnem gospodarskem položaju kakor kmetije v nižinah. Eden od predlogov v času priprav na regulacijo služnosti je zato predvidel, da bi nekatere gozdne par- cele, ki jih je uporabljala rudarska družba, razdelili kmetom. 659 657 Zeloth, Zwischen Staat und Markt, str. 144. 658 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 659 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. OSKRBA MEST IN MEŠČANOV Z LESOM Prebivalci mest so se z lesom oskrbovali na različne na- čine. Ena od oblik so bile tudi gozdne služnosti, ki so jih smeli uživati meščani enako kot okoliško, zlasti kmečko podložniško prebivalstvo. 660 Če svojih gozdov niso imeli, jim je pravico do lesa za lastne potrebe priznaval že Ferdinandov rudarski red iz leta 1553. 661 Najpogosteje pa so se mesta oskrbovala v mestnih gozdovih, ki so jih dobila od svojih gospodov. Mestne gozdove bi lahko uvrstili v kategorijo soseskinih zemljišč. Celje je imelo velik mestni gozd v Pečovniku, ki naj bi jim ga prepustili že celj- ski grofje. 662 Mesto je meščanom les prodajalo, le mestni funkci- onarji so del lesa dobivali brezplačno. Mariborčani so les nekdaj pridobivali na Pohorju po vsem pobočju med Razvanjem, Rad- vanjem, Pekrami do Sv. Bolfenka ter do gozda v Vinarju, 663 za- radi malomarnosti mestnih oblasti pa jim je pravica do lesa za- starala. 664 Nekateri prebivalci (Slovenskih) Konjic so les dobivali v gozdu Gora nad mestom, ki je pripadalo gospostvu Konjice. 665 660 SI ARS, AS 788, šk. 543, GUS, Beholzungssachen I/3, Beholzungs Recht Laas, Laserbach, Igendorf und Podgora. Laas: 7. 4. 1784, Vorladung zur Tagsatzung. 661 Johann, Wald und Mensch, str. 191. 662 Orožen, Celjski meščani, str. 301. 663 Valenčič, Gozdarstvo, str. 439, 440. 664 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 137. 665 SI ARS, AS 1109, sveženj 47, mapa Gora-Wald. 126 127 SLUŽNOSTI Mesto Ljubljana je svoje potrebe po lesu že v prvih letih ob- stoja delno krilo iz gozdov kartuzijanskega samostana v Bistri. 666 Imelo je izključno pravico trgovanja z lesom, za potrebe gradenj in popravil mestnih zgradb in mostov pa ga je kupovalo v časih, ko je bil les poceni, skladiščilo pa v posebnih skladiščih, kjer se je sušil. Ko je cena poskočila in so bila skladišča polna, mesto pa lesa ni potrebovalo, ga je prodajalo meščanom. Do leta 1734 je lesno skladišče stalo na Bregu, nato pa so ga prestavili. 667 Do leta 1715 je imela Ljubljana poleg ostalih svoj gozd na Šujici, kjer je imelo poleg ljubljanskih meščanov še 18 vasi pravico do lesa. Ker pa se je mesto naveličalo stalnih, s stroški povezanih spo- rov, ga je omenjenega leta prodalo Petru Antonu Codelliju. 668 Mestu so za oskrbo ostali še lastni gozdovi v Mestnem logu, pod Rudnikom, pri Utiku in Smrekovcu pri Podpeči. Dokler je bilo v Mestnem logu dovolj hrastovja, je v rodovitnih letih dajal tudi veliko žira. Tedaj so prignali na pašo veliko prašičev in to je ver- jetno eden od vzrokov, da se gozd ni mogel naravno obnavljati. Obnoviti so ga skušali s sajenjem hrastovih in smrekovih sadik, vendar brez uspeha. Ko je bil v 18. stoletju gozd skoraj povsem izsekan, so ga razparcelirali in prodali, kupci pa so zemljišča spremenili v njive in travnike. Enako se je zgodilo z gozdom pod Rudnikom. 669 Ljubljanski meščani pa so se smeli z lesom oskr- bovati tudi v turjaških gozdovih od Želimelj do Iške Loke. 670 Meščani Kranja so imeli od leta 1396 pravico do sekanja gnilih in starih dreves v Udinem ali Vojvodinem borštu, ki se je raztezal med Naklim, Kokrico in Letenicami, sčasoma pa so gozd prevzeli v svojo oskrbo. Z uveljavljanjem deželnoknežje regalne pravice je gozd spet prešel v vladarjeve roke, od njega nastavljeni gozdarji pa so meščanom večkrat potrjeno služnost začeli omejevati. Prebivalci Kranja so smeli sekati tudi v besni- škem gozdu, kjer so imeli pravico do smrekovega stavbnega lesa, 666 Valenčič, Gozdovi in preskrba z lesom, str. 3. 667 Vrhovec, Topografiški opis Ljubljane, str. 206. 668 Valenčič, Gozdovi in preskrba z lesom, str. 4. 669 Perko, Gozd lahko živi brez človeka, str. 89. 670 Valenčič, Gozdarstvo, str. 440. ne pa jelovega in hrastovega. Zmerno pa so smeli žgati oglje, pasti živino in grabiti steljo. Nekaj lesa je v Kranj prihajalo po Savi iz bohinjskih gozdov. 671 Kamniški meščani so se z lesom oskrbovali v deželnoknež- jem gozdu v Kamniški Bistrici in so bili od leta 1783 vpisani v de- želno desko kot njegovi zemljiškopravni lastniki. 672 Predvidoma so užitek lesa za meščane oblikovale dolgoletne navade in je bil sprva omejen na lastne potrebe, pravica pa je bila najprej osebna in se je šele sčasoma oblikovala v pravico, vezano na lastništvo hiše v mestu. 673 V 17. in 18. stoletju so bile največji uporabnik bi- striškega gozda kamniške fužine, katerih začetek najverjetneje sega v začetek 17. stoletja. Izdelovali so predvsem žeblje. 674 Me- stni služnostni upravičenci so les za svoje potrebe dobivali brez- plačno, sami pa so morali plačevati stroške sečnje in spravila le- sa. 675 Kostanjeviškim meščanom je pravico do lesa v Krakovskem gozdu z darilno listino podelil koroški vojvoda Henrik, pravica pa jim je bila nato še večkrat potrjena. 676 V času, ko je bil lastnik Kra- kovskega gozda kostanjeviški samostan, so se meščani z menihi zaradi lesa večkrat sprli, saj so meščani velikokrat sekali, ne da bi za dovoljenje in odkazilo prosili mestnega sodnika in samostan- skega logarja, kot je bilo dogovorjeno. 677 Škofja Loka je imela svoje gozdove na Kranclju, v Volčji dolini, na Kurniku pri Puštalu in na Tošcu, vsaki hiši v mestu pa so pripadali po štirje deleži, ki so bili razporejeni po naštetih gozdnih kompleksih. Del gozda je izkori- ščal mestni svet za potrebe mesta, meščani pa so se pritoževali, da so po mestnih gozdovih pustošili kmečki podložniki in za sabo puščali pravo uničenje. 678 Prebivalci Tržiča so lahko les dobili v gozdovih gospostva Tržič, več listin iz časa na prelomu 18. v 19. stoletje pa priča, da so se zanj prepirali z grofom Jožefom Marijo 671 Perko, Gozd lahko živi brez človeka, str. 90. 672 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 88—89, glej tudi Valenčič, Gozdarstvo, str. 440. 673 Valenčič, Bistriški gozd in kamniški meščani, str. 80. 674 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 26. 675 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 81. 676 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 95. 677 Mlinarič, Odnosi med kostanjeviškim mestom in opatijo, str. 114, 117. 678 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 369. 128 129 SLUŽNOSTI Auerspergom, lastnikom gospostva, 679 ki je dajal prednost svojim fužinam in oglju zanje. 680 Tudi Novo mesto je imelo dva mala gozda, kjer so imeli meščani brezplačno pravico paše in pravico do lesa za svoje po- trebe: gradbeni les za most, kurjavo za rotovž in gladek les za mestna mlina. Na leto so iz gozda odpeljali 21 voz gradbenega lesa, ki je bil tedaj vreden 14 krajcarjev za voz, 12 voz kurjave za rotovž po 6 krajcarjev in 15 voz lesa za mline po tri krajcarje. Poleg tega so mestni in tuji podložniki od 1. junija dalje smeli grabiti listje za nastilj za določeno dajatev mestu. 681 Kasneje so morali meščani pašo v mestnem gozdu plačati, gozd pa je bil zaradi prekomerne izrabe precej izropan tako lesa, posledično pa tudi listja in drugih pridelkov. Poleg izkoriščanja mestnega gozda so si meščani lahko pripravljali les še v gozdu gospostva Ruperč vrh. Pravico, ki naj bi izvirala iz 14. ali 15. stoletja, so vladarji mestu vedno znova potrjevali, listino oz. njeno overjeno kopijo pa so meščani skrbno hranili. 682 Gorica je imela vsako zimo težave z oskrbo z drvmi vseh vrst, zato so se meščani neprestano pritoževali. Primitivni način sekanja in spravilo lesa iz gozda sta omejevala količino razpolo- žljivega lesa ter uničevala gozdno podrast. Vožnje lesa iz gozdov Trnovske planote so bile otežene, ker je bila cestna povezava sla- ba. 683 Plemstvo in duhovščina sta stavbni les in drva dobivala v deželnoknežjem gozdu Panovec, vendar z dovoljenjem in proti plačilu, kljub temu pa je bil gozd močno izsekan, kar je večkrat privedlo do prepovedi sekanja. Takrat se je Gorica oskrbovala z lesom, ki so ga do mesta plavili z Bovškega in Tolminskega. 684 Primorske občine, ki so imele precej več lastnega premože- nja kot v notranjosti države oblikovane mestne skupnosti, so se 679 Grof Jožef Marija Auersperg je bil lastnik gospostva Tržič od leta 1769 do 1896; Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 505. 680 SI ARS, AS 1026, šk. 6, Gozdarjenje, oglarjenje in služnosti na gospostvu Tržič v občini Sv. Katarina, (planina Fevča, območje gozda »na Ravneh«, »v Koti«, »Pestiše«, »Dolžanka« itd.), pismi z dne 12. in 17. maja 1784. 681 Matijevič, Novomeške hiše in ljudje, str. 72. 682 Matijevič, Novomeške hiše in ljudje, str. 73—75. 683 Zgodbe s Trnovske planote, str. 10—11. 684 Valenčič, Gozdarstvo, str. 440. tudi pri oskrbi z lesom organizirale drugače kot mesta v notra- njosti države. Svojim potrebam po lesu so zadostile v občinskih gozdovih, ki so imeli zanje poseben pomen. Način ravnanja z občinskimi gozdovi so določala navodila za upravljanje občinskega premoženja, za kar so skrbeli člani občinske uprave. Stroške za upravljanje, vzdrževanje, nadzor in gospodarjenje z gozdovi je zagotavljala občinska blagajna, brez dovoljenja oblasti pa gozdov ni bilo dovoljeno krčiti ali uporabljati za drugo zemljiško kulturo. Tudi gozdne čuvaje je postavljala občina. Navodilo je naročalo pogozdovanje površin za zaščito tal pred zemeljskimi plazovi, poplavami, pogozdovanje posek, ki so nastale zaradi gozdnih požarov ali izsekanih jas za senožeti, ki jih niso več uporabljali, ter izsuševanje v močvirju ležečih gozdov z izkopavanjem odtočnih kanalov. Paša živine je bila praviloma povsod prepovedana, v gozdovih na strmih pobočjih pa je bilo prepovedano tudi grabljenje listja za steljo in nabiranje želoda za hranjenje živine. Plačila za dovoljenja za posamezne ugodnosti so se stekala v občinsko blagajno. Izrecno je bilo prepovedano nasilno lupljenje skorje s hrastovih dreves, revnejši občinski prebivalci pa so si smeli nabirati suhljad za kurjenje v lastnih gospodinjstvih, nikoli pa niso smeli tovrstnega lesa prodajati. Tudi prostor za žganje oglja in les zanj je bil natančno določen, sicer pa je bilo kurjenje v gozdu izrecno prepovedano. Občina je določala tudi čas za podiranje drevja in odvoz lesa iz gozdov. 685 Kljub vsem dogovorom in pravilom je bilo lesa vedno pre- malo. Med Izolo in Kortami so zato nenehno vzplamtevali spori zaradi gozdov, ki sta si jih lastili obe občini, pa tudi v Kopru in Trstu je med letoma 1824 in 1847 izbruhnilo več sporov zaradi lesa. 686 Ker so bili tržaški gozdovi že v začetku 16. stoletja skoraj v celoti uničeni, je cesar leta 1521 dovolil, da si Tržačani stavbni les in drva priskrbijo v deželnoknežjih postojnskih, devinskih, rihemberških in švarceneških gozdovih. 687 685 Juričić Čargo, Urejanje občinskih zadev, str. 197. 686 Kramar, Izola, str. 220, 221. 687 Valenčič, Gozdarstvo, str. 440; glej tudi Perko, Gozd lahko živi brez človeka, str. 90. 130 131 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH 132 133 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH ČEŠKA Po posameznih avstrijskih deželah se servituti niso veliko razlikovali. Oblikovali so se glede na geografske in podnebne značilnosti območja ter zgodovinski razvoj. Na Češkem je bilo največ gozdnih služnosti, s katerimi so kmetje pridobivali les za lastne potrebe in potrebe lastne domačije. Pravica do nabira- nja vejevja in odpadlega lesa (Raff- und Leseholz) je omogočala upravičencu pobiranje suhih in odpadlih vej, ki so padle na tla zaradi gnilobe, storžev, drobirja in drugih lesnih ostankov, de- belih do 6 col, ki so jih za seboj pustili drvarji, vendar pri tem uživalec ni smel uporabljati sekire, s katero bi si pomagal pri delu. Ponekod so kmetje imeli pravico do drevja, ki ga je podrl vihar ali teža snega (Windfälle, Windbruche ali Schneebruche), pri čemer se je dogajalo, da je upravičenci več let niso mogli koristiti, ker neurij, ki bi podirala drevje, ni bilo. Pravica do po- biranja odpadkov (Abraum) je zajemala vse odpadlo vejevje, ki je bilo v premeru tanjše od 2 col (iz tankih vejic ni bilo možno izdelati krepel ali polen za kurjavo). Fevdalci so služnostnim upravičencem podeljevali pravico do izkopavanja štorovine, ki je ostala v zemlji po tem, ko so drvarji drevo podrli. Upravičencu je pripadal tudi tisti del štora, ki je po krajevnih navadah po po- seku gledal iz zemlje (Stockholz). 688 Pravica do poškodovanih dreves in sušic je upravičencu dovoljevala podiranje dreves, ki so odmirala sama, ker so jih napadli insekti ali so bila kako dru- gače poškodovana (Trockene Bäumen, Dürrlinge). Les, ki je bil ukrivljen in grčast, so gozdarski uslužbenci tudi sicer odkazovali upravičencem za posek kot servitutni les za kurjavo, gradnje in drugi uporabni les (Brenn-, Bau- und Nutzholz). Z izrazoma Prügelholz ali Krüppelholz je bil mišljen les debeline od 2 do 5 col, ki so ga običajno razsekali v cepanice ali polena ter jih zložili 688 Štorovine je bilo kot lesa veliko, saj so v času pred odlokom Marije Terezije, da je treba drevesa sekati tik nad zemljo, drevje sekali precej višje. Upravna razdelitev habsburške monarhije po deželah (kartografija Mateja Rihtaršič) 134 135 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH v klaftre (skladovnice za kurjavo), Schnittholz pa je bil les, ki so ga po poseku debel z vejami debeline več kot 5 col razžagali v dolžino, ki je bila za kraj običajna, nato porabili pri gradnjah ali pa zložili v klaftrske skladovnice in porabili za kurjavo. 689 Pogodba, ki je služnostnim upravičencem podeljevala goz- darski servitut, je ponavadi določala vrsto lesa, njegovo kvali- teto, časovno obdobje, ko so ga smeli pripravljati, in količino, ki je upravičencu pripadala. Včasih količina in kvaliteta pripadajo- čega lesa nista bili določeni, običajno pa je bil v pogodbi določen čas in način pridobivanja lesa. Določen je bil tudi način spravlja- nja lesa, npr. ali mora upravičenec les iz gozda znositi ali pa ga lahko odpelje s samokolnico ali vprego. Tistim, ki so imeli samo pravico do nabiralnega lesa, je do njega le redko uspelo priti, saj je bila ta pravica velikokrat zajeta kar v katerega od ostalih naštetih servitutov. Pogosto se je namreč dogajalo, da so upra- vičenci, ki so imeli pravico do sekanja, tako pospravili za sabo, da za nabiranje po tleh ni ostalo skoraj nič. Pravica do nabira- nja lesa je bila mnogokrat izraz lastnikove milosti in je običajno pripadala najrevnejšim prebivalcem. Večinoma je bila zastonj, velikokrat pa tudi ni bila količinsko določena. Le redki služnostni upravičenci so kot služnost smeli ob- rezovati drevje, pripravljati šibje in nabirati mladike, saj so s ta- kim delom gozdu škodovali. Štorovino je bilo možno dobiti na tri načine. Prvi je bil po sekanju dreves zaradi krčenja gozda in pripravljanja obdelovalnih površin, z izkopavanjem štorov sveže posekanega drevja v določeni količini za domače potrebe ali prodajo za drvarji ter po sekanju, ki se je dogajalo skozi vse leto in v gozdovih puščalo za sabo veliko posek in ostankov. Drvarji so morali biti pri sekanju posebej previdni, da štor, ki je ostal v zemlji, ni bil prekratek. Kadar so gozd posekali do golega, je pravica do štorov zajela tudi že starejše nagnite in gnile štore, ki jih je bilo treba izruvati ali izkopati. Poleg lesa za kurjavo so smeli služnostni upravičenci pri- dobivati les za različne gradnje. V pogodbah je bil čas, v katerem 689 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. so lahko pravico izkoristili, natančno določen, nanašal pa se je na pridobivanje določene količine gradbenega lesa v enem letu ali pa večjo količino gradbenega lesa na določeno število let. 690 Obsežne so bile tudi različne pašne služnosti, ki so jih v primerih, ko so pasli v gozdu, prištevali kar med gozdne slu- žnosti. Število upravičencev do njih se je nenadzorovano pove- čevalo, pomanjkanje evidenc pa je bilo glavni vzrok, da je bilo nadzorovanje izkoriščanja te služnosti zelo težko. 690 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. Elaborat o služnostnih pravicah za Češko (SI ARS, AS 47, fasc. 402, Presidialni akti, 1851) 136 137 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Poleg naštetega so služnostni upravičenci v gozdovih ku- hali oglje. Nekateri so določeno količino lesa za oglje umaknili iz gozda in kope pripravljali zunaj gozdnih površin, drugi pa so kuhanje opravljali kar v gozdu. Za kuhanje oglja so uporabljali tako trd kot mehak les. Ker so se lastniki gozdov pritoževali nad škodo, ki so jo delali s kuhanjem oglja, se je pogosto dogajalo, da so servitutni upravičenci stroške in škodo, narejene s kuhanjem, zanikali. 691 Izkoriščanje pravice do izcejanja drevesnih sokov oz. pri- dobivanja drevesne smole je na drevesnem sestoju povzročalo veliko škode. Včasih so smolo iz dreves izcejali tako, da so dre- vesu posekali nekaj vejevja, ki so ga nato kot posušeno vejevje pobirali kmetje, ki so imeli služnostno pravico do nabiranja suhih vej. Nekateri služnostni upravičenci so imeli še pravico strganja svežega lubja, listja in vejevja, ker pa je bila zelo ško- dljiva, bi jo morali po mnenju gozdarskih strokovnjakov takoj odpraviti. 692 Tudi pašni servituti na Češkem so bili podobni kot drugod po deželah habsburške monarhije. Po mnenju čeških strokov- njakov naj paša na skupnih zemljiščih, kljub temu da so bile te pravice običajno vpisane v urbarje, ne bi bila zajeta v določila zakona o odpravi služnostnih pravic, vseeno pa je bilo možno regulirati tudi te pravice (z dokazili, ugotovitvijo količine prido- bljene krme ali lesa, dogovorom med upravičenci, napovedjo). Predvsem v tistih predelih Češke, kjer so se kmetje prete- žno ukvarjali z živinorejo, kot v Krkonoših, je bila stelja nepo- grešljiva. Pripravljali so jo z grabljenjem listja, sekanjem in dro- bljenjem vejevja, pobiranjem žagovine za drvarji, grabljenjem podrasti, različnih mahov in praproti itd. Ponavadi so z listjem pograbili lubje, rastlinje in vso podrast (resje, mah, praprot ipd.), s tem pa so uničevali mlade poganjke v podrasti in gozdu delali veliko škodo. Med mahom in ostalim so v podrasti rasle tudi gobe in gozdno jagodičje. Odstopanje brezplačne stelje v raz- 691 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 692 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. merah, ko so bile potrebe po njej vedno večje, ni bilo v navadi. Med strokovnjaki je prevladovalo mnenje, da je bila servitutna pravica do pripravljanja stelje na Češkem ena najnadležnejših pravic v gozdu, pravi labirint in preplet različnih pravic, ki bi ga bilo treba brez dileme rešiti. Na Češkem so imeli le redki pravico do protja. Ponavadi so smeli protje nabirati podložniki na določenih območjih brez- plačno ali za plačilo v naturalnih dajatvah. Služnostni upravi- čenci so morali kdaj pa kdaj dopustiti, da je lastnik zemljišča nekatere površine pogozdil, na novo nasajene rastline pa so mo- rali kmetje pustiti pri miru ali čuvati podmladke, da jih živina ni potacala ali pomulila oz. popasla. 693 Ponekod so imeli še pravico pripravljanja trsk iz borovega in bukovega lesa za osvetljevanje, pravico do čiščenja poganjkov (neke vrste prebiranje, odstranjevanje presežnih poganjkov) in obrezovanja dreves za pridobivanje šibja in mladik, pravico na- biranja drevesnih sadežev in lesne gobe, pravico do pripravljanja lesa za drogove, pobiranja kamenja za kuhanje apna, pravico do vsakovrstnega rastlinja ipd. 694 O pravici do nabiranja gozdnih sadežev se na Češkem ni veliko govorilo, saj so imeli pravico nabiranja gob, borovnic, gozdnih jagod in brusnic običajno le najrevnejši, zato ukinitev tovrstne služnosti ne bi prizadela veliko ljudi. V razpravah o služnostih so nekateri zato celo trdili, da ta pravica (Pflanz und Culturrecht) na Češkem sploh ne obstaja. Pravica prehajanja in pravica vodenja živine po tujem zemljišču je bila dokaj pogo- sta, vendar je bila ozko vezana na pravico do paše in je ni bilo mogoče preprosto ukiniti, skoraj vedno pa je obstajala možnost določitve druge ustrezne poti. Podobno je veljalo za pravico od- laganja (skladiščenja) na tuje zemljišče in pravico gradnje drč za spravljanje lesa iz gozda. Pravica do vode, ki so jo uživali neka- teri servitutni upravičenci, naj bi po uveljavitvi zakona o odkupu služnosti postala zadeva, ki bi jo z medsebojno pogodbo reševali 693 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 694 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 138 139 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH obe stranki v postopku sami. 695 Pravico odlaganja (skladiščenja) in prehoda prek tujega zemljišča je že uravnaval nov gozdni za- kon, zato bi bilo ob eventualni regulaciji treba nekatere njegove člene le prilagoditi uravnavi služnosti. Tudi pravico do kopanja ilovice, peska, lomljenja kamenja in žganja apna so imeli le redki posamezniki, ker so bile te pravice najpogosteje vezane na indu- strijske obrate. Kopanje in pridobivanje šote kot služnost na območju Če- ške ni obstajala, saj je bila tovrstna dejavnost tako nova, da se kot posebna služnost še ni oblikovala. Kljub temu so ponekod na posameznih manjših parcelah poleg izkoriščanja gozdnih služnosti kopali tudi šoto. Na Češkem je bilo treba z odkupom pohiteti na tistih ob- močjih, kjer so služnostni upravičenci zaradi izkoriščanja slu- žnostne pravice smeli sami vstopati v tuje gozdove. Čeprav bi bilo po mnenju nekaterih strokovnjakov treba regulirati le tiste služnosti, ki so onemogočale racionalno gospodarjenje z goz- dovi, ostale pa dopuščati še naprej kot dogovore zasebne narave med upravičenci in lastniki zemljišč, so se nekateri lastniki slu- žnostnih zemljišč odločili, da bodo koriščenje predvsem pašne služnosti in pravice do priprave nastilja v gozdu upoštevali oz. dovoljevali le do sprejetja zakona o razrešitvi služnostnih pravic. Predvideno težavo so predstavljale služnosti, ki jih s po- godbami med strankami ni bilo mogoče dokazati ali potrditi, saj je njihovo nepriznanje že vnaprej napovedovalo, da bo prišlo do spora med strankami v postopkih. Sodne postopke v primerih lastniških sporov je določal predpis z dne 27. oktobra 1849, št. 12. Strokovnjaki so predlagali še ustanovitev posebne policije, ki bi preprečevala in odkrivala storilce prekoračevanja izrabe slu- žnostnih pravic in povzročanja škode na poljih in v gozdovih. Ustanovitev takega organa z velikimi pooblastili na Češkem so ocenjevali kot nujno potrebno za ureditev razmer, ki so zaradi neupoštevanja lastninske pravice postale skoraj neobvladljive. 696 695 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 696 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. GORIŠKA Na Goriškem je bilo lastništvo zemljiških parcel nekoliko drugačno kot v drugih avstrijskih deželah, saj je bilo pogojeno z drugačnim zgodovinskim razvojem. Agrarna struktura je bila po posameznih predelih zelo različna. Medtem ko so na Krasu prevladovala velika in sklenjena zemljiška gospostva, so bila ze- mljišča v Goriških brdih veliko bolj raztresena in razdrobljena, enako pa je bilo tudi v Furlanski nižini. 697 V primerjavi z drugimi avstrijskimi deželami je bilo veliko zemljišč v lasti občin, 698 izko- riščali pa so jih lahko vsi prebivalci občine. 699 Zaradi visokega deleža neobdelanih zemljišč v deželi je ce- sarica Marija Terezija 20. februarja 1745 izdala odredbo, s ka- tero je naročila prodajo vseh neobdelovalnih površin v ravnin- skih predelih, v hribovju in planinah ter vsa prisvojena zemljišča v Goriški provincialni oblasti. S prodajo je želela doseči, da bi kmetje obdelali tudi do tedaj neobdelana zemljišča, ukrep pa je le še dodatno zapletel neurejene lastniško posestne razmere. 700 Neurejeno lastništvo je bilo vzrok mnogih nesoglasij med prebi- 697 Gomiršek, Spremembe na področju agrarnih panog, str. 260. 698 Na Gorško-Gradiškem naj bi bilo v lasti občin okoli 74 % in v Dalmaciji 2/3 zemljišč; glej Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1413. 699 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 151; glej tudi Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 478. 700 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 140 141 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH valstvom, v spore zaradi pašnih pravic in uživanja lastništva pa so se mnogokrat mešale še težave zaradi neurejenega mejnega vprašanja med habsburško monarhijo in beneško republiko. Ve- lika razširjena družina Cencič, ki se je z dovoljenjem gospodov Zucco v 17. stoletju naselila v Robidišču in skupaj z ostalimi kmečkimi posestniki uživala pašo na planini Lubiji, kjer si je uredila tudi nekaj njiv, se je neprestano prepirala za pašo tako z beneškimi vasmi kakor tudi z vasmi na avstrijski strani meje. Dne 23. julija 1743 so pripadniki družine sodišče zaprosili, naj dovoli obstanek njihovih bivališč in obdelane zemlje, čeprav je bilo v sporu med občino Logje in družino Zucco že določeno, da naj bi sporno zemljišče ne bilo več fevdalno, ampak skupna ob- činska last, ki bi jo smeli uživati vsi prebivalci dotične občine. 701 Za izvedbo ukrepov za odpravo kaotičnega stanja je bil z dvorno odredbo dne 1. junija 1754 imenovan dvorni komisar grof von Harsch. Prizadeval si je za ponovno pripojitev erarju odtu- jenih zemljišč, vsa na novo kultivirana zemljišča, ki jih država ni nujno potrebovala, pa so dodelili občinam oz. komunam po dolo- čilih patenta z dne 5. maja 1769 (das Hutweiden-Zerstücklungs- -Patent). 702 Nov gozdni red, s katerim so želeli izboljšati gospo- darjenje z gozdovi, je določal, da kmetje drevesa sekajo nizko pri tleh in ne 1—2 metra višje, prav tako pa je predpisoval pogozditev »gozdnih pleš« in prepovedal pašo živine in sekanje drevesnih vrhov za kolje v vinogradih. Sekanje je bilo po novih določilih do- voljeno le pozimi, košnja trave v gozdovih ni bila več dovoljena, strogo pa je bilo prepovedano kurjenje v gozdovih. Vsaka družina je morala vsako leto zasaditi po dvajset novih dreves. 703 Evidence, po katerih bi bilo ob regulaciji možno preveriti obstoj pravice do servituta, so bile slabe. Za obračunavanje in pregled nad dotokom davkov v državno blagajno je bil leta 1752 na Goriškem vpeljan terezijanski kataster, ki je na osnovi vpisov veljal za eno najbolj relevantnih evidenc o stanju in lastništvu 701 Miklavčič Brezigar, Robidišče, str. 162. 702 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 703 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 155. zemljišča. Pod opombo vpisan zaznamek, da je zemljišče »ub- beurbarten Gründ Comunali«, je pomenil, da zemljišče v urbar ni bilo vpisano, uporabljala pa ga je občina oz. soseska. Kvaliteta in cenitev donosa tistih zemljiških gosposk, ki so svoje pašnike leta 1745 po odredbi Marije Terezije prodale stanovom, ter za zemljiško gosposko Bovec sta bili le približni. Kjer je imelo do- ločeno gospostvo v svoji posesti t. i. rezervatni gozd, je bil ta obremenjen tudi s podložniškimi služnostmi, zato so se morali ravnati po ius pascui et lignandi (pravo za pašne in gozdne slu- žnosti), ne glede na to, ali je bila služnostna površina označena kot gola ali porasla z gozdom. 704 Tudi po podatkih v leta 1784 izdelanem Barzellinijevem katastru, 705 ki je bil ena od podlag za izdelavo stabilnega kata- stra in njegovih izračunov davčne obremenitve na Goriškem, je glede lastništva še vedno vladala velika zmeda. Veliko zemljiških parcel, katerih lastnik so bile dejansko občine (Kommunalien), je bilo vpisanih kot lastnina zemljiških gospostev, najbolj pa se je razlika med vpisi in dejanskim lastniškim stanjem izkazovala na Krasu. Dogajalo se je, da so bile nekatere nekdanje občin- ske pašne parcele v evidenco zavedene kakor zasebne, to pa je pomenilo osiromašenje skupne (občinske) paše. Zato so stro- kovnjaki ugotavljali, da pobiranje davkov od njihovega donosa pri občinah ni bilo opravičljivo. Do takih primerov je običajno prihajalo zaradi slabega nadzora, ki je bil težak tudi zato, ker ze- mljiške gosposke niso vodile zemljiških knjig, zemljiška posest je bila razpršena, popisi so prikazovali edinole hube in obstoj njim pripadajočih parcel, novozoranih ledin pa pogosto niso vnesli v evidence. Po epizodi z jožefinskim katastrom 706 so na Goriškem v prakso ponovno vpeljali terezijanski kataster. Z raz- kosavanjem zemljišč, ki je »prekoračilo vse meje«, so se lastniki 704 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 705 Gian Giuseppe Barzellini (Commons, 1730—Gorica, 1809), matematik in astronom, živel in deloval tudi v Gorici, po njem se je imenoval kataster Gorice; Dizionario biografico Friulano, Cfr.: Mar. 942, For. 72; L. Spanger, Sulle orne di B…, »Il picollo« 22. 4. 1984; http: //www.friul.net/dizionario-biografico/?id=233&x=1, 11. 02. 2010. 706 Jožefinski kataster je bil v uporabi le od novembra 1789 do konca aprila 1790; glej Ribnikar, Zemljiški kataster kot vir za zgodovino, str. 325. 142 143 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH parcel menjavali: »Zaradi pretiranega razkosavanja in z odtu- jevanjem so zemljiške parcele prehajale v tujo last vsemogočih oblik …« 707 Da bi dobili pregled nad stanjem posesti, so na Gori- škem 19. oktobra 1795 vzpostavili neke vrste deželno desko oz. zemljiškoknjižno posestno knjigo kot podlago za vzpostavitev in evidenco stare posestno lastniške pravice. Po sprejetju jožefinske zakonodaje so vezi, ki so vezale kmete na fevdalce, postajale vse ohlapnejše, dokončno pa so oslabele v času francoske vladavine. Ko je avstrijska vlada po- novno želela vzpostaviti stari red, so mnoga določila ostala le še na papirju. 708 Lastniki zemljiških gospostev se praviloma niso dovolj zanimali za svoja posestva, pašniki in gozdovi so jim služili le kot lovski revir. 709 Ker se razmere kljub ukrepom dr- žave niso ustrezno uredile, je ta 14. oktobra 1808 izdala dvorni dekret, s katerim je skušala stranke v sporih prisiliti k urejanju pravic na zemljiščih, na urejanje posestnih razmer pa so skušali vplivati tudi z uredbami z dne 21. maja 1767, 4. januarja 1769, 22. septembra 1773 in 23. maja 1804, z resolucijo z dne 2. maja 1831 pa so skušali omejiti škodljivo gonjenje živine na pašo, vendar je tudi ta ukrep le malo zalegel. Leta 1809 pa so deželni stanovi zaradi razpustitve dokončno izgubili vse možnosti sku- pnega energičnega ukrepanja. Šele patent z dne 4. marca in ministrska odredba z dne 17. oktobra lani (verjetno 1850, saj je elaborat, iz katerega so črpani podatki, iz leta 1851) sta ločila oz. omogočila presojo, da v inventarjih zajete dolžnosti niso povezane s služnostnimi pravicami. V vseh določbah patenta iz junija 1754 in pri pro- daji pašnikov stanovom je bilo namreč videti, da je vlada sicer presojala razmere v deželi, iz česar pa je nato občinam dodelila 707 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: »Die Grundzerstücklungen nahmen überhand und die Parzellen übergingen in Folge Veräußerung oder als Heimatsgüter in der verschiedenartigsten Besitz.« 708 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: » … Nach der Wiederherstellung der österreichischen Regierung erstand er zwar wieder, allein nur auf dem Pagina …« 709 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: »… Die Herrschaftsinhaber widmeten ihrem eigenen Interesse nicht die gehörige Aufmerksamkeit, ihnen war die weide- und Waldfläche meist nur als Jagdrevier wichtig …« toliko pašnikov, da so kmetje lahko prehranili oz. preredili svojo živino. Kot so pri presojanju razmer zapisali strokovnjaki, je bila jožefinska zakonodaja le začetek, »prvi svit luči« tistega, kar je leta 1848 sprožilo »prelomni plaz«. 710 Dodatno zmedo je v lastništvo nad nepremičninami vnašal kolonatni sistem, še ena od mnogih različic vezi, ki so vezale podložnike na Goriškem. Koloni so bili svobodni kmetje, ki so delali na malih krpah zemlje, nastalih z razpadom latifundijev. Zemljišča so obdelovali na osnovi zakupnih pogodb različnih oblik. 711 Ko je sčasoma višina odkupa vseh fevdalnih obvezno- sti tudi za kolone neprizanesljivo naraščala, so začeli državno oblast pojmovati kot breme, čeprav so od nje pričakovali izbolj- šanje razmer. Državni aparat so pojmovali kot težavo tudi zato, ker je sprejemal zakone le za podložniški sloj, sami pa se med podložnike niso prištevali in niso vedeli, kateri od predpisov naj bi veljal zanje, saj posebni zakoni za kolone niso obstajali. 712 Pri odkupu in regulaciji služnosti je bilo zaradi vsega naštetega pri- čakovati velike težave. Zaradi izsekavanja so bili gozdovi na Goriškem precej opu- stošeni. Od 50.475 oralov nizkega gozda je bil le manjši del, pri- bližno 329 oralov, v lasti erarja, ostali, t. j. 50.146 oralov, pa je bil v privatni lasti. Večina od 44.718 oralov visokega gozda je bila v lasti erarja (41.013 oralov), le 3705 oralov visokega gozda pa je bilo v zasebni lasti. 713 Z gozdom porasla površina se je zaradi slabega gospodarjenja iz leta v leto manjšala. 714 V letu 1822 je zavzemala le 18 ¾ % skupne površine dežele, kar je bilo za 1 ¼ % manj, kot je bila povprečna poraslost avstrijskih dežel z gozdom. Za sodobnike je bil to dokaz postopnega povečevanja izsekava- nja gozda. Predvsem »razgaljenost« Krasa 715 je zlasti del trža- 710 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: »»… erste Dammerung jenes Licht …« tistega, kar se je sprožilo leta 1848 »… welches sich im J. 1848 Lahn brach …« 711 Gomiršek, Spremembe na področju agrarnih panog, str. 260—266. 712 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 713 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 714 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 155. 715 Albin Kjuder, ki je sredi 20. stoletja ljubiteljsko zbiral podatke o Primorski s posebnim poudarkom na Krasu, v svojih neizdanih zapisih trdi, da Kras nikoli ni bil večinsko 144 145 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH ških meščanov zaradi njegovih škodljivih posledic za mesto zelo skrbela, zato so si močno prizadevali za pogozditev kraških tal v zaledju mesta. 716 Izsekavanje najprej visokega gozda, nato sre- dnjega in za njim nizkega, na koncu pa še sekanje dreves po pa- šnikih in travnikih naj bi počasi pripeljalo do tega, da bo dežela z nekaj izjemami postala popolnoma gola, obdelovalna zemljišča na Goriškem pa so bila že tako siromašna in nerodovitna. V ravninskem furlanskem delu grofije so bile praktično vse pašne površine razdeljene med posameznike in obdelane (zur Kul- tur gebracht), vendar je bilo pri urejanju lastninskih pravic tudi na teh zemljiščih narejenih veliko napak. Nekdanje pašne in gozdne služnosti za lastne potrebe so marsikje prešle v lastninsko pravico do zemljišč. Ker pa so nekatere zemljiške gosposke ohranile vpis lastnine v zemljiških evidencah, je med kmeti zavladal revolt. 717 Kmetje na Goriškem so bili življenjsko odvisni od živino- reje; preživetje brez dodatne paše ni bilo možno, zato je bilo tudi visokogorje že od nekdaj obsežno pašno območje. Na Bovškem je prevladovala reja drobnice, na Kobariškem in ožjem Tolmin- skem goveda. Toda na planinah, kjer je zemljišče pašo omogo- čalo, so večinoma pasli vse vrste živine. 718 Planinski pašniki so bili večinoma slabo vzdrževani, k slabemu stanju pa je svoje do- dala še ostra klima. Zapisovalci razmer so precej strašljivo opi- sali, da »v visokogorju ležeče ravnine in hribi zato sedaj kažejo le gole skale, čeznje vihrajo viharji, vode poplavljajo vse nižinske predele, suše požigajo (smodijo) posevke, živina hira, gradbeni les je redkejši, les za kurjavo drag, paša in stelja sta nezadostni, njive in travniki neplodni (suhi), gozdna ruša bo uničena, prst pa bo odplaknila voda «. 719 poraščen z gozdom. Po njegovem naj bi ponekod sicer obstajali predeli s črnim gozdom, večinoma pa naj bi bila na Krasu gmajna. Gozd so prebivalci polagoma trebili, da bi pridobili plodna zemljišča. V zapisih zavrača tudi trditev, da so na Krasu gozdove izsekali Benečani. Trditev, da Benetke stojijo na hrastovih hlodih s Krasa, po njegovem sicer drži, vendar naj bi ga Benečani kupovali od lesnih trgovcev, ki so ga vozili v Italijo; glej Kjuder, Zgodovinski mozaik Primorske, str. 149. 716 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa na Kranjskem, str. 13. 717 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 718 Miklavčič Brezigar, Etnološka topografija, str. 146. 719 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: » … Die Hochebenee und Berge weisen Travniške površine so zavzemale 20 % površine celotne de- žele in so bile po mnenju strokovnjakov dovolj velike za potrebe živinoreje, vendar so zaradi slabega gospodarjenja in velike obremenjenosti s služnostmi dajale malo prihodka. 720 Večino pašnikov na Goriškem so izkoriščale občine (meistens Comuna- lien sind). Gospostva so jih sicer obravnavala kot svojo lastnino, obremenjeno s služnostmi, zaradi spornega lastništva pa jih nihče ni vzdrževal, kot bi bilo potrebno. Občine v njihovo vzdr- ževanje niso vlagale nič, proti gospostvom pa so »ljubosumno« nastopale in nasprotovale vsakršnemu poseganju. Po mnenju strokovnjakov bi bilo za ureditev razmer treba sprejeti ustrezen gozdni red, kot je bil tisti iz 30. januarja 1732. Služnosti na Goriškem so bile večinoma enake kot po dru- gih deželah: pravica do lesa za kurjavo, gradnje in popravila ter delovni les za potrebe domačega gospodinjstva in gospodarstva, pravica do pripravljanja stelje v gospoščinskih gozdovih, pra- vica paše na gospoščinskih pašnikih in v gozdovih, pravica lo- mljenja kamenja, kopanja peska in žganja apna na neobdelanih gospoščinskih zemljiščih, pravica uporabe zemljišča za pot do služnostnega zemljišča, npr. za prehod in gonjenje živine, pra- vica napajanja živine na tistih zemljiščih, prek katerih gre živina na pašo, vse pa seveda za pokrivanje potreb lastnega gospodar- stva. V Trnovskem gozdu je obstajala pravica sekati »frodelj«, ki je predstavljala sekanje največ jesenovega vejevja, ki so ga v poletnih mesecih oklestili in posušili, ob pomanjkanju sena v zimskem času pa uporabili za krmo predvsem ovac. 721 Nekateri so smeli v gozdovih nabirati gobe, različne začimbne in zdra- vilne rastline ter jagodičevje vseh vrst. Kot služnosti so bile po- znane še pravica do lesa za plavljenje in spuščanje po drči ali riži, pravica do nabiranja želoda in pravica sajenja dreves na tu- jetz nur nakte Felsen auf, die Stürme wüthen, die Gewässer überfluthen alle Niederungen die Dürre versengt die Saaten, das Vieh verkümmert, das Bauholz wird seltener, das Brennholz theurer, die Weide und Waldstreu unzureichend, Aker und Wiese mager, die Walddeke wird vernichtet und die erde fortgeschwemmt …« 720 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: » … arm am Ertrag werde …« 721 Poleg nekaterih drugih je bila tudi ta pravica zaradi škode, ki so jo delali z njenim koriščenjem, že v 18. stoletju prepovedana. Zgodbe s Trnovske planote, str. 10. 146 147 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH jih zemljiščih, ki so nato ostala tistemu, ki jih je posadil in vzgo- jil, pravica do vožnje stelje iz listja, ločja, iglic, nabiranja vresja in drugih grmovnic in travnih sort. Les so sekali ali pobirali, 722 obubožano kmečko prebivalstvo pa je pogosto izkopavalo dre- vesne korenine, da si je napravilo nekaj drv za kurjavo. 723 V posebnih primerih so imeli služnostni upravičenci pravico do večjih količin lesa, npr. če jim je pogorela hiša ali gospodarsko poslopje. Služnosti večinoma niso bile odpravljene z ukinitvijo podložniških vezi, ker so bile podrejene privatnim dogovorom in zasebnemu pravu. Pašna pravica je bila silno raznolika. Poleg same paše je lahko zajemala pravico do postavljanja hlevov za živino oz. za- vetišč, postavljanja sirarskih koč v planinah, 724 pravico do žetja trave, ki je zrasla po glavni košnji ali na površinah, ki jih niso mogli kositi, pravico do priprave živinske krme iz listja, pravico do lomljenja kamenja, kopanja peska in žganja apna, pravico do nabiranja zelišč, brina, jagodičevja in gob, pravico do prehoda zemljišč za živino, pravico do napajanja živine med prehodom tujega zemljišča, pravico napeljevanja žlebov za dovajanje vode čez tuje zemljišče in podobno. Posebnost pa je predstavljala pra- vica sejanja npr. žita med trte v vinogradih ali t. i. ronchi, kjer je bila trta lastnikova, žito pa služnostnega upravičenca. 725 Ker so se tudi na Goriškem med reševanje »pravih« slu- žnosti vmešavala vprašanja in reševanje zadreg pri uživanju skupnih zemljišč, so nekateri menili, da bi kot partner v postop- kih morale sodelovati tudi občine. Strokovnjaki so menili, da bi se lahko Goriška grofija ekonomsko uspešno razvijala, če bi 722 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 723 Rubbia, Petindvajset let pogozdovanja Krasa na Kranjskem, str. 22. 724 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 133. 725 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. Ronchi lahko pomeni kosir, nož z ukrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trte ali obroček, s katerim je kosišče pritrjeno na ročaj (SSKJ), v italijanščini pa ima kar tri pomene. V toskanščini pomeni ronco piskanje, slepo ulico, sicer pa ribo, navadni zet. Četrti pomen je arhaičen in pomeni vinograd; glej Šušteršič, Josip Gorup pl. Slavinski, str. 167, op. 9. Po razlagi Tanje Gomiršek je beseda ronk furlanski izraz za brajdo, s katero so označevali mešano kulturo vinogradov, sadnega drevja in sejalnih površin v terasah; glej Gomiršek, Spremembe na področju agrarnih panog, str. 259. Glede na navedbe v gradivu ji pripisujem zadnji pomen. razrešili vse servitute, izhajajoče iz nekdanje ureditve med pod- ložniki in fevdalci. Z dogovorom med strankama v postopku bi se bilo mogoče izogniti dolgočasnim in dolgo trajajočim sodnim postopkom. Ker se je tudi na Goriškem z neprestanim sekanjem za potrebe industrijskih obratov in narejene gozdne škode že pojavljalo pomanjkanje lesa, ki se nekaterim sicer še ni zdelo preveč pereče, so strokovnjaki predlagali nadomeščanje lesa za kurjavo z ostanki od rezanja trt, kot so to že počeli v furlanskem delu goriške grofije. Do takšnega predloga jih je pripeljalo dej- stvo, da razen v erarnih gozdovih gozdna policija v nobenih dru- gih gozdovih ni nadzorovala dogajanja, v privatnih gozdovih pa po mnenju nekaterih varuštvo ne bi bilo smotrno (smiselno). 726 Pomanjkanje lesa v dolinah pa bi po mnenju nekaterih, ki so se ukvarjali s problemi servitutov, lahko rešili tudi tako, da bi pre- bivalci nižin in dolin oskrbovali prebivalce po hribovitih prede- lih z žiti, vinom in ostalimi pridelki, ki jih v planinskem svetu niso mogli sami pridelati, zato pa bi morali prebivalci hribovi- tih predelov nižinskim prebivalcem po Soči in njenih pritokih splaviti dovolj lesa in ostalih gozdnih produktov za pokrivanje njihovih potreb, ki so se glede na naraščanje prebivalstva nepre- stano povečevale. 727 Za državno gospodarstvo in nacionalno ekonomijo so bile po mnenju strokovnjakov škodljive tiste služnosti, s korišče- njem katerih je servitutni upravičenec na služnostnem zemlji- šču lastniku povzročil škodo. Služnosti pa so bile sprejemljive v primerih, ko je bila z njimi narejena škoda majhna ali kadar so prihodki od služnosti še pokrivali višino škode, ki je bila povzro- čena s koriščenjem služnostne pravice. 728 Nerešeni zemljiškoposestni spori so na Goriškem predsta- vljali velik problem tudi v medosebnih odnosih. Po ugotavljanju strokovnjakov je v deželi živelo veliko ljudi ali občin, ki so se že več generacij medsebojno tožarili za različne skupne pravice. 726 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 727 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 728 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: » … ja selbst dort sind sie nützlich, wo Schaden und Nutzen gleich sind …« 148 149 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Procesom ni bilo videti konca, ponekod pa se je zdelo celo, da sporom ne more nič do živega, zato bodo trajali večno, »saj so kot popolnoma zamotan vozel, ki ga po administrativni poti ni moč razrešiti«. Prekoračenja pooblastil, pretepi, nekateri celo s smrtnimi žrtvami in javni nemiri so bili na Goriškem del vsak- danjika, kar naj bi bilo znano vsem, ki so vsaj malo poznali tu- kajšnje razmere. Na območju Goriške pa so bile večinoma vse služnosti sporne. 729 Po mnenju strokovnjakov bi morala imeti komisija, ki bo sestavljena za regulacijo in odkup servitutov, po- oblastila, s katerimi bi lahko nekatere spore rešila sama, kar bi bilo za sprte strani hitreje in ceneje kot redni pravni postopki, pa tudi bolj po željah strank, kakor bi to naredilo brezpritožno arbitražno sodišče. V primeru neuspeha pa bi strankam še ve- dno ostala napotitev na sodišče, kjer bi se spori dokončno rešili, vendar bi to pomenilo podaljšanje postopkov daleč v priho- dnost, kar pa ni bilo v interesu nikogar. 730 729 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: » … Im Lande gibt es sehr viele Gemeinden, welche schon durch mehrere Menschenalter hindurch entweder untereinander oder mit ihren Herrschaften wegen streitiger Communalien Prozesse führen, deren Ende nicht abzusehen ist, und welche bei der Untersterblichkeit der Gemeinden zweifels ohne ewig dauern werden, wenn der wirre Knoten nicht im administrativen Wege ein für alle Mal gelöset wird. Daß ?bei Uibergriffe, Schlägereien, Todschläge und öffentliche Gewaltthätigkeiten an der Tagesordnung sind, weiß jeder, der mit den Landesverhältnißen, einigermassen vertraut ist. Im Görzer Gebiethe sind die meisten servitutsverhältniße in irgend einer Beziehung streitig. …« 730 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. GORNJA AVSTRIJA Celotna Gornja Avstrija je sredi 19. stoletja merila 2.083.953 oralov 1056 kv. klafter, od tega je bilo 162.494 oralov 913 kv. klafter neobdelovalne zemlje, obdelovalne pa 1.921.459 oralov 143 ¼ kv. klaftre. Na visoki in nizki gozd ter loke, nekoliko bolj vlažne, navadno ob vodi ležeče travnike, je odpadlo 681.115 ora- lov 1550 kv. klafter, na planine 30.462 oralov 841 kv. klafter, na (slabše) pašnike 59.109 oralov 576 kv. klafter in na pašnike z le- som (drevjem) 5.633 oralov 201 kv. klaftre. Skupaj je to zneslo 776.320 oralov 1568 kv. klafter ali 77 3/5 kvadratne milje. Več kot 2/5 celotne za obdelavo in izkoriščanje primerne površine je bilo obremenjene s služnostmi različnih oblik. 731 Služnosti in dajatve zanje so se podobno kot drugod poja- vljale v različnih modificiranih oblikah. Zakupne listine (pisma) so veljale tako dolgo, dokler se pri eni ali drugi stranki (lastniku zemljišča ali zakupniku) ni kaj spremenilo, najpogosteje je bila to zamenjava lastnika posestva ali zakupne kmetije. Ob vsaki spremembi je bilo treba skleniti novo pogodbo in napisati novo zakupno pismo. Po letu 1822 je v pričakovanju vpeljave davč- nega provizorija zemljiški gosposki uspelo razveljaviti veljavnost 731 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 150 151 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH vseh starih zakupnih pisem in pogodb ter izdati nove, v katerih je bilo plačevanje vseh dajatev za les in ostale gozdne služnosti prilagojeno novim lokalnim razmeram. Vrednost lesa je bila na novo ocenjena, dajatev za les pa je bila izračunana glede na ko- ličino lesa, izraženo v rezanih klaftrah. 732 Z gozdnimi služnostmi so si prebivalci pokrivali potrebe po lesu, če pa je kmet les kupil od gosposke, ga je ta svojim pod- 732 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. ložnikom prodajala po nekoliko nižji ceni kakor tujim podlo- žnikom. Cenitev lesa je bila običajno odvisna od dobre volje in naklonjenosti gospodarja prodajalca. Za podložnike gospostva Spital je dajatev za les (Forststockrecht), ki so ji sicer ostro na- sprotovali, znašala 2 krajcarja za klaftro cepanic in 7 krajcarjev za les za žaganje. Za les z gospostva Klaus so morali podložniki plačevati 3 krajcarje po eni klaftri cepanic in 7 krajcarjev za hlod posekanega drevesa, ki pa ga je bilo treba na žago šele peljati. Ob tem je bilo treba plačati brez izjeme in ne glede na količino lesa še 3 krajcarje za pisarniško takso. 733 Nekatere gozdne služnosti so imele posebne oblike. Ze- mljiška gosposka Scharnstein na Zgornjem Avstrijskem je pose- dovala gozd, v katerem je bila izraba prepuščena podložnikom domačega in 30 drugih zemljiških gospostev kresije Traun in Hausruck. Podložniki so bili predvsem potomci tistih imetnikov služnosti, ki so po navedbah urbarja iz leta 1585, ko je gospostvo Scharnstein kupil kremsmünsterski samostan, imeli pravico pri- dobivanja lesa v gozdovih scharnsteinskega gospostva, pa tudi tisti, ki so si to pravico iz sicer nepoznanih razlogov pridobili kasneje. Prvi so za pravico sekanja plačevali določeno dajatev v naturi ali denarju (od 12 do 20 pfeningov), tisti, ki so si pravico pridobili skozi čas, pa naj bi les odslužili z delom. Količina lesa, ki so si ga upravičenci smeli pripraviti, ni bila omejena, natančno je bilo določeno in nadzorovano le območje, kjer so smeli sekati. Zemljišča so bila v zemljiški knjigi posebej označena kot ser- vitutna. Dajatev za les so morali upravičenci plačevati ob dru- gih urbarialnih dajatvah, ki so jih plačevali svojim gospostvom. Plačevali so jo kolektivno tako, da so si določen skupni znesek razdelili med seboj. Z dvornim dekretom z dne 29. avgusta 1847 je bila dajatev odpravljena. 734 Posebne omejitve so služnostni upravičenci zaradi potreb rudnikov imeli pri gradbenem lesu. Do lesa za gradnje podložniki niso imeli nobene stare stvarne pravice, zato je bilo odkazovanje 733 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 734 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. Elaborat o služnostnih pravicah za Gornjo Avstrijo (SI ARS, AS 47, fasc. 402, Presidialni akti, 1851) 152 153 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH in pridobivanje tega lesa vedno odvisno od milosti zemljiškega gospoda (Gnadensache). Najrevnejši so za zelo majhno vsoto denarja dobili določeno količino lesa, ki so ga lahko porabili za lastne potrebe (lahko so ga pokurili doma, lahko pa so ga pro- dali kot hlode ali razžagali v deske in prav tako prodali za lastni zaslužek). Ker so les iz gozdov splavljali, so ga imenovali vodni les (Wasserholz). 735 Gozdne služnosti so obsegale tudi pravico do nabiranja smole, iz katere so pridobivali smolo, katran in terpentin 736 ter je predstavljala surovino za pridobivanje nekaterih barv. Služno- stni upravičenci so smeli v gozdu nabirati tudi gozdne sadeže (gobe in različne jagode) in druge drevesne plodove, gozdna zelišča, imeli pravico do kopanja ilovice za malto ter žetja goz- dnega vresja ali košnje gozdne trave, uporabo kamnolomov, pri- pravo mavca, pridobivanje stelje (listja in iglaste stelje) in krme za živino, nabiranje lesenega odpadlega vejevja in gozdne paše. Nabiranje različnih vrst gozdnih sadežev je bilo za lastnike ze- mljišč praviloma ekonomsko popolnoma nepomembno, jagode pa so po gozdovih večinoma zastonj nabirali otroci revežev. Ponekod v visokogorskih gozdovih gospostva Steyer so smeli podložniki izsekavati krčevine in rovte. Ko so posekali vsa drevesa, ki so rasla na določenem zemljišču, so izruvali še štore. Na posekah so si pripravili pašnik, na katerem so imeli predpra- vico do zakupa pa tudi nakupa lesa, ki so ga na njem posekali. Tako izkrčene zemljiške površine so bile vedno predmet spora med podložniki in zemljiško gosposko. Pašniki v Gornji Avstriji so bili deloma kupni ali pa so jih lastniki prepuščali v uporabo služnostnim upravičencem. Ku- pni pašniki, na katerih so lastniki vsako leto pasli živino, so bili kot kupni vpisani tudi v zemljiški knjigi. Za gospoščinske pa- šnike, od katerih so gospostva plačevala davke državi, a jih sama 735 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 736 Terpentin je brezbarvna tekočina, ki se pridobiva z destilacijo drevesne smole, predvsem smole iglavcev. Kanadski balzam, tudi kanadski terpentin ali jelkin balzam, je terpentin, izdelan iz smole jelk, beneški terpentin pa iz macesnove (larix occidentalis) smole; več glej Verbinc, Slovar tujk, str. 711; http://sl.wikipedia.org/wiki/Terpentin. Dostop: 15.10.2012. niso uporabljala, temveč so jih imeli v zakupu kmetje, so morali vsako leto zemljiškemu gospostvu plačati pravico paše. Višino dajatve so določali po številu glav pasoče se živine. Dokazilo za zakupno pravico je predstavljalo sklenjeno zakupno pismo. Če je bil zakupni travnik delno poraščen z gozdnim drevjem ali gr- movjem, ki je motilo živino pri paši, so smeli les posekati. O tem, komu je pripadel les ali denar v primeru, da je bil les pro- dan, so se običajno težko dogovorili, zato je posek skoraj vedno vodil do sporov. Ponekod pa so smeli kmetje ta les posekati za potrebe svojih planinskih gradenj. Na Zgornjem Avstrijskem so razlikovali dve različici viso- kogorske paše. Pri prvi so si kmetje na visokogorskih pašnikih, kjer so pasli, postavili tamarje in hleve za živino, kjer so prebi- vali v času visokogorske paše, ter ograjevali pašnike z ograjami, zgrajene tamarje in hleve pa kot dediščino lahko prepuščali svojim dedičem (roža). Območja postavljanja planšarij so bila navadno natančno določena. Iztrebljeno zemljišče okoli koč so bile krčevine (lazi in rovti), ki so jih iztrebili za svoje potrebe in zato, da je okoli koč postalo bolj svetlo (»die Alpe licht zu hal- ten«). Planinski stan je vedno predstavljal sestavni neodtujljivi del osnovne kmetije, ki ji je pripadal. Druga različica je dovolje- vala le pašo živine na pašnikih ali v gozdovih. 737 Pravica rože je v planinskih predelih obstajala »že dolgo v preteklosti«, vendar naj bi se ji kmetje na osnovi člena 3 III. poglavja Tractatus de juribus incorporabilibus 738 odpovedali. 739 Običajno je bila dedna, prenašala pa se je z enega lastnika pose- sti na njegovega naslednika. Za pravico so morali njeni imetniki vsako leto plačati določeno dajatev, ki je bila ponekod odvisna od števila glav živine, ki jo je kmet odpeljal na pašo v hribe. Vsota je bila večinoma nizka. 740 737 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 738 Pravni dokument iz 17. stoletja, ki je urejal odnose med zemljiškimi gospodi in podložniki do leta 1848; http://wwwg.uni-klu.ac.at/kultdoku/kataloge/19/html/1529.htm. Dostop: 15.10.2012. 739 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 740 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 154 155 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Imetniki pašne pravice so smeli živino pasti izključno na določenih pašniških parcelah, med katerimi so bile tudi po- vršine, kjer je poleg trave raslo redko gozdno drevje. Nekateri služnostni upravičenci so imeli pravico pasti le določeno število živali ali živali do določene starosti, medtem ko za druge ome- jitev števila glav živine ni veljala. Nekateri so smeli pasti samo ovce, ki so jih lahko prehranili čez zimo na domačem posestvu, drugi pa le govedo, ki so ga bili sposobni prezimiti na svojih kmetijah. Nekateri kmetje so hranili dovolilna pisma za pašo, nekateri jih niso spravili ali jih sploh niso imeli. Če so jih imeli, je bilo v njih običajno natančno navedeno, kje smejo pasti svojo živino, vendar so se zaradi slabega nadzora in slabe označenosti meje pašnikov in gozdov s pravico paše neprestano spreminjale. Z dedovanjem in izstavljanjem dednih in laudemialnih pisem so nove meje postajale bolj stalne. Za visokogorsko pašo so bile pomembne tudi poti, po ka- terih so kmetje gonili živino, saj so te velikokrat vodile kar čez druga zemljišča. Po nekajkratnih prehodih črede je taka pot po- stala stalna, površina in kvaliteta zemljiške kulture pa se je zato zmanjšala, kar je motilo lastnike zemljišč. Pravico gonjenja ži- vine na pašo v planino z natančno določenim številom in vrsto živine ter traso poti je imelo veliko gornjeavstrijskih kmetov. Ve- likokrat so pastirji v planine skupaj gonili živino cele občine oz. soseske. Običajno so smeli pastirji v planino gnati le za domačo kmetijo potrebno živino, male živali (drobnico, svinje, zajce, pe- rutnino) ter nekaj konjev. V planinah je imela živina natančno določen prostor blizu stanovanjske hiše svojega pastirja, od ko- der jo je ta vsako jutro odgnal na pašo in jo zvečer spet prignal k počitku. Veliko zemljišč v Gornji Avstriji je bilo rezerviranih za po- trebe solnih in drugih rudnikov ter industrijskih obratov. Če je bilo le mogoče, je bila planinska paša na njih omejena, do leta 1835 pa je bila brezplačna. Tega leta so jo regulirali in za kori- ščenje služnostne pravice izdajali posebna dovoljenja, za katera je bilo treba po novih določilih plačati visoko dajatev. Že zgodaj spomladi vsako leto so morali tisti, ki so želeli gnati živino na planinsko pašo, solni upravi, ki je za potrebe solnih rudnikov upravljala z velikimi gozdnimi in pašnimi kompleksi, napisati prošnjo s podatki, koliko glav živine in katere vrste živali ter na katerih gorskih travnikih bi želeli pasti svojo živino. Upra- vičenci, ki so redno izpolnjevali predpisane obveznosti (redno plačevanje dajatev, ki jih je obračunavala zemljiška gosposka Wildenstein), so imeli prednost pri izdaji dovoljenj, njihove želje po boljši paši pa so bile bolj upoštevane. 741 Zbiranje in žetje trave za nastilj je dovoljeval čl. 49 kame- ralnega gozdnega reda brezplačno vsem tistim prebivalcem, ki na svojih zemljiščih niso imeli možnosti priprave nastilja za ži- vino. Določila o izkoriščanju pravice so se od časa do časa neko- liko spreminjala, prebivalci tudi niso imeli posebnih zahtev po uravnavi te služnosti. Nastilja te vrste ni bilo veliko, zato so ga vedno izkoristili kot pomoč v sili. Imenovali so jo tudi Tanngras ali Baumgras. Ponavadi za dovoljenje za pripravo oz. žetje niso prosili vnaprej, ampak so travo poželi in prinesli k svoji hiši. 742 V za to določenih in njim dovoljenih gozdovih so si služnostni upravičenci smeli pripravljati steljo za svojo živino tako, da so grabili listje in gozdno podrast. Pravica ni spadala k pravici uži- vanja gozdnih servitutov, temveč je bila posebna pravica, ki jo je podložnik dobil na osnovi posebnega kupnega ali kakšnega drugega pisma, s katerim mu je bila dovoljena priprava stelje kot služnostna pravica v določenem gozdu z natančno določenimi mejami. 743 Tudi na Zgornjeavstrijskem je bilo v primerjavi z gozdnimi in pašnimi servituti malo njivskih služnosti, vezanih na hišo oz. kmetijo. Mednje so prištevali pravico do lova, pravico do ribo- lova in pravico do lova ptičev, čeravno to niso bile služnosti v pravem pomenu besede, saj kmetje niso smeli loviti visoke div- jadi, ribolov in lov na ptiče pa je bil običajno dovoljen le za za- 741 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 742 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 743 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 156 157 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH laganje kuhinj imetnikov lastninske pravice ali zakupnika. Pra- vico do lova je odpravil patent z dne 7. marca 1849, pravica do ribolova pa je bila v krajih nad reko Enns večinoma vezana na lastništvo zemljišč. Rečna struga plovne reke Enns je sama pred- stavljala posebno nepremičnino. Kopanje gline, peska, gramoza in lomljenje kamenja za žganje apna je urejala odredba dvorne pisarne z dne 11. marca 1819, ko je bila pravica presoje dopuščanja teh dejavnosti pre- puščena izključno lastnikom zemljišč, zato tovrstnih služnosti na ozemlju Gornje Avstrije ni bilo. Tudi splavljanje lesa po vodi na območju Gornje Avstrije ni bilo služnostna pravica, ampak privilegij, ki so ga uravnavali vodni regali. 744 Kot servitutni upravičenci do lesa so se v času razprav o regulaciji služnosti oglašali tudi mnogi lastniki manjših obrtnih delavnic, med katerimi so najbolj izstopali varilci piva (Bierbra- uerei), saj je bilo varjenje piva tod skoraj nacionalna obrt. 745 V pregledu servitutov velja posebej omeniti lomljenje brusilnega kamna, ki ga je kot služnost imelo pravico izvajati 13 podložnikov iz Gosaua, pravico pa jim je podelilo nekdanje gospostvo Wildenstein. Resolucija dvorne pisarne za denar in rudarstvo ter določila odredbe ministrstva št. 6816 iz leta 1849 so navajali, da po dekretu dvorne pisarne iz 20. decembra 1836 pravica ni bila vpisana v urbar (torej ni bila podvržena urbarial- nim dajatvam) in ni bila dedna, zato je ob regulaciji služnosti ne bi bilo treba odkupiti, temveč bo izumrla sama po sebi s smrtjo vseh 13 nosilcev služnostne pravice. 746 Posebnost v deželi so bile služnosti v Salzkammergutu, ki je kot zaokroženo območje zajemalo jugozahodni del dežele. Za gospodarstvo habsburške monarhije je bilo pomembno za- radi bogatih rudnikov soli, ki so jih izkoriščali Kelti že v davni preteklosti. Štajerski deželni knez je za pridobivanje soli v 13. stoletju uvedel monopol. V srednjem veku so bili glavni motor 744 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 745 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 746 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. razvoja predvsem cerkveni gospodje (cisterca v Reinu in nune iz Traunkirchna), kasneje pa je lastništvo nad solnimi rudniki prešlo v roke deželnega kneza in vladarja, država pa je uveljavila monopol za trgovanje s soljo. V okviru monarhije je območje predstavljalo edinstven primer za širši svet popolnoma zaprtega prostora z lastnim pravnim redom. Območje Salzkammerguta je konec 18. in v začetku 19. stole- tja obsegalo zemljiško gospostvo Wildenstein in zemljiško gospo- stvo Pflindsberg, nekdaj sestavni del dežele Štajerske. Sčasoma so mu bila pridružena še druga gospostva, kot sta Orth in Traunkir- chen. Podrejeno je bilo solnemu uradu v Gmundu, to pa direktno dunajskemu dvoru. Status in pravni red v Salzkammergutu so do- ločali zapisi v t. i. libelih, knjižicah, ki so bile v bistvu zbirke listin in pravnih tekstov. Enako velja za reformirane libele. 747 Zemljišča v Salzkammergutu so imela posebno lastniško strukturo. Del zemljišč v skupnem obsegu 30.000 oralov je bil v lasti versko zakladnih gospostev Spital in Klaus, obremenjena pa so bila z gozdnimi, pašnimi ter t. i. planinskimi služnostmi; vključno z obveznostmi in plačili služnostnih upravičencev za koriščenje svoje pravice so bila praviloma vsa vpisana v urbarje. Dajatve za služnosti so bile različne, gozdne so bile odvisne od količine lesa in revirja, kjer so podložniki sekali. Višina dajatve je bila odvisna tudi od vsote, ki jo je določena kmetija plačevala za zakup in je bila vpisana v urbarju. Potrebe posameznega kmeč- kega gospodarstva so bile določene (fiksirane). V podelitvenih listinah so bile zapisane tudi omejitve, npr. prepoved paše v mladem gozdu ipd. Del zemljiških površin v Salzkammergutu je pripadal erarju in del različnim zemljiškim gospostvom in kme- tom. Dogovori in pravice služnosti so se tako glede lastništva in glede na pravico pojavljali v različnih kombinacijah. Na celotnem območju Salzkammerguta je sredi 19. stoletja živelo 17.792 ljudi. Nekdaj so iz potrebe, da bi se novi rudarji rajši naseljevali v Salzkammergutu, novim naseljencem ponu- jali »posebno dobre pogoje«, ki so zajemali oprostitev nekaterih 747 Kurz, Von der Grundherrschaft, str. 142. 158 159 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH davkov in odpis vojaške obveznosti, odmero lastnih zemljiških parcel, znižanje davkov gosposkam, pravico do brezplačnega lesa v gozdovih in plačilo za delo v solnih rudnikih, država pa jim je plačevala zdravstveno in cerkveno oskrbo ter učitelje. 748 Ljudje, ki so živeli na območju Salzkammerguta, so pre- težno delali v rudnikih soli ali pa so v gozdovih sekali les, ki je bil poleg rudnih bogastev druga najpomembnejša gospodarska surovina. Potrebovali so ga tako za obratovanje rudnikov in pri- dobivanje soli kakor za oskrbo tamkajšnjega prebivalstva, pa tudi za gradnjo drč (riž ali vlak), po katerih so posekane hlode spravljali do rudarskih obratov, do naselij in v dolino, ter za gra- dnjo ladij, s katerimi so po reki Ischl prevažali sol na trg. Ladje so lahko v dolino plule same, v notranjost območja pa jih je bilo treba vleči. Za vleko so uporabljali vrvi iz konoplje, ki so se zelo hitro uničevale, saj je bila njihova življenjska doba ob redni rabi le šest do devet dni, solni urad pa je letno za nabavo novih po- treboval 4000 goldinarjev. Za preprečevanje tihotapljenja soli so skrbeli mitninski uradi. Pridobivanje krede (apnenca), mar- morja in lomljenja zemeljskih plasti ter izcejanje in nabiranje lesne smole je bilo popolnoma v rokah solne uprave. Izvajala jo je delno v lastni režiji, delno pa jo je dajala v zakup. Koristniki so dobili pravico kot služnost le s posebnim dovoljenjem. Ker je Salzkammergut dejansko predstavljal državo v dr- žavi, je tudi prebivalstvo živelo izolirano od drugih, tudi sose- dnjih območij. Dežela, ki je za kopanje in pridelavo soli potrebo- vala veliko število delavcev, si ustreznih količin hrane ni mogla pridelati sama, zato je njena uprava skrbela za uvoz žita in ga prebivalstvu prodajala po zelo nizkih cenah. Zelo nizki pa so bili tudi dohodki rudarjev, kar je predstavljalo način prisile, da so ostajali na zaprtem območju, saj si življenja zunaj Salzkammer- guta finančno niso mogli privoščiti. Sicer so kot deputat dobivali nekaj soli, ki so jo v skrajni sili lahko prodali, kljub temu pa je na celotnem območju med prebivalstvom vladala velika revščina, zato so se rudarji večkrat silovito uprli. Število ljudi, ki so živeli 748 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. v zaprtem območju Salzkammerguta, se je neprestano poveče- valo in sčasoma »ni bilo več v naravnem sorazmerju« s številom živine, ki ga je bilo območje sposobno rediti. Tako kot je pred časom solna uprava z obema rokama vabila ljudi in jim ponujala ugodnosti, je bila nato prepričana, da so potrebne omejitve. 749 Zadeve so se začele urejati v času vladanja cesarja Ferdi- nanda III. (1608—1657) in njegovega naslednika Leopolda I., ki je dal natisniti novi libel. Kljub nekaterim omilitvam strogega režima je bilo območje še vedno izolirano pred ostalim svetom, s čimer naj bi bile poleg ostalega varovane njegove poslovne skrivnosti, prebivalstvu pa je bilo pod kaznijo prepovedano na svojih domovih gostiti tujce ali ponuditi pomoč eventualnim tujim pohodnikom. Plemstvo se do druge polovice 19. stoletja v Salzkammergutu ni smelo naseljevati. Za prehod prek Salz- kammerguta je bilo treba pridobiti posebno dovoljenje, ki ga je izdajal solni urad v Gmundu ali njegov namestnik v Hallstattu. V času avstrijskih nasledstvenih vojn v 18. stoletju se je začela počasna integracija Salzkammerguta v pravni in organizacijski sistem habsburške monarhije. 750 Anahronizem je bil odpravljen šele leta 1825. V notranjem Salzkammergutu je veljala splošna pravica gozdarjenja, zato je imelo območje v času priprav na izvedbo odkupa in regulacije služnosti svoj lastni gozdni zakon, ki je sto- pil v veljavo 26. avgusta 1802 in se je nekoliko razlikoval od pred tem veljavnih in tudi od tistega, ki začel veljati 14. marca 1782 za sosednji Innviertel. V svojih določilih je novejši patent razli- koval t. i. zunanje in notranje gozdove. Med prve je prišteval vse gozdove kameralnega gospostva Wildstein, ki je predstavljalo osrednji del Salzkammerguta, v drugi kategoriji pa so bili za- sebni gozdovi, rezervirani za potrebe pridobivanja soli (grofo- vsko gospostvo Ort, Kammer, Kogl, Schonstein, Wildenegg, St. Wolfgang in Mondsee). Razen splošne prepovedi prodaje lesa izven Salzkammerguta, tako lesa iz gozdov, ki so pripadali ka- 749 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 750 Kurz, Von der Grundherrschaft, str. 142—145. 160 161 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH meralni posesti, kakor tudi tistega iz zasebnih gozdov, je bilo treba upoštevati še druge predpise, ki so prebivalcem omejevali sekanje lesa. Voditi je bilo treba posebno evidenco presežkov, ki so jih imeli kmetje pri pripravljanju lesa za domače potrebe. Spremljati so morali sekanje in pot odkazanega in žigosanega lesa iz Salzkammerguta, prodajo vseh gozdnih produktov, seč- njo posebej dragocenih vrst drevja, kot so tisa, javor, brest, lipa, hrast, oreh v zasebnih gozdovih v okrajih znotraj Salzkammer- guta, natančno pa je bilo treba opazovati izkoriščanje pašnih služnosti in služnosti, ki so jih imeli kmetje v planinah. 751 Tistih potreb, ki so jih prebivalci lahko pokrili s produkti lastnih ze- mljišč ali pa so jih potrebovali za opravljanje svoje obrti, niso šteli med servitutne potrebe. Po določilih dvornega dekreta z dne 9. maja 1829 služnostni upravičenci niso mogli zahtevati pravice do gradbenega lesa ali lesa za popravilo za novozgrajene stavbe ali za novodograjene dele stavb. Za pridobivanje gradbe- nega lesa so se interesenti prijavljali na posebne poletne razpise ali pa so jim gozdarji odkazali drevje za posek na posebno pro- šnjo in po ogledu gradnje, ki so jo želeli narediti. Gozdarskemu personalu so plačali zmerno vsoto le za odkaz drevja. Gradbeni red za Salzkammergut iz leta 1802 je predpisal gradnjo stanovanjskih in gospodarskih poslopij iz opeke, leta 1830 pa je bil tak red z istimi zahtevami izdan za celotno Gor- njo Avstrijo. Pričakovali so, da se bodo potrebe po gradbenem lesu na osnovi teh predpisov zmanjšale. Služnostni upravičenci pa so od tedaj raje kot les slabše kakovosti uporabljali kakovo- stnejši stavbni les, zato se je njegova poraba kljub poskusom omejevanja povečala. Poleg tega so si nekateri kmetje privoščili tudi olepševanje svojih hiš »z različnimi nepotrebnimi lesenimi deli«, zato je nova odredba dovoljevala uporabo lesa izključno za popravila poslopij. 752 Višino dajatve za les so morali kontrolirati in preračunavati vsakih 10 let, s čimer bi zaradi spreminjanja razmer na trgu la- 751 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 752 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. stnikom gozdnih parcel s služnostnimi pravicami preprečili po- ceni razprodajo lesa ali previsoko postavljeno ceno za les. Nekdaj so lahko prebivalci v Salzkammergutu, ne le tisti, ki so bivali na kameralnih posestvih, temveč tudi tisti, ki so živeli v trgih v Salzkammergutu, sekali les za svoje potrebe (za kur- javo, gradnje in druge domače potrebe) v kameralnih gozdovih brezplačno. T udi za ta les so morali prositi na razpisih; tak način oddaje lesa je veljal do leta 1806, nato pa je bilo treba les plačati. Cena lesa je naraščala, plačila so bili oproščeni le delavci v ru- dnikih soli (solinarji). V letu 1822 je bila cena za les že tako vi- soka, da so se prebivalci začeli pritoževati, po letih brezuspešnih pritožb pa je leta 1844 uprava okraja Traun končno reagirala. Z odredbo finančnega ministrstva in po dogovoru z upravo solnih rudnikov je bila cena za les za potrebe prebivalstva iz kameral- nih gozdov v distriktih Goisern, Ischl in Ebensee ne glede na ju- risdikcijo določena na tri krajcarje za klaftro, podobno določilo z enako višino plačila pa je veljalo tudi za okrožja Obertraum, Hallstatt in Gosau. Z ukrepom so nameravali nekoliko zmanj- šati revščino, ki je vladala med prebivalstvom. 753 Ponekod je bil režim drugačen in so kmetje plačevali pavšalno vsoto en krajcar od vsake hiše in za vsako odkazano klaftro lesa za posek. Tudi za pripravljanje stelje in pašo živine so morali prebi- valci dobiti posebno dovoljenje. Čeprav je zakon o gozdnih kul- turah prepovedoval pravico žetja trave, je bila ta v Salzkammer- gutu dokaj pogosta. Grabljenje listja je bilo brezplačno. Gozdna uprava Gmunden je za koriščenje pravice po predhodni prošnji izdajala posebna letna dovoljenja, ki jih je podpisoval nadrejeni organ. Solna uprava pa je proti plačilu izdajala dovoljenja za na- biranje zelišč in kopanje peska v erarnih gozdovih, za kar je bilo treba plačati določeno dajatev. Nekateri so pasli tudi v planinah, tudi tam pa so imeli pa- šniki različen lastniški status. Pravila planinske paše so določala število glav in vrsto živali, ki jo je smel posameznik odpeljati na gorski pašnik. Ponekod so smeli v planinah pasti tudi male 753 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 162 163 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH živali, kot so telice, ovce in koze, njihova paša pa je bila brez- plačna. Posebej je bilo določeno, ali sme posamezni upravičenec svojo živino pasti le na tistih visokogorskih pašnikih, ki so pri- padala bližje ležečemu zemljiškemu gospodu, ali je bilo dovo- ljeno pašno območje večje in je smel svojo živino pasti tudi na pašnikih in v gozdovih sosednjega zemljiškega gospoda. Z 11. marcem 1837 je začela veljati odredba višjega solnega urada, po kateri je bilo treba v dogovoru s kmeti ugotoviti potrebo kmeč- kih gospodarstev po paši živine. Solna uprava je morala določiti visokogorske pašnike, kje in kdaj je paša dovoljena, čas, ko naj bi kmetje živino odpeljali domov na prezimovanje, ter dajatev, ki so jo morali služnostni upravičenci plačati za visokogorsko pašo. Plačevali so dajatev v višini 3 krajcarjev na glavo velike ži- vali in 1 ½ krajcarja za malo žival. Odredba je med služnostnimi upravičenci povzročila veliko neodobravanja. 754 Visokogorska paša je bila večinoma skupna. Na 289 na- tančno določenih planinskih skupnih pašnikih Salzkammerguta so ob pravici paše poznali tudi pravico rože. Pravica je bila vpi- sana v urbarje solnega zemljiškega gospostva Wildenstein, od koder so jo prepisali v zemljiško knjigo. Delno je bila pravica dednopravna, delno pa prosta oz. svobodna, kar pomeni, da je s smrtjo posestnika ugasnila. Po gozdnem redu za Salzkammergut z dne 26. avgusta 1802 novih lastništev in novih pašnih pravic niso smeli več podeljevati, vendar se je vedno pogosteje dogajalo, da so pravice prehajale od enega na drugega posestnika za precejšnjo vsoto denarja. 754 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. ISTRA V Istri so bila največji problem lastniška razmerja. Zaradi nekoliko drugačnega zgodovinskega razvoja je bilo tam veliko skupnih zemljišč. Čeprav regulacija služnosti prvenstveno ni bila namenjena reševanju zagat in sporov na skupnih zemlji- ščih, so se v Istri tovrstni problemi množično vpletali v proces odkupa služnosti. Za zemljišča v lasti skupnosti je morala srenja plačevati davek, dominikalno gospostvo pa je imelo le koncesijo pobiranja pristojbine. Ločevanje med zemljišči naj zatorej ne bi predstavljalo posebnih težav. Težava pa je bila, ker podložniki niso razlikovali med služnostno pravico in lastništvom 755 in so se tako vedli tudi v odnosu do lastništva, rabe in vzdrževanja zemljiških površin. Ker je v Istri prevladovala živinoreja, je bilo pašniških po- vršin premalo, čeprav so pašniki skupaj z nizkim in visokim goz- dom zajemali okoli 70 % kultiviranih zemljišč. Zaradi čezmerne sečnje v gozdovih je tudi na višje ležečih območjih nastajal nizki gozd, s sekanjem grmovja na pašnikih pa so delno z drevjem porasli pašniki vedno pogosteje prehajali v kategorijo golih pa- šnikov. 755 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851: »… Bei den Gemeindegründen unterschied der Unterthan nicht zwischen dem Eigenthum und Servituten …« 164 165 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Lastniška struktura v visokem gozdu, ki je pokrival 5 ¾ % zemljiške površine, nizkem gozdu z 20 ¾ % površine in pašniki s 43 % površine je bila zelo neugodna. Del visokega gozda je bil v lasti petih gospostev in erarja in vsem je bilo jasno, da so jih smeli uživati le njihovi lastniki, ki so jih tudi vzdrževali. V Istri so prebivalci les že od nekdaj sekali tudi za potrebe gradenj in ladjedelništva ter z ladijskim lesom zalagali beneško mornariško floto, v času priprave gradiva za servitutno zakonodajo pa so se kazale tudi potrebe po vzdrževanju ladijske flote na vzhodni obali (vzhodne flote). Nekateri gozdovi v Istri so bili do leta 1819 razglašeni za rezervatne gozdove, les, pridobljen v takih gozdo- vih, pa naj bi v prvi vrsti služil za potrebe cesarske mornarice in ladjedelništva. Kasneje so bili ti gozdovi vrnjeni lastnikom v polno uporabo. 756 V deželi so obstajale gozdne služnosti, pašne služnosti, pravica do stelje, prehoda tujega zemljišča, zajemanja vode, na- biranja želoda, žetja trave v gozdu, pravica ptičarjenja (lovljenja ptičev), nabiranja gozdnega jagodičja in hrastovine (Korkholz), pravica zganjanja živine v senco, gonjenja živine do morja, ko- panja peska in lomljenja kamenja, pravica sajenja dreves in trte na tujem zemljišču in poraba za lastne potrebe in pravica do nabiranja zelišč. Pravica drvarjenja (Holzungsrecht) je zajemala pripravlja- nje lesa v gozdovih domačega ali tujega gospostva, lahko pa je bila določena ali nedoločena. Če je bila določena, so količino določili v količini (lesa) in lesne sorte, pa tudi v številu voženj lesa iz gozda ali v številu tovorov, ki so ga upravičenci nesli iz gozda. Količinska omejitev je bila lahko določena s ceno za pri- pravo lesa ali pa je omejitev predstavljalo določilo, da si je smel upravičenec pripravljati les le za potrebe domačega gospodinj- stva oz. kmetije. Služnostni upravičenci so si v gozdu smeli na- birati odpadlo vejevje, beli les, 757 pobirati les po večjih neurjih 756 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 757 Označba se ne nanaša na barvo lesa, dandanes pa termin predstavlja »terminološko godljo«. Z njim ponekod označujejo smrekov in jelov les; več glej Torelli, Beli les in beli lesovi, str. 18. (čiščenje) ali sicer pobirati ostanke odmrlih dreves, pripravljati kole za vinsko trto itd. Kot gozdna služnost je bila lahko tukaj- šnjim servitutnim upravičencem priznana tudi pravica do kuha- nja oglja ali žganja apna in pepelike. Pravica do paše je zajemala pravico podložnikov do paše neomejenega števila goveje živine, prašičev in koz na gospoščinskem zemljišču. Pravico do stelje so morali ponekod plačevati, drugod pa so jo služnostni upravičenci smeli uživati brezplačno. Po ocenah strokovnjakov je koriščenje pripadajočih servitutov vedno za 1/10 presegalo povprečni letni prihodek kmetije, ki ji je služnost pripadala. 758 Predvsem v goz- dovih, kjer so upravičenci z dovoljenjem ali brez njega poleg pri- pravljanja lesa pasli živino, so pogosto napravili veliko škode tako s prekomernim sekanjem dreves, pripravljanjem stelje ali nabira- njem gozdnih sadežev. Bistveno bolj pogosto pa so služnosti pre- komerno izkoriščali v primerih, ko so bile te neomejene. Johann Vessel je opozoril, da je treba še posebej natančno preučiti tudi služnosti, ki so jih nekateri imeli na morju. 759 Določitev vrednosti služnostne pravice, ki je v vseh deželah predstavljala enega ključnih problemov pri njihovi regulaciji, je tudi v Istri razvnemala strasti. Vendar je splošno obveljalo, da je bila služnost vredna manj, kolikor bolj je bilo služnostno ze- mljišče oddaljeno od doma služnostnega upravičenca. Vrednost služnosti se je veliko bolj povečala, če je služnostnemu upra- vičencu uspelo dokazati, da služnost uživa daljše obdobje. Ne- koliko manj je bilo pomembno tudi, v katerem letnem času so smeli služnostni upravičenci koristiti svojo pravico, saj je bil ta lahko predpisan, vendar ga upravičenci do služnosti ponavadi niso upoštevali. Vrednost služnosti je bilo po mnenju strokov- njakov treba oceniti tako, da bi v pretres vzeli predmet servi- tuta, vrsto, količino in kraj koriščenja služnosti, pomemben fak- tor odločanja bi naj predstavljalo tudi obdobje, ko je služnostni upravičenec posedoval pravico, ter dejstvo, ali je služnost redno izkoriščal ali ne, iz obveznega odkupa pa izvzeti tiste pravice, ki 758 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851. 759 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851. 166 167 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH so služile le »luksusu in lagodnosti«. Za določitev odškodnine naj bi bila pri odkupu služnosti merodajna vrednost kmetije, ki ji je služnost pripadala, pa tudi njena obdelanost in urejenost, ki je višala njeno vrednost. Predvsem pa bi bilo treba ob regu- laciji upoštevati dejstvo, da so nekatera območja v Istri nekdaj spadala v okvir Beneške republike, zato so med posameznimi predeli obstajale nekatere bistvene razlike. Okrožni komisarji bi zato morali te razmere še dodatno popisati in preučiti, ob pri- merjavi z ostalimi deli monarhije pa naj bi bil nedodelan pred- vsem status mest in njihove pravice v primerjavi z zemljiškim gospostvom. 760 760 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851. KOROŠKA Gozdni red za Koroško, ki je bil osnova ureditve in rav- nanj v gozdovih na Koroškem pred regulacijo servitutov, je bil izdan leta 1745, gozdni zakon pa leta 1759. Zakoni, ki sta jih v letih 1765—1767 podpisala Marija Terezija in njen sin Jožef, so vse nelastniške gozdove, v katerih so si kmetje pripravljali les ali pasli, poimenovali servitutni gozdovi. V času, ko je les postajal zanimiva tržna surovina, je bilo sprejetih več patentov in drugih dvornih zakonskih določil, ki pa se jih v praksi očitno niso naj- bolj držali, saj so se določila v njih večkrat ponavljala. Gozdovi na Koroškem so lastniško, kot v drugih deželah habsburške monarhije, pripadali erarju ali pa so bili v zasebni lasti. 761 Mnogi med njimi so bili rezervirani za potrebe rudni- kov in industrijskih obratov. Po umiku francoske vojske, ki je Zgornjo Koroško od 1809 do 1813 vključila v Ilirske province, je začelo ponovno delovati rudarsko sodišče v Celovcu, ki je upravljalo tudi s tamkajšnjimi gozdovi. 762 Erarni gozdovi v oko- lici Pliberka so prešli pod upravo in koriščenje zgornje koroške rudarske uprave maja 1835, v njenem imenu pa je z gozdovi 761 Na Koroškem je leta 1863 70.000 oralov gozdov pripadalo erarju; glej Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 86. 762 Ertl, Heiligenblut, str. 279. 168 169 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH gospodarila posebna komisija za upravljanje gozdov in od leta 1842 višji rudarski urad s sedežem v Celovcu. Na območju Pli- berka si je poleg rudarske družbe gozd, ki je bil še leta 1749 in- tegriran del bamberškega gospostva in kot tak v upravi bamber- škega graščinskega urada Beljak, lastil tudi Bancal Aerar, ki ga je kot državno gospostvo Arnoldstein upravljal v imenu države. Obremenjen je bil z 20-% kontribucijo, dovoljeval pa je pridobi- vanje lesa za potrebe rudarske družbe. Nekateri pašniki so ostali v rektifikacijskih aktih pa tudi v zemljiški knjigi še vedno vpisani kot lastnina gospostva Beljak. 763 Koroški gozdovi so bili večinoma stari, obseg gozdov, za- raslih v novejšem času, pa je bil zanemarljiv. Zaradi povečanih potreb po lesu so bili gozdovi vedno bolj razredčeni, ker pa so bili od upravnih uradov praviloma precej oddaljeni, je bil nadzor nad dogajanjem zelo težak. Za upravljanje gozdov je bilo moteče tudi prehajanje služnostnih pravic od enega na drugega upra- vičenca, prav tako pa so upravljanje in načrtno gospodarjenje motili status rezervatnih gozdov in zaščitena drevesa. Kljub temu da je bila na Koroškem velika večina gozdov obremenjena s služnostmi, je bilo nekaj takih, ki so bili servitu- tov prosti. Običajno so pripadali posameznim hišam oz. hubam, z njimi pa si je bil vsaj del hub z lastnim gozdom (Hubenfor- ste) in lastnimi visokogorskimi pašniki sposoben sam zagotoviti potrebno količino lesa in krme za živino. Tu in tam so imele posamezne kmetije v popolnem užitku tudi dele občinskega ali soseskinega gozda, ki je v praksi predstavljal skoraj lastniški od- nos. Gozdne in pašne služnosti ter pravica do stelje so obstajale tudi na zemljiščih, ki so bila v lasti kmetov samih. Na njih so imeli pravico služnosti navadno kajžarji, pravica pa je med dru- gim izpričano obstajala v okrajih Jezersko in Fürbach der Sall. Upravičenost servituta je bila ponavadi omejena na določen gozd ali pašnik, mejo pa so predstavljale parcelne meje, npr. pot ob zemljišču. 764 Poročil, da bi prebivalci les sekali prek svojih potreb in za prodajo, je bilo na Koroškem malo. Z lesno trgovino so se de- jansko ukvarjali le redki. V lastnih gozdovih so si kmetje obi- čajno pripravljali les za kurjavo in nastilj za živino, sekali pa so v glavnem prebiralno. Močnejši gradbeni les in les za razrez na žagah so običajno poiskali v občinskih oz. gozdovih s skupnim 763 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 764 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. Elaborat o služnostnih pravicah za Koroško (SI ARS, AS 47, fasc. 402, Presidialni akti, 1851) 170 171 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH lastništvom, kjer so lahko sekali les vseh vrst. Kmetijam, ki so imele lastni gozd, les za kurjavo in nastilj iz skupnih gozdov ni pripadal, temveč so lahko pridobivali les za gradnje in popravila mostov in cerkvenih objektov ter objektov za zaščito pred vodo. 765 Pravica do lesa je na Koroškem zajemala pravico do lesa za razrez na žagi, do lesa za pripravljanje cepanic, do lesa za kurjavo, gradnje in popravila (prekrivanje streh na stanovanj- skih in gospodarskih poslopjih), pravico do lesa, ki ga je za svoje funkcioniranje potrebovala kmetija (različna popravila kmečkih orodij), pravico do nabiralnega lesa in lesa za luč (običajno tr- ske, kot je bilo to v Velikovcu) ter lesa za ograjevanje. Količina služnostnega lesa za razsvetljavo (Zaunholz, Lichtholz) na Ko- roškem ni bila omembe vredna, saj so prebivalci lahko skoraj vsako trsko, ki je odletela pri sekanju kateregakoli lesa, upora- bili za osvetljevanje. Podobno je veljalo za les za ograjevanje, ker je bilo za ograje mogoče porabiti tudi odpadli les po sekanju ali žaganju. Po splošnem mnenju pa je bilo treba uporabo lesa za osvetljevanje čim bolj omejevati, saj je bilo kurjenje lesa za osvetljevanje glede na policijska poročila velikokrat vzrok za požare. Brez kakršnihkoli dovolilnih pisem je ob ustnem dogo- voru, plačilu dajatve in odkazu dreves za posek obstajalo tudi sekanje merkantilnega lesa (lesa za prodajo v lastni režiji), ki so ga prodajali za kurjavo in za razrez v Italijo. 766 Ponekod so smeli sekati les le najbolj revni prebivalci. Tisti brez služnostnih pravic so morali les kupovati, brezplačno pa so ga lahko dobivali le iz občinskih ali gozdov v lasti soseske, ki so ji pripadali. Nadzor višjih gozdarjev so občine zavračale. Ne glede na to, ali so služnostni upravičenci služnosti uži- vali brezplačno ali pa so za njeno koriščenje plačevali neznatno dajatev, so h koriščenju skupnih služnosti ponavadi spadale do- ločene obveznosti za vse služnostne upravičence, posameznike, občine, soseske, pa tudi gospostva. Vsako leto so za vzdrževanje šol, župnišč, cerkva in lokalij morali oddati del pripravljenega 765 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 766 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. lesa in odstopiti pašni prostor. Obveznost je izhajala iz patro- natske in sodne (Vogtei) pravice. 767 Kjer je bila količina služnostnega lesa določena, je bila iz- ražena v najrazličnejših merah. V Velikovcu ali Sv. Andreju so jo zapisovali v klaftrah ali številu dreves, ki so jih smeli upravi- čenci posekati, drugod so upravičencem odkazovali dele gozda, kjer so smeli posekati in odpeljati potrebno količino lesa (npr. Grades in Metznitzthal). Ponekod so les za posek za domače potrebe odkazovali (Wolfsberg). Kmetje so morali svoje potrebe po lesu najprej dokazati, na podlagi tega pa so lahko zahtevali dovoljenje za posek. Pogosto služnostni upravičenci na odkaz lesa niso čakali, temveč so drevesa sekali po lastni presoji. V ne- katerih krajih odkazovanje ali prijava sekanja ni bila v navadi, kot npr. v Willstattu, kjer očitno tudi nadzor ni bil ustrezen, saj so lastniki sekanje v gozdu občasno »samo opazili«. Služnostni upravičenci večkrat niso bili pripravljeni upoštevati priporočil o času sečnje. Les za svojo kmetijo so kmetje na Koroškem praviloma dobivali brezplačno, na Zgornjem Koroškem pa je bila to kar običajna praksa. Nekateri so morali plačevati manjšo vsoto de- narja ali pa so bili služnostni upravičenci z lastnikom zemljišča dogovorjeni za naturalno dajatev (npr. v Wolfsbergu za hlod le- tno 6 maslov ovsa). Dajatev so po posameznih predelih dežele različno imenovali. Zanjo so se pojavljali izrazi Stock ali Forst- zins, Forst ali Dechaneyhaber. Včasih je imelo plačilo služnostne pravice obliko male pravde, plačljive v jajcih ali klobasah, na- mesto plačila pa so lahko pravico do koriščenja servituta plačali tudi v obliki opravljenega dela, kot npr. v Podjuni na gospostvu Sonneg, kjer so morali upravičenci za les gospostvu pripravljati les za skodle, ga cepiti in prinesti v grad. Na državnem gospo- stvu Osoje so morali tisti, ki so si pripravljali les, ob tem nabirati seme in ga sproti zakopavati v zemljo, da bi preprečili golose- ke. 768 767 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 768 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 172 173 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Les so iz gozdov ponavadi vlačili, za kar so plačevali po- sebno dajatev, ki pa jo je dvorna pisarna 9. junija 1826 prepo- vedala. Dajatev je v plibeških gozdovih montanske (rudarske) družbe letno prinašala prek 300 goldinarjev. Servitutna pravica za grabljenje listja za steljo je bila obi- čajno združena s pravico do lesa, čeprav to ni bil pogoj. Njena razširjenost in izraba sta bili različni, pojavljali pa sta se v različ- nih oblikah in kombinacijah. V Möllthalu, Oberlavanthalu - Zgornji Labotski dolini, Mauthenu, torej večinoma na Zgornjem Koroškem, je obstajala pravica do kopičenja različnih materialov, t. i. Tassen. Kopica je bila vedno narejena v služnostnem gozdu ali tistem njegovem predelu, kjer je bilo sekanje služnostnim upravičencem do- voljeno in odkazano. Predvsem pravica do stelje je poleg gra- bljenja nastilja predvidela tudi pravico do njenega skladiščenja (Tassen). Število voženj nastilja ali število klafter lesa, ki so ga služnostni upravičenci smeli kopičiti v služnostnem gozdu, je bilo le redkokje natančno določeno (npr. Velikovec). Tudi višina dajatve za tovrstne služnosti ponavadi ni bila določena, služno- stni upravičenci pa so jo plačevali kot malo pravdo v denarni ali naturalni obliki. 769 Kmetovanje na Koroškem do srede 19. stoletja brez pa- šnih služnosti skoraj ni bilo možno. Pašne servitutne pravice so lahko pripadale posameznikom, celotni vasi ali soseski ali celo več vasem skupaj. Delile so se v pravico do gozdne paše, pri ka- teri so upravičenci živino pripeljali na pašo v gospoščinski ali rudniški gozd, tam pa je ob varstvu pastirjev velikokrat osta- jala v ogradah ali brez tudi čez noč, 770 pašo v planinskih gozdo- vih, pravo planinsko pašo, pravico do rože (Blumbesuch), nato še zgodnjo spomladansko in pozno jesensko pašo, strniščno in 769 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 770 Puščanje živine na pašo v gozd brez pastirja je bilo na Koroškem še pred drugo svetovno vojno običajno. Živina je lahko zašla tudi precej daleč, zato je bila molža krav, ki jih je bilo treba v gozdu najprej najti, precej težka in zamudna, za iskalca pa tudi stresna. Dokler so krave dojili trikrat na dan, se je iskanje lahko v enem dnevu večkrat ponovilo. Glej Makarovič, Korte in Korčani, str. 133, 134. prašno pašo in skupno pašo. Na služnostnih zemljiščih so lahko pasli vole, krave, konje, ovce in teleta, dogovoriti pa so se morali, na katerih pašniških parcelah, katere hube so mejile na služno- stne pašniške parcele in v katerem letnem času so lahko pasli. Ponekod so smeli pasti tudi konje, ovce, svinje in koze. Slednje so predvsem v mladih gozdnih nasadih povzročale veliko škode, zato so pastirjem ponavadi prepovedovali, da bi jih gonili tja na pašo. Posledično so jih najraje vodili na skalnata pasišča. Koze so redili predvsem v Mölltalu, kjer je njihovo število preseglo več tisoč glav. Znižanje njihovega števila, ki bi bilo zaradi škode, ki so jo povzročale pri paši, nujno, je bilo skoraj nemogoče, saj bi trg na to reagiral s povišanimi cenami. Pogoste tožbe zaradi paše koz običajno niso vodile do pametnih rešitev, saj so bile stranke v postopkih sosedje, ki velikokrat niso navajali dejstev in so pričakovali pomoč »od zgoraj«. 771 Spomladi in jeseni so drobnico (koze, včasih pa tudi ovce) najpogosteje pasli v bližini naselij in hiš na skupnih občinskih zemljiščih. Pravica je spadala med hišne servitute na občinski zemlji, z bližino domačih hlevov pa so se želeli izogniti snežnim padavinam. V obeh časovnih obdobjih je bila možnost snežnih padavin še dokaj velika, zato je predvsem tam, kjer so se živali pasle v dežju oz. moči ali kmalu po njem, na zemljiščih nastajala velika škoda. 772 Podobno kot gozdne služnosti so tudi pašne obremenje- vale zemljišča z različnimi oblikami lastništva, tako domini- kalna, erarna, rudniška, kmečka in zemljišča v lasti različnih skupnosti, sosesk ali občin. Ponekod je bilo v veljavi, da v času služnostne paše lastnik s služnostmi obremenjenega zemljišča ni smel pasti na služnostnem zemljišču (Herrlach, Greifenburg, Mauthen, Oberdrauthal - Zgornja Dravska dolina). Zgodnjo pomladansko pašo so izvajali običajno do sv. Ur- bana 25. maja ali 11. junija, jesensko pa po sv. Jerneju 26. avgusta ali mali maši 8. septembra, posedovali pa so jo lahko posame- 771 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 772 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 174 175 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH zniki, celotne soseske oz. občine, pa tudi dominiji. Odgon ži- vine na spomladansko in jesensko pašo je bil vzrok za posebno poimenovanje pašnih površin, npr. zgodnji ali pozni pašniki, pa tudi lovrencovi ali jakobovi pašniki. Obstajala je tudi pravica do dvojne paše (Doppelweide). 773 Paša v dolini je ponekod trajala vso pomlad, poletje in jesen, drugod pa so pašnike koristili samo za spomladansko in jesensko pašo, torej v času, ko visokogor- ska paša ni bila možna. Tudi za to vrsto paše je veljala omejitev števila pasoče se živine. Podobno kot drugod je smel služnostni upravičenec na služnostnih zemljiščih pasti le lastno živino, ne pa tudi tuje. Za posamezno kmetijo je to pomenilo toliko glav živine, kot jo je bila kmetija sposobna prezimiti, določilo pa je bilo potrebno, ker so ponekod upravičenci k paši skušali prija- vljati tudi tujo živino. 774 Ponekod so dovoljevali pašo določenega števila glav tuje živine, za kar so običajno zaračunavali od 45 krajcarjev do 1 goldinarja plačila v denarju ali odškodnino kako drugače. Pašo tuje živine je moral dovoliti tudi lastnik zemljišča, dovoljenja pa so izdajali le, če je bilo krme najprej dovolj za do- mačo živino. Tudi pravila planinske paše so bila podobna kot drugod. Paša v visokogorju je običajno trajala od 15. junija do 8. sep- tembra (mali šmaren), plačilo za služnost pa ponavadi ni bilo natančno določeno ali pa je bilo majhno, npr. v Greifenbergu je letno znašalo 30 krajcarjev. Plačevali so ga v denarju, poimeno- vali pa Geldgabe ali Weidezins. Drugod so ga plačevali kot malo pravdo (Kleinrechte), npr. jajca, sir, klobase, včasih pa je bilo treba plačilo oddelati, npr. pri vzdrževanju in popravljanju ograj, kot je bila navada na območju Mauthena, Gurkthal - Krške doline in Wolfsberga. Nekatere občine so gospostvom, ki so za služnostna zemljišča morali plačevati davke, kljub temu da jih niso mogli uživati oz. koristiti, davke povrnile, kot je bil običaj v Zgornji La- botski dolini. Služnostna pravica je lahko pripadala tudi celotnim občinam ali soseskam, ki so nekdaj spadale pod druga zemljiška 773 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 774 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. gospostva, npr. v Möllthalu in Dravski dolini v erarnih in gozdo- vih rudarske družbe, ne glede na to, da slednji nikoli niso imeli kakršnekoli služnostne pogodbe ali podložnikov. 775 Pri planinski paši so živali večkrat zašle, se izgubile ali po- begnile, vzrok pa je bilo iskanje vode ali pa so se umaknile pred napadanjem insektov. Za izboljšanje rasti trav so služnostni upravičenci populili oz. iztrebljali plevel, grmovje in drevesa, ki so se začela zaraščati na pašnikih, pa so požigali. Pašniške povr- šine so povečevali s pripravljanjem rovtov tako, da so posekali ali požgali les, štorovje pa izkopali in odstranili. S tem so pove- čali skupne pašniške površine, a osiromašili gozd. Pravica paše na tujih zemljiščih, če je čredo na poti na visokogorski pašnik ujelo neurje ali sneženje, kljub oddaljenosti kmetij od planinskih pašnikov na Koroškem skoraj ni bila poznana. V primeru izpada večdnevne paše zaradi snega so oškodovanci zahtevali plačilo odškodnine. Omeniti je treba še posebno obliko izrabe pašne pravice, pri kateri so se lahko posamezniki ali cele soseske dogovorili in so svoja služnostna zemljišča za določen čas zamenjali z upravi- čenci do služnosti v drugi soseski. 776 Dokaj pogosta in običajna je bila na Koroškem pravica do vode. Pojavljala se je v najrazličnejših oblikah in kombinacijah ter je bila velikokrat neposredno vezana na drugo služnost, npr. pravico napajanja živine v vodnih zajetjih na tujem zemljišču med prehodom zemljišča na visokogorski pašnik. Pri napeljavi vode prek tujega zemljišča so ponavadi služnostni upravičenci prek tujih zemljišč postavljali lesene žlebove, po katerih je bila speljana voda. Služnost do napeljevanja vode je lahko obreme- nila tako gozdne, pašne pa tudi katere druge zemljiške površine. Pravica košnje oz. žetja trave (Messerservituten, tudi Mäs- serservituten) je bila pogosta na gozdnih jasah, kjer so smeli travo pokositi, porezati ali požeti služnostni upravičenci različ- nih kategorij. 775 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 776 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 176 177 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Poleg kmečkih služnostnih upravičencev so bili na Koro- škem veliki potrošniki lesa rudniški obrati in topilnice rude. Pred- nosti rudnikov pri pridobivanju lesa so tudi na Koroškem urejala določila Ferdinandovega rudarskega reda iz 1. maja 1553. Les je bil za rudnike in rudarje brezplačen. Plačati so morali le dajatev za odkazovanje. Rezervatne gozdove je rudnikom priznaval tudi gozdni red iz leta 1745, z nekaterimi omejitvami pa je bilo do- ločilo ponovno vpisano v gozdni patent z dne 24. aprila 1759. Da pravica do rezervatnih gozdov ni zastarala, sta jo potrdila še dvorna dekreta z dne 8. marca 1784 in 8. februarja 1804. Rezerva- tni gozdovi so obsegali znatne površine gozdov na Koroškem. 777 V rezervatnih gozdovih na Koroškem so glede na lastništvo ločevali dve vrsti služnosti. Prvi so bili servituti, ki so jih upra- vičenci imeli v gozdovih rudarske družbe, druge pa so upravi- čenci uživali v zasebnih gozdovih. Predvsem za prve so obstajali dokumenti, ki so imeli pravno moč in s katerimi so lahko upra- vičenci dokazovali pravico do potrebnega služnostnega lesa in vejevja za nastilj. Njihovo verodostojnost so poleg patentov z dne 15. marca 1632 in 22. decembra 1639 potrjevali vpisi v te- rezijanske zemljiške evidence, gozdni protokoli ter zapisniki za pripravo jožefinskih katastrskih map (Josephinische Flurenbu- chen) v letih 1765—1767. 778 Tudi na Koroškem so imeli rudniki razširjeno predpravico do lesa v zasebnih gozdovih. Lastninska pravica nad gozdom se s tem ni spremenila, spremenila se je le pravica prioritete rabe. Oblasti so pravice rudnikov do lesa zaščitile s posebnimi ukrepi. V rezervatnih gozdovih je kmetom les odkazovala rudarska družba in pri njej zaposleno gozdno osebje. Rudniške pravice so obstajale v vseh visokogorskih gozdovih in pašnikih Möllthala in Zgornje Dravske doline. Tako je imel erarni rudnik Raibet (Rabelj) pravico do lesa iz gozdov gospostva Tarvis (Trbiž), 779 potrebovali pa so ga za obratovanje rudnika in topilnice. 780 777 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 778 Imenovali so jih tudi »Lagenbucher«. 779 Do leta 1918 je spadal h Koroški. (Wikipedija, Trbiž/Tarviso), 13. 12. 2010. 780 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. Rudniški delavci, priseljeni iz drugih krajev, so imeli v goz- dovih podobne pravice kakor kmečki služnostni upravičenci, saj lastnih pridelovalnih površin niso imeli. Služnosti so jim bile ve- likokrat podeljene le ustno, brez dokazilnih listin. 781 V gozdovih so tudi pasli in si na gozdnih površinah uredili svoja bivališča. Rudarski urad v Celovcu je rudarjem in delavcem metalurških obratov prisojal po 2 klaftri lesa po osebi (2 Klafter per Mann), za kar so plačevali manjšo dajatev. Ker je bilo delavcev oz. ru- darjev vedno več, so ponekod na tuji zemlji nastajala cela »de- lavska« naselja. Kmetije rudarskih in industrijskih naseljencev so bile večinoma manjše, veliko je bilo kajžarskih. Služnostne površine so tako rekoč uzurpirali. Njihova prekomerna paša in drvarjenje, ki se je s prihajanjem vedno novih ljudi širilo in povečevalo, je gozdove vedno bolj uničevalo. Sekali so na ne- dovoljen način, s čimer so delali škodo, kradli les, si med sabo menjavali dodeljene jim parcele, zato je bilo urejanje sporov ne- prestano ponavljajoče se delo. Oblasti so jim omejevale količino lesa in jim za kurjenje dodeljevale za rudnike neuporaben les oz. les slabše kakovosti ter poizkušale pašo urejati z odkazovanjem prostora in omejevanjem števila glav pasoče se živine, vendar tudi odločnejše postopanje ni obrodilo sadov. Določila, po katerih so smeli kmetje izkoriščati gozd in pašnike za svoje potrebe, se tudi po sprejemu občega držav- nega zakonika leta 1811 niso spremenila. Manjšo spremembo je predstavljal le člen, ki je za koriščenje služnosti predpisoval plačevanje manjših denarnih vsot. V visokogorju na Koroškem so obstajali še gozdovi, kjer je bilo sekanje v celoti prepovedano, saj so služili kot zaščita pred snežnimi, zemeljskimi in kamnitimi plazovi, npr. v Mölltalu in občini Sobriach pa tudi drugje. Kljub prepovedi sekanja je bila paša v teh gozdovih dovoljena. 782 Predvsem v predelih, kjer so oglje odkupovali različni ru- darski in drugi industrijski obrati, je kot posebna služnost obsta- 781 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 782 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 178 179 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH jala pravica do kuhanja oglja. Za les za oglje je bilo treba plačevati dajatev od oglja (npr. v Mölltalu, Ferlahu in Oberlavanthalu), v nekaterih gozdovih pa je bilo sekanje lesa za oglje prepovedano. Pravica do kuhanja oglja je bila izjemoma celo brezplačna, npr. v gozdovih ob Belopeških jezerih. Tudi v nekaterih rudniških gozdovih je bilo kuhanje oglja dovoljeno, vendar so smeli prido- bljeno oglje porabiti le v svojih industrijskih obratih ali prodati le tistemu zemljiškemu gospostvu, ki je za kuhanje dalo svoj les in prostor. Ponekod omejitve prodaje ni bilo. 12. februarja 1804 je bila zaradi škode, ki je v gozdovih nastajala kot posledica se- kanja lesa za oglje, uzakonjena prepoved povečanja sekanja lesa za kuhanje oglja. MORAVSKA Služnosti na Moravskem so bile večinoma stare, zato se je vedenje in listinsko gradivo, ki naj bi jih dokazovalo, že davno izgubilo: » … zapisi v listinah, ki so na voljo, so nedoločljivi. Razmere (izvor) služnosti so potisnjene v sivo preteklost …« 783 Podelitev služnostne pravice je bila odvisna od volje posamezne gosposke, ki je z njimi skušala pomagati z dajatvami in tlako pre- komerno obremenjenim podložnikom. Čeprav je kmečke obve- znosti skušal regulirati robotni patent iz 7. septembra 1775, so mu tukajšnji zemljiški gospodje večinoma nasprotovali, saj so nekatere njegove določbe zmanjševale moč deželne gosposke in deželnih stanov. Raje so se ravnali po provizoričnem predpisu iz 28. junija 1776. Razrešitev služnosti z odkupom je prvič predla- gal gozdni red iz 23. novembra 1754 in ponovno lovski patent z dne 28. februarja 1786, ki pa je kljub predlaganemu odkupu ser- vitutov gosposkam nalagal obveznost, da revnim podložnikom dovolijo nabiranje lesa v najrazličnejših oblikah. 784 Lastniške razmere na zemljiščih so bile tudi na Moravskem zelo zapletene. Del nekdaj skupnih zemljišč je že prešel v za- 783 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: » … Denn die Ausdrücke der Urkunden, auf denen sei beruhen, sind sehr unbestimmt. Die Servitutsverhältnisse haben ihren Ursprung im grauen Altherthum …« 784 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 180 181 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH sebno last, še vedno pa je bilo veliko posesti v skupni lasti in v skupnem izkoriščanju. Služnosti so bile običajno trdno vezane na nepremičnino in zato pravice uživanja služnosti ni bilo mo- goče prenesti na drugo pravno osebo (npr. na drugo kmetijo). Ob pregledovanju pojavnih oblik gozdnih služnosti so strokov- njaki ugotavljali, da so nekateri podložniki določene služnosti odplačevali kar z delom, ki je preraslo v tlako. Zaradi prepleta- nja je bilo razlikovanje med različnimi vrstami služnosti izredno težko, ponekod celo nemogoče. Na Moravskem so prevladovale pašne služnosti, ki so jih lahko služnostni upravičenci koristili tudi v gozdovih in so bile kombinirane s pravicami do gozdarjenja. Podobno kot v ostalih delih monarhije je bila to pravica do zgodnje pomladanske in pozne jesenske paše na travnikih, pravica do strniščne in prašne paše, pravica do paše živine v hrastovem in bukovem gozdu (»ma- stenje« živali), pa tudi pravica do paše na robovih ribnikov, mlak in jezer. Gozdne služnosti so služnostnim upravičencem omogo- čale, da so v enem letu ali drugače določenem časovnem obdobju posekali odkazana drevesa oz. določeno količino lesa za potrebe svoje soseske (občine) ali posameznika. Šlo je za les za kurjavo, za gradnje in vzdrževanje stanovanjskih hiš, gospodarskih poslopij, mostov itd., pa tudi za pomoč tistim, ki so imeli nesrečo in so jim domačije pogorele. Poleg pravice do lesa so v gozdovih obstajale še pravica do nabiranja lesa, npr. sušic in po vetrolomu ali snego- lomu uničenega drevja, ter žetja trave v gozdu. Med druge oz. posebne pravice bi lahko na Moravskem šteli pravico na tujem zemljišču saditi drevje in ga nato tudi izkori- ščati, pravico do paše in nabiranja trstičja pri ribnikih, pravico do uporabe »začasno od vode osvobojenega« ribnika, 785 pravico do uporabe deljenih pašnikov ali njiv, npr. na enem delu do pravice do sena, na drugem pa pravico do otave, 786 ter pravico do kopanja ilovice in peska ali lomljenja kamenja na tujem zemljišču. 785 Presihajoči ribniki kakor naše Cerkniško jezero, saj ima Moravska tudi svoj kras; glej opombo št. 284. 786 » … Getheilte wiese oder Akerbenutzung (z. b. ein Theil auf das Heu, oder andere auf das Grummet … « Zelo obsežne so bile na vzhodu Moravske t. i. javorinske pravice (Jaworiner Rechte), katerih osnovo je predstavljala pra- vica do paše določenega števila ovac v določenem delu gozda. Služnostno zemljišče je bilo del alodialnega gospostva Wallach Meseritsch (Wallachisch Meseritsch, Valašské Meziříčí). Pra- vica do paše se je pojavljala v najrazličnejših oblikah. Nekateri upravičenci so pasli in plačevali nespremenljivo letno dajatev, ki je za pašo ene ovce na posestvu Sucha Dania znašala 4 krajcarje letno in vsako deseto ovco. Drugi so smeli pasti določeno število mlečne živine za plačilo 9 krajcarjev, spet nekateri so imeli pra- vico izsekavanja neuporabnega grmičevja, niso pa smeli sekati visokega, za gosposko uporabnega drevja. Nekateri so lahko s posebnim dovoljenjem proti plačilu določene dajatve pašno ze- mljišče spreminjali v njivsko površino. 787 Brezplačnih služnosti je bilo malo. Za uživanje brezplačnih služnosti so imeli upravičenci dokazila, nekateri pa so služnosti uživali brezplačno brez potrebnih dokazil. Pogosto se je dogajalo, da so servitutni upravičenci v gozd posegali kar sami in so sami izbrali, posekali in odpeljali les iz gozda, odkazov lesa za posek pa niso upoštevali. Ponekod je bila navada, da so lastniki gozdov sami posekali les za služnostne upravičence, ga pripravili in ga obdelanega izročili služnostnim upravičencem, ki so morali plačati za obdelavo lesa. V takšnem primeru služnostni upravičenci niso imeli vzroka za vstopanje v gozd. Predvsem pri gradbenem lesu je bila poraba zelo neraci- onalna, zato so se gospostva izogibala podaljševanju trajanja pravice. Z grabljenjem stelje v gozdovih so služnostni upravi- čenci siromašili gozdno podrast in delali veliko škode, vendar se ji marsikje niso mogli izogniti, saj je bil za kmeta in kmetijo pomemben tudi njivski gnoj, ki so ga pridelali z nastiljem. Mar- sikdo je imel pravico do izkopavanja štorov na posekah, zlasti na hribovitem območju pa so s tem naredili več škode kot koristi. Korenine so namreč zadrževale in vezale zemljino, če pa so što- 787 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 182 183 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH rovje izkopali, je zemljo ob večjih in močnejših nalivih spiralo in odnašalo v dolino, zemlja pa je pogosto plazila. Nekateri so imeli pravico do izcejanja smole, čeprav je bilo to zaradi poškodovanja dreves zelo škodljivo. Gozdu škodljivo je bilo tudi obsekavanje vej in obsmukavanje listja. Škodo so pov- zročale še črede domačih živali, ki so jih kmetje smeli voditi na pitanje (mastenje, prašičji žir in želod), saj so živali med drugim potacale in popasle tudi podrast. 788 Dokaj pogosti sta bili pravica do vode in pravica do ribo- lova, vendar sta se pojavljali v tako različnih oblikah, da je bilo težko govoriti o enem univerzalnem načinu ali postopku, po ka- terem bi te služnosti lahko odpravili. 789 Za Moravsko je v pregledanem gradivu ohranjen tudi po- pis nekaterih služnostnih pravic, iz katerega je razvidna velika obremenjenost zemljišč, na katerih so lahko služnostni upravi- čenci koristili svoje pravice. Pašne služnosti: 790 Služnostne Služnostna Služnostna Služnostni Čas površine pravica dajatev upravičenci Gospostvo 27 oralov Kralice na 1448 kv. Hani klafter jesenskih travnikov Gospostvo 3 orali 878 občina do sv. Holleschau kv. klafter Timnitz Johanni Gospostvo 2 orala druga košnja 8 goldinarjev kraj Trebitsch 1055 kv. na občinskem 35 krajcarjev Neudorf klafter travniku Kunschka Gospostvo N. košnja trave, občina Winschau paša Topole Gospostvo 16 oralov skupna paša Augezd 1270 kv. z občino klafter 788 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 789 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: » … Die Wasserbezugsrechte, so wie Fischerey hängen mit anderen Fragen zusammen und sind überhaupt so heterogener Natur, daβ sie füglich nicht mit anderen gemeinsamen … « 790 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. Služnostne Služnostna Služnostna Služnostni Čas površine pravica dajatev upravičenci Gospostvo 149 oralov skupna paša Klobank 1068 kv. gospostva klafter občin. in pašnikov in podložnikov 30 oralov 925 kv. klafter podložniških pašnikov Gospostvo skupna paša od sv. Lösch na twarovskih Venceslava pašnikih do sv. Jurija 791 Gospostvo Lomnitz paša na občinskih 109 mernikov pašnikih v žita, Raschau in 107 mernikov občinskih žita 792 gozdovih Gospostvo skupna paša Alt Preran in Dörnholz občin in Kirchstrtten gospostev Gospostvo skupna paša Zöltenberg občin na gospoščinskem zemljišču Gospostvo spomladanska do. sv. Prödlitz paša in Jurija ali skupna paša košnje po košnji Gospostvo 44 oralov skupna paša 70 mernikov gospostvo Przestawlk ovsa in 70 in občini kokoši Przestawlk gospostvu in Holleschau, Doborschitz vsi davki Gospostvo sporna dajatev za občina Schelletau pravica paše krave in kolonije Gospostvo skupna mlado in Swietlau paša jalovo govedo ter ovce Gospostvo paša ovac Alttitschein v gozdu Stari Jičin) 791 od 28. septembra do 23./24. aprila; 792 vrsta žita je nejasna; 184 185 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Služnostne Služnostna Služnostna Služnostni Čas površine pravica dajatev upravičenci Gospostvo 104 orali paša v 1 goldinar občina Aufsee 1179 kv. gozdu 15 krajcarjev Pollaitz klafter Gospostvo 6 1/3 orale paša goveda Hotzenplotz v gozdu Mühlenbergwald občina Gospostvo 10 oralov paša v gozdu 10 kajžarjev Karlsberg Namod po 2 kravi Gospostvo paša v 2 goldinarja občina Bullow gospoščinskem in 40 mernikov gozdu ovsa Gospostvo 2200 oralov prašna in paša Joslawitz strniščna paša, ovac Gospostvo skupna paša Krzizanau po robovih dveh ribnikov do vodne gladine Gospostvo paša 2-4 Lukow goved skupaj z gospoščinsko živino Gospostvo gospostvo pase Milovice na vseh podložniških poljih in pašnikih Gospostvo paša na ribnikih, občina Nicolsburg kadar so suhi Drosenhofen (Mikulov) Gospostvo paša na ribniku občina dokler voda Przestawlk Trschala Rihowitz pašnika ne poplavi Gospostvo 13 oralov paša na občina Miszlitz cerkvenem ribniku Socherl Gospostvo skupna paša Schebetau na pašnikih občine Knihitz Gospostvo dominikalni mastni Wicowitz pašniki davek 793 (kajžarji), vsi 4 krajcarje za mlado ovco, 6 krajcarjev za staro ovco 793 Schmalzzins. Služnostne Služnostna Služnostna Služnostni Čas površine pravica dajatev upravičenci Gospostvo 29 5/8 klafter 29 5/8 občina Alttitschein rezanega lesa mernikov ovsa Stranik Gospostvo 10 2/8 klafter 21 2/8 občina Alttitschein rezanega lesa mernikov ovsa Hostoschowitz Gospostvo gozd 70 hrastov občina Aufsee Dobrun za utrjevanje Neustadl mesta 794 Gospostvo potrebni les 149 mernikov občina Brunnow- za kurjavo, ovsa Slopna Chorinsky povprečno 36 klafter Pravica drvarjenja: 795 Služnostni Služnostna pravica dajatev upravičenec površina Občina Lomella 78 oralov gozda Okrnkla polovica letnega oves in pšenica donosa lesa Občina Wrbielitz gozd Hawrowka ves gradbeni les, Občina Hostialkow gospostvo Hostialkow listni nastilj, nabiralni les Babiški prebivalci in gospostvo Kl. vsak lastnik ¾ hube denarno plačilo Gärtler 796 iz Hradisch 14 klafter lesa, Probstwalda vsak gärtler 6 klafter lesa Občina Hertenowitz mestni pašnik les in paša za svoje dajatev za pašo potrebe Občina Kozlan gozd gospostva trajen užitek lesa letno plačilo in Neo Hwiezolitz lsekanje gradbenega lesa za samostan 6 občin gozd gospostva Kwassitz pravica do lesa, 94 goldinarjev 698 klafter 37 krajcarjev Prebivalci Oscka in gozd Lipovski na po en hlod in trame 2 goldinarja 20 Langka, 72 kmetov gospostvu Leipnik in deske v primeru krajcarjev kot in 33 Gärtlerjev požara prispevek za lovca ter 9 krajcarjev za hlod in 6 krajcarjev za rezani les 794 Število hrastov so po letu 1795 znižali na 35, razliko pa reluirali (pretvorili) v denarno plačilo 7 goldinarjev za en hrast, torej skupaj 245 goldinarjev. 795 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 796 Ponekod oznaka za socialni status. 186 187 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Služnostni upravičenec Služnostna površina pravica dajatev 11 občin gozd gospostva Lukatschowitz ena klaftra lesa za celo hubo, ¾ klaftre četrtinski hubi in hišarjem, hišam brez zemljišč ¼ klaftre Občini Petrunka in Postowitz gozd gospostva Lukatschowitz paša svinj v hrastovih in bukovih delih gozda, nabiranje lesa in nastilj občina gozd gospostva Landshut nabiralni les od sv. Mihaela do sv. Jurija 29 goldinarjev 45 krajcarjev osem občin gozd gospostva Lundenburg dvakrat toliko lesa, kot je vrednost 712 mernikov ovsa 15 občin gozd gospostva Napagedl les za kurjavo in gradbeni les, 1442 klafter oves ali denar Gospostvo Mährisch Neustadt podložniškemu mestu Loschitz prepuščen gozd 30 klafter borovcev in 300 taletjev? Občina Eisenberg zemljiška gosposka 300 klafter mehkega lesa 48 krajcarjev, 4 jelke v vrednosti 4 goldinarje 40 krajcarjev Podložniki gospostva gospostvo Nicolsburg les nizka denarna dajatev 11 občin gospostvo Ostrau nabiralni les, gradbeni les za občino Strany plačilo v ovsu kraj Otaslawitz gospostvo Prodlitz nabiralni les, grabljenje stelje, sekanje lesa dajatev v ovsu in pšenici Suzdol gospostvo Ptin pobiranje sušic Jeschkowitz gospostvo Ratschitz nabiranje lesa, stelja dva dni dela za steljo župnik v Knilmitzu gospostvo Schebetau les Frankstadt gospostvo Schönberg les za kurjavo in gradnje plačilo v delu 8 občin gospostvo Steinitz les za kurjavo 7 občin gospostvo Steinitz les za kurjavo oves Suchow gospostvo Steinitz nabiralni les oves kraj Boikowitz gospostvo Swietlau posek območja v gozdu Ochoza v širini 10° gosposka Kaminski gozd gradbeni les za pristavo Ober in Unterkhola gospoščinski gozd trdi in mehki les, gradbeni les za svojo porabo občini Toplozau in Cywan gospostvo Tobitschau les z izjemo hrastovine, nabiralni les 15 goldinarjev 5 krajcarjev 8 hribovskih vasi z 287 prebivalci gospostvo O. Wischau letno 354 kosov lesa za jaške plačevanje odkazovanja občina Bezdiekow gospostvo Ziodlowitz les plačilo Vodna pravica (Wasserrecht): 797 Služnostna pravica Gospostvo Aussee napeljava vode prek podložniških zemljišč do gradu in pivovarne Gospostvo Neuswiezdlitz napeljava vode skozi 7 hišnih vrtov Gospostvo Krsman napeljava vode prek gospoščinskega travnika do Niemschitzkega mlina za 15 goldinarjev Podatki, v pregledanem gradivu navedeni za ostale dežele habsburške monarhije, ne omogočajo podobnega prikaza. 797 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. Služnostni upravičenec Služnostna površina pravica dajatev 188 189 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH SALZBURG Na Salzburškem so kot služnosti pojmovali tiste pravice, ki so jih na tujih zemljiščih imeli posamezniki, podložniška zemlji- šča ali hiše in različne ustanove, ki so bile neločljivo povezane s sosesko, npr. šole, cerkve ali druge javne institucije, kot so ob- činske korporacije itd. Salzburški knezi so kot lastniki velikih gozdnih površin svojim podložnikom praviloma proti plačilu dovoljevali sekanje lesa v svojih gozdovih, grabljenje stelje, pašo, krčenje gozdnih površin itd. Pravice so potrjevali z izdajo dovolilnih listin, obi- čajno pa so bile vpisane v urbarje. Nekateri podložniki so imeli služnostne pravice tudi na tistih zemljiščih, ki so pripadala ba- varskemu kraljestvu, zato sta Salzburška in Kraljevina Bavarska leta 1823 sklenili konvencijo (dogovor, sporazum), v kateri je Bavarska to pravico tudi priznala. 798 Na Salzburškem so se kot služnosti oblikovale pravica poti, vožnje in gonjenja živine, pravica črpanja vode in napajanja ži- vine, paša živine, pravica drvarjenja, nabiranja sušic in dračja, pravica nabiranja želoda, pravica grabljenja listja, pravica lova, ribolova in lova na ptiče ter pravica lomljenja kamenja, kopanja 798 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. peska in žganja apna. Servitutni ali podobni odnosi so se obliko- vali med državo in podložniki ter med samostani sv. Petra, Non- nbergom, sv. Michaelom ter nekaterimi drugimi nekdanjimi manjšimi dominikalnimi gospostvi in njihovimi podložniki. V 15. in 16. stoletju so v času intenzivnega izkopavanja zlata in srebra oblikovali velike deželnoknežje rudarske rezervatne goz- dove, del pa so jih lahko izkoriščali solni rudniki. 799 Služnostni upravičenci so gozdarili v državnih in zasebnih gozdovih. T eh je bilo na Salzburškem več, saj so morale biti kme- tije zaradi velike odmaknjenosti samooskrbne in so zato morale imeti tudi lastne gozdove. Salzburški gozdni red je tako pravico poseka lesa za vzdrževanje cest, poti in mostov določil v zaseb- nih gozdovih. Služnostna paša je obstajala v obliki pravice rože (Blumensuch) in običajne paše na planinskih in ostalih pašnikih ter v gozdovih. Služnostni upravičenci so si smeli pripravljati nastilj za živino in žeti travo za krmo živine. Na Oetzu, v Alpah in Mahderju so smeli s požiganjem delati krčevine, čeprav je bilo to območje v pristojnosti rudarske in solinarske družbe. Pravica napeljevanja vode prek tujega zemljišča je bila pogosta, obre- menjevala pa je zlasti državne posesti. Na privatnih (zasebnih) zemljiščih je bilo teh služnosti malo. 800 Salzburška solna in rudarska družba je imela pravico do vseh presežkov posekanega lesa na erarnih in zasebnih zemlji- ščih. Na določenih privatnih/zasebnih zemljiščih je obstajala rezervatna pravica do posameznih vrst lesa, predvsem do ma- cesnovih dreves. Poleg tega je državna uprava dovoljevala na- biranje žira in izcejanje smole za terpentin, kopanje zdravilnih rastlin ter nabiranje špajke in gozdnih jagod, vendar je lahko za- segla zaslužek v korist gozdarske blagajne. Pravica do vode je zajemala vse potoke in reke. Pravico do prehoda prek tujega zemljišča za ljudi in živino, do zajemanja vode, do napajanja živine, lomljenja kamenja, kopanja peska in žganja apna so imeli za pravico zasebnega prava, pravica nabi- 799 Johann, Wald und Mensch, str. 177. 800 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. 190 191 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH ranja dračja in sušic po gozdovih pa je bila ponavadi le gesta milosti zemljiškega gospoda. Enako je veljalo tudi za pravico na- biranja želoda, čeprav so upravičenci ponavadi zanjo plačevali različne dajatve. Glede vodnih pravic, pravice do lova in ribo- lova so bili nekateri postopki regulacije v času priprave na od- kup služnosti že v teku. 801 801 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. SPODNJA AVSTRIJA Še do začetka 19. stoletja so bili hribi na Spodnjeavstrijskem porasli z gozdovi, v katerih so prebivalci neomejeno gozdarili in pasli. Pašne in gozdne služnosti so se pojavljale v najrazličnejših oblikah. Nekatere služnosti so upravičenci uživali brezplačno, druge pa so odplačevali v naturalni ali denarni obliki. Dajatve za služnosti so bile običajno nizke, ponavadi so jih poplačali z maslom (Schmalzgiebigkeit) in denarjem. Posebnost je bilo pla- čevanje odškodnine kot t. i. Alpendienstschmalz. Pri tem so slu- žnostni upravičenci za odškodnino poleg svoje pasli tudi živino lastnikov služnostnega zemljišča. 802 Les v gozdovih, oddaljenih od poti in naselij, je bil tako re- koč brez vrednosti, višjo ceno pa je dosegal les v bližini fužin. Zemljiški gospodje velikih gozdnih površin sami praktično niso izkoriščali, temveč so jih prepuščali v uživanje kmetom. Z ra- zvojem železarstva sta se pomen in vrednost gozdov povečala, ponekod so zato pašo živine v njih popolnoma prepovedali. Ker kmetje omejitev niso radi upoštevali, so zemljiški gospodje za vzpostavitev reda in nadzor zaposlovali gozdarski personal. Če- prav je ta včasih postopal grobo in na lastno pest, pri omejeva- nju izrabe gozda ni bil preveč uspešen. 803 802 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 803 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851: » … In den erwähnten 192 193 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Služnostni upravičenci so imeli v gozdovih pravico do lesa za kurjavo, gradbenega in ostalega, za gospodarjenje na svoji kmetiji potrebnega lesa. Ponekod so med gozdne služnosti šteli tudi gozdno pašo. Poleg gozdarjenja in paše so si smeli kmetje v gozdovih pripravljati nastilj za živino, ki je bil lahko različen glede na material, ki jim je bil dostopen. Razlikovali so pravico do listja, nasekanega drobnejšega vejevja z iglicami in pravico do podrasti, ki so jo pograbili po tleh in uporabili za steljo (Bo- denstreu). Ena od oblik služnosti, ki so jo poznali na Spodnjeavstrij- skem, je bila pravica do žetja trave v gozdu in lokah, t. j. bolj mokrih travnikih, ponavadi ob rekah, jezerih ali ribnikih, kjer so rasla tudi posamezna gozdna drevesa. Na državnem posestvu Waidhofen ob Ybbsu, ki mu je pripadalo 18.000 oralov gozda in planin v hribovju ob štajerski meji, so kmetje imeli v rokah sodbo, ki jim je dovoljevala neomejeno visokogorsko pašo na določenem delu gozda, prav tako pa so smeli neomejeno grabiti listje za nastilj in žeti travo. 804 V nizkih gozdovih so poleg omenjenih obstajale še neka- tere druge pravice, ki so jih imenovali Pfeningrecht, verjetno zaradi načina in višine plačila za pravico, kot je nabiranje od- padlega in suhega lesa, nabiranje raznih gozdnih sadežev, zelišč ipd. Fevdalci so pravico podeljevali najrevnejšim prebivalcem, kar je določal gozdni patent iz leta 1813 in za podeljeno služnost predpisal izdajo dovolilnega pisma. Pravica je bila omejena na dva dni, služnostni upravičenci pa ob pobiranju vejevja in lesnih ostankov ter lomljenju kamenja niso smeli nositi sekir ali za se- kanje uporabnega orodja. Pravica paše je bila omejena na govedo, krave, jalovo živino in teleta, pasli pa so tako v visokogorju, na srednjih planinah in po nižjih hribovitih predelih dežele. Paša volov (in ostalih ka- stratov) je bila prepovedana. Leta 1813 sprejeti patent je iz pra- Gebirgsforsten werden die weideservitute im Widerspruche mit dem Waldpatente vom Jahre 1813 ohne Ausscheidung der junge Maise, wo das Vieh die beste Nahrung findet, ausgeübt …« 804 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. vice paše v gozdovih posebej izključeval tiste izkrčene gozdne površine, ki so bile zasejane s koruzo, saj je živina rada popasla mlado koruzo, s katero si je obogatila svoj jedilnik. Ob pašnih površinah so si servitutni upravičenci smeli postavljati planin- ske koče ter hleve za živino (roža). Skrbeti so morali za vzdr- ževanje gorskih pašnikov, pri čemer so imeli vedno pred očmi najprej zdravje svoje živine. Ker so na pašo v gospoščinske goz- dove gonili poleg svoje tudi tujo živino, so ponavadi pasli več glav, kakor so je zmogli prezimiti na svojih posestvih. Ker je bilo pasoče se živine preveč, je ta pogosto objedala mlada drevesa na obronkih, kjer je pašnik prehajal v gozd. In čeprav so se vsi zavedali, da bi bilo treba preprečiti puščanje živine na pašo v gozdove, so se prepovedi gozdne paše povsod izogibali, saj so se zavedali, da bi služnostni upravičenci ukinitev paše v gozdovih razumeli kot omejevanje izkoriščanja služnostne pravice. 805 Pašne služnosti so se pojavljale v različnih oblikah. Lahko so bile vezane na posamezno hišo oz. kmetijo in so bile vpisane v zemljiško knjigo, lahko so bile vezane na sosesko in jih je smela izkoriščati celotna kmečka občina. Ponekod so imele celotne soseske pravico do napeljave vode prek tujega zemljišča. Na nekaterih območjih je bilo ve- liko rovtov in lazov, za katere je bilo težko najti pravo rešitev, saj so jih »na najbolj neverjetnih krajih« pred mnogimi leti izkrčili podložniki in kultivirali pustote, za svoje pravice pa so imeli vsa potrebna dovoljenja in dokazila. 806 805 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 806 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 194 195 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH ŠLEZIJA Servituti v Šleziji so sloneli na urbarialnih vpisih in določ- bah šlezijskega glavnega zakona z dne 6. julija 1771, po katerem je bila v sklop neplačljivih služnostnih pravic zajeta tudi pravica do lesa za šole, cerkve, župnije in lokalije. Pripadala jim je po določilih v ustanovnih listinah in pismih. Zaradi različnih načinov uživanja tuje lastnine je bilo treba pred regulacijo služnosti njihov pravni status natančno preveriti. Med služnostjo in protiuslugo so obstajale razlike glede možno- sti preklica, čeprav je moral biti status užitka natančno uteme- ljen. Enako utemeljena je morala biti tudi razlika med lastno služnostjo in prekarijem. 807 Osebne služnosti so bile enako kot po ostalih delih države odpravljene brez odškodnine s patentom o odpravi fevdalnih vezi, zemljiški servituti pa so kmetom lahko pripadali kot posa- meznikom ali kot pripadnikom določene soseske. Zaradi pravic, ki so jih uživali že dolga leta, so si imetniki služnostnih pravic poleg pravice uporabe prizadevali, da bi na služnostnih zemlji- ščih dobili solastništvo, saj so menili, da jim le-to izhajajoč iz služnosti pripada. 807 prekarij, začasna uporaba ali užitek tuje lastnine; glej Verbinc, Slovar tujk, str. 567. Avstrijski del Šlezije so pretežno obremenjevali pašni ser- vituti, ki jih je bilo največ v šlezijskem delu Karpatov. Prebi- valstvo je bilo od servitutov življenjsko odvisno. V ravninskih predelih je živelo veliko malih kmečkih posestnikov, skoraj ko- čarjev, ki brez dodatne, t. j. služnostne paše ne bi mogli preži- veti. Predstavljali so ogrodje šlezijskega kmetijstva. Na splošno jim je manjkalo kapitala in znanja, zemlja pa je bila prerevna, da bi v kmetijski pridelavi dosegali velike presežke. 808 Z zemljišči so neracionalno gospodarili. K neracionalni iz- rabi gozda so precejšen delež prispevali t. i. činžni travniki in činžna zemljišča 809 ter zemljišča, katerih namembnost se je za- radi rabe v preteklosti spremenila. Med taka so spadali ribniki različnih kategorij, v katerih so lovili ribe, 810 in loke, imenovane Lianengärten (pravzaprav vlažni travniki, ki so jih v obravnava- nem času kot posebno kategorijo navajali le v Šleziji). Narejeni so bili na golosekih ali krajih, kjer se je nekdaj kuhalo oglje, po- navadi sredi gozdov. Prebivalci so si na posekah in opuščenih kopiščih uredili manjše travnike in njive. 811 Zanje so plačevali male zneske, na katere so ponekod sčasoma tudi pozabili ali pa so se zneski spremenili v zakupnino. Kmetje so za lastne potrebe uživali različne gozdne služno- sti, kot so podiranje lesa, nabiranje posušenega vejevja in dračja ter nabiranje želoda. Dajatve za uživalce so bile po deželi raz- lične in v glavnem odvisne od deželnih uredb, vpisov v urbarjih, kupnih in drugih pogodb zasebnega značaja. Hiše si kmetje obi- čajno niso smeli graditi z lesom iz naslova servitutov, temveč se je dodeljen les štel kot pomoč fevdalca kmetu. Kot urbarialna pravica je bil v evidence velikokrat vpisan »nastrgan« in nabiralni les. Pravica je lahko pripadala celotni občini, posamezniku ali posebnim varovancem, količinsko pa je bila določena ali nedoločena. Ponekod se celo ni nanašala na la- 808 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851: » … wegen Mangel an Capital und Intelligenz …« 809 činž-dajatev, pravda, činž. 810 Fischwässer; SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 811 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 196 197 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH stno porabo imetnika pravice, temveč je služnostni upravičenec smel les tudi prodati. Medtem ko je v ostalih delih Šlezije v kmetijstvu prevlado- valo poljedelstvo in so živino redili samo še »za zraven«, je bila v hribovitih predelih reja živine glavna kmetijska panoga. Pa- šniki so bili zato za tamkajšnje prebivalstvo nepogrešljivi. Paša (Hütung) se je delila na gozdno pašo (Waldweide), sopašo (Mi- tweide), prašno pašo (Stoppelweide), pašo ob robovih ribnikov in nekaterih slabših pašnikih. Za mala kmečka posestva je bila dokaj pogosta prašna paša in sopaša (Mitweide). V Wiesbachu je bila običajna še posebna pravica, da so na določeni gospo- ščinski zemljiški površini zasejali deteljo, ki so jo naslednje leto lahko pokosili bajtarji. 812 Pašne služnosti so bile večinoma vpisane v urbarjih, urba- rialnih listinah in ostalih kupnih pogodbah, privilegijih, prav- nih dogovorih, nekateri redki primeri (nekatere kmetije) pa so imeli pravice »po tradiciji«. Zaradi mnogih primerov zastaranja in priposestvovanja je bilo dokazovanje časovnega trajanja ob- stoja služnosti, t. i. datacija, poleg dokazilnih listin ena od naj- pomembnejših zahtev za priznavanje do pravice do odškodnine ob regulaciji in odkupu služnostne pravice. Služnostna pravica je lahko pripadala celotni občini (sose- ski), samo nekaterim kategorijam kmetov, npr. kmetom, kočar- jem ali bajtarjem, 813 ali posameznikom. Na pravico visokogorske paše se je navezovala pravica košnje in puljenja oz. nabiranja trave na visokogorskih pašnikih. Praviloma je bila vpisana v ur- barje, gospostva pa so jo oddajala tako, da so za uživanje slu- žnosti vsako leto izdajala dovolilne listke. Letno je včasih posa- mezno gospostvo izdalo tudi 500 listkov, za katere je bilo treba plačati po 12 krajcarjev, če pa jo je želel pridobiti tujec (verjetno podložnik drugega gospostva, ki ni bil vpisan v domači urbar), je bilo za listek treba odšteti 4 goldinarje. 812 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 813 Die Gärtler, imeli so le do 36 krajcarjev dohodkov: Deutsches Rechtswörterbuch-DRW: Quellen-Faksimile, str. 1181; on-line: http://drw-www.adw.uni-heidelberg.de/drw-cgi/ zeige?db=drw&ind..., 20. 07. 2009. Posebej razširjena je bila pravica planinske paše na gozdna- tih območjih v okolici Tešina. Na pretežno hribovitem terenu je živelo okoli 1000 pastirskih družin, ki so ob oskrbi živine tudi same svojo »bedno« in velikokrat edino hrano pridelale kar na servitutni zemlji. Skupna površina poseljenih zemljišč je znašala 40.000 oralov. Gozdove, v katerih so pasli, so imenovali salaški pašniki oz. salaška paša (Sallaschen Weide). Na tešenskih pa- šnikih je paslo živino 48 glavnih salašarjev. Kmetijski obrati v hribih s pravico paše so bili sestavni del kmetij v nižjih predelih, kjer je živel lastnik z družino. 814 Za pravico paše so plačevali letno določeno dajatev. Za življenje prebivalcev v salaških gozdovih je neznani pisec v ča- sniku Das Ausland zapisal, da so si kmetje, v glavnem Slovaki, na pašnikih v visokogorju (Karpati, ki se v šlezijskem delu imenu- jejo Beskidi) postavili pastirske koče. Vanj so nastanili pastirje, ki so pazili od 500 do 600 glav ovac, pogosto pa se je paslo tudi govedo. Pastirji so opravljali delo, povezano z mlečno prirejo, npr. oddajo mleka, pripravo sira in masla. Z ovcami so ostajali v hribih tudi čez zimo, običajno celo več let, šolali se po navadi niso, do cerkve je bilo predaleč, čeravno so zaradi posameznih prišlekov in vojske, ki je kdaj pa kdaj zašla v te hribe, poznali cerkvena pravila in božje zapovedi. Po mnenju poročevalca ča- snika Das Ausland so živeli primerljivo odmaknjeno kot beduini v Afriki. 815 Lastnik večine salaških pašnikov je bilo zemljiško go- spostvo Gotschdorf v okraju Jägerdorf. 816 Drugod so podobna (salaška) naselja nastala z naselitvijo gozdnih delavcev, ki so po naročilu oblasti v hribovitih prede- lih sekali les. Za potrebe pridelave hrane so si z dovoljenjem izkrčili nekaj dodeljenega gozda in prekopali zemljo ter si pri- pravili manjšo njivo ali vrt, ob njej pa postavili skromno biva- lišče. Ponavadi so redili še kako glavo živine, da so imeli mleko in pripravljali mlečne izdelke, kot so sir, skuta, maslo. Salaškim 814 salaški pašnik oz. salaška paša; del posestva, gospodarski dvor na polju in v gozdu; glej Gehl, Wörterbuch, str. 197. 815 Das Ausland, št. 61, 2. marec 1837, str. 241-242. 816 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 198 199 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH naseljencem je pripadala pravica obsekavanja in lomljenja vej, ki so jih potrebovali za nastilj in krmo za ovce, pogosteje pa se je pojavljala na območju gospostev v lasti vroclavske škofije. V začetku so oblasti tovrstne naselitve z dovoljevanjem kr- čenja gozda spodbujale, saj so bila na tak način bolj izkoriščena tudi do tedaj slabo izrabljena in dokaj oddaljena zemljišča. Tudi samosvojim naselitvam niso nasprotovale, ker je bilo sprva šte- vilo naseljencev v gozdu nizko, lesa pa je bilo dovolj za vse. Sča- soma je število ljudi zelo naraslo, obenem s številom ljudi se je večal stalež živine, ki so jo redili. Gospodarili so enako, kot so to počeli njihovi predniki, selišča pa so poleg dovoljenih obmo- čij začela rasti povsod po gozdovih. Naseljenci so pašo širili, do koder se je dalo. S požiganjem so pripravljali vedno nove obde- lovalne površine, gosposka pa jih pri tem ni več mogla in znala ustaviti, saj so se upirali vsem ukrepom, s katerimi so oblasti poizkušale zajeziti njihovo poseganje v gozd, in se pritoževali zaradi kratenja starih pravic. Težave z naseljenci v tešinskih gozdovih so se začele že leta 1722, ko je bila izdana odredba, da je treba poti, po katerih vo- dijo živino na pašo, uživalcem prepustiti v brezplačno uporabo, za pašo pa naj bi upravičenci dobili kupne listine, na osnovi katerih naj bi jim bila priznana pravica paše živine in pravica naseljevanja na gospoščinskih gozdnih površinah. Za pravico paše so morali plačevati dajatev po glavi živine, ki so jo pasli. Na servitutnih pašnikih so imeli krmo za svojo živino, če pa je želel poleg tistega, ki je imel kupno pismo, pasti še kdo drug, ga je pastir s pismom lahko nagnal iz gozda. Število glav pasoče se živine v listini ni bilo določeno, vendar naj bi vsak redil le toliko živali, kot jih je bil sposoben preživeti čez zimo. Odredba ni ustavila devastacije, saj je naseljena popula- cija še naprej pustošila po gozdu. Leta 1796 je spor s pomočjo nadrejenih oblasti poizkusila rešiti kameralna gosposka Brenna. Najprej so služnostno pašo v delu gozda prepovedali, za gonje- nje živine v drugi del gozda pa so predlagali uporabo nadome- stnih poti. Leta 1800 je med nekaterimi občinami tešinskih sa- laških pastirjev in hribovskih sosesk prišlo do dogovora, kateri gozdovi so komu dodeljeni za pašo in postavitev bajt in poslopij za oskrbo živine. 817 Približna ocena velikosti in obremenjenosti salaških pašnikov 818 Površina Št. glav živine Salaški pašniki 31.198 oralov 101 kv. klafter 1191 govedi, 15.945 ovac, 2464 krav, 479 telet Vaški pašniki 10.849 oralov 1593 kv. klafter Skupaj 42.048 oralov 94 kv. klafter Pravico do lova je reguliral lovski zakon, zato ni bila zajeta v regulacijo služnosti. Rečno korito reke Opave je bilo skupaj z ribolovno pravico vred vedno v lasti gospostva oz. fevdalca in ni nikoli pripadalo kmetom kot servitut. Pravica do lomljenja kamenja, kopanja peska in žganja apna je bila redka, posedovalo jo je npr. gospostvo Schönhof, ki je smelo na plitvinah Grosskunschitzerjevega gospostva kopati gramoz. 819 Dokaj pogosta je bila v Šleziji pravica do poti (Fusssteig), gonjenja živine (Viehtreib) ali vožnje (Fahrweg) po tujem ze- mljišču, deloma potrjena z listinami ali pa je pripadala ljudem zaradi lege posamezne kmetije. Pogosto so bile na to pravico vezane dolžnosti vzdrževanja mostov in brvi, ki so predstavljale pravico in obveznost za celo vas ali pa celo za celotno obmo- čje. Pravica do zajemanja in črpanja vode, napajanja živine in napeljave vode je bila običajno podeljena s sklenitvijo pogodbe ter vpisana v zemljiškoposestne evidence, v katere so bile vpi- sane tudi pravice do napeljave vode po rakah za mline in druge vodne naprave, npr. žage. Služnostni upravičenec je s pravico do vode imel obveznost vzdrževanja vodnih zapornic. Z vodo je bila povezana pravica do izkoriščanja ribnikov in vzdrževanja 817 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 818 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 819 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 200 201 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH vode v mlinskih grabnih, plavljenja lesa, vzdrževanja prostorov za les, spravljanja in vleke hlodov po grabnih, pobiranja rečnega kamenja ipd. Nekatere služnosti so imele specifične oblike. Graščinska uprava kneza Lichtensteina je imela pravico do poseka 100 hlo- dov gradbenega lesa in 200 klafter lesa za kurjavo letno v gozdo- vih gospostva Grätz (Hradec na Moravici). Mesto Freywaldau (Jeseník) je iz škofijskih gozdov smelo proti denarnemu plačilu vsako leto odpeljati 5086 klafter lesa za kurjavo in podlagalni les za gradnjo mostov, zagotoviti pa so si morali lastni odvoz. Mesto Schwarzwasser (Černá Voda) je imelo po določilih pri- vilegija vojvode Wenzla iz leta 1572 pravico do lesa za izbolj- šave in gradnjo svojih hiš ter za ogrevanje, 820 mesto Jablunkau (Jablunkov) pa je dobivalo les za popravila. Nekateri mlinarji so les za gradnje in kurjavo dobivali iz gozda, katerega lastnik je bila škofija Scholtisey iz Hermannstadta (Heřmanovice), do 600 klafter in naseljenci še do 120 klafter iz istega gozda. Mestna komuna Jägerndorf (Jagerndorf) je smela proti plačilu 36 krajcarjev posekati 1081 klafter lesa. Predvsem upravičenci do servitutnega lesa iz škofijskih gozdov so svojo pravico tako izkoriščali, da so nekateri živeli le od prodaje služnostnega lesa. Vendar je bilo grmovje in drevje (hrasti in lipe) na tukajšnjih dominikalnih in servitutnih zemljiščih rezervirano za potrebe gospostva. Pravico do želoda in žira sta izpostavila le kraja Jablunkau (Jablunkov) in Schwarzwasser (Černá Voda). Mesto Freywaldau (Jeseník) je imelo pravico do lesa za 2 peči v knežjem gozdu in do kopanja ilovice. Nenavadna pa je bila služnost, ki jo je imel knez Lichtenstein, ki je smel v mestni varilnici piva v Jägerndorfu (Jagerndorf) variti deputatno pivo za svoje zaposlene. Na gospostvu Schamberg je moral kmet kot plačilo za svojo služnostno pravico peljati en voz sena z domi- nikalnih travnikov v gospoščinski senik, v Gotschdorfu (Godu- szyn) pa so imeli t. i. dednega sodnika (Erbrichter), ki je smel na 820 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851: » … das recht auf das zur Ausbesser- ung und aufbau der Hauser und zur eigenen Heizungnöthige Holz … « srenjskem pašniku v nasprotju z drugimi služnostnimi upravi- čenci pasti zastonj. Kmetje Zablavza so imeli pravico pasti na pašnikih pri Schwarzwasserju, za plačilo pa so morali voziti les za popravilo mostu. 821 Čeprav je bilo v Šleziji tudi veliko rudniških in drugih indu- strijskih obratov, o rezervatnih gozdovih, kot so jih poznali po drugih deželah habsburške monarhije in bi jih ti uporabljali za svoje obratovanje, v pregledanem gradivu ni poročil. 821 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 202 203 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH ŠTAJERSKA Na Štajerskem so red v gozdovih sprva urejali po določi- lih augsburškega libela, po katerih so dele gozdov prepuščali v uporabo rudnikom in drugim industrijskim obratom. Samo- stani in zemljiška gospostva so smeli sekati les le za potrebe svojega gospodinjstva in gospodarstva kot kurivo za kuhanje in gretje. V 16. stoletju so libele nasledili gozdni redi, izdani v času vladanja cesarjev Maksimilijana in Ferdinanda. Njihova določila sta na Štajerskem dopolnjevala še posebna rudarska gozdna reda, prvi z dne 23. februarja 1695 in drugi z dne 26. marca 1721. Ferdinandov gozdni red je 31. julija 1752 potrdila Marija Terezija in vse visoke in črne gozdove v deželi Štajer- ski razglasila za regalia principis, kar pomeni, da so postali last deželnega kneza, v konkretnem primeru kameralnega gospo- stva. 822 Večina teh gozdov je služila potrebam deželnoknežjega Kammerguta in njegovih rudnikov ter fužin. 823 Razlikovanje med lastninsko pravico in pravico uporabe je v času pred od- pravo služnosti nekaterim še vedno povzročalo velike težave, čeprav so bili zadnji rezervatni gozdovi z dvornimi dekreti z dne 6. marca 1783, 17. marca 1784 in 22. februarja 1804 odpravljeni. 822 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 10/Pr-851. 823 Riegler, Der langsame Wandel der steirischen Landeskultur, str. 316. V njih so nato smeli sekati les tudi ostali imetniki koncesije za sekanje in ne le rudniki ali industrijski obrati. Neurejenost meja in lastništvo gozdov sta tudi na Štajerskem povzročala veliko zmedo. Pravice, ki so se skozi čas razvile v služnosti, je deželni knez podeljeval podložnikom za zelo male dajatve, revnim pa celo zastonj. V dolini Enna so dovolili posege zasebnikov v regalne gozdove in odpravili določene omejitve v rezervatnih gozdovih, gospostva pa so enostransko celo priznavala garantna in dovolilna pisma. Podložnike, ki so v gozdove posegali bolj ali manj samovoljno, je deželni urad, ki takega stanja ni priznaval, pozval, naj prinesejo dokazila o uživanju pravic, vendar je bil poizkus poravnave neuspešen. Položaj so skušali 12. septembra 1788 z dvornim dekretom umiriti, vendar prav tako neuspešno. Nov dvorni dekret z dne 21. januarja 1791 je odredil, da se ne- upravičeni podložniški posegi v gozd obravnavajo kot prekrški (Unterthansstrafpatent). 824 Gubernialni dekret z dne 27. avgusta 1791 je vse tovrstne gozdove po zavrnitvi garantnih in dovolilnih pisem, inventarjev in vpisov v gozdno zemljiško knjigo razglasil za deželnoknežjo lastnino, odločitev pa potrdil še z gubernial- nim dekretom z 29. januarja 1803. V jožefinskem in franciscej- skem katastru so bili ti gozdovi vpisani kot deželnoknežja last, od katerih je davke plačevala rudarska družba (Montan-Ärar). Servituti na Štajerskem so bili pravzaprav enaki kot po dru- gih deželah, npr. pravica do lesa, paše, nastilja, prehoda po tujih poteh, kopanja peska, nabiranja kostanja in drugih gozdnih sa- dežev, jagodičja in gob, žgati apno, lomiti kamen, pravica posne- tja talne ruše. 825 Kot drugod so bile tudi na Štajerskem nekatere služnosti med seboj nerazdružno povezane. Kmečke služnosti so bile praviloma vpisane v gospoščin- skih urbarjih, zemljiških knjigah, garantnih pismih ipd., iz kate- rih je bilo razbrati, kako in zakaj so upravičenci služnosti dobili. 824 podložniški kaznovalni patent 825 Recht zum Plagge oder Haidehiebe: pravica do posnemanja (grabljenja) podrasti ali tudi »čiščenje« slabotnega gozda, poraslega z redkimi brezami ali borovjem (lahko tudi s požiganjem), s čimer so preprečevali zaraščanje gozda po pašnih površinah, služnostni upravičenci pa so posneto rušo porabili za nastilj. 204 205 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Poleg podelitve je bila možna pridobitev služnosti s pripose- stvovanjem. V različnih pogodbah so jih različno imenovali, vse pa so bile »izjava volje (Willenserklärung)«, temelječe na poseb- nem dogovoru o koriščenju posameznega zemljišča ali njego- vega dela in na zastaranju. 826 Najrevnejši so les za lastne potrebe praviloma dobivali brezplačno. Pravico jim je priznaval Ferdinandov rudarski red, 826 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. kasneje pa je določilo, da dobijo najrevnejši po cesarjevi milosti les zastonj, prevzel tudi štajerski gozdni red (26. junij 1767). 827 Na določilo so se sklicevali vsi tamkajšnji prebivalci in podlo- žniki, ki lesa za svoje potrebe niso mogli dobiti drugod, čeprav naj bi pridobivanje lesa iz deželnoknežjih gozdov veljalo le za tiste, ki niso imeli gozdnih površin. Les naj bi dobivali za po- trebe svojega gospodinjstva in gospodarstva, če ga v gozdovih v lasti sosesk niso mogli, ne pa tudi za opravljanje katere od obrti. Gradbeni les so marsikje dobivali zastonj. Pri gosposki nastavljeni zaposleni, večkrat domači nešolani kmetje, ponavadi za zelo nizko plačo, 828 niso smeli odkazovati lesa, če to ni bilo izrecno dovoljeno ali so morda tako pravico dovoljevali starejši zakoni (patenti in druga določila). Imetniki pravice do lesa so si lahko v gozdu pripravljali les za različne potrebe, odvisno od dogovora z lastnikom zemljišča. Pridobivanje lesa za potrebe lastnega doma je na Štajerskem predstavljalo nedoločeno, kmetiji potrebno služnost, pojavljale pa so se tudi take, ki so bile deloma določene in deloma nedo- ločene. 829 Podobno kot drugod pa so tudi štajerski kmetje svoje pravice velikokrat preveč izkoriščali in slabo skrbeli za gozdna zemljišča, s čimer so jih dodatno uničevali. 830 Za gradnje in popravila je smel servitutni upravičenec iz naslova služnosti dobivati katerokoli vrsto lesa za katerikoli del popravila ali novogradnje. Če pa so h kmetiji spadale posebne stavbe, ki niso bile nujno potrebne za domače gospodarstvo, npr. kak industrijski ali obrtni obrat kakor žganjarna ali pivovarna, jim servitutni les za njihovo obratovanje ni pripadal. Količina lesa za opremo, delovni les in les, potreben npr. za podpiranje kulturnih rastlin, kot je fižol (fižolovke – Stangenholz), ki so ga kmetje dobivali iz naslova servitutov, je bila vedno nedoločena. 827 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851: » … Das Mandat Kaiser Ferdinand III vom 16 Febr 1641 ertheilt schon Vorschriften, wie Holzaushilfen an Unterthanen nur gegen leidentliche Abfindung, an Arme aber aus Gnade gratis statthaben sollen. …«. 828 Kuret, Slovensko Štajersko, str. 213. 829 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 830 Kuret, Slovensko Štajersko, str. 191, 214, 215. Elaborat o služnostnih pravicah za Štajersko (SI ARS, AS 47, fasc. 402, Presidialni akti, 1851 206 207 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Pravica do pobiranja vejevja in nabiranja lesa (Raff und Le- seholz) se je nanašala le na po tleh ležeči les in suho vejevje, pravica do v viharjih podrtega lesa pa je pomenila, da je smel upravičenec ta les le pobirati, ni pa ga smel sekati. Pravica do paše je veljala na pašniških zemljiščih in gozdo- vih. Ker podatki o gozdni paši praviloma niso obstajali, slabe pa so bile tudi evidence pri posameznih lastnikih služnostnih ze- mljišč, ni bilo znano, koliko je bilo glav živine v deželi in koliko te živine se je paslo ter kje. Najlažje je bilo podatke dobiti takrat, ko je zaradi služnosti prišlo do sporov, zaradi česar je pogosto nastala obsežna korespondenca ali celo sodni spis. Iz spisa ob sporu med gospostvom Gornji Grad in nekdanjimi podložniki je možno razbrati, da je imelo v gozdu Kokarza v katastrski občini Pusto Polje, ki je bil v lasti gornjegrajskega škofijskega posestva, pravico gozdnih služnosti, v katero je spadala pravica do lesa, do paše in nastilja, 52 kmečkih posestnikov iz okoliških vasi Pusto Polje, Zgornje Pobrežje, Spodnje Pobrežje, Brdo, Po- tok, Trnovec, Lačja vas in Holmec ter 16 posestnikov iz Spodnje Rečice in Prihove. 831 Sicer pa so pasli govejo živino vseh vrst, praviloma le svojo, veliko ovc in seveda tudi svinje in perjad, v nekoliko bolj goz- dnatih predelih pa tudi koze. Pašna služnost je bila lahko dolo- čena, nedoločena ali pa mešana. Na enem zemljišču jo je lahko užival en ali več služnostnih upravičencev. Razporeditev paše je bila odvisna od zakonskih predpisov, stanja in kvalitete služno- stnega zemljišča, njegove poraslosti s travo ter možnosti trajanja paše na njem, da bi se pašna površina ohranila v kar se da do- brem stanju. Pašniki se za druge načine gospodarjenja kot le za pašo niso mogli in smeli uporabljati, kjer pa je bilo to mogoče, so poleg paše na pašniških površinah še kosili ali želi travo, saj bi z vsako drugo rabo dodatno uničevali pašno površino. 832 831 Oedenfeld, Oberpodpresche, Unterpodbresche, Werde, Pottok, T ernoutz, Leutschendorf, Homitz, Unterrietz, Prihova; SI ARS, AS 185, šk. 27, Fasz. 353, Sign. 10/1 Stmk (Spez. Vloz. S. 361), mapa Vorzahlen zu 8114/1906. 832 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. Pravica do stelje je predstavljala pravico grabljenja listja, igličevja in rastoče podrasti za nastilj živini. Vejevje, ki bi ga po- sekali na še stoječih drevesih, v to pravico ni bilo zajeto. Pone- kod so nastilj pripravljali tako, da so delno posekali vejevje na igličastem drevju, ga na drobno nasekali in ga nato porabili kot steljo za živino, saj sicer materiala za nastilj ni bilo dovolj. 833 833 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 208 209 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH TIROLSKA Red v gozdovih so na Tirolskem skušali vzdrževati na osno- vah določb gozdnega reda cesarja Ferdinanda iz 10. maja 1538, ki je veljal za deželnoknežje, privatne in gospoščinske gozdove. Tirolski gozdovi so bili klasificirani na visoki in črni gozd. Po vsej deželi so v gozdovih izvedli pregled gozdnih površin, iz- sledki pa so bili osnova za nov gozdni red iz 16. marca 1541. Vsi predpisi so podložnikom dovoljevali pridobivanje lesa v tu- jih gozdovih, ko ti svojih potreb po lesu niso mogli zadovoljiti z lesom, pridobljenim v lastnem gozdu ali na gozdnih površinah, ki so bile v lasti sosesk ali občin. 28. novembra 1685 je nov red izdal takratni pooblaščenec in upravitelj guverner (Gubernator) knez Karel Lotarinški, ki je razdelil gozdove na zasebne in take v skupni lasti. Po členu 7 določil, izdanih 3. junija 1729, so gozdovi v Vintschgauu, Viertlu ob Etschu in gozdovi gradiškega urada prešli v upravljanje in last tamkajšnjih prebivalcev in občin, ven- dar je vlada zaradi prirasta in nadzora gozdnih kultur na zah- tevo gozdarjev predlagala, da bi spet prešli v državno last. Francosko-italijansko obdobje je pogubno vplivalo pred- vsem na služnostno pravico do paše v gozdu. Tirolska je bila razdeljena med italijansko in bavarsko kraljestvo. V italijanskem kraljestvu je zakon z dne 27. aprila 1811 določal, da morajo vsi iz Ober-Etscha, ki so imeli pravico služnosti, prefekturi v roku 6 tednov oddati prijavo svojih potreb, oblasti pa so morale nato odločiti, kje, kako in koliko bodo lahko koristili svoje služnosti. Upravičenci bi se lahko pritožili državnim organom, če pa ob- stoječi servituti ne bi bili prijavljeni, bi bili za upravičence izgu- bljeni. Ker velik del služnosti v času italijanske vladavine dejan- sko ni bil prijavljen, so bili gozdovi tedaj v resnici »osvobojeni služnosti«. Bavarska vlada je v svojem delu Tirolske dovoljevala izvajanje služnosti tako, kot jih je do zasedbe urejala avstrijska zakonodaja. Po ukinitvi francoskega cesarstva je z objavo finančne in- tendance 25. oktobra 1814 v veljavo ponovno stopila nekdanja avstrijska zakonodaja. Nadaljnje ukrepe, s katerimi so želeli ure- jati služnostne pravice, sta določala edikt (Organische Edikt) iz 8. marca 1814 in gozdni red iz leta 1839. Zemljiška odveza je bila na Tirolskem, kjer so jo po uredbi ministrstva za notranje zadeve 17. avgusta 1849 organizacijsko združili in izpeljali skupaj s Predarlskim, zaključena že leta 1853, komisijo za zemljiško odvezo pa so razpustili leta 1854. Za sabo je pustila kar nekaj nerešenih primerov, zato so nekateri menili, da je zemljiška odveza nekaj, na kar na Tirolskem ne morejo biti ponosni, saj njena izpeljava ni bila ravno vzor hitrega in fleksi- bilnega dela. 834 Tudi po zaključeni zemljiški odvezi je glede služnostnih pravic še vedno vladala velika zmeda, zato so šli vsi ukrepi v smer reševanja problemov. Ker so bili servituti moteč faktor tako pri gospodarjenju na zemljiščih kakor za medosebne odnose, so se procesi odprave servitutov tudi na Tirolskem kot marsikje dru- gje v Avstriji začeli že pred zemljiško odvezo. Odločba z dne 6. februarja 1847 je odpravljala koriščenje služnosti v nekaterih državnih gozdovih, pravico navrtavanja lubja, izcejanja in žga- nja smole (Pigelbrennen), zakup sekanja ter sekanja brezovega in lipovega drevja. Deželni knez je zase obdržal pobiranje krhli- kovega lesa, trgovanje s tisovim lesom, žganje oglja in kuhanje 834 Beimrohr, Die Grundentlastung, str. 33, 34. 210 211 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH apnenca. Predvsem za tiste gozdove, ki so bili v lasti občin ali katere od oblik posebnih skupnosti, so zahtevali, da jih razdelijo v osebno last tistim, ki so imeli v njih služnostne pravice, saj je skupno lastništvo veliko pripomoglo k slabemu stanju in uniče- vanju gozdnih površin. 835 Visoki gozdovi v lasti deželnega kneza so bili obremenjeni s služnostnimi pravicami, njihovo izkoriščanje pa je bilo v prvi po- lovici 19. stoletja že tako razširjeno, da je porušilo razmerje med posekom in prirastom. Zato so pri deželnih sodnih okrajih Sch- watz, Kattenberg, Kufstein, Kitzbüchel, Hopfgarten, Zell in Fügen posebne komisije (Purifikationskommission) odločile, da naj tiste gozdne parcele, na katerih so služnostni upravičenci za posekani les plačevali dajatve, preidejo v last služnostnih upravičencev. 836 Ker je bilo tirolsko kmetijstvo zaradi pomanjkanja njivskih površin za pridelavo življenjsko potrebnih pridelkov (hrane) orientirano predvsem v rejo govedi, ki so jo pasli pretežno v goz- dovih, je bila od gozda in gozdne paše odvisna eksistenca 2/3 tirolskega prebivalstva. Gozdne služnosti so bile praviloma ve- zane na posamezno kmetijo glede na potrebe, vrsta in kvaliteta gozdnih produktov, ki so jih služnostni upravičenci smeli pri- dobivati v gozdu, pa ni bila posebej določena. Tudi služnostnim upravičencem pripadajoča količina služnostnega lesa je bila do- ločena le v posameznih gozdovih, izražena pa je bila v številu hlodov ali številu klafter lesa. Servituti so bili nespremenljivi in spremenljivi. Nespremenljive so bile tiste gozdne služnostne pravice, pri katerih so služnostni upravičenci ne glede na kva- liteto, količino in vrsto les iz gozda jemali vse leto. Taka je bila npr. pravica do lesa za kurjavo. Spremenljive pa so bile tiste slu- žnosti, ki so bile odvisne od kvalitete, količine in namena upo- rabe lesa. Mednje je sodila pravica do lesa za prodajo, za kar so služnostni upravičenci plačevali posebne dajatve in katerih količina je bila od leta do leta različna. 837 835 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 836 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 837 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. Sicer pa so poznali podobne oblike služnosti kakor po osta- lih delih monarhije: pravica do lesa, pravica izvažanja lesa, pra- vica paše, pravica visokogorske paše in zavetja pred snežnimi viharji, pravica do nastilja, pravica prehoda, gonjenja živine, voženj in prevoza lesa prek tujega zemljišča, pravica napeljave vode prek tujega zemljišča, pravica plavljenja lesa (Schwem- mrecht), pravica nabiranja po tleh ležečega odpadlega lesa in vejevja, pravica do grmovja in pobiranja listja, pravica žetja in odvažanja trave iz tujega gozda, pravica lupljenja dreves, pra- vica nabiranja semen in želoda, pravica nabiranja gob in jagodi- čja, pravica izcejanja smole in terpentina, pravica žganja apna, lomljenja kamenja, kopanja ilovice in peska, pravica paše koz, pravica ograjevanja. Na pravico podiranja drevja je bila pogosto vezana pravica do plavljenja lesa, ki je lahko obstajala tudi kot poljski servi- tut, če je obremenjevala poljsko površino. Večinoma pa so za spravilo lesa po vodi uporabljali vodotoke in umetno narejene drče. 838 Delo pri plavljenju lesa je bilo težko in nevarno, saj so morali hlapci marsikje les iz deročih potokov vleči s preprostim orodjem, pri čemer je bilo veliko poškodb in celo smrtnih pri- merov. 839 Pravica je bila večinoma priposestvovana, običajno pa je pripadala celotni skupnosti, t. j. soseski ali občini. Čeprav so služnostni upravičenci s plavljenjem lesa ponekod delali škodo na gozdnih zemljiščih, je bilo zelo malo možnosti, da bi bili la- stniki zemljišč s pritožbo zaradi njene izrabe uspešni, saj je bilo spravljanje lesa v dolino ponekod edina možnost transporta iz gozda ali pa je bilo njegovo spravilo na morebitne drugačne načine veliko težje. Vsekakor pa so se služnostni upravičenci morali držati pravila, da so pri koriščenju pravice do vode (npr. napeljava vodnih rak) in pri izrabi pravice do plavljenja lesa na tujem zemljišču naredili kar najmanj škode. Na Tirolskem je ob- stajala posebna pravica zagotavljanja lesa, ki je bil potreben za varno spravljanje lesa na domačije, npr. do lesa za zavarovanje 838 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 839 Walcher, Brandenberger Holz, str. 311. 212 213 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH bregov potokov in vodnih drč ter pravica prodaje nekaterih goz- dnih produktov, tudi lesa, za katerega so morali lastniku plačati t. i. Stockgeld. Tirolski kmetje so veliko lesa potrebovali tudi za notranjo opremo svojih hiš. Notranja oprema kmečkih hiš je bila sicer položaju primerno borna, vendar so med posameznimi avstrij- skimi pokrajinami obstajale velike razlike tako v navadah in obi- čajih kot po razpoložljivem materialu, ki so ga prebivalci našli v bivalnem območju. Na območju Tirolske pa tudi Zgornje Av- strije so na vsaki kmetiji po običaju vsaj eno sobo v hiši opažili z lesom. Navadno je bila to bivalna soba, kjer se je dogajal glavni del skupnega družinskega in družabnega življenja. Prostore so ogrevali tako, da so v peči kurili od zunaj. V notranjosti tako ni bilo dima, v samem glavnem prostoru pa je bilo zelo malo pohi- štva. Sredina prostora je bila običajno vedno prazna. Večinoma v tem prostoru tudi ni bilo postelj 840 (po mnenju raziskovalcev je bil prostor prazen zato, da so lahko sredi sobe postavili orodje za opravljanje različnih del; orodje so namreč vsakokrat prinesli v prostor in ga po opravljenem delu spet odnesli in pospravili). Zaradi običajev in načina življenja so bile potrebe po lesu zelo velike, zato so v začetku 19. stoletja oblasti celo morale prepove- dati uporabo služnostnega lesa za krasitev hiš. 841 Tirolska je precej lesa izvažala, glavni trg pa je predstavljalo italijansko ozemlje. Les je bil pod oznako »Holzzolla aus Pas- seir« poznan že v času vladanja nadvojvode Leopolda Avstrij- skega leta 1396. Dovoljenje za trgovanje s tisovim lesom je 10. 840 Grißmair, Bewahrte Volkskultur, str. 92 in 93. 841 V Tirolskem muzeju ljudske umetnosti je na ogled 22 v celoti rekonstruiranih kmečkih bivalnih prostorov, ki so bili bogato opremljeni s pohištvom in opaženi z lesom. Les je bil izrezljan in v opaž položen v različnih vzorcih. Kmetje so ga za svoje potrebe sekali v dominikalnih gozdovih iz naslova služnostnih pravic, količina pa ni bila vedno določena. Ker so količine posekanega drevja neprestano naraščale in je posek že ogrožal samoobnovo gozda in obratovanje industrijskih obratov, ki so imeli prednost pri dobavi (npr. solni rudniki), je bilo z dekretom določeno, da smejo kmetje sekati služnostni les le za nujne potrebe, kamor so šteli les za kurjavo in popravila hiš in gospodarskih poslopij, za t. i. krasitev hiš pa ne. Podobno je bilo tudi na Gornjeavstrijskem. SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. Glej tudi http://www.tiscover.at/ guide/85549sy,en,SCH1/objectId,SIG1750at,b,129027,curr,EU…, 9. 2. 2009. februarja 1521 od cesarja Karla V. dobil Balthasar Leitsch. Pra- vica družine je izumrla sama po sebi. Davek za izvoz lesa v Italijo, ki so ga plačevali prebivalci stranskih dolin v gradiščanskem uradu (Ulten, Passeir, Martell in Trafoi) in v Vintschgauu, je znašal 3 krajcarje od vrednosti enega goldinarja. Carinske postaje v Nerisu in Alvu so letno za erar pobrale 12.000—13.000 goldinarjev, v Branzollu pa 11.000 goldinarjev dajatev za les. Dajatve so bile najprej ukinjene za območje Kelleramta (Meran). Na območju, ki je v času franco- skih vojn spadalo v kraljevino Bavarsko, pa jih je bavarska vlada leta 1812 za odškodnino 30.000 goldinarjev prepustila knezom Thurn in Taxis kot nadomestilo izpada dohodkov ob opustitvi opravljanja poštne službe v stari Bavarski. 842 Za splavljanje lesa iz doline Mortell (Martell) so morali kmetje za vsakokratno splavljanje 2000 polen plačevati lesno carino (Holzzoll). Stara deželna pravda, katere pravnega statusa ni nihče več poznal, je bila prepuščena samostanu nemškega vi- teškega reda v Schlandersu. Po ukinitvi nemškega reda leta 1805 je posest ponovno pripadla erarju. T udi rentni urad Fürstenburg je leta 1813 listinsko dokazano od občin, ki so splavljale les iz gozdov, pobiral davek od splavljanja, višina dajatve pa ni bila natančno določena. Posebno dajatev so plačevali tudi tisti, ki so smeli splavljati les po potokih Sulden in Trafoi proti Bradu. Dajatev je bila listinsko izpričana leta 1485, v letih 1486 in 1793 pa so tudi meščani Glurna plačevali dajatev za uporabo vode iz potokov Sulden in Trifoi za splavljanje lesa in uporabo grabelj za ustavljanje lesa. Erarju so plačevali 3 goldinarje za vsako splavi- tev lesa posebej. Z uredbo 23. aprila 1828 so pobiranje davka za splavljanje merkantilnega lesa dokončno odpravili. 843 Pašna služnost je poleg pravice paše zajemala pravico go- njenja živine prek tuje gozdne parcele, pri čemer so njeni kori- stniki morali skrbeti, da je živina naredila kar najmanj škode. Glede na zemljišča, kjer so pasli živino, so ločili pašo na pašnikih 842 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 843 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 214 215 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH v dolini in v bližini domov ter planinsko pašo. V deželnoknež- jih gozdovih se je smela pasti le živina Tirolcev. Velikokrat je bila s pravico do paše združena pravica do požiganja in krčenja zemljiških površin, s čimer so predvideno pašno površino »oči- stili« drevja in grmovja (das Kaher und Hagrecht), pravica do planin in ograjevanja tujih gozdnih zemljišč, pravica do lesa, ki so ga služnostni upravičenci potrebovali v času planinske paše (roža), pravica do zavetja v bližnjem gozdu za živino, ki jo je na paši ujel začetek sneženja. Ponekod je pod posebnimi pogoji in za dodatno plačilo obstajala služnost paše omejenega števila koz, ki je bila drugod večinoma prepovedana. Pašna pravica se je praviloma nanašala na tisto število živine, ki jo je mogel posamezni kmet prezimiti na svoji kmetiji, na služnostnih gozdnih zemljiških površinah po nižinah pa jo je smel pasti spomladi tako dolgo, dokler je ni bilo možno odgnati na pašo na visokogorske pašnike. Cesar Leopold je 19. februarja 1674 prepovedal pašo ovac in koz na nekaterih uničenih erarnih gozdnih območjih, da bi si poškodovan gozd nekoliko opomogel in se ponovno obrasel. Zato je gozdna paša, pri kateri je pasoča se živina velikokrat objedala tudi mlade po- ganjke na drevesih, prevladovala v zasebnih gozdovih. Poleg gozdne je bila za živinorejo na Tirolskem pomembna visokogorska paša, z redno pašo pa so ohranjali kondicijo gor- skih pašnih površin. Pašniki, na katerih nekaj let niso pasli, so se namreč začeli hitro zaraščati. Poleg pravice do poti in pre- hoda zemljišča za ljudi in živino je bila na pašno služnost v vi- sokogorju vezana pravica do zavetja pred snežnimi viharji. Ker je pravica do poti obstajala tako v gozdu kakor na poljih, so jo ponekod šteli tudi med poljske služnosti. Kmetje so jo dobili s podelitvijo ali s priposestvovanjem. Ob pravici do zavetja so si kmetje v visokogorju smeli postaviti koče za pastirje in živino, napeljati rake za vodo za ljudi in postaviti napajališča za živino, imeli so posebno pravico do potrebnega lesa za postavljanje hri- bovskih koč (Alpenhütten), za ograjevanje prostorov za živino, za pridelovanje sira in pripravo hrane, popravljanje in izboljše- vanje poti itd. (roža). Gozdni mojster Megušar, ki je v službo na Tirolsko prišel iz Železnikov na Kranjskem, 844 je redno vzdrže- vanje ustaljenih poti pojmoval tudi kot prvo stopnjo varovanja gozda, saj je menil, da je dobra prehodnost ustaljenih poti pa- stirje in kmete odvračala od trasiranja novih prehodov in doda- tnega poseganja v gozd. 845 Kjer so bile služnosti nedoločene, je bilo treba količino pa- šnih in gozdnih služnosti za posamezno kmetijo določati po šte- vilu glav živine, ki jo je kmetija lahko prezimila. Če je služnost pripadala občini oz. soseski, je bila v prezimovanje všteta živina celotne skupnosti. Vrsta živine, ki se je smela pasti na služno- stnih zemljiščih, je bila določena v pogodbi. Vodenje »pogubnih (kvarnih)« koz v planino je bilo sicer zakonsko prepovedano, pa vendar so se ponekod pojavljale tudi pogodbe, ki so dovoljevale pašo koz na visokogorskih pašnikih. Dokler so bile črede maloštevilne, so bile potrebe po travi in slami za krmo in nastilj ter stajah manjše, manj pa je bilo tudi gnoja za gnojenje in povečevanje pridelka na njivah. Z večanjem čred so se potrebe po travi in slami povečevale, povečevala pa se je tudi količina gnoja, ki so ga dobili od živine. V nekaterih okoljih so kmetje za pridobivanje stelje periodično obsekavali drevesa, veje nato na drobno nasekali in uporabili za steljo, za kar so potrebovali privolitev deželnega kneza. Ker je v gozdovih zaradi tega nastajala velika škoda, so se nekateri zavzemali, da bi obsekavanje drevja za steljo prepovedali. Z izrazom Alpenrechtsame so na Tirolskem pojmovali že dolgo obstajajoče pravice izkoriščanja visokogorskega zemljišča, ki so jih upravičenci dobili s podelitvijo. Najpogosteje je izraz označeval prastaro (uralt) pravico »Wunn und Weide«, s katero so lahko upravičenci zemljišča izkoriščali po lastni presoji. Lahko so si na njem naredili njivo (Wunn) ali pa jo pustili zarasti s travo in jo uporabljali kot pašniško površino. Produkte s teh površin 844 Megušar, Franc, François, Francesco Meguscher-Tirolec iz Železnikov, str. 24. 845 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 216 217 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH so lahko prosto prodajali. 846 Njihova uporaba je pomenila izbolj- ševanje visokogorskega gospodarjenja na zemljiščih. 847 Čeprav se »Wunn und Weide« obravnava v sklopu regulacije servitutov, je bila verjetno podeljena kot zakupna pravica. Pravico nabiranja odpadlega vejevja so občine praviloma začasno podeljevale revnim pripadnikom občine. Pobiranje lesa je bilo po mnenju sodobnikov za gozd koristno, odpadni les pa je bilo mogoče uporabiti za kurjavo. Pravico je bilo bolj kot slu- žnost razumeti kot začasno pravico. Podobo je bilo s pravico do pobiranja in nabiranja grmovnega lesa ter listja, ponavadi pa so jo enačili s pravico do nabiranja lesa. 848 Za pravico do košnje trave v gozdu in njenega izvažanja, ki je običajno tudi pripadala revnejšim prebivalcem, je bil le redko sklenjen pisni dogovor med lastnikom in služnostnim upravi- čencem. Večinoma te pravice niti ni bilo mogoče izkoriščati, saj je travo v gozdu ponavadi popasla tam pasoča se živina. V mladem gozdu žetje trave ni bilo dovoljeno, saj so bila z žetjem ponavadi požeta tudi mlada drevesca. Za lažje preživetje so naj- revnejši v uporabo dobivali druga obdelovalna zemljišča, od ka- terih pa so bila nekatera tako strma, da je bila že hoja po njih nevarna. Podobno je bilo na Koroškem, kjer so morali ponekod ljudi celo privezati, da se med delom in hojo po strmih kmetij- skih površinah niso odkotalili v dolino. 849 Velikokrat je revnej- šim pripadla tudi pravica do nabiranja semen in želoda. Izcejanje drevesne smole in pridobivanje terpentina je bilo na Tirolskem redko dovoljeno kot služnost, pogosteje je bila to zakupna pravica. Kot kmečko služnost so jo poznali predvsem v okrajih Ober in Unterinnthal v Pustriški dolini, medtem ko so na Predarlškem imeli pravico do izcejanja smole le obrtniki. 846 Wunn und Weid (Solothum.) – Schild, 97, 443. Unter »Wunn und Weid« versteht man das Recht, ein Stück Landes nach Beliben zu nutzen, d.h. es anzusäen und zu ernten (Wunn) oder es zur Weide liegen zu lassen. Einen Hof mit Wunn und Weide verkaufen, heisst, alle angesäeten und alle brachliegenden Felder mit dem zu erntenden, d. i. einzugewinnenden (Wunn) oder mit dem abzuweidenden (Weid) Jahresertrag, käuflich abtreten. (Vgl. Stalder, II, 459.). http: //www.zeno.org/Wander-1867/A/Wunn, 26. 3. 2010. 847 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 848 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 849 Ertl, Heiligenblut, str. 225. Ker je izcejanje smole gozd precej izčrpavalo, ga fevdalci kljub slabemu izkoriščanju gozdnih bogastev niso radi dovoljevali. Zaradi posebnih lastnosti in velikega povpraševanja po mace- snovem lesu je bilo marsikje posebej prepovedano navrtavanje macesnovih dreves. Na Tirolskem je ta pravica pripadala dru- žini Kurz iz Niederdorfa (Befugniß des Börgebohrnes und Pin- zelbrennens-Terpentinsammeln und Pechsieden), privilegij pa ji je bil podeljen s fevdnim pismom cesarja Ferdinanda v letu 1581. Pravico so smeli izrabljati v vseh deželnoknežjih gozdovih nekdanje goriške grofije v Pustriški dolini. Ker količina in kva- liteta macesnovih dreves za izcejanje v dovolilni listini nista bili določeni, je iz pravice izhajalo mnogo sporov in velika škoda, zato je marsikdo želel, da bi družini služnost ukinili. 850 Leta 1743 je cesarica Marija Terezija pravico navrtavanja lubja ter izcejanja in nabiranja smole za pridobivanje terpentina in pepelike podelila družini von Gianetti kot neomejen zasebni privilegij. S cesarskim sklepom z dne 16. oktobra 1783, ki ga je deželni gubernij javno objavil 18. februarja 1819, je bil tak način izrabe gozda ukinjen, s tem pa je bil ukinjen tudi posebni privi- legij. Družina Gianetti je kot odškodnino prejela pokojnino. 851 Pravice do lomljenja kamenja, kopanja ilovice in peska so obstajale kot služnosti v najrazličnejših oblikah, čeprav nekatere niso bile prav pogoste. Ker so mesta za urejanje in vzdrževanje cest in ulic potrebovala veliko materiala, so ga kopali tudi na zasebnih zemljiščih, za kar je lastnikom pripadala odškodnina. Pravice do kopanja različnih materialov za ceste je od leta 1822 urejal policijski red za ceste, ki je strogo prepovedoval kopanje na obdelovalnih zemljiščih, če to ni bilo nujno. 850 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851: »… Das Terpentinsammlungsrecht ist die Befugniß, die Lärchenbäumen anzubohrenn, und den ausfließenden harzigen Saft zu benützen. Es gründet sich für die Familie Kurz in Niederendorf auf einen Lehenbrief Kaiser Ferdinands vom Jahre 1581, dehnt sich auf alle landfürstlichen Forste in der ehemaligen Grafschaft Görz im Pusterthale aus, und ist leider nach Zahl und Beschaffenheit der anzubohrennden Lerchbäume unbestimmt, daher viele Streitigkeiten und oft großer Schade entstand, und allseitiger Wunsch der Aufhebung sich ausspricht …« 851 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. »… Die Familia Gianetti erhielt statt dessen eine Pension …« Priimek se v gradivu pojavlja tudi kot Gionatti. 218 219 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Pravica do žganja apna in kuhanja oglja je obstajala po vsej Tirolski. Obrtniki in obrati, ki so v svojih delavnicah in obra- tih kurili z ogljem, so ga morali kupovati. 13. maja 1837 je bilo kuhanje oglja kot pravica ukinjeno. Ker so oglarji zanj dobivali ustrezno plačilo, kuhanje oglja ni več spadalo v kategorijo za kmetijo nujno potrebnih servitutov. O možnosti opravljanja svoje dejavnosti so se morali poslej dogovarjati z lastnikom gozda. Podobno se je zgodilo s pravicami do lupljenja drevesne skorje, izcejanja smole in nabiranja semen, ki zato na Tirolskem po letu 1848 niso bile več predmet regulacije in odkupa. 852 Posebno obliko je imela pravica do lesa za ograjevanje ze- mljiških kultur, saj je morala biti ograja po tirolskih pravilih po- stavljena 2 do 3 klaftre 853 od njive zato, da drevesa iz sosednjega gozda niso zasenčevala posevkov na njivah. Količine lesa, po- trebnega za ograjevanje, so se po območjih precej razlikovale. Za ograjevanje v visokogorju je bilo potrebnega več lesa kakor v dolinah, saj si v visokogorju zaradi počasnejšega obraščanja nihče ni mogel privoščiti škode na drugih zemljiških kulturah. Do začasne prepovedi izkoriščanja služnosti je prišlo, če je služnostne površine prizadela elementarna nesreča, ki je po- škodovala gozdno drevje ali osiromašila rodovitno prst, ter v primerih, ko si gozdno služnostno zemljišče zaradi izkoriščanja služnosti nikakor ni moglo opomoči. Prepoved je trajala do iz- boljšanja razmer na zemljišču. Po mnenju strokovnjakov je slu- žnostnim upravičencem za čas, ko niso mogli izkoriščati svoje služnosti, pripadala odškodnina ali pa so v koriščenje dobili na- domestno zemljišče, kadar je bila služnost namenjena pokriva- nju domačih potreb. Razmere v dolini Pinzgau je opisal gozdni mojster Megu- schar. Gospodarjenje v gozdovih je urejala gozdna direktiva iz leta 1822, še vedno pa so bila v veljavi določila starejših zako- nov, po katerih so smeli podložniki v gozdovih pripravljati les za lastne potrebe. Prvič je gozdne in pašne pravice leta 1602 852 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 853 1 avstrijska klaftra je 1,896 m, torej je morala biti razdalja med dobrimi 3,5 do 5,6 m; urejal deželni zakonik, pomembna gozdarska in gorska pravna določila pa so bila sprejeta že pred tem v letih 1275, 1330, 1405, 1490, 1493 in 1553, taka z veljavo v celotni deželi pa leta 1541 in 1685. Upoštevati je bilo treba tudi nekatere gozdne rede za celotno državo, ki so med drugim določali obseg in količino služnosti podložnikov predvsem v deželnoknežjih pridržanih visokih in »uradnih« gozdovih (Amtswaldungen). Določila so se dotikala tudi gozdov v lasti občin, sosesk in dvorov ter zlo- rab pri zagotavljanju lesa za domače potrebe iz gozdov v lasti skupnosti. Posebno kategorijo so predstavljali nekateri gozdovi v lasti posameznih gradov, samostanov, cerkva in ustanov, ki so smeli gozd izkoriščati s posebnimi omejitvami. Pravice so bile enake kot drugod po Tirolskem, 854 pravico do nastilja, navadne in visokogorske paše ter pravico do pridobivanja terpentina pa so prištevali med specialne pravice, urejene z zakonom ali pa »le tiho« dovoljene. 855 Novozaraščen gozd je bilo treba pustiti pri miru (se ga izogibati) tako dolgo, da so mlada drevesa toliko zrasla, da jim živina ni mogla škodovati. Pred uvedbo gozdne policije leta 1839 je bil v veljavi pašni mandat (Weidemandat), ki ga je 19. februarja 1674 podpisal cesar Leopold, prepovedoval pa je gozdno pašo na gozdnih površinah, namenjenih sekanju in v premladem gozdu. Predvideval je tudi, da naj bi živino na vi- sokogorske pašnike vodili po poteh, kjer ne bi bilo treba prečkati gozdnih površin. Za območje Bruneka je poročilo o stanju služnosti pri- pravila cesarsko kraljeva gozdna uprava. Kmetje so gozdne slu- žnosti v regalnih gozdovih praviloma uživali zastonj, isto pa je veljalo tudi za »Wunn und Weide« za lastno živino. Servitute so lahko koristili tudi v zasebnih gozdovih v lasti samostanov, različnih ustanov in zemljiških gospostev. Servitutne pravice kot navrtavanje dreves in izcejanje soka ter kuhanje smole ali lomljenje kamenja so bile upravičencem dodeljene s posebno 854 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. Med pašnimi pravicami se pojavlja planinska stara pravda (Alpengerechtsame), ki je verjetno drugo poimenovanje za pravico do rože (Blumbesuch) ali pa ji je vsaj zelo podobna. 855 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851: »… stillschweigend geduldet worden. …«. 220 221 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH podelitvijo, skozi čas pa so bile nekatere med njimi alodizirane (privatizirane oz. priposestvovane). V letih 1553 in 1554 so iz- ločili črne in visoke gozdove in jih prepustili v uporabo upra- vičenim soseskam, da so si njeni pripadniki v njih pripravljali les za svoje potrebe v skladu z gozdnimi predpisi. 6. februarja in 6. novembra 1847 so bili do tedaj državni gozdovi z redkimi izjemami dokončno in brez možnosti ugovora prepuščeni v last občinam, ostale pa so služnosti, ki so jih nekateri imeli v zaseb- nih gozdovih. 856 Služnostna pravica do stelje je v Brunecku obstajala le v posameznih primerih, zato so si kmetje steljo večinoma priskr- beli v gozdovih v skupni lasti ali v gozdovih, ki so bili sestavni del večjih kmetij. Gozdne površine, kjer so si pripravljali steljo, so bile zato na gosto prepredene s potmi, ki so jih uporabljali vsi upravičenci. Pravica do lomljenja kamenja je za služnostne upravičence pomenila pravico do lomljenja brusilnih kamnov in izdelave mlinskih kamnov v hribovskih gozdovih trga Innichen in v ve- čini gozdov občine Sexten, kjer je bila v lasti Jos. Summererja in konsortov (Consorte), kamnoseka iz Sextna. Pravico je 28. septembra 1779 podelilo cesarsko kraljevo gorsko sodišče (Ber- ggerichte) v Lienzu, firma pa je podeljeno pravico uživala še leta 1851. 857 Na Tirolskem je bilo v primerjavi z drugimi deželami nad- povprečno veliko služnosti odpravljenih že v času pred letom 1848, zato strokovnjaki niso pričakovali večjih težav, ko naj bi država odredila njihovo razrešitev. 856 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 857 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. PREDARLSKO Na Predarlskem je bila večina služnosti vezana na pašo v visokogorju. Lastniško so bili visokogorski pašniki večinoma last erarja, nekaj med njimi pa je bilo zasebnih. Služnosti na vi- sokogorskih pašnikih so večinoma pripadale soseskam oz. ob- činam. 858 Drugih različnih pravic, kot je npr. navrtavanja dreves za pridobivanje smole in terpentina ali priprave stelje, v tej deželi niso poznali. T. i. Frachtzungsrecht 859 oz. pravica do zavetja je obstajala tam, kjer so imeli služnostni upravičenci pravico do vi- sokogorske paše, živino pa so lahko zganjali v zavetje pred sne- gom, neurjem, vročino in hladom ali na pašo v bližnje gozdove. Pravica ni obstajala toliko zaradi same paše, temveč je bila veliko bolj potrebna za zaščito živine pred neugodnimi vremenskimi pojavi. Brez pravice do visokogorske paše živinoreja na Predarl- skem skoraj ne bi bila možna, zaradi njene razširjenosti pa je bilo od živinoreje odvisno življenje večine prebivalcev. Služnostni upravičenci so imeli glede planinske paše mnogo težav. Težko so si zagotovili les za lastne potrebe v plani- 858 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 859 Pravica do zavetja in paše v primerih, ko se je bilo treba zaradi snega v pašnem obdobju z visokogorskih pašnikov umakniti na nižje ležeče pašne površine; http://www.austria- lexikon.at/af/Wissensammlungen/Bibliothek/Almen/Wisseswerte, 14. 4. 2011. 222 223 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH nah nad gozdno mejo, kjer je bilo lesa v naravi že zelo malo, prav tako jim ni bilo jasno, kako naj bi zaščitili gozd, skozi katerega so smeli gnati svojo živino na visokogorsko pašo, pred škodo, ki jo je s prehodom povzročala živina. Ena od možnosti, ki se je ponujala, je bila postavitev ograj ob poti, vendar bi taka rešitev zahtevala še več lesa, ki ga je že tako primanjkovalo, les pa bi nato redno potrebovali tudi za vzdrževanje teh ograj. Pravica pridobivanja lesa v bližnjih gozdovih je pomenila pravico pripravljanja lesa za gradnjo in popravila hribovskih koč pa tudi za vzdrževanje visokogorskega gospodinjstva in go- spodarstva. Gozdni servituti so bili praviloma privatno pravne narave, urejali so jih z zakoni, ni pa jih bilo mogoče ukiniti. Goz- dovi so bili za prebivalstvo velikega pomena, saj so na gozdnih površinah pridobivali les za svoje potrebe in nastilj za živino, ki so jo v gozdu tudi pasli. Strokovnjaki so menili, da same služno- sti v gozdovih niso povzročale veliko škode, veliko več škode je nastalo zaradi samovolje in nereda pri njihovem izkoriščanju. Na Predarlskem so bile služnosti v času priprave odkupne zako- nodaje v večini z odstopom gozdnih površin že odpravljene. 860 860 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. KMEČKE SLUŽNOSTI NA KRANJSKEM Kmečke služnosti na Kranjskem so bile podobne tistim, ki so se oblikovale v drugih avstrijskih državah. Tudi težave so kot po drugih deželah na Kranjskem zaznavali že dalj časa in jih poskušali reševati. In čeprav je že terezijanski gozdni red iz leta 1771 v členu 47 določil, da morajo gozdne parcele, obremenjene s služnostmi, v dveh letih razdeliti zainteresiranim strankam, zahteve tudi na Kranjskem v praksi niso izpeljali: »Ostala je mr- tva črka na papirju« 861 Obseg služnosti se je tudi na Kranjskem neprestano pove- čeval. Za enega od glavnih razlogov za pretirano širjenje goz- dnih služnostnih pravic se je izkazalo pomanjkljivo upoštevanje gozdne zakonodaje. Kljub temu so njihovo prekomerno izko- riščanje v času, ko jih ni bilo mogoče več obladovati, skušali uravnavati z vedno novimi predpisi. Tako so z dekretom z dne 26. avgusta 1807 regulirali gozdarsko revirno službo, dekret z dne 21. julija 1814 pa je preklical veljavnost francoskega goz- darskega zakona in vzpostavil nadzor delegiranih okrajnih obla- sti v občinskih gozdovih in gozdne policije kresijskih uradov v ostalih. Temu je 24. septembra 1814 sledil sklep o nadzoru in 861 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851: »… Dieβ blieb ein todter Buchstabe …« 224 225 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH popisu gozdne škode. Primere sporov je imel dolžnost obravna- vati okrožni urad kot pritožbena instanca prve stopnje, vendar je bilo na tem področju kljub trudu nekaterih narejenega zelo malo. 862 Leta 1828 so okrožni uradi na Kranjskem s podporo Kme- tijske družbe predlagali, da bi državna oblast služnostne upra- vičence in lastnike služnostnih zemljišč prisilila v »pameten« 862 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. dogovor. Ker do njega ni prišlo, so leta 1836 kranjski deželni stanovi sami predlagali, da bi služnostni upravičenci v last pre- vzeli polovico vseh služnostnih površin, na preostali polovici pa bi lahko njeni lastniki začeli racionalno gospodariti po priporo- čilih takratne napredne gozdarske znanosti. Ker jim dogovora vnovič ni uspelo doseči, so stanovi svoje zahteve leta 1841 in 1845 ponovili. Vsem prizadevanjem navkljub tudi takrat niso našli ustrezne skupne rešitve za servitute. 863 Predvsem gozdne služnosti so že pred letom 1848 mnogo- krat razvnele strasti, saj poročila o nekaterih sporih poročajo že v 14. stoletju, npr. ko naj bi se Turjaški prepirali z Ižanci, samo- stanom Bistra in mestom Ljubljana zaradi pravic do paše in lesa na Kureščku. Jurij Turjaški naj bi se žolčno prepiral z ljubljan- skimi meščani zaradi sečenj v gozdu, v korist Ljubljančanov pa je razsodil šele nadvojvoda Ernest Železni ob svojem obisku av- gusta 1421. 864 V času pred marčno revolucijo je bilo zaradi gozdnih slu- žnosti najbolj vroče na Notranjskem in Dolenjskem, čeravno tudi drugje kmetje niso stali križem rok. Prav tako vroče je znalo biti zaradi pašnih servitutov, zaradi katerih so se bolj pritoževali gorenjski kmetje. Že v 16. stoletju so se blejski in bohinjski kme- tje upirali, ker so jim zemljiški gospodje omejevali pašne pravice in v svojo dominikalno posest vključevali srenjska zemljišča, ra- dovljiški in blejski kmetje pa so se razburjali zaradi omejevanja svojih pravic do alpske paše. 865 V Bohinju je bilo izkoriščanje planin za pašo poleg lova in ribolova stalen predmet sporov in kmečkih pritožb. 866 Težave in nesoglasja glede služnosti so se z leti stopnjevali in v času pred regulacijo na Kranjskem skorajda ni bilo gozda ali pašnika, za katerega ne bi potekal sodni proces zaradi spora glede lastništva ali služnostnih pravic. 867 Problemi v zvezi s slu- 863 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 478. 864 Kočar, Knafelc, Svet med Mačkovcem, Mokrcem in Iško, str. 219—221. 865 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 122. 866 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 280. 867 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 87. Elaborat o služnostnih pravicah za Kranjsko (SI ARS, AS 47, fasc. 402, Presidialni akti, 1851) 226 227 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH žnostmi so od sredine tridesetih let 19. stoletja hkrati z vpra- šanjem novega gozdnega reda poleg oblastnih organov močno zaposlovali tudi kmetijske družbe. Kranjski odbornik F. Galle je leta 1836 gozdne služnosti označil kot glavni vzrok, zaradi kate- rega lastniki zemljišč ne morejo bolje gospodariti s svojimi goz- dovi, ob rastoči porabi lesa pa naj bi postale pereč gospodarski problem. Zavzel se je za odpravo služnostnih pravic z ustrezno odškodnino v naravi ali denarju. 868 V nekaterih delih Kranjske so posamezni zemljiški go- spodje skušali služnosti odkupiti že pred dokončno zemljiško odvezo in regulacijo oz. odkupom servitutov. Na gospostvu Ru- perč vrh z inkorporiranim posestvom Mehovo, ki je bilo sestavni del kostanjeviškega cistercijanskega samostana do njegove uki- nitve, so podložniki na račun služnostnih pravic v graščinskih gozdovih dobili nekaj gozdnega sveta, ki je postal njihova sku- pna lastnina. Postopek je vodil komisar vitez Franz von Friedau, lastnik sosednjega gospostva Gradac. Kljub temu da so se vsi zavedali, da so s služnostmi težave, pa so se neprestano pojavljali novi servituti: »Lovričko-jedno prošnjo-jedno prašanje imam danas. Prosil je matko pred 2-3 dnevi Fuhs po starom Tonetu … da bi mu pripustila, da bi u na- šem pruhu pesk smel jemati. I matka mu je hitro privolila-brez da bi mislila, da je Fuchs, ki prosi. Zdaj pak začnejo misli joj na- stajati, da morebiti ni o tom, kaka zvijača, si pridobiti »servitat« na pesek …« je 8. aprila 1852 Josipina T urnograjska pisala Lovru Tomanu. 869 Podobne tožbe so sporadično ponavljali skoraj vsi lastniki služnostnih zemljišč na Kranjskem, kjer so nedorečene in nedoločene pravice do lesa neprestano predstavljale predmet spora med lastniki in koristniki pravice. Leta 1848 so se zaradi napete situacije razmere še dodatno zaostrile. Kmetje na Snežniku so v istem letu večkrat prišli pred grad in zahtevali po njihovem mnenju svoje pravice v gozdu ali 868 Vodopivec, O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi, str. 15. 869 Delavec, Nedolžnost in sila, str. 90; hrani NUK, Korespondenca TT, Ms 1446, mapa 2d, pismo št. 250 (8. 4. 1852), str. 6—7. pa so pregnali iz gozda ljudi, za katere so menili, da jim te pra- vice omejujejo ali kratijo. 870 Graščina Haasberg (Planina) je za zaščito življenj in svojega premoženja ob začetku vrenja med haasberškimi kmeti dobila policijsko oziroma vojaško zaščito. 871 Dr. Granda je razmere po letu 1848 na Notranjskem, kjer gozdna posest prevladuje, označil kot borbo za gozd. 872 Zaradi nastalih razmer je 21. januarja 1849 pravosodni minister iz Olomouca zahteval, da v ljubljanskem guberniju upravne in sodne oblasti v gozdovih vzpostavijo red in mir. 873 Ker se napetosti niso umi- rile, je ministrstvo leta 1854 uvedlo prisilno upravo nad radovlji- škimi, blejskimi in belopeškimi gozdovi na Jelovici. 874 Na Dunaju je težave s služnostmi na Kranjskem predsta- vil poslanec ljubljanskega volilnega okraja dr. Matija Kavčič, poslanec Mihael Ambrož pa je v dunajskem parlamentu vložil interpelacijo, v kateri je predlagal, da bi kmetom do sprejetja do- končne odločitve določili količino lesa, ki bi jo smeli posekati. 875 Kmetovanje kranjskih kmetov pred regulacijo zemljiških služnosti je bilo podobno kot po drugih avstrijskih deželah po- polnoma prilagojeno njihovemu koriščenju in všteto kot redni finančni pritok kmetije in kmečke družine. Na Kranjskem je okoli leta 1850 živelo 474.525 ljudi, zemljišča, ki so jih obdelo- vali, pa so bila razdeljena na: njive 230.694 oralov travnike 224.906 oralov male vrtove 2.096 oralov velike vrtove 1.251 oralov vinograde 16.806 oralov pašnike 367.894 oralov 870 SI ARS, AS 788, šk. 551, GUS, Schrank 5, Fach 11, Fortsetzung von Fach 10, Ablösungs- Vergleich- und Vermerkungs- Urkunden mit den Servitutsberechtigten, št. 367, glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 98. 871 Granda, Gozdna revolucija, str. 315—316. 872 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 322. 873 Granda, Gozdna revolucija, str. 316. 874 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 260. 875 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 322, 323. 228 229 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH planine 42.949 oralov visoki gozd 639.029 oralov nizki gozd 54.688 oralov livade, loke 141 oralov Egarten 876 1.381 oralov Trischacker 877 2.121 oralov njive z vinskimi trtami 2.649 oralov travnike s sadnim drevjem 10.193 oralov travnike z uporabnim lesom 50.994 oralov pašnike s sadnim drevjem 1.205 oralov pašnike z uporabnim lesom 100.219 oralov močvirje s trstičjem 852 oralov zazidljiva zemljišča 4.788 oralov skupaj 1.654.866 oralov nerodovitna tla 77.134 oralov skupaj površina 1.732.000 oralov Gozdovi so skupaj pokrivali površino 693.860 oralov; od tega je bilo državnih gozdov 17.110 oralov, občinskih in gozdov različnih družb 31.037 oralov ter zasebnih gozdov (občinskih in drugih podobnih korporacij), med katere so šteli tudi gozdovi nekdanjih zemljiških gospostev, 645.713 oralov. Skupni donos gozdov je letno znašal 544.128 kubičnih klafter, v deželi pa so po takratnih ocenah porabili v enem letu 750.145 kubičnih klafter lesa, pri čemer je na potrebe gospodinjstev in slabo razvite in- dustrije odpadlo 215.000 kubičnih klafter lesa, približno 30.000 kubičnih metrov pa so ga porabili rudniki. Po teh izračunih je presežek porabe v enem letu znašal 206.017 kubičnih klafter lesa. 878 Nekatere druge ocene se od navedenih nekoliko razli- kujejo, saj Vilko Novak navaja, da je Kranjska okoli leta 1850 876 Eggarten: izmenična uporaba kulturne površine kot njivo in travnik; tudi vrstenka; Zgodovina agrarnih panog I, str. 132; lahko tudi ornica, glej O cenitvi posameznih zemljišč (konec). Novice, let. 33, 1875, št. 29, str. 241. 877 Trischacker-Trika: menjavanje njive in pašnika na istem zemljišču; Zgodovina agrarnih panog I, str. 132. 878 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. merila 995.581 ha, 879 od tega je bilo 156.340 ha vaških pašnikov, 13.647 ha planin, 171.200 ha pa je bilo travnikov. 880 Velik del gozdnih površin na Kranjskem je bil po bese- dah direktorja železarne Engelthalerja (v navedbi Forstmeister) obremenjen s služnostmi, možnosti in pravice izkoriščanja slu- žnosti so bile v večini primerov popolnoma neregulirane in zato toliko bolj neugodne za razreševanje. Vsi, ki so imeli opravka z gozdnimi zadevami, kar je pomenilo predvsem ukvarjanje s slu- žnostmi najrazličnejših oblik, so se zavedali, da bi bilo izkupička od gozdov več, če bi z njim ustrezneje ravnali: » … Glede na njihovo razširjenost bi lahko gozdovi dali opazen presežek lesa, če bi v njih ustrezno gospodarili in ne bi bili obremenjeni z goz- dnimi in pašnimi služnostmi. Mastenje (prašičev), pašo in pri- pravo stelje bi morali kot koristno dodatno izrabo odpraviti.« 881 Gozdovi prav zaradi obremenjenosti s servituti »niso bili povsem gospoščinski«. Od približno 400.200 ha gozdov na Kranjskem je bilo kar 320.000 ha obremenjenih s služnostnimi pravicami kmetov, 882 kar naj bi predstavljalo 80 % kranjskih goz- dov. 883 Položaj na večini kranjskih zemljiških gospostev dobro ilustrira gozd postojnskega gospostva Osojnice, ki je meril nekaj več kot 2000 hektarov, v njem pa je imelo služnostne pravice 23 vasi s 708 ognjišči. 884 Kot najbolj ekstremen pa je na Kranjskem veljal primer, ki ga je na kongresu kmetijcev na Dunaju leta 1849 izpostavil kranjski delegat, ko je omenil kranjsko posest v veli- kosti 40.000 oralov, kjer je bilo le 800 oralov služnosti prostih zemljiških površin. 885 879 Razlika je glede na velikost majhna, saj znaša okoli 1700 ha. 880 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 260. 881 SI ARS, AS 176, k. o. Površje N 216, cenilni elaborat: » … Die Waldungen würden nach ihrer Ausdehnung bemerkbaren Holzüberschuβ liefern, wenn selbe ordentlich bewirthschaftet und nicht mit Beholzungs und Weide Servitut belastet wäre. Die Eichelmast, die Weide und das Laubstreu machen jedoch vortheilhafte Nebenbenutzungen aus …« 882 Granda, Gozdovi zahtevajo uvedbo parnih strojev, str. 277. 883 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 189. 884 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 261, glej tudi Granda, Kratek prerez, str. 70. 885 Busatti, Die Habsburgermonarchie, str. 442. Predvidevam, da je imel v mislih snežniško gospostvo. 230 231 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Strokovnjaki so ugotavljali, da bo zaradi težavnega dolo- čanja narave služnosti in odnosa med strankami v postopkih najpreprosteje regulacijo zožiti na razreševanje pravice do dr- varjenja (Holzungsrecht) in pašnih služnosti (Weiderecht). Po njihovem mnenju je bilo na Kranjskem več gozdnih služnosti, največji obseg pa je imela pravica do gozdarjenja. Kmetje, ki so si s služnostjo priskrbeli les za kurjavo, so smeli po gozdovih po- spravljati in nabirati suhljad in sušice ter od vetra podrto drevje, odpadke pri sekanju dreves ali štorovino, včasih pa so lahko za domačo kurjavo drevesa tudi posekali (deblovina). Poleg lesa za kurjavo so imeli pravico sekanja lesa za gradnje, za pripravo de- lovnega orodja in pripomočkov za uporabo v domačem kmeč- kem gospodarstvu, ponekod pa so imeli tudi pravico do sekanja posameznih vrst lesa za prodajo v lastni režiji. Za živinorejo je bila posebej pomembna pravica do pripravljanja nastilja za ži- vino in pravica do paše goveje živine na pašnikih in v gozdu. Redkeje so imeli pravico do paše prašičev v tujem gozdu, do pla- vljenja oz. flosarjenja lesa, do nabiranja in navrtavanja dreves za pridobivanje lesne smole, nabiranja lesne gobe, kuhanja oglja, košnje trave ali kuhanja apna. 886 Navrtavanje hrastovih dreves je bilo z dvornim dekretom za Kranjsko z dne 27. januarja 1770 prepovedano, izjemna dovoljenja pa so lahko izdajali le okrožni gozdni uradniki. 887 Pašne služnosti so se na Kranjskem v glavnem izvajale kot paša pred košnjo ali po njej, pogosto na visokogorskih in hribo- vitih travnikih (v času pred sv. Jurijem ali Filipom – 24. aprila ali 1. maja). Običajno je živino pasla celotna skupnost (vas oz. občina, tudi soseska). Razširjeno pravico do strniščne paše so kmetje večinoma uživali brezplačno, pogosta je bila pravica do paše na zemljiščih v prahi. Večinoma brezplačna je bila tudi pra- vica do odgona živine na pašnik, kjer se je pasla brez pastirja. Zato je bilo treba obdelane zemljiške kulture ograjevati, ograje- 886 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 887 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 119. vanje pa je bilo pogostejše tam, kjer je bilo več pašniških povr- šin, torej v hribovitem svetu. 888 Poleg navadne paše so v visokogorju na Kranjskem poznali pravico do rože (Blumensuch). Čeprav pravzaprav nikomur ni bilo znano, od kdaj je obstajala, so se vsi, ki so se ukvarjali s pro- blemi služnosti, zavedali, da jo imajo kranjski kmetje že dolgo, da »je pravica izhajala še iz časa pred francosko okupacijo, ki jo je ta odpravila, po njej pa obveznost ni bila ponovno vpeljana v pravno prakso«. 889 Kljub temu da področja s pravico rože v pregledanem arhivskem gradivu niso navedena in so podatki o njenem obstoju tudi sicer skopi, je mogoče na podlagi obstoja skupin ali posameznih planinskih tamarjev in njihovih vrisov v kartah franciscejskega katastra pravico tovrstne paše na Kranj- skem locirati v bohinjskih planinah ter planinah v Savinjskih Al- pah in Karavankah ob današnji avstrijski meji (Zgornje Gorje, Zelenica, Velika Planina itd.). 890 Nekateri kmetje so imeli pravico do napajanja živine, pra- vico prehoda in pravico vožnje po določeni poti ali zemljišču, poznana pa je bila tudi pravica do kopanja ilovice, peska ali gra- moza na tujem zemljišču. Izkopani material so služnostni upra- vičenci potrebovali za lastno gospodarstvo, ponekod pa so smeli kopati tudi za prodajo. Čeprav redka, je v hribovitem svetu ob- stajala še služnostna pravica do nastanitve zaradi nevihte, ki je npr. gonjača živali na pašo oz. pastirja doletela na poti do stanu oz. planine, kjer je v času prehoda in vedrenja smel pasti. 891 Kot drugod po državi so bile vse naštete služnosti subjek- tivno ali objektivno silno različne, užival pa jih je lahko posame- znik ali celotna skupnost. Lahko so bile stvarne, najpogosteje 888 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 305. 889 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 890 Na kartah franciscejskega katastra je mogoče vsaj približno določiti območja, kjer so stala naselja tamarjev: SI ARS, AS 176, k. o. Bohinjska Češnjica L 107 (planina Zajamniki), k. o. Zgornje Gorje L 179, k. o. Črna L 301 (Velika Planina), k. o. Doslovče L 45, k. o. Sv. Katarina L 104, k. o. Nomenj L 172, k. o. Nemški Rovt L 30, Savica L 242, Srednja vas v Bohinju L 157 itd. 891 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 304. 232 233 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH pa so bile vezane na lastništvo kmetije ali posamezno zemljišče. Včasih so služnostne pravice pripadale le eni osebi, ki je opra- vljala določen posel. Nekatere pravice so bile po kvantiteti in kvaliteti natančno določene in omejene, druge pa ne. Navadno je bil natančno določen prostor ali objekt, kjer se je služnost lahko izvajala, ponavadi pa je bilo za izvajanje služnosti določe- nih več zemljišč. Običajno je bilo v dogovoru tudi določeno, kdo ali koliko je upravičencev do izvajanja služnostne pravice na do- ločenem območju, če je služnost pripadala skupini ljudi ali celi soseski. Domače prebivalstvo je ponavadi zelo dobro vedelo, ali so bile služnosti sporne ali ne in ali je v zvezi z njimi že potekal kak sodni postopek, kar je predstavljalo pomemben podatek za določanje načina regulacije in ugotavljanje njene vrednosti. Po mnenju strokovnjakov je razvozlavanje vozla okoli služnostnih pravic zahtevalo predvsem veliko modrosti države, ki je lastnike posesti omejevala tako z omejitvami v civilnem zakoniku (čl. 364, 384, 495, 858) kot z drugimi, npr. gozdnimi redi in odloki o zaščiti gozdnih kultur. 892 Služnostna pravica na Kranjskem je bila lahko plačilo za storjeno uslugo, neugodne življenjske razmere na posameznih področjih pa so bile vzrok za njihov nastanek. Njihov namen je bil predvsem ohranitev poseljenosti območja. Tako so nekatere gozdne služnosti zaradi težkih življenjskih razmer dobili kmetje na območju Gore nad Vipavo, kamor jih je naseljeval fevdalni gospod za izvajanje nadzora nad svojo posestjo. Zaradi težkih življenjskih razmer so lahko izkoriščali večino njegovih zemljišč, za gospodo je bil strogo rezerviran le lov. 893 Iz enakega vzroka so imeli pravico do neomejenih količin merkantilnega lesa (lesa za prodajo v lastni režiji) kmetje pod snežniškim hribovjem. 894 Valentin Richter je kot posebej problematične na Kranjskem omenil prav neomejene služnosti kmetov iz Loške doline v snežniških gozdovih, za katere naj bi bilo v urbarju pod opom- 892 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 893 Čibej, Gozd in gozdarstvo, str. 100. 894 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 47—49. bami v rubriki »Walder und Gehölz« 895 navedeno, da so kmetje iz naslova služnosti drvarili po velikem delu snežniških goz- dov, ki so spadali pod deželno sodišče. 896 Z dodatnimi dohodki od lesa in lesnih proizvodov so ostajali na svojih nerodovitnih kmetijah, ali kot navaja vir: »Tako, s sekanjem in drvarjenjem v omenjenem velikem gozdu so z dodatnimi dohodki od lesa in lesnih proizvodov že od nekdaj lažje preživeli na svojih nerodovitnih kmetijah in plačevali činž in davke, česar sicer na svojih kamnitih in vodenih kmetijah ne bi mogli.« 897 O nastanku služnosti se v razpravah o regulaciji in odkupu nihče ni veliko spraševal. Prevladovalo je splošno mnenje, da so gozdne služnosti nastale v času, ko je bilo lastništvo gozda še nedoločeno, lesa pa je bilo v izobilju za vse, ki so ga potrebovali. Lastniki zemljišč so brezskrbno in popustljivo ter brez evidenc dovoljevali kmetom drvarjenje v svojih gozdovih brez omejitev (freie Hand in Benutzung). 898 Prejemki, ki so jih fevdalci dobivali od kmetov za dovoljevanje služnosti, so jih »uspavali«, zato za svojo lastnino niso veliko skrbeli. Predvsem niso poskrbeli za pravno ureditev podeljenih služnostnih pravic, saj so bile tako pravice služnosti kot tudi dajatve za dodeljeno služnostno pra- vico velikokrat samo ustno dogovorjene. 899 Kmetom se je veli- kokrat zdelo samoumevno, da imajo pravico do pripravljanja lesa v fevdalčevem gozdu. Ker ni bilo ustreznega nadzora, so pridobljene pravice prostorsko vedno bolj širili, zato so bile s služnostmi obremenjene gozdne površine zelo velike. Kakršne- gakoli racionalnega gospodarjenja fevdalci na Kranjskem na s služnostmi obremenjenih zemljiščih niso mogli izvajati. 900 895 »Gozd in goščava« 896 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851: »… Mehr ein groβer Wald, der Schneeberg genannt, der etlich Meilen breit und lang … soviele deren im Landgerichte gesessen …« 897 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851: » ... Auch so haben sie von Alters her im bemeldeten groβen Wald des Sommers allerlei Binderarbeit und Holzwerk allerzeit geschlagen und gemacht, auf daβ sie ihren Zins und Steuer desto leichter bekommen, sonsten bei ihren steinigen und waβerigen Hubengründen und Boden wäre ihnen sich zu erhalten nicht wohl möglich …« 898 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851 (proste roke pri uporabi). 899 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 900 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 234 235 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH Kmetje služnosti niso uživali le na služnostnih površinah domačega zemljiškega gospostva, temveč so ponekod smeli drvariti ali pasti v gozdovih in na pašnikih »tujega« zemljiš- kega gospostva. V okviru celotne države take služnosti niso pred stavljale posebnosti, na Kranjskem pa so podložnike s tovrstnimi služnostmi označevali kot »sogenante eingeforsteter Unterthanen«. 901 T ako večina služnostnih upravičencev do lesa za kurjavo na gospostvu Lanšprež ni bila lanšpreških podložnikov, temveč so spadali pod druga zemljiška gospostva, 902 pa tudi sne- žniški služnostni upravičenci iz sedmih pivških vasi (Bač, Knežak, Koritnica, Vrbovo, Trnovo, Spodnji Zemon in Bistrica) so bili podložniki zemljiškega gospostva Postojna. 903 Vzrokov za nasta- nek takih razmer je bilo veliko, najpogosteje pa so bile posledica sprememb lastništva zemljiških gospostev in njihovih meja. Piv- ške vasi so kot del postojnskega zemljiškega gospostva lahko se- kale les v snežniških gozdovih zato, ker je bil nekdaj lastnik obeh gospostev isti, ob prodaji enega od zemljiških gospostev pa so kmetje s posebnim dovoljenjem, zapisanim tudi v kupoprodajni listini, pravico sekanja lesa v »tujem« gozdu obdržali. 904 Čeprav so imeli podložni kmetje večinoma služnostne pra- vice le za pokrivanje svojih lastnih potreb, tudi pravica sekanja lesa za prodajo ni bila neznana. Podobno kot na Snežniku so nekaj časa brezplačno sekanje t. i. merkantilnga lesa dovoljevali tudi na gospostvu Bistra, ki je imelo v lasti okoli 7700 oralov gozdov, od katerih je bilo le približno 1000 oralov neobreme- njenih s služnostmi podložnikov okoliških vasi. Služnosti so bile vseh vrst, od paše do pravic do lesa za različne potrebe. 905 Na- sploh se je na Notranjskem, v planinskem in postojnskem okraju 901 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851 (tako imenovani »vgozdeni« ali »vgozdarjeni« podložniki). 902 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1948/1849, str. 199. 903 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 49. 904 SI ARS, AS 778, k. 7, Schollmayer-Lichtenberg, Schneeberg und die Dynasten von Schönburg. Geschichte der Herrschaft Schneeberg in Krain. II. Band., str. 141 (reg. listine 2. 7. 1707); glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 49. 905 Perko, Zapisano v branikah, str. 39. velika večina prebivalstva preživljala prav s pravico sekanja lesa v tamkajšnjih gozdovih. 906 Za koriščenje služnosti so kmetje zemljiškemu gospostvu plačevali različne dajatve. Kot primer lahko navedemo Malijevo domačijo z Golnika, ki je pašo na Tegoški planini na južni strani Karavank tik pod grebenom Košute delila z 42 drugimi pose- stniki gospostva Kieselstein iz vasi Križe, Retnje, Žiganja vas, Kovor, Hudo, Zgornje Vetrno, Gozd in Nova vas, z Golnika pa le še Janez Dolžan. Mali je zanjo zemljiškemu gospodu redno plačeval malo pravdo, ki količinsko ni bila obsežna, a zaradi pogostega pobiranja precej nadležna in je ponekod veljala kot odškodnina za koriščenje gozdov in pašnih pravic. 907 Služno- stne pravice pa so lahko odplačevali tudi z gozdno tlako, ročno ali vlečno, merjeno v dnevih, včasih pa tudi s tlako za določeno delo, npr. sekanje in vožnje lesa, pripravljanje lesa za ograjeva- nje in vzdrževanje ograj ob ograjenih zemljiških površinah in podobno. Za dovoljenje krčenja gozda se je moral kmet obrniti na lastnika zemljišča, ki se je moral s spremembo namembnosti gozdne površine strinjati. Večji problem za lastnike služno- stnih zemljišč je predstavljalo nenadzorovano krčenje rovtov in lazov, zaradi česar so v gozdovih nastajale izsekane golote. Te so kmetje najprej uporabljali kot slabše travnike, ko pa so jih opustili, so ostale le neuporabne pustote. Zaradi takega načina gozdarjenja sta bila Krakovski gozd (Krakauer Wald) in Štan- garski gozd (Schlangenwald) pri Litiji, ki sta še leta 1789 imela enega najlepših sestojev, v času priprave servitutne zakonodaje že popolnoma devastirana. Lastniki gozdnih parcel so morali za svoja zemljišča plačevali vse stroške, uživati in izkoriščati pa jih niso mogli, saj so imetniki služnostne pravice do lesa le-to izko- riščali v pravem pomenu besede in v nepredstavljivih količinah pripravljali in sekali les. Preiskave kraj ponavadi niso bile uspe- šne, saj odgovornih zanje ni bilo mogoče najti, pa tudi preprečiti 906 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 322. 907 Zalokar, Iz zgodovine Malijeve domačije, str. 61. 236 237 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH prekomernega koriščenja gozda ni mogel ali znal nihče. 908 Ko so bili postopki regulacije že v teku, je moral lastnik Snežnika Jurij Schönburg-Waldenburg kmete, s katerimi se o ureditvi la- stništva rovtov ni mogel dogovoriti, tožiti v civilnih tožbah, če je hotel vsaj nekaj zemljišč pridobiti nazaj. Veliko rovtov je bilo namreč narejenih brez soglasja lastnika, tako novega kakor nek- danjega, lastništvo pa ni bilo vpisano v zemljiški knjigi. Pri tem je graščina trdila, da so bili tako rovti kakor tudi zemljišča, ime- novana »ograde«, v dednem zakupu in ne v trajni lasti kmetov, čeprav so ti lastništvo dokazovali s kupnimi pogodbami, ki naj bi jih sklenili z nekdanjimi lastniki. 909 Sodišče je v nekaterih prime- rih pritrdilo kmetom, saj snežniški kronist Schollmayer navaja, da je knez počasi odkupoval od kmetov nekdanja graščinska zemljišča, zlasti rovte in laze, ter tako spet zaokrožal nekdanjo graščinsko posest. S tem je omejeval in počasi preprečil vstop v gozdove nekdanjim služnostnim upravičencem, kar je bilo po- trebno zlasti zato, ker nekateri niso mogli doumeti, da po pre- jemu odškodnine ali zemljišča v trajno last nimajo več pravice do služnosti. 910 Strokovnjaki, ki so se spopadli s problemom regulacije slu- žnosti na Kranjskem, so se sicer zavedali, da kmetje brez lesa ne bi mogli preživeti (»bi pomrli od lakote«), saj so bile kmetije premajhne in premalo rodovitne. Rešitev so videli v zaposlova- nju v industriji, zlasti tisti, ki je za svojo dejavnost potrebovala les. Dežela pa bi si po njihovem mnenju morala bolj prizadevati, da bi kmetje bolje obdelovali svoje posesti. Na Kranjskem naj bi bilo namreč dve desetini površine vseh zemljišč pašniških, vendar so bila zanemarjena, preraščena z grmovjem, defektnim lesom in plevelom. Kmetje bi ga kot dobri gospodarji lahko od- stranili, pobrali in počistili zemljišča ter si tako priskrbeli les vsaj 908 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 909 SI ARS, AS 33, fasc. 10/6-1861 u 1893, 1889/1890. Gospodarjenje zadnje generacije nekdanjih lastnikov družine Lichtenberg, v katere lasti je bilo snežniško zemljiško gospostvo približno 150 let, je bilo »porazno«. Več glej Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 18. 910 Schollmayer-Lichtenberg, Snežnik in schönburški vladarji, str. 35. do končanja postopkov uravnave služnosti. S tem bi se izognili pustošenjem, ki so jih večinoma zaradi lastnih potreb naredili v gozdovih po uveljavitvi zakona z dne 7. septembra 1848. Datum je v glavah neukega prebivalstva predstavljal neke vrste mejnik in po njihovem mnenju uzakonjal brezvladje na področju lastni- štva gozdov, ko si odnosov in obveznosti nihče ni znal pravilno razložiti. To so kmetje skušali kolikor mogoče izkoristiti, enako kot za gozd in gozdne služnosti pa je veljalo tudi za pašnike in pašniške služnosti. V okoljih, kjer so bili rudniški obrati, so tudi na Kranjskem obstajale rudniške pravice do lesa, ki jih je bilo več v okrožju Bela Peč, Trnovski gozd pa je bil leta 1759 razglašen za rezer- vat c. k. rudnika živega srebra v Idriji. 911 Po mnenju nekaterih je imel ilirski gubernij v času regulacije enkratno priložnost pre- nesti nadzor nad gozdom na državni erar ter vzpostaviti kon- trolo lastništva in izrabe nad rudniškimi gozdovi, kot je pred- pisoval dvorni dekret iz 22. aprila 1837. Sprememba lastništva na kmečke služnosti ne bi smela imeti vpliva in posledic, upo- števati bi bilo treba le objektivne posebnosti vsake posamezne služnostne pravice. 912 Strokovnjaki so opozarjali, da je do prvih poizkusov raz- reševanja služnosti na Kranjskem že prihajalo, vendar so se ne- kateri udeleženci v postopkih zaradi zastraševanja, ki so ga nad lastniki zemljišč izvajale nekatere kmečke zveze, v strahu zase in svoje imetje raje umaknili. 913 Bližajoča se regulacija je med kranjskimi posestniki in kmeti povzročila precej negotovosti. Ena od pomembnih kate- gorij pri razreševanju služnosti je bilo ugotavljanje, ali je sama služnost za obstoj kmečkega gospodarstva eksistenčnega po- mena ali ne, predvideti, kako bo razrešitev služnostnih pravic vplivala na upravičence, njihov način življenja in sposobnost plačevanja davčnih in drugih obveznosti. Posledično je ugoto- 911 Papež, Černigoj, Zgodovina gospodarjenja z gozdovi, str. 47. 912 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 913 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 238 239 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH vitev, da odprava pašne služnosti na visokogorskem pašniku (Blumbesuch) ne bi ogrožala obstoja kmetije, pogojevala tudi predlog, da bi se naj pravica rože, kjer je še obstajala, odpravila brezplačno. 914 Zaradi neurejenih razmer na zemljiških gospostvih je stro- kovnjake vznemirilo vprašanje, ali so zemljiška gospostva na Kranjskem sploh sposobna ugotoviti, kakšno je stanje njihovega lastnega gozda, koliko je na njihovih zemljiščih služnosti, ka- kšne so služnostne pravice upravičencev in koliko jih pravza- prav je ter kolikšna je sposobnost gospostev za razrešitev ob- veznosti, ne da bi bil ogrožen obstoj kmečkih posesti. Na drugi strani pa je bilo aktualno tudi vprašanje, koliko bi eventuelni odkup služnosti z odstopitvijo delov zemljišč okrnil gospodar- stva posameznih zemljiških gospostev. Kot najbolj perečega so tudi ob tem vprašanju navajali primer gospostva Snežnik, kjer je bilo leta 1828 do služnosti v snežniškem gozdu upravičenih 588 podložnikov snežniškega gospostva in 271 podložnikov drugih zemljiških gospostev. Izračun potreb je pokazal dokaj neugodno sliko. Za »osvoboditev« snežniških zemljišč bi bilo potrebnih 19.639 kubičnih klafter lesa. Za odkup služnosti cele kmečke hube bi bilo potrebnih 55/100 klafter za domače potrebe in 30/100 klafter za prodajo. Leta 1848, po novih cenitvah, je bil prirast lesa ocenjen v povprečju na 0,8 klaftre na enem oralu gozdne površine, površina 41.546 oralov pa bi v enem letu dala 33.232 klafter lesa. Ta količina bi bila ravno dovolj za vse zah- teve po lesu iz naslova servitutov. V primeru, da bi zemljiška go- sposka Snežnik služnostnim upravičencem odplačala servitutne pravice z odstopom zemljišč, bi jim morala v last oddati skoraj ¾ 914 Verjetno so se današnje pašne skupnosti kot ostanek nekdanje skupne paše ohranile tam, kjer nihče ni zahteval regulacije služnosti. Provokacijo sta lahko vložila tako služnostni upravičenec kakor služnostni zavezanec, navadno lastnik zemljišča, če pa tega noben od njiju ni naredil, je vsaj do leta 1945 vse ostalo po starem. Npr. na Veliki planini je bil zavezanec oz. lastnik velikega dela pašne površine skupnost meščanov (njen dedič je današnja kamniška mestna korporacija), ki sami niso koristili zemljiških površin, zato jim je bilo v interesu še naprej pobirati denarno odškodnino od služnostnih upravičencev in zahtevka za odkup oz. regulacijo pri pristojni komisiji, s čimer bi sprožili postopek odkupa, najverjetneje sploh niso vložili. gozdnih površin, lastna gozdna površina pa bi se zmanjšala na ¼ dotedanje površine. V podobni situaciji je bila po mnenju stro- kovnjakov večina zemljiških gospostev na Kranjskem. 915 Kljub temu da so bili predračuni za nekdanja zemljiška gospostva ne- ugodni, je Kranjska kmetijska družba predlagala, da se gozdne in pašne služnosti uravnajo z odstopom dogovorjenih zemljišč upravičencem po občinah v naravi, glede odkupa v denarju pa bi se morali dogovoriti obe stranki v postopku odkupa. Seveda pa bi moral imeti služnostni zavezanec za odkup v denarju na voljo dovolj kapitala, da bi lahko izplačal vse služnostne upravičence, ki bi morali v tako rešitev privoliti. Čeprav so bili predlogi o potrebnostih odkupa služnosti različni, tudi da je treba odkupiti le tiste, ki jim je mogoče točno določiti vsebino in vrednosti, je prevladovalo prepričanje, da je treba urediti vse služnosti, kjerkoli je obstajala vez služnosti med upravičencem in lastnikom zemljišča, če je obstajala med njima pogodba ali pa je ni bilo. Tudi na Kranjskem je sprva prevlado- valo mnenje, da naj bi gozdne služnosti razrešili po enotnem postopku po vsej državi, ostale zemljiške služnosti, ki jih ne bi bilo mogoče razporediti v nobenega od predlaganih zgledov, pa bi zaradi raznolikosti obravnavali posamezno. Regulacija goz- dnih služnosti in boljše gospodarjenje z lesom naj bi Kranjski prinesli tudi več dohodkov. Izračun je pokazal, da bi z letnim prirastom zaradi bližine Trsta in trga z vedno velikim povpra- ševanjem po lesu lahko vsako leto v prodajo ponudili 306.017 kubičnih klafter lesa. Ob tem, da se je v istem času gradila že- lezniška proga od Dunaja proti Trstu, ki naj bi v enem letu in na eno miljo proge potrebovala 800 dunajskih klafter 36-colskih desk, so se Kranjski, skozi katero naj bi potekalo 30 milj žele- zniške proge, za kar bi po preračunu potrebovali 24.000 klafter lesa, ponujale velike možnosti zaslužka z oskrbo lesa za potrebe železniške proge. Služnosti bi morale biti pri tem le drugotnega pomena in v naštetih primerih ne bi smele biti ovira za boljšo izrabo gozdov in lesa. Vsekakor je bila regulacija služnosti po 915 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 240 241 SLUŽNOSTI V AVSTRIJSKIH DEŽELAH mnenju strokovnjakov najbolj smotrn ukrep, ki bi ga bilo treba izvesti, pri čemer bi naj bil glavni motiv razreševanja nacionalno ekonomski interes. 916 916 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. Grad Snežnik okoli leta 1900 (razglednica): graščina Snežnik je imela na Kranjskem zaradi vpisa kmečkih gozdnih služnosti v zemljiško knjigo in njihove obsežnosti večje težave z njihovim razreševanjem. 242 243 SLUŽNOSTI OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE 244 245 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Po mnenju nemškega kmetijskega teoretika Albrechta Tha- erja 917 sta bila kmetijstvo in kmetovanje v začetku 19. stoletja povsod po Evropi še vedno premalo pridobitniška, saj je to zah- tevalo najprej modernizacijo, racionalizacijo, večjo intenzivnost in ekonomičnost ter predvsem spremembo mentalitete ljudi, ki so od kmetijstva neposredno živeli. Ljudje obdelovanja zemlje še niso pojmovali kot obrt in pridobitno dejavnost, temveč jim je bilo kmetovanje način življenja, moralna obveznost, božji red, tradicija in osnovni temelj države. 918 Pozivi k modernizaciji in napredku so se usmerjali predvsem k uvajanju tehničnih izbolj- šav, novih postopkov, strojev in orodij, nikakor pa ne v povsem novo organizacijo proizvodnje in dela in zlasti ne k vzpostavi- tvi nove družbene hierarhije in novih družbenih razmerij. 919 Ob vsem tem drži tudi trditev, da je bilo uvajanje novosti v kmečko produkcijo najprej vprašanje finančnih sposobnosti, ob čemer je vsaj enako pomembna tudi mentaliteta kmečkega življa. 920 Kranjska in predvsem njen južni del je bil v habsburški mo- narhiji eden najbolj zaostalih delov države, ki se je posebej iz- razito kazal na kmečkem področju. Slabega stanja v kmetijstvu na prelomu 18. v 19. stoletje so se zavedale tako oblasti kakor tudi nekateri fevdalci. Eno od nepristranskih mnenj je v svojem elaboratu zapisal ribniški graščak Rudež na poziv novomeškega glavarja. Ta je namreč na pobudo dunajske vlade pozval neka- tere zemljiške gospode, ki so bili po njegovem mnenju zavzeti za javno blaginjo in sposobni realne presoje razmer, da na vpraša- nja o težki gospodarski krizi v tem delu Kranjske izrečejo svojo odkritosrčno sodbo. Po Rudeževem mnenju so bila za revščino in stisko kmetov poleg več zaporednih slabih letin važna tudi fevdalna bremena, ki so daleč presegala dohodke kmetij, saj je kmet po poravnavi vseh obveznosti pogosto ostal celo brez 917 ustanovitelj nemške kmetijske družbe in nesporno prva figura »racionalnega kmetijstva« v nemških deželah; Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichtre, str. 48; glej tudi Dinklage, Geschichte der Kärntner Landwirtschaft, str. 183. 918 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 147, 148. 919 Vodopivec, Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske razmere, str. 178. 920 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 118. najpotrebnejšega živeža. Kmete je najbolj obremenjevala tlaka, zato so imeli do nje odpor in so jo opravljali le toliko, kot so bili prisiljeni. Praviloma je to v enem dnevu zneslo le eno tretjino dela plačanega hlapca v istem časovnem razponu. Poleg dajatev fevdalnim gospodom so kmete težili še državni davki, ki so se prav v obravnavanem času podvojili ali celo potrojili. Rudež je v svojem zapisu kot krivca za težko gospodarsko situacijo ožigosal tudi državo, njeno preštevilčno administracijo in neracionalno delovanje. V svojem zapisu je predlagal nekatere ukrepe in na- vedel, da bi posebno pozornost namenil poljedelstvu in živino- reji. Ukazal bi posekati vinograde na tistih zemljiščih, na kate- rih so bila tla ugodna za rast žita, krompirja ali detelje, saj po njegovem mnenju vinogradništvo na Dolenjskem ni bilo dovolj donosno. Skušal bi izboljšati sadjerejo, kmečki fantje pa se ne bi smeli poročiti in prevzeti domačije, dokler okoli domače hiše ne bi uredili sadovnjaka, ki bi ga morali vsako leto še povečati za šest do sedem dreves. Vsaka občina naj bi ob sodelovanju cer- kvene in svetne gosposke skušala kmečke gospodarje motivirati za boljše delo tako, da bi kmetije po obdelanosti in urejenosti razdelili na deset razredov; najslabše bi javno ožigosali, jim vzeli pravico do soodločanja pri občinskih zadevah, njihove sinove pa brez izjeme potrdili za k vojakom. Če najslabši gospodarji v enem letu ne bi izboljšali razmer na svoji domačiji, bi jim jo pro- dali na dražbi, kmeta pa skupaj z družino izgnali iz občine. Da pa bi kmetje dobili zgled, kako dobro gospodariti, bi bilo treba na Dolenjsko pripeljati nekaj dobrih gorenjskih gospodarjev. 921 Za uvajanje sprememb in napredka je bilo vedno potrebno mirno obdobje. Zato se zdi, da je bil v 19. stoletju čas, ko so potekali takšni ali drugačni spopadi (revolucionarno obdobje do 1815, 1848/49 in 1859/60), neprijazen do uvajanja kakršnih- koli novosti v družbi. Glede na spremembe na področju kme- tijstva v habsburški monarhiji pa bi lahko rekli, da 19. stoletje kljub nemirnemu času pomeni njegov pravi razcvet. 922 Kljub 921 Smole, Gospodarski položaj ribniških podložnikov, str. 172, 173. 922 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisation, str. 113. 246 247 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE temu da se je okoli leta 1800 končala dalj časa trajajoča agrarna konjunktura, 923 je sledilo nekaj let s povečano pridelavo žit. Pri- pisati jih gre kopici ukrepov prve polovice 19. stoletja. Novosti so bistveno hitreje uvajali v bližini večjih mest in pomembnejših prometnih poti kakor v odročnejših vaseh in krajih. Ker je ra- zvoj potekal precej neenakomerno, je tudi podeželje na Kranj- skem, kot drugod po habsburški monarhiji, v predmarčni dobi in še kasneje kazalo zelo raznoliko podobo. 924 Kmetje so bili od nihanj v kmetijski pridelavi, t.j. od dobrih in slabih letin, veliko bolj odvisni kot veliki posestniki, saj jim je slaba letina s sabo prinašala podražitve osnovnih življenjskih potrebščin in lakoto. 925 Na kmetovanje so še vedno najbolj vpli- vale klima in geografske značilnosti posameznih območij, glede na način kmetovanja pa »zadružno« kmetovanje na skupnih nji- vah in srenjski zemlji. 926 Kljub temu pa je tudi intenzivno kmeto- vanje vedno bolj prodiralo med kmetovalce. V poljski pridelavi se je sicer počasi uveljavljalo gnojenje obdelovalnih zemljišč, čeprav so bili sprva le najpogumnejši kmetje pripravljeni preiti s triletnega kolobarja na obdelavo in pridelavo brez prahe. 927 Pod vplivom nove, pridobitniške miselnosti se je površina zemljišč, ki so jih obdelovali, v Avstriji od konca 18. do srede 19. stole- tja povzpela z 8,7 na 10,1 milijona hektarov. Porast obdelovalne površine je znašal torej 16 %. 928 Glavni cilj povečanja obdeloval- nih površin je bilo povečanje kmetijske proizvodnje. Zato so se prebivalci ob vzpodbujanju državnih oblasti ponovno lotili kul- tiviranja neobdelanih zemljišč, krčenja gozdov ter obsežnih in sistematičnih melioracij, začetih že v drugi polovici 18. stoletja. V ta čas sodijo tudi prvi poizkusi izsuševanja Ljubljanskega bar- ja. 929 Praha, v času katere zemljišč niso posebej obdelovali, pač pa so na njih le pasli, je v letih 1830 do 1850 še vedno zavzemala 923 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 77. 924 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 33. 925 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 147. 926 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 211. 927 Butschek, Österreichische Wirtschaftsgeschichte, str. 117. 928 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 152. 929 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 87. 25% obdelovalnih površin, vendar se je odstotek vztrajno zniže- val in do leta 1870 padel na 14,5%. 930 Poleg krompirja in koruze, ki so ju kmetje vedno bolj in pogosteje vpletali v pridelovalni kolobar, so pomembno mesto zavzele krmne rastline, predvsem detelja, ki je bila po drugi strani močno povezana z uvajanjem hlevske živinoreje. 931 Ta je veliko bolj intenzivna kot živinoreja na prostem, 932 zato so jo včasih poimenovali kar roža kmetijstva (»Rose der Landwirtschaft«). V pridelavi detelje je v notranjeav- strijskih deželah prednjačila graška kresija. 933 Poleg oblasti, ki je z raznimi ukrepi skušala izboljšati kme- tovanje in stanje na kmetijah, so se za izboljšave v kmetijstvu in kmečkem življenju v drugi polovici 18. stoletja začele truditi predvsem kmetijske družbe, ustanovljene po vzoru angleških predhodnic. Napredek kmetijstva so skušale pospeševati s pod- piranjem razvoja kmetijskega šolstva, pripravljanjem razstav in predstavitev, izplačevanjem posebnih premij za pospeševanje reje živine, ribogojstva, čebelarstva, sadjarstva, gojenja svilo- prejk in pridelave repe itd. 934 Avstrijske dežele je v ustanavljanje tovrstnih svetovalnih teles prisilila ekonomska situacija v državi, po vojni s Prusijo močno poslabšana zaradi izgube Šlezije kot glavnega trgovskega vozlišča med evropskim vzhodom in zaho- dom. S Slovenci poseljene dežele so šle v korak z ostalimi avstrij- skimi deželami. Prva je bila ustanovljena Kmetijska družba na Koroškem, po njenem vzoru pa jih je bilo med letoma 1764 in 1771 ustanovljenih še enajst. 935 Tako je bila na Štajerskem kme- tijska družba ustanovljena leta 1764, 936 vendar naj njeno delova- nje po besedah nadvojvode Janeza ne bi seglo do kmetov. Na Kranjskem je bila prva kmetijska družba ustanovljena leta 1767. 937 Pokazalo se je, da so bile v tistem času kmetijske 930 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 152. 931 Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, str. 296. 932 Sandgruber, Ökonomie und Politik, str. 163. 933 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 9—899. 934 Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1399. 935 Bäck, Die kärntner »Ackerbaugesellschaft«, str. 112—113. 936 Vrbnjak, Kulturna podoba vzhodne Slovenske Štajerske, str. 59. 937 Umek, Kranjska kmetijska družba 1767—1787, str. 3—5. 248 249 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE družbe le izvrševalec navodil, ki jih je dajala centralna državna oblast. Prizadevanja kmetijskih družb do kmetov mnogokrat sploh niso dospela, saj je bilo treba za učenje iz publikacij, ki so jih izdajale kmetijske družbe, znati brati, govoriti tuje jezike, kmetje pa niso imeli osnovnega znanja in tudi ne denarnih sredstev, s ka- terimi bi poizkušali izvesti napotke in dognanja strokovnjakov za izboljševanje kmečke proizvodnje. Na Kranjskem je delo kmetij- ske družbe zato ostalo omejeno na tanko plast lastnikov oziroma oskrbnikov zemljiških posesti, 938 verjetno pa tudi drugje v zače- tnih poskusih ni bilo veliko drugače, saj so bili npr. tudi v koroški kmetijski družbi kmetje v tistem času komajda zastopani. 939 Člani kmetijskih družb so bili pripadniki vseh slojev prebi- valstva. Čeravno kranjska tako kot štajerska kmetijska družba ni ovirala pristopa kmetov med svoje članstvo, 940 se je očitno za pri- tegnitev širših kmečkih slojev najmanj trudila, zato je bilo v član- skih vrstah malih kmetov malo. Motivacija članstva je bila zelo različna. Predvsem plemstvu je sodelovanje v družbi predstavljalo stvar časti (pomembno je bilo biti zraven), saj se večina med njimi ni veliko zanimala za gospodarjenje na svojih posestvih, vsaj do- kler so ta prinašala dovolj finančnih sredstev. Strokovne odloči- tve so prepuščali strokovnjakom, ki so jih zaposlovali za vodenje in upravljanje svojih posesti. 941 Delo kranjske kmetijske družbe je zamrlo leta 1787, leta 1814 pa se je ponovno konstituirala, vendar je začela redno delovati šele leta 1820. 942 Zlasti na Štajerskem, kjer so se živahneje odzivali na gospo- darske in tehnične spremembe, ki so prihajale z zahoda, 943 je bil napredek hitrejši in vidnejši. Spodbujal in podpiral ga je nadvoj- voda Janez, čigar vpliv je bilo na Štajerskem najbolj čutiti. 944 Bil 938 Umek, Kranjska kmetijska družba, str. 34. 939 Bäck, Die kärntner »Ackerbaugesellschaft«, str. 124 in 126. O pogledih na delo kmetijskih družb tudi Bruckmüller, Rigaer Leinsamen, str. 40—41. 940 Valenčič, Organizacije za napredek agrarne proizvodnje, specialno šolstvo in strokovna literatura-Kmetijske družbe, str. 526. 941 Bäck, Die kärntner »Ackerbaugesellschaft«, str. 131. 942 Vodopivec, O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi, str. 8. 943 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 225. 944 Hlubek, Ein treues Bild, str. 23. je med glavnimi akterji ponovne ustanovitve štajerske kmetijske družbe, katere dejavnost je zamrla prav tako kakor dejavnosti prve kranjske kmetijske družbe. 945 Bil je tudi pokrovitelj koro- ške in kranjske kmetijske družbe. Kranjska kmetijska družba si je po svoji štajerski vrstnici rada jemala vzgled. 946 Na vzorčnem posestvu Brandhof 947 so pod Janezovim pokroviteljstvom uvajali nove pridelovalne postopke, vzgajali različne nove sorte pridel- kov, križali različne sorte živine za izboljšanje domačih sort in poizkušali tudi z gojenjem nekaterih vrst divjadi. Eno od osnov- nih načel njihovega delovanja je namreč bilo, da so začeli svoje pobude med pridelovalce širiti šele, ko so jih pred tem preizku- sili v praksi. 948 Na posestvu Brandhof so skušali gojiti celo svizce, katerih naravni življenjski prostor predstavlja visokogorje, a se živali niso mogle prilagoditi na življenjske razmere v nižini. 949 Podobna vzorčna posestva so bila tudi v drugih avstrijskih deželah. Nadvojvoda Janez je leta 1822 kupil posestvo v Pekrah pri Mariboru in skušal položiti temelje poskusnemu delu v kme- tijstvu med kmeti na Spodnjem Štajerskem, 950 zato so v pekrskih vinogradih začeli tudi rigolati. 951 Na Kranjskem je bilo vzorčno posestvo na Ljubljanskem barju, 952 na Koroškem pa jih je bilo celo več. Eno je bilo posestvo Lindenhain v velikovškem predmestju Celovca, katerega lastniki so bili grofje Egger, drugo podobno pa posestvo Spitalmühle ob Glani, ki ga je za potrebe koroške kme- tijske družbe ponudil Franz Paul von Herbert. Kot drevesnico za vzgajanje murv je koroška kmetijska družba uporabljala zasebni park iz Nizozemske priseljenega tekstilnega industrijalca Jana 945 Barth, Agrarpolitik im Vormärz, str. 33. 946 Vodopivec, O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi, str. 8. 947 Matis, Österreichs Wirtschaft 1848—1913, str. 118. Večkrat so vzorčna posestva nastajala tudi v povezavi s kmetijskimi šolami, glej Barth, Agrarpolitik im Vormärtz, str. 106—107. 948 Vodopivec, O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi, str. 9. 949 Hlubek, Ein treues Bild, str. 207. 950 Vrbnjak, Kulturna podoba vzhodne Slovenske Štajerske, str. 59, glej tudi Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, str. 121, kjer govori o posestvu v Limbušu, a gre pri tem za isto posest, saj se naselji Pekre in Limbuš danes stikata. 951 Puff, Maribor, str. 25. 952 Štih, Simoniti, Na stičišču svetov, str. 322. 250 251 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE von Thysa v celovškem beljaškem predmestju. Vzorčno pose- stvo družbe je bilo tudi gospostvo Vetrinj, ekonomske raziskave v kmetijstvu in izobraževanje kmetijskih strokovnjakov pa so opravljali na gospostvu Habach. 953 Eno od vzorčnih posestev je bilo v Mrkopalju pri Reki, 954 kmetijska družba za Goriško pa je za izvajanje kmetijskih poskusov leta 1769 kupila Pristavo (Ra- fut) pri Gorici. 955 V vnemi uvajanja novih kulturnih rastlin so poizkušali gojiti tudi ogrščico, mak, koromač, cikorijo, gorčico, žafran, broč in tkalsko četico ali belo repo; slednjo so sejali samo na spodnjem Štajerskem, pa še to le kot strniščni pridelek na njivah, kjer so prej poželi zimsko pšenico. Kljub trudu so bile pridelane količine novih pridelkov dokaj skromne. 956 Razlogi so bili velikokrat tudi v tem, da se nove rastline (kakor svizci na ni- žinsko klimo) na druge rastne razmere in podnebje niso mogle prilagoditi. Tako sta bila npr. okoli Milana gojenje sviloprejk in pridelava svilenih tkanin zelo donosna, 957 z gojenjem sviloprejk in sviloprejstvom pa so se trudili tudi drugod, npr. na Gori- škem. 958 V gornje Posočje, na Bovško, je svilogojstvo že leta 1833 zanesel Ferdinand Huber, večje uspehe pa so kasneje želi poleg Huberja še Anton Kavs, T omaž Kravanja, Miha Černuta, Gašpar Musina, Anton Mihelič in Tomaž Mlekuš. 959 Na Kranjskem, kjer so Novice zlasti na Dolenjskem pričakovale velik in uspešen raz- mah sviloprejstva, 960 je bil eden bolj zagnanih pridelovalcev svile grof Ursini Blagaj iz Polhovega Gradca, vendar so po večletnem trudu, ki ni prinesel velikih uspehov, tudi na njegovem posestvu kakor po ostali Kranjski gojenje svile počasi opuščali. 961 953 Bäck, Zur Geschichte des Gartens der Kärntner Landwirtschaftsgesellschaft, str. 511, pa tudi Bäck, Die kärntner Ackerbaugesellschaft«, str. 118—119, 130. 954 Bruckmüller, Rigaer Leinsamen, str. 35. 955 Gomiršek, Spremembe na področju agrarnih panog, str. 273. 956 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 96—97. 957 Graham, Rural society and agricultural revolution, str. 36. 958 Rutar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, str. 97. 959 Gabršček, Goriški Slovenci I, str. 39. 960 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 324. 961 Kavčič, Grof Rihard Ursini Blagaj in Polhograjci, str. 144, glej tudi Železnikar, Zgodovina polhograjskih graščin in njenih lastnikov, str. 181. Leta 1842 je tajnik kranjske kmetijske družbe postal Janez Bleiweis, osebnost, ki je močno zaznamovala dogajanje na kme- tijskem področju na Kranjskem sredi 19. stoletja. Njegovo glavno delo je bilo vse od njegovega prihoda v Ljubljano leta 1841 usmer- jeno k praktičnim potrebam tedanjega kranjskega kmeta. 962 Od leta 1843, ko so pod njegovim vodstvom začele izhajati Kmetij- ske in rokodelske novice, je bilo v ospredju njegovega zanimanja kmetijstvo, saj je bila po njegovem mnenju Kranjska še vedno dežela poljedelstva in živinoreje, kjer so prevladovali manjši in srednji kmetje. 963 Ker je v kmetu videl najzanesljivejšega nosilca slovenske nacionalne zavesti, se je bal radikalnejših pretresov v razvoju podeželja, ki bi lahko povečali socialna nasprotja na vasi, spodbudili pritisk na mesta in z njim možnost potujčenja. 964 Novice so sčasoma postale najbolj popularen časnik med kmeti na Kranjskem, čeprav so bili ti med naročniki časopisa sprva v manjšini. 965 Svojo priljubljenost so si Novice pridobile z objavljanjem poučnih člankov s kmetijsko tematiko in obrtnimi dejavnostmi že pred letom 1848, po marčnih dogodkih pa so se med te članke vmešavali tudi taki, ki so kritizirali dnevno poli- tiko. 966 Pri poizkusih izboljšanja kakovosti kmetijstva so sode- lavci družbe tesno sodelovali z oblastmi. Pri tem so mnogokrat izkoriščali možnosti objave v Novicah in v upanju na počasno izboljšanje razmer priporočali poučno literaturo. Članek o stanju gozdov iz leta 1869 je omenil knjižico bivšega nadgoz- darja Mavricija Scheyerja z naslovom Navod, kako naj ravnajo posamezni kmetje in cele soseske z gozdom. Izid knjižice, ki je bila naprodaj po 12 novih krajcarjev, je spremljalo priporočilo deželnega odbora, ki je bil njen izdajatelj. 967 Med duhovščino napredek v gospodarskem razvoju ni na- letel na veliko navdušenje, saj je bilo poudarjanje kmetove po- 962 Bleiweis-Trsteniški, Dr. Janez Bleiweis kot zdravnik in živinozdravnik, str. 320—327. 963 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 142. 964 Vodopivec, O »duševnem profilu« in nazorih Janeza Bleiweisa, str. 25. 965 Rozman, Socialna struktura naročnikov »Novic«, tabela, str. 85. 966 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 130. 967 Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1. 9. 1869, str. 1. 252 253 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE membnosti tudi spodbuda k dvigu njegove samozavesti. Duho- vščina se je hkrati bala vdora industrializacije in proletarizacije ter prehitre in preradikalne razrušitve tradicionalnih struktur in odnosov. 968 Zaradi tega kmetje niso računali na njihovo pod- poro pri potegovanju za svoje zahteve, njihovo zaupanje oz. ne- zaupanje cerkvenim strukturam pa so pokazali tudi na volitvah v državni zbor leta 1848, ko so na Kranjskem volili predvsem ljudi, ki so jim verjeli. Kljub omejenemu številu volilnih upravi- čencev med kmečkim prebivalstvom, saj so imeli volilno pravico le lastniki kmetij, v državni zbor ni bil izvoljen noben plemič in noben duhovnik. 969 Kot je bilo že omenjeno, naj bi izboljšanje kmetovanja do- segli z ustanavljanjem kmetijskih šol in izobraževanjem kmeč- kega prebivalstva. Čeprav je šolanje za kmečko prebivalstvo predstavljalo velik strošek, je bilo tudi med kmečkim prebival- stvom slovenskega izvora nekaj izšolanih kmetijskih strokovnja- kov. Mnogi med njimi so delovali v domačem okolju, bili pa so tudi taki, ki jih je pot za kruhom ponesla daleč od doma. Eden od njih je bil Franc Megušer (Franz, François, Francesco Megu- scher) iz Železnikov. Premožni kmečki starši so mu omogočili, da je uspešno zaključil višje študije na gospodarski šoli v Za- grebu, nato pa se je posvetil gozdarstvu. Ker je bil na razpisu Ilirske uprave državnih posestev v Ljubljani za zasedbo mesta gozdarskega podmojstra leta 1819 izbran Josip Ressel, se je Me- gušer prijavil na razpis za zasedbo podobnega delovnega mesta v Bolzanu/Bozen na Južnem Tirolskem in se kot gozdarski stro- kovnjak z dobrim poznavanjem razmer uveljavil tudi zunaj meja habsburške monarhije. 970 Način ustanovitve šol se je po posameznih območjih v dr- žavi zelo razlikoval, pri čemer se je velikokrat navezoval prav na delovanje kmetijskih družb. Zlasti po marčni revoluciji so po državi začele nastajati kmetijske šole različnih vrst, kongres 968 Vodopivec, O gospodarskih in socialnih nazorih, str. 153; glej tudi Vodopivec, Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske razmere, str. 177. 969 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 59. 970 Megušar, Franz, François, Francesco Meguscher, str. 22—23. kmetijcev leta 1849 pa je potrdil program kmetijskih šol na vseh nivojih: elementarni v osnovnih šolah ter njihovih nedeljskih dopolnitvah (nedeljskih šolah) in pouk zahtevnejše stopnje na politehničnih inštitutih, univerzah in licejih. 971 Ker so poleg šol tudi nekateri tečaji nastali kot sestavni del kmetijskih družb in drugih institucij, ki so delovale na področju kmetijstva, so se or- ganizatorji zelo trudili, da bi jih spravili v državni okvir. 972 Usta- navljanje kmetijskih šol je potekalo počasi. Velikokrat so bili za ustanovitev zelo zainteresirani lastniki velikih kmetijskih pose- sti, saj so lahko od šolanega kadra pričakovali boljše uspehe pri kmetovanju in pri vodenju gospodarstva na svojem posestvu. Na Kranjskem je zaposlitev šolanih upravnikov posesti za ustre- znejše gospodarjenje z gozdnimi površinami kot obveznost za lastnike veleposesti deželni predsednik predpisal šele z razgla- som 9. oktobra 1874. 973 Statistika kmetijskega ministrstva za leta od 1869 do 1874 navaja, da na Kranjskem ni delovala nobena tovrstna šola, od specialnih pa le gozdarska šola, ki jo je financi- rala država skupaj s knezom Schönburgom-Waldenburgom na Snežniku. 974 Med deželami na ozemlju današnje Slovenije je poleg Prek- murja, ki je kot sestavni del ogrske polovice države spadal pod ogrsko jurisdikcijo, najbolj samosvoj razvoj v kmetijstvu ubirala Primorska. Delno so na to vplivale podnebne razmere, ki so se od tistih na Kranjskem, Koroškem ali Štajerskem precej razliko- vale, zaradi česar je bilo tudi kmetovanje nekoliko drugačno kot v notranjosti države (saj zime navadno žitaricam in ostalim polj- skim pridelkom niso toliko škodovale kot v notranjeavstrijskih deželah), še pomembnejši vzrok pa so bile popolnoma drugačne zgodovinske razmere, ki jih je pogojeval močan in vplivni poli- tični faktor v bližini v podobi Beneške republike. Z letom 1797 se je končala delitev Istre na beneško in avstrijsko, ki je Istri prina- 971 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisation, str. 85—86. 972 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisation, str. 89. 973 Perko, Gozd lahko živi brez človeka, str. 73. 974 Bruckmüller, Landwirtschaftliche Organisation, str. 90 in 91. Glej tudi Vilman, Serše, Prva slovenska gozdarska šola na Snežniku. 254 255 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE šala le hudo kri, trpljenje, siromaštvo, lakoto, neprestano nižanje števila prebivalstva in vojne. Meja med državama je bila stoletja vir sporov in obmejnih nesoglasij zaradi zemlje, paše in podob- nih, v glavnem gospodarskih vprašanj. Franc Anton Breckerfeld je Istro orisal kot nekdaj bogato, a v času njegovega potovanja leta 1803 popolnoma obubožano deželo, ki je imela velike go- spodarske potenciale. 975 S priključitvijo k habsburški monarhiji so tudi v Istri začeli uvajati avstrijski birokratski aparat, podro- čje pa je začelo počasi izgubljati nekdanji značaj obmejne po- krajine, kjer so bili do tedaj v veljavi municipialno pravo, mestni statuti in privilegiji. 976 Predvsem v priobalnem pasu in Istri so bili veliki deli kmetijskih površin v rokah občin, zaradi česar so se izoblikovali drugačni zemljiškoposestni odnosi kot na Kranj- skem, Štajerskem in Koroškem. 977 V istrskih obmorskih meste- cih so se prebivalci največ preživljali s kmetovanjem, med kme- tijskimi panogami pa je prevladovalo vinogradništvo. Veliko je bilo oljarstva, po drugi avstrijski zasedbi leta 1813 pa se je začelo močneje razvijati tudi vrtnarstvo in sadjarstvo. 978 Kmečki gospodarski položaj v s Slovenci poseljenih pokra- jinah se je v prvi polovici 19. stoletja kljub napredku, ki je silil na vas, vztrajno slabšal. Kmetje so začeli izgubljati dohodke, ki so jih dobivali od kmečke trgovine, z lažjim transportom, ki ga je na prelomu stoletja omogočila gradnja železniške mreže, pa so na njim dosegljive trge, kamor so prodajali presežke svoje ži- tne pridelave, začeli vdirati veliki pridelovalci žit iz Ogrske, proti katerim mali pridelovalci niso imeli nobene možnosti. Kmečke delovne moči so se začele seliti v industrijske obrate, smrtni udarec za male kmetije pa je predstavljala izguba dodatnega do- hodka od tovorjenja, splavarjenja, žganja apna, lomljenja kame- nja, ženske in otroci pa so za dodatni zaslužek mnogokrat doma še npr. tkali na statvah. Kolikor je mehanizacija po eni strani pomenila napredek, izboljšavo in olajšanje težkih kmečkih del, 975 Juričić Čargo, Potovanje Franca Antona Breckerfelda v Istro, str. 172, 173. 976 Dukovski, Uvod, str. 235. 977 Juričić Čargo, Urejanje občinskih zadev, 181—214. 978 Kramar, Izola, str. 219, 220. je po drugi strani predvsem manjšim kmetijam prinašala pro- pad. 979 V opisanih razmerah se je vedno bolj kazalo, da so tudi slu- žnosti preživeli način gospodarjenja na zemljiščih. Kljub temu da so se vsi zavedali, da so kmetje od služnostnih pravic pone- kod bolj, drugod pa manj življenjsko odvisni, je bilo za lastnika služnostnega zemljišča gospodarjenje na takem zemljišču skoraj nemogoče. Pri uvajanju sprememb na s služnostmi obremenjeni parceli se je moral neprestano ozirati na servitute, ki so jih na zemljišču koristili služnostni upravičenci, ti pa motenja svojega tradicionalno konservativnega načina kmetovanja niso dovolje- vali. 979 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 255. 256 257 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE POSKUSI RAZREŠEVANJA SLUŽNOSTI PRED LETOM 1848 Dokler les ni postal ekonomsko zanimiv, se zaradi obstoja služnosti ni nihče pritoževal. Spori so nastajali in potekali zaradi drugih vzrokov, pri čemer so služnosti predstavljale le dodaten motiv. Ko pa so postali les in ostali gozdni pridelki ekonomsko zanimivi, so bile služnosti do njihove dokončne uravnave in od- kupa neprestano vzrok sporov in nemirov povsod, kjer so obsta- jale. 980 Servituti se s svojimi oblikami koriščenja in izrabe nika- kor niso mogli vključiti v nov način gospodarjenja, saj so načela fiziokratizma zahtevala racionalno gospodarjenje s kmetijskimi površinami. Predvsem gozd je bil tisto področje, kjer je bilo na- potke najtežje upoštevati. Služnosti vsake vrste so onemogočale ustrezno skrb za gozd, saj zaradi izrabe servitutov ni bil možen sistematični posek lesa po načelih prebiranja in čuvanja mladega drevja. S sekanjem lesa za gradnje in skodle so v najlepših goz- dovih nastajale luknje, priprava stelje in gozdna paša pa sta one- mogočali vsakršen nadzor dogajanj v gozdu in povečevali škodo na gozdnih površinah. Poleg upravičencev so služnosti izkoriščali 980 Leta 1729 so se zaradi vedno večjih pritiskov in bremen ter prepovedovanja uporabe gozdov, travnikov in pašnikov uprli podložniki beltinskega zemljiškega gospostva, leta 1765 pa naj bi se v zahodnem Prekdonavju pripravljala celo revolucija zaradi vse težjih in neprestano naraščajočih kmečkih bremen; glej Források a Muravidék történetéhez, 1, str. 211—214, 254—256. tudi tisti, ki do njih niso imeli pravice, njihovo število pa je iz leta v leto naraščalo. Upravičenci z lesom niso ravnali gospodarno, temveč so z njim razsipavali. Ostanki sekanja, ki so jih puščali po tleh, so škodili gozdni podrasti, z grabljenjem in odstranjeva- njem listja in igličevja za nastilj so odkrivali korenine, odvzemali humus in uničevali mladike, ki so šele začele odganjati. S košnjo trave v gozdu so kosci pokosili tudi mlade poganjke in drevesca, s katerimi se je gozd samoobraščal. Paša v gozdu je povzročala dodatno škodo. Živina, ki se je pasla v gozdu, je objedala drevesno skorjo in mlade poganjke. Strokovnjaki so menili, da bo živina iz zemlje populila tudi korenine, celotni gozd pa bo izpostavljen nevarnostim požiga, če se bo tak način koriščenja gozdov nadal- Stare kmečke grablje (AS 1201, št. 142b) 258 259 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE jeval. 981 Tirolski rudarski svetnik Zöttel je menil, da težav z lesom ne bi imeli, vsaj ne v tako velikem obsegu, če bi gozdna policija uspešneje nadzorovala dogajanje in poseganje v gozd, če bi služ- nostni upravičenci sekali le toliko lesa, kot ga potrebujejo zase in v količinah, ki jih določen gozd ponuja, če bi skrbno porabili ves les z ostanki vred (lesni odpadki, štorovje, sušice – suho vejevje), če bi sekali drevje tako, da bi ga sočasno tudi redčili (prebiralna sečnja), če bi gradili kamnite hiše in če bi se nasploh uvedla poli- tika varčevanja z lesom. 982 Sprva so se dežele skušale same spopasti z odpravo zemlji- ških servitutov. Prvi je skušal kmečke služnosti v svojih gozdo- vih regulirati salzburški nadškof v 16. in 17. stoletju, saj so kme- tje preveč posegali v gozd, kjer so imeli nadškofovi solni rudniki rezervatno predpravico do lesa za potrebe obratovanja. Iz mase s služnostmi obremenjenih gozdov je izbral nekaj območij in jih odstopil služnostnim upravičencem bodisi v last ali v uporabo do preklica, seveda pod pogojem, da v druge dele gozdov ne bodo posegali. Podobno so naredili tudi v Salzkammergutu. 983 V 17. stoletje sodijo prvi poizkusi regulacije služnosti na ozemlju Kranjske, ko so na škofjeloškem gospostvu podložni- kom dodelili manjše dele gozda v zameno za prejšnje servitu- te. 984 Na Koroškem so sredi 18. stoletja skušali prek t. i. generalne komisije za gozdne, pripravljalne, razmejitvene in cenitvene za- deve (General-Wald-Bereit-, Berain- und Schätzungskommi- sion für Kärnten) ugotoviti obseg in vrste služnosti v gozdovih in jih, da bi se izognili nenehnim širitvam njihovega obsega, popisati v posebnih evidencah, ki so jih imenovali »Waldtomi« (Waldbeschreibungsbände). 985 Komisijo, ki je imela podobno ime (General-, Wald-, Berain-, und Schätzungscommision), na- loge in pooblastila, so v istem času ustanovili tudi za Štajersko. 986 981 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 982 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 983 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 87—88. 984 Perko, Zapisano v branikah, str. 38. 985 Johann, Wald und Mensch, str. 192. 986 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 88. Na regulacijo služnosti se nanaša vsebina pisanja, ki ga je leta 1777 na Marijo Terezijo naslovil notranjeavstrijski deželni referent von Curti. V 19. stoletju pa se je s problemom odkupa oz. regulacije služnosti tudi zaradi neprestanih sporov med la- stniki zemljišč in služnostnimi upravičenci sistematično kot prva v dvajsetih letih začela ukvarjati Prusija. Hitro so ji sledile nekatere druge nemške države, 987 kjer so se začeli zavedati po- mena gozda tako v trgovskem kot gozdno zaščitnem smislu in so želeli v gozdovih uvesti intenzivno gozdarstvo. 988 Služnosti so ovirale vse, ki so se preživljali z delom na kme- tijskih zemljiščih, zato so k odpravi služnostnih pravic poleg la- stnikov služnostnih gozdov vzpodbujali tudi lastniki železarskih obratov, ki so dokazovali, da so kmetom gozdovi le v breme, nji- hove težnje po razširitvi paše na gozdne površine pa v nasprotju z interesi domače železarske industrije. 989 Tudi nekaterim ve- čjim zemljiškim gospostvom je že v prvi polovici 19. stoletja, t. j. še pred zemljiško odvezo, uspelo rešiti vprašanje služnostnih pravic v gozdovih z odstopom dela gozda upravičencem pod pogojem, da so se odpovedali služnostni pravici v preostalem gozdu, ki ga je obdržal zemljiški gospod. Po mnenju nekaterih je bil denar za kmete »pokvarljiv« in tudi zato so v gozdu gospo- stva Wilhernig na Gornjeavstrijskem leta 1841 odstopili gozdne parcele podložnim kmetom za odkup služnosti, potem ko ti v odkup v obliki denarne odškodnine niso privolili. 990 Ker je bilo »solastniško koriščenje gozdov naporno«, so služnosti skušala razreševati tudi nekatera zemljiška gospostva na današnjih slovenskih tleh. Kmetje z območja Preserij, ki so služnosti uživali v gozdovih samostana Bistra, naj bi do leta 1838 v pravo last na račun nekdanjih služnosti prejeli kar 438 987 V prvi polovici 19. stoletja so postopki odprave fevdalnih vezi z vsemi spremljevalnimi dejavnostmi potekali tudi na Saškem, saj je saški knez Otto Viktor Schönburg Waldenburg, ki je leta 1856 kupil nekdanje snežniško gospostvo, leta 1835 od saške države ob odpravi podložniških razmerij prejel pol milijona talerjev; Wurzbach, Biographisches Lexikon, 31. Teil, str. 143—147. 988 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, 51. 989 Vodopivec, O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi, str. 15. 990 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 260 261 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE zemljiških parcel v velikosti 1445 oralov. 991 Čeprav neuspešno si je tudi vipavska zemljiška gosposka prizadevala, da bi na 12.401 oralih svojega gozda, v katerem so imeli podložniki pravico do lesa za kurjavo, gradnje in vinogradniške kole, uravnali servitute z odstopom določenega dela gozda servitutnim upravičencem iz petnajstih vasi na območju vipavskega deželskega sodišča. Neuspešna so bila tudi pogajanja med lastnikom zemljiške go- sposke Soteska in 29 služnostnimi upravičenci do gozdnih in pašnih servitutov v enem od graščinskih gozdov. Medtem ko je graščina vsakemu služnostnemu upravičencu v individualno last ponujala šest oralov zemljišča, so jih ti zahtevali po petnajst. Uspešnejša so bila pogajanja mirnske, poljanske, ortneške in ribniške gosposke s servitutnimi upravičenci. 992 Vendar je bilo v praksi takih primerov malo. Gospostva in podložniki so se glede služnosti težko sporazumeli, najpogosteje pa so se njihovi razrešitvi upirali premožnejši podložniki, saj bi lahko v procesu uveljavili služnostne pravice le po obsegu kmetije in ne po de- janskih potrebah. 993 Sistematično in v celoti so skušali servitute prvič regulirati na Štajerskem, ko je bila leta 1845 v dolini Enna postavljena zah- teva po ustanovitvi deželne komisije za regulacijo služnosti, ki naj bi regulacijo servitutov poizkušala izpeljati z odstopom ze- mljišč. Komisija, ki sicer še ni imela opore v zakonski regulativi, je kljub vsem težavam (neuspešno) delovala sedem let. 994 Na severnem Tirolskem je bilo okoli 40 občin, kjer je bil proces regulacije in odkupa služnosti pred letom 1853 že za- ključen (v nekdanjih kresijah Pustriška dolina, Botzen, Trident in Roveredo), v dolini zgornjega in spodnjega Inna pa je pred sprejetjem zakonodaje o regulaciji servitutov obstaja komisija za pomoč pri regulaciji služnosti. Nekatere soseske svojega sicer nizkega odškodninskega zahtevka niso mogle utemeljiti, druge pa niso mogle razdeliti gozdnih površin, ker so bile te sicer ve- 991 Granda, Družbene in socialne razmere, str. 369. 992 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 261, 262. 993 Valenčič, Gozdarstvo, str. 453. 994 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. like, a popolnoma osiromašene. Delo se je ustavilo tudi tam, kjer bi bilo za odškodnine treba izplačati nesorazmerno velike de- narne vsote. 995 Tudi na Salzburškem so nekatere občine že pred letom 1861, ko so dejansko stekli postopki odkupa in regulacije ser- vitutov po uveljavitvi zakona o odkupu in regulaciji služnosti iz 1853, postale lastnice odstopljenih zemljišč. 32 občin v Pongauu je prejelo zemljišča v Tappenkarju, 4 občine iz doline Gastein so v last dobile Naβfeld (Mokro polje), 13 občin v spodnjem Pin- zgauu gozdne površine na domačem območju 996 itd. Služnosti so bile tudi v kranjskem deželnem zboru v letih med 1829 do 1841 neprestano na dnevnem redu zasedanj de- želnih stanov, kot je to v svojem poročilu 30. novembra 1845 navedel grof Anton Auersperg. Na osnovi njegovega poročila je stanovski odbor izdelal predloge dvorni pisarni za odpravo goz- dnih in pašnih služnosti, saj resno ovirajo razvoj kmetijstva. 997 V pričakovanju ukinitve fevdalnih vezi so se kmetje v prvi vrsti bali, da jih bodo zakonodaja, nekdanji zemljiški gospodje in država izigrali. Bali so se, da bodo ostali brez vseh servitutnih pravic, ki so bile ena od glavnih podlag za njihovo kmetovanje in preživetje, zato so se upirali izpolnjevanju svojih dotedanjih obveznosti. In kolikor so si po eni strani želeli čimprejšnje re- gulacije in odkupa služnosti, da bi bil njihov nejasni položaj dokončno rešen, je po drugi strani za kmete odkup servitutov pomenil skok v drugo vrsto negotovosti. Pri velikih kmetih je to običajno pomenilo zmanjšanje staleža živine, ki so jo redili, zaradi zmanjšane količine paše ter kupovanje dragega lesa za domače potrebe na trgu, pri manjših pa je bila bojazen še večja, saj so se bali, da v novih razmerah ne bodo mogli preživljati svo- jih družin. 998 Ponekod so prav zaradi strahu pokazali precejšnjo nezainteresiranost za odkup. 999 995 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 996 Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1413. 997 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 119. 998 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 58—59. 999 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 308. 262 263 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Ena najpogostejših oblik upora je bilo poseganje v domi- nikalne gozdove in stihijsko sekanje, kjer pa tovrstnih oblik služnosti ni bilo toliko, so svoje nasprotovanje, negotovost in zaskrbljenost kazali na druge načine. Med kmeti, ki niso imeli dovolj zemlje, so bile nasilne zasedbe zemljišč vsakodnevni pojav, gospoščine pa so jih sprva označevale kot nehvaležnost podložnikov v primerjavi s požrtvovalnostjo plemstva. 1000 Pred- vsem zaradi potreb in zaradi prepričanja, da je treba izkoristiti nejasno situacijo, so poročila o devastiranju gozdov prihajala od vsepovsod, spori pa so imeli najrazličnejše oblike. 1001 V času, ko je bilo jasno, da bodo služnosti regulirane, je njihovo število strmo naraščalo. 1002 Služnostne upravičence, ki so služnosti prekomerno izko- riščali, so oblasti kaznovale kot kršilce predpisov gozdnega reda. Na območju blejskega gospostva je bilo samo v letu 1831 zaradi pustošenja gozdov kaznovanih 272 podložnikov, leta 1839 pa je okrajni komisar na Bledu vodil preiskavo zaradi pustošenja v dvesto primerih. Še slabše je bilo v Radovljici, kjer se je tamkaj- šnji okrožni komisariat v letih med 1844 in 1846 ukvarjal s 539 primeri pustošenja gozdov. 1003 1000 Források a Muravidék történetéhez, 1, str. 345, 346. 1001 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 194. 1002 Guzelj, Navod za oskrbovanje malih gozdnih posestev, str. 109—112. 1003 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 260. LETO 1848 NA AGRARNEM PODROČJU Revolucija leta 1848 je v habsburški monarhiji potekala nekoliko drugače kot v drugih evropskih državah, saj se je Av- strija soočala s problemi večnacionalne države, ki jih drugje niso imeli v tako velikem obsegu. Državo, ki je obstajala več stole- tij, je »pomlad narodov«, kot jo tudi imenujemo, zamajala do temeljev. 1004 Nezadovoljstvu zaradi obubožanja in lakote, ki ju je povzročila industrializacija, so se pridružili nacionalni nemi- ri. 1005 Nacionalni problemi, ki so državo že dolgo obremenjevali, so na koncu tudi povzročili njen razpad, 1006 čeravno je zakonska regulativa iz leta 1848 in 1849 vsem prebivalcem (državljanom) vsaj na osebni ravni skušala zagotoviti enakopravnost. 1007 Leto 1848 pomeni prevratni čas tako za meščanstvo kakor tudi za kmečko prebivalstvo. Med kmeti in meščani sicer ve- činoma ni bilo močnih političnih povezav, saj so meščani gle- dali na velik sloj kmetov nekoliko zviška. 1008 Socialno enakost, ki jo je obljubljala marčna ustava in po kateri so morali poslej 1004 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 654. 1005 Pančur, V pričakovanju stabilnega denarnega sistema, str. 13. 1006 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 337. 1007 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 9—10, glej tudi Pančur, Razvoj judovskega prebivalstva, str. 264. 1008 Grdina, Ipavci, str. 126, podobno tudi Granda, Ni spodbud za modernizacijo, str. 221. 264 265 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE tudi kmete nazivati z gospodom, so si pravzaprav vsi družbeni sloji zelo težko predstavljali. 1009 Zaradi uspešnejšega konkurira- nja in finančnih vzrokov pa naj bi meščani tudi na izobraževa- nje kmetov gledali nekoliko nejevoljno. 1010 Vendar je bila edina nezadržna sila ob revoluciji 1848 v habsburški monarhiji pred- vsem zaradi nerešenih vprašanj v kmetijstvu prav volja kmetov, da se znebijo tlake in drugih fevdalnih obveznosti, 1011 kmet pa je smisel vsega dogajanja videl le v zemljiški odvezi. 1012 Od de- želnih zborov, v katerih so večinoma odločali njihovi zemljiški gospodje, kmetje niso veliko pričakovali; veliko več so si obetali od državnega zbora, v katerega so volili vsi in v katerem noben od stanov ni imel posebnih pravic. 1013 Najpomembnejši zakon, ki ga je sprejel državni zbor na Dunaju in ki je določil značaj habsburške monarhije za ves njen nadaljnji obstoj, je bil tako zakon o zemljiški odvezi. 1014 Z njim so bile ob osebni odvisnosti (če je še obstajala) odpravljene vse obveznosti, ki so izhajale iz osebne odvisnosti, npr. laudemiji, po- smrtnine ipd., in so imele veliko različnih oblik. Na Moravskem je bilo takih obveznosti nič manj kakor 248, na Kranjskem pa z različnimi poimenovanji 193. Od teh je bilo 59 denarnih in 95 na- turalnih dajatev, 17 obveznosti v obliki tlake, 12 je bilo odkupljivih denarnih dajatev in 10 odkupljivih naturalnih dajatev. 1015 Nezado- voljstvo kmetov se je kazalo v upiranju izpolnjevanja v fevdalizmu predpisanih obveznosti, med kmeti pa se je že več let utrjevalo prepričanje, da bodo zemljiškogosposke obveznosti slej ko prej ukinjene. 1016 Deželni zbori po posameznih deželah so za odpravo obveznosti oz. konec plačevanja dotedanjih fevdalnih davkov raz- glasili različne datume, za Kranjsko, Koroško in Štajersko pa je to zakonsko določilo začelo veljati 1. januarja 1849. 1017 1009 Peternel, Cillier Wochenblatt, str. 80—81. 1010 Sernec, Spomini, str. 71. 1011 Taylor, Habsburška monarhija, str. 63. 1012 Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem, str. 19. 1013 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 862. 1014 Taylor, Habsburška monarhija, str. 81. 1015 Brusatti, Die Habsburgermonarchie, str. 409. 1016 Žontar, J., Položaj podložnikov gospostva Brdo pri Kranju, str. 160. 1017 Brusatti, Die Habsburgermonarchie, str. 404. Duhovščina se je kot velik fevdalec tudi glede zemljiške od- veze postavila na stran države, kljub temu da so nekateri duhov- niki izhajali iz kmečkih vrst in dobro poznali stisko kmetov. 1018 Silovitost kmečkega gibanja v letu 1848 jih je prestrašila, saj so dogodki pokazali, da je kmetom popolnoma vseeno, s kom se za- radi »svojih« pravic zapletajo v spore. 1019 V nepredvidljivi situa- ciji so domači župniki ljudem svetovali previdnost, v pregretem ozračju pa je kljub poskusom zadrževanja agresivnosti ponekod prišlo celo do fizičnih napadov na duhovnike. 1020 Tudi med me- ščani za kmečki nemir ni bilo posebnih simpatij in razumevanja, voditelji slovenskega gibanja pa so pozivali kmete k poslušnosti in dokazovali, da odveze brez odškodnine ne more biti, 1021 okoli tega pa so se vrtele tudi glavne debate. 1022 Kljub temu da so vsi kmečki poslanci v avstrijskem parlamentu 1023 s podporo ostalih poslancev levice zagovarjali predlog zakona, ki je predvideval zemljiško odvezo brez odškodnine, je državni zbor pod vladnim pritiskom sprejel zakon, ki je predpisoval plačilo odškodnine. 1024 Potrdili so model, ki ga je predlagal salzburški odposlanec Josef von Lasser, po katerem je plačilo tretjine odškodnine odpadlo na odvezano zemljiško gospostvo, drugo tretjino naj bi plačal odvezani kmet, plačilo zadnje tretjine pa naj bi prevzela drža- va. 1025 Zakon je veljal za avstrijski del monarhije. Plačilo odškodnine je predstavljalo nov udarec za kmečko gospodinjstvo. Leto 1853 je bilo namreč ponovno leto vsesplo- šnega pomanjkanja. Posebej hudo je bilo v Dalmaciji, Istri, na Goriškem, Kranjskem in v Lombardiji-Benečiji. Bolezen svilo- prejk je zmanjšala pridelavo svile, gniloba grozdja pa je uničila vinski pridelek. Slaba žitna letina je pripomogla k najvišjim ce- 1018 Vodopivec, Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske razmere, str. 176. 1019 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 218. 1020 Grdina, Ipavci, str. 126. 1021 Štih, Simoniti, Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 268. 1022 Bruckmüller, Die Kudlich-Legende, str, 334. 1023 V prvem sklicu parlamenta je bilo 92 kmetov (24 %); glej Bruckmüller, Die Kudlich- Legende, str. 330. 1024 Cvirn, Razvoj ustavnosti in parlamentarizma, str. 35 1025 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 348. 266 267 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE nam žit v stoletju, 1026 pridelava pa je bila nižja tudi zaradi posle- dic zemljiške odveze, saj so se sicer kratkotrajni problemi kazali predvsem pri vzpostavljanju novih proizvodnih in tržnih odno- sov ter iskanju svojega položaja v novokonstituiranih razmerah. Avstrijska država je morala v petdesetih letih 19. stoletja žito za potrebe svojega prebivalstva uvoziti. 1027 V ogrskem delu so se odločili, da eno tretjino vsote odško- dnine pomeni skupna vrednost posesti, ki je prešla v kmečke roke, država pa naj bi izplačala odškodnino, ki naj bi jo nek- danji zemljiški gospodje prejemali po obrokih 40 let. V avstrij- skem delu monarhije je skupna vsota odškodnine znašala 290 milijonov, v ogrskem pa 304 milijone goldinarjev. 1028 Samo na Kranjskem je bila odškodnina za zemljiško odvezo ocenjena na 9.975.048 goldinarjev, od tega so morali kranjski kmetje plačati približno 3.325.000 goldinarjev. 1029 Zemljiška odveza je imela ob političnem motivu, t. j. mo- dernizaciji države z zmanjšanjem moči plemstva, tudi gospo- darske cilje. 1030 Toda odprava fevdalizma je bolj kot nekdanje fevdalce prizadela kmečki sloj prebivalstva. Razvoj dogodkov je pokazal, da so imeli nekdanji fevdalci od zemljiške odveze ko- risti, čeprav so se nekateri med njimi pritoževali zaradi izgube dohodka na račun zmanjševanja svojih posesti. Po preračunih je namreč v avstrijskem delu slovenskih dežel kmetu pripadlo okoli 95 % obdelovalne zemlje (njiv, vrtov, travnikov in del vi- nogradov), v Prekmurju, kjer so bili dominikalni deli zemljiških gospostev mnogo večji, pa samo približno 75 %. 1031 Za kmete je bilo z ukinitvijo fevdalnih vezi med zemljiškim gospodom in kmetom tudi konec skrbi zemljiškega gospoda za socialne potrebe svojih nekdanjih podložnikov, kot npr. skrb za zdravniško oskrbo in za ostarele revne podložnike, zagotavlja- 1026 Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, str. 358. 1027 Sandgruber, Die Anfänge der Konsumgesellschaft, str. 98. 1028 Good, Der wirtschaftliche Aufstieg, str. 75. 1029 Lazarević, Slovensko kmetijstvo, str. 16—17. 1030 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 225. 1031 Gestrin, Oris gospodarstva na Slovenskem, str. 129. nje semen za spomladansko setev ali skrb za prodajo pridelanih presežkov na trgu, pravna zaščita podložnikov, odpadle pa so tudi nekatere male ugodnosti, ki jih je fevdalec podeljeval svo- jim podložnikom. 1032 Kmetje na Kranjskem so morali na račun zemljiške odveze plačati približno petino več, kot je znašal či- sti katastrski donos dežele, poleg tega pa so plačevali še visoke davke ter avtonomne doklade deželam, okrajem in občinam. O težavah odplačevanja kreditnih obveznosti so poročali od vse- povsod, marsikje pa je bilo težko najti kmetijo, ki ni imela kredi- tov, zadolženost kmetij pa je bila velika tudi zaradi neizplačanih kupnin, dediščin, prenotacij in eksekutivnih vknjiženj in dolgov iz drugih raznih pogodb. 1033 Posledično je tudi Janez Gutman leta 1862 ugotavljal, da zemljiška odveza še ni imela pričakova- nih učinkov za kmečki stan, prav nasprotno: za mnoge je postala težko, celo nedosegljivo plačilno breme, ki mu je podlegel že prenekateri mali in srednji kmet. 1034 Nezmožnostim plačevanja davčnih obveznosti so sledile eksekucije, 1035 ki jih je bilo samo na ozemlju ljubljanskega okraja v letu 1871 prek 300. 1036 Ker je bil na Hrvaškem fevdalizem za kmete odpravljen brez plačila odškodnine, so se nekateri kmetje z brežiškega območja celo že- leli izseliti prek južne meje. 1037 Razlika med srednjimi in malimi kmeti se je vedno bolj brisala, slednji pa so bili zaradi izgube pravic na pašnikih in v gozdovih najbolj prizadeti. 1038 Tudi nekateri drugi politiki so kmalu po ukinitvi fevda- lizma ugotavljali, da so kmetje z ukrepom veliko več izgubili, kakor pridobili. Poslanec Koren je v razpravi na drugem zase- danju kranjskega deželnega zbora marca 1863 izjavil, da so z zemljiško odvezo gospostva pridobila in ne izgubila. Pri tem se je skliceval na besede feldmaršala grofa Nugenta, izrečene na 26. zasedanju državnega zbora, da ima zemljiška odveza velike 1032 Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 42. 1033 Vošnjak, Socijalni problem in kmečki stan, str. 21. 1034 Bavdek, Delovanje Dr. Janeza Bleiweisa in njegova osebnost, str. 140. 1035 izvržba, izvršitev davčne odločbe, rubež; Verbinc, Slovar tujk, str. 168. 1036 Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem, str. 15. 1037 Apih, Slovenci in 1848. leto, str. 61. 1038 Nipperdey, Deutsche Geschichte, str. 172. 268 269 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE prednosti in velike pomanjkljivosti. Vse prednosti naj bi bile na strani posestnikov gospoščin. Koren je kot zemljiški posestnik na Kranjskem in Hrvaškem z regulacijo zelo veliko pridobil, nje- govi kmetje pa naj bi bili povsem na tleh, saj naj bi z njo utrpeli veliko škodo. Menil je, da si tisti, ki so zahtevali zemljiško od- vezo, njene izpeljave niso predstavljali na tak način, temveč so želeli z njo pomagati nižjim razredom. Dosegli so ravno naspro- tno. Koren je še menil, da se ne kaže slepiti z upanjem, da bodo občine po popolni, končani odvezi močnejše in da bodo prido- bile sredstva, s katerimi bodo lažje pokrivale občinske stroške. Popoln razvoj zemljiške odveze ne pripada sedanjosti, ampak prihodnosti. 1039 Sama zemljiška odveza je bila v slovenskih deželah izve- dena zelo hitro, na Kranjskem že leta 1853, v drugih deželah s slovenskim prebivalstvom pa z manjšim časovnim zamikom. Oblast se je namreč dobro zavedala, da je tudi od njene nagle izvedbe odvisna ureditev absolutizma in okrepitev osrednje oblasti. 1040 Za odpravo zemljiškega podložništva so na podlagi patenta z dne 12. septembra 1849 ustanovili deželne komisije za zemljiško odvezo, ki so se ukvarjale z razbremenitvami zemljišč denarnih in naturalnih dajatev, tlake in desetine. 1041 Veliko bolj kakor zemljiška odveza so se vlekli drugi postopki, vezani nanjo. Povezani so bili z mnogimi problemi, kot je npr. vprašanje finan- ciranja agrarne reforme, postopke v procesu pa je močno oviral še trdovratni odpor plemstva. 1042 Kriza plačevanja kreditnih obveznosti se je poleg povečanega izsekavanja gozdnih parcel kazala tudi z zmanjševanjem staleža živine na kmetijah, nekatere kmetije pa so celo ostale popolnoma brez svoje živine in so redile le še najeto. 1043 Lastniki nekdanjih zemljiških gospostev in njihovo gozdarsko osebje so ugotavljali, da se je število samovoljnih sečenj v času po odpravi fevdalnih 1039 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 164. 1040 Gestrin, Melik, Slovenska zgodovina, str. 125. 1041 Žontar, J., Priročniki in karte, str. 94. 1042 Rösener, Kmetje v evropski zgodovini, str. 223. 1043 Vošnjak, Socijalni problem in kmečki stan, str. 19. vezi povečalo, zaznati pa je bilo tudi povečano trgovino z lesom. Po mnenju kmetov brezpravni čas so želeli čim bolj izkoristiti, zato so brez dovoljenj sekali les tudi za prodajo. 1044 Povečana seč- nja je marsikje povzročila pomanjkanje lesa in mnogi upravičenci do služnostnega lesa so ga morali kupovati na prostem trgu. 1045 Fevdalci so soglašali s koncesijami kmetom le zaradi strahu pred izbruhi grobosti. 1046 Čeravno so se kraje lesa v gozdovih doga- jale tudi v preteklih letih, so bili v času revolucionarnih nemirov kmečki posegi v gozdove očitnejši, obsežnejši, ponekod pa tudi množični in celo nasilni. Kmetje svojih nazorov in namer niti niso skrivali, saj so pravilno ocenjevali nemoč oblasti. 1047 Kmečko prebivalstvo se je počutilo negotovo, zato se je pritoževalo. 1048 Ker so podložniki zemljiških gosposk Šenek in Dobrla ves že leta 1847 odklonili plačevanje obveznih dajatev, je bilo na njihovem območju tudi leta 1848 zelo živahno, zaradi gozdnih pravic pa so si bili v laseh tudi v Podrožci. 1049 Lastniki služnostnih zemljišč so ponekod sami »preizkušali« kmečko potrpežljivost, ko so kmetom odrekali pravice do koriščenja predvsem tistih služnosti, ki so nastale na osnovi zastaranja. Tr- dili so namreč, da so bile odpravljene že z zemljiško odvezo. 1050 Iz gozdov dolenjskega gospostva Lanšprež naj bi kmetje samo do avgusta 1848 odpeljali 400 do 500 voz lesa. 1051 Ko je prišlo do spora med podložniki in lastnikom gospostva Teriška vas, se je slednji po vrsti dogodkov pritožil na gubernij v Ljubljani, ki pa je ugotovil, da so marsikje fevdalci s svojim nerazumevanjem položaja kmetov in prepovedmi sami krivi za razmere na svojih zemljiških gosposkah. 1052 1044 Veber, Gospodarjenje v bohinjskih gozdovih, str. 25. 1045 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1046 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 30. 1047 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 192. 1048 SI ARS, AS 788, šk. 71/2062, GUS, Pritožba kmetov zaradi počasnega razreševanja servitutov na Snežniku, Ljubljana, 22. 09. 1872. 1049 Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 676—677. 1050 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 260. 1051 Granda, Gozdna revolucija, str. 316, glej tudi Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 199. 1052 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 195 in 201. 270 271 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Koroški strokovnjaki so zaradi napetih razmer menili, da bi bilo nujno sprejeti pravne predpise, ki naj bi določali postopke in kaznovalno politiko v primerih kraj lesa v nekdanjih servitu- tnih gozdovih. V njih bi bilo treba predpisati takojšnjo naznanitev ugotovljene kraje, saj bi prijava v nasprotnem v treh mesecih za- starala. Ugotavljali so, da je bilo z večje časovne distance dokaze za krajo vedno težje prepoznati, pa tudi storilce za podiranje dre- ves ali izkopavanje lesenih štorov je bilo težje najti. Kadar je bila za prizadeto škodo v gozdu ali na pašniku, zlasti pa za podiranje drevja, osumljena cela soseska ali vas, je bilo povzročitelje škode tudi težko kaznovati. In dokler se krivda ne bi ugotavljala za po- sameznike, naj bi ureditev razmer ostala čista iluzija. 1053 Ker so kmetje po celotni monarhiji reagirali podobno, je avstrijska vlada izdala predpise o zaščiti gozdov pred samovoljnimi kmečkimi posegi. 1054 Poseganje v nekdanje gospoščinske gozdove so lastniki in oblasti obravnavali kot kraje, zaradi velikih razsežnosti pojava pa je bilo po nekaterih poročilih v nekaterih okrajih težko najti človeka, ki še ni bil kaznovan zaradi gozdne škode in kraj lesa. Kmetje tega niso prepoznavali za napačno oz. kot prekršek. 1055 Med kmečkimi nemiri je bilo težko ločiti upiranje iz soci- alnih in ekonomskih razlogov od kriminalnih dejanj. 1056 Marsi- kje so ugotavljali, da nemiri niso izvirali le iz globljih političnih vzrokov, temveč so bili bolj posledica osebnega maščevanja. Na Kranjskem so se nemiri iz Ljubljane širili na podeželje, kjer so nekdanji podložniki vdrli v nekatere gradove oz. graščine, uni- čevali notranjo opremo, največji gnev pa so stresli na t. i. grun- tne knjige (zemljiške knjige), evidence, v katerih so bile vpisane vse po njihovem mnenju krivične obveznosti do graščakov. 1057 1053 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851: » … Leichtigkeit, sich jeder Bestrafung zu entziehen, der belastete Eigner der Alpe oder Weide für die Holzfallungen oder Ausrottung von holzwuchs daselbst nicht personlich veantwortlich gemacht wird, so lange bleibt im vorbehalt wie der in Frage stehende ?eine ledigliche Illusion …« 1054 Granda, Gozdna revolucija, str. 316, glej tudi Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 199. 1055 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 152. 1056 Graham, Rural society and agricultural revolution, str. 37. 1057 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 18. Med nasilnimi reakcijami v nervozi in pričakovanju odprave fevdalizma je bil na Kranjskem med najbolj odmevnimi napad na graščino Ig na robu Ljubljanskega barja. 1058 Povod zanj je bila poleg krompirjeve desetine pravica izrabe servitutne pravice do lesa, zaradi katere so bili ižanski podložniki že v letih pred 1848 v neprestanih sporih s svojimi turjaškimi gospodi. 1059 Vroče je bilo tudi na graščini Haasberg, na Snežniku in na lanšpreškem gospostvu, graščine okoli Ljubljane, kot so bile Smlednik, Wa- ixenstein, Nadlišek, Polhov Gradec, Turjak, Ortnek, Ribnica, Višnja Gora, Mokronog, pa so za daljši čas pred izpadi razjar- jenih kmetov varovale vojaške posadke. 1060 V snežniški grad, ka- terega lastniki že dolga leta niso več obvladovali samovoljnega kmečkega poseganja v gozdove, so leta 1848 vdrli kmetje, kmalu zatem pa tudi v gozdu posekali vse, kar se jim je zdelo vredno. Šibko gozdarsko osebje ni ukrepalo, saj so se gozdarji bali, da bo vsak poizkus obrambe gozda povod za pokol in prelivanje krvi. 1061 Podobno so se na gospostvu Smuk v Beli krajini kme- tje uprli zahtevam zemljiškega gospoda po spoštovanju starega reda in upoštevanju nekdanjih pravil gospodarjenja. 1062 Leto 1848 je predstavljalo nevarnost tudi za grad Rihemberk in nje- gove prebivalce. Kmetje so z orodjem v rokah pridrli pred nje- gova vrata, spodili grajskega oskrbnika, nato pa iz pisarne po- brali listine in jih zažgali na grajskem dvorišču. V žaru nemirov so kmetje zavzeli tudi dvorec Štanjel in ga oplenili. 1063 Zadržkov niso imeli niti pred cerkvenimi zemljiškimi gospodi. Na Igu so imeli namen napasti domače župnišče, vendar so jih pred napa- dom ustavili vojaki. Na Vinici so župniku zažgali gospodarsko poslopje, grozili šentruperškemu župniku itd. 1064 1058 O nemirih na Kranjskem ob regulaciji služnosti glej tudi Granda, Die Servitutenfrage, str. 77—92. 1059 Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, V., str. 169; glej tudi Krošl, Zemljiška odveza na Kranjskem, str. 19. 1060 Apih, Slovenci v 1848. letu, str. 61. 1061 SI ARS, AS 788, šk. 551, GUS, Schrank 5, Fach 11, Fortsetzung von Fach 10, Ablösungs-, Vergleich- und vermerkungs- urkunden mit den Servitutsberechtigten, št. 367. 1062 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 320. 1063 Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, str. 105, 258. 1064 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 218. 272 273 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Precej vroče je bilo na Štajerskem, kjer so kmetje na pode- želju najprej revolucijo sprejeli z godbami, plesi, možnarji in cer- kvenimi opravili, čemur pa so nato sledile demonstracije, npr. v Radljah (Marenbergu), Spodnji Polskavi, Veliki Nedelji, Ormožu in Kapli, 1065 pa tudi v celjskem okolišu v Žičah in Poljčanah. 1066 Vrelo je v Prekmurju, kjer so na posestvu grofa Lajosa Batthyánya v Krncu podložniki 3. maja 1848 pod vodstvom Ferenca Skrile- cza na silo odgnali gospoščinske ovce z javnega pašnika. Podobno se je istemu graščaku zgodilo naslednji dan na skupnem pašniku v Selu. In čeprav je pristojni glavni sodnik Augustich prebivalce opozoril, da morajo spoštovati red in mir, to ni kaj prida zaleglo. Več ljudi je namreč izjavilo, da bodo pašo preprečevali še naprej, za kar so pripravljeni žrtvovati tudi življenje. Opogumljeni s temi dejanji so se podobnih podvigov lotili nekdanji podložniki iz Fo- kovcev, Čičečke vasi in Vučje Gomile, s čimer so zemljiškim po- sestnikom povzročali veliko materialno škodo. 1067 Ponekod jim je uspelo nemirne kmete hitro pomiriti. Kme- tom iz okolice Sv. Petra, 1068 ki so želeli pregnati tamkajšnjega žu- pnika Marka Glaserja, je ta odprl svojo vinsko klet in jim dal piti, kmetje pa so se pomirjeni vrnili na svoje domove. 1069 Veliko ostreje so se odzvali kmetje na Tratah pri Gornjem Cmureku v Dravski dolini, kjer so zažgali Otiški grad z zemljiškimi knjigami. 1070 Upirali so se tudi kmetje na Koroškem, kljub več manjšim uporom, ki so se vlekli še v maj in junij 1848, pa do prave revo- lucije oz. požara velikih razsežnosti nikjer v notranjeavstrijskih deželah ni prišlo. 1071 Okrožnica iz 14. decembra 1848 in odlok ministrstva za pravosodje z dne 29. decembra 1848 sta oblasti pozivala k od- ločnemu ukrepanju proti nedovoljenim in nasilnim posegom v gozdove, in če bi bilo treba, tudi k pošiljanju preiskovalnih ko- 1065 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 148. 1066 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, I. del, str. 564—565. 1067 Források a Muravidék történetéhez, 1, str. 345, 346. 1068 Danes Malečnik pri Mariboru. 1069 Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 348. 1070 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 148. 1071 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 128—129. misij, kriminalna sodišča pa naj bodo stroga pri vodenju prei- skav o javnem nasilju in motenju posesti. Deželni guverner grof Welsersheimb je izdal razglas in odredil, da morajo državni in zasebni gozdarji priseči državni oblasti, da bodo v varstvo izro- čeno gozdno posest varovali in branili, kršilce pa javljali in po potrebi tudi pripirali. Za osebno varstvo jim je bilo dovoljeno v službi nositi orožje. 1072 Ponekod so zaradi nesposobnosti obvladovanja razmer uvedli t. i. politično sekvestracijo gozdov, kot npr. v belopeških gozdovih. Prizadeti kmetje so se zato spet pritoževali, češ da so pred sekvestracijo lahko razpolagali z vsemi belopeškimi goz- dovi, po sekvestraciji pa so bili pod nadzorom vsi gozdovi, ne le sporni. Zato so novi položaj ponovno razumeli kot omejevanje svojih pravic. 1073 1072 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 208. 1073 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 162. Samostan Žiče na fotografiji iz l. 1905: nekdanji samostan je bil sedež velikega zemljiškega gospostva, kjer je leta 1848 prišlo do upiranja kmetov. (Arhiv avtorice) 274 275 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Čeprav je kmečki uporniški zagon po sprejetju zakona o odpravi fevdalizma leta 1848 izgubil krila, 1074 kmetje po ukinitvi fevdalnih vezi nikakor niso bili zadovoljni. Ugotavljali so, da v prvi fazi niso bila urejena številna druga vprašanja, ki so kmečko prebivalstvo bremenila že dolga leta. Kljub temu za sodelovanje in dogovarjanje niso več kazali interesa, kot so ga, dokler so še računali na izboljšanje svojega položaja. 1075 Vasi, ki so pred le- tom 1848 prostovoljno odkupile svoje pravice, so izgubile pra- vico do vračila zneska že izplačanega odkupa, ki so ga plačale zemljiškemu gospodu. Predhodno sklenjene pogodbe o ločitvi pašnikov, s katerimi so prikrajšali in izsilili podložnike zaradi širitve pristavskih posesti, je zakon opredelil kot nepreklicne. Regalije, manjše kraljevske koristi, npr. plemiška predpravica do točenja vina v Prekmurju, ponekod lov ipd., so še naprej ostale v lasti zemljiškega gospoda. 1076 Kmetje so se zavedali, da odprava fevdalizma pomeni re- gulacijo nekaterih pravic, ki so jih uživali kot podložniki veli- kih zemljiških gospostev. Med njimi se je že več let utrjevalo prepričanje, da bodo zemljiškogosposke obveznosti slej ko prej ukinjene, 1077 težko pa so si predstavljali svoj položaj v novi situa- ciji. Na domačo posest vezane služnosti so bile tisti dejavnik, ki je močno zviševal vrednost posamezne kmetije in kmetom laj- šal izpolnjevanje obveznosti do fevdalca in države ter omogočal preživetje na ponekod zelo skromnih kmetijah in slabo rodo- vitni zemlji. Njihova odprava bi marsikateremu močno otežila preživetje. V novih predpisih je bilo odrejeno, da služnosti do izida podrobnejših predpisov, ki bodo upoštevali posebnosti vsake dežele, ostanejo v veljavi nespremenjene. 1078 Delno je treba bojazni kmetov razumeti, saj je bil eden od predlogov reševanja 1074 Podobno se je dogajalo v večini ostalih nemških držav, ko se kmetje po odpravi fevdalnih vezi revolucionarnega gibanja skoraj niso več udeleževali. Pri svojih političnih interesih so želeli ostati branik konservativne politike; glej Wehler, Deutsche Gesellschaftsgeschichte, 2, str. 715. 1075 Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 31. 1076 Források a Muravidék történetéhez, 1, str. 343. 1077 Žontar, J., Položaj podložnikov gospostva Brdo pri Kranju, str. 160. 1078 Britovšek, Razkroj agrarne fevdalne strukture, str. 263. služnosti tudi popoln posek lesa na zemljiških površinah, pred- videnih za odstop kmečkim služnostnim upravičencem, ki so bile porasle tako z gozdnim drevjem kot s travo, kmetje pa so na njih sekali drevje iz naslova služnosti in pasli. 1079 1079 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 276 277 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE ZAKON O ODPRAVI SERVITUTOV LETA 1853 Postopki odprave fevdalnih vezi so bili razdeljeni v dva dela. V prvem delu, katerega krovni dokument predstavlja za- kon iz 7. septembra 1848, so bili dokončno ukinjeni fevdalni odnosi. Lastniki služnostnih zemljišč so določbe zakona in nje- govih dopolnitev z dne 4. marca 1849 navdušeno pozdravili, slu- žnostni upravičenci pa jih niso bili tako veseli, saj so se vsaj do neke mere zavedali posledic, ki jim jih bo prinesla nova ureditev in odprava služnosti. 1080 Zakon je z ukinitvijo tistih servitutov, ki so bili vezani na sam fevdalni odnos, v nekatere postopke regu- lacije vnašal zmedo tudi zato, ker so ga številni tolmačili tako, kot jim je v neurejenih razmerah ustrezalo. Pravne okvire odpravi kmečkih servitutov je predstavljalo šele sprejetje zakona o regulaciji in odkupu služnosti 5. julija 1853, po njegovih določilih pa so bili udeleženci v procesu za- konsko obvezani razrešiti služnostne pravice. 1081 Veljal je za vse dežele avstrijskega cesarstva, izvzete pa so bile Ogrska, Erdelj- ska, Hrvaška, Dalmacija in Slavonija. V svojih členih je upošte- val večinoma vse zahteve, ki so jih v svojih poročilih zapisale deželne komisije za preučitev stanja servitutov. Zapovedal je 1080 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1081 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 51—52. odpravo vseh trajnih gozdnih in pašnih pravic posameznika ali soseske na tujem zemljišču. Način odkupa je prepustil odločitvi strank v postopku, saj je dopuščal možnost, da nekaterih pra- vic ni mogoče odkupiti. Kljub temu pa je zahteval tako ureditev, ki bi služnostno zemljišče čim bolj razbremenila različnih tu- jih pravic. Od odkupa je izvzel vse tiste pravice, ki sta jih imela posameznik ali soseska za določen čas in so bile dogovorjene s pogodbo med obema strankama. Prav tako ni odpravljal pravic do lesa cerkvam, faram, šolam in drugim ustanovam 1082 ter ni posegal v pravice, ki so bile odpravljene z zemljiškoodveznimi predpisi ali razglašene za odkupljive. Zakon se tudi ni nanašal na časovno omejene in preklicne pravice, hišne in poljske ser- vitute, z izjemo pašnih in gozdnih služnosti, če niso izhajale iz zemljiškogosposkega in podložniškega razmerja. 1083 Pri prizna- vanju obstoja služnostnih pravic se je opiral na formulacijo, ki jo je prinašal že obči državljanski zakonik, in priznaval le tiste pravice, ki so bile vpisane v obstoječe javne zemljiške evidence, običajno zemljiške knjige. 1084 Patent je predvideval odkup z od- stopom zemljišča ali z denarjem. Za obliko odkupa sta se morali v postopku udeleženi stranki dogovoriti sami, 1085 pri odločanju o regulaciji pa je bilo v prvi vrsti treba upoštevati koristi kmetij- stva v zvezi s prizadetim zemljiščem. Za reševanje sporov so bile na prvi stopnji pristojne odvezne komisije, na drugi pa je zadeva prešla v reševanje pristojnega sodišča. 1086 1082 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 312. 1083 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 270. 1084 Občni deržavljanski zakonik, čl. 481. 1085 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 260. 1086 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 278 279 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE PRIPRAVE NA REGULACIJO Že pri uveljavljanju patenta z dne 12. januarja 1784 in dvor nega dekreta z dne 9. oktobra 1789 se je pokazalo, da vsaka deželna oblast nekoliko drugače razume služnostne pravice, način njihove izrabe in odkup oz. regulacijo obstoječih servitutov, podobne težave pa so se pojavljale tudi v času priprave servitutne zakonodaje po letu 1848. Država se je problemov dobro zavedala, kar je potrdila tudi na zborovanju kmetijcev leta 1849, ko se je zavzela za dokončno razrešitev vseh gozdnih in pašnih servitutov. 1087 Ker so bile mnoge težave glede servitutov pogojene z neu- rejenim lastništvom in nedorečeno lastninsko pravico, se je ve- čina strokovnjakov zavedala, da je treba za dokončno razrešitev kmečkih služnosti najprej urediti lastniški status s služnostmi obremenjenih zemljišč. 1088 V razpravah so se razkrivali vedno novi problemi, zaradi raznolikosti servitutov pa je imela vsaka dežela še posebne te- žave. Poznavalci so se bali, da bi patent o ukinitvi fevdalizma z dne 7. septembra 1848 ob napačnih rešitvah kljub najboljšim namenom razreševanju služnosti napravil več škode kakor ko- 1087 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 111. 1088 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. risti, saj je prehodni čas prinašal nove nevšečnosti. Na njivah in travnikih še ni bilo tako hudo, gozdovi pa so bili močno na udaru. Novi zakon bi po mnenju strokovnjakov moral vsebovati predpise za preprečevanje vstopanja nepooblaščenih v gozdove, detajlno predpisati, kako naj se regulirajo stare služnosti, ter do- ločiti postopke in časovne roke, po katerih naj bi se to zgodilo čim prej. Resne aktivnosti v zvezi z reševanjem služnosti so bile sprožene takoj po uveljavitvi patenta o ukinitvi fevdalnih vezi z dne 7. septembra 1848, ki ga je dopolnjeval patent z dne 4. marca 1849. Že prvi je v čl. 7 odredil odpravo osebnih ter raznih pašnih in lesnih služnosti, ki so obstajale med zemljiškimi go- spodi in njihovimi dotedanjimi podložniki. Za odkup nekaterih služnosti je predvidel odškodnino, nekatere pa naj bi bile od- pravljene brezplačno. Drugi je bil nekoliko manj radikalen in je določal, da služnosti do izida podrobnejših predpisov ostanejo v veljavi v dotedanji obliki. 1089 Na kongresu kmetijcev maja leta 1849 na Dunaju se je s problemi služnosti ukvarjala gozdarska sekcija. Pri poizkusih in izvajanju procesa regulacije se je avstrijska država za vzgledi verjetno ozirala po nemških deželah, za potrebe uravnave slu- žnosti v visokogorskem svetu pa se je zgledovala po praksah v Švici, kjer so se zaradi podobne geografske konfiguracije skozi čas oblikovale podobne služnostne pravice. 1090 Uvod v začetek del je bilo oblikovanje postopka, ugotav- ljanje dejanskega stanja na področju servitutov in osnovnih problemov, ki so se v praksi zaradi nasprotovanja interesov po- javljali ali jih je bilo ob regulaciji in odkupu mogoče pričakova- ti. 1091 Cilj države in pričakovanje vseh udeležencev v postopkih priprave zakonodaje je bil priprava takega postopka regulacije in odkupa služnostnih pravic, ki bo enakomerno obremenil vse prebivalce v deželi. 1089 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 263. 1090 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 1. 1091 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 280 281 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Z ukrepi in izpeljavo regulacije in odkupa so vsaj sprva na- meravali doseči nekatera zmanjšanja prekomernega izkorišča- nja servitutov, preprečiti njihovo razširjanje tako po površinah kot po številu upravičencev ter ohraniti služnosti v zakonskih okvirih, pri čemer bi red v gozdovih morali nadzorovati zapo- sleni gozdarji. Kljub temu so nekateri predvidevali, da bodo kmetije vsaj nekaj časa po regulaciji služnosti težko plačevale svoje obveznosti, saj naj bi opravljeni predhodni izračuni kme- tom izkazovali nižji dohodek. 1092 Dežele avstrijskega dela monarhije so imenovale komisije, sestavljene iz politikov in zastopnikov različnih kategorij prebi- valstva, praviloma pa so vanje imenovali strokovnjake različnih strok. Komisija za pripravo elaborata za Kranjsko je obstajala v okviru namestništva oz. Deželne vlade v Ljubljani, ki je de- lovala od leta 1853 do 1870 po centralističnem birokratskem načelu, vse zadeve pa je reševala v okviru uradov, ustanovlje- nih za posamezna področja. 1093 Sestavljali so jo predsednik dr. Karel Ullepitsch, 1094 gubernialni svetnik Dominik Brandstetter, deželni sodni svetnik Johann von Schiwitzhofen, kameralni sve- tnik Eduard Crusiz, predstavnik kameralne prokurature dr. Jo- sef Regnard, računski svetnik Josef Witzung, dr. Karl Wurzbach, Karl grof Hohenwart, dr. Anton Pfefferer, ki so v komisiji so- delovali kot zastopniki upravičencev, Emanuel Matauschek, Ni- kolaus Lukanizh, dr. Johann Achazhizh 1095 pa kot predstavniki zavezancev. Pri delu komisije so sodelovali še Johann Rautner, ki je bil inšpektor za kataster, gozdarski mojster Hieronimus Ulrich, višji gozdar Anton Gatterer ter Leopold Decente, Johan 1092 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851. 1093 Serše, Namestništvo v Ljubljani, str. 97. 1094 Dr. Karel Ulepič je leta 1830 doktoriral iz filozofije, 1834 pa še iz prava. Leta 1833 je nastopil državno službo pri mestnem in deželnem sodišču v Ljubljani, 1842 pa je postal fiskalni adjunkt v Idriji. Tri leta za tem je prevzel urejanje servitutnih pravic v Idriji, ob odpravi fevdalizma pa je postal predsednik deželne komisije za zemljiško odvezo na Kranjskem. Funkcijo je opravljal do leta 1853 in bil za delo v njej odlikovan s Franc- Jožefovim redom. Po končani zemljiški odvezi na Kranjskem je postal še predsednik komisije za zemljiško odvezo na Hrvaškem in v Slavoniji. Več glej Rugále, Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, str. 193—194. 1095 Janez Ahačič. von Redange in Johann Engelthaler, za katere so sodobniki me- nili, da so »zaupanja vredni možje«, ki so se spoznali tudi na gozdarstvo. Na sejah komisije so prisostvovali tudi dr. Ernest von Lehmann kot komisijski inšpektor, dr. Anton Schöppl 1096 ter Alexander Strangfeld, ki je opravljal delo zapisnikarja. 1097 V elaboratu je bilo treba odgovoriti na 12 osnovnih vpra- šanj, ki jih je pripravila ministrska strokovna skupina ljudi. Vprašanja so se nanašala na določitev pojma servitutov, vrste služnosti, ki so se pojavljale po posameznih deželah, preučitev odnosa in stališč strank in države v postopku ter ugotavljanje dokazljivosti posedovanja služnostnih pravic. Nadalje so zaje- mala predloge referentov za razrešitev posameznih služnosti, vrste služnosti, ki so se pojavljale na določenih področjih in njihov obseg, glavna načela razreševanja, kakšne bi bile lahko eventuelne pozitivne in predvsem negativne posledice razreši- tve služnosti in čemu bi se bilo pri tem potrebno izogniti, po- sebna točka pa je bila namenjena vprašanju ovrednotenja slu- žnostne pravice ter skrbi, da nove podobne služnosti v bodoče ne bodo več nastajale. Člani pripravljalnih komisij so predlagali sestavo organa, ki se bo spopadel z reševanjem služnosti in vo- dil postopke v zvezi z regulacijo, predvideli ustanovitev arbitra- žnega sodišča ter pravice in obveznosti v procese vpetih strani v prehodnem obdobju. Zadnja točka v poročilu je bila namenjena opredelitvi do stališča o potrebnosti oblikovanja policije (Feld und Waldpolizey), ki bi nadzorovala upoštevanje prepovedi in novega reda po regulaciji in odkupu služnosti ter nadzorovanje ostalega dogajanja na poljih in v gozdovih, 1098 njena naloga pa naj bi bilo tudi posredovanje v sporih na zakonit način ter za- ščita lastninske pravice po razrešitvi služnostnih pravic. 1099 Pripravljalne komisije so presodile, da bi o razrešitvi slu- žnosti, ki so potrebne zaradi nacionalne ekonomije, moral od- ločati zakon. Med servitute, ki bi jih bilo treba urediti, so pri- 1096 Janša-Zorn, Vprašanje razkosanja kmetij v slovenskih deželah, str. 451. 1097 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 1098 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851 in mapa Istrien, št. 49/Pr-851. 1099 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 282 283 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE števale tiste, ki so bile življenjskega pomena za posameznika ali celotno skupnost. Služnosti pa, ki so služile le interesom posa- meznika, naj bi se razreševale na izrecno zahtevo ene od strank v postopku in na način njunega soglasja oz. dogovora. Če bi pri nekaterih zadevah prišlo do težav in dvomov, bi bilo za reševa- nje pristojno tozadevno razsodišče. Stranki v postopku bi mo- rali biti enakovredni. Praviloma naj bi se sam postopek imeno- val odstop (Ablösung), zajemal pa naj bi odpravo vseh služnosti z odstopom ali zamenjavo zemljišča ali z denarno odškodnino. Izraz regulacija naj bi se uporabljal le v tistih primerih, ko prvi izraz ne bi bil primeren, saj naj bi regulacija pomenila le pribli- žek odstopu, v postopku odprave služnosti pa naj bi predsta- vljala le predfazo za dokončni odkup. 1100 Vsi elaborati so se v uvodih spopadli s poenotenjem pojmov služnosti ter razločevanja subjektivnih in objektivnih služnosti, razlikovanja določenih, nedoločenih in mešanih služnosti, s či- mer so imeli v začetku skoraj po pravilu največje težave. 1101 Nek- danji podložniki so postali servitutni upravičenci oz. pričakovalci, nekdanje zemljiške gosposke in ostali lastniki servitutnih zemljišč pa servitutni zavezanci. Da je bilo treba definirati pojme glede služnosti, je bilo jasno vsem, saj je bilo od značaja servituta od- visno, ali so ga bili dolžni regulirati in odkupiti ali ne. Ker so bile nekatere služnosti nerazdružno povezane, so nekateri poznavalci menili, da jih za potrebe regulacije sploh ne bi delili ali kako dru- gače kategorizirali. Ena takih je bila npr. služnost gonjenja živine, ki je bila v večini primerov vezana na pravico do paše, zato je bilo nemogoče regulirati ali odkupiti eno brez druge. Tudi pravico do »mastenja« (Mastrecht) je bilo težko ločiti od pravice do gozdne paše. 1102 Podobno je veljalo za sekanje in spravljanje lesa iz gozda, na območju med Ljubnim in Gornjim gradom pa je bilo na goz- darjenje močno vezano splavarstvo, brez česar posekanega lesa ne bi bilo mogoče prodajati. 1103 1100 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1101 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1102 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1103 Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, str. 340. Iz gozda gospostva Gornji Sprva je težave delalo razlikovanje potrebnih in nepotreb- nih služnosti, razlika pa se je kazala v dejstvu, da so bile t. i. ne- potrebne služnosti odpravljene brez plačila odškodnine in bile zato za bivše fevdalce najcenejše. Mednje bi lahko po mnenju nekaterih uvrstili celo pravico do pridobivanja gradbenega lesa, lesa za opremo in delovnega lesa ter drogovnjaka (Stangenholz), z zadržkom, da bi v tako rešitev privolili tako služnostni upra- vičenci kakor tudi lastniki služnostnih zemljišč. 1104 Člani pripra- vljalnih komisij so bili zbegani ob ugotovitvah, da vsi servitutni upravičenci do odkupa servitutov niso bili podložniki dominija, ki je bil servitutni zavezanec. Ponekod pa so bili servitutni upra- vičenci celo taki, ki nikoli niso bili podložni kateremukoli domi- niju. 1105 Ker je tudi eventuelno plačevanje dajatve za koriščenje servituta v kakršnikoli obliki predstavljalo pomemben dejavnik pri izračunavanju odškodnine, je bilo treba preveriti, za katere pravice so posamezni kmetje plačevali odškodnino in za katero ne ter višino dajatve. Večinoma so ugotavljali, da so bile vsote za služnostne pravice tako majhne, da nekdanja zemljiška gospo- stva ali država zaradi tega, ker teh vsot ne bi več prejemala, ne bi občutila velike zgube. 1106 Država je predvidevala, da bo razrešitev služnosti predsta- vljala velik finančni zalogaj. Za leti 1849 in 1850 so za primer, da bo v resnici prišlo do oblikovanja deželnih komisij za regula- cijo in odkup služnosti, za njihovo delo in izplačilo eventuelnih odškodnin načrtovali 10.722.459 in 11.161.459 goldinarjev kon- vencijske veljave. 1107 grad je bilo od 46 revirjev le 6 takih, iz katerih je bilo les mogoče odpeljati z vozovi. Iz vseh ostalih so ga morali zvleči k drčam in ga po njih spustili do vode, po kateri so ga nato plavili; glej Kuret, Slovensko Štajersko, str. 272. 1104 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1105 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 1106 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1107 SI ARS, AS 47, fasc. 402, predvideni stroškovnik, tabela. 284 285 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Predvideni stroški za postopke in predvidene odškodnine v letih 1849 in 1850 po deželah (v goldinarjih konvencijske veljave): 1108 Dežela Stroški režije Na deželo odpadajoča tretjina Delež odveznih zemljišč za odpravljene dajatve Delež kot odškodnina za odpravo laudemijev Skupna vsota Spodnja Avstrja 125.100 1.000.000 1.000.000 1.000.000 3.125.100 Zgornja Avstrija 81.206 360.000 360.000 258.760 1.059.966 Salzburg 14.700 57.000 57.000 79.500 208.200 Štajerska 120.000 500.000 500.000 266.000 1.386.000 Koroška 44.512 175.000 175.000 30.000 424.512 Kranjska 60.000 150.000 150.000 85.000 445.000 Istra 40.000 15.750 15.750 17.500 89.500 Trst 4.000 1.000 1.000 4.000 10.000 Goriška in Gradiška 24.800 37.000 37.000 18.799 124.599 Tirolska 59.542 140.000 140.000 296.000 635.542 Češka 324.000 800.000 800.000 400.000 2.324.000 Moravska 150.338 500.000 500.000 250.000 1.400.338 Šlezija 55.000 60.000 60.000 66.900 241.900 skupaj 1.103.198 3.795.750 3.795.750 1.751.760 11.474.657 Iz tabele je razvidno, da je bilo leta 1848 po finančnem obsegu največ služnosti v Spodnji Avstriji, Češki, Moravski in Štajerski. Če stroške primerjamo z velikostjo dežel, ugotovimo, da so bile dežele, vključno s Kranjsko, med seboj dokaj primer- ljive. Nekoliko zaradi prej naštetih posebnosti v zgodovinskem razvoju in posledičnem oblikovanju drugačnih gospodarskih razmer odstopata le Istra in Trst. Kakor so se med seboj razlikovale služnosti, so bili odvisni od lokalnih razmer tudi različni pogledi na njihovo razrešitev. 1108 SI ARS, AS 47, fasc. 402, predvideni stroškovnik, tabela. Strokovnjaki so zemljiške služnosti razdelili na gozdne in pa- šne servitute in v ti dve kategoriji skušali spraviti vse služnosti, ne glede na razširjenost in pojavne oblike. Zaradi obsežnosti in zahtevnosti servitutov so nekateri poznavalci menili, da bi jih bilo treba obravnavati kot politično dejstvo in ne le kot zadevo kmečkega preživetja. 1109 Člani komisij so se spopadali z različnimi težavami. Nekaterim ni bilo jasno ločevanje osebnih služnosti, ki naj bi se razrešile same po sebi z odpravo osebne osvoboditve fevdalnih vezi, in tistih, ki naj bi se razrešile s posebnim zakonom, ki je bil predmet njihove debate. Zato so se večinoma vse deželne komisije najprej posvetile razjasnitvi pojmov glede služnosti. Člani so postavljali različna vprašanja, iz katerih je bilo videti, da narave služnosti ne razumejo dobro, in jim je bilo treba razlo- žiti celo, da plačilo dajatve od zaslužka na lastnem zemljišču ni nobena služnost, temveč davek državi od lastnega zaslužka. 1110 Marsikateri od razpravljalcev se je pri odločanju o načinu regu- lacije in odkupa služnosti skliceval na zdravo pamet tistih, ki so bili udeleženi v postopkih, in na upoštevanje javnega dobrega – koristi za celotno skupnost (ex ratione publica). 1111 Kljub temu so imeli nekateri člani deželnih komisij že dokončno oblikovana mnenja o nekaterih služnostih in problemih v zvezi z njimi. Moravska strokovnjaka za ekonomska vprašanja Diebl in Ferles sta bila proti kakršnimkoli začasnim rešitvam glede regulacije in proti kakršnemukoli ustvarjanju novih služnosti, saj sta reši- tev videla le v popolni odpravi služnostnih pravic. 1112 Nekateri drugi so se bali, da bodo že regulirana razmerja med nekdanjimi fevdalci kot nosilci lastništva zemljišč in nekdanjimi podložniki kot uživalci služnostnih pravic preveč obremenjevala dogovore o razrešitvi služnosti, zato so člani posameznih komisij opozar- 1109 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1110 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1111 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1112 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: » … Die Ökonomieverständigen Diebl und Ferles sind gegen jede Regulierung und zeitweise Einstellung der Servituten, da sie nur in deren gänzlicher Ablosung das Heil erblicken …« 286 287 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE jali tudi na tovrstne pasti regulacije. 1113 Podobnega mnenja so bili člani tirolske komisije za pripravo elaborata o servitutih in so navajali, da po regulaciji služnosti na Tirolskem v gozdovih ne bi smela obstajati nobena služnost več, ki bi v gozdu povzro- čala resnejšo škodo. Vse nove služnosti bi morale biti časovno omejene ali pa naj bi bila njihova veljavnost omejena s časom ži- vljenja posameznega upravičenca (Lebensdauer), saj so razmere za daljši čas trajanja preveč spremenljive in nepredstavljive. Le za tiste služnosti, do katerih je imela pravico vsa soseska, kot je pravica do vode v vodnjaku, do napeljave vode, do prehoda po poteh in stezah, bi dovolili daljši čas trajanja, vendar bi bilo to treba ustrezno urediti pri uradnih organih. Tirolski gozdarski strokovnjak Meguscher je predlagal celo, da bi v gozdovih take servitute, ki bi ostali (do napeljave vode, do poti), dopustili le tam, kjer bi dovoljenje izdala deželna uprava. 1114 Kljub zahtevam po popolni odpravi servitutov pa so se še vedno pojavljale na- sprotne ideje, npr. da bi za določen čas gozdne služnosti ostale kot pravica posameznika, vendar le takrat, ko bi s skrbno pre- sojo ugotovili, da v gozdu na gozdnih rastlinah ne povzročajo posebne škode. 1115 Na začetku dejansko ni bilo jasno, ali bo treba razrešiti vse služnosti ali pa bodo nekatere lahko ostale. Služnosti so bile po- polnoma vpete v način življenja in dela, zato bi bilo po mnenju sodobnikov treba najprej pripraviti krovni zakon, ki bi določal njihovo regulacijo in odkup: »Razrešitev služnosti in posebej tako globoko ‚vkopane‘ gozdne služnosti mora vsekakor biti zadeva posebnega zakona, in ta bo eden najpomembnejših in najvplivnejših v državi, princip, ki mora biti v sami špici. … Ker ta zakon tako globoko posega v zgoraj omenjene življenjske raz- mere in ker so te razmere zelo raznolike ter odvisne od deželnih in lokalnih razmer, princip ne more biti splošno veljaven in enak za vse, pač pa mora biti glede na razmere od primera do pri- 1113 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 1114 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1115 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. mera modificiran in prilagojen. Šele z natančno preučitvijo in niansiranjem pojavljajočih se vrst pravic bo mogoče določiti po- polne kriterije za izpeljavo (regulacije).« 1116 Na kongresu kme- tijcev so sicer sklenil, da lahko ponekod gozdna paša in pravica do priprave stelje v gozdu ostanejo enake kot v preteklosti, po navodilih ministrstva za kmetijstvo pa so se nato odločili, da se gozdne služnosti (oz. pravica do drvarjenja – Beholzungsrechte) odkupijo z odstopom gozdnih zemljišč. Določili so tudi, da je treba vse poljske servitute v celoti odpraviti, čeprav bi bilo tudi pri poljskih služnostih potrebno vsakokrat ugotavljati vsebino posameznega servituta. 1117 Za razrešitev vseh listinsko dokazljivih služnosti ali z do- kazilom o zastaranju (Verjahrung) so se zavzemali večinoma vsi, na Moravskem pa so menili še, da naj bi bile služnosti, ki bi bile z ukinitvijo podložniških razmerij odpravljene same po sebi, kompenzirane z urbarialnimi pravicami ali kratko malo čr- tane. 1118 Za pridobljeno lastništvo naj bi v povprečju upoštevali 30 let mirnega uživanja neke posesti pred letom 1848. Če to ne bi zadostovalo, bi za povprečje lahko vzeli tudi 20 let mirnega uživanja posesti, če pa tudi to ne bi bilo ustrezno, bi o krajši časovni distanci presodilo razsodišče. Mejno letnico bi po mne- nju nekaterih moralo predstavljati leto 1848, 1119 drugi pa so se zavzemali, da bi kot mejno letnico uzakonili leto 1845, saj so po tem času kmetje, npr. na Štajerskem (pa tudi drugod), zaradi 1116 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851, str. 14, 15: » … Die Ablösung der Servituten und insbesondere der so tief eingreifenden Waldservituten muβ zwar allerdings der gegenstand eines besonderen Gesetzes sein, und dieses Gesetz wird als eines der wichtigsten und einfluβreichsten im Staate, ein Prinzip an die Spitze stellen müssen. … Allein deβhalb weil dieses Gesetz so tief in die oben erwähnten Lebens Verhältnisse eingreift, und weil gerade diese Verhältnisse ungemein verschieden und durch provinzielle und lokale Rüksichten bedingt sind, kann dieses Prinzip kein allgemeines und durchaus gleichförmiges werden, sondern muβ ein, nach den verschiedenen Verhältnissen und Fällen modifizirtes und gegliedertes sein, welches nur in seiner Gliederung für die Möglichkeit der Subsumption aller in einzelnen Abstufungen vorkommenden Gattungen zu sorgen, und somit das Criterium der Vollständigkeit und allseitigen Anwendbarkeit an sich zu tragen haben wird …« 1117 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1118 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: »… entweder mit den aufgehobenen Urbarialleistungen zu kompensiren oder einfach streichen …« 1119 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 288 289 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE bojazni, da bodo opeharjeni, vedno pogosteje neupravičeno po- segali na služnostne površine. 1120 Predvideno je bilo, da bi odločitev o načinu odkupa (odstop zemljišča ali denar) vseh ostalih služnosti, dogovorih o odkupu in regulaciji prepustili upravičencem in zavezancem v postopku. Glede same regulacije so strokovnjaki ugotavljali, da bo težko doseči soglasje o samo enem načinu razreševanja služnostnih pravic, saj so bile razmere po deželah habsburške monarhije zelo različne. 1121 Pri pregledovanju posameznih oblik servitutov se je namreč izkazalo, da so bile nekatere služnosti, ki so v posa- meznih deželah predstavljale oviro za uspešnejše gospodarjenje, v drugih deželah povsem neškodljive ali pa so celo koristile go- spodarjenju na zemljiških površinah. 1122 In tako so na Salzbur- škem menili, da bi morale biti služnosti na njihovem območju regulirane enako, kakor so bile regulirane služnosti v gozdovih Saal v Kraljevini Bavarski, saj se je meja tod skozi čas večkrat spremenila in so imeli nekateri salzburški kmetje pravico uživa- nja nekaterih služnosti tudi na bavarski strani meje. 1123 V Šleziji so se bali, da bi napačne odločitve glede odprave služnosti ote- žile oskrbo ljudi z lesom ali vodo, ki so jo marsikje na šlezijskem podeželju napeljevali po ceveh prek tujih zemljišč, ter povzro- čile dodatne težave pri naporih za izboljšanje živinoreje ipd. Poleg gozdnih in pašnih služnosti pa bi bilo ob regulaciji treba preveriti tudi poljske služnosti, ki jih sicer ni bilo veliko, kljub temu pa so ponekod povzročale težave in bile vzrok sporov. 1124 Na Salzburškem so bili prepričani, da odprava rože in nekaterih drugih pašnih pravic, za katere je zakon z dne 7. septembra 1848 predvidel brezplačno odpravo, za njihovo območje niso ustre- 1120 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1121 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851, SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 1122 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851, str. 14. 1123 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. Ko je do tedaj avstrijsko območje Reichenhalla pripadlo Kraljevini Bavarski, so salzburški kmetje svoje služnosti obdržali. Na osnovi solne konvencije iz leta 1829 je v letih od 1830 do 1832 potekala intenzivna regulacija teh služnosti; glej Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 88. 1124 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. zna rešitev. 1125 Na Gornjeavstrijskem pa so zaradi regulacije slu- žnosti najprej zaslišali stranke v postopku in sklenili, da se bodo ravnali po določilih predpisov z dne 4. oktobra 1849, ki jih bodo prilagodili svojim domačim razmeram. Ker je bilo problematič- nih veliko služnostnih poti in drugih skupnih servitutov, se je bilo bati, da bo njihova regulacija popolnoma spremenila način življenja in dela na območju Zgornje Avstrije. 1126 Obsežne razprave so potekale o razlikovanju osebnih ali hišnih služnosti ter ekonomskih posledicah njihovega odkupa in regulacije, veliko pozornosti pa je bilo ob tem namenjene pre- sojam sposobnosti kmetov za plačevanje davčnih obveznosti in posledicam, ki bi jih zaradi regulacije utrpela nacionalna ekono- mija. T ežave so se nakazovale, ko so komisije različno pojmovale in obravnavale posamezne služnosti, saj se je lahko npr. paša v gozdu obravnavala kot gozdna ali kot pašna služnost. Na Koro- škem so tako menili, da se morajo tisti visoki gozdovi (Stockwal- dung), ki se uporabljajo tudi za pašo, obravnavati kot pašniške površine, če pa so bili predvideni za odstop služnostnim upravi- čencem, bi morali imeti lastniki zemljišč pravico, da se vrednost lesa, ki raste na teh površinah, v kakršnikoli obliki odšteje od višine odškodnine, v nasprotnem primeru pa bi lahko služno- stni zavezanci les pred odstopom zemljišča posekali zase. Ker je bilo predvideno, da naj nekaterih služnosti ne bi odkupovali, je gospod Jakomini, član koroške komisije, zahteval, da se v kate- gorijo služnostnih zemljišč in pravic uvrstijo tudi kamnolomi in pravica do lomljenja kamna, enako pa je bilo tudi s pravico do kopanja peska in gline. Take služnosti običajno lastnikom ze- mljišč niso povzročale posebne škode. 1127 Še ostrejše stališče je imel nižjeavstrijski kresijski svetnik Grabmayer. Menil je, da so bile nekatere gozdne in pašne slu- žnosti odpravljene že z zakonom z dne 7. septembra 1848, ostale pa naj bi zahtevale poseben zakon in posebno obravnavo. Trdil 1125 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. 1126 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 1127 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 290 291 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE je, da sta regulacija in odprava služnosti samo ena plat ukinja- nja podložniških razmerij. Natančno bi morali razmejiti med željami, obljubami in špekulacijami, saj razrešitev služnosti ne bo uspešna, če bodo za njo ostali isti proizvodni načini in isti načini gospodarjenja v kmetovanju in industriji. Služnosti, ki bodo popolnoma odpravljene, se bodo namreč zaradi potrebe ponovno spet pojavile. 1128 Po njegovem mnenju bi bila rešitev predvsem boljša izraba zemljišč, ki jih tako nekdanji podložniki kakor tudi nekdanja gospostva nujno potrebujejo, služnosti pa predstavljajo le dodatno oviro za boljše gospodarjenje. Zakonov proti razsipništvu in norosti pa ni mogoče sprejeti. 1129 Kot odškodnino za odkup so strokovnjaki za regulacijo in odkup služnosti predlagali odstop zemljišča, izplačilo denarne odškodnine ali prejemanje denarne rente (redni dohodki od ka- pitala, zemljišča). 1130 Sprva so se vsi bolj nagibali k odkupu slu- žnosti v denarju, ostale možnosti, s kompenzacijo (izravnavo, odškodnino) odškodnine za urbarialne in ostale odpravljene da- jatve ter z odstopom zemljišč pa so nekoliko odrivali. S plačilom denarne odškodnine upravičencem bi se ohranili veliki zemljiški kompleksi, na katerih bi bilo mogoče uvesti racionalno gospo- darjenje po modernih metodah. Vabljivo je bilo tudi to, da je mi- nistrstvo za tak način v odloku z dne 27. junija 1849 predvidelo le majhne odškodnine. 1131 Takega mnenja so bili strokovnjaki na Moravskem, ki so menili, da je odstop zemljišč »popolnoma neprimeren«. 1132 Tudi Diglass, član šlezijske komisije, je menil, da bi bila regulacija oz. odkup služnosti na nekdanjih velikih go- spostvih oz. velikih zemljiških posestvih v obliki denarne od- 1128 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851: »… Sollten auch alle Servituten verbannt werden, sei als nothwendiger Behelf von selbst wieder auftauchen …« 1129 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851: »Nicht bloβ Ausartungen der Grunddienstbarkeiten, sondern auch jene des ungetheilten Eigenthums sind dem National wohl nachtheilig, und doch hat Gesetzgebung dagegen nur die Schranken der Artikel über die Verschwendung und die Geisteskrankheiten gezogen.« 1130 renta: stalni, redni dohodki od kapitala, zemljišča ipd., ki ne zahtevajo od lastnika nobenega dela, npr. obresti, ki jih prinaša vloženi kapital (vir rente je presežna vrednost, ustvarjena v proizvodnji); Verbinc, Slovar tujk, str. 612. 1131 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 1132 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: »… Eine Ablösung von Servitutsrechten mit Naturalien scheint ganz unthaulich zu sein …« škodnine nekdanjim podložnikom možna in boljša rešitev, saj bi prejemniki denarja imeli na razpolago večje vsote denarja, s katerim bi lažje povečali proizvodnjo. 1133 Po mnenju strokovnjakov bi morala biti višina odškodnine neposredno odvisna od vrednosti služnosti. To bi določili glede na lego gozda, stanje tal in podnebne razmere, upoštevati pa bi morali tudi višino prihodka, ki je izhajala iz vseh naštetih dejavni- kov. Če bi se izkazalo, da je izračun za trideset let približno enak, bi lahko vrednost služnosti določili tudi iz izračuna povprečja. 1134 Predlogi načina izračunavanja odškodnine so bili različni. V njih se je obdobje izračunavanja glede na povprečje lokalnih cen gibalo od 40 ali 30 let, najpogosteje pa so se razpravljalci nagibali k izračunu vrednosti posamezne služnosti na podlagi vrednosti pridelkov po lokalnih cenah desetletnega povprečja. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati čas obstoja služnosti in eventuelno daja- tev, ki jo je služnostni upravičenec plačeval za uživanje. Višina odškodnine bi morala biti odvisna tako od krajevnih posebnosti kakor tudi od vrednosti same služnosti oz. vrednosti tistega, kar je služnostnemu upravičencu uspelo dobiti iz nje. Pri služnostnih objektih bi bilo treba upoštevati njihovo kvaliteto in kvantiteto. 1135 Na Spodnjeavstrijskem so celo menili, da bi kot prvo leto desetle- tja upoštevali zadnje nesporno leto pred 1848 in ne kot večina ostalih dežel povprečje zadnjih desetih let. Dobljeno vsoto bi nato pomnožili z dvajsetimi leti uporabe. 1136 Tudi štajerska komisija je kot merilo ugotavljanja tržnih cen za vrednotenje posamezne slu- žnosti predvidela izračun povprečja lokalnih cen za desetletje od 1835 do 1844, vendar so se tudi po sami Štajerski razmere in lo- kalne tržne cene precej razlikovale. 1137 Člani pripravljalnih komisij so govorili tudi o načinu izpla- čevanja odškodnin služnostnim upravičencem. Denar bi naslo- vili direktno upravičencu ali pa bi ga izročili zaupanja vredni osebi, ki bi ga izročila upravičencu. Postopek, za katerega bi 1133 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1134 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1135 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 1136 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 1137 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 292 293 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE morali biti roki natančno določeni, bi moralo določiti sodišče. 1138 V postopku bi moral biti način izplačila odškodnine rezultat do- govora obeh strank. Višina odškodnine, izplačane v denarju, bi morala biti izplačana obročno v dvajsetih letih s 5-odstotnimi obrestmi. 1139 Kjer je bila služnost določena, je bilo njeno vrednost ne glede na metodologijo relativno preprosto določiti. Ugotavlja- nje vrednosti nedoločenih pravic pa je bila ena od težjih nalog v celotnem postopku, saj je obstajala realna možnost za spor med strankami, 1140 zlasti tam, kjer so si nekateri »vzeli pravico« uži- vanja t. i. prikritih servitutov (ein verkappte Servitut). 1141 Ko so začeli pregledovati posamezne primere, je postalo jasno, da odkup izključno s plačilom odkupnine ne bo mogoč tako z vidika lastnikov služnostnih zemljišč kakor s strani slu- žnostnih upravičencev. Pokazalo se je namreč, da so bila pred- vsem nekatera večja zemljiška gospostva tako obremenjena s servituti, da odkupa v denarju preprosto ne bi zmogla. 1142 Ker so bila mnoga med njimi fidejkomisi, katerih bistvo je bilo pre- daja neokrnjene posesti moškemu potomcu ali nasledniku fidej- komisne »usus fructus«, tudi odkup z odstopom zemljišč ni bil možen. Ko se je pokazalo, da brez odstopa zemljišč na nekate- rih nekdanjih zemljiških gospostvih ne bo šlo, je država s cesar- skim patentom z dne 11. aprila 1851 sprejela določbo, ki je do- voljevala od fidejkomisnega premoženja odstopiti posamezna zemljišča kmetom kot odškodnino za odkupljene služnosti. 1143 Ena od možnosti plačila je bila naturalna renta. Kljub temu so strokovnjaki ugotavljali, da bo treba velik del odkupa izvršiti z odstopom zemljišč, saj predvsem manjši služnostni upravičenci brez služnostnih zemljišč ne bi mogli več kmetovati. 1144 1138 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1139 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 1140 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1141 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. Te služnosti je bilo težko dokazati in posledično priznati, ker njihovega obstoja listinsko ni bilo mogoče potrditi. 1142 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1143 Sammlung von Civilrechtlichen, Nr. 357, str. 439. 1144 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. Vsi so se zavedali, da razrešitev servitutov nikakor ne bo mogla zadovoljiti vseh enako ali vseh enako obremeniti, saj kom- promis vedno pomeni, da se mora vsaka stranka v postopku ne- čemu, za kar je prepričana, da ji pripada, vsaj delno odpovedati ali prilagoditi in da kompromisa, pri katerem bi bile vse stranke popolnoma zadovoljne, ne more biti. Nasprotja pri iskanju kom- promisov za uravnavo servitutov so se pokazala že v času, ko so služnosti na delih svojih zemljišč poskušale regulirati nekatere zemljiške gosposke. Tako je kranjska aueršperška zemljiška go- sposka Soteska vsakemu upravičencu za odkup ponujala največ šest oralov zemljišča, upravičenci pa so zahtevali po petnajst ora- lov. 1145 Dogovore je bilo zelo težko doseči, saj je bilo za nekdanje fevdalce žalitev že dejstvo, da bodo morali ob uravnavi služnosti svojim nekdanjim podložnikom odstopiti dele svoje posesti, po drugi strani pa so kmetje za ukinitev služnostne pravice pričako- vali ustrezno oz. dovolj visoko odškodnino. 1146 Tudi če bi bila država pripravljena za vse služnosti služno- stnim upravičencem odstopiti zemljišča, bi se znašla v zadregi. Marsikje je že poizkusni izračun pokazal, da za zadovoljitev vseh želja po zemljiščih le-teh ne bo dovolj. Na Tirolskem so ugotavljali, da bi bilo za odkup z odstopom zemljišč služno- stnim upravičencem treba odstopiti preveč gozda, da bi z njim pokrili povprečno letno porabo glede na veliko število glav ži- vine. Izračun za posestnika, ki je imel v lasti 1000 juter 1147 gozda, iz katerega je letno oddal 200 klafter lesa za kurjavo in ostale po- trebe služnostnim upravičencem, je pokazal sledeče: s predpo- stavko, da je bila običajno 1/3 lesa neuporabna, bi bilo treba od 1000 juter 667 juter odstopiti služnostnim upravičencem, da bi letno iz njega dobili 200 klafter primernega in uporabnega lesa, lastniku služnostne površine pa bi po teh izračunih preostalo le 333 juter. Možno pa je bilo, da je bil isti gozd poleg gozdne služnosti obremenjen še s pravico paše, na tako veliki površini 1145 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 262. 1146 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 1147 Jutro ali joh oz. oral: površina enega jutra je znašala 1000 dunajskih kvadratnih klafter. Littrow, Vergleichung, str. 21. 294 295 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE pa se je lahko paslo tudi do 100 glav goveje živine. Upoštevati je bilo treba, da ustrezne trave v gozdu ni bilo veliko, zato je bilo potrebno za pašo enega goveda računati od 15 do 25 juter gozda, od katerih pa je bil lahko sočasno uporabljen tudi za od- kup služnosti do lesa, saj so bile nekatere pašne površine bolj ali manj gosto porasle z gozdnim drevjem. Po teh izračunih bi bilo za potrebe paše 100 glav goveje živine potrebnih 2000 juter pašne površine, kar je dvakrat več, kot je bilo veliko služnostno zemljišče. 1148 Po drugi strani pa so se lastniki služnostnih zemljišč bali, da bodo kmetje zahtevali v last nekatera zemljišča, ki so jih kot slu- žnostna izkoriščali vrsto let, pa kot odškodnina za odstop niso bila predvidena in se o tem z lastnikom zemljišča niso nikoli pogovarjali. Pričakovali so, da jim bo sodišče v sporu glede slu- žnosti tako zemljišče pripoznalo kot priposestvovano zemljišče, saj so se po besedah nekaterih strokovnjakov podobni primeri že pojavljali. S tem bi se še povečala količina kmetom odsto- pljenih zemljišč, kar bi pomenilo dodatno zmanjšanje nekdanjih fevdalnih zemljiških gospostev. Zaradi nebrzdanih kmečkih po- segov v gozdove pa so lastniki gozdnih površin zahtevali, da bi v prehodnem času, ko služnosti še niso bile regulirane, kmetom omejili koriščenje služnostnih pravic. Še posebej se je to nana- šalo na služnost za pašo koz v gozdovih, ki jo je prepovedoval že a. b. G. L. čl. 499, vendar se tega določila kot mnogih dru- gih ni nihče držal. Podobno je veljalo tudi za pašo prašičev. V razpravah o razreševanju služnosti so nekateri poudarjali, da je treba pri regulaciji servitutov upoštevati splošno javno mnenje in opredeljevanje do vprašanja uravnave služnosti, pa tudi, da je pri uravnavi le-teh treba gledati širše in ne zgolj z ekonomskega vidika. 1149 Prevladalo je mnenje, da bi tam, kjer so bili služnostni upravičenci pripravljeni sprejeti odškodnino v denarju, le-to izplačali v denarju, kjer pa so bili služnostni upravičenci eksi- 1148 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1149 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. stenčno vezani na služnostna zemljišča, bi morala biti odško- dnina poravnana v obliki odstopa gozda ali pašnika. 1150 Da bi se izognili dodatnim zapletom, bi morala biti vsa za odstop primerna zemljišča prosta vseh hipotek. 1151 Poznavalci so pri določanju zemljišč, ki bi prišla v poštev za odstop, opozorili na previdnost pri ugotavljanju lastništva zemljiških parcel, saj nek- daj dominikalna zemljišča, ki jih dominiji niso več uporabljali, v zemljiških evidencah še niso bila prepisana na drugega lastnika oz. uživalca. Tudi tam, kjer sta lastnik in služnostni upravičenec že zelo dolgo skupaj uživala pravico izrabe zemljišča, po mnenju članov koroške pripravljalne komisije brez dokazilnih listin ni mogoče na zemljišču vknjižiti skupne rabe zemljišča. 1152 Če bi si za eno gozdno parcelo kot odkupnino za služnost konkurirala dva pravno rešena in enakovredna servitutna upra- vičenca – dve soseski ali občini, bi bilo treba za odstop najti do- datno enakovredno gozdno zemljišče ter ga odstopiti servitu- tnim upravičencem v skupno last. Izjemo bi lahko naredili le v primerih, ko so bile gozdne površine zemljiške gosposke preveč oddaljene od kraja bivanja služnostnih upravičencev in gospo- darjenje z njimi za služnostne upravičence ne bi bilo racionalno ali možno. V takih primerih bi bil edini možni način rešitve ser- vituta dogovor med strankama o drugačni obliki odkupa slu- žnosti. Pritožbo zaradi nestrinjanja z višino odškodnine bi bilo mogoče vložiti v roku 14 dni, proti dvema izračunoma odško- dnine, ki bi ga opravila dva različna cenilca in katerih rezultat bi bil isti znesek, pa pritožba ne bi bila več mogoča. Tudi podaljše- vanje roka za pritožbo ne bi bilo možno. 1153 Sčasoma so strokovnjaki ugotovili, da bi bilo pri prizna- vanju in načinu odkupa služnosti kot odločujoči dejavnik treba upoštevati predvsem eksistenčni pomen servituta za posame- zno kmetijo, zato je glavno vodilo regulacije služnosti postala 1150 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851, SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien 10/Pr-851. 1151 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1152 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1153 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 296 297 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE ekonomska in lastniška upravičenost njihovega odkupa. Položaj upravičenca je bil namreč odvisen od tega, kakšne gozdne in pa- šne površine je posedoval in katere servitute je njegova kmetija sploh imela. Služnosti, ki za kmetijo niso imele eksistenčnega pomena, bi bilo treba po mnenju večine komisij odpraviti brez odškodnine. Ker so bile pravica do lesa, pravica do nastilja in pravica do paše v gozdu lokacijsko povezane, saj je njihovo ko- riščenje velikokrat potekalo na istem zemljišču in so bili tudi služnostni upravičenci na istem zemljišču velikokrat iste osebe, je bilo smiselno, da bi se služnosti razreševale skupaj. 1154 Skoraj vsi so se strinjali, da bi moralo pri razdeljevanju ze- mljišč prevladati načelo odstopa zemljišč skupnostim pred od- stopom posameznikom. Bali so se namreč, da bi posameznikom odstopljene parcele prehitro »izginile«, pa tudi državna kon- trola soseskinih gozdov in gospodarjenja v njih bi bila lažja. Na premajhnih zemljiških parcelah nekdanji služnostni upravičenci ne bi mogli zadostiti vsem svojim potrebam, kar so na nekdanjih služnostnih zemljiščih lahko, pa tudi racionalno gospodarjenje v gozdu ne bi bilo možno. Mnoga poročila namreč govore o tem, da so lastniki skupnih gozdov natančno določili količino lesa, ki ga smejo vsako leto posekati v svojem skupnem gozdu, to pa je preprečevalo, da bi gozd popolnoma posekali ali preveč osiromašili, seveda pod pogojem, da so se dogovora držali. 1155 Gospodarjenje soseske na skupnih zemljiščih bi bilo lažje, če- prav je lastnik zemljiškega gospostva Seyrl na Zgornjeavstrij- skem menil, da bodo z odstopom gozda kmetom kot skupnosti nekateri med njimi v slabšem položaju, saj bodo morali po les daleč v notranjost gozda. 1156 Tirolski višji gozdarski mojster Meguscher je predlagal, da bi v zasebno last odstopili zemljiške parcele le v tistih primerih, ko bi lahko nekdanji služnostni upravičenec kot novi lastnik na odstopljenem zemljišču zadostil vsem potrebam, ki jim je prej 1154 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1155 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1156 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. na služnostnem zemljišču. Zato pri razreševanju služnosti ne bi smeli toliko gledati na zadovoljstvo ali nezadovoljstvo kmetov, temveč bolj na to, da bi lahko z določenim zemljiščem zadovo- ljivo naprej gospodarili na svojih kmetijah. Omenil pa je tudi, da so nekateri kmetje z lesom iz lastnega gozda ravnali zelo varčno, posek na služnostnih zemljiščih pa presegali od 4- do 5-krat nad lastnimi potrebami. Za take naj ustreznega nadomestila ne bi bilo. 1157 Tudi na Štajerskem se je komisija zavzemala za prepustitev nekdanjih služnostnih zemljišč v last soseskam kot skupno ze- mljišče, saj bi bila razkosana zemljišča v lasti posameznikov pre- majhna in ne bi zadostila potrebam služnostnih upravičencev po lesu in paši. 1158 Podobno so menili na Goriškem. Ker ni bilo zagotovil, da bo služnostnemu upravičencu kot odkupnina od- stopljeno zemljišče pokrilo vse njegove potrebe po lesu ali paši oz. kaki drugi dobrini, ki jo je dotlej dobival iz naslova služnosti, se je goriškim strokovnjakom zdelo smiselno, da bi za odško- dnino odstopljena zemljišča ostala v skupni ali občinski lasti. 1159 Na nekaterih visokogorskih območjih odstop zemljišč ce- lotnim soseskam oz. občinam ni bil možen. Včasih je bil služno- stni upravičenec en sam ali pa so bile kmetije ena od druge tako zelo oddaljene, da možnost skupnih zemljišč z vasmi v dolini ni bila smiselna ali upravičena. Zato so nekateri strokovnjaki me- nili, da bi v takih primerih zemljišča kot odškodnino odstopali tudi posameznikom. Razdeljevanje zemljišč posameznikom bi moral strogo nadzorovati gozdarski kader in policija. 1160 Ukvar- jali so se tudi z vprašanjem, kako ravnati, če bi služnostni upra- vičenec zavrnil ponujeno zemljišče. 1161 Ko pa se je pojavilo vpra- šanje, kako reagirati, če bo upravičenec na dobljenem zemljišču slabo gospodaril ali ga celo prodal, so sodobniki ugotovili, da bo tako zemljišče po odstopu služnostnemu upravičencu postalo 1157 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1158 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1159 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 1160 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1161 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 298 299 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE njegova last, zato ne bo mogoče preprečiti, da bi z njim ravnal po svoji volji. 1162 Mnogi so predvidevali, da bodo nekdanji fevdalci kmetom praviloma odstopali najoddaljenejše ali najbolj osiromašene kose zemlje, mnogokrat pa take, kjer je bila obdelava posebej težka, npr. zamočvirjena zemljišča. Z ekonomskega vidika nek- danje zemljiške gosposke oz. veleposestnika je bilo treba zago- toviti tudi zaokroženost lastne posesti, saj sta bila obdelava in racionalno gospodarjenje v lastniško celovitem gozdu lažja, pre- prečiti pa je bilo treba tudi nadaljnje poseganje nekdanjih slu- žnostnih upravičencev v nekdanje servitutne gozdove, kjer so bile njihove nekdanje služnosti že odkupljene. 1163 1162 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa F. Istrien, 49/Pr-851. 1163 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 207. Lastniki velikih koroških zemljiških posesti so se nad od- stopom zemljišč kmetom pritoževali tudi zato, ker je gozd na Koroškem potreboval 80 let, da je bilo mogoče zreli les ponovno sekati. Izgovarjali so se, da bodo morali sami zaradi dolge dobe obraščanja gozdov za lastne potrebe les 80 let kupovati, če bodo služnostnim upravičencem odstopali porasle gozdne parcele. 1164 Še večji problem so na Koroškem predstavljala območja z ve- čjimi industrijskimi in rudarskimi naselji. Tipičen je bil primer Borovelj, kjer je bilo od površine 53.655 oralov zemljišč 3826 oralov njiv, ki so morale prehraniti prebivalstvo celotnega okraja. V okraju Borovlje je v prvi polovici 19. stoletja živelo 9200 ljudi. V njem je bilo 20 topilnic železa, 10 kovačij, ena tovarna orožja in ena valjarna. Na Koroškem je bilo več podobnih območij. Ko- roška rudarska družba je v letih 1845 in 1846 svoje produkte izdelovala na 302 krajih na Koroškem in skupaj zaslužila 5 mili- jonov guldnov. Največ so pridobili železa in svinca, s proizvodi iz teh surovin pa so zalagali tudi druge dežele. Pridelava železa je cvetela do leta 1847, nato pa se je prodaja tudi zaradi pro- pada italijanskega trga nekoliko ustavila. Poleg rudniških in to- pilniških obratov je v kraju Tscherniheim beim Weissersee 1165 delovala steklarna, ki je imela »že stoletja« v najemu okoli 900 oralov gozda, vendar tega zakupa listinsko ni bilo možno potr- diti. Rudarska družba je za zakup gozdov od steklarne dobivala 34 goldinarjev, kar je velikokrat vznejevoljilo lastnike obrata v Šmohorju (Markt Hermagor). 1166 Potrebe po kurivih so bile velike, in čeprav je dve petini Koroške pokrival gozd, se je vedno bolj kazalo pomanjkanje kurilnega lesa, zato je država s svojimi zaščitnimi zakoni sku- šala poskrbeti za njihovo zaščito. 1167 Ko pa jim sredi 19. stoletja ni več uspelo posekati dovolj lesa, s katerim bi lahko zadostili povpraševanju industrijskih obratov, so les pretežno po Dravi 1164 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1165 severno od Šmohorja na Koroškem. 1166 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1167 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. Poleg obsežnih gozdnih servitutov je bilo tudi na Štajerskem veliko pašnih služnosti: naselje pastirskih tamarjev na Menini planini. (AS 177, k. o. Gornji grad C 258) 300 301 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE dobivali iz Tirolske. 1168 Lastniki servitutnih zemljišč so predvi- devali, da bodo služnostni upravičenci ob regulaciji servitutov služnostne površine zahtevali kot odkupnino. 1169 Posestnik Thadeus v. Laner je kljub občasnemu pomanj- kanju lesa menil, da bi moralo biti na Koroškem zaradi njenih rudnih bogastev prednostno razvijanje industrijskih in rudar- skih obratov, kmečke prehrambne proizvode pa bi morali na Koroško uvažati iz sosednjih dežel, ki možnosti razvoja indu- strije niso imele. Prihod železnice bi olajšal dovažanje cenejšega lesa, ki so ga mali kmetje in flosarji komajda še zmogli, s tem pa bi se povečale možnosti razvoja koroške industrije in rudarstva. Kot utemeljitev se je skliceval na primer beljaškega okrožja, kjer je približno 125.000 ljudi obdelovalo 50.014 oralov njivskih po- vršin, in ker na njih niso pridelali dovolj, so morali žito za svoje potrebe uvažati. 1170 Slabo se mu je zdelo tudi gospodarjenje v gozdovih, pri tem pa je okrcal tudi kmete. Rudarska družba je letno povprečno porabila 190.000 kubičnih klafter lesa, 305.000 prebivalcev pa 160.000 kubičnih klafter. Skupaj je poraba lesa znašala 350.000 kubičnih klafter lesa letno. Količine so razkri- vale veliko potratnost prebivalcev pri porabi lesa za lastne po- trebe. Če ne bi omejili sekanja bukev za kurjavo in v industrijske namene ter jo kdaj pa kdaj nadomestili s šoto ali premogom, bi ta lahko izginila. Tako kot načrtno izsekavanje ene vrste lesa so za gozd predstavljale grožnjo kmečke služnosti, njihova odprava pa naj bi precej pripomogla k preprečitvi izsekavanja in izboljšanju stanja gozdov na Koroškem. Izsekane parcele bi bilo treba po- nekod ponovno pogozditi. Ob upoštevanju varčevalnih ukrepov bi morala površina 723.000 oralov visokega in nizkega gozda skupno z njivami, travniki, pašniki, planinami in lokami ob upo- števanju tedanjega obsega trgovanja z lesom dajati precej več lesa, kot je znašala tedanja letna poraba. Gozdar Baudisch pa je 1168 Bäck, Sozioökonomischen Wandel im ländlichen Raum, str. 427. 1169 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1170 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. menil, da ljudje ob sečnji lesa ne mislijo na prihodnost, s čimer naj bi gozd izčrpali do onemoglosti. Po njegovem mnenju so bili nižinski gozdovi v času razprav tako ali tako skoraj popolnoma izsekani, poleg nabiralništva in sekanja iz naslova služnosti pa so ga obremenjevali še različni zakupi. Obraščanje zaradi sekanja semenskih dreves ni bilo možno. Čeprav je bilo obraščanje goz- dov na Spodnjem Koroškem zaradi ugodnejših naravnih razmer nekoliko boljše kakor na severu dežele, so prebivalci še neko- liko manj upoštevali pravila upravljanja (gozdarjenja) kakor na Zgornjem Koroškem in so npr. za podiranje dreves uporabljali predvsem sekire, žag pa ne prav veliko. 1171 Sekali so vsa drevesa, tudi taka, ki so dosegala le dve tretjini predpisane višine. Ker so bila zemljišča, predvidena kot odškodnina za od- stop, različno velika, njihova zemljina pa je bila različne kako- vosti (oz. različno donosna), so kot pomoč pri ugotavljanju nji- hove velikosti, kakovosti in donosnosti predvideli tudi uporabo evidenc novega stabilnega katastra. Regulacijo in odstop poten- cialno ustreznih zemljišč posameznikom je ponekod ovirala še katera od drugih okoliščin, npr. lovska pravica. 1172 Na Tirolskem je dodatno težavo predstavljalo dejstvo, da nekatere poljske in gozdne površine še niso bile ustrezno katastrsko izmerjene, zato tudi njihov donos in cenitev nista bila natančno izračunana, temveč le ocenjena. Višino odškodnine, ki naj bi bila poleg ve- likosti zemljišča odvisna tudi od njegove kakovosti in nekajle- tnega donosa, je bilo zato še težje določiti. 1173 Rešitve za odkup so strokovnjaki iskali tudi v drugačnih oblikah gospodarjenja. Posamezna zemljišča bi npr. uporabili za več namenov, s čimer bi se zmanjšalo število zahtev po njih. Za pridobivanje lesa bi kmečkim občinam v skupno last in uporabo za npr. 5 let odstopili nekatere parcele nizkega gozda, po petih letih pa bi tak gozd prekvalificirali v dorasel gozd, vodne rake prek služnostnih zemljišč, po katerih so se ponekod celotne so- 1171 Z uvedbo žag in žaganja dreves naj bi privarčevali do 20% lesa v primerjavi s sekanjem kot načinom podiranja drevja; Kolenc, »V osrčju brezmejnega gozda«, str. 214. 1172 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 1173 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 302 303 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE seske oskrbovale z vodo, pa bi lahko napeljali prek soseskinega skupnega pašnika. 1174 Vsekakor bi morala biti skupna vrednost odstopljenega zemljišča ekvivalentna vrednosti odpravljene pravice, vendar je bilo po mnenju tirolske komisije možno, da bo nekdanji služnostni upravičenec dobil tudi tak gozd, kjer ne rastejo vsi želeni gozdni sortimenti. 1175 Tako gozdne kakor pašne skupne služnosti so poleg upra- vičencev koristili nekateri člani sosesk, ki do njih niso imeli pravice, to pa je bil en od vzrokov, zaradi katerega se je število uživalcev servitutov nenehno povečevalo. 1176 V takih primerih je čas uživanja služnosti predstavljal enega pomembnejših de- javnikov za izračunavanje njene vrednosti. 1177 Časovna omeji- tev je bila za služnosti pomembna zato, ker je bilo ugotavljanje obstoja in obsega servituta datirano na dan, ko je bila služnost listinsko dokazljiva. Datum izdaje dokazljive listine je omogočal nepriznavanje služnosti tistim, ki so jo uživali neupravičeno. La- stnik zemljišča pa je lahko v predhodni fazi razrešitve zemljišče razbremenil tako, da ga je prepustil v last nekdanjemu služno- stnemu upravičencu. 1178 Za ugotavljanje obstoja služnosti bi kot dokazilo veljala pre- dložitev dokazil, kot so podelilne listine (Verleihungsurkunde), zapisniki, v katerih je bila služnost podeljena oz. dodeljena (Ver- lagsprotokoll), urbarji, gozdni registri, pašna in podelilna pisma, planinska pisma oz. pisanja (Alpbeschreibungen) itd. 1179 Mero- dajni so bili vpisi v rustikalnih napovedih terezijanskega kata- stra, kjer so v obrazec E vpisovali gozdove v lasti vaških srenj oziroma vaških skupnosti ter gozdove, ki so bili v času izdelave terezijanskega katastra že v lasti posameznih kmetij (Hubanteil). V obrazcih A in E so popisali servitutne pravice podložnikov do uporabe lesa za kurjavo, pravice do stavbnega lesa, pravice 1174 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 1175 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1176 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1177 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. 1178 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1179 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. do lesa za ograje in skodle ter pravice do lesa za druge potrebe, kot so les za obrtne dejavnosti, oglarjenje in les za kolje za vi- nograde. Zemljiški gospodje so morali napovedati tudi porabo lesa za lastne potrebe (les za kurjavo, les za popravila poslopij), če pa so les tudi prodali, so morali to posebej napovedati v ka- tastrskem popisu. 1180 Ker vsi niso hranili dokazilnih listin, pa bi bil lahko dokaz tudi soglasno priznanje obeh nasprotujočih si strani o obstoju služnostnega razmerja ter njegovem obsegu. Zadnja možnost dokazovanja bi po mnenju strokovnjakov lahko bilo pričanje in potrditev obstoja služnosti, ki bi ga podali dve drugi, zaupanja vredni priči. 1181 Za razjasnjevanje dvomov in nejasnosti so člani kranjske komisije za pripravo zakonodaje predlagali tudi vpogled v arhi- vsko gradivo gubernija, navedli pa so, da v gradivu okupacijskih francoskih oblasti o regulaciji služnosti niso našli nobenih sle- di. 1182 Določila v obstoječih dokazilnih listinah so bila marsikje neuporabna in ugotavljanje količine služnosti iz njihovih za- pisov ni bilo vedno možno. Vrednosti dajatev, ki so jih morali služnostni upravičenci plačevati za pravico izkoriščanja služno- stne pravice, so bile zastarele, nastanek služnostnega razmerja pa neznan. Nekateri člani tirolske komisije so predlagali, da bi v primerih, ko ne bi bilo dovolj pisnih dokazil za presojanje pra- vic, upoštevali dejansko posestno stanje (kar bi pomenilo pri- posestvovanje tistega, kar so uživali, pa pravno ni bilo njihovo) za zadnjih 10 let, izključili pa leta 1848, 1849 in 1850. Vendar so ob tem ugotavljali, da lahko komisija ugotovi le dejstva o obsegu posamezne kmetije, vse ostalo s spori vred pa bi morali reševati sodniki v uradnih postopkih po določilih civilnega prava. 1183 Kot najustreznejše evidence, po katerih bi ugotavljali obstoj služnosti, so tudi na Kranjskem predvideli »javne knjige« (zemlji- ške knjige), saj bi bilo iz njihovih zapisov po mnenju poznaval- 1180 Ribnikar, Kataster in zemljiška knjiga, str. 169. 1181 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1182 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 1183 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 304 305 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE cev najlažje izluščiti nedvoumne služnosti. Med ljudmi, pa tudi med strokovnjaki je bilo namreč znano, da je bilo na Kranjskem »nesorazmerno« veliko služnosti, ki niso bile vpisane v nobenih zemljiških knjigah. V takih primerih bi bilo treba najprej ugoto- viti, ali so služnosti res obstajale, in jih v primeru, da bi se to v re- snici potrdilo, uravnati po zakonskih predpisih kot ostale služno- sti (z ugotovitvami in dogovorom med udeleženimi strankami v postopku). 1184 Pravico do služnosti bi bilo možno dokazovati še z dominikalnimi in rustikalnimi fasijami (napovedmi terezijan- skega katastra), 1185 vpisi v rektificiranih urbarjih in podobno. Nek- danja gospostva so lahko obseg služnosti dokazovala s starejšimi evidencami plačil dajatev, upoštevati pa bi bilo mogoče tudi vpise v deželni imenjski knjigi, v kateri so bile zajete vse stanovske po- sesti in ki je bila osnova za leta 1759 nastavljeno kranjsko deželno desko, predhodnico zemljiške knjige. Čeprav je bilo ob regulaciji služnosti pričakovati težave, so večje probleme pričakovali v primerih, ko je bila posest prodana novemu kupcu, ki o služnostnih pravicah na svojem novem posestvu zaradi slabih evidenc ni vedel veliko ali celo nič. Tudi za snežniško gospostvo je upravnik Schollmayer ugotavljal, da so podatki pičli, saj naj bi listine pri prodaji gospostva tako knezi Eggenbergi kakor Auerspergi obdržali. 1186 Zadrega posebne vr- ste je v času regulacije nastala v primeru, da so se strokovnjaki na terenu srečali s popolnoma drugačnim stanjem, kakor je bilo zabeleženo v dokumentih, ki so jim bili na razpolago. Ko so se regulacije služnosti skušali lotiti v Krakovskem gozdu, so ugoto- vili, da je ilirski gubernij 17. septembra 1819 naročil izsuševanje tal. Zaradi izvajanja del v zvezi z regulacijo in odkupi služno- sti je finančna prokuratura v Ljubljani od deželne vlade želela pridobiti prepis gradiva in uredbe o izvedbi izsuševanja. 1187 Na večkrat ponovljeno prošnjo jim je deželna vlada sporočila, da 1184 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 1185 Kmetje so po določilih terezijanske davčne rektifikacije fasije ali napovedi vlagali ločeno od svojih zemljiških gosposk. Več glej Ribnikar, Zemljiški kataster kot vir za zgodovino, str. 321 in Juričić Čargo, Žnidaršič Golec, Vodnik po urbarjih ARS, 2. zvezek, str. 14. 1186 Schollmayer-Lichtenberg, Snežnik in schonburški vladarji, str. 14. 1187 SI ARS, AS 33, fasc. 10/6-1861 u 1893, 1861-1864, št. 11271 z dne 2. 9. 1863. jim ne morejo ustreči, saj dela gradiva, za katerega so prosili, ne morejo najti. 1188 Negotovo je bilo tudi določanje roka dokončanja vseh po- stopkov. Šlezijski gospodarski svetnik Scholz je predlagal raz- rešitev vseh služnosti, ki so obremenjevale lastnino drugega, in zelo drzno predvidel, da se mora proces regulacije in odkupa služnosti končati v enem do dveh letih, denar za regulacijo pa bi zagotovili s prostovoljnimi prispevki. 1189 Ne glede na prepri- čanje, da bi bilo treba enako kot odpravo fevdalnih vezi tudi postopke odkupa servitutov izvesti v najkrajšem možnem času, so nekateri strokovnjaki predvidevali, da bi se lahko le-ti zelo zavlekli, zaostajanje izplačil odškodnine pa bi povzročilo težave. Štajerci so zato predlagali, da bi dežela za izplačevanje rente morala priskrbeti kredit lastnikom služnostnih zemljišč, s po- močjo katerega bi servitutni upravičenci svojo rento dobili pravi čas. 1190 Postopek bi moralo za vsako deželo izpeljati cesarsko na- mestništvo, če pa ne bi nabrali dovolj denarja, bi morali izdati izvršne odredbe (exekutionsfähigen Urkunden). Razrešitev slu- žnosti, s katero bi »sprostili« služnostna zemljišča, so strokov- njaki pojmovali kot enega največjih interesov družbe in pred- vsem države, s čimer bi lahko pospešili hitrejši gospodarski razvoj. Menili so, da vsakemu služnostnemu upravičencu pri- pada pravična odškodnina, izvajanje zakona o regulaciji servitu- tov pa bi moralo voditi ministrstvo, ki bi zagotavljalo izpolnje- vanje istih načel enako po vseh pokrajinah in za vse, ne glede na status posameznika. Po mnenju gozdarskega svetnika Grabnerja bi bilo treba postopek odkupa služnosti natančno določiti pred začetkom izvajanja zakona tudi zato, da bi se čim bolj izognili različnim interpretacijam zakona. Mnogi dotedanji spori so na- 1188 SI ARS, AS 33, fasc. 10/6-1861 u 1893, 1861-1864, št. 8768, leto 1864: »… an die Bezirksobrigkeit Landstrass in Folge H. Gubernial Verordnung vom 17. September 1819 Z. 11913 ergangene kreisämtliche Intimation in Betreff der Servituten in der Krakauer Waldung im kreisämtlichen Archive trotz der sorgfältigsten Nachforschung nicht aufgefunden werden konnte, da ein Theil des betreffenden Faszikels abgängig ist …« 1189 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1190 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 306 307 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE mreč večkrat izhajali iz različnega tolmačenja zakonskih pred- pisov in dogovorov v preteklosti, ki so jih omogočale dvoumno napisane vrstice. Gozdne servitute je zaradi tega spremljala do- datno povzročena škoda, ki je lastnik, ki je moral služnostnemu upravičencu dovoljevati izvajanje služnostne pravice, ni mogel preprečiti. Izboljšave v gospodarjenju z gozdnimi površinami na tak način seveda niso bile možne. Ker so bile razmere glede ser- vitutov tako zapletene, bi se morala pristojna komisija ukvarjati z vsakim primerom posebej. Za vsako problematično zadevo bi morala poiskati dodatno mnenje njej nadrejene komisije (hohe Weissung einzuholen), z zakonodajo pa preprečiti poseganje v lastninsko pravico. 1191 Obenem z zakonodajo o odkupu služnosti naj bi država sprejela tudi zakone, s katerimi bi preprečili izčrpavanje, pov- zročanje škode in zlorabo skupnih zemljišč, za katera bi morali skrbeti pravni lastniki in služnostni upravičenci. Zahtevo so na Spodnjeavstrijskem pojasnili takole: »Če lastnik zemljišča v mlado koruzo ne sme prignati živine na pašo, tega tudi služnostni upravičenec ne bi smel narediti.« 1192 Predvideli so, da bi vse stroške postopkov regulacije slu- žnosti poplačala dežela, vsa dokazila in listine v postopku pa bi se izdajali brez plačila taks (stempelfrei), prav tako poštna služba za poslano gradivo ne bi smela obračunavati poštnine. 1193 1191 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1192 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 1193 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. OBLIKOVANJE KOMISIJ ZA REGULACIJO SLUŽNOSTI Z novo zakonodajo je razreševanje služnosti postalo stvar civilnega prava. Zaradi nekdanje ureditve, v kateri so bili hie- rarhično višje pozicionirani stanovi nadrejeni najštevilčnejšemu kmečkemu stanu, kar je pogojevalo tudi njihovo obnašanje v medsebojnih stikih, so vse komisije, ko so se začele ukvarjati s problemi regulacije in odkupa služnosti, v navodilih dobile napotek, da je treba pri razreševanju odmisliti nekdanje razmerje med upravičenci in lastniki zemljišč, ker bi z nasprotnim gledanjem preveč obremenjevali postopek razreševanja in odkupa. Po mnenju vseh komisij, ki so zbirale gradivo za pripravo zakonodaje, bi odkup in regulacijo služnosti morala voditi sku- pina ljudi, ki bi delala v okviru pristojnega ministrstva, sesta- vljati pa bi jo morali od ministrstva imenovani predstavnik, za- stopnik političnih oblasti ter strokovnjaki za pravne, gozdarske in ekonomske zadeve. Vsaj slednja dva bi morala dobro poznati lokalne navade in preteklost območja delovanja komisije. Prav poznavanje vseh predvidenih strok naj bi zagotavljalo porav- navo večine spornih služnostnih zadev ali pa bi lahko poma- galo strankam iskati ustrezne rešitve. Po podobnem načelu naj bi bile po mnenju poznavalcev sestavljene tudi distriktne komi- 308 309 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE sije, prvostopenjski organ v hierarhiji za regulacijo služnosti. Če distriktna komisija ne bi zmogla sama rešiti spornih služnosti glede njihove vrednosti, obsega ali načina odkupa, naj bi rešitev spora predala strokovnim službam. Te bi morale rešitev oz. od- govor poiskati v šestih (6) mesecih. Spore med občinami, ki so v zgodbo o regulaciji služnosti vnašale dodatno zmedo, naj bi reševali po pravni poti. 1194 Nekatere komisije, ki so pripravljale elaborate za zakono- dajo, so predlagale, da bi se s služnostmi ukvarjale kar komisije, ki so razreševale zemljiško odvezo. Po njihovem mnenju naj bi bila komisija, sestavljena za zemljiško odvezo, sposobna opraviti tudi delo ob odkupu in regulaciji služnosti. Okrepiti bi jo morali z nekaterimi strokovnjaki, čeprav se jim po drugi strani širjenje komisije ni zdelo preveč racionalno, pa še ustrezne strokovnjake je bilo težko najti. Vsekakor naj bi bila za izpeljavo odkupa in regulacije gozdnih služnosti komisija okrepljena z gozdarskim tehnikom, kar bi bilo smiselno predvsem v primerih, ko bi mo- rala odločitve razložiti in poročilo po uradni poti poslati mini- strski komisiji. Kot argument so poznavalci navedli še pomislek, da komisija brez potrebnih strokovnjakov ne bi znala in zmogla odgovoriti na vprašanje, ali je služnost škodljiva ali koristna ter kakšna naj bo odločitev. 1195 Vendar so razpravljalci kmalu ugotovili, da bi bilo dva tako različna, a po drugi strani tako zelo prepletajoča se postopka nemogoče voditi skupaj, vsakršen podoben poskus pa bi v po- stopke vnašal dodatno zmedo. 1196 Področna odvezna komisija bi morala o razrešitvi služnosti pripravljati poročila, o postopkih pa poročati deželni komisiji. V poročilih bi morala navesti, kako je postopek potekal, način 1194 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. 1195 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851: »… Wie wird man z. B. ohne Fachmänner über die Frage, ob eine Servitut schädlich oder nützlich sei, entscheiden wollen? … « 1196 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851, str. 27: »… Es wäre nicht zwekmässig, die Servitutenregulirung gleichzeitig und ran denselben Organen wie die Grundentlasstung durchführen zu lassen. Beide Aufgaben, obschon im Prinzipe zusammentreffend sind so wichtig und anstrengend, und doch so heterogen, daβ ihre Confusion nicht ohne Confusion möglich erscheint … « odkupa in ali je bilo za odkup servituta odstopljeno zemljišče upravičencem dano v skupno last ali pa je zemljišče dobil po- sameznik oz. posamezniki. Deželna komisija pa bi ob pregledu pravilnosti postopkov in dogovorov dodajala varovalne meha- nizme, ki naj bi preprečevali morebitne kasnejše spore med po- godbenimi strankami. Ob dokončni razsodbi oz. ob dogovoru in izplačilu odškodnine bi morala poskrbeti tudi, da bi bile iz dosojene odškodnine poplačane tudi vse zaostale urbarialne dajatve in obveznosti, odškodnina pa spremenjena v rento za služnostnega upravičenca. 1197 Za izpeljavo odkupa in uravnave zemljiških servitutov so bile tako ustanovljene posebne deželne komisije, ki so jim bile hierarhično podrejene okrajne komisije. Čeprav so njihovo se- stavo predlagale že njihove predhodnice, torej deželne komi- sije, ki so pripravljale delovno gradivo za pregled služnosti, se predlogi med seboj niso veliko razlikovali. Deželne komisije naj bi bile sestavljene iz dveh predstavnikov okrajne vlade in dveh pravnih svetnikov, prvega z notranjega ministrstva (Ministe- rium des Innern), drugega pa s pravnega ministrstva (Ministe- rium der Justiz), enega ekonomskega strokovnjaka, ki bi ga sku- paj imenovali obe ministrstvi, ter dveh članov, ki bi ju imenoval deželni zbor. Dodatni člani komisije pa bi morali biti gozdni strokovnjaki s teoretičnim in praktičnim znanjem gozdarstva ter predstavnik rudarske družbe. 1198 Po mnenju koroške komisije, ki je pripravljala poročilo o stanju služnosti, bi moralo biti imenovanje deželne komisije ob- javljeno v javnem glasilu, da bo njena sestava znana vsem. Po- stopek imenovanja naj bi bil izpeljan v treh mesecih, v tem času pa naj bi lastniki s služnostmi obremenjenih zemljišč preučili služnosti in možne načine regulacije oz. odkupa. 1199 Deželna ko- misija za odkup in uravnavo zemljiških dolžnosti na Kranjskem se je konstituirala 16. julija 1855, 1200 imenovanje članov deželne 1197 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1198 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1199 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1200 Britovšek, Razvoj fevdalne agrarne strukture, str. 264. 310 311 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE komisije za Kranjsko je bilo natisnjeno tudi v Novicah gospodar- skih, obertnijskih in narodskih stvari (Kmetijske in rokodelske novice). Za predsednika komisije je bil imenovan deželni glavar grof Chorinsky, njegov namestnik pa je postal dvorni svetovalec Andrej Hohenwart. Člani komisije so bili še Vilhelm Jettmar in dr. Anton Schöpfl, tržiški okrajni glavar baron Aichelburg, na- mestnik glavnega tajnika Jožef Roth, sodnike je v komisiji zasto- pal svetovalec deželnega sodišča Anton Schmalz. Njeni člani so postali tudi Janez plemeniti Schiwizhofen in vitez Lendenfeld, kot namestnik svetnik deželnega sodišča Ernest Brunner, zasto- pnika posestnikov kot lastnikov služnostnih zemljišč pa sta bila v komisiji stanovska odbornika in graščaka, barona Anton Co- delli in dr. Karel plemeniti Wurzbach, namestnik je bil graščak Jožef grof Auersperg. Služnostne upravičence sta v komisiji za- stopala začasni župan in posestnik v Beli Peči Jožef Buxbaum in posestnik iz Kamnega Potoka Ignac Klemenčič, njun namestnik pa je bil župan in posestnik iz Cerknice Franc Šerko. 1201 Ker so Bleiweisove Novice prodajali tudi v nekaterih dru- gih, s Slovenci poseljenih deželah, 1202 je časopis objavil tudi imenovanja članov deželnih komisij za regulacijo servitutov na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in Tržaškem. V štajersko ko- misijo je bil imenovan okrožni predstojnik v Gradcu Karel vitez Staehlin, izmed političnih uradnikov pa so v komisiji sodelovali baron Joah. Fürstenwärther, okrajni predstojnik v Irdningu Jožef Schmid in okrajni adjunkt v Gradcu Franc Schmid, namestnik je bil Jožef plemeniti Kriehuber, kot sodniškega uradnika so v komisijo imenovali svetovalca deželnega višjega sodišča Jožefa plemenitega Kerschbaumerja, drugi člani komisije pa so bili še svetovalec deželnega sodišča Jan. Zauschner, Karel Orrasch in svetnik deželnega sodišča dr. Franc Seidl. Kot zastopnika lastni- kov služnostnih zemljišč sta v komisiji sodelovala opat p. Ludvik Crophius plemeniti Kaiserssiseg in cesarsko kraljevi gozdarski 1201 Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, v Ljubljani v sredo 11. julija 1855, tečaj XIII, list 55. 1202 Rozman, Socialna struktura naročnikov »Novic«, str. 81—89. svetovalec v Eisenerzu Jožef plemeniti Gerstenbrand, name- stnik je bil graščak grof Kottulenski. Zastopnika služnostnih upravičencev sta bila v štajerski komisiji posestnik Matija Ober- rascher iz Oberstorfa in poštar v Mitterndorfu plemeniti Janez Paul Khaelsberg, njun namestnik pa župan iz Gröbninga Martin Maier. 1203 Na Koroškem so bili v komisijo imenovani predsednik zakladnega vodstva zemljiške odveze Jožef Koschaker, izmed političnih uradnikov pa kot stalni člani deželni svetovalec vitez Karel Gold, okrajni predstojnik Janez Fischer in vladni koncipist Aug. Baron Aichelburg. Namestnik naj bi bil vladni tajnik vitez Reinh. Buzzi. Izmed sodniških uradnikov je bil za stalnega člana imenovan svetovalec deželnega sodišča Karel Glass, za člana razširjene komisije pa plemeniti Jožef Hueber in Jožef Fleisin- ger ter namestnik adjunkt deželnega sodišča Jan Drasch. Zasto- pnika lastnikov služnostnih zemljišč sta bila graščak plemeniti Anton Canal in škofijski inšpektor Kirsch, namestnik graščak Ed. Gantschnigg, služnostne upravičence pa so zastopali župan iz Niederdörfa Janez Sorga in notar in posestnik dr. Herm. Mör- tlitsch kot stalna člana ter župan Janez Herndl kot namestnik. 1204 Na Goriškem in Tržaškem so bili v komisijo za odkup slu- žnosti kot stalni člani imenovani svetovalec deželnega pogla- varja vitez Janez Bosizio, okrajna poglavarja Janez Beck in Fr. Grossman in namestnik tajnik deželnega poglavarja Jak. Pallen. Kot stalni član je bil izmed sodniških uradnikov v komisijo ime- novan svetovalec tržaške trgovske kupčije dr. K. Porenta, člana razširjene (pomnožene) deželne komisije pa sta postala sveto- valec deželnega višjega sodišča baron Karel Codelli in svetnik deželnega sodišča Aug. Peschle z namestnikom svetnikom de- želnega sodišča Fr. Ostrogovićem. Lastnike služnostnih zemljišč sta zastopala predsednik kmetijske družbe za Goriško Jož. Persa in gozdar ter prihodar Jož. Koller z namestnikom graščakom 1203 Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, v Ljubljani v sredo 11. julija 1855, tečaj XIII, list 55. 1204 Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, v Ljubljani v saboto 14. julija 1855, tečaj XIII, list 56. 312 313 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE Jož. Gravisijem, služnostne upravičence pa Tomaž Mlekuž iz Bovca in posestnik dr. Egid Mrak iz Pazina z namestnikom žu- panijskim odbornikom Jurijem Rumazom iz Veprinca. 1205 Deželnim so bile podrejene distriktne komisije, na najniž- jem nivoju pa so bile okrajne komisije (Bezirks-Commission), ki so bile glavni izvajalci zakonsko predpisanih postopkov v zvezi z regulacijo služnosti. 1206 Okrajno komisijo naj bi sestavljali za- upanja vreden predstavnik politične oblasti v okraju, en okrajni pravnik in en ekonomist. Tirolska komisija je predlagala, da naj bi v okrajni komisiji sodeloval še gozdarski strokovnjak, ki bi dovolj dobro poznal lokalne razmere. Oseba, ki bi jo imenovala politična oblast, bi morala biti močna, pri delu komisije pa bi morali sodelovati še strokovnjak s področja prava ter dve zaupa- nja vredni nepristranski osebi. Taka sestava komisije bi v vsaki kresiji omogočala sistematično in enotno reševanje služnosti in bi bila vredna posebnega zaupanja med ljudmi. Zastopnike slu- žnostnih upravičencev in služnostnih zavezancev bi nadomestili z enim tehnikom in dvema zaupanja vrednima voljenima zasto- pnikoma. 1207 Na Salzburškem so k temu dodali, da bi morali biti v komisiji za regulacijo služnosti poleg strokovnjakov z različnih področij tudi po dva zaupanja vredna servitutna upravičenca in dva prav taka servitutna zavezanca, saj bi bila s tem dana mo- žnost pravičnejše rešitve zapletenega problema. 1208 Smiselno se je zdelo tudi, da bi komisiji za regulacijo servitutov določili ustrezno veliko področje delovanja, saj bi bilo ustanavljanje ko- misij za premajhna območja neekonomično. 1209 Poznavalci so veliko govorili o pooblastilih, ki naj bi jih imeli organi, ki se bodo v vsaki posamezni deželi ukvarjali z raz- reševanjem služnosti, vendar so pri tem prišli do sklepa, da je 1205 Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvari, v Ljubljani v saboto 14. julija 1855, tečaj XIII, list 56. 1206 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1207 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1208 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. 1209 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Görz, 52/Pr-851. najpomembneje, da bi jim državni organi pripravili in zagotovili ustrezne zakonske predpise, po katerih bi se morali ravnati. 1210 Strokovnjaki so menili, da bi morala biti bodoča komisija, ki bo reševala probleme glede služnosti, pooblaščena za reše- vanje pravnih sporov na prvi stopnji. Če spora ob regulaciji služnosti ne bi rešili, bi morali stranki spor reševati s pomočjo pristojnega sodišča. Za take primere bi morali biti določeni roki, v okviru katerih bi morali stranki privoliti v ponudbo komisije, npr. 8 dni. 1211 V Innsbrucku je deželna komisija ugotavljala še, da bi moral biti glavni moto dela komisij učinkovitost, potrebnost in zakonitost. 1212 Ob koncu postopkov pa bi morala biti naloga komisije tudi vpis sprememb po regulaciji servitutov v katastrske evidence in ureditev novega lastniškega stanja v zemljiškoknjižnih eviden- cah. Za odkup odstopljena zemljišča bi bilo treba vpisati v ze- mljiške knjige kot last novih lastnikov – nekdanjih služnostnih upravičencev, marsikje pa bo zato treba nastaviti tudi nov vložek za novo zemljiškoknjižno telo, da bi se izognili neurejenim raz- meram, s kakršnimi se bodo morale spopasti komisije v postop- kih uravnave služnosti. 1213 Za začetek delovanja lokalnih komisij je bil določen 31. marec 1858. 1214 Kranjska deželna komisija je bila z ministrskim razglasom z dne 5. maja 1860 priključena deželni vladi, svojo organizacijsko strukturo pa je obdržala še naprej. 1215 1210 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1211 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 1212 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1213 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1214 Britovšek, Razkroj fevdalnega agrarnega sistema, str. 264—267. 1215 Serše, Upravna ureditev na Kranjskem po letu 1848, str. 58. 314 315 OD PRVIH POSKUSOV MODERNIZACIJE KMETIJSTVA DO SPREJETJA ZAKONODAJE REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE 316 317 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE V imenu nekdanjih fevdalcev oz. po letu 1848 lastnikov velikih zemljiških posesti so se z regulacijo servitutov ukvarjali predvsem njihovi vodje posesti, čeprav marsikje še niso imeli nastavljenih posebej šolanih upravnikov. Že zaradi lažjega kme- tijskega strokovnega dela, ki bi z odpravo služnosti in posta- vitvami natančno določenih meja posesti dobilo tudi krajevni okvir, so si želeli čimprejšnjo regulacijo servitutov. 1216 Na tur- jaškem kočevskem in soteškem posestvu je bil tak gozdni moj- ster Leopold Hufnagl, 1217 ki je bil upravnik vseh posesti Karla Auersperga in je bival v Vlašimu na Češkem. 1218 Na Snežniku se je s služnostmi najprej ukvarjal gozdar Brunner ob pomoči Hi- eronima Ullricha, ki je veleposestvo sprva tudi pravno zastopal. Vendar se je slednji, ki je kot svetovalec sodeloval tudi pri ugo- tavljanju vrste in obsega služnosti na snežniškem posestvu, leta 1858 umaknil, svoj umik pa opravičil s preobilico dela, ki mu ga je nalagalo upravljanje blejskega posestva. 1219 Leta 1872 se je na snežniškem posestvu zaposlil Josef von Obereigner, ki je v času svojega službovanja na Snežniku razrešil in uredil večino servi- tutov, regulacijo snežniških služnosti pa je dokončno zaključil njegov zet Heinrich von Schollmayer-Lichtenberg, ki je službo upravnika posesti nastopil po njegovi smrti leta 1903. 1220 Regulacijo servitutov na zemljiščih nekdanjega tržiškega zemljiškega gospostva je vodil dr. Huber, 1221 Jurij Clarici, ki je bil upravitelj haasberškega, logaškega in predjamskega velepo- sestva v lasti kneza Windischgraetza, pa je zaradi nekaterih raz- hajanj v pogledih na razreševanje služnosti zapustil svojo službo in postal najemnik posestva Zalog pri Novem mestu. 1222 1216 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 52. 1217 SI ARS, AS 33, fasc. 10-6, 1894, št. 9289. 1218 Marguč, Zdravnik iz Dolenjskih Toplic, str. 52, 53, 130. 1219 SI ARS, AS 788, šk. 539, GUS, Acta, betr. die Regulierung und Ablösung der Holz und Weide Servitute auf der Herrschaft Schneeberg s. w. D. a., Fürst. Kanzlei Waldenburg, 1857, Vol. II, str. 42, glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 134—135. 1220 Kačičnik Gabrič, Henrik Schollmayer Lichtenberg, str. 57. 1221 SI ARS, AS 1026, šk. 6, Gozdarjenje, oglarjenje in služnosti na gospostvu Tržič v občini Sv. Katarina (planina Fevča, območje gozda »na Ravneh«, »v Koti«, »Pestiše«, »Dolžanka« itd.), prošnja lokalni komisiji za razrešitev in regulacijo za preložitev obiska v zadevi razrešitve gozda »v Koti« in »Pestiše«, 1861. 1222 Clarici, Knjiga moje mladosti, str. 22—23. Začetek postopka odkupa služnosti je po določilih patenta iz 5. julija 1853 sprožila vložitev zahtevka oz. t. i. provokacije, kar je marsikomu povzročalo težave. Prelat pri St. Thomasu na Moravskem je v predhodnih razpravah menil, da bi s provoka- cijo v sam proces odkupa vnesli še več zmede in težav: » … pro- vokacija ima za posledico pomembne nepravilnosti, predvsem pa ne določa nobenih rokov, zato se bo rakrana služnostnih pra- vic vlekla še naprej…« 1223 Nekateri pa so provokacijo razumeli celo kot zlohotnost oz. sovražnost proti lastnikom zemljišč. 1224 Zahtevek sta lahko vložila lastnik služnostnega zemljišča ali služnostni upravičenec. Izpolnjevanje prijav je bilo predpi- sano z razglasom deželne komisije 15. septembra 1855. 1225 Po vložitvi zahtevka (provokacije) se je morala regulacija servituta nadaljevati z ugotavljanjem njegovega obstoja in določitvijo nje- gove vrednosti. Brez pomislekov in odlašanja je bilo treba odkupiti poljske služnosti in služnosti, ki so bile posebnega pomena za državo. 1223 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: »… die Provokazion selbst hätte die bedeutendsten Miβstände ein Gefolge; denn einmal sei keine Frist hiezu festgesetzt, und die Krebsschäden der Servituten würden sich noch fortschleppen … « 1224 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851. 1225 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 268. Podpis Josefa von Obereignerja, upravnika, ki je na snežniškem veleposestvu razrešil služnostne pravice. (AS 788, šk. 312) 318 319 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE Dokončno je obveljala tudi zahteva štajerskih odbornikov, da je bilo treba v primerih, ko je bila služnost v lasti več oseb ali sku- pnosti, zahtevek vložiti, če je njeno razrešitev zahtevala več kot polovica vseh služnostnih upravičencev. Pri glasovanju je bilo treba vedno upoštevati vse glasove in ne le tistih, ki so zahtevo sprožili. O regulaciji in odkupu naj bi v imenu občine ali sku- pnosti odločali njihovi pooblaščenci ali izmed njih izbrani pred- stavniki, ki so predstavljali občinski svet (Gemeinderath). 1226 Postopek izračunavanja višine odškodnine je predpisoval ugotovitev letne vrednosti užitkov, ki so jih v primeru nesoglasja med udeleženci določili izvedenci. Od ugotovljene ali določene vsote je bilo treba odšteti stroške pri užitku, ceno užitka pa so določili sporazumno ali po povprečni lokalni ceni v letih 1836– 1845. Od vrednosti letnega dohodka odkupljene služnosti je bilo treba odbiti letni znesek nasprotne dajatve ali dolžnosti, izraču- nan po čl. 26. Razlika, pomnožena z 20, je dala odkupni kapital služnostne pravice. 1227 Po končanju postopkov za regulacijo in odkup služnosti le-teh ni bilo več mogoče odplačati z odstopom zemljišč, saj je avstrijski pravni red predpisoval odkup služnosti le v gotovini. 1228 Nekdanji lastniki služnostnih pravic so se veliko bolj kot za regulacijo, pri kateri je šlo za poravnavo ali sodno odločbo, odločali za odkup služnosti, pri čemer je prednjačila zahteva po odstopu zemljišč. Kmetje so bili z dodelitvijo zemljišč, njihovo kvaliteto in obsegom redkokje popolnoma zadovoljni. V dogo- vorih so se velikokrat sklicevali na potrebo po ohranitvi starih pravic (»stara pravda«). Tudi Kranjska je bila ena tistih dežel habsburške monarhije, kjer je večina postopkov potekala v tej smeri. 1226 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1227 Novak, Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju, str. 260, glej tudi Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 41. 1228 Izvršilni red, čl. 227. REGULACIJA GOZDNIH SLUŽNOSTI Gozdovi so bili zaradi lesnega bogastva v času regulacije servitutov najbolj na udaru, slika dejanskega stanja gozdnih ser- vitutov pa je po letu 1845 dobila zelo izkrivljeno podobo. 1229 Pra- vice koriščenja gozdnih služnosti so ponekod pokrivale obsežne gozdne komplekse, koristilo pa jih je veliko število služnostnih upravičencev. Poizkusni izračuni tako za odpravo v obliki od- stopa zemljišč kakor z izplačilom odškodnine so pokazali, da bi bilo za regulacijo treba odstopiti velike zemljiške površine ali pa izplačati denarno odškodnino, ki je gospostvo ne bi zmoglo brez posledic za lastno gospodarstvo. Koroški strokovnjaki so pri po- rabi lesa videli še veliko rezerve, predvsem način gradnje kmeč- kih stavb se jim je zdel preveč potraten z lesom. Predlagali so, da bi se pri odškodnini za pravico do gradbenega lesa priznala le potreba po lesu za gradnje v oblikah, ki jih je dovoljeval pa- tent z dne 3. januarja 1775. Ta je predpisoval gradnje iz kamna oz. zidakov, s čimer bi se zmanjšala nepotrebna in nesmotrna poraba lesa, ki je »po nepotrebnem« slabila koroško industrijo, od katere je živela polovica koroškega prebivalstva. 1230 Presoditi 1229 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1230 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851: »… Der Industrie, die halb Kärnten nährt unnöthig schwächt. Den Ausdruck in gesetzlicher Form wähle ich, weil das Patent 320 321 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE je bilo treba, ali so bila vsa poslopja za kmetijo dejansko nujno potrebna, saj so imeli po mnenju strokovnjakov ponekod na Ko- roškem na kmetijah celo dvakrat več gospodarskih stavb, kot so jih v resnici potrebovali. 1231 Poleg gradenj na kmetijah so se nekaterim zdele preveč potratne točilnice in gostilne pri izdelavi točilnih pultov, varilnice piva, različne obrtne delavnice ipd. 1232 Pri porabi lesa je bilo mogoče prihraniti tudi pri določanju časovnih rokov za gradbeni les. Ker so nekateri služnostni upravi- čenci dobivali gradbeni les za obnovo stanovanjskih hiš ali gospo- darskih poslopij zastonj, bi morali najprej ugotoviti, kaj bi služno- stni upravičenec želel popraviti, kdaj je bilo pred tem popravilo opravljeno, kakšno je stanje poslopja oz. kdaj si je bil služnostni upravičenec pred tem postavil novo hišo ali gospodarsko poslo- pje s servitutnim lesom. Te podatke naj bi upoštevali pri določa- nju odškodnine za gradbeni les (t. i. časovna renta – Zeitrente). Časovna renta naj bi bila obrestovana s 4-odstotno letno obrestno mero od dneva regulacije služnosti do novogradnje. 1233 Izračuni potreb po lesu so bili od področja do področja zelo različni. V Möllthalu in Dravski dolini, kjer je bilo 46.000 oralov deželnoknežjih gozdov, so bile večinoma vse gozdne površine obremenjene s pravico gozdarjenja, pri 26.000 oralih namemb- nosti zemljišča ni bilo dovoljeno spreminjati (Stockrechte). V večini gozdov so obstajali servituti vseh oblik, potrebnega lesa za lastne, hišne potrebe pa ni bilo mogoče nadomestiti z lesom iz lokalnih gozdov. Če bi vsaki celi hubi prisodili 30, polovični 21, četrtinski 11 in vsaki kajži 1 oral zemljišča kot odškodnino za odkup služnostne pravice, bi to po sprva predvideni metodolo- vom 3. Jänner 1775 um die verschwenderische Bauart auf dem Lande zu hemmen, die unteren Theile der Häuser, Stallungen, Scheuern und Schupfen von Steinen oder Ziegeln zu bebauen bestift …« 1231 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851: »… Ich lege auf nothwendig deswegen einen besonderen Nachdenk, weil in Kärnten häufig bei einer Realität, weit mehr, ja doppelt so viele Gebäude sind, als sie bedarf …« 1232 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. Gozdni red za Štajersko iz leta 1767 je prepovedoval tudi nekatere druge običaje, kot npr. postavljanje mlajev in vkopavanje mladih drevesc pred vrati gospodarskih poslopij, ker so prispevali k preveč potratni porabi lesa; glej Steppan, Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen, str. 45. 1233 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. giji zneslo 27.000 oralov gozda in 15.000 oralov planin (Stockre- chte auch Alpen). Po mnenju strokovnjakov je bil to tudi daleč najustreznejši način odkupa zgornjekoroških servitutov. Pri tem je bilo treba upoštevati tudi 20.272 oralov, ki so si jih občine ali posamezniki že tako in tako lastili, pri čemer so predvide- vali, da bo govor o služnostih in predlaganem načinu regulacije povzročil veliko hude krvi med prebivalstvom. 1234 Za nekatera druga območja Koroške narejeni izračuni so izkazovali, da hube niso potrebovale več kot 15 klafter 36-colskih polen lesa, čeprav so občine zahtevale med 30 in 35 klaftrami lesa za hubo. Po- nekod so bili na nekaterih gozdnih predelih gozdovi tako zelo izsekani, da večjega poseka niti ne bi več prenesli. Zahtevek so občine opravičevale s posebnostmi lege, npr. visokogorskim po- ložajem obdelovalnih površin, ki je močno vplival na kmetij- sko pridelavo. Kmetje so svoj položaj primerjali s kmetijami na Štajerskem, kjer naj bi cela huba v višjem hribovju v enem letu potrebovala 13 klafter lesa, huba v nižini pa le 7 klafter 36-col- skega lesa. Tudi poraba iglastega lesa je bila po navedbah upra- vičencev odvisna od krajevnih razmer, kot so lega posamezne hube, kvaliteta tal (zemljišč, ali so tla kamnita, ali prst vsebuje veliko sljude – železovega oksida, gline ali laporja), ki bi jih bilo sicer do neke mere mogoče izboljšati z gnojenjem. Upravičenci so celo navajali, da nekatere hube prikazujejo porabo 80 klafter lesa, obstajale pa so tudi take, ki naj bi letno porabile 100 klafter lesa. Kvaliteta zemljišča, na katerem je rasel gozd, je bila odvisna tudi od tega, ali so na njem pripravljali steljo ali ne. 1235 Preračuni porabe kmečkih upravičencev sedmih pivških vasi na Kranjskem (Knežak, Bač, Koritnica, Vrbovo, Trnovo, Bi- strica, Spodnji Zemon), ki so smeli v snežniških gozdovih sekati za lastno kmetijo in za prodajo, so pokazali, da naj bi na vsako posamezno hišo odpadlo okoli 28 klafter gradbenega lesa in lesa za kurjavo, pri tem pa niso upoštevali velikosti kmetije. Če bi to številko pomnožili s številom naseljenih in do služnostnega 1234 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1235 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 322 323 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE lesa upravičenih hiš (258), bi to pomenilo 7224 klafter lesa. V kolikor bi za oskrbo posamezne hiše letno porabili približno 6 klafter, bi pri vsaki hiši ostalo 22 klafter merkantilnega lesa, po grobem in hitrem izračunu pa bi tako letno na trgovski les od- padlo 5.676 klafter lesa in na les za hišne potrebe 1.548 klafter lesa. Če bi ocenili vrednost ene klaftre lesa na 30 krajcarjev, bi vrednost celotne količine merkantilnega lesa za eno leto znašala 2.838 goldinarjev, po cenitvi katastrskega donosa na en oral pa bi v primeru odstopa zemljišča vsaka hiša morala v povprečju dobiti 1.548 oralov gozdne površine. 1236 Na Snežniku so vsi servitutni upravičenci do lesa za lastne potrebe kot odškodnino v last prejeli del gozda, merkantilne služnosti pa so odkupili z denarjem. Višina odškodnine je bila odvisna od velikosti kmetije služnostnega upravičenca. Lastnik osminske hube je dobil 150 goldinarjev, lastnik tretjinske hube 400 goldinarjev, lastnik triosminske 450 goldinarjev, imetnik če- trtinske 300 goldinarjev in lastnik polovične hube 600 goldinar- jev avstrijske veljave. 1237 Na postojnskem gospostvu naj bi po preračunih na vsako »zemljo« ali »4 maseljce«, kar naj bi ustrezalo približno 16 ha zemlje, prišlo 6 do 7 ha gozda, odvisno od prostora in kakovosti tal. Polzemljakarji, ki so imeli 2 maseljca ali približno 8 ha ze- mlje, naj bi dobili 3 do 4 ha gozda. Maseljčanom je bil namenjen delež 2 do 3 ha gozda, bajtarjem pa naj bi pripadla t. i. drvarščina ali približno 1 ha gozda. Vendar je bila delitev odvisna od vaških županov, in če so se ti znali potegniti za vaške koristi, so kmetje iztržili več. Takšnega so npr. imeli v vasi Šmihel pod Nanosom, kjer so kmetje dobili vse, kar jim je po črki zakona pripadalo. Če pa se župani za koristi svoje vasi niso potegovali ali so se celo dali podkupiti, kakor zlobno pove ustno izročilo za vas Strmico, so kmetje dobili znatno manj, kot bi lahko dobili. 1238 1236 SI ARS, AS 788, šk. 538, GUS, Acta, betr. Buchenswamm Samlung bei der Herrschaft Schneeberg betr., 1853, No. 35. 1237 Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 143. 1238 Perko, Zapisano v branikah, str. 126. Ker so se primeri med seboj razlikovali, je bil lahko na is- tem posestvu del servitutov preprosto rešljiv, drugi del pa je bil težaven in zato razrešen veliko kasneje. Na zemljiščih gospostva Ruperč vrh so del servitutov regulirali še pred zemljiško odvezo, drugi del pa jim je uspelo razrešiti šele po sprejetju pravno zave- zujoče zakonodaje. Sporazum o odstopu deleža gospoščinskih gozdov prebivalcem Velikih Brusnic na račun odveznega ekvi- valenta za služnostne pravice v gozdovih gospostva Ruperč vrh pa je 20. oktobra 1862 s prebivalci Velikih Brusnic in s soglasjem lastnika gospostva sklenil šele pristojni komisar. Prebivalci so dobili gozd v katastrski občini Gaberje v gozdnih predelih Siva reber in Pri studencu v skupno last. Podoben je bil postopek za pet kmetov v Malinah, ki so gozd dobili v gozdnem kompleksu Peščenik v katastrski občini Vinja vas, prebivalci Hrasta in Sel pa ob poti proti gozdu Skerbec. 1239 Cena lesa se je od območja do območja zelo razlikovala. Ne- kateri so se zavzemali za preprosto rešitev, ki bi jo dobili s pov- zetjem cenitev gozdnih donosov, opravljenih za preračune davč- nih obveznosti v katastrskih operatih. Vendar so bile po mnenju strokovnjakov zlasti cene lesa v katastrskih operatih določene oz. izračunane dosti pod vrednostjo ali ceno lesa na lokalnih trgih. 1240 Da bi iz cene lesa lahko določili ustreznejšo višino odškodnine, bi morali najprej izračunati povprečje cen lesa za leta od 1836 do 1846 na različnih območjih. Potrebo po upoštevanju lokalne cene so strokovnjaki utrdili z dejstvom, da so npr. cene lesa na Koro- škem, določene v katastrskih operatih, znašale 2, 4 ali 6 krajcar- jev za dunajsko klaftro cepanic, ena kubična klaftra lesa iz gozda Dobeno (Dobeinwald) v katastrski občini Techelweg, okraj Keut- schach, od Celovca oddaljenem 2 do 3 ure strme poti, iz katerega so letno izvozili 10.000 kubičnih klafter lesa, pa je dosegla ceno 4 goldinarjev (4 f) za okrogli les. Cena istega lesa bi bila po v kata- stru določeni ceni 20 krajcarjev za dunajsko klaftro. 1241 1239 Maček, Paberki k zgodovini opatijskega gospostva Kostanjevica, str. 129—130. 1240 podobno naj bi bila lokalna cena žit velikokrat mnogo nad v katastru določeno ceno; SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1241 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 324 325 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE V času priprave elaborata za pripravo zakonodaje za regu- lacijo služnosti so razpravljalci ugotovili, da les za kuhanje oglja, ki je ponekod sicer predstavljal posebno gozdno služnost, ob razrešitvi služnosti ne more spadati v kategorijo lesa za potrebe domače hiše uživalca servituta, saj je bilo oglje namenjeno za prodajo in ne za domačo porabo. Podobno je bilo s pravico do kuhanja apna. 1242 Kjer so bili gozdovi tudi zaščita pred proženjem plazov, so bili udeleženci v postopkih regulacije in odkupa še posebej zaskrbljeni glede načina njihove uravnave (Schönungsfläche, Bannwalder). 1243 V primeru odstopa takih zemljiških površin posameznikom in možnosti njihovega poseka ali vsaj nepre- mišljenega izsekavanja je prebivalstvu in krajem ob njihovem vznožju grozilo uničenje, življenja njihovih prebivalcev pa bi bila izpostavljena in ogrožena. Komisija na Gornjeavstrijskem je za gozdove predvidela regulacijo služnosti po vzoru na Bavarskem izvedene uravnave servitutov. Predvidevali so razdelitev kmetij na 9 kategorij po njihovi velikosti in porabi lesa. V prvo kategorijo bi uvrstili celo kmetijo, v zadnjo pa 1/16 in 1/32 kmetije s povprečno porabo največ 4 klaftre lesa v mehkih sortah ali kalorično primerljivo količino trdega lesa. Regulacijo lesa za kurjavo in gradnje naj bi po dvornem dekretu budno in natančno nadzorovala gozdna policija, izjema pa bi bili tisti, ki so neomejen les dobili, ker so imeli nesrečo in je njihovo hišo ali gospodarsko poslopje uničil ogenj. Njihova pravica do služnosti ne bi smela biti okrnjena, saj naj bi bila kupnina za les, ki jo je običajno poravnavalo gospo- stvo, poravnana iz zavarovanja. 1244 Na Češkem so preračuni potreb kmetov po lesu pokazali, da velik kmet s slabšo kurilno napravo na leto potrebuje okoli 80 avstrijskih kubikov mehkega lesa za prostor s prostornino 400 kubikov, 80 kubikov mehkega rezanega lesa pa bi zadostovalo za 1242 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1243 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1244 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 600 kubikov prostora, če je bila kurilna naprava dobra. Za kuha- nje v velikem gospodinjstvu so na osebo določili povprečno 50 kubikov lesa na leto, za kuhanje eni osebi v malem gospodinjstvu pa je bilo po mnenju komisije potrebnih 40 kubikov lesa letno. Po preračunavanjih so ugotovili, da potrebuje en človek v enem letu 30 kubikov lesa listavcev, dodatnih 12 kubikov pa naj bi oseba porabila za kuhanje in pripravljanje krme za živino. Izračun je pokazal, da naj bi manjše kmečko gospodarstvo v velikosti 40 do 60 oralov potrebovalo letno 10 do 12 klafter oz. 60 kubikov lesa, kmečko gospodarstvo v velikosti 20 do 45 oralov pa v povprečju 8 do 10 klafter lesa. Mala kmetija, velika 15 do 30 oralov, bi po ena- kem ključu letno porabila za potrebe kmetovanja 6 do 8 klafter, kmetija v velikosti 10 do 15 oralov pa 5 do 6 klafter lesa. Kmečka družina, ki ni imela zemlje, naj bi v povpreč ju letno potrebovala 4 klaftre lesa. Za pokritje potreb služnostnih upravičencev v enem letu je bilo ponavadi dovolj lesa že zaradi gozdne škode, ki so jo povzročili viharno vreme, insekti ali objedanje srnjadi in jelenjadi. Lastniki nekaterih obratov, npr. za žganje pijač, bi se o nadaljnjih možnostih koriščenja gozda morali ločeno dogovoriti z lastnikom gozda, njihova prednostna naloga pa naj bi bila preureditev žga- njarn in nakup strojev na parni pogon. 1245 Ker je bilo pričakovati, da bodo služnostni upravičenci iz- siljevali priznavanje večjih količin lesa in je na njihovo samovolj- nost opozarjal tudi komerčni gospodarski svet, se je češkim stro- kovnjakom zdelo smiselno omejiti zahteve gospodinjstev glede na podnebne razmere. Predlagali so sledeče kategorije: zelo ne- prijazno klimo, neprijazno klimo, srednjo klimo in toplo klimo. Za uveljavitev lestvice klimatskih razmer je bilo potrebno soglasje vseh okrožij, po velikosti, ki je bila prav tako pomembna pri določanju količine pripadajočega ji lesa, pa so kmetije razde- lili na take, ki so imele od 40 do 60 oralov, drugo kategorijo so predstavljale kmetije v velikosti od 30 do 45 oralov, nato kmetije od 15 do 30 oralov in kmetije od 1 do 15 oralov, slednje pa so bile koče in bajte, ki niso imele pripadajočega posestva. 1245 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 326 327 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE Če servitutni upravičenci več let niso mogli izrabljati svoje služnosti, bi bilo treba po predvidevanjih strokovnjakov preračunati, koliko lesa so za kritje svojih potreb dobili kot nadomestilo za svojo služnost. Običajno so tovrstno služnost začasno nadomestili s pravico do nabiranja odmrlega in odpadlega lesa v približno enaki vrednosti, povprečje količine štirih let pa je bilo po predlogu nekaterih ustrezna postavka za izračunavanje odškodnine pri uravnavi služnostne pravice. 1246 Pri regulaciji služnosti je bilo treba predvideti tudi način prevoza lesa. Na Češkem so kmetje les iz naslova služnosti iz gozda praviloma vozili z vprego, kmet pa je z eno vožnjo iz gozda lahko odpeljal okoli 20 kubikov »solidnega« lesa. Vrednost služnosti do lesa za osvetlitev ali trsk za osvetlje- vanje (običajno so za to uporabljali najboljši bukov ali borov les) naj bi izračunali iz tržne vrednosti konkretnega lesa za en seženj na lokalnem trgu. T udi les za kuhanje oglja je na Češkem še sodil v kategorijo servitutnega lesa. Višino odveznega kapitala zanj pa bi skupaj tvorili desetletno povprečje lokalne cene lesa in sečnje, cena stroškov žganja oglja in zaslužek od njegove prodaje. Na Češkem so količino nabiralnega lesa določali tako, da so tovor enega lesa (Traglast) izenačili s količino 1 avstrijskega kubičnega čevlja, eno samokolnico z 2 avstrijskima kubičnima čevljema in količino enega dvovprežnega voza z 20 avstrijskimi kubičnimi čevlji. Za pripravo enega dvovprežnega voza nabra- nega lesa bi morali delati pol dneva dve osebi. Za pripravo ene samokolnice bi bilo treba v povprečju delati 1/10 tega in enega tovora 1/20 tega dela. Po preračunih bi tako ugotovljeni čisti do- nos prikazal letno rento in dal odvezno vsoto. 1247 Lastniki gozdov so upravičencem priznavali tudi posebno pravico do pripravljanja lesa za mline. Za mlinsko gred so sekali smrekove hlode, dolge 4 klaftre in debele 18 col, ter po 12 kosov smrekovih kolutov, dolgih 3 klaftre in debelih 5/6 cole. Običajno je bilo treba hlode le grobo otesati, mlinarji pa so jih morali vsa- 1246 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 1247 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. kih 10 let zamenjati. Na pravico do posedovanja in obratova- nja mlina se je vezala pravica do lesa za napeljevanje vode na kolesa, ki so gnala mlin, in nosilcev ter veznega lesa za lesena vodila (rake). Tovrstni les je moral biti dolg po dve klaftri. Za vse naštete posebne služnosti je bilo treba ugotoviti desetletno povprečje cene posameznih vrst, izračunati povprečne stroške priprave in določiti primerljivo količino (npr. ena dolžinska klaf- tra ali seženj), nato pa izračunati odvezno rento. Če cene za do- ločeno vrsto lesa ne bi bilo možno ugotoviti, naj bi jo izračunali na podlagi cene drugega primerljivega lesa, ki je bila določena z ministrsko odredbo z dne 27. junija 1849. 1248 Razprave o eventualni odpravi služnosti so tudi na Spo- dnjeavstrijskem šle v smer regulacije z odstopom zemljišč, vendar je bilo na njihovem območju veliko pravic, ki jih ni bilo mogoče odkupiti, ampak le regulirati. Ena od njih je bila npr. pravica celotne soseske do napeljave vode prek tujega zemljišča. Po ureditvi razmer in izvedbi odkupa in regulacije bi se nekda- nja služnostna razmerja, ki so urejala pravice, brez katerih ži- vljenje ni bilo možno, morala oblikovati kot najemi in zakupi v njim prilagojenih medsebojnih dogovorih in pogodbah. 1249 Racionalno gozdarjenje so najbolj ovirale pravice rudni- kov v privatnih gozdovih, a so bile večinoma ukinjene že pred regulacijo servitutov. Cesar Jožef II. je z dvornim dekretom z dne 21. avgusta 1783 opozoril, da so bili rezervatni gozdovi na Salzburškem odpravljeni s patentom 1. novembra 1781. Enako je veljalo tudi za Tirolsko. Zato razprave v času priprav in regu- lacije in odkupa služnosti niso bile namenjene vprašanju rezer- vatnih gozdov, temveč postopkom med podložniki in oblastjo. Rudniki so si morali po določilih zakona les, ki so ga za svoje delovanje dobivali iz privatnih gozdov, priskrbeti z nakupom. Ker je imela večina rudnikov svoje gozdove, naj ne bi bili preveč oškodovani, saj bi njihova t. i. visoki in črni gozd ob odkupu servitutov ostala nedotaknjena. Vse urbarialne pravice podlo- 1248 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-815. 1249 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 328 329 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE žnikov, ki bi še ostale v veljavi, bi podložniki lahko koristili le s posebnim dovoljenjem lastnika, ki bi določil čas koriščenja, tudi če z izrabo pravice niso povzročali nikakršne škode. Lastnik bi smel omejevati pravico le v zakonskih okvirih in z dokazom, da izkoriščanje pravice pomeni onemogočanje in škodo nacional- nim ekonomskim interesom in razvoju. 1250 Na odkup oz. regulacijo gozdnih služnosti z odstopom gozdnih zemljiških parcel se je neposredno navezovala pravica do lova, ki je bila do leta 1848 izključno pravica plemstva. Po takratni klasifikaciji so lov delili na visoki in nizki lov, kmetje pa so ponekod dobili pravico do nizkega lova ali pravico lova le določene vrste divjih živali, npr. zajcev. V ekonomskih katego- rijah je bil lov označen kot dodatna raba zemljišča. 1251 Do tedaj veljavno lovsko pravo je odpravil patent z dne 7. marca 1849. Z njim so bili brez odškodnine ukinjeni lovska pravica na tu- jem zemljišču, razlikovanje visokega in nizkega lova ter tlaka in vse dajatve, ki so bile povezane z lovom. Lovsko pravico je do- bil vsak lastnik zemljišča, večjega od 200 oralov. 1252 Na manjših zemljiščih je imela lovsko pravico občina, ki jo je lahko dajala v zakup ali pa za izvajanje lova v lastni režiji zaposlila svoje lovce. Ministrski ukaz z dne 15. decembra 1852 je dopolnil patent o iz- vajanju lovske pravice. 1253 V drugi polovici 19. stoletja so se kme- tje in lastniki gozdov in visokogorskih pašnikov že zavedali tudi problema prevelikega števila divjadi, ki je potrebovala več hrane in jim zato odžirala pašo in uničevala gozdne sestoje, posledično pa z onemogočanjem samoobnove degradirala posest in kraji- no. 1254 Na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja sprejeti zakoni za urejanje lova so že določali lovno dobo za posamezne vrste divjadi ter dovoljevali lov v lovopustu, 1255 če je delala škodo. 1256 1250 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 1251 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 5. 1252 cca 115 ha. 1253 Umek, Lov in lovstvo, str. 490. 1254 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 7. 1255 čas, ko lov na (določeno) divjad ni bil dovoljen; SSKJ, geslo lovopust. 1256 Gašperšič, O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, str. 9. REGULACIJA PAŠNIH SLUŽNOSTI Regulacija pašnih servitutov je bila enako potrebna kakor regulacija oz. odkup gozdnih služnosti, saj je omejevanje paše ali odprava posamezne pašne služnosti za služnostne upravi- čence pomenila dodatni strošek, ki ga je predstavljala reja ži- vine v hlevih kot alternativa pašni reji. 1257 Tudi sporov zaradi koriščenja pašnih servitutov je bilo proti letu 1848 vse več, saj so bila visoko ležeča pašna zemljišča po obsegu in donosu za živinorejo marsikje pomembnejša kot dolinsko zemljišče. 1258 Številni lastniki služnostnih zemljišč so kmetom odrekali pred- vsem tiste pravice do lesa in paše, ki so nastale na osnovi zasta- ranja. 1259 Predlagani načini razrešitve običajnih pašnih služnosti v primerjavi z gozdnimi servituti niso predstavljali posebnosti. Po nekaterih prvotnih predlogih bi pašo po dolinah in nižinah (das Weiderecht auf Nieder und Thalweiden) lahko odkupili z denarnim nadomestilom glede na površino posameznega kmetijskega gospodarstva, višino pa izračunali iz povprečja lokalnih cen. Brez odškodnine bi razrešili pravico do prašne in strniščne paše. 1260 V isto kategorijo so uvrstili pravico rože 1257 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 1258 Cevc, Občasna naselja, str. 95. 1259 Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture, str. 260. 1260 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 330 331 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE (Blummenrecht). 1261 Ob tem so morali upoštevati dejavnike, od katerih je bilo odvisno gospodarjenje na kmetijah, od razdelitve paše in planinske paše, možnosti priprave krme za hlevsko rejo živali, možnosti gojenja krmnih rastlin na njivah in travnikih, časovno obdobje, v okviru katerega je imela posamezna kmetija služnostno pravico do paše, kako dolgo je kmet redil živino ter kako in koliko oz. koliko časa je plačeval denarno nadomestilo za pašo ali pripravljeno živinsko krmo. Pomembno je bilo tudi, koliko glav živali so kmetje pasli in kako velike so bile površine, kjer so jo pasli, poseben dejavnik pa je predstavljala kategorija pašnega zemljišča, saj je bila npr. na Štajerskem pod posebnim varstvom (Schonung) približno tretjina kmetijskih površin, poraslih z nizkim in srednjim gozdom, ena četrtina površin z listnatim gozdom in šestina površin z visokim iglastim goz- dom. 1262 O načinu regulacije oz. odkupa bi se morali dogovoriti stranki v postopku. Hitre in zelo stroge ukrepe v zvezi s pašnimi služnostmi so strokovnjaki odklanjali, saj so se bali, da bi prišlo do zmanjševanja staleža živine. V iskanju rešitev za nadomeščanje krme iz pašnih služnosti so predlagali najrazličnejše rešitve. Za pašo bi lahko kmetje bolj uporabili s travo in slamo porasle površine, kjer so pred tem po- brali osnovne pridelke (strniščna paša, prašna paša). Po ocenah strokovnjakov za kataster, ki so potrebe po paši živine preraču- nali na zimski stalež glav lastne živine, bi moralo biti na ta način dovolj pašnih površin. Če pa bi se pokazalo, da jih kljub vsemu primanjkuje, bi za odstop zemljišč poiskali še dodatna razpolo- žljiva gozdna zemljišča. Vsekakor bi v to kategorijo morala preiti tista zemljišča, ki so jih kmetje nekdaj izkrčili v gozdovih in jih spremenili v njive, pašnike, planine in travnike (rovti, lazi), 1263 izvzeti pa bi morali močvirne gozdove, saj jih je paša še bolj si- romašila in celo uničevala. 1264 1261 SI ARS, AS 47, Präsidial Acten, Grundentlastungs-Landes Comision, 1849, mapa 41/Pr, 849, čl. 8. 1262 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1263 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1264 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. Na nekaterih služnostnih pašnih površinah je bila dovo- ljena le paša mlade živine oz. telet (telice do dopolnjenega dru- gega leta ter vole in bike do dopolnjenih treh let starosti). Glede na potrebno krmo so strokovnjaki mlado žival do treh let šteli za pol glave odrasle pasoče se živali. V gozdovih, bogatih z bu- kvami in hrasti, so poleg govedi pasli tudi prašiče (t. i. mastitev). Ker je bilo pravico do mastitve živali (prašičev) nemogoče ločiti od gozdne paše, bi jo bilo po mnenju štajerske komisije najlažje regulirati oz. odkupiti po določilih gozdne paše. 1265 Kjer pa je še obstajala paša tistih živali, ki so jo zaradi povzročanja škode hoteli odpraviti že z nekaterimi starejšimi predpisi, npr. poleg prašičev tudi pašo koz, so jo v času regulacije večinoma odkupili v denarju. Kmetje, ki so smeli svoje prašiče pasti na travniku v Drbetincih, so npr. po večletnih pritožbah na odločitev komisije za regulacijo služnosti po odločbi sodišča za pravico paše vsa- kega prašiča dobili po 25 krajcarjev: 1266 Ime in priimek naslov hišna št. število živali Fekonja Franz Drbetinci 43 3 Fekonja Mathias „ 51 5 Fras Ursula „ 44 5 Verbonjak Johann „ 56 5 Ploj Josef „ 29 in 57 5 Schalamun Martin „ 50 4 Šola sv. Andraž Sv. Andraž v Slovenskih goricah 61 2 Tosch Mathias Drbetinci 3 6 Freihann Mathias „ 16 4 Verbjak Georg „ 4 4 Kotzmuth Mathias „ 3 Margaretha, sedaj Josef Gumsi Andrenci 79 10 1265 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Steyermark, 51/Pr-851. 1266 SI ARS, AS 1109, sveženj 80, 35 Ptuj: Trnovska vas, Sp. Konova in Trebenica, št. 169/472. 332 333 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE Klementschitsch Josef, sedaj Thomas Pranditsch Drbetinci 36 8 Kramberger Johann Andrenci 78 8 Jakob (Franz) Lorentschitsch Wranga 67 4 Pettek Josef Drbetinci 53 5 Pichler Josef „ 58 7 Pichler Stephan „ 60 7 Pukschitsch Franz „ 54 4 Pranditsch Franz in Maria „ 6 4 Schamperl Johann „ 52 7 Schitschko Anton „ 39 7 Stebich Lorenz „ 62 5 Toplak Johann, sedaj Josef „ 11 5 Tschutschek Franz „ 45 8 Verbonjak Johann „ 63 5 Verschitz Johann „ 10 6 Voisk Georg „ 47 7 Skupne paše na skupnih zemljiščih je bilo veliko. Za ugo- tavljanje števila služnostnih upravičencev in povprečnega šte- vila pasoče se živine na določeni zemljiški površini bi po mne- nju strokovnjakov morali časovno poseči trideset let nazaj, da upravičencem zaradi višine odškodnine ne bi uspelo prikazati večjega staleža živine, kot je bil upravičen do paše na določeni pašniški površini. Tridesetletno obdobje bi dovolj natančno po- kazalo število služnostnih upravičencev, obstoj in način izkori- ščanja servitutov ter spremembe, ki so jih doživljale služnosti skozi čas. Na Češkem so predvideli ugotavljanje pravice do paše z dokazili o prejemkih in obsegu služnosti, ki bi jih morali dosta- viti upravičenci do služnosti. Pravice bi morale biti količinsko in kakovostno omejene. Določena bi morala biti vrsta služnosti, kar za pašo pomeni navedbo števila glav in vrste živali, ki jo je lahko služnostni upravičenec pasel na določenem služnostnem zemljišču, pa tudi obsegu zemljišča, na katerem se je služnost izvajala. Navesti bi morali omejitve pri paši v gozdu, pravice upravičenca do izkoriščanja drugih služnosti in poti, po katerih bi lahko služnostni upravičenec gnal živino na pašo. V postopku pa bi morali ugotoviti tudi, ali je služnosti upravičenec preveč izkoriščal služnost, npr. ali je vodil na pašo več glav živine, kot bi je smel. Po analizi vseh podatkov bi morala biti določena bruto donos ali omejena količina pridobivanja krme, narejen izra- čun ekonomične izkoriščenosti in njen prikaz v denarju. Treba bi bilo določiti količino potrebne hrane za eno kravo glede na težo živali, življenjske razmere živali in krajevne navade. Na Če- škem, kjer so krave v povprečju tehtale dva in pol do tri, včasih pa celo štiri stote, so porabo sena na kravo izračunali tako, da so živo težo živali pomnožili z dva in dobili število stotov krme, potrebne za krmo ene živali. Ker so kmetje redili živali različnih vrst, naj bi količino potrebne hrane določili s primerjavo. Po tej je bilo določeno, da 6 krav oz. velikega goveda poje enako kot 8 konjev ali 8 žrebet, 12 telet ali 60 ovac. Če so enako število glav živine redili v hlevu, je bilo zanjo potrebnega 300 stotov zelo do- brega sena, 320 dobrega sena, 375 stotov srednje dobrega sena, 400 stotov slabšega sena, 500 stotov slabega sena ali 600 do 700 stotov slame. To je bilo primerljivo s 100 stoti koruze, 130 stoti ovsa ali 100 stoti pšenice. 1267 Pomemben dejavnik pri izračunavanju odškodnin za pa- šno služnostno pravico je bilo število dni, ko so služnostni upra- vičenci smeli pasti svojo živino. Zelo redko se je zgodilo, da so kmetje živino redili izključno s krmo in hrano, ki so jo pridobili s pašo ali pridelavo na služnostnih zemljiščih oz. s krmo iz slu- žnostnih pravic. Krma, ki so jo živini polagali v hlevih v celoti ali kot dodatek k paši, je bila pridelana na lastnem pašniku ali pa so živino delno tudi pasli na domačih pašnikih. Pri obračunu služnosti je bilo treba to krmo odšteti od zahtevka pri odkupu 1267 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-851. Ime in priimek naslov hišna št. število živali 334 335 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE služnostne pravice. Pri ugotavljanju količine trave, ki so jo kme- tje pridobili na posameznem zemljišču, je bilo treba upoštevati kvaliteto in sestavo tal, lego travnika, vlažnost in poraščenost s travnimi bilkami, ponekod pa so bila s služnostmi obremenjena tudi zemljišča, ki so jih pogosto prizadele elementarne nesreče. Češki strokovnjaki so menili, da bi pri izračunavanju odškodnine za služnostno pašo v gozdovih morali odšteti povr- šino, ki za pašo ni bila uporabna, npr. skalovje, močvirja, upošte- vati pa kakovost tal, lego, zaradi lesa zaščitena gozdna območja, čas izkoriščanja služnosti zaradi vegetacije nekaterih rastlinskih vrst, vrsto lesa in gozdni sestav s pašno služnostjo obremenje- nega gozda. Posebno kategorijo pri preračunavanju donosa je predstavljala oddaljenost služnostnih zemljišč od kmečkih go- spodarstev, zaradi paše in reje živine izven hlevov pa je šlo v nič tudi nekaj gnoja, saj je živina svoje iztrebke puščala na služno- stnih zemljiščih in poteh. 1268 Čas paše se je med posameznimi območji zelo razlikoval zaradi različnih podnebnih razmer. Zgodnja spomladanska in po- zna zimska paša sta običajno trajali le kratko do časa, ko je sneg v višavju skopnel in so lahko živino gnali na višje ležeče pašnike, ter jeseni, ko so živino prignali v dolino do prve večje zmrzali. 1269 Na Koroškem, kjer je bilo krme za živino premalo, je bilo zgodnje in pozne paše veliko. To je bil glavni vzrok, da so koroški poznavalci menili, da bi bilo treba tudi tovrstno pašo odkupiti z odstopom zemljišč, enako pa so menili glede pravice do sopaše (Mitweide ali tudi Compascum) v gozdu in na skupnih pašnikih. Če je bilo število glav pasoče se živine določeno, nihče ni pričakoval večjih težav. Donos pašnikov bi določili iz povprečja donosa v desetih letih. Kjer pa število glav pasoče se živine ni bilo določeno, bi morali za določitev višine služnosti upoštevati tisto število glav živine, ki jo je bil posamezen kmet sposoben prezimiti sam na svoji kmetiji. 1270 Tirolski strokovnjaki so predlagali, da bi 1268 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-851. 1269 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1270 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Mähren, 54/Pr-851: »… Wo die Anzahl des mitweidenden Viehs unbestimmt ist, wäre nur jene als weideberechtigtes anzunehmen, welche der kot merilo za izračunavanje povprečne potrebe po paši na posa- mezno kmetijo določili število glav odrasle goveje živine, ki jo je posamezna kmetija redila. V to število konj, ovac, koz in ostalih manjših živali niso prištevali, ker pa se je število glav živine skozi leto spreminjalo, saj se je spomladi skotilo veliko telet, ovac in drugih domačih živali, ki so jih navadno pred zimo prodali, bi tudi po njihovem mnenju njihovo število določili glede na število ži- vine, ki jo je lahko posamezna kmetija preredila čez zimo. 1271 Planinsko pašo, za katero so kmetje navadno plačevali manjšo odškodnino, bi lahko odkupili z ustreznim denarnim na- domestilom. Večinoma so kmetje pravico uživali dolga leta, zato bi morala biti po mnenju nekaterih strokovnjakov odškodnina odvisna od trajanja uživanja pravice do visokogorske paše, kar pomeni, da bi tisti z daljšim uživanjem dobili višjo odškodnino. Ob regulaciji visokogorske pašne služnosti bi morali obvezno upoštevati tudi pravico do gonjenja živine po poteh do visoko- gorskih pašnih površin, ki je bila ponekod brezplačna. 1272 Pra- vica paše na malih pašnih površinah je zahtevala pravico do lesa za ograjevanje, saj je bilo treba manjše pašnike ograditi. Stro- kovnjaki so poudarili, da bi bilo treba bolj spodbujati prehod s pašne na hlevsko živinorejo, v planino pa voditi čim več mlade živine. Ker v visokogorju reja živine brez paše na visokogorskih pašnikih ni bila mogoča in ker je bila reja živine na Salzburškem poglavitna kmetijska panoga, bi bila omejitev ali celo ukinitev možnosti paše ukrep, ki bi spravil v težave velik del kmetov, za- torej so se salzburški strokovnjaki zavzemali le za odkup v obliki odstopa zemljišča. 1273 Posebno vprašanje so bile potrebe pristav, ki so jih kme- tje imeli v visokogorju za potrebe paše in planinskega gospo- darstva, npr. za predelavo mleka in pridelavo sira. Pri tej oskrbi ni šlo za neposredno potrebo domačega gospodinjstva po lesu, Berechtigte auf der zur Zeit der Servitutserwerbung besassenen Realität mit der eigenen Futtererzeugung uberwintern konnte … « 1271 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1272 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1273 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Salzburg, 11/Pr-851. 336 337 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE temveč za potrebo pristave, ki je kot samostojni kmetijski obrat spadala v okvir gospodarstva in kmetije. Eksistenca kmetove družine običajno ni bila odvisna od visokogorske pristave, saj je osnovni dohodek prinašala kmetija sama. V Salzkammergutu so upravni organi pašne služnosti obravnavali skupaj s planinami, na katerih so si smeli kmetje zgraditi tamarje, ki so bili veči- noma vpisani v zemljiške evidence. Vpisi so navajali tudi vrsto in število glav živine, ki jo je smel posamezni uživalec planinske pašne služnosti prignati na pašno planino. Čeprav so bile pa- šne planine v zemljiških knjigah vpisane kot sestavni del posesti posameznega gospostva ali kmetije, so lahko svobodne (proste) planine v zemljiških evidencah ponekod predstavljale tudi sa- mostojno posest in so bile zato zavedene v samostojnem (ze- mljiškoknjižnem) vložku. 1274 Služnostne površine, na katerih so kmetje pasli in uživali pravico do rože, so bile običajno dovolj velike, da so zadostile potrebam po lesu za oskrbovanje planinske pristave (Maierhof ). Za ostale služnostne upravičence lesa velikokrat ni bilo več, 1275 saj je planinska paša zahtevala les tudi za ograjevanje zemljišč in poti, napeljevanje vode, korit za napajanje živine ipd. Vir zato za Tirolsko navaja, da so za visokogorsko kmetovanje potrošili »orjaške« (riesenhafte) količine lesa. 1276 Na Gornjem Avstrij- skem, kjer so imeli veliko uživalcev pravice rože, so menili, da bi jo morali odkupiti od vaških skupnosti, medtem ko bi brez- plačno odpravili služnostne pravice do paše na poljih v prahi in strniščno pašo. 1277 Češka komisija za pripravo elaborata je sklenila, da bo na Češkem pravica do rože po zakonu z dne 7. septembra 1848 odpravljena brez odškodnine, enako pa naj bi bila odpravljena pravica do strniščne in prašne paše (Weiderecht) na zemljiščih, ki so bila last enega ali več posestnikov ter občin oz. sosesk in v gozdovih, ki so bili prav tako lahko last enega ali več posestnikov. 1274 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 1275 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1276 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1277 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. Brezplačno naj bi odpravili tudi pravico do gozdne paše, pri čemer ni bilo pomembno, ali je lastnik gozda posameznik ali soseska . 1278 Tudi člani kranjske pripravljalne komisije so presodili, da pravica do rože (Blumenrecht) ni eksistenčnega pomena za kmetijo, zato so predvideli njen odkup in razrešitev brez odško- dnine. Marsikje je služnost že prešla v lastništvo ter bila kot last služnostnega upravičenca vpisana v zemljiško knjigo. 1279 Ker se je pojem pravice do rože, ki so jo na Kranjskem prvič odpravili v času francoske okupacije, 1280 v drugi polovici 19. stoletja že ne- koliko izgubljal, je bila pravica ponekod pri regulaciji služnosti pojmovana kot navadna paša in bila kot taka kasneje tudi odku- pljena. Kot pravico paše je večji kmet Kropivnik 1281 na Zgornjem Jezerskem, nekdaj podložnik imenja farne cerkve sv. Mihaela v (Železni) Kapli, pašno pravico na planini Fevča, ki je nekdaj spa- dala v okvir gospostva Tržič, za gotovino prodal lastniku pose- sti. 1282 V času regulacije in odkupa služnosti je bil to Julius ba- ron Born, ki je s plačilom dobil tudi dovoljenje za izbris pašne pravice. Z odkupom pravice služnosti je v Bornovo last prešel tudi leseni tamar, 1283 ki so ga Kropivnikovi postavili na planini za opravljanje kmečkih del, kot so priprava sira, kislega mleka, masla ipd. Pašna pravica je za Kropivnikovo kmetijo ugasnila 30. maja 1892 in z istim dnem prešla v last Julijusa Borna. Ta jo je že naslednji dan smel oddati drugemu najemniku za naslednje pašno obdobje, ki je na Fevči, kjer se je lahko paslo do 25 glav govedi, trajalo od 9. junija do 20. septembra. 1284 Čeprav pašna 1278 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-851. 1279 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, mapa 3, 7318/1892 Fevča, Ex offo Grundbuchs- Auszug (Izvleček iz zemljiške knjige). 1280 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Krain, št. 55/851. 1281 Listina o odkupu domače ime kmetije navaja kot Koprivnik, Karničar pa govori o Kropivniku; glej Karničar, Jezerska kronika, str. 149—150. 1282 Zapletlo naj bi se, ker naj bi bila ob odpravi fevdalizma, ko je kmetija, ki jo je kmet obdeloval, pravno prešla v njegovo last, h kmetiji pripisana tudi planina Fevča, kjer pa je imel le dolgoletno pašno služnost. SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1895, mapa 1891/1892, št. 10777 in 1898, št. 4855. Koprivnikovi so trdili, da naj bi planino dobil v last njihov prednik že v 16. ali 17. stoletju od grofa Paradaiserja, glej Karničar, Jezerska kronika, str. 149, 150. Dejansko pa je bil gozd na planini Fevča v prvi polovici 19. stoletja del dominikalnih zemljišč zemljiškega gospostva Tržič; SI ARS, AS 1026, šk. 6, mapa Sv. Katarina. 1283 » … Wiese, bez. Alpe nebst Wirtschaftsgebäude …«. 1284 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1895, mapa 1891/1892, št. 10777. 338 339 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE pravica nikjer v navedeni listini o odkupu ni omenjena kot pra- vica do rože, je malo verjetno, da bi kmet s pravico služnostne paše na visokogorsko planino, precej oddaljeno od najbližjega naselja in obdano z gozdovi, v katerih je pred priznanjem pra- vice že leta dolgo gozdaril, 1285 pritovoril vse potrebno, vključno z lesom za izgradnjo lesenega tamarja. Kot pridobitna dejavnost se je izkazala visokogorska paša tudi v primerih, ko so kmetje poleg lastne živine pasli še tujo. 1286 Kljub vsem težavam so strokovnjaki nasprotovali ukinjanju vi- sokogorske paše, saj bi po njihovem mnenju odprava služno- sti do visokogorske paše povzročila degradacijo okolja, ki bi jo povzročili gozdni požari, razpasli bi se insekti ipd. Bali so se, da bi zaradi odprave visokogorske paše prišlo do upočasnitve in celo do ustavljanja plemenitenja goveje živine in konjev, ki so jih redili kmetje. 1287 Po območjih, kjer je bilo več rudniških obratov, za katere je bilo potrebnih veliko delovnih moči, so lastniki planin od drugod prihajajoče delavce naseljevali v izpraznjena oz. neuporabljana poslopja visokogorskih selišč. V Salzkammergutu je bila pravica uživanja nekaterih služnosti na t. i. svobodnih planinah, ki so pravno-formalno pripadale kameralnemu gospostvu in gospo- stvu Wildenstein, sprva časovno omejena na dosmrtni užitek. Domačije niso bile dedne; po smrti nosilca pravice do hiše ali po njegovem odhodu je bila domačija podeljena drugemu delavcu – najemniku. Obveznosti so vpisovali v libele. 1288 Uživalec posesti je smel z nepremičnino ravnati po svoji volji, lahko jo je celo obremenil s hipotekarnim kreditom. Zemljiško gospostvo je od najemnika zahtevalo le redno izpolnjevanje delovnih obveznosti in plačilo običajne dajatve ob spremembi najemnika. Čeprav je 1285 SI ARS, AS 1026, šk. 6, Gozdarjenje, oglarjenje in služnosti na gospostvu Tržič v občini Sv. Katarina (planina Fevča, območje gozda »na Ravneh«, »v Koti«, »Pestiše«, »Dolžanka« itd.), spis Fevča. 1286 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. 1287 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 1288 Libeli so bile drobne knjižice, v katerih so bile zbrane pravne listine in teksti in jih lahko označimo tudi za »ustavo« Salzkammerguta. Več tudi http:doris.ooe.gv.at/downloads/ pdf/Salzkammergut-Geschichte, 18. 02. 2009. Seznam dominikalnih in rustikalnih gozdov na območju sv. Katarine, narejen ob ogledu stanja gozdov na gospostvu Tržič v začetku 19. stoletja in v katerem je bila Fevča vpisana kot tržiško dominikalno zemljišče. (AS 1026, šk. 6, Zapisnik komisije) 340 341 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE bilo to nezdružljivo s pravnim redom Salzkammerguta, so z leti uporabe tudi te domačije postale dedne. Za ureditev pravnega statusa so smeli po sprejemu zakonodaje domačije odkupiti zadnji uživalci – lastniki, ki so zanje zemljiškemu gospostvu Wildenstein plačali 1 do 2 % vrednosti nepremičnine. Pri vpi- sovanju nepremičnin v zemljiške knjige se je izkazalo, da je bila povezava med zemljiškim gospostvom in t. i. svobodno planino že popolnoma zabrisana, saj so nepremičnine prepisovali na vsakokratnega uživalca oz. najemnika posesti, ki so ga oblasti obravnavale kot polnopravnega lastnika. Zaradi popolnoma izbrisanih vezi z zemljiškim gospostvom so nekateri menili, da planinskih gospodarskih obratov sploh ne bi smeli regulirati v sklopu odkupa in regulacije služnostnih pravic. 1289 V planinah so kmetje delali škodo tudi z izsekavanjem gozda, s čimer so pridobivali večje pašne površine. Ponekod je obstajala nevarnost, da bi s tem povzročili sprožanje plazov, pašno zemljišče pa bi postalo neuporabno. Zato so že obstajali nekateri redki primeri, ko so kmetje gozd na sredi hriba izsekali in naredili pašnik, proti vrhu (višini) pa so ga pustili, da je ščitil pašnik pred proženjem plazov. 1290 V nekaterih primerih je bila paša v gozdu pojmovana kot pašna in ne kot gozdna služnost, marsikje pa so pašo na gozdnih površinah preganjali ali pa so jo skušali popolnoma prepovedati. V najslabšem primeru so skušali vsaj omejiti število glav v gozdu pasoče se živine, saj je živina objedala drevesa in uničevala po- drast tako, da jo je potacala ali izruvala z gobcem ob muljenju trave. Po mnenju strokovnjakov bi si kmetje k prehranitvi ve- čjega števila živine lahko pomagali z ostanki hrane in kmetijskih proizvodov ali z zgledovanjem po nekaterih drugih deželah in državah, npr. po načinu krmljenja živali na Predarlskem (Vorarl- berg), v velikem delu Nemčije in na Holandskem. S tem bi bilo gozdno pašo večinoma mogoče odpraviti, pri čemer bi upravi- čenci predvsem za spomladansko in jesensko pašo, včasih tudi 1289 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Oesterreich ob der Enns, 9/Pr-851. 1290 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. poletno, lahko mnogo bolj izkoristili pašnike in s travo porasle površine v bližini svojih domov. Degradirano gozdno vegetacijo bi bilo treba nujno obnoviti, saj bi sicer po mnenju nekaterih strokovnjakov začelo zmanjkovati lesa za potrebe industrijskih obratov. 1291 Kjer so ob koriščenju služnosti nastala cela naselja, se je bilo bati socialnih problemov. Ko so razpravljali o načinu od- kupa pašnih servitutov v tešenskih hribih, se je kot glavno poja- vilo vprašanje načina odkupa. Zelo revno prebivalstvo, ki je ži- velo na obrobju družbe, bi od odstopljenih pašnih zemljišč lahko živelo, od denarne odškodnine pa si dolgoročne eksistence ne bi mogli zagotoviti. Z izplačilom odškodnin bi male kmete in pa- stirje tako rekoč silili v iskanje novih del in proletarizacijo, saj bi ti denar od odškodnine hitro porabili za hrano in obleko, nato pa bi si ga morali služiti drugače. Tako bi namesto razrešitve prebivalstvo prisilili v nove podložniške odnose. 1292 1291 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Niederoesterreich, 12/Pr-851. 1292 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 342 343 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE REGULACIJA PRAVICE DO NASTILJA IN SKLADIŠČENJA Sekanje vej za pripravo stelje sta prepovedovala gozdarski red iz 15. septembra 1766 in patent iz 20. avgusta 1768. Kljub temu da naj bi bila priprava stelje za živino v gozdu z grablje- njem tudi po novem zakonu še vedno dovoljena, saj je bil to povsod poznan in dovoljen servitut, bi za red in upoštevanje pravil in omejitev poslej skrbela gozdna policija. Ponekod, kot npr. na Koroškem, so bile potrebe po stelji za živino z nastiljem, ki so ga služnostni upravičenci dobili v gospoščinskih gozdovih, v glavnem pokrite, čeprav so jih dovoljevali pod zelo strogimi pogoji in z veliko omejitvami. Na pravico do stelje se je tesno vezala pravica do skladiščenja. Odkupili naj bi jih delno v de- narju in delno z odstopom zemljišč. Potrebe po nastilju so bile velike tudi v drugih delih države, npr. v Šleziji, kjer je bila pašna živinoreja glavni način preživljanja kmečkega prebivalstva. 1293 Ker so delali služnostni upravičenci z grabljenjem listja za na- stilj na gozdnih kulturah in podrasti veliko škodo, naj bi korišče- nje tovrstne služnosti vsaj do dokončne regulacije oz. odkupa servitutov nadzorovala gozdna policija, 1294 ki bi poskrbela, da z grabljenjem po gozdnih tleh ne bi onemogočali samoobnove oz. obraščanja gozda. 1295 1293 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Schlesien, 10/Pr-851. 1294 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1295 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Tyrol, 53/Pr-851. Ker se je z gnojenjem zviševala količina in izboljševala kva- liteta pridelave na poljih, so bile potrebe po gnoju vedno večje. Izračuni so pokazali, da bi služnostni upravičenec, ki bi dobil toliko gozda, da bi z njim zadostil potrebam po lesu, v gozdu še vedno pridobil premalo nastilja za lastne potrebe, zato bi bilo treba najti dodatne surovine za nastilj. Po mnenju poznavalcev bi ga lahko dobili na njivah in travnikih, s tem pa bi se zmanjšala tudi škoda, ki so jo upravičenci naredili s pripravljanjem nastilja v gozdu. Kljub velikim potrebam po stelji so njeno vrednost še vedno nizko ocenjevali, saj je koroška komisija predlagala, da naj bi les cenili z 20-kratnikom cene iste količine stelje. 1296 Količina stelje, ki jo je služnostni upravičenec pridobil v fevdalčevem gozdu, je bila navadno določena po številu voz na- stilja, ki jo je posamezni upravičenec odpeljal iz gozda. Češki strokovnjaki so menili, da je grabljenje listja in nabiranje gozdnih sadežev za gozd koristno, zato teh pravic sploh ne bi bilo treba odkupiti in odpraviti, temveč jih regulirati. Natančno bi morali določiti površine, kjer bi bilo grabljenje listja dovoljeno, in po- skrbeti, da kmetje ob koriščenju svoje služnosti ne bi delali nove škode. Steljo različne vrste, npr. listje, mah, lubje, igličevje, je bilo treba različno obračunavati. Na Češkem je veljavno razmerje določalo, da je 1 cent listja enak enemu in pol centa mahu ali dvema centoma nastilja iz iglic in dvema centoma nastilja, ki ga je večinsko predstavljalo drevesno lubje. Pripravljanje enega voza igličastega nastilja je zahtevalo delo treh moških za pol dneva. Po podatkih o količini pridobljene stelje, ki so bili sicer v letu 1851, torej v času nastanka elaboratov, stari že 50 do 120 let, je bilo na enem oralu dobrih tal možno pripraviti 1175 centov suhega nastilja, na srednje dobrih tleh 825 centov in na slabem zemljišču 520 centov suhega nastilja. Mlajši podatki so navajali 880 centov nastilja na dobrih tleh, srednje dobra tla naj bi dajala 620 centov in slaba tla 390 centov suhega nastilja. Ker upravi- čenci niso bili sposobni pospraviti vsega nastilja, je veljalo, da so 1296 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 344 345 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE na enem oralu dobrih tal pripravili 660 centov suhega nastilja, na srednje dobrih 460 centov in na slabem zemljišču 290 centov suhega nastilja. Pravice posameznih upravičencev do priprave nastilja so se med seboj nekoliko razlikovale, zato bi bilo treba pri izračunu odvezne rente upoštevati tudi te razlike. Pravica do posnemanja podrasti v gozdu (resje) je bila zelo redka in gozdu zelo škodljiva, ker so s tem zemljišču pobrali naj- rodovitnejšo humusno plast. Na zemljišču, velikem en oral, je bilo možno v enem letu odpeljati 135 dvovprežnih voz tovrstne stelje za živino. Z vidika čuvanja gozdov se je nekaterim zdela za- menjava nastilja, dobljenega z grabljenjem podrasti, z nastiljem, ki so ga pridobili z obsekavanjem dreves, manjše zlo, posebej v tistih predelih, kjer je bilo pridobivanje nastilja življenjskega pomena za prebivalstvo. Pravice do nabiranja gozdnih sadežev, pripravljanja trsk za osvetljevanje, pripravljanja palic in šibja so bile zelo neugodne za uravnavo ali odkup, ker jih je bilo težko količinsko ovrednotiti. Razrešiti bi jih bilo mogoče le s primerno odškodnino po primerjavi s sorodno oz. podobno služnostjo. 1297 1297 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-851. REGULACIJA PRAVICE DO KOPANJA ILOVICE, GRAMOZA, LAPORJA, PESKA, PRIDOBIVANJA KAMENJA ZA ŽGANJE APNA Ilovica, gramoz, lapor, pesek, kamenje in apno so predsta- vljali gradbeni material, po katerem je bilo zaradi omejevanja sekanja lesa vedno več povpraševanja. Gramoz (šoder) je bil nujno potreben za utrjevanje cestišč, potrebe po njem pa so bile vedno večje tudi zaradi širitve cestne mreže. Pravico do kopanja ilovice, gramoza, laporja in peska ter pravico do pridobivanja kamenja za žganje apna je bilo možno nadzorovati in omejiti s pomočjo policije, saj po mnenju pozna- valcev vsaj na Češkem razrešitev in uravnava zaradi pomemb- nosti pravice ni bila možna. 1298 Marsikje pa tovrstnih dejavnosti sploh niso več uvrščali med služnosti, temveč med gospodarske dejavnosti, za katere je bilo treba skleniti pogodbo med lastni- kom zemljišča in najemnikom oz. vršilcem dejavnosti. Posle- dično tudi uravnava ali odkup nista prišla več v poštev. 1298 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Böhmen, 55/Pr-851. Sani, s katerimi so na Jezerskem pozimi vozili krmo za živino in nastilj. (SEM, F 0000732/II) 346 347 REGULACIJA SERVITUTOV PO SPREJETJU ZAKONODAJE TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC 348 349 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC Zaradi pogostih sporov glede služnosti v preteklosti, zlasti pa v času pred dokončno regulacijo, so pritožbe v zvezi z njimi zasipavale pristojne uradne organe. Nekatere med njimi so pre- segale možnost reševanja na lokalni ravni, zato je moralo v do- gajanje poseči sodišče ali celo državna oblast. Številni tovrstnih težav niti niso prijavljali, saj sprva ni bilo možnosti za kakršno- koli pomoč. Ko pa so se politične razmere nekoliko stabilizirale in so nekdanji fevdalci ponovno pridobili nekaj moči, so pritiske na oblast stopnjevali ter pri tem uporabljali svoje stare zveze. 1299 Šele ko je zakon o odkupu in regulaciji služnosti stopil v veljavo, so se na terenu začele kazati vse podrobnosti neurejenih lastniških pravic, prepletenih s pravicami koriščenja servitutov. Tisti, ki so imeli težave z njimi, so pričakovali pomoč zlasti od svojih voljenih zastopnikov. A so bili npr. Gorenjci v začetku šestdesetih let 19. stoletja silno nejevoljni, ker po njihovem mnenju Lovro Toman, 1300 ki so ga podprli na volitvah, da bi se potegoval za njihove »gozdne zadeve«, ni opravičil njihovih pričakovanj. 1301 Po mnenju Dušana Kermavnerja je bila ta zamera glavni vzrok, da na Gorenjskem do organizacije tabora pred smrtjo Lovra T omana ni prišlo. Ker je bil Toman znan kot eden pomembnejših mož iz tabora narodnih buditeljev, bi se na taki prireditvi v bližini svojih domačih krajev vsekakor moral pojaviti, zaradi zamer pa so se prireditelji bali, da bi prišlo do težav. 1302 Težave pri uveljavljanju priznavanja lastništva nad zemlji- šči (predvsem gozdov, deloma pa tudi travnikov, skupnih poti in podobnega) so imeli večinoma vsi fevdalci, ko so se po uveljavi- tvi patenta morali lotiti razrešitve oziroma odkupa služnostnih pravic. Postopek servitutne regulacije je namreč sprožal zelo za- pletene obravnave s sosedi in tudi z oblastmi. 1303 1299 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 207—210. 1300 Verjetno nekoliko zaradi zavzemanja za »slovensko stvar«, pa tudi zato, ker je kot advokat slovenskega porekla dobro govoril slovensko, so ga za zastopanje v zadevah odkupa servitutov pooblastile mnoge soseske, med njimi tudi vasi, ki so imele gozdne in pašne služnosti na Blegošu; SI ARS, AS 1026, šk. 7, mapa Blegoš. 1301 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 47; glej tudi Delavec, Moč vesti, str. 99. 1302 Kermavner, O prepovedi gorenjskega tabora, str. 504. 1303 Clarici, Knjiga moje mladosti, str. 22. Počasnost postopkov uravnave služnosti je do neke mere zavirala oz. ovirala promet z nepremičninami, saj se je kupec mo- ral sprijazniti, da do odkupa servitutov na kupljenem zemljišču z njim še ne bo mogel popolnoma prosto razpolagati in gospodariti. Zaradi slabega finančnega in gospodarskega stanja velikih posesti je bilo tovrstnih prodaj oz. nakupov precej, zato je o težavah z regulacijo servitutov najti veliko omemb in poročil. Kot se je novi snežniški lastnik Jurij Schönburg Waldenburg hitro zavedel, da bo težavno rešiti služnosti skoraj 40 naselij v Loški dolini in pod snežniškim hribovjem, 1304 je tudi industrialec Kupelweiser v svo- jih spominih zapisal, da je moral po nakupu Brionskega otočja 1305 pred istrsko obalo pri Pulju najprej od lokalnega prebivalstva odkupiti njihove pravice do pripravljanja drv in pravico do paše ovac, ki so bile vezane na njegovo novo lastnino, preden je lahko začel s kultiviranjem in urejanjem svoje nove posesti. 1306 Enako se je godilo diplomatu in baronu Josefu Schweglu, ki je leta 1869 1307 kupil graščino Grimščice z manjšim posestvom in ga želel z do- kupi povečati. Zato je najprej od okoliških kmetov odkupoval od posesti že odprodane zemljiške parcele, mnoge parcele pa je pri- dobil z odkupom servitutov. 1308 Kmalu se je pokazalo, da nekaterih primerov ne bo mogoče rešiti v kratkem času, kar so nekateri sicer naivno pričakovali. Za čas do dokončne razrešitve oz. regulacije je bilo zato treba poiskati takšne načine izkoriščanja gozda in paše, ki bi zlasti kmečkemu prebivalstvu omogočili preživetje prehodnega obdo- bja. Vlada je menila, da bi koriščenje služnosti v mejah dogovor- jenih pravic moralo do sprejetja zakona ostati nespremenjeno, do tedaj veljavni red pa bi morale spoštovati vse vpletene strani. Nekatera posestva so se, da bi se izognila kmečkemu pustošenju in nedovoljenim posegom v gozd, obvezala, da bodo kmetom za 1304 Schönburg Waldenburg, Gehörtes und Gesehenes, str. 21. 1305 Nekdanja Beneška Istra je pripadla Avstriji ob zasedbi Istre, Dalmacije in Boke Kotorske leta 1797. Več glej Žontar, J., Struktura uprave in sodstva, str. 156. 1306 Kupelweiser, Brioni, str. 35. 1307 SI ARS, AS 315, gl. knj. II/405, glej tudi Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, str. 172. 1308 Schwegel, Na cesarjev ukaz, str. 110. 350 351 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC določen čas do izpeljave odkupa in regulacije sama odstopala določeno količino lesa. Ker so se ponekod postopki vlekli preko razumnih meja, je tudi rok, v katerem bi morali razrešiti slu- žnosti, potekel. Posestniki Martin Dolinar, naslednik umrlega Janeza Keržišnika, Janez Pečan in Anton Golc iz Sel v občini Črni vrh (okraj Ljubljana okolica) so zato pisali deželni vladi, da je potekel tudi čas, v katerem jim je morala nekdanja zemljiška gosposka Polhov Gradec vsako leto zagotoviti določeno količino drv. Sami so si sicer prizadevali za odkup z odstopom zemljišča, vendar s strani graščine to še ni bilo izpeljano. Celo ko so po- gozdili lastne gozdne parcele, na katerih bi si lahko pridobili les za lastne potrebe, je graščina ob spravljanju lastnega lesa njihov novozasajeni gozd uničila. 1309 Rok Lončar, posestnik v Ivenci pri Celju, pa se je obrnil na visoki prezidij c. kr. namestništva v Gradcu, ker dogovor o odkupu gozdnih služnosti za njega, Terezijo Bukovnik in Janeza Godca na posestvu Konjice v la- sti kneza Windischgrätza kljub uskladitvi med strankami še leta 1908 ni bil potrjen. Vzrok naj bi bila nepopolna sestava odvezne komisije za Štajersko. Ker je bil rok za potrditev že dvakrat pre- stavljen in je od dogovora poteklo že več kot eno leto, so imeli kmetje veliko škodo in finančne težave. Knez je namreč odkupni znesek plačeval po 1000 kron v 14 dneh po odobritvi pogodbe, kmetje pa so zaradi prelaganja potrditve pogodbe izgubili obre- sti za več kot leto dni, ob tem pa so morali dodatno zaslužiti denar tudi za življenje in redne finančne obveznosti. 1310 Občina Knežak na Notranjskem je leta 1866 zaradi neu- rejenih zemljiškoodveznih razmer in servitutnih pravic v goz- dovih vložila peticijo na deželni zbor, ki jo je v njihovem imenu decembra istega leta prebral poslanec Svetec. Ker gospoščine kmetom služnostnim upravičencem niso odkazovale lesa, so ga ti sekali brez dovoljenj in odkazil, velikokrat pa jih je v to prisilila nuja, npr. plačevanje davčnih obveznosti. V primeru, da so jih pri sekanju odkrili, so bili kaznovani zaradi gozdne kraje. 1311 Mi- 1309 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, No. 10520/1898. 1310 SI ARS, AS 1109, sveženj 32, Konjice, Žiče, Žička vas, 23 GLK, K 240/1908. 1311 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 163. nistrski ukaz je za vzpostavljanje reda in miru v gozdovih uvedel gozdarje z velikimi pooblastili, katerih naloga je bila varovanje gozdnih posesti pred prevelikim kmečkim pustošenjem. 1312 V kranjskem deželnem zboru so o nerešenih služnostih in problemih v zvezi z reševanjem govorili že na prvem zasedanju sredi aprila 1861 in predlagali uporabo vseh možnih sredstev za čimprejšnji zaključek servitutne odveze. Na pobudo poslanca Ogrinca, okrajnega predstojnika v Ložu, so o isti temi govorili tudi še v letih 1862 in 1865. 1313 Pretežno z gozdom porasla Notranjska je imela tudi največ težav z gozdnimi služnostmi. O težavah s starimi servitutnimi navadami na Notranjskem je junija 1862 predsednik deželnega sodišča v Ljubljani seznanil deželno predsedstvo. Okrajno sodi- šče Planina naj bi namreč imelo veliko dela in zaostankov zaradi kraj lesa, ki naj bi ga domačini »kradli« v gozdovih gospostva Windischgrätz (Planina-Haasberg). Na gospostvu, ki je obse- galo planinsko, logaško in predjamsko graščino s skupno povr- šino 18.913 ha in jo je leta 1864 od Mihaela Coroninija kupil knez Veriand Windischgraetz za 3.900.000 renskih tolarjev, je služnosti uživalo 2.260 kmetov in 712 kočarjev. Predsednik je kot razlog za pogoste kraje navedel, da je imel les v starih časih majhno vrednost in da je bilo gospostvu vseeno, če so podlo- žniki sekali les tudi za prodajo, ne le za hišno porabo. Gospostvu da je bilo tudi prav, če se je tu pa tam kak kajžar naselil v gozdu, izkrčil majhno parcelo, opravljal tlako za gospostvo in plačeval dajatve. To naj bi pri kmetih ustvarjalo napačen vtis, da so jim gosposki gozdovi vedno na razpolago, in veliko jih je bilo še ve- dno tako zaslepljenih, da se, čeprav so bili kaznovani kot hudo- delci, niso obravnavali za tatove. Iz tega naj bi tudi izhajalo, da so imeli lesni tatovi podporo pri kmetih. Drugi razlog za tak po- ložaj naj bi bila lahkotnost prodaje ukradenega lesa, saj Trst, kjer je imel gradbeni les visoko ceno, ni bil daleč. Kot tretji razlog pa je predsednik priznaval, da je bila gospoščinska uprava dostikrat 1312 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 323. 1313 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 162. 352 353 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC nemarna glede nujnega odkazila gradbenega lesa in lesa za kur- javo, tako da so si upravičenci nujni les jemali sami. Ne nazadnje je omenil tudi možnost, da bi bil lahko ta ali oni gospoščinski gozdar podkupljen od tatov, da jih ni naznanjal, čeprav jih je poznal. Predsednik deželnega sodišča je na te navedbe predlagal občinam vojaško nastanitev na stroške občine, potrebna pa bi bila na področjih, kjer so bile kraje najpogostejše. Vojaška kon- trola naj bi bila v veljavi, dokler ne bi bilo konec kraj. Predlagal je strog nadzor nad žagarji in lesnimi trgovci, ki bi jim poslali navodila, da mora biti les, ki je pri njih, žigosan iz gozdnega urada oz. da mora biti izvor lesa vedno dokazljiv. Predla gal je še pospešitev in dokončanje postopkov servitutne regulacije oz. odveze, povečanje števila žandarjev v okraju Planina in postavi- tev več žandarskih postojank. Predsedstvo deželnega sodišča je s pisanjem seznanilo tudi notranje ministrstvo s pripombo, da tudi gospostvo Planina ni popolnoma brez krivde. 1314 Kljub opi- sanim težavam in vsemu trudu se je odkup servitutov zavlekel. Služnosti na nekdanjem gospostvu Planina so bile dokončno odpravljene v letih med 1870 in 1880. 1315 Ob odpravi so bile oce- njene na 4.800.000 kron, lastnik pa je moral kmetom okoliških vasi zanje odstopiti 9.050 ha gozda. 1316 Graščaku je ostalo 9.863 ha gozda. 1317 Ključ za delitev gozdov in pašnikov med nekdanje služno- stne upravičence je bila velikost kmetije oziroma višina davka, 1318 čeprav so bili predhodni predlogi komisij različni. Ekvivalenti so bili razdeljeni na podlagi trajnih potreb kmetij po lesu, npr. za ostrešje hiš, za skednje, kozolce, hleve, kurjavo, ne pa, vsaj pra- viloma, za prodajo lesa. Oblasti so pričakovale, da bodo kmetje kot novi lastniki gozdnih parcel z njimi gospodarili po načelu trajnosti. 1319 1314 Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 163. 1315 Perko, Zapisano v branikah, str. 128. 1316 Perko, Zapisano v branikah, str. 123. 1317 Šivic, Iz zgodovine našega gozdarstva, str. 115; glej tudi Perko, Vasi v objemu železnice, str. 124. 1318 Fischer, Družba, gospodarstvo, prebivalstvo, str. 33. 1319 Perko, Vasi v objemu železnice, str. 123, 124. Na Goriškem so v času regulacije servitutov velika priza- devanja posvetili pogozdovanju Krasa. Ker so ogolele kraške površine prvenstveno služile paši, je nekatere skrbelo, da po po- gozditvi na njih paša ne bo več dovoljena ali pa bo prepovedana vsaj začasno. 1320 Kjer so k težavam pri reševanju posameznega problema pripomogli zapleteni lastninski, služnostni in zakupni odnosi ter ločevanje posameznih pravic in lastnine, so komisije pri re- gulaciji in odkupu morale urediti tudi te probleme. Že samo re- ševanje servitutov je bil dolgotrajen postopek, pritožbe strank v postopkih pa so čas dokončne rešitve še dodatno razvlekle. Kjer je bilo služnostnim upravičencem do menjalne služnosti za odškodnino prepuščeno kar nekdanje služnostno zemljišče, se težavam skoraj ni bilo mogoče izogniti. Če se je bila služnostni pravici pripravljena odreči prva skupina služnostnih upravičen- cev in si skušala »svoje novo« zemljišče bolj kultivirati, npr. po- saditi gozd ali narediti travnike in njive, pa je lahko druga sku- pina z izvajanjem služnosti vse skupaj uničila. 1321 Ponavadi je pravi obseg služnosti pokazala šele njihova od- veza oz. postopki v zvezi z njimi. Ekvivalent v gozdni površini so za odvezo svojih pravic do lesa, paše in stelje v bistriškem gozdu dobili vaščani Županjih njiv, Stahovice, Stranj, Zagorice, Kregarjevega in Gradiš. Že ko je bila odločba o odvezi služnosti pravnomočna, so upravičenci iz Županjih njiv in Stahovice zah- tevali, da jim mesto Kamnik dovoli steljarjenje na drugih goz- dnih območjih, saj naj bi gozd, kjer so steljo grabili do odveze, kot odvezno zemljišče dobili vaščani iz Stranj. Trdili so še, da iz svojega gozda stelje ne bi mogli spravljati oziroma bi jo zelo težko. Njihova zahteva je bila zavrnjena kot samopašna in ne- dopustna. 1322 Tudi trinajst kmetov iz Vidma v sodnem okraju Velike Lašče se je leta 1894 pritožilo zaradi posledic regulacije pašnih servi- 1320 Gabršček, Goriški Slovenci I, str. 37. 1321 SI ARS, AS 33, fasc. 10-6, 1895—1897, št. 13015. 1322 Valenčič, Bistriški gozd in kamniški meščani, str. 87. 354 355 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC tutov. Pašno služnost so sicer regulirali tako, da so nekdanji slu- žnostni upravičenci kot skupnost dobili v last nekdanji služnostni pašnik, katerega lastnik je bil pred tem čušperški graščak. A so služnost na zemljišču izvajali tudi kmetje iz Podpeči (»navzkriž«), ki so pasli na pašniku tudi po regulaciji, čeprav videmski kmetje na podpeški pašnik (nekdanji »navzkrižni« pašnik) niso več go- nili svoje živine. Ko so kmetje iz Vidma svoj pašnik pogozdili, so jim podpeški kmetje s pašo svoje živine povzročali škodo: »Na večerni strani od obeh vasi Videm in Podpeč, proti Velikem La- ščam, leži zemljišče, katero je posestnikom teh vasi, za pokritje njih dervaških in pašenskih pravic – po servitutnem potu, od grajščine Čušperske (Zobelsberg) va last odstopleno. – Prej kot je to zemljišče še v grajščinskeh rokah bilo, so posestniki iz vasi Vidma iz posestniki vasi Podpeč ena skupna paša na tem zemlji- šču, to je, da se je živina iz obedveh vasi Videm in Podpeč navkriž, Videmska na Podpeškim, in Podpeška na Videmskim pasla, imeli, in ta skupna ali navzkrižna pravica paše je trajala do zadnjega časa na tem zemljišču imenovano ‚Nart‘; - Kot je grajščina Čušperska, posestnikam iz teh vasi Videm in Podpeč, kar je visoka c. k. de- želna komisija, za odvezo in vravnavo zemljišč na Kranjskem za pokritje njih dervaških in pašenskeh določila, odstopila; ali vsakej vasi dala, kar je bilo spoznaniga, določeniga in vsakej vasi dala, kar potrebuje, tako so iz tem odstopom vgasnile tudi vse prejšne skupne pravice in vsa navzkrižna paša; in mi ponižno podpisani posestniki iz Vidma ne bomo v prihodne čase pasli po zemljišču posestnikov iz Podpeči; za tega del zahtevamo, da tudi oni po na- šim zemljišču ne bodo pasli; in da navzkrižne paše med posestniki iz vasi Videm in Podpeč za vselej končajo; zlasti ker mi ponižno podpisani posestniki smo večji del nam odstopleniga zemljišča, iz smrekami pogozdili in to zemljišča v boljši stanje obernili ali kultivirali, naj toraj vsaka vas taisto ima, kar je taistej visoka c. k. deželna komisija spoznala ali določila.« 1323 Kmetje so skušali komisije tudi izigravati, saj so prijavljali previsoko število živine, zato tudi zapisi, kakršen je sledeči, niso 1323 SI ARS, AS 33, 10-6, 1894, št. 14102. bili nobena redkost: »Se vljudno prosi pojasnila ima li pri popi- sovanji živine število glav pravica vsaki posestnik sam nazna- niti, ali se ima otem županstvo prepričati kajti sumi se da večina posestnikov bi si dali neprimerno živine vpisati ali bi se to pri ujstmeni obravnavi katira je napovedana potem da bo popraviti, kajti pojizvedilo se je pri c. kr. Deželni vladi da število živine je le ono pravo kolikor jim mora vsaki posestnik iz kerma na svoji zemlji pridelana zdrževati.« 1324 Nekateri kmetje dejansko niso razumeli pomena regulacije menjalnega servituta, saj so kmetje iz Maharovca v svoji pritožbi na odpravo menjalne pašne služnosti potožili, da njena odprava ogroža njihovo eksistenco. 1325 Pri tem seveda niso pomislili, da bi bilo treba pašo poslej izvajati le na tistem pašniku, ki jim je ostal v lasti in na katerega ni nihče več, razen njih samih, posegal po tem, ko so protiuslužni pašnik odstopili v last svojim par- tnerjem pri menjalni paši kot odškodnino za njeno regulacijo. Podobnih primerov je bilo med reguliranimi gozdnimi ser- vituti veliko, do novih nesporazumov pa je prihajalo, ko so nek- danji lastniki pričakovali, da morajo »kmetje smiselno razumeti odvezo zemljišč po odkupu služnosti« 1326 in da do izkoriščanja neodstopljenih zemljišč nimajo več pravice. Prav tako je bilo kmetom težko razumeti, da jim je zemljišče kot odškodnina od- stopljeno v skupno last. Nekateri so to dejstvo kratko malo pre- zrli in si del, za katerega so menili, da jim pripada, ogradili. 1327 Tudi država je pričakovala, da bodo kmetje po odstopu zemljišč ali izplačilu odškodnine gospodarili v svojih gozdovih, ostale gozdne površine pa bodo pustili pri miru, vendar ni bilo tako. Predvsem tam, kjer je bil nadzor slabši, so še naprej zaha- jali v nekdanje gospoščinske gozdove in sekali ali nabirali les, vendar za tako poseganje v gozd izgovor, da koristijo služnosti, 1324 SI ARS, AS 33, 10-6, 1894, št. 13884. 1325 SI ARS, AS 33, 10-6, 1895—1897, št. 17255: » … dass sie ohne wechelseitige Weideausübung nicht existiren können. …«. 1326 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 11. 1327 SI ARS, AS 1026, šk. 7, Pritožba vaščanov vasi Breg pri Radovljici zaradi ograditve skupnega zemljišča, 1859. 356 357 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC ni bil več mogoč. Poslej so taka dejanja obravnavali kot kraje, zato so kmetje v primerih, ko so nadzorniki njihovo početje od- krili, pristali na sodiščih. 1328 Lokalne oblasti so v sporih že po uradni dolžnosti morale ukrepati, pri čemer so iskale vsako mo- žnost, da kmetov v napeti situaciji ne bi dodatno razburjale. 1329 V primerih, ko je služnost pripadala celotni soseski, je od- ločilni faktor pri delitvi predstavljalo lastništvo kmetije s slu- žnostno pravico in njena velikost. V bistriškem gozdu v lasti kamniških meščanov so imeli svoje pašne služnosti tudi okoliški kmetje. Leta 1888 je Meščanska korporacija, ki je v imenu lastni- kov upravljala z mestnim gozdom, odkupila pašno pravico v bi- striških gozdovih od vaščanov šestih okoliških vasi tako, da jim je glede na velikost njihovih domačih posesti odstopila 277 ha gozdov v predelu Konjske in Grohatega potoka, del teh gozdov pa je kasneje odkupila nazaj. Leta 1922 je oblast priznala Me- ščanski korporaciji status agrarne skupnosti, čeprav so nastajale v zvezi s tem pogoste težave tako v avstro-ogrski monarhiji ka- kor v kraljevini Jugoslaviji ter po 2. svetovni vojni, ponovno pa v devetdesetih letih oziroma na prehodu v tretje tisočletje. 1330 Ker so kmetje za skupna zemljišča slabo skrbeli, je bila njihova donosnost zelo nizka. Kmetje vasi Stara Fužina in Stu- dor v Bohinjskem kotu so ugotavljali, da je gozdno zemljišče v skupni lasti z leti postalo zelo siromašno, saj je bilo z drevjem poraslo približno polovico manj, kot bi bilo potrebno. Gozd je bil v stalnem nazadovanju, zaradi česar so nekatere zemljiške parcele sčasoma postale popolnoma neproduktivne. Zaradi go- spodarjenja bi bilo nujno take skupne površine razdeliti posa- meznikom, dodatno skrb za vegetacijo pa so terjale še posebne krajevne razmere. Dotični gozd se je namreč raztezal na zelo strmem območju prepadne verige Uskovice in Mesnove (danes Uskovnica in Mesnovec na Pokljuki) 1600 metrov nad mor- jem. Podlago rastišča so sestavljali apnenčasti skladi, prekriti 1328 SI ARS, AS 47, fasc. 402, mapa Kärnten, 50/Pr-851. 1329 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 196. 1330 Kočar, Kamniška Bistrica-Bistriški gozd, str. 27. z zemljo, siromašno s humusom, drevesni sestav pa so tvorile smreke in bukve z obsegom 0,4 do 1 cole. Gozd je bil star pribli- žno 50 let. Gospodarjenje in ravnanje s tem gozdom je bilo zelo zaostalo (conservative Waldbehandlung). 1331 V postopkih regulacije servitutov, ki so pripadali celotni vasi, občini ali srenji, so svoj delež k zmedi dodale še ustanove, ki so bile njihov sestavni del in so prav tako koristile servitute, pripadajoče celotni skupnosti. Ker pisnih dokazil praviloma niso imele, je problem predstavljalo že samo priznanje obstoja take pravice. Med take je sodilo vzdrževanje cest, poti in mostov, šol, različnih ubožnih ustanov, bolnišnic ali cerkva. Zakon je sicer predvidel njihovo podržavljenje, če je bilo mogoče, tako da naj bi ustanovo poslej upravljala lokalna skupnost, pri cerkvah pa podržavljenje ni bilo izvedljivo, saj so cerkve že imele pravnega lastnika. 1332 Javnost o težavnosti razreševanja služnostnih pravic sprva ni bila prav dobro obveščena, saj je o dogajanju med kmečkim prebivalstvom poročalo le malo člankov in malo letakov oz. pro- pagandnih brošur. 1333 Mnenje večine prebivalstva na Kranjskem so izoblikovale predvsem vesti, objavljene v Novicah, glasilu Kranjske kmetijske družbe. 1334 Za to je bilo več vzrokov. Poro- čanje o za državo neprijetnih temah je strogo nadzorovala dr- žava in npr. že leta 1790 zahtevala, da smejo časniki o monarhu, vladi in kmečkih nemirih na Ogrskem poročati le tako, kot so to počeli pri uradnem »Wiener Zeitung«. 1335 Tem zahtevam se je prilagajala tudi uredniška politika časopisov, ki so jo vodili člani odbora iz plemiških vrst in je zato morala na prebivalstvo delovati pomirjevalno, drugi vzrok pa je bila nejasnost razmer, v katerih se uredniški odbor ni znal opredeliti za eno ali drugo stran. Kljub temu so Novice večkrat poročale o slabem stanju gozdov, v letu 1869 pa so še vedno kot enega od vzrokov za to 1331 SI ARS, AS 33, 10-11, 1094, št. 12701. 1332 Matis, Österreichs Wirtschaft, str. 41. 1333 Bruckmüller, Die Kudlich-Legende, str. 323. 1334 Časopis Kranjske kmetijske družbe Kmetijske in rokodelske novice. 1335 Cvirn, Naj se vrne cenzura, str. 14. 358 359 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC poleg pomanjkanja sredstev in neznanja kmetovalcev na prvem mestu navajale gozdne služnosti. Zadregi in kritiki se je bilo naj- lažje izogniti tako, da časopis o zadevi ni poročal. 1336 Bleiweisove Novice 1337 so zato po letu 1850, ko se je cen- zura ponovno zaostrila, svoje objavljanje spet omejile na novice o vremenu, letini in nesrečah, 1338 ali kot je zapisal Andrej Gabr- šček: »‘Novice‘ so postale zopet silno suhoparne. Omejevale so se na čisto vsakdanja poročila o vremenu, o letini, o nesrečah, o navadnih administrativnih odredbah itd.« 1339 Sicer pa je časo- pisje kmete v revolucionarnih časih okoli leta 1848 najpogosteje obravnavalo v zvezi z njihovimi napadi na osovraženo gosposko ter o izgredih. Ob tem je pozivalo k zaščiti miroljubnih podlo- žnikov, k spoštovanju cesarske postave in zakonov ter se zavze- malo za kaznovanje izgrednikov. 1340 Časopis Sloveniens Blatt, ki ga je v Novem mestu leta 1848 začela izdajati založba in tiskarna Tandler, pa je kmečkemu vprašanju, ki je družbo na prelomu stoletja močno pretresalo, namenil le en članek v štirih delih. 1341 Z regulacijo nihče ni bil popolnoma zadovoljen. Kmetje so se pritoževali, ker jim dodeljene površine niso zadostovale, saj jim na njih ni uspelo dobiti vsega tistega, kar so poprej na skupnih površinah, menili so tudi, da je bila njihova obveznost (v tlaki) večja, kakor je bila nato preračunana vrednost dodelje- nih zemljišč. Ponekod so ugotavljali, da so nekdanji zemljiški gospodje pridobili tudi taka zemljišča, na katerih do tedaj niso pridobivali lesa ali pasli svoje živine, kmetje, ki so na omenjenih zemljiščih redno pasli, pa niso dobili nič. V ponujeno zamenjavo vaške zemlje kmetje velikokrat niso privolili, saj so imeli s tem slabe izkušnje. Nekdanji beltinski podložniki so namreč trdili, da jim je že sama regulacija vzela dovolj zemljišč, gospostvo je v 1336 Granda, Gospodarske razmere pri Slovencih, str. 322. 1337 Gozdar Franc Perko je leta 2013 izdal knjigo Gozd in gozdarstvo v Bleiweisovih novicah, ki povzema vse članke, objavljene v Novicah, ki so se tako ali drugače dotaknili dogajanja v gozdovih. 1338 Cvirn, Naj se vrne cenzura, str. 29. 1339 Gabršček, Goriški Slovenci I, str. 34. 1340 Peternel, Cillier Wochenblatt, str. 78, 79. 1341 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 414, 440. času regulacije precej spreminjalo za odstop predvidene parcele in jih končno potisnilo na nerodovitna in zapuščena zemljišča. V »nova« zemljišča so morali vložiti veliko denarja in svojega dela, da so travnike izboljšali s kanalizacijo in gnojenjem, z novimi prerazporeditvami in združevanjem zemljišč pa bi ponovno do- bili zamočvirjene, preoddaljene in nerodovitne pašnike, s čimer bi bili ponovno osiromašeni za svoj vložek in trud. 1342 V okolici kostanjeviške cisterce so si nekateri kmetje prila- ščali nekdanje samostanske pašnike, imenovane krakovski trav- niki, ki so bili tedaj državna last, ob čemer se je izkazalo, da je bila država slab skrbnik dominikalne posesti. 1343 Drugod se je dogajalo, da so se kmetje gozdov otepali, češ da bodo zaradi njih imeli le višje davke, dohodkov pa nobenih. Po pripovedovanju nekaterih naj bi se to dogajalo npr. v Jurščah, kasneje pa so se za tako odločitev kesali in vlagali tožbo za tožbo, da bi gozdove kljub temu dobili. 1344 V Trnovskem in Idrijskem gozdu so smeli kmetje do leta 1848 brezplačno pasti 9000 ovac in 600 glav go- vedi, ob regulaciji pa so kot odškodnino dobili del gozda, ki je bil mnogo manj vreden kot služnosti. Kljub temu so bili kmetje iz Otlice na Gori z odškodnino za- dovoljni, Dolanarji pa so se pritožili. Gozdno ministrstvo je uka- zalo ponovno cenitev letnega donosa odstopljenega kompleksa, ki sta jo izvedla gozdna strokovnjaka Ouschan in Feber. Čeprav se je ob cenitvi leta 1880 pokazala razlika 17.000 goldinarjev, ki naj bi pripadli kmetom, je gozdni erar odklonil odstop dodatnih zemljišč, pripravljen pa jim je bil dati drugačne koncesije. Po več- kratnih prošnjah je c. k. namestništvo v Trstu v imenu ministrstva kmetom dovolilo pašo 120 glav govedi v Trnovskem gozdu in pri- dobivanje stavbnega lesa po tretjinski ceni. 1345 Na skrajnem vzhodu slovenskega ozemlja so se kmetje beltinškega gospostva leta 1864 pritožili na sedemčlansko pri- zivno sodišče, saj se je spor, katerega ena glavnih točk je bilo 1342 Források a Muravidék történetéhez, 2, str. 55—58. 1343 Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49, str. 209. 1344 Perko, Zapisano v branikah, str. 41. 1345 Čibej, Zbrani spisi, str. 98. 360 361 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC tudi lastništvo služnostnih površin, vlekel že vrsto let. Kmetje štirinajstih vasi so gozdne pašnike, imenovane gaji, šteli za svoje, medtem ko je pristojno sodišče razsodilo, da so last bivšega go- spostva. Ob regulaciji jim je lastnik gospostva oz. veleposestva nameraval odstopiti le drevje. Pritožba ni bila uspešna, saj je tudi najvišji sodni zbor potrdil prejšnjo sodbo. 1346 Leta 1863 je bilo na Salzburškem od 70.000 oralov gozdov 40.000 spornih, ker sta se za lastništvo tožila erar in domače ob- čine. Podobno je bilo na Tirolskem, kjer je bilo od leta 1847 v sodnih procesih zaradi lastništva zemljišč 203.000 ha gozdov, tožila pa sta se država in zasebni sektor. Primera dobro prika- zujeta kaotično stanje, v katerem se je znašla država na kmetij- skem področju v drugi polovici 19. stoletja. 1347 V notranjeavstrijskih deželah je bil večji del služnosti urav- nan dvajset let po uveljavitvi zakona, torej v sedemdesetih letih 19. stoletja. Kljub temu je bilo leta 1878 na Kranjskem s servituti obremenjenih še okoli 18 % gozdnih površin (t.j. okoli 73.000 ha od približno 400.000 ha površin), na Primorskem celo 37 % (okoli 66.000 ha). 1348 Na Koroškem so se številke s servituti obremenje- nih zemljišč leta 1895 gibale okoli 170.000 ha od okoli 1.000.000 ha zemljišč. 1349 Na Goriškem se je ohranilo največ skupnih ze- mljišč. Čeprav je bilo med letoma 1861 in 1910 razdeljenih okoli 30.000 hektarov gozdnih površin, pašnikov in neobdelanih ze- mljišč, so nerazdeljeni ostali planinski pašniki, njihov ostanek pa so današnje pašne skupnosti, 1350 ki s temi zemljišči še danes go- spodarijo. Služnostne pravice do lesa in paše so se v kmetijstvu ohranile kot relikt fevdalnega sistema, v splošnem pa je imelo leta 1902 še 20 % vseh kmečkih gospodarstev pravico do paše, 10,09 % pa do izrabe gozda. Na Koroškem jih je bilo malo, nekoliko več na Štajerskem, največ pa na Kranjskem. 1351 Država se je z regulacijo 1346 Források a Muravidék történetéhez, 2, str. 55, 56. 1347 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 52. 1348 Perko, Zapisano v branikah, str. 40. 1349 Granda, Kratek prerez, str. 70. 1350 Marušič, Spor zaradi delitve zemljišč v Doberdobu, str. 454. 1351 Maček, Uvajanje dosežkov agrarno-tehničnega prevrata, str. 24. servitutov spopadala še dolga leta, saj so zavirali razvoj kmetijstva in slabili njeno ekonomsko moč. Napetosti v zvezi z regulacijo so prispevale tudi k ostalemu dogajanju v takratni družbi, npr. odklonitvi dovoljenja za tabor v Lescah leta 1871, zaradi regulacije servitutov pa so se pretepali v okolici Idrije leta 1873, Knežaka in verjetno še kje. 1352 Pretep v Knežaku je verjetno razumeti v sklopu dogajanja na Mašunu, ko so kmetje sedmih pivških vasi (Koritnica, Knežak, Bač, Bistrica, Trnovo, Vrbovo in Spodnji Zemon) nasilno pregnali gradbene delavce, ki so na posestvu Snežnik v lasti saškega kneza Jurija Schönburga Waldenburga postavljali gozdarsko postojanko. Po- ložaj postojanke na sedlu bi omogočal lažji nadzor dogajanja v gozdovih na pivški strani snežniškega pogorja, kjer so kmetje neovirano in ne glede na razrešene služnosti še naprej gozdarili po svoje. Ti so na gradnjo gledali kot na omejevanje svoje pravice in so iz naslova dodatne rabe zemljišč mimo vedenja graščine želeli na ministrstvu izposlovati višjo odškodnino. 120 moških iz vasi Bač, Knežak in Koritnica je 24. avgusta 1874 nagnalo ma- šunske gradbene delavce, dvema med njimi in žandarju pa se je uspelo skriti in so rušenje opazovali iz varne razdalje. Lastnik posestva Jurij Schönburg Waldenburg je kmete prijavil policiji, v razsodbi pa so vse sodelujoče kmete obsodili na zaporne kazni, povrnitev stroškov za prizadejano škodo, vas Knežak je dobila kazensko namestitev in imela še dalj časa težave, saj niso mogli najti nekaznovanega člana svoje občine, ki bi lahko občinske in- terese zastopal zunaj domače občine. 1353 Tudi v Bohinju na območju rovtov Voje in Vogar gozdnih servitutov do leta 1870 še niso uravnali. Do njih so bile upra- vičene vasi Studor in Stara Fužina ter Kranjska industrijska družba kot naslednica Zoisovih obratov v Bohinju. Kranjska in- dustrijska družba si je pri okrajni komisiji za ureditev zemljiških bremen izposlovala pravico do nadzorovanja gozdov Voje in Vo- 1352 Granda, Kratek prerez, str. 70. 1353 Schollmayer-Lichtenberg, Snežnik in schönburški vladarji, str. 44; glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 149 in Stariha, Politične razmere na Slovenskem, str. 163. 362 363 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC gar z lastnim osebjem, čemur so se vaščani iz Studorja in Stare Fužine uprli. Tudi ob navzočnosti okrajnega glavarja gozdarjev Kranjske kmetijske družbe niso pustili v gozd. Deželno sodišče je to ocenilo kot upor proti državni oblasti in 62 obtožencem izreklo zaporne kazni tudi prek dveh let. 1354 Ponekod so se kmetje in lastniki služnostnih zemljišč prito- ževali zaradi počasnosti postopkov, drugod so nekateri naspro- tovali odkupu in razrešitvi služnosti. Zapisnik, sestavljen dne 12. avgusta 1894 v občinski pisarni na Bledu, ki so ga podpisali vsi navzoči, priča o močnem nasprotovanju in zaskrbljenosti služnostnih upravičencev ob načrtovanem odkupu servitutov: »Vsled tukajšnjega povabila zglase se posestniki iz Sela in ko se jim prebere ukaz c. kr. Okrajnega glavarstva v Radoljci z dne 9. julija t. l. št. 1102 o predmetu sledeče izjavijo: Mi smo zoper vsaki odkup pravic, ker bi bilo nam posestnikom to silno v kvar – in sicer zato, ker mi naše črede ne moremo potem v pašo goniti ker so te skupne parcele na vse strani rastresene – in tudi živina se ne more pri paši razprostirati če pa mi nimamo proste paše, pogine nam vsa živina ker imamo prevroče hleve, in nam je potreba da je živina na prostem. To lahko pregleda tudi živinozdravnik, saj je resnično temu tako. – Naša želja je torej ta da ostane vse pri starem, ker naša živina bi nasprotno silno trpela.« 1355 1354 Žontar, M., Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja, str. 65. 1355 SI ARS, AS 33, 10-6, 1894, št. 11279. Tudi tam, ker je regulacija po eni strani skušala zemljiško- posestne razmere urediti, a je po drugi strani nekaterim priza- dejala škodo, so se nekateri postopki vlekli dolga leta. Kmetje sami so ugotavljali škodljive posledice nekaterih dejanj: »Gla- som priložene razsodbe c. kr. Deželne komisije za odkup in odvezo zemljiških bremen z dne 10. oktobra 1861. leta štev. 2408/1861 posedujemo posestniki iz Studenca (Brunndorf) iz Staj in iz Kota skupne pašne pravice na dotičnih v priloženih izkazih pod C in D navedenih gozdih to je po nekdajnih gmajn- ških partih in po borštih. Paša izvršuje se medsebojno tako da sme vsak opravičen posestnik čez vse dotične parcele počrez pasti. Ker so pa posestniki iz Staj in iz Kota preveč čez deleže drugih posestnikov pasli in ker več živine na pašo gonijo, kot imajo pravico, zahtevali so posestniki iz Studenca, da bi se med- sebojne pašne pravice po tujih gozdih prepovedale in odpravile, osobito ker se v gozdih po paši velika škoda dela, tako da živina vso podrast zatre. Vsled tega sklenil je občinski odbor občine Studenec pri svoji zadnji seji dne 10. julija t. l. da se naj medsebojna paša po gmajnških delih in po borštih vstavi in za vedno odpravi. Na podlagi dotičnega z veliko večino glasov storjenega sklepa pod B prosi toraj podpisano županstvo odgovorno z dru- gimi vdeleženimi posestniki. Veleslavna c. kr. deželna vlada blagovoli potrebno ukreniti, da se ravno navedene naše medsebojne pašne pravice za vedno odpravijo in ako drugače ni mogoče tudi odkupijo. Županstvo v Studencu dne 20. julija 1898.« 1356 Podobno sta pravico paše v svojih gozdovih zaradi škode želela leta 1898 od svojih sovaščanov odkupiti Matija Rajer in Janez Jančar: »France Rebol iz Razrtega št. 3, Janez Borse od tam št. 1, Jože Škedelj od tam št. 2, Andrej Grabner od tam št. 7, Ja- nez Hočevar od tam št. 8 in Janez Zrimšek od tam št. 11 pasejo od nekdaj neprepirno in neizpodbijano po naših gojzdih, ležečih 1356 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, 10920. Podpis snežniškega upravitelja Henrika Schollmayerja – Lichtenberga, ki je bil kot nadgozdar najprej nastanjen na Mašunu, kjer se je soočal s posledicami razreševanja servitutov na Snežniku. (AS 788, šk. 312) 364 365 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC v kat. občini Gradišče, namreč po mojih Rajer-ja Matije iz Raz- drtega št. 6 in Janez-a Jančar-ja od tam št. 4 gojzdih, med tem ko sva midva vže davno opustila pašo po gojzdih. Midva želiva te njih pašne pravice v svrho, da se dvigne kultura najinih gojzdov odkupiti.« 1357 Za nekatere kmete je bila odprava služnosti neustrezna, ker je zavirala njihove potrebe po širjenju kmečke proizvodnje. Leta 1894 so se pritožili prebivalci Velikega Črnela. Ko je bila njihova pašna služnost regulirana z odstopom zemljišča, na katerem so smeli po dogovoru dopoldne in popoldne pasti po- ljubno število živali od sv. Jurija do Male gospe (8. september), so ugotovili, da jim velikost zemljišča ne zadošča za njihove »go- spodarske interese«. Zemljišče je bilo malo, veliko 7 oralov 1381 kvadratnih klafter, ležalo je v ozki dolini, zaradi tega je bilo pre- cej neuporabno, saj je živina kljub skrbnemu nadzoru pastirja redno zahajala v bližnji gozd, ki pa ni bil njihov, in delala škodo. Da bi prehajanje živali v gozd preprečili, bi morala vsaka žival imeti lastnega pastirja. 1358 Lastniki živine so se s pašo dnevno izpostavljali nevarnosti, da bodo zaradi tega kaznovani. Zato so se spraševali, zakaj morajo živino vsak dan odvračati od paše v gozdu in kje je v takem primeru interes države po dvigu kmečke proizvodnje, za katero se deklarativno tako zavzema. Nerazu- mljiva jim je bila presoja strokovnjakov, ki so izračunali, da mala parcela izpolnjuje zahteve po bližini doma, donosu, legi in kul- turi ter je obenem dovolj velika za pašo 63 glav normalne živine v lasti 13 kmečkih posestnikov. 1359 Mnogo predlaganih rešitev se je iz rok reševanja na de- želni ravni selilo na Dunaj, saj so bile neustrezno rešene ali pa jih okrajne komisije niso znale rešiti. Ko so kmetom iz Malega Korena za pravico do lesa odstopili gozdno parcelo št. 1589/1 v katastrski občini Veliko Globoko, je problem postala služno- stna pot kmetov iz Laz v žužemberškem okrožju. Ti so imeli 1357 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, 10941. 1358 »… Da müβte man für jedes Stück Vieh einen besonderen Hirte aufnahmen …« 1359 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, 11001/1898. pravico do prehoda ljudi in živine do vodnih zajetij, v katerih so jo »nepojmljivo dolgo« 1360 za domače potrebe do takrat za- jemali v dveh izvirih čušperškega gospostva. Ker kmetje iz Laz zapisanemu dogovoru okrajnega glavarstva in nekaterih kmetov iz Malega Korena niso zaupali, saj so v nekaterih zapisanih be- sedah prepoznali »drzne in gnusne laži«, 1361 je kranjska deželna komisija prosila za pomoč, ker se sama ni znala odločiti, kaj je »prava pravica«. 1362 Čeprav se je glavni del regulacije oz. odkupa služnosti kon- čal do leta 1880, so nekateri imeli pašniško pravico in planšarji pravico do lesa še v letih, ko je gozdove na Gorenjskem skušal kupiti Kranjski verski sklad. Ta se je o nakupu gozdne posesti začel s Kranjsko industrijsko družbo pogajati leta 1889. 1363 Tudi pravica rože konec 19. stoletja še ni bila v celoti niti pozabljena niti odpravljena oz. regulirana, pa tudi vse dileme glede regula- cije še niso bile popolnoma razjasnjene. Ko so strokovnjaki leta 1884 za ministrstvo za kmetijstvo pripravili anketo o stanju v kmetijstvu in vzrokih za njegovo nazadovanje, je Luka Svetec menil, da bi kmetiji morale pripasti vse tiste pritikline in pravice, ki so bile pri kmetiji vpisane v zemljiško knjigo in brez katerih kmetija ne more obstati. T o so bile med drugim tudi »pravica do paše, potrebnega stavbnenega lesa, drv, stelje itd.« 1364 Kmetje iz Poljan v okraju Kamnik so smeli še leta 1892 iz gozda, imenovanega Savinjski vrh v katastrski občini Tirosek, katerega lastnik je bilo nekdanje gospostvo Gornji Grad, po- sekati smreke in bukve v vrednosti 25 goldinarjev. Ob tem so se pritoževali, da njihovi primeri regulacije služnosti še niso končani. 1365 Na nekaterih zemljiščih, ki jih je nekdanje gornje- grajsko gospostvo imelo na Solčavskem, pa so tudi po regulaciji servituti okoliških kmetov ostali, saj so kmetje na njih še naprej 1360 »seit undenklichen Zeiten«. 1361 »die freche und abscheuliche Lüge«. 1362 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, 6300/1898. 1363 Rajšp, Verski skladi na področju Slovenije in gozdovi na Gorenjskem, str. 110. 1364 Poročilo o kmetijski ênketi, str. 12. 1365 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1895, leto 1892, št. 13809. 366 367 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC smeli pasti živino: kmetije v Citriji in za Riglom so dalje pasle na planini Grohot, kmet Pastirek (in Ložekar) na planini Okrešelj, Stahalco pa je užival kmet Knez, vendar s pogojem, da je še do prve svetovne vojne v pašo jemal farovške vole. 1366 Nekateri kmetje iz radovljiškega okraja so se še leta 1894 pritoževali, da njihove služnosti še niso uravnane in odkupljene, zato na pašnih služnostnih zemljiščih, ki pripadajo več kori- stnikom, ni mogoče gospodariti: »Te pašne pravice pripadajoče posestnikom na tujih zemljiščih, so lastnikom obremenjenih parcel v veliko škodo, tako, da se sme trditi da bi ta zemljišča do- našale še enkrat toliko, ako bi bila ista prosta teh pašnih pravic; kajti dotične njive se sedaj v jeseni ne smejo obsejati; travniki, kteri so bolj mokri ali pa močvirnati, se tako pohodijo, da drugo leto komaj kaj more rasti; vrh tega pa še mnogi opravičenci še pred določenim časom začenjajo goniti živino na ta zemljišča, iz kterih činov nastajajo le prepiri in sovraštvo mej sosedi.« 1367 Ponekod so se spori zaradi služnosti zavlekli krepko v 20. stoletje. Na Jožefovem hribu nad Celjem, kjer so na travniški površini v lasti mestnega sveta pred cerkvijo želeli povečati be- neficiatno hišo, so imeli lazaristi pravico paše dveh krav. Po dol- gih letih pravdanja jim je leta 1902 najvišje sodišče na Dunaju pravico tudi priznalo. 1368 Leta 1935 pa so lazaristi z mestnim svetom podpisali pogodbo, s katero so se odpovedali služnostni paši in v zameno dobili del zemljišča pred cerkvijo, ki je že pred tem služilo cerkvenim namenom, ter s tem omogočili pozidavo Jožefovega hriba. 1369 Po posameznih deželah so se z odkupom in regulacijo spo- padali na različne načine. Na Spodnjeavstrijskem so bile sko- raj vse služnosti popolnoma odpravljene. V sudetskih deželah (Sudetenländern) je bilo več odstopov zemljišč kakor regulacije, ponekod pa se je bilo treba soočiti s katero od zelo starih služno- sti. Na Kranjskem je bilo od 108.893 različnih pravic 99.048 od- 1366 Vider, Zapiski o Solčavi, str. 11. 1367 SI ARS, AS 33, 10-6, 1894, št. 11279. 1368 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, str. 29. 1369 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, str. 357. pravljenih in le 9845 (9 %) reguliranih. Večina je bila odkupljena z odstopom zemljišč (59.910 pravic ali 60 %). Na Koroškem je bila večina gozdnih servitutov odpravljena z odstopom zemljišč, medtem ko so velik del pašnih služnosti regulirali. Prav naspro- tno pa so na Tirolskem le eno tretjino služnosti odpravili in dve tretjini regulirali. V Galiciji je bilo do konca decembra 1893 za obravnavo v postopkih odprave in regulacije prijavljenih 30.625 služnostnih pravic, od katerih so jih dokončno odpravili 30.571. Služnostni upravičenci so za odškodnino dobili v denarju 1.217.166 goldinarjev in 278.374 oralov zemljišč. Od tega je bilo 162.368 oralov gozdov, 116.000 oralov pa je bilo pašnikov, trav- nikov in njiv. Na Štajerskem je bilo za odpravo oz. regulacijo pri- javljenih 3158 služnostnih pravic, ki so obremenjevale 504.045 oralov gozdov in 134.582 oralov pašnikov, skupaj 638.627 oralov ali 367.500 ha zemljišč. 1370 Način razrešitve služnosti (stanje v devetdesetih letih 19. stoletja): 1371 Pravica do lesa Pašna pravica Pravica do nastilja Pravica izkoriščanja gozdnih tal Pravica pridobivanja gozdnih produktov Obravna- vanih pravic 18.491 16.339 8.788 4.056 15 Od tega odkuplje- nih z zemljiščem 5.843 6.270 4.351 317 lesom 275 91 232 15 denarjem 3.450 2.029 559 513 5 skupaj 9.568 8.390 5.142 845 5 Regulira- nih s sodbo 1.289 1.312 440 166 poravnavo 6.684 5.614 2.737 2.840 5 skupaj 7.973 6.926 3.177 3.006 5 Nepriznane pravice 950 1.023 469 199 5 1370 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 131, 132. 1371 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 132. Podatki v tabeli niso popolni, ker jih (po besedah avtorja) za Gornjo Avstrijo in Primorje ni bilo najti. 368 369 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC Dolgotrajnost postopkov je pripomogla k temu, da je leta 1895 stanje odvezanih gozdnih zemljišč v državi kazalo sledečo podobo (površina v ha): 1372 Dežela Skupna površina Obremenjeno s služnostmi V % Državni gozdovi Privatni gozdovi Skupaj Spodnja Avstrija 681.495 23 4.024 4.047 0,6 Zgornja Avstrija 407.758 57.309 26.829 84.138 20.6 Salzburg 231.889 115.826 27.805 143.631 61,9 Tirolska in Predarlsko 1.109.131 103.356 221.198 324.554 20,9 Štajerska 1.075.141 52.105 59.294 111.399 10,3 Koroška 456.871 20.532 148.887 169.419 37,1 Kranjska 442.309 2.964 45.512 48.476 10,9 Primorska 233.713 3.152 287 3.439 1,5 Dalmacija 381.790 2.880 31.596 34.476 9,0 Češka 1.507.325 - 26.315 26.315 1,8 Moravska 609.993 - 22.023 22.023 3,6 Šlezija 174.110 - 5.755 5.755 3,3 Galicija 2.019.700 135.337 326.636 461.973 24,8 Bukovina 451.195 - - - Skupaj 9.782.420 493.484 946.161 1.439.645 14,7 Ob razreševanju služnosti so nekateri v postopkih, verjetno večinoma nehote, zagrešili tudi nove napake, ki so se pokazale šele po dolgih letih. Med odmevnejšimi je bil primer zakonskega para Čuš, ki se je zapletel prav zaradi regulacije servitutov. Ko sta 16. januarja 1894 Blaž in Veronika Čuš iz Klaponcev (danes Hlaponci) s predajno pogodbo od svojih prednikov Johanna in Marije Čuš v lastništvo prevzela parcelo št. 1512 v katastrski občini Mostje 1373 in lastništvo vpisala v zemljiško knjigo, si niti predstavljala nista, da bosta zaradi nje imela težave. Leta 1897 jima je okrajno sodišče 1372 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 130. 1373 Brückldorf, SI ARS, AS 177, k. o. Mostje M 37. na Ptuju sporočilo, da je deželna komisija za razrešitev zemljiških bremen in regulacijo pri deželnem namestništvu ugotovila, da sta to zemljišče od prednikov prevzela neupravičeno, saj ni bilo njihovo. Parcelo so jima odvzeli in jo namenili kot odškodnino za skupno pašno zemljišče kajžarjem iz Dornave. S posledicami ukrepa se je ukvarjalo okrajno sodišče na Ptuju. Ko so kajžarji že- leli koristiti »svoje« zemljišče, sta se zakonca Čuš v ugovoru na odločbo sklicevala na to, da administrativni postopki še niso kon- čani in zanju še niso pravno obvezujoči, zadeva pa je romala naprej na vse možne apelacijske instance. Glede na dve enaki razsodbi, ki sta ugotavljali ničnost pritožb, je bila parcela zakoncema kljub vsemu trudu po kratkem postopku odvzeta, ne glede na to, da je zbor upravnega sodišča njuno težavo vzel v poseben pretres. Pri tem so priznali tudi procesno napako, saj jima sodba namestništva ni bila vročena. V javno objavljeni interpelaciji je bilo navedeno, da je bilo za postopke regulacije na Štajerskem značilno, da se je stranka v postopku morala obrniti na višjo instanco, če je želela, da se v postopku upošteva še njeno mnenje oz. njena »pravica«. V konkretnem primeru zakoncev Čuš je bila njuna tožba vrnjena v ponovno presojo, za »grešnega kozla« pa so ožigosali deželno namestništvo v Gradcu, zato so na ramena namestništva prevalili vse stroške postopkov in ponovne razsodbe. Višje deželno sodišče v Gradcu je potrdilo sodbo mariborskega okrožnega sodišča ter spomnilo, da sodišče pri odločitvi ni prepoznalo konflikta z nad- rejenim zakonom o nedotakljivosti lastnine. Ob naštevanju vseh procesnih napak, ki so bile storjene v dolgem sodnem postopku, je interpelacija omenila še, da je bilo vse skupaj za zakonca Čuš, ki sta zaupala v delovanje pravne države in verodostojnost nje- nih postopkov in evidenc, še toliko težje, ker sta Slovenca in sta v postopkih uporabljala slovenski jezik, odločujoči uradniki pa so slovenščino slabo razumeli. Zato so jima lahko le slabo obrazložili pravice glede lastništva, ki jih imata po določilih državljanskega zakonika, in so uničili njuno vero in zaupanje v pravni red. Ob tem sta morala nositi vse stroške procesa, ki so z leti »kolosalno« narasli. Njun zastopnik dr. Anton Brumen s Ptuja se je zavedal, da 370 371 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC ob nerazumevanju sodniških uslužbencev, ki so vso kalvarijo za- konskega para Čuš povzročili, še tako pazljivo vodenje procesa z uporabo vseh ustreznih pravnih sredstev Čuševima ne bo moglo pomagati v iskanju pravice. Prislužil si je celo 400 goldinarjev ka- zni, ker si je dovolil kritizirati sodniške odločitve, čeprav je izrek kritike razumel kot svojo dolžnost. Kazen je bilo zato razumeti tudi kot ukrep za discipliniranje štajerske advokatske zbornice in odvetnika Brumna. Ker se je zagovornik oškodovancev strokovno posvetil problemu, sodba pa je bila izrečena »tako protizakonito in strahotno«, je bil odvetnik po odločitvi višjega sodišča dolga in kazni oproščen. Vzrok in način tovrstnega izrekanja kazni naj bi (v zadnjem času) postal obžalovanja vreden tipičen primer, ki ne temelji na zakonskih predpisih, temveč veliko bolj na osebni ne- naklonjenosti. K težavam je torej prispevala tudi narodnost Blaža in Veronike Čuš, na svojo nesrečo pa sta imela tudi slovenskega zagovornika. 1374 Zaradi razvpitosti je o procesu poročalo štajersko časopisje, 1375 s čimer je zadeva dobila celo medijsko odmevnost. Ker pa Čuševa nista več zaupala štajerski komisiji za regulacijo služnosti, da bo zadevo ustrezno rešila, sta predlagala, da se njuna zadeva predodeli v reševanje komisiji na Kranjskem. 1376 Posestniki po odpravi gozdnih servitutov dejansko niso za- čeli takoj urejati in ustrezno izkoriščati gozdov. Najpogosteje je k temu prispevalo pomanjkanje denarja. Odkup servitutov in urav- nava zemljiških davkov sta popolnoma spremenila strukturo la- stništva zemljišč, ki so bila do tedaj njihov osnovni vir dohodkov. Po drugi strani pa so bili kmetje zaradi plačilne nesposobnosti mnogokrat prisiljeni iskati posojila, kar pa je bilo na področju s slabo razvitimi denarnimi ustanovami težko. V stiski so se zato zatekali k posojilodajalcem »na črno«, ki so za posojeni denar zahtevali oderuške obresti. 1377 Za plačevanje kreditov so bili prisi- 1374 SI ARS, AS 185, Splošni spisi II, (Fasz. 353, sign. 10/1 Stmk., Spez. Veroz. S. 361), leto 1904, št. 27419. 1375 Südsteirische Presse, št. 97. Maribor, sreda, 3. december 1902, str. 1—2. 1376 SI ARS, AS 185, Splošni spisi II (Fasz. 353, sign. 10/1 Stmk., Spez. Veroz. S. 361), leto 1905, št. 36580-905. 1377 Pančur, Oderuštvo na Slovenskem, str. 41. ljeni izsekavati kot odškodnino dobljeni gozd. 1378 S svojim lesom so na trgu postali močni konkurenti velikim posestnikom. Velika ponudba lesa je na trgu povzročila močno pocenitev, zato so mo- rali veleposestniki izkoriščanje svojih gozdov omejiti, kolikor je bilo mogoče. 1379 Kljub odstopu zemljišč so nekdanji fevdalci obdržali ve- činski delež kmetijskih zemljiških površin. Turjačanom je npr. po odkupu ostala še okoli petina prvotne gozdne posesti, v letu 1886 je bilo to okoli 2.900 ha. 1380 Lastniki velikih zemljiških posesti so se morali spopasti še s problemom rovtov, ki so jih skozi daljši čas z dovoljenji ali brez njih v gozdovih naredili kmetje. S tistimi, ki so bili izkrčeni brez privoljenja nekdanjega zemljiškega gospoda, običajno ni bilo po- sebnih težav, za nekatere pa so kmetje imeli kupoprodajne po- godbe in izvlečke iz zemljiških knjig, s katerimi so dokazovali svoje lastništvo. Ker so novi veleposestniki želeli zaokrožiti svoja zemljišča in preprečiti vstop v gozdove kmečkemu prebivalstvu, je bilo potrebnega veliko truda, da jim je uspelo rovte z odkupi spet vključiti v ostalo posestvo. 1381 Marsikje pa se je z željo po za- okrožitvi gozdne posesti križala tudi želja po čim večjem lastnem lovu, ki je bila glavni motiv von Borna, lastnika nekdanjega trži- škega zemljiškega gospostva, da je od kmetov odkupoval pašne planine, obdane z visokim gozdom, v k. o. Sv. Katarina. 1382 Razmere so za kmete postajale vse slabše. Zaradi nezmo- žnosti pokrivanja življenjskih stroškov in ob tem še odplače- vanja obveznosti regulacije služnosti so bili prisiljeni najemati vedno več kreditov, ki jih niso mogli več odplačevati. V začetku 20. stoletja so zato na Štajerskem obresti od kmečkih dolgov znašale petkrat več kot ves zemljiški davek. 1383 Služnosti so po letu 1853, ko je bil sprejet zakon o regulaciji 1378 Pančur, Oderuštvo na Slovenskem, str. 44. 1379 Perko, Zapisano v branikah, str. 127. 1380 Kočar, Knafelc, Svet med Mačkovcem, Mokrcem in Iško, str. 136. 1381 Schollmayer-Lichtenberg, Snežnik in schönburški vladarji, str. 63—67. 1382 SI ARS, AS 33, fasc. 10/11, 1861—1918, mapa 2, 7199/1892 Medvode-Rob, z. z. 5668. 1383 Toš, Franc Robič, str. 45. 372 373 TEŽAVE OB ODPRAVI SLUŽNOSTNIH PRAVIC in odkupu služnosti, urejali še večkrat. Leta 1883 so bili sprejeti trije zakoni, ki so urejali zložbe, razdelitve in enklave v gozdo- vih. Kljub temu so še leta 1908, ko je zasedal XXII. avstrijski gozdarski kongres, udeleženci ugotavljali, da na področju ser- vitutnih pravic s pravnega vidika še vedno niso dosegli posebej velikega premika, predvsem pa jih je vznemirjalo dejstvo, da so kmetje na večini področij, kjer so bile služnosti že regulirane in odkupljene, še vedno posegali v graščinski oz. posestniški la- stniški gozd. 1384 Tudi zato je bil leta 1909 sprejet zakon o varstvu planin. 1385 Ker je »Einforstungen« (»vgozdenje«) tudi po izpe- ljavi reform ostalo velik problem, so dežele, 1907. leta Spodnja Avstrija, 1909. Štajerska in Tirolska, 1910. Koroška in 1917. Salzburg, sprejele dopolnitve k obstoječi zakonodaji (Ergän- zungsregulierung, Ablösung und Sicherung der Nutzungsre- chte an Holz-, Weide- und Forstprodukten). 1386 Kranjska je nov deželni zakon o ureditvi in odkupu služnostnih pravic sprejela leta 1911 1387 in istega leta so bile služnostne pravice priznane kot realne pravice. 1388 1384 Jugoviz, Wald und Weide in den Alpen, str. 53. 1385 Zupan, Srenje, str. 186-187. 1386 Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1413. 1387 Maček, Na zemlji domači, str. 282. Za Koroško Maček navaja leto 1908. 1388 Zupan, Srenje, str. 186—187. 374 375 ZAKLJUČEK ZAKLJUČEK 376 377 ZAKLJUČEK Drugače kot odprava nevoljništva, ki je bila kmetom naklo- njena, sta bila odkup in regulacija služnostnih pravic v habsbur- ški monarhiji kmetom veliko manj prijazna. 1389 Medtem ko je zemljiška odveza posegla bolj v etično in socialno sfero življenja, sta odkup in uravnava služnosti bistveno bolj spremenila eko- nomske temelje celotne družbe. Da je regulacija servitutov za kmečki stan veliko bolj pomembna kot sama odprava fevdalnih vezi, ki so v svoji, »v današnjih očeh najbolj trdi obliki že zdavnaj izzvenele«, je pri preučevanju servitutov in pripravi elaborata oz. poročila že v letih 1849 do 1851 spoznala tudi istrska komi- sija, ki je pripravljala elaborat o stanju servitutov na njihovem območju. 1390 Za kmete so gozdni servituti, s katerimi so si zagotavljali les za kurjavo in gradnjo ter obnovo stanovanjskih hiš in gospo- darskih poslopij, predstavljali surovino, brez katere njihovo pre- živetje ni bilo možno. 1391 Nič manj pa niso bile pomembne pašne služnosti, ki so prevladovale predvsem v visokogorskem svetu in so marsikje predstavljale temelj kmečkega gospodarstva. Dokaj pogosta je bila tudi pravica do stelje, ki pa bi jo glede na mate- rial za nastilj lahko uvrščali tako med gozdne kakor med pašne služnosti. Kmetje so namreč za nastilj najpogosteje grabili listje ali igličevje v gozdu, če tega ni bilo dovolj na razpolago, pa so za nastilj želi grobo travo ali šaš različnih vrst, v Beli krajini pa pra- prot. Glede na geografske danosti, od katerih so bili odvisni npr. podnebje, kakovost zemljišč itd., so se ponekod razvile posebne služnostne pravice. Mednje lahko štejemo pravico Blejk do pra- nja perila v toplem vodnem izviru, pravico košnje na zemljiščih, ki jih je od časa do časa poplavila voda presihajočega jezera, s čimer se je velikost služnostnega zemljišča od sezone do sezone spreminjala, zasaditev drevesa na zemljišču nekoga drugega ipd. 1389 Rumpler, Urbanitsch, Die Habsburgermonarchie, str. 1413. 1390 AS 47, fasc. 402, mapa F . Istrien, 49/Pr-851: »… Da die Verhandlung von Servitutssachen oft von gröβerer Bedeutung und von weit wichtigeren Folgen sind, als die Vorhandlungen über das Entlastungsgeschäft …« 1391 Predvsem v avstrijskih deželah z alpskim podnebjem skorajda ni bilo gozdne parcele, ki bi bila popolnoma prosta vseh služnosti; glej Schiff, Die Regulierung und Ablosung, str. 129. Popolnoma enotne oblike servitutov niso obstajale, saj so se služnosti lahko zelo razlikovale med seboj. Če je imel kmet v določenem delu gozda enako pravico pripravljanja lesa za kur- javo kakor njegov sovaščan, je lahko eden od njiju za sabo po- bral tudi suhljad, drugi pa je moral suhe ostanke pustiti, saj je prišel tretji kmet, ki je smel suhe veje pobirati v celotnem gozdu ipd. Primerjava služnosti med seboj tako skoraj ni mogoča, zato tudi zbirnih evidenc ni. Obstaja le še možnost ugotavljanja za regulacijo porabljenih sredstev in števila rešenih zadev, za kar pa je na voljo premalo točnih podatkov, ki so zelo razdrobljeni po arhivskem gradivu, v samo sliko stanja servitutov pa njihovo navajanje ne bi prineslo nove podobe. Kot so bile različne zgodovinske podlage nastanka služno- stnih pravic in njihove oblike, so bili zelo različni tudi rezultati njihove odprave ali regulacije. 1392 Temelj razreševanja predsta- vlja cesarski patent o odkupu in uravnavi zemljiških dolžnosti iz leta 1853. Čeprav so bili za njegovo izpeljavo izdani dopolnilni zakoni in navodila, sta odprava in regulacija služnosti marsi- kje povzročili nered, obubožanje ali celo pripravili razmere za nastanek novih služnosti, če je bilo večjemu številu nekdanjih služnostnih upravičencev kot odkupnina odstopljeno zemlji- šče v skupno last. Take skupnosti niso bile zakonsko regulirane in urejene, pa tudi pri gospodarjenju na odstopljenih zemlji- ščih so bili novi sodružbeniki prepuščeni sami sebi. Gospo- darstvo na skupnih zemljiščih je še naprej ostajalo neurejeno, saj so bila zemljišča prepuščena samovoljnemu izkoriščanju posameznikov, 1393 zato so tudi v novi ureditvi pogosto vzplam- tevali medsebojni spori. Cena, po kateri so preračunavali vrednost posamezne slu- žnostne pravice, je bila izračunana iz zelo nizkega povprečja tržne vrednosti pridelkov, določenega za obdobje od 1836 do 1845. Povprečje je zato padlo pod raven petdesetletnega pov- 1392 Mischler, Ulbrich, Österreichisches Staatswörterbuch, Agrarverfassung D, Bd. I, G 65 ff, glej tudi Kačičnik Gabrič, O kmečkih dolgovih nekoliko drugače, str. 34—36. 1393 Sunčič, Komisije za agrarne operacije, 1. del, str. 5. 378 379 ZAKLJUČEK prečja cen, s čimer so upravičenci izgubili 70 % od vrednosti pred regulacijo na služnostnih zemljiščih pridobljenih natural- nih dobrin. Sandgruber meni, da je bil vzrok taki odločitvi dej- stvo, da je bila država sama največji pobiralec davkov od servi- tutnih upravičencev. 1394 Največ služnosti je bilo odkupljenih z odstopom zemljišč nekdanjim služnostnim upravičencem. V celotni državi je bilo tako odstopljenih 276.198 ha zemljišč, od katerih je bilo 213.000 ha gozdov in 63.000 ha drugih zemljišč, skupna višina denar- nih odškodnin pa je znašala 668.031 goldinarjev. 1395 Pomemben faktor pri odločanju o obliki odkupa so predstavljale potrebe kmetij, pa tudi geografske danosti, od katerih sta bila odvisna obdelava tal in dohodek od pridelave. Zato so se v nasprotju z drugimi deželami predvsem na Salzburškem v primerih ureja- nja pašnih servitutov veliko bolj kot za odkup odločali za regu- lacijo. 1396 Celoten postopek regulacije in odkupa servitutov je trajal zelo dolgo. Glavna dela v zvezi z odkupom in uravnavo zemlji- ških obveznosti so se vlekla tja do leta 1880, usmerjena pa so bila tako, da so koristila veleposestnikom, kmetom pa veliko manj. 1397 Predvsem manjšim kmetom in zlasti kajžarjem, ki so izgubili osnovni vir svoje kmečke pridelave, je izguba služno- sti predstavljala eksistenčni problem. Med kmečkim prebival- stvom se je oblikoval sloj bogatih kmetov, ki se je poleg kmetij- stva ukvarjal še z drugimi, največ trgovskimi in gostilničarskimi dejavnostmi, kar je še povečevalo njihovo premoženje in vpliv ter veljavo v družbi. Z dednim zakonom je bilo leta 1868 uve- deno načelo proste delitve kmetij, kar je vodilo k drobitvi in prodaji kmetijske posesti, zato je raslo tudi število ljudi, ki so predstavljali najnižji sloj prebivalstva; to so bili kajžarji, kočarji, dninarji, delavci na domu, gostači in viničarji, ki v glavnem niso bili lastniki zemlje. 1394 Sandgruber, Die Anfange der Konsumgesellschaft, str. 84. 1395 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 131. 1396 Schiff, Die Regulierung und Ablösung, str. 132. 1397 Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, str. 187. Po mnenju nekaterih avtorjev naj bi v Avstriji sredi 19. stoletja delež kmečkega proletariata dosegel tretjino celotnega prebivalstva. 1398 Kriza v kmetijstvu, ki so jo v petdesetih letih povzročile liberalnejša, tržno usmerjena gospodarska politika, povečane davčne obremenitve in kmetove denarne obveznosti, povezane z odškodnino za zemljiško odvezo, se je v šestdesetih letih še stopnjevala, podeželje pa je postalo s prenehanjem fu- žinarstva in propadanjem kmečke obrti, ki ni mogla tekmovati s cenejšimi industrijskimi izdelki, celo bolj odvisno od agrarne proizvodnje. Kmetijstvo se zaradi veljavne zemljiško gospo- ske odvisnosti kmetov ni posodabljalo ter z lastnimi močmi ni ustvarjalo kapitala. 1399 V kranjskem deželnem zboru so leta 1865 ugotavljali, da je tudi južna železnica prispevala k poslabšanju kmetovega položaja, in trdili, da so bili kmetje po gradnji žele- znice samo zaradi izgube zaslužka od prevozništva prikrajšani za okoli 2 milijona guldnov na leto. 1400 Propadanje kmetij je po- menilo proletarizacijo prebivalstva, saj so kmetje tudi zaradi po- sledic odprave fevdalizma in odkupa služnosti propadali in po- stajali baza za nabor delavcev v razvijajoči se industriji. Nekateri so skušali svoje družine na domačih posestih rešiti z zaslužkom, ki bi ga zaslužili v tujini. Zato je bilo med njimi veliko takih, ki so se odpravili v države zahodne Evrope ali celo Ameriko, kar pa je doma povzročalo hude socialne težave. Ob pregledovanju in preučevanju služnosti po avstrijski monarhiji se je še enkrat znova pokazalo, da so bile s slovenskim življem poseljene dežele v okviru avstrijske monarhije sprva na popolnoma enaki ravni in enaki stopnji kmetijskega razvoja ka- kor ostale dežele habsburške monarhije, dejstvo pa je, da neka- terih ponujenih priložnosti niso znale izkoristiti, zato so v drugi polovici 19. stoletja v razvoju zelo zaostale. 1401 Kot resnična se je pokazala tudi doslej le bežno omenjena domneva, da služnosti niso bile nujno vezane na fevdalni odnos 1398 Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 12. 1399 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 185. 1400 Vodopivec, Južna železnica in industrializacija, str. 66. 1401 Lazarević, Gospodarski vidiki delovanja Ivana Hribarja, str. 105, 106. 380 381 ZAKLJUČEK med zemljiškim gospodom in podložnikom. Med imetniki slu- žnostne pravice so bili namreč poleg domačih podložnikov tudi podložniki drugih zemljiških gosposk, svobodniki, ki niso bili podložni nobenemu zemljiškemu gospodu, ponekod pa je ob- stajala tudi služnostna pravica plemiča na kmečkem zemljišču. Zato je mogoče zaključiti, da odprava samih služnosti v osnovi ni imela močne povezave z odpravo fevdalnih vezi. Dejstvo je, da so postale služnosti zelo moteče za razvoj kmetijstva in po- sledično gospodarstva v državi, spori, ki so se razvili zaradi njih in njihovega koriščenja, pa so obremenjevali pravni sistem prek razumnih meja; odprava fevdalizma je le ustvarila pogoje, da je bilo mogoče servitute v opisanih oblikah tudi zakonsko odpra- viti. POVZETEK »TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO«: KMEČKE SLUŽNOSTI IN NJIHOVA ODPRAVA 382 383 POVZETEK Ob spremembah, ki so se leta 1848 kot posledica marčne revolucije zgodile na agrarnem področju, so odprava, odkup in regulacija služnosti tiste spremembe, ki so ekonomsko najbolj posegle v življenje večinskega dela prebivalstva, ki se je še ve- dno preživljalo z obdelovanjem zemlje in gospodarjenjem z ze- mljišči. Način izkoriščanja zemljišč s kmečkimi služnostmi se je oblikoval predvsem v vzhodnem germanskem prostoru, v večini avstrijskih dežel pa je prevladal do take mere, da je bilo leta 1848 težko najti zemljišče, ki ne bi bilo obremenjeno s katero od oblik služnosti. Pričujoča knjiga obravnava služnosti kot pomem- ben dejavnik kmetovanja v avstrijskih deželah s poudarkom na Kranjski, pa tudi kot sestavni del kmetijskega gospodarstva, kjer so služnosti predstavljale včasih težko nadomestljiv ekonomski vir. S tem so vplivale tudi na življenje kmečke družine in širše družbene skupnosti. Služnosti so bile kot pravna kategorija poznane že v rim- skem času. Prebivalci rimskega imperija so ločevali osebne slu- žnosti in služnosti, vezane na posest. Nekatere osebne služnosti so sčasoma izgubile praktični pomen, pašne, gozdne in podobne pravice večjih ali manjših skupin prebivalstva, naselbinskih enot ali drugačnih deležnikov pa so pravno obveljale kot zemljiške služnosti. Kot pravni problem jih je kot eden zgodnejših poiz- kušal v 16. stoletju razložiti Martin Pegius, doma iz Polhovega Gradca, ki je sicer večinoma živel v Salzburgu. V svojem spisu o služnostih, ki je med vsemi njegovimi deli doživelo največji odmev, je ostal pri rimskem pojmu servitut in je le okvirno sku- šal okvalificirati različna fevdalna pravna razmerja po rimskem pravu. Služnosti, ki so se oblikovale v pravnem redu skozi zgodo- vino, imajo najrazličnejše klasifikacije in poimenovanja. Delili so jih glede na način pridobitve, rabo in različne druge, pravi- loma zelo niansirane pojavne oblike. Pegius jih je kategoriziral v osebne, stvarne in mešane. Sredi 19. stoletja so služnosti že spa- dale med zadeve stvarnega prava. Čeprav je njihov izvor težko dokazati, pa naj bi bila po mnenju večine strokovnjakov najsta- rejša služnost pravica do poti in napeljave vode, pri ljudstvih, ki so se še selila, pa pravica do paše. Po nastanku so služnosti delili na prostovoljne in izsiljene. Medtem ko so prve nastale po svobodni odločitvi lastnika slu- žnostnega zemljišča, so izsiljene služnosti nastale iz nujne po- trebe. Kot hišne služnosti so nekdaj pojmovali npr. naslonitev lastne hiše na poslopje v lasti nekoga drugega, umestitev okna v steni svoje hiše tako, da se bo odpiralo v okno v steni sosedove hiše in ji s tem jemalo razgled in dnevno svetlobo, izdelavo take strehe na svoji hiši, ki bo s svojim vogalom ali nadstreškom po- segla v sosedov (zračni) prostor, pozidavo svojega dimnika tako, da bo dim prehajal v sosedovega in od tod na prosto, ter od- vajanje tekočin iz svoje hiše na sosedovo zemljišče. Kot osebne služnosti so bile pojmovane tiste pravice, ki so zadovoljevale osebne potrebe z uporabo nekega tujega predmeta. Pri tem uži- valec tujega predmeta ni smel poškodovati, kot osebna služnost pa je bilo pojmovano tudi uživanje oz. zagotavljanje stanovanja. Osebnih služnosti niso vpisovali v javne knjige ali različne druge posestne evidence, regulirane so bile npr. s časovnimi omeji- tvami in so s smrtjo imetnika pravice tudi ugasnile. Pri zemljiškem servitutu zemljišče koristi nekomu dru- gemu, ki ni pravni lastnik zemljišča. Zemljiške služnosti na ob- delovalnem zemljišču so se oblikovale kot pravica, pri kateri je lastnik zemljišča izkoriščal svojo posest za en namen, sočasno pa dovoljeval, da nekdo drug izkorišča isto zemljišče za isti ali tudi drug namen. Služnosti so bile lahko vezane na osebo, ki jih je uživala, velika večina pa jih je bila vezana na kmetijo, ki jo je imel kmet v zakupu ali lastništvu. Ker se je s kmečkim delom nekdaj preži- vljala večina prebivalstva, so kmečko življenje, gospodarjenje z zemljiško posestjo, lastniška struktura ter spremembe in njihovi vzroki v zvezi z njo pogosto predstavljali raziskovalni izziv. Pri tem je težavno ločevati med zakupom in služnostjo brez dokazil, torej samo na podlagi ustnega izročila ali domnev. Arhivskega gradiva o obstoju in obliki je za starejše služnosti malo, listine, 384 385 POVZETEK ki bi dokazovale pravni status užitka posesti kmečke služnosti, pogosto niso ohranjene, oblike užitka pa si tudi sami nosilci pra- vice pogosto niso znali razložiti že v času njenega obstoja. Med pravice služnosti so se zelo uspešno mešale tudi pravice lastni- štva nad služnostnim zemljiščem, saj se služnost na zemljišču ni spremenila kljub menjavi lastnika služnostnega zemljišča. Preplet vseh pravic je postal sčasoma marsikje zavozlan do ne- prepoznavnosti. Kmečke zemljiške služnosti so omogočale kmetom, da so potrebe, ki jih na svoji kmetiji niso mogli zadovoljiti, zlasti po lesu in paši, zadovoljili na zemljiščih, ki niso bila v njihovi lasti oz. niso spadala v okvir kmetij, ki so jih imeli v zakupu ali lasti. Zato so za kmeta nekdaj predstavljale velik del vrednosti do- mače kmetije, na katero so bile vezane. S koriščenjem služnosti so kmetje marsikje reševali svoj eksistenčni položaj, saj so bile kmetije pogosto premajhne, zemljišča, ki so spadala v njihov okvir, pa nemalokrat slabo rodovitna in letina pogosto ni omo- gočala preživetja kmečke družine od ene do druge jeseni. Veči- noma je služnost na določenem zemljišču omogočala lastniku, da je izvajal eno vrsto rabe, služnostni upravičenec pa drugo, še pogosteje pa sta oba zemljišče izkoriščala za isti namen (goz- darjenje ali pašo). Pravica služnosti, običajno vezana na kmetijo, je imetnikom pripadala kot plačilo za opravljeno delo ali obliko hvaležnosti za posebno uslugo, obstajala je kot pravica, vezana na določeno obveznost, npr. skrb za lovske pse, nastala pa je lahko tudi zaradi interesa fevdalca, da bi naselil kmete na kme- tijah, ki so bile ogrožene in zato prazne, npr. zaradi nevarnosti opustošenja ali slabih razmer kmetovanja, kot je bil to primer kmetij na gospostvu Snežnik. Oblik kmečkih služnosti je bilo veliko, skozi čas pa so se spreminjale tako po obliki, razširjenosti in načinih izkoriščanja kot po obveznostih, ki so jih morale ena ali druga stranka v po- stopku koriščenja izpolnjevati. Nekatere služnosti so se izgubile ali bile ukinjene. Ena od takih je bila pravica bohinjskih kmetov do ribarjenja v Bohinjskem jezeru in lova gamsov, ki so jo dobili kot nagrado za branjenje meje proti Beneški republiki visoko v hribih, izpričana v 16. stoletju. Druge so se zaradi nezmožnosti preverjanja dejstev kot posledice pomanjkanja pisnih dokazov spremenile in popolnoma izgubile svojo prvotno obliko. Najpogostejše so bile pašne in gozdne služnosti, pravica do stelje, lomljenja kamenja, kopanja peska, nabiranja odpa- dnega lesa najrazličnejših oblik in različnih gozdnih sadežev itd. Za kmete so gozdni servituti, s katerimi so si zagotavljali les za kurjavo in gradnjo ter obnovo stanovanjskih hiš in go- spodarskih poslopij, predstavljali pridobivanje surovine, brez katere njihovo preživetje ni bilo možno, saj kmetije večinoma niso posedovale gozdnih zemljiških površin. Nič manj niso bile pomembne pašne služnosti, ki so prevladovale predvsem v viso- kogorskem svetu in so marsikje predstavljale temelj kmečkega gospodarstva. Dokaj pogosta je bila tudi pravica do stelje, ki pa bi jo glede na material za nastilj lahko uvrščali tako med gozdne kakor med pašne služnosti. Kmetje so namreč za nastilj najpo- gosteje grabili listje ali igličevje v gozdu, če tega ni bilo dovolj, pa so za nastilj želi grobo travo ali šaš različnih vrst, v Beli krajini pa praprot. Druge oblike servitutov so bile redkejše, odvisne pa so bile predvsem od tega, kar je prebivalstvu ponujal življenjski prostor. Servituti niso imeli popolnoma enotnih oblik. Če je imel kmet v določenem delu gozda enako pravico pripravljanja lesa za kurjavo kakor njegov sovaščan, je lahko eden od njiju za sabo pobral tudi suhljad, drugi pa je moral suhe ostanke pustiti, saj je prišel tretji kmet, ki je smel suhe veje pobirati v celem gozdu itd. Podobno je veljalo tudi za pašne služnosti. Večina do se- daj poznane slovenske zgodovinarske literature je poudarjala predvsem gozdne služnosti, izkazalo pa se je, da za kmečko go- spodarstvo pašne služnosti niso bile nič manj pomembne. Pred- vsem v hribovitih območjih je visokogorska paša predstavljala velik delež dohodka kmečke hube. Ob omenjenih in najpogostejših se pojavljajo različne oblike neobičajnih služnosti, npr. pravica pranja v toplih vodnih 386 387 POVZETEK izvirih na Bledu ali pravica paše ali košnje na kraških tleh peri- odičnega poplavljanja presihajočih jezer na Moravskem. Kmetje na Kočevskem so se s posebnim dovoljenjem začeli ukvarjati z izdelavo in prodajo svojih suhorobarskih izdelkov, ena takih slu- žnostnih pravic pa je bila tudi pravica do sekanja in pripravljanja lesa za prodajo v lastni režiji, ki so si jo pridobili kmetje na loški in postojnski strani snežniškega hribovja ter tudi ponekod dru- god. Nenavadna je pravica, ko so nosilci pravice lahko žito sejali kar v vinograde med vrste trsov, zlasti je bilo to pogosto pri braj- dah na Primorskem. Ponekod so lahko nosilci služnostne pra- vice na služnostnem zemljišču posadili drevo, ga vzgojili in uži- vali njegove sadeže, lastnik služnostnega zemljišča pa je moral tako izkoriščanje svojega zemljišča dopuščati. Oblike koriščenja servitutov so se razvijale glede na geografske danosti, vremen- ske razmere in zgodovinski razvoj. Že omenjena paša ali košnja trave po dnu presihajočega jezera ne bi bila mogoča, če jezero ne bi bilo na kraškem terenu, zaradi česar je voda v periodičnih presledkih odtekala in se nato spet pojavljala, prav tako pranje perila v toplih vodnih izvirih ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo prav tam zemeljske razpoke, iz katere je pritekala topla voda. S pravnega vidika so poleg čistih pašnih in gozdnih kmeč- kih služnosti obstajale še številne pravne različice. Med njimi je npr. pravica »Wunn und Weide«, ki sicer na ozemlju, ki ga danes pokriva država Slovenija, listinsko ni bila izpričana, kmet, ki jo je imel, pa je lahko zemljišče uporabil po lastni presoji za njivo ali travnik oz. pašnik. Tam, kjer je bilo zemljišče izkoriščano kot njiva, osnovne uporabe lastnik ni mogel izvajati. Nosilec pravice je lahko zemljišče brez zadržkov uporabljal tudi za profitne na- mene in je lahko produkte prodajal na trgu. Ker lastnik zemlji- šča svoje osnovne pravice do obdelave in pobiranja pridelkov zlasti tam, kjer je služnostni upravičenec na zemljišču uredil njivo, ni mogel koristiti, je taka služnost predstavljala vmesno stopnjo med pravico služnosti in zakupno pravico. Služnosti so lahko pripadale skupnostim ali posamezni- kom. Predvsem pravica visokogorske paše je bila mnogo po- gosteje v lasti vaških skupnosti ali sosesk kakor posameznikov. Običajno je bila to zelo stara pravica, ki so jo ponekod opre- deljevale nekatere posebne značilnosti, npr. določen čas paše, pravica koriščenja vsega, kar ponuja narava v času, ko se je iz- vajala paša itd. Tako pravico so imenovali tudi pravica do rože (nemško poimenovana Blumsucht). Od lastništva služnostnega zemljišča je bilo odvisno, ali je roža obstajala kot klasična slu- žnost na zemljišču, ki je spadalo v sklop katerega od zemljiških gospostev, ali pa je obstajala kot pravica paše na zemljišču v lasti domače ali druge soseske. Pred odpravo servitutov za uživalca pravice med njima ni bilo razlike. Podatke o stanju služnosti po posameznih avstrijskih de- želah sredi 19. stoletja so oblikovalci zakona o regulaciji in od- kupu služnosti pridobili v posebnih elaboratih, ki so jih pripra- vile posebne deželne komisije vseh dežel Avstrije, oblikovane za ta namen. Izvodi elaboratov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, omogočajo primerjavo služnosti in pregled njihove razširjenosti, obsega in dejanskega stanja po avstrijskih deželah v času pred njihovo regulacijo. Izsledki pričajo, da se stanje na Kranjskem oz. tudi v ostalih, s Slovenci poseljenih deželah ni razlikovalo od stanja, ki so ga prikazovali v drugih avstrijskih deželah. Kljub enakemu načinu oblikovanja služnosti je imela vsaka dežela svoje posebnosti in posebej problematične služno- sti, pa tudi take, ki v pregledanem arhivskem gradivu sploh niso bile omenjene. Upoštevajoč geografske razmere, vremenske pojave in zgodovinski razvoj je bilo nekje enih služnosti več in drugih manj ali pa so na določenem območju določene služno- sti predstavljale običajne servitute, drugod pa vsaj rariteto, če ne že nepoznane oblike. Zaradi preseganja dogovorjenih okvirov so služnosti povzročale težave, zaradi katerih so začeli iskati na- čine, kako jih odpraviti ali vsaj preoblikovati. Sčasoma so začele služnosti ovirati napredek pri gospodar- jenju s kmetijskimi zemljišči. Nekateri lastniki služnostnih ze- mljišč so se vzrokov težav zavedali in so se s problemom njiho- vega odkupa spopadli že pred intervencijo države. Po letu 1848, 388 389 POVZETEK ko je bil tudi formalno ukinjen fevdalni družbeni sistem, se je pokazalo, da popolna kmečka odveza brez odprave služnosti ni mogoča. Zato se je država lotila priprave postopkov, s katerimi bi jih odpravila na način, ki bi povzročil čim manj škode obema v služnostnem odnosu prizadetima stranema. Razrešitev kmečkih služnostnih pravic je bila tako za la- stnika zemljišča kot za kmete bistvenega, če ne že kar življenj- skega pomena. Izguba služnosti je precej bolj kakor velike pri- zadela male kmete, saj je močno omejila njihove ekstistenčne možnosti. Za lastnika zemljišča, na katerem so kmetje koristili služnostne pravice, je pomenila neke vrste olajšanje, kmetje pa so se zaradi načina odkupa znašli v ekonomsko ogroženem polo- žaju. Težave pri razpletanju zapletenih odnosov so imeli vsepo- vsod, saj so tako lastniki služnostnih zemljišč kakor služnostni upravičenci želeli iztržiti čim več. Zemljiški posestniki so želeli služnostne upravičence izplačati z malimi denarnimi zneski ali pa jim odstopiti manjše gozdne površine, služnostni upravičenci pa so pričakovali velike gozdne in pašne komplekse. Kompro- mis, ki so ga na koncu sklenili, ni zadovoljil nikogar. Služno- stni upravičenci so v trajno last pogosto dobili že opustošena zemljišča, na katerih jim večinoma ni uspelo zadostiti vsem po- trebam svoje kmetije po lesu, paši, nastilju itd. Mnogi med njimi so bili prisiljeni opustiti kmetovanje, potreba po preživetju pa je prebivalstvo vodila v proletarizacijo in izseljevanje. Lastniki služnostnih zemljišč so bili prepričani, da so morali služnostnim upravičencem odstopiti prevelike zemljiške komplekse, kar naj bi po njihovem mnenju v prihodnosti povzročilo njihovo osiro- mašenje in padec produktivnosti velikih zemljiških posesti. Čeprav je bila sprejeta krovna zakonodaja enotna za celo- tno monarhijo, je kazal potek dogodkov v vsaki izmed avstrij- skih dežel nekatere specifične lastnosti. Če si ponekod niso znali zamisliti gospodarjenja brez določene pravice in so jo zato re- gulirali, je bilo treba drugod isto obliko služnosti brez razprave popolnoma odpraviti, saj gospodarjenje na zemljiščih sicer ni bilo možno. Kot posebej problematične so v Šleziji izpostavili salaše, naselja, ki so nastala iz močno razširjenih pastirskih za- časnih bivališč na šlezijskem območju Karpatov. Zlasti so bili poznani salaši v okolici mesta Tešin. Tirolska in Predarlsko sta se spopadala s pravico »Wunn und Weide«, razreševanje pašnih služnosti pa je bilo težavno vsepovsod tam, kjer so ob planinskih pašnikih nastale majerije oz. pristave, nekdaj gospodarsko po- memben del osnovne, v nižini ležeče kmetije. Te so npr. na Salz- burškem in v Gornji Avstriji preraščale v samostojne kmetije in bile ponekod kot samostojni zemljiškoknjižni vložek vpisane v zemljiško knjigo. Za Tirolsko je poleg pašnih servitutov in poti na visokogorske pašnike posebej pomembno pravico predsta- vljalo sekanje lesa in njegovo spravljanje iz gozdov ter transport v Italijo. V Gornji Avstriji so imeli težave s služnostmi v upravno ločenem in skoraj zaprtem območju Salzkammerguta, ki so se tesno prepletale z življenjskimi razmerami industrijskih delav- cev in rudarjev v solnih in drugih rudnikih, na Kranjskem pa so bile za regulacijo najbolj težavne že omenjene služnosti na gospostvu Snežnik. T e so kot problem za regulacijo navajali tudi na zborovanju kmetijcev na Dunaju leta 1849, kjer so razreše- vanje, regulacija in odkup služnosti predstavljali posebno temo v razpravi. Ker je država težila k oblikovanju enotne zakonodaje za vse, je bilo treba pri oblikovanju zakona predpisati samo osnovne smernice, s posameznimi primeri pa so se ukvarjale komisije na nižjih ravneh. V končni verziji je zakon o regulaciji in odkupu služnosti, sprejet leta 1853, upošteval večino predlogov in pri- pomb glede postopkov, ki so jih predlagale posamezne dežele. Čeprav so bili za njegovo izpeljavo izdani dopolnilni zakoni in navodila, pa sta odprava in regulacija služnosti marsikje pov- zročili nered, obubožanje ali celo pripravili razmere za nastanek novih služnosti, če je bilo večjemu številu nekdanjih služnostnih upravičencev kot odkupnina odstopljeno zemljišče v skupno last. Take skupnosti niso bile zakonsko regulirane in urejene, pa tudi pri gospodarjenju na odstopljenih zemljiščih so bili novi sodružbeniki prepuščeni sami sebi. Gospodarstvo na skupnih 390 391 POVZETEK zemljiščih je še naprej ostajalo neurejeno, saj so bila zemljišča prepuščena samovoljnemu izkoriščanju posameznikov, zato so tudi v novi ureditvi pogosto vzplamtevali medsebojni spori. Največ služnosti je bilo odkupljenih z odstopom zemljišč nekdanjim služnostnim upravičencem. Zaradi različnih pojav- nih oblik je problematiko služnosti statistično težko ovrednotiti. Možno je sicer ugotavljati, koliko je bilo za regulacijo porablje- nih finančnih sredstev ter koliko in kako se je zaradi regulacije služnosti spreminjalo lastništvo zemljišč, druga možnost pa je ugotavljanje števila rešenih primerov. Vsa ostala obravnava ser- vitutov prehaja na področje obravnave posamezne pravice. Raziskava je pokazala, da do sedaj uveljavljeno splošno mnenje, da kmetje za svoje pravice niso dobili ustrezne odško- dnine, drži le deloma. Kmetje so k slabemu stanju gozdnih in pašnih zemljišč veliko pripomogli tudi sami. S prekomernim sekanjem in podiranjem dreves v neustreznem letnem času ali skupnim izkoriščanjem nekaterih zemljišč, ki jih je vsak želel izkoristiti, kolikor se je le dalo, vanje pa ničesar vložiti, so tudi sami pomagali iztrošiti in oropati gozdne in pašniške parcele, ki so jim bile na razpolago. Na pogovorih o odkupu služnosti oz. ustrezni ceni zanje so mnogokrat izsiljevali in postavljali za lastnike posesti nesprejemljive pogoje, spori pa so uravnavo slu- žnosti nerazumno razvlekli in dolgo obremenjevali gospodarski razvoj in družbene odnose. Kot resnična se je pokazala tudi do sedaj le bežno ome- njena domneva, da služnosti niso bile nujno vezane na fevdalni odnos med zemljiškim gospodom in podložnikom. Med ime- tniki služnostne pravice so bili namreč poleg domačih podlo- žnikov tudi podložniki drugih zemljiških gosposk, svobodniki, ki niso bili podložni nobenemu zemljiškemu gospodu, ponekod pa je obstajala tudi služnostna pravica plemiča na kmečkem ze- mljišču. Služnosti so postale zelo moteče za razvoj kmetijstva in posledično gospodarstva v državi, spori, ki so se razvili zaradi njih in njihovega koriščenja, pa so obremenjevali pravni sistem prek razumnih meja. Odprava fevdalizma je le pripravila raz- mere, da je bilo mogoče servitute v opisanih oblikah tudi zakon- sko odpraviti. Zaradi raznovrstnosti nastanka služnosti in njihovega pravnega položaja je bilo nemogoče vse služnosti razrešiti v kratkem času in po enovitem postopku. Individualna obravnava vsakega primera je dokončanje zgodbe o uravnavi služnosti po- nekod še razvlekla. Postopki regulacije in odkupa so predvsem tam, kjer do dogovora nikakor niso mogli ali znali priti, trajali dolgo in na današnjih slovenskih območjih ponekod sovpadli z agrarnimi operacijami po prvi svetovni vojni. Dodatno zmedo je po demokratičnih spremembah v devetdesetih letih 20. stole- tja vnesla denacionalizacija, ki je omogočila obujanje nekdanjih pašnih skupnosti, ki pa v pravnem smislu niso ustrezno regu- lirane, saj njihove nekdanje pravice odstopajo od današnjega pravnega reda. 392 393 POVZETEK SUMMARY “WE HAVE BEEN ABLE TO DO THAT FOR SUCH A LONG TIME”: PEASANT EASEMENT AND ITS ABOLISHMENT 394 395 SUMMARY Of the changes taking place in the agrarian field in 1848 as a consequence of the March Revolution, the abolishment, purchase and regulation of easement were the most significant economic changes that influenced the lives of the majority of the population still making a living by farming and managing the land. The way of land exploitation through peasant ease- ment had been established especially in the eastern Germanic space. In most Austrian countries this was dominant to such a degree that in 1848 almost all land was burdened by some form of easement. This book focuses on easement as an important factor of farming in the Austrian provinces with the emphasis on Carniola and as an integral part of the agricultural economy, where easement sometimes represented an economic resource that was difficult to replace. In this manner it also affected the lives of peasant families and wider social community. As a legal category easement was already known in the Ro- man times. The inhabitants of the Roman Empire distinguished between personal easement and propertyrelated easement. Certain forms of personal easement gradually lost the practical significance, while the rights with regard to grazing, forests and similar rights of the larger or smaller groups of the population, settlement units or other parties persisted legally as land ease- ment. Martin Pegius from Polhov Gradec, who mostly lived in Salzburg, was among the first who tried to explain easement as a legal problem in the 16 th century. In his essay on easement, which was the most resounding of all his works, he kept using the Roman concept of “servitude” and attempted to qualify the various feudal legal relationships according to the Roman law only broadly. Different forms of easement, established in the legal order throughout the history, have various classifications and names. They were distinguished in view of how they had been acquired and used, as well as in accordance with their various nuances and manifestations. Pegius categorised easement as personal, material, and mixed. In the middle of the 19 th century easement was already a matter of property law. Although its origin is hard to prove, according to the majority of the experts the oldest form of easement was the right of access and water supply, and in the case of nomad peoples the right to grazing. According to its origin, easement was separated into vol- untary and forced. While the former was established in accor- dance with the easement landowners’ voluntary choice, forced easement originated from urgent need. The following used to be deemed as house easement: building one’s own house so that it touches someone else’s building; placing a window into one’s own wall so that it opens in front of the window of the neigh- bouring house, thus spoiling its view and daylight; building one’s roof in such a manner as to interfere with the (air) space of one’s neighbour because of a corner or by jutting; building one’s chimney so that the smoke has to escape through the neigh- bour’s chimney; and diverting water from one’s house to the neighbour’s land. The rights that satisfied one’s personal needs by using somebody else’s objects were deemed as personal ease- ment. The beneficiary of this right had to take care not to dam- age any items belonging to others. Apartment use and renting was also seen as personal easement. Personal easement was not entered into any public registers or other property registers, and it was, for example, regulated by time constraints and ended with the death of the right holder. In case of land servitude somebody else, who is not the le- gal owner of the land, benefits from the property. Land ease- ment of farmed land had been established as a right where the landowners exploited their land for one purpose, while they si- multaneously allowed somebody else to exploit the same land for the same or other purpose. Easement could be granted to certain individuals, but in the majority of cases it was bound to the farm leased or owned by the peasants. Since in the past the majority of the population made a living with agriculture, the peasant life, land manage- ment, ownership structure and changes as well as reasons for 396 397 SUMMARY this structure often represented a challenge for the research- ers. In this regard it is difficult to distinguish between lease and easement without any proof, on the basis of oral reports or sup- positions. Archive materials about the existence and forms of older easement are rare. Documents proving the legal status of peasant easement have rarely been preserved, and the right ben- eficiaries themselves were often unable to explain the forms of easement even while they still enjoyed them. The rights of own- ership of easement land very often got mixed up with easement rights, since the easement for the land did not change even if the ownership of the easement land did. Frequently the conundrum of all the rights became irreversibly entangled. Peasant land easement allowed the farmers to satisfy the requirements they were unable to meet on their own farms, especially with regard to wood and grazing, on the lands that were not owned by them or did not belong to the farms leased or owned by them. Thus for these farmers easement once rep- resented a significant part of the value of their own farm. By means of easement peasants commonly solved their existential situation, as their farms were often too small and their lands frequently not very fertile, so harvests were too meagre to make the survival of the peasant families possible from year to year. Easement at certain lands mostly allowed the owners to ex- ploit these lands in one way, while the easement beneficiaries exploited them for other purposes. Even more frequently both parties used the lands for the same purpose (forestry or graz- ing). Easement rights, usually bound to certain farms, belonged to the beneficiaries as payment for services rendered or were a form of gratitude for special services. They existed as rights re- lated to certain obligations, for example taking care of hunting dogs, and they could also arise if the feudal landowners wanted to settle peasants on farms that were threatened and therefore empty, for example because of the dangers of desolation or poor farming conditions. This was the case on the farms of the Snežnik land holding. Many forms of peasant easement existed. With time they kept changing in terms of form, frequency, ways of use, as well as obligations of either party in this process. Some forms of easement were lost or abolished. One of these was the right of the Bohinj peasants to fish in the Bohinjsko jezero lake and hunt chamoix, which had been their reward for defending the bor- der against the Venice Republic in the highlands that they had received in the 16 th century. Other forms of easement changed because the facts could not be checked in the absence of written proof, so they lost their initial form completely. The most frequent forms of easement involved grazing and forestry, the right to strewing, sand digging, gathering waste wood of various forms, gathering of forest fruits, etc. For the peasants the forest servitude, providing the wood for heating, construction as well as restoration of residences and agricul- tural buildings represented a way of acquiring raw materials. Without this easement they were unable to survive, as the farms most often lacked forests. Grazing easement was equally im- portant. It was most frequent especially in the highlands and it often represented the basis for the agricultural economy. The right to strewing was quite frequent as well. In terms of the ma- terial used for litter we could see it as forest or grazing ease- ment, because the peasants most often gathered leaves or fallen needles in the forest. If this was not enough, they used rough grass or different kinds of sedge for litter as well, while in Bela krajina they used fern. Other forms of servitude were rarer and depended mostly on the living space conditions. Servitude did not manifest itself in completely identical forms. If a peasant had the same right to gather wood for burn- ing in a certain part of the forest as his fellow villager, one of them could also pick up the dry wood, while the other had to leave the dry remnants, because a third peasant was allowed to pick up dry branches all over the forest, etc. Similarly was true of the grazing easement. Most of the Slovenian historical literature known to date has focused on forest easement, but it turned out 398 399 SUMMARY that grazing easement was no less important for the agricultural economy. Especially in the highlands the highmountain grazing represented a significant percentage of the farm income. Besides the aforementioned and most frequent forms, cer- tain unusual forms of easement also existed, for example the right to washing clothes in the warm springs in Bled, or the right to grazing or mowing grass at the intermittent Karst lakes in Moravia. The Kočevje peasants had a special permission for the manufacture and sale of woodenware, and one of the forms of easement was the right to cutting and preparing wood for sale, enjoyed by the peasants at the Lož and Postojna side of the Snežnik mountains as well as elsewhere. Another unusual right was the right to sowing wheat in the vineyards, between the lines of vines. This was especially frequent in the vineyards in the Littoral region. Occasionally the beneficiaries of ease- ment were allowed to plant a tree at the easement land, grow it, and enjoy its fruits, while the owner of this land had to allow such exploitation of his land. The forms of servitude developed in view of geographic and weather characteristics as well as his- torical development. The aforementioned grazing or mowing of the grass at the bottom of intermittent lakes would not have been possible, had the lakes not been located on Karst terrain where water could periodically disappear and reappear. Wash- ing the clothes in the warm springs would also not have been possible but for a crevice from which the warm water poured. From the legal point of view many legal versions existed besides pure grazing and forestry peasant easement, among them, for example, the socalled “Wunn und Weide” right. This was a right that was not certified with written documents in what is today the Slovenian territory, and peasants that had this right could use the lands under consideration as fields, mead- ows or pastures. Where the lands were exploited as fields, the basic use by the landowners was not possible. The owners of this right could also use the land for profit and sell the products in the market. Because the landowners were not able to exer- cise their basic right to farming the land and harvesting where the easement beneficiaries had tilled the land, such easement represented an intermediate level between easement rights and leasing. Communities or individuals could benefit from easement. Especially the right to highmountain grazing far more often belonged to village communities or districts than individuals. This was usually a very old right, sometimes defined by certain special characteristics, for example a specific time of grazing, the right to using everything that nature offered during the time of grazing, etc. Such a right was also called the “right to flow- ers” (in German called the “Blumsucht”). It depended on the ownership of the easement land whether this right existed as a classic easement in the areas belonging to one of the land hold- ings or as the right to grazing on the land owned by the home or neighbouring district. Before the servitude for the beneficiaries of this right was abolished, there had been no differences be- tween the two. The information about the state of easement in the in- dividual Austrian provinces in the middle of the 19 th century was acquired by the authors of the Regulation and Purchase of Easement Act during the special elaborations prepared by the special provincial commissions, established for this purpose in all of the Austrian provinces. The copies of these elaborations, preserved in the Archives of the Republic of Slovenia, allow for the comparison between forms of easements, their frequency, scope, and actual state of affairs in the Austrian provinces be- fore they were regulated. The findings show that neither the situation in Carniola nor in the other territories inhabited by Slovenians differed from the state of affairs in the other Austrian provinces. However, despite the identical ways in which ease- ment was established, each of the provinces had its peculiari- ties and forms of easement that were especially problematic, as well as those which were not even mentioned in the analysed archive materials. Depending on the geographic circumstances, 400 401 SUMMARY weather patterns and historical development, certain forms of easement were more frequent in certain places as others, or they represented ordinary servitude in certain places while they were at least rare if not unknown elsewhere. When it started ex- ceeding the agreedupon contexts, easement caused problems, which is why eventually ways were sought of abolishing or at least transforming it. Gradually easement started hindering the progress of ag- ricultural land management. Some owners of easement lands were aware of the reasons for these issues, and therefore they had tackled the problems involved in the purchase of these lands already before the state intervened. After 1848, when the feudal social system was also formally abolished, it turned out that a complete abolishment of serfdom was impossible without abolishing easement. Thus the state started preparing the pro- cedures for the abolishment of easement in such a manner as to cause as little damage as possible to both sides involved in the easement relationship. The abolishment of the peasant easement was essential if not critical for the landowners as well as peasants. The loss of easement was far more detrimental to small rather than large peasants, since it severely limited their existential possibilities. For the landowners where the peasants had enjoyed easement this was a kind of a relief, but the peasants found themselves in an economically threatened position due to the manner of pur- chase. The problems with solving the complicated relations arose everywhere, since the owners of the easement lands as well as easement beneficiaries wanted to gain as much as possible from the process. The landowners wanted to pay off the easement ben- eficiaries with meagre monetary sums or let them have smaller forested areas, while the easement beneficiaries expected to gain extensive forests and pastures. The compromise reached in the end did not satisfy anyone. Easement beneficiaries gained the permanent ownership in what had frequently been already deso- lated lands, where they were mostly incapable of satisfying the demand of their farms for wood, pasture, litter, and so on. Many of them were forced to give up farming, and the need for survival led the population into proletarisation and emigration. On the other hand the owners of easement lands were convinced that they had to give up stretches of land that were too large. In their opinion this would in the future result in their destitution and the decline in the productivity of large land properties. Although the adopted framework legislation was the same for the whole Monarchy, the developments in each of the Aus- trian provinces had certain specific characteristics. While in some areas it was impossible to envision land management without certain rights and thus these rights were regulated, elsewhere the same forms of easement had to be abolished with- out question, as working these lands was otherwise impossible. The settlements that developed from the very frequent tempo- rary shepherd dwellings in the Silesian part of the Carpathian Mountains were underlined as especially problematic. Such set- tlements around the city of Teschen were especially wellknown. In Tyrol and Vorarlberg the “Wunn und Weide” right had to be dealt with, while the solving of the grazing easement was prob- lematic wherever the herdsman dwellings or dairy farms – once an economically significant part of the primary farm, located in the lowlands – had been established next to highland pastures. For example around Salzburg and in the Upper Austria these fa- cilities grew into independent farms, and in certain places they were entered in the land register independently. In Tyrol wood- cutting, wood storage and its transport to Italy represented an especially important right besides grazing servitude and the right to crossing certain areas on the way to highmountain pas- tures. In Upper Austria problems arose involving the easement in the administratively separate and almost isolated region of Salzkammergut, intertwined with the living conditions of the industrial workers and miners in the salt and other mines, while in Carniola the aforementioned easement at the Snežnik land holding was most difficult to regulate. These were also listed as 402 403 SUMMARY difficult to regulate at the assembly of farmers in Vienna in 1849, where the resolution, regulation and purchase of easement rep- resented a special topic of the discussion. As the state strived to establish a single legislation for ev- eryone, it was only necessary to provide for the basic guidelines, while individual cases were addressed by the commissions at the lower levels. In its final version the Regulation and Easement Purchase Act, adopted in 1853, took account of most proposals and remarks with regard to the proceedings presented by the individual provinces. Although complementary legislation and instructions were drawn up for its implementation, the abolish- ment and regulation of easement frequently resulted in disorder, impoverishment, or even creation of new forms of easement, if certain lands were given to a large number of former easement beneficiaries as a purchase fee. Such communities were not reg- ulated by law, and the management of the lands given in this manner was up to the new partners. Thus the management of joint lands remained unregulated, since these lands depended on the arbitrary exploitation by certain individuals. Therefore mutual disputes often arose under the new system as well. Most often easement was purchased by assigning lands to the former easement beneficiaries. Due to the various manifes- tations the issue of easement is hard to evaluate statistically. It is possible to establish how many financial resources were used for regulation and how and to what degree land ownership changed because of the regulation, while another option is to establish a number of solved cases. All other ways of analysing servitude focus on individual rights. The research has shown that the opinion that peasants did not receive a suitable compensation for their rights only holds true up to a certain point. Peasants themselves had contributed significantly to the poor state of forests and pastures. By cutting down too many trees, also during the wrong time of the year, or due to the joint exploitation of certain lands where every- one wanted to profit from this exploitation as much as possible and invest nothing, peasants themselves helped to wear out and strip clean the forests and pastures they had at their disposal. During the negotiations about easement purchase or a suitable price they often extorted the landowners and made impossible demands. The disputes delayed the easement regulation exces- sively, hindering the economic development and social relations for a long time. What has until now been only a supposition mentioned in passing – that easement did not necessarily depend on the feudal relationship between the landowners and their subjects – turned out to be true. Apart from the local subjects, ease- ment beneficiaries also included the subjects from other land holdings or freemen who were not subjects of any landlords, while noblemen sometimes also enjoyed easement on the lands belonging to peasants. Gradually easement became a significant obstacle to the development of agriculture and consequently state economy, while the disputes resulting from easement and its exploitation burdened the legal system excessively. The abol- ishment of feudalism only prepared the conditions for the legal abolishment of servitude as described above. Due to the various ways in which the forms of easement and their legal status had been created, it was impossible to ad- dress all of the cases quickly and in accordance with a single procedure. The examination of each individual case even post - poned the completion of the story of easement regulation. The procedures involved in regulation and purchase lasted a long time, especially where the parties involved could not or did not know how to reach an agreement. In certain places on the to- day’s Slovenian territories they were sometimes delayed until the agrarian operations after World War I. Additional confu- sion was introduced by the denationalisation after the demo- cratic changes during the 1990s, allowing for the restoration of the former pasture communities. These are not suitably regu- lated in the legal sense, as their former rights derogate from the today’s legal order. 404 405 SUMMARY VIRI IN LITERATURA 406 407 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri SI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1781–1918 AS 33, Deželna vlada za Kranjsko AS 47, Direkcija zemljiško odveznega sklada, Presidialni akti, Servitu- tna zakonodaja AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko AS 178, Franciscejski kataster za Koroško AS 185, C. kr. Ministrstvo za notranje zadeve, Dunaj AS 315, Deželna deska za Kranjsko AS 788, Graščina Snežnik, GUS – Gozdni urad Snežnik AS 1026, Toman Lovro AS 1109, Deželna komisija za odkup in uravnavo zemljiških bremen pri štajerskem namestništvu 1888–1918 Periodični tisk Das Ausland Gratzer Zeitung Novice gospodarske, obertniške in narodne Sloveniens Blatt Slovenski narod Südsteirische Presse Wiener Zeitung Literatura Apih, Josip. Slovenci in 1848. leto. V Ljubljani: Matica Slovenska, 1888. Bachinger, Karl, Hemetsberger-Koller, Hildegard, Matis, Herbert. Grundriss der österreichischen Sozial- und Wirtschaftsgeschichte von 1848 bis zur Gegenwart. ÖBV-Klett-Cotta: Stuttgart, 1989. Bäck, Roland. Die kärtner »Ackerbaugesellschaft« als Motor agrari- scher Modernisierung vom theresianischen Zeitalter bis in den späten V ormärz: Mitgliederentwicklung, Sozialstruktur und Akti- vitäten. V: Drobesch, Werner, Fräss-Ehrfeld, Claudia (redaktion). Die Bauern werden frei: Innerösterreichs Landwirtschaft zwischen Beharren und Modernisierung im frühen 19. Jahrhundert. Kla- genfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2007, str. 109–132. Bäck, Roland. Sozioökonomischer Wandel im landlichen Raum im ausgehenden 18. und frühen 19. Jahrhundert in Kärnten: Die Ka- tastralgemeinden St. Filippen, Kraβnitz und Gurk (Markt). Ein Vergleich auf Basis von Josephinischem und Franziszeischem Ka- taster. Carinthia I: zeitschrift für geschichtliche Landeskunde von Kärnten, 2010, str. 391–432. Bäck, Roland. Zur Geschichte des Gartens der »Kärntner Landwirt- schaftsgesellschaft« in Klagenfurt. Carinthia I: zeitschrift für ge- schichtliche Landeskunde von Kärnten, 2007, str. 510–515. Barth, Anna. Agrarpolitik im Vormärz: die Steirische Landwirtschafts- gesellschaft unter Erzherzog Johann. Graz: Leykam, 1980. Bartels, Christoph. Grubenholz – Holz und seine Verwendung im Bergwerksbetrieb des Spätmittelalters und der Frühen Neu- zeit. V: Ingenhaeff, Wolfgang, Bair, Johann (Hrsg.). Bergbau und Holz: Schwazer Silber : Tagungsband. 4. Internationaler Montan- historischer Kongress. Schwaz, 2005, str. 9–30. Baš, Franjo. Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije: izbrani zgo- dovinski spisi. Maribor: Obzorja, 1989. Bavdek, Srdan V.. Delovanje dr. Janeza Bleiweisa in njegova osebnost. Slo- venski veterinarski zbornik, 45, 2008, Suplement 12, str. 123–229. Beimrohr, Wilfried. Die Grundentlastung in Tirol. V: Sporer-Heis, Cla- udia (hrsg.). Tirol in seinen alten Grenzen: Festschrift für Mein rad Pizzinini zum 65. Geburtstag. Innsbruck: Universitätsverlag Wa- gner, 2008, str. 21–39. Benedik, Božo. Čolnarji in izvoščki na Bledu. Kronika, 32, 1984, št. 2–3, str. 214–223. Bezovšek, Franc. Pašniška zadruga Gornji Grad: 1908–2008. Gornji Grad: Pašna skupnost Gospodnje – Globače, 2008. Blaznik, Pavle. Enote kmetskih gospodarstev na Slovenskem. Kronika, 9, 1961, št. 3, str. 129–134. Blaznik, Pavle. Kolektivna kmečka posest. V: Blaznik, Pavle, Grafena- uer, Bogo, Vilfan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospo- darstvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 149–160. Blaznik, Pavle. Posebnosti starejše agrarne strukture na Dolenjskem. Kronika, XIV, 1966, št. 1, str. 1–8. 408 409 VIRI IN LITERATURA Blaznik, Pavle. Škofja Loka in loško gospostvo: (973–1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Kos, Milko, Zwitter, Fran. Koloni- zacija in populacija. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1970. Bled, Jean Paul. Franc Jožef. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990. Bleiweis-Trsteniški, dr. Demeter vitez. Dr. Janez Bleiweis kot zdravnik in živinozdravnik. V: Tominšek, dr. Jos. (ur.). Bleiweisov zbornik. V Ljubljani: Slovenska Matica, 1909, str. 320–327. Britovšek, Marjan. Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji. Maribor: Založba Obzorja, 1970. Britovšek, Marjan. Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1964. Britovšek, Marjan. Uvajanje novih kultur na Kranjskem v drugi polo- vici 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski časopis, XII– XIII, 1958–59, str. 111–149. Bruckmüller, Ernst. Die Kudlich-Legende. Šenk, Tatjana (ur.). Arhivi- stika, zgodovina, pravo: Vilfanov zbornik. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2007, str. 321–343. Bruckmüller, Ernst. Landwirtschaftliche Organisationen und gesell- schaftliche Modernisierung. Vereine, Genossenschaften und po- litische Mobilisierung der Landwirtschaft Österreichs vom Vor- märz bis 1914. Salzburg: Verlag Wolfgang Neugebauer, 1977. Bruckmüller, Ernst. Rigaer Leinsamen und eiserner Pflug-Tendenzen der Neuorientierung der Landwirtschaft in den österreichischen Ländern im spätern 18. und frühen 19. V: Jahrhundert. Drobesch, Werner, Fräss-Ehrfeld, Claudia (redaktion). Die Bauern werden frei: Innerösterreichs Landwirtschaft zwischen Beharren und Mo- dernisierung im frühen 19. Jahrhundert. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2007, str. 31–54. Bruckmüller, Ernst. Sozialgeschichte Österreichs. Wien; München: He- rold Verlag, 1985. Brunner, Otto. Land und Herrschaft: Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Südostdeutschlands im Mittelalter. Brünn, München, Wien: Rudolf M. Rohrer, 1943. Brusatti, Alois. Die Habsburgermonarchie: 1848–1918. Die wirtschaf- tliche Entwicklung. Wien: Österreichische Akademie der Wissen- schaften, 1973. Butschek, Felix. Österreichische Wirtschaftsgeschichte: von der Antike bis zur Gegenwart. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2011. Cevc, T one. Občasna naselja na Slovenskem. Traditiones, 7/9: 1978/80 (1982), str. 93–126. Cevc, Tone. Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev. Ljub- ljana: (samozaložba), Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, 1993. Clarici, Karel. Knjiga moje mladosti. Ljubljana: Slovenska matica, 1981. Cvirn, Janez. Agrarna revolucija. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 292. Cvirn, Janez. »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.« Avstrijsko ti- skovno pravo in slovensko časopisje (1848–1914). V: Režek, Ma- teja (ur.). Cenzurirano: zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes. Ljubljana: Nova revija, 2010. Cvirn, Janez. Pred nami je odprava posestnih razmerij. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 93. Cvirn, Janez. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918). Ljub- ljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2006. Cvirn, Janez. Zgodovinski okvir Kocenovega časa. V: Kunaver, Jurij (ur.). Blaž Kocen: 1821–1871: Življenje in delo očeta Kocenovih atlasov. Ljubljana: Slovenska matica, 2009. Čeč, Dragica. »Nisem kradel lesa, samo veje se pobiral!« Kronika, 52, 2004, št. 1, str. 17–34. Čibej, Edmund. Zbrani spisi. Predmeja: Društvo za ohranjanje in varo- vanje naravne in kulturne dediščine Gora, 2005. Čibej, Ljubo. Gozd in gozdarstvo na Gori. V: Černigoj, Franc (ur.). Mati Gora: zbornik o Gori, Gorjankah in Gorjanih: ob 400-letnici naselitve Gore. Predmeja: Društvo za ohranjanje in varovanje na- ravne in kulturne dediščine Gora, 2001, str. 91–110. Davis, James Cushman. Vzpon z dna: slovenska kmečka družina v dobi strojev. Ljubljana: Slovenska matica, 1989. Delavec, Mira. Moč vesti: Josipina Urbančič Turnograjska: prva slo- venska pesnica, pisateljica in skladateljica. Brežice: Primus, 2009. Delavec, Mira. Nedolžnost in sila: življenje in delo Josipine Urbančič- -Turnograjske. Kranj: Gorenjski glas, 2004. Dinklage, Karl. Geschichte der kärntner Landwirtschaft. Klagenfurt: Kammer für Land- und Forstwirtschaft in Kärnten, 1966. Dolenc, Janez. Pastirjevanje na Starem Vrhu nekdaj. Loški razgledi, 30, 1983, str. 50–55. 410 411 VIRI IN LITERATURA Dolenc, Metod. Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Ljubljana: Akademska založba, 1935. Dolžan, Tatjana. Planšarske stavbe v jugozahodnem delu Karavank. V: Cevc, Tone (ur.). Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah: stavbna ti- pologija in varovanje stavbne dediščine: zbornik. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, 1995, str. 66–72. Dražumerič, Marinka. Nagrobniki klevevških graščakov na pokopa- lišču v Slapih. V: Pungerčar, Majda (ur.). Klevevž: biser narave z bogato zgodovino. Novo mesto: Goga, 2009, str. 131–146. Drobesch, Werner. Bodenerfassung und Bodenbewertung als Teil ei- ner Staatsmodernisierung: Theresianische Steuerrektifikation, Josephinischer Kataster und Franziszeischer Kataster. Rückwan- derungen, Geschichte der Alpen, 14, 2009, str. 165–183. Drobesch, Werner. Das »Unternehmen« Grundherrschaft in den innerösterreichischen Ländern am Vorabend der Grundentla- stung-Hemmnis einer ökonomischen Modernisierung? V: Dro- besch, Werner, Fräss-Ehrfeld, Claudia (redaktion). Die Bauern werden frei: Innerösterreichs Landwirtschaft zwischen Beharren und Modernisierung im frühen 19. Jahrhundert. Klagenfurt, 2007, str. 55–76. Drobesch, Werner. Grundherrschaft und Bauer auf dem Weg zur Grundentlastung: die »Agrarrevolution« in den innerösterrei- chischen Ländern. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2003. Dukovski, Darko. Uvod u procese i procesi modernizacije u Istri na prijelomu stoljeća (1880-1910). Acta Histriae. 16, 2008, št. 3, str. 233-260. Erker, Konrad. Agrarpublizistik in Kärnten unter dem Einfluss der Ackerbaugesell- schaft 1765-1848. V: Drobesch, Werner, Fräss- -Ehrfeld, Claudia (redaktion). Die Bauern werden frei: Inneröster- reichs Landwirtschaft zwischen Beharren und Modernisierung im frühen 19. Jahrhundert. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsverei- nes für Kärnten, 2007, str. 133–144. Ernst Mayrhofer‘s Handbuch für den politischen Verwaltungsdienst in den im Reichsrathe vertretenen Königreichen und Ländern mit be- sonderer Berücksichtigung der diesen Ländern gemeinsamen Ge- setze und Verordnungen. Fünfter Band. Wien: Manz, 1901. Ertl, Rudolf Franz. Heiligenblut: das Glockendorf: eine Chronik der Ge- meinde Heiligenblut. Heiligenblut: Gemeinde, 2002. Fertil, Aurelie. Prometne poti v Ilirskih provincah oziroma strategije integracije nepovezanega in strateškega prostora. Zgodovinski časopis, 64, 2010, št. 1–2, str. 136–152. Ficko, Peter. Skupni ljudski delovni običaji. V: Poberžnik, Rajko (ur.). Med Peco in Pohorjem. Pripravljalni odbor za proslavo 20-letnice gimnazije Ravne na Koroškem. Maribor: Založba Obzorja, 1965, str. 147–170. Fischer, Jasna. Družba, gospodarstvo, prebivalstvo. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 9–40. Források a Muravidék történetéhez: Szöveggűjtemény: Viri za zgodo- vino Prekmurja: zbirka dokumentov. Köt. 1 = Zv. 1: 871-1849. Szombathely-Zalaegerszeg: Arhiv županije Vas, Arhiv županije Zala, 2008. Források a Muravidék történetéhez: Szöveggűjtemény: Viri za zgodo- vino Prekmurja: zbirka dokumentov. Köt. 2 = Zv. 2: 1850-1921. Szombathely-Zalaegerszeg: Arhiv županije Vas, Arhiv županije Zala, 2008. Frauendorfer, Sigmund von. Ideengeschichte der Agrarwirtschaft und Agrarpolitik im deutschen Sprachgebiet. Band 1, Von den Anfan- gen bis zum Ersten Weltkrieg. München, Basel, Wien: Verlagsge- sellschaft, 1963. Gabršček, Andrej. Goriški Slovenci I: narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. Ljubljana: samozaložba, 1932. Gašperšič, Rok. O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico. Kropa: Lovska družina, 2011. Gehl, Hans. Wörterbuch der donauschwäbischen Baugewerbe. Stutt- gart: Thorbecke, 2000. Gestrin, Ferdo. Oris gospodarstva na Slovenskem v prvem obdobju kapitalizma (do leta 1918). Kronika, 17, 1969, št. 3, str. 129–138. Gestrin, Ferdo, Melik, Vasilij. Slovenska zgodovina od konca osemnaj- stega stoletja do 1918. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1966. Ginzburg, Carlo. Sir in črvi : svet nekega mlinarja iz 16. stoletja. Lju- bljana: Studia Humanitatis, 2010. Goldstein, Ivo. Hrvaška zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica, 2008. Gomiršek, Tanja. Spremembe na področju agrarnih panog v jugo- vzhodnem delu Goriških brd v 19. stoletju. Kronika, 59, 2011, št. 2, str. 257–282. Good, David F.. Der wirtschaftliche Aufstieg des Habsburgerreiches 1750–1914. Wien, Köln, Graz: H. Böhlau, 1986. Goody, Jack. Production and Reproduction: A Comparatives Study of the Domestic Domain. Cambridge: University Press, 1976. 412 413 VIRI IN LITERATURA Gozdni red za Ilirske province: 1810 (ur. Boštjan Anko). Ljubljana: Bi- otehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1989. Gräbner, Herwig. 1000 Jahre Bergbauer in Gall: (Gemeinde St. Urban): ein Fallbeispiel für die Berglandwirtschaft in Kärnten. Klagenfurt am Wörtersee, 2013. Grafenauer, Bogo. Poljedelski obdelovalni načini. V: Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vilfan, Sergij (ur.). Gospodarska in druž- bena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1970, str. 225–250. Grafenauer, Bogo. Slovenski kmet v letu 1848. Zgodovinski časopis, II– III, 1948–1949, str. 7–68. Grafenauer, Bogo. Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek: Doba zrele fevdalne družbe od uveljavljenja frankovskega fevdalnega reda do začetka kmečkih uporov. Ljubljana: Kmečka knjiga, 1955. Grafenauer, Bogo. Zgodovina slovenskega naroda, V. zvezek: Doba hi- trega razkrajanja fevdalne organizacije, razvoja manufakturne in začetkov industrijske proizvodnje od srede XVIII. do srede XIX. stoletja. Ljubljana: Kmečka knjiga, Glavna zadružna zveza, 1962. Graham, Hamish. Rural society and agricultural revolution. V: Berger, Stefan (ur.). A companion to nineteenth-century Europe 1789– 1914. Malden (MA): Wiley-Blackwell, 2009, str. 29–43. Granda, Stane. Anastasius Grün pomaga znižati zemljarino. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 280–281. Granda, Stane. Anastazij Grün – gospodarstvenik. V: Miladinović Za- laznik, Mira, Granda, Stane (ur.). Anton Aleksander grof Auer- sperg – Anastazij Grün: razprave. Ljubljana: Nova revija, 2009, str. 31–46. Granda, Stane. Baron ostal brez gradu. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kro- nika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 69 Granda, Stane. Die Servitutenfrage und die bäuerliche Revolte 1848/49 in Krain. V: Drobesch, Werner, Fräss-Ehrfeld, Claudia (redaktion). Die Bauern werden frei: Innerösterreichs Landwirt- schaft zwischen Beharren und Modernisierung im frühen 19. Jahr- hundert. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2007, str. 77–92. Granda, Stane. Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49. Novo me- sto: ZRC SAZU, Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1995. Granda, Stane. Gospodarske razmere pri Slovencih v revolucionarnem letu 1848/49. V: Mihelič, Darja (ur.). Gestrinov zbornik. L jub ljana : ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 315–334. Granda, Stane. Gozdna revolucija. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kro- nika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 315–316. Granda, Stane. Gozdovi zahtevajo uvedbo parnih strojev. V. Cvirn, Ja- nez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 277. Granda, Stane. Grad Klevevž in njegovi lastniki. V: Pungerčar, Majda (ur.). Klevevž: biser narave z bogato zgodovino. Novo mesto: Goga, 2009, str. 115–129. Granda, Stane. Inflacija in devalvacija. V. Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kro- nika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 79–80. Granda, Stane. Kratek prerez zgodovine gozda in gozdarstva na Slo- venskem-II. V: Anko, B. (ur.). Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu: gozdarski študijski dnevi 1985. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985, str. 67–73. Granda, Stane. Ni spodbud za modernizacijo. V: Smrekar, Andrej (ur.). Vekov tek: Kostanjevica na Krki 1252-2002: zbornik ob 750. oble- tnici prve listinske omembe mesta. Kostanjevica na Krki: Krajevna skupnost, 2003, str. 213–231. Granda, Stane. Patent o uvedbi stabilnega katastra. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 129. Granda, Stane. Preprodaja gradov in zemljiških gospostev na Kranj- skem v 19. stoletju. Kronika, 60, 2012, št. 3, str. 699–720. Granda, Stane. Ribnica. V: Voglar, Dušan (ur.). Enciklopedija Slovenije: 10. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 206–209. Grdina, Igor. Ipavci: Zgodovina slovenske meščanske dinastije. 2. pre- gledana izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002. Grißmair, Hans. Bewahrte Volkskultur: Führer durch das Volkskunde- museum in Dietenheim. Brixen: Südtiroler Landesmuseen, 2004. Grossi, Paolo. Pravna Evropa. Ljubljana: Založba /*cf., 2010. Grundacker, Felix. Die Besitzer der Bauparzellen in Niederösterreich im Franziszeischen Kataster 1817–1824. Einverlag, 2008. Gspan, Peter Erasmus. Abhandlung über Fideicommisse; nach dem österreichischen Gesetze bearbeitet. Erster Band. Wien, 1842. 414 415 VIRI IN LITERATURA Guzelj, Avgust. Navod za oskrbovanje malih gozdnih posestev na Kranjskem in Primorskem. V Ljubljani: Gozdarsko društvo za Kranjsko in Primorsko, 1903. Hernja Masten, Marija. Zgodovina prostora občine Kidričevo s prika- zom nekdanje občine Sveti Lovrenc na Dravskem polju. V: Zbor- nik Občine Kidričevo. Kidričevo: Občina, 2010, str. 122–141. Hlačer, Teja. Ko se planina preobleče: bajtarstvo Velike planine. Ljub- ljana, Trzin: samozaložba, 2000. Hlubek, F. X.. Ein treues Bild des Herzogthumes Steiermark als Denk- mal dankbarer Erinnerung an Weiland Se. kaiserliche Hoheit den durchlauchtigsten Erzherzog Johann. Gratz: K. k. steiermärkische Landwirthschafts-Gesellschaft., 1860. Hobsbawm, Eric. Obdobje revolucije. Ljubljana: Državna založba Slo- venije, 1968. Hochedlinger, Michael, Tantner, Anton (hrsg.): »Der groβter Teil der Untertanen lebt elend und mühselig«: die Berichte des Hofkrigsrates zur sozialen und wirtschaftlichen Lage der Habsburgermonarchie 1770–1771. Innsbruck: StudienVerlag, 2005. Holz, Eva. Nekaj utrinkov o meščanstvu na Kranjskem v drugi polo- vici 19. stoletja in v času med obema vojnama. V: Hribar, An- gelika: Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 285–301. Ilešič, Svetozar. Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1950. Jalen, Janez. Vozarji. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987. Janša-Zorn, Olga. Vprašanje razkosanja kmetij v slovenskih deželah v 19. stoletju s posebnim ozirom na Kranjsko. V: Rajšp Vincenc (in dr.) (ur.). Melikov zbornik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednje- evropski sosedje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001, str. 441–460. Johann, Elisabeth. Wald und Mensch: die Nationalparkregion Hohe Tau- ern (Kärnten). Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarhivs, 2004. Jugoviz, Rudolf A.. Wald und Weide in den Alpen. T. 1, Ein Beitrag zum Ausgleiche der Spannungen zwischen Forst- und Landwirtschaft in den österreichischen Alpenländern: mit einem Titelbilde und mit 42 Abbildungen im Texte. Wien: W. Frick, 1908. Juričić Čargo, Daniela. Potovanje Franca Antona Breckerfelda v Istro leta 1803. Kronika, 2002, 50, št. 2, str. 171–184. Juričić Čargo, Danijela. Urejanje občinskih zadev na območju trža- škega gubernija pred letom 1849. Arhivi, 32, 2009, št. 2, str. 181– 214. Juričić Čargo, Danijela, Žnidaršič Golec, Lilijana. Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije, 2. zvezek: Urbarji v upravnih in rod- binskih fondih ter v delu fonda Terezijanski kataster za Kranjsko. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2009. Kačičnik Gabrič, Alenka. Gospostvo Brdo v luči franciscejskega kata- stra. Kronika, 52, 2004, št. 2, str. 175–184. Kačičnik Gabrič, Alenka. Henrik Schollmayer Lichtenberg. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 57–64. Kačičnik Gabrič, Alenka. Jezersko-pozabljen delček Koroške. Kronika, 57, 2009, št. 1, str. 29–46. Kačičnik Gabrič, Alenka. Kmečko življenje na visokogorskih kmetijah na primeru doline Tople v 19. stoletju. Kronika, 56, 2008, št. 2, str. 289–304. Kačičnik Gabrič, Alenka. O kmečkih dolgovih nekoliko drugače: problem služnostnih pravic na posestvu Snežnik. Ljubljana: Zveza zgodo- vinskih društev Slovenije, 2004. Karničar, Andrej. Jezerska kronika: Jezersko v ustnem izročilu. Kranj: Gorenjski muzej, 1998. Kaspret, Anton. Razmere gorenjskih kmetov okoli leta 1500. Ljubljan- ski zvon, 11, 1891, str. 202–208, 5, str. 267–271, str. 331–335, str. 417–420, str. 655–659. Kavčič, Jožica. Grof Rihard Ursini Blagaj in Polhograjci. V: Bokal, Milka (ur.). Gospod z rožo: zbornik simpozija Rihard Ursini Blagaj v slovenski kulturi. Polhov Gradec: Turistično društvo; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009, str. 141–165. Kebe, Janez. Cerkniško jezero in ljudje ob njem. Koper: Ognjišče, 2011. Kebe, Janez. Loška dolina z Babnim Poljem. Ljubljana: Družina, 1996. Kermavner, Dušan. O prepovedi gorenjskega tabora in o bohinjskem uporu leta 1871. Časopis za zgodovino in narodopisje, 40=5, 1969, str. 504–516. Keršovan, Ferid G. Spomini na gospodarsko in socialno življenje v Pre- kmurju. Kronika, 12, 1964, št. 3, str. 169–184. Kjuder, Albin. Zgodovinski mozaik Primorske: s posebnim poudarkom gornjega Krasa/zbral in sestavil v letih 1956–1960 Albin Kjuder. Sežana: Občinska skupščina, 1972. Kociančič, Štefan, Rutar, T omaž. Zgodovinske in krajepisne drobtinice 416 417 VIRI IN LITERATURA s Tolminskega. V: Tolminski zbornik 1975, druga knjiga. Tolmin: Kulturna skupnost, 1975, str. 253–269. Kočar, Tomaž. Kamniška Bistrica-Bistriški gozd. Ljubljana: samoza- ložba, 2003. Kočar, T omaž, Knafelc, Srečko. Svet med Mačkovcem, Mokrcem in Iško – Krvava Peč z okolico. Maribor: Ostroga, 2011. Kolenc, Petra. »V osrčju brezmejnega gozda«. Raba, izkoriščanje in gospodarjenje s Trnovskim gozdom od naselitve do konca 19. stoletja. Kronika, 60, št. 2, 2012, str. 203–220. Kolšek, T one. Žovneško gospostvo v luči urbarja iz leta 1550. V: Savinjski zbornik IV. Žalec: Temeljna kulturna skupnost, 1978, str. 235–265. Kopač, Vlasto. Iz preteklosti Velike planine. Iverí z Grintovcev. Lju- bljana: Planinska zveza Slovenije, 2006. Korošec, Branko. Gozdovi Slovenije skozi čas. Prostorske registrature in mapiranje gozdov do leta 1828: kartografske predstavitve gozda pred uveljavitvijo franciscejskega katastra. Ljubljana: Kmečki glas, 1993. Kotar, Alja. Če je vino dobro, bo osmica uspela! Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 42, št. 1/2, 2002, str. 4–11, 106. Kovačič, Fran. Slovenska Štajerska in Prekmurje: zgodovinski opis. Ljub ljana: Slovenska Matica, 1926. Krajevni leksikon Dravske banovine. Krajevni repertorij u uradnimi, to- pografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodar- skimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Kramar, Janez. Izola: mesto ribičev in delavcev. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, 2003. Krchnáková, Lucia. Die Taxation der Wälder zu Sklené Teplice (Gla- shütte) von H. D. Wilckens. V: Ingenhaeff, Wolfgang, Bair, Jo- hann (Hrsg.). Bergbau und Holz: Schwazer Silber : Tagungsband. 4. Internationaler Montanhistorischer Kongress, Schwaz, 2005, str. 111–115. Krivograd, Alojz. Prispevek k poznavanju oglarjenja pri nekdanji mi- slinjski železarni. Koroški zbornik, 3, 2001, str. 5–29. Krivograd, Alojz. Rudniški rovi železove rude v okolici Ribnice na Po- horju in Vitanja v letih 1807–1810. V: Koroški zbornik, 4, 2005, str. 51–64. Krošl, Anton. Zemljiška odveza na Kranjskem. Ljubljana, 1941. Kulišer, Josif. Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka II. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Kupelweiser, Paul. Brioni: Aus den Erinnerungen eines alten Österrei- chers-Iz sjećanja starog Austrianca. Pula: Amforapress, 2005. Küpper-Eichas, Claudia. Bergvolk und Wald: Waldnutzung durch die Einwohner der Oberharzer Bergstädte. V: Ingenhaeff, Wolfgang, Bair, Johann (Hrsg.). Bergbau und Holz: Schwazer Silber: Tagun- gsband. 4. Internationaler Montanhistorischer Kongress. Schwaz, 2005, str. 117–132. Kuret, Niko. Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848: topo- grafski podatki po odgovorih na vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Götha (1842) (4 zvezki). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1985–1993. Kurz, Michael. Von der Grundherrschaft zur T ourismusdestination: 350 Ja- hre »Salzkammergut«. OÖ. Heimatbläter, 2006, št. 3–4, str. 139–152. Kustatscher, Erika. Mehr als acht Generationen … . Die traditionale und die moderne Welt im Spiegel der Geschichte der Familie Pe- chlaner vom Ritten. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 2009. Lačen Benedičič, Irena. Dediščina fužinskega kompleksa na Stari Gori. V: Oder, Karla (ur.). Med železom in kulturo: naša dediščina, naša pot. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, 2007, str. 55–60. Lazarevič, Žarko. Kmečki dolgovi na Slovenskem: socialno-ekonomski vidiki zadolženosti kmetov 1848–1948. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994. Lazarević, Žarko. Slovensko kmetijstvo od zemljiške odveze do druge svetovne vojne. V: Zbornik ob 100-letnici Kmetijskega inštituta Slovenije. Ljubljana: Kmetijski inštitut Slovenije, 1998, str. 13-30. Litrow, Karl L. Vergleichung der vorzüglichsten Masse, Gewichte und Münzen mit den im österreichischen Kaiserstaate Gebräuchlichen. 2., für Decimal- und gewöhnliche Rechnung eingerichtete Aufl. Wien : In der Fr. Beck'schen Universitäts-Buchhandlung, 1844. Lobe, Gregor, Malešič, France. Mlinarjev stan Za Koglom v Kamniški Bistrici. Kamniški zbornik, XIX, 2008, str. 59–67. Ložar, Rajko. Narodopisje Slovencev. Ljubljana: Klas, 1944–1952. Maček, Jože. Die Wälder der Herrschaft Žiče und Frajštanj und ihre Bewirtschaftung im Ubergang vom 18. ins 19. Jahrhundert=Gozdovi gospostev Žiče in Frajštanj in gospodarjenje z njimi na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Acta agriculturae Slovenica, 89, št. 1, 2007, str. 189–206. 418 419 VIRI IN LITERATURA Maček, Jože. Die Waldungen der Herrschaft Gornji grad in ihrer althergebrachten Wirtschaftsweise und fehlgeschlagene Versu- che zur Einfuhrung der rationellen Forstökonomie im Ubergang aus dem 18. ins 19. Jahrhundert=Gozdovi gospostva Gornji grad z gospodarjenjem na tradicionalni način in neuspešni poskusi za uvedbo racionalnega gospodarjenja na prehodu iz 18. v 19. stole- tje. Acta agriculturae Slovenica, 93, št. 1, 2009, str. 105–132. Maček, Jože. Gospodarjenje z gozdovi na državnih gospoščinah v Slo- veniji v XVIII. stoletju. V: Anko, B. (ur.). Pomen zgodovinske per- spektive v gozdarstvu. Gozdarski študijski dnevi 1985. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985, str. 75-87. Maček, Jože. Kranjski verski sklad: organizacijski, gospodarski in pre- moženjskopravni posegi državnih organov in Kranjskega verskega sklada v cerkvene strukture na Kranjskem in v Avstrijski Istri od 1782 do 1809. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006. Maček, Jože. Na zemlji domači: kratka zgodovina slovenskega kmeč- kega stanu. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2007. Maček, Jože: Paberki k zgodovini opatijskega gospostva Kostanjevica. V: Smrekar, Andrej (ur.). Vekov tek: Kostanjevica na Krki 1252– 2002: zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Ko- stanjevica na Krki: Krajevna skupnost, 2003, str. 123–131. Maček, Jože. Podčetrtek skozi stoletja. Maribor: Založba Pivec, 2008. Maček, Jože. Prizadevanja podložnikov gospostva Snežnik za pridobi- tev pravne lastnine nad lazi ali ogradami v osemdesetih letih 19. stoletja. Kronika, 53, št. 1, 2005, str. 29–36. Maček, Jože. Reluicija tlake v slovenskih deželah v stoletju pred zemlji- ško odvezo. Ljubljana: Oddelek za agronomijo Biotehniške fakul- tete Univerze v Ljubljani, 1994. Maček, Jože. Schwizenova inštrukcija za upravnike državnih posestev iz leta 1788.. Ljubljana: Agronomski oddelek Biotehniške fakul- tete Univerze, 1992. Maček, Jože. Uvajanje dosežkov agrano-tehničnega prevrata v sloven- sko kmetijstvo v obdobju 1848–1941. Ljubljana: Oddelek za agro- nomijo Biotehniške fakultete : Kmetijski inštitut Slovenije : Zveza društev kmetijskih inženirjev in tehnikov Slovenije, 1995. Makarovič, Marija. Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978. Makarovič, Marija. Kmečki posli. Slovenski etnograf, 33/34, 1988/90, str. 433–460. Makarovič, Marija. Korte in Korčani. Korte=Trögern: samozaložba Skupnosti prebivalcev: avtorji, 2005. Makarovič, Marija, Modrej, Ivan. Črna in Črnjani: narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne. Črna na Koroškem: Krajevna skupnost, 1986. Mal, Josip. Zgodovina slovenskega naroda: najnovejša doba. V Celju: Družba sv. Mohorja, 1929. Manin, Marino. Zapadna Istra u katastru Franje I : (1818.–1840.). Za- greb: Srednja Europa, 2006. Marguč, Maša. Zdravnik iz Dolenjskih Toplic: dr. Konstantrin Konva- linka. Dolenjske Toplice: Kulturno kongresni center Dolenjske Toplice, 2011. Marušič, Branko. Spor zaradi delitve zemljišč v Doberdobu. V: Cvirn, Janez (ur.). Slovenska kronika XIX. stoletja 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 454. Matijevič, Meta. Novomeške hiše in ljudje: s poudarkom na obdobju od srede 18. do srede 19. stoletja. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2007. Matis, Herbert. Österreichs Wirtschaft 1848–1913: konjunkturelle Dynamik und gesellschaftlicer Wandel im zeitalter Franz Josephs I. Berlin: Duncker & Humblot, 1972. Medle, Bojana, Gorenc, Miha. Ljudske pripovedke in verovanja v po- vezavi z gradom Klevevž. V: Pungerčar, Majda (ur.). Klevevž: biser narave z bogato zgodovino. Novo mesto: Goga, 2009, str. 175–196. Megušar, France F.. Franz, François, Francesco Meguscher – Tirolec iz Železnikov. Ampak, 11, november-december 2010, št. 11–12, str. 22–25. Melik, Vasilij. Nacionalnopolitične razmere v slovenskih deželah. V: Lah, Avguštin (ur.). 130 let visokega šolstva v Mariboru: zbor- nik simpozija. Maribor: Škofijski ordinariat, Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 37–43. Mihelič, Darja. Usoda gozdov na Slovenskem do 16. stoletja. Ekonom- ska i ekohistorija: časopis za gospodarsku povijest i povijest oko- liša, IV, br. 4, 2008, str. 27–51. Miklavčič Brezigar, Inga. Dolina Trente nekoč in danes. V: Goriški letnik: zbornik Goriškega muzeja, 15/16. Nova Gorica : Goriški muzej, 1989, str. 25–62. Miklavčič Brezigar, Inga. Etnološka topografija slovenskega etničnega 420 421 VIRI IN LITERATURA ozemlja – 20. stoletje. Občina Tolmin. Ljubljana: Znanstveni in- štitut Filozofske fakultete, 1996. Miklavčič Brezigar, Inga. Robidišče – razvoj in življenje podeželja na nekdanji avstrijsko-beneški meji v baroku. V: Šerbelj, Ferdinand (ur.). Barok na Goriškem. Nova Gorica: Goriški muzej; Ljubljana: Narodna galerija, 2006, str. 159–164. Miklavčič Brezigar, Inga. Tipi planinskih naselij v gornjem Posočju. V: Cevc, Tone (ur.). Planšarske stavbe v vzhodnih Alpah: stavbna ti- pologija in varovanje stavbne dediščine: zbornik. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, 1995, str. 94–109. Mischler, Ernst, Ulbrich, Joseph. Österreichisches Staatswörterbuch: Handbuch der gesamten österreichischen öffentlichen Rechtes. Wien: A. Hölder, 1905–1909. Mlinarič, Jože. Odnosi med kostanjeviškim mestom in opatijo. V: Smrekar, Andrej (ur.). Vekov tek: Kostanjevica na Krki 1252-2002: zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Kostanje- vica na Krki: Krajevna skupnost, 2003, str. 111–121. Montanari, Massimo. Lakota in izobilje: evropska zgodovina prehra- njevanja. Ljubljana: Založba /*cf., 1998. Murko, Matija. Spomini. Ljubljana: Slovenska matica, 1951. Nipperdey, Thomas. Deutsche Geschichte 1800–1866: Burgerwelt und starker Staat. Munchen: Beck, 1983. Nouvertné, Richard. Dienstbarkeiten und Reallasten als Sicherun- gsmittel: Inaugural-Disertation. Bonn, 1986. Novak, Vilko. Odkup in ureditev služnostnih pašnih pravic v Bohinju (Slovenija). Zbornik Filozofske fakultete II. Filozofska fakulteta, Ljubljana: Univ. založba, 1950–1962, str. 258–315. Novak, Vilko. Slovenska ljudska kultura. Ljubljana: DZS, 1960. Novak, Vilko. Živinoreja. V: Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vilfan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgo- dovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo. Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1970, str. 343–394. Občni deržavljanski zakonik za vse nemške dedne dežele avstijanskega cesarstva. Del 1. Na Dunaji, 1853. Oder, Karla. Tri tisočletja železarstva na Slovenskem: slovenska pot kul- ture železa. Ravne na Koroškem: Koroški pokrajinski muzej, 2008. Okoliš, Stane. Izseki iz zgodovine Loža in okolice. Zgodovinski časopis, 49, 1995, št. 4, str. 557–581. Orožen, Janko. Celjski meščani in cerkvena zgodovina (pravni spor iz preteklih dni). Kronika slovenskih mest, 1934, 1, št. 4, str. 301–305. Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice: del 1. Celje: Kulturna sku- pnost, 1971. Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice: del 2. Celje: Kulturna sku- pnost, 1974. Osterhammel, Jürgen. Die Verwandlung der Welt. Eine Geschichte des 19. Jahrhunderts. München: C. H. Beck, 2009. Österreich-Ungarn. Izvršilni red z dne 27. maja 1896 drž. zak. št. 79 z uvodnim zakonom z dne 27. maja 1896 drž. zak. št. 78 in drugimi zadevnimi zakoni, ukazi in razpisi ter odločbami c. kr. najvišjega sodišča. Ljubljana: Društvo »Pravnik«, 1902. Palmer, Alan. The lands between: a history of East-Central Europe since the Congress of Vienna. London: Weidenfeld and Nicolson, 1970. Palmer, R. R., Colton, Joel, Kramer, Lloyd. A history of the modern world to 1815. McGraw-Hill international edition, 2007. Pančur, Andrej. Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Zgodovinski časopis, 53, 1999, št. 1, str. 33–55. Pančur, Andrej. Porajanje modernega gospodarstva v 18. in 19. stole- tju. V: Fikfak, Jurij (ur.). Postojna: upravno in gospodarsko sredi- šče. Postojna: Galerija 2; Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009, str. 51–66. Pančur, Andrej. Razvoj judovskega prebivalstva Slovenije do druge svetovne vojne. V: Lazarević, Žarko, Lorenčič, Aleksander (ur.). Podobe modernizacije: poglavja iz gospodarske in socialne moder- nizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za no- vejšo zgodovino, 2009, str. 249–296. Pančur, Andrej. V pričakovanju stabilnega denarnega sistema. Celje: Zgodovinsko društvo, 2003. Papež, Jože, Černigoj, Vojko. Zgodovina gospodarjenja z gozdovi v GGE Predmeja. Gozdarski vestnik, 65, 2007, št. 1, str. 46–59. Perko, Franc. Gozd in gozdarstvo v Bleiweisovih novicah 1843–1902. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska za- ložba: Jutro, 2013. Perko, Franc. Gozd lahko živi brez človeka, ljudje ne morejo brez gozda: raba in gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji od začetkov do danes. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije, Gozdarska za- ložba: Jutro, 2011. Perko, Franc. Vasi v objemu železnice: Ivanje selo, Rakek, Rakov Ško- cjan, Slivice in Unec skozi čas. Ljubljana: Jutro, 2008. Perko, Franc. Zapisano v branikah: gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Postojna: Gozdarsko društvo, 2002. 422 423 VIRI IN LITERATURA Peternel, Marija Mojca. Cillier Wochenblatt (Zeitung): celjski nemški časopis iz leta 1848. Celje: Zgodovinsko društvo, 2006. Pirnat, Peter. Rodbina Pirnat na gradu Tuštanj. Kronika, 57, 2009, št. 2, str. 221–234. Počkar, Ivanka. Kolnarji-Lovilci in nabiralci naplavljenega premoga v Savi pri Brežicah, po toku navzgor in navzdol. V: Škofljanec, Jože (ur.). Gospa, če ni dobro, ni treba nič plačat: Brežice, trgovsko me- sto. Krško: Neviodunum, 2009, str. 319–387. Polec, Janko. Kraljestvo Ilirija: prispevek k zgodovini razvoja javnega prava v slovenskih deželah. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knji- garna, 1925. Polec, Janko. O odpravi nevoljništva na Kranjskem. V Ljubljani: Pravna fakulteta, 1933. Polec, Janko. Svobodniki na Kranjskem. Glasnik Muzejskega društva za Kranjsko, XVII, 1936, št. 1–4, str. 5–142. Poročilo o kmetijski ênketi dne 17. in 18. aprila 1884 v Ljubljani. V Ljubljani: Deželni odbor kranjski, 1884. Preinfalk, Miha. Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Zgodo vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005. Preinfalk, Miha. Rodbina Auersperg in njeno kulturno udejstvovanje. V: Miladinović Zalaznik, Mira, Granda, Stane (ur.). Anton Alek- sander grof Auersperg – Anastazij Grün: razprave. Ljubljana: Nova revija, 2009, str. 157–172. Preinfalk, Miha. Rodbina Scaria na Tuštanju. Kronika, 57, 2009, št. 2, str. 201–220. Preinfalk, Miha. »To in nič drugega je volja gospode«. Kronika, 52, 2004, št. 2, str. 151–156. Preinfalk, Miha, Zadravec, Dejan, Hozjan, Andrej, Bonin, Zdenka, Porcedda, Donatella. Herrschafts-, Adels- und Privatarchive in Slowenien. Mitteilungen des Österreichischen Staatsarchivs, 56, 2011, str. 625–660. Puff, Rudolf Gustav. Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Obzorja, 1999. Rajšp, Vincenc. Verski skladi na področju Slovenije in gozdovi na Go- renjskem, ki jih je kupil Kranjski verski sklad. V: Šelih, Alenka, Pleterski, Janko (ur.). Država in cerkev: izbrani zgodovinski in pravni vidiki: mednarodni posvet, 21. in 22. junija 2001. Lju- bljana: SAZU, 2002, str. 105–112. Rauter, Franc. Gozdno gospodarstvo agrarnih skupnosti. Ljubljana, 1940. Ribnikar, Peter. Kataster in zemljiška knjiga – vira za zgodovino gozda in gozdarstva. V: Anko, B. (ur.). Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu: gozdarski študijski dnevi 1985. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985, str. 167–178. Ribnikar, Peter. Komisija za agrarne operacije v Ljubljani in njeno arhi- vsko gradivo. Arhivi, 14, 1991, št. 1–2, str. 10–16. Ribnikar, Peter. Zemljiški kataster kot vir za zgodovino. Zgodovinski časopis, 36, 1982, št. 4, str. 321–337. Riegler, Josef. Der langsame Wandel der steirischen Landeskultur im 18. Jahrhundert. Steiermark: Wandel einer Landschaft im langen 18. Jahrhundert. Wien; Köln; Weimar: Böhlau Verlag, 2006. Rösener, Werner. Kmetje v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba /*cf., 2007. Rozman, Franc. Socialna struktura naročnikov »Novic« v letu 1845. Zgodovinski časopis, 24, 1970, št. 1–2, str. 81–89. Rubbia, Konrad. Petindvajset let pogozdovanja Krasa na Kranjskem: poročilo komisije za pogozdovanje Krasa leta 1911: z dvema po- dobama. V Ljubljani: Pogozdovalna komisija, 1912. Rugále, Mariano, Preinfalk, Miha. Blagoslovljeni in prekleti. Del 1. Ple- miške rodbine 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Vihar- nik, 2010. Rumpler, Helmut. Eine Chance für Mitteleuropa: bürgerliche Eman- zipation und Staatsverfall der Habsburgermonarchie. Wien: Ue- berreuter, 1997. Rumpler, Helmut, Urbanitsch, Peter. Die Habsburgermonarchie: 1848–1918. Bd. 7, Verfassung und Parlamentarismus. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2000. Rutar, Simon. Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska: zgodovinski opis. Ljubljana: Matica Slovenska, 1893. Rutar, Simon. Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki so- dnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Nova Gorica: Branko, 1994. Sammlung von Civilrechtlichen Entscheidungen des k.k. obersten Ge- richtshofes. Herausgegeben von Dr. Julius Glaser und Dr. Joseph Unger. Wien, 1859. Sandgruber, Roman. Die Anfänge der Konsumgesellschaft. München: R. Oldenburg Verlag, 1982. Sandgruber, Roman. Ökonomie und Politik: Österreichische Wirt- 424 425 VIRI IN LITERATURA schafts geschichte vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Wien: Ue- berreuter, 1995. Sapač, Igor. Grajske stavbe v zahodni Sloveniji: knjiga 5: Kras in Pri- morje. Ljubljana: Viharnik, 2011. Scheyer, Mavricij. Navod, kako naj ravnajo posamesni kmetje ali cele soseske z gozdom. Ljubljana: Deželni odbor kranjski, 1869. Schiff, Walter. Die Regulierung und Ablösung der Wald- und Weide- -Servituten. Geschichte der österreichischen Land- und Forstwirt- schaft und ihrer Industrien 1848 bis 1898. Wien: Commissions- verlag Moritz Perles, 1899. Schollmayer-Lichtenberg, Henrik E. von. Snežnik in schönburški vla- darji: zgodovina gospostva Snežnik na Kranjskem. Postojna: Goz- dno gospodarstvo, 1998. Schönburg Waldenburg, Hermann. Gehörtes und Gesehenes. Firenze: samozaložba, 1993. Schönemann, Oscar. Die Servituten: Eine Civilistische Abhandlung. Leipzig: Verlag von Johann Ambrosius Barth, 1866. Schwegel, Josef. Na cesarjev ukaz: spomini politika in diplomata. Ljub- ljana: Slovenska matica, 2004. Sernec, Josip. Spomini. Celje: Osrednja knjižnica, 2003. Semlič Rajh, Zdenka. Gradbeni predpisi v požarnih redih pred spreje- tjem gradbenega reda za Štajersko leta 1857. V: Kemperl Metoda (ur.). Načrti okrožnih inženirjev in mestnih mojstrov na sloven- skem Štajerskem: (1786–1849). Celje: Zgodovinski arhiv; Mari- bor: Pokrajinski arhiv, 2008, str. 16–18. Serše, Aleksandra. Namestništvo v Ljubljani 1850–1854, Deželna vlada v Ljubljani 1854–1860. Arhivi, 32, 2009, št. 1, str. 95–110. Serše, Saša. Upravna ureditev na Kranjskem po letu 1848. Arhivi, 22, 1999, str. 50-59. Sieder, Reinhard. Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia huma- nitatis, ZRC, 1998. Simony, Friedrich. Schutz dem Walde! Wien, 1878. Slana, Lidija. Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranj- skem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Slovenski biografski leksikon. V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka, 1925. Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Smole, Majda. Gospodarski položaj ribniških podložnikov v začetku XIX. stoletja. Kronika, 4, 1956, št. 3, str. 170–173. Smole, Majda. Gozdni redi in zakoni kot vir za gozdarsko zgodovino. V: Anko, B. (ur.). Pomen zgodovinske perspektive v gozdarstvu: gozdarski študijski dnevi 1985. Ljubljana: Univerza Edvarda Kar- delja v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985, str. 151–156. Smole, Majda. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Stariha, Gorazd. Politične razmere na Slovenskem od obnove ustav- nega življenja (18860/61) do dualizma (1867): doktorsko delo. Ovsiše, 2003. Stegenšek, Avguštin. Konjiška dekanija: s 75 nariski v tekstu in 94 sli- kami na 59 tablicah. V Mariboru: (samozal.), 1909. Stekl, Hannes. Adel und Bürgertum in der Habsburgermonarchie 18. bis 20. Jahrhundert. Wien: Verlag für Geschichte und Politik, München: Oldenbourg, 2004. Steppan, Markus. Agrar- und Forstrechtliche Bestimmungen als sozi- ales, wirtschaftliches und rechtliches Steuerungsinstrument. Ne- znano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem (Elektronski vir). Stopar, Ivan. Klevevž, v vihri vojnih in povojnih let izginuli grad. V: Pungerčar, Majda (ur.). Klevevž: biser narave z bogato zgodovino. Novo mesto: Goga, 2009, str. 99–113. Studen, Andrej. Človek mora delati za svojo srečo! V: Studen, Andrej (ur.). Pomisli na jutri: o zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 9–36. Sunčič, Vladimir. Komisije za agrarne operacije 1885–1945, 1. del: A-K. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1991. Šega, Polona. Slovenski kostanjarji na Dunaju. V: Mihelič, Darja (ur.). Dunaj in Slovenci. Ljubljana: Zveza zgodovinski društev Slove- nije, ZRC SAZU, 1994, str. 105–108. Šidak, Jaroslav, Gross, Mirjana, Karaman, Igor, Šepić, Dragovan. Povijest hrvatskog naroda: g. 1860–1914. Zagreb: Školska knjiga, 1968. Šifrer-Bulovec, Mojca. Loški potok v luči franciscejskega katastra in cenilnega operata ter matičnih knjig od 1801 do 1840. Etnolog, 6=57, 1996, str. 197–216. Šišić, Ferdo. Povijest Hrvata: pregled povijesti hrvatskoga naroda. Split: Marjan tisak, 2004. Šivic, Anton. Iz zgodovine našega gozdarstva: prispevki k zgodovini urejanja naših gozgov. Gozdarski vestnik, 25, 1967, str. 113–118. Šolar, Marjan. Blejske zgodbe iz ustnega izročila. V: Dežman, Jože 426 427 VIRI IN LITERATURA (ur.). Bled 1000 let: Blejski zbornik 2004. Radovljica: Didakta, 2004, str. 241–258. Šorn, Jože. Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Založba Ob- zorja, 1984. Šorn, Jože. Donesek h kmečkim uporom v letih 1705 in 1713. Zgodo- vinski časopis, 4, 1950, str. 169–183. Štih, Peter, Simoniti Vasko. Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od praz- godovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2009. Štih, Peter, Simoniti, Vasko, Vodopivec, Peter. Slovenska zgodovina: družba-politika-kultura. http://www.sistory.si/publikacije/pdf/ zgodovina/Slovenska-zgodovina-SLO.pdf . Dostop: 25. 08. 2009. Štuhec, Marko. Besede, ravnanja in stvari: plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. V Ljubljani: Slovenska matica, 2009. Šumrada, Janez. Državnopravni status Ilirskih provinc s kratkim pre- gledom upravne ureditve. V: Rajšp, Vincenc, Bruckmüller, Ernst (ur.). Vilfanov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU), 1999, str. 375–390. Šumrada, Janez. Nekateri temeljni problemi Ilirskih provinc: diserta- cija. Ljubljana : [J. Šumrada], 1992. Šumrada, Janez. Poglavitne poteze napoleonske politike v Ilirskih provincah. Zgodovinski časopis, 61, 2007, št. 1–2, str. 75–84. Šušteršič, Mario. Josip Gorup pl. Slavinjski v Trstu. Kronika, 58, 2010, št. 1, str. 163–174. Tavčar, Ivan. Slovenski Pravnik: poduk o najpotrebniših zakonih. V Ce- lovcu: Družba sv. Mohora, 1883 – (1888). Taylor, Alan J. Percivale. Habsburška monarhija 1809–1918. Ljubljana: DZS, 1956. Teplý, Bogo. Razvoj kmetijstva pri nas v stoletju pred marčno revolu- cijo. Nova obzorja, 4, 1951, str. 20–30. Terezijanski gozdni red za Kranjsko 1771 (Anko, Boštjan, ur.). Ljub- ljana: VTOZD za gozdarstvo BF Ljubljana, 1985. Torelli, Niko. Beli les in beli lesovi. Les, revija za lesno gospodarstvo, 51, 1999, št. 1–2, str. 18. Toš, Marjan. Franc Robič (1841–1913): profesor, slovenski javni in na- rodnobuditeljski delavec, deželni in državni poslanec, umni gos- podar. Časopis za zgodovino in narodopisje, 78 = n. v. 43, 2007, št. 1, str. 42–53. Trstenjak, Anton. Slovenci na Ogrskem: narodopisna in književna čr- tica: objava arhivskih virov. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2006. Turk, Jakob. Pašništvo: slovenskim živinorejcem v pouk. V Celju: Družba sv. Mohorja, 1938. Umek, Ema. Kranjska kmetijska družba 1767-1787. Arhivi, 29, 2006, št. 1, str. 1–34. Umek, Ema. Lov in lovstvo. V: Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vil- fan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 469–494. Umek, Ema. Plovba po Savi v 18. stoletju. Zgodovinski časopis, 40, 1986, št. 3, str. 233–268. Umek, Ema. Reformirani urbarji deželnoknežjih gospostev na Kranj- skem. Zgodovinski časopis, 36, 1982, št. 4, str. 311–320. Valenčič, Vlado. Bistriški gozd in kamniški meščani. Kamniški zbor- nik, III, 1957, str. 69–101. Valenčič, Vlado. Gozdarstvo. V: Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vil- fan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodarstvo. Ljub- ljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 417–463. Valenčič, Vlado. Gozdovi in preskrba z lesom v stari Ljubljani. Goz- darski vestnik, 12, 1954, št. 6/7, str. 1–16. Valenčič, Vlado. Organizacija za napredek agrarne proizvodnje, spe- cialno šolstvo in strokovna literatura Kmetijske družbe. V: Bla- znik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vilfan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, I. zve- zek, Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 525–556. Valenčič, Vlado. Posestne razmere na Veliki in Mali planini ob koncu fevdalne dobe. Traditiones, 7/9: 1978/80 (1982), str. 127–158. Veber, Ivan. Gospodarjenje v bohinjskih gozdovih. Bohinjski zbornik. Radovljica: Skupščina občine, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost, str. 24-29. Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2002. Verbinc, France. Slovar tujk (sedma izdaja). Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1982. Vider, Valent. Zapiski o Solčavi in njeni okolici: prispevki k zgodovin- skemu in etnografskemu gradivu. Solčava: Občina, 2004. Vilfan, Sergij. Agrarna premoženjska razmerja. V: Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vilfan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Ljubljana: 428 429 VIRI IN LITERATURA Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa; Državna založba Slovenije, 1980, str. 403–479. Vilfan, Sergij. Delavci v agrarnem gospodarstvu. V: Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo, Vilfan, Sergij (ur.). Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa; Državna založba Slovenije, 1980, str. 355–402. Vilfan, Sergij. Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. V Ljubljani: Slovenska matica, 1996. Vilman, Vladimir, Serše, Aleksandra. Prva slovenska gozdarska šola na Snežniku. Postojna: Gozdarski šolski center, 1989. Vodopivec, Peter. Južna železnica in industrializacija. V: Lazarevič, Žarko, Lorenčič, Aleksander (ur.). Podobe modernizacije: po- glavja iz gospodarske in socialne modernizacije v 19. in 20. sto- letju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009, str. 57–78. Vodopivec, Peter. O »duševnem profilu« in nazorih Janeza Bleiweisa. V: Dr. Janez Bleiweis in njegov čas. Kranj: Gorenjski muzej, 1996, str. 23–29. Vodopivec, Peter. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Vodopivec, Peter. O kmetijskih družbah na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem v predmarčni dobi. Prispevki za novejšo zgodovino, XLVIII, 2008, št. 1, str. 7–20. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: sloven- ska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljub- ljana: Modrijan, 2006. Vodopivec, Peter. O pomenu graških gospodarskih ustanov in tehnič- nega oddelka Joanneuma za Slovence v prvi polovici 19. stoletja. V: Karničar, Ludwig, Rajšp Vincenc (ur.). Graz und Slowenen = Gradec in Slovenci. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; na Du- naju: Slovenski znanstveni inštitut; Graz: Institut für Slawistik, Karl-Franzens-Universität, 2011, str. 191–198. Vodopivec, Peter. Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske raz- mere na Slovenskem v 19. stoletju. V: Dolinar, France M., Mah- nič, Jože, Vodopivec, Peter (ur.). Vloga Cerkve v slovenskem kul- turnem razvoju 19. stoletja: simpozij 1988. V Ljubljani: Slovenska matica, 1989, str. 175–187. Vošnjak, Josip. Socijalni problem in kmečki stan. Letopis Matice slo- venske, 1885, str. 1–93. Vrbnjak, Viktor. Kulturna podoba vzhodne Slovenske Štajerske na pre- lomu 18. v 19. stoletje. V: Vrbnjak, Viktor (ur.). Miklošičev zbor- nik. Maribor: Kulturni forum, 1991, str. 57–86. Vrhovec, Ivan. T opografiški opis Ljubljane : in zgodovina ljubljanskega mestnega zastopa v minulih stoletjih. Letopis Matice Slovenske, 16, 1885, str. 184-270 V Ljubljani: Matica Slovenska, 1885, str. 184–270. Walcher, Josefa. Brandenberger Holz und Holzkohle als Brennstoff- grundlage für die Schmelzhütten und Bergwerke in Rattenberg und Brixlegg im Überblick. V: Ingenhaeff, Wolfgang, Bair, Johann (Hrsg.). Bergbau und Holz: Schwazer Silber: Tagungsband: 4. Inter- nationaler Montanhistorischer Kongress. Schwaz 2005, str. 301–320. Wehler, Hans-Ulrich. Deutsche Gesellschaftsgeschichte. Bd. 2: von der Reformära bis zur industriellen und politischene »Deutschen D opp el re vol ution«: 1815–1845/49. München: C. H. Beck, 2008. Wehler, Hans-Ulrich. Deutsche Gesellschaftsgeschichte. Bd. 3: von der »Deutschen Doppelrevolution« bis zum Beginn des Ersten Welt- krieges: 1849–1914. München: C. H. Beck, 2008. Wurzbach, Constant Von. Biographische Lexikon des Kaiserthums Oe- sterreich, 31. Teil. Wien, 1876. Zalokar, Polona. Iz zgodovine Malijeve domačije na Golniku. Kronika, 59, 2011, št. 1, str. 57–74. Zeloth, Thomas. Zwischen Staat und Markt: Geschichte der Bleiberger Bergwerks Union und ihrer Vorläufbetriebe. Klagenfurt/Celovec: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 2004. Zgodbe s Trnovske planote (zbral in uredil Jože Šušmelj). Gorica: Za- druga Goriška Mohorjeva, 2011. Zupan, Janez. Srenje v radovljiško-blejski kotlini. V: Dežman, Jože (ur.). Gorenjska: 1900–2000: knjiga gorenjske samozavesti. Kranj: Gorenjski glas, 1999, str. 186–189. Zwitter, Fran. Linhartova doba, misel in delo. V: Linhart, Anton. Po- skus zgodovine Kranjske in ostalih dežel Južnih Slovanov Avstrije. Ljubljana: Slovenska matica, 1981, str. 303–350. Železnikar, Janja. Zgodovina polhograjskih graščin in njihovih lastni- kov. V: Bokal, Milka (ur.). Gospod z rožo: zbornik s simpozija Ri- hard Ursini Blagaj v slovenski kulturi. Polhov Gradec: Turistično društvo; Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009, str. 169–184. Žnidaršič Golec, Lilijana. Spori zaradi Velike planine po sodnem za- pisniku iz leta 1540. Kamniški zbornik, XIX, 2008, str. 121–133. 430 431 VIRI IN LITERATURA Žontar, Jože. Kmečki upori ob davčni in urbarialni regulaciji in njeni odpravi v letih 1789 in 1790. Kronika, 21, 1973, št. 1, str. 13–16. Žontar, Jože. Položaj podložnikov gospostva Brdo pri Kranju v drugi polovici 18. stoletja. Kranjski zbornik: 1980. Kranj: Skupščina ob- čine, 1980, str. 144–162. Žontar, Jože. Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918: zgodovinsko- -bibliografski vodnik. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 1988. Žontar, Jože. Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. Žontar, Majda. Gospodarski in družbeni razvoj Bohinja v drugi polo- vici 18. in v prvi polovici 19. stoletja. V: Dežman Jože (ur.). Bo- hinjski zbornik. Radovljica: Skupščina občine, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost, str. 61–67. Internetne strani: http://www.tiscover.at/guide/85549sy,en,SCH1/objectId,SIG1750at,b ,129027,curr,EU …, 9. 2. 2009 http://doris.ooe.gv.at/downloads/pdf/Salzkammergut-Geschichte …, 18. 2. 2009 http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska-zgodo- vina-SLO.pdf http://www.kruenitz1.uni-trier.de/, 17. 1. 2012 http://www.findarticles.com/p/articles/mi_qa3686/is_199712/ai_ n8766359, 21. 8. 2006 http://www.drustvo-gora.si/o%20gori/cibejeva_kronika.htm, 7. 4. 2011 http://www.austria-lexikon.at/af/Wissensammlungen/Bibliothek/Al- men/Wisseswerte, 14. 4. 2011. http://wwwg.uni-klu.ac.at/kultdoku/kataloge/19/html/1529.htm, 17. 1. 2012. http://sl.wikipedia.org/wiki/Terpentin, 7. 12. 2011. http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html, 7. 12. 2011. MERE 432 433 MERE 1402 Dolžinske mere 1 seženj (klaftra) = 1,896 m 1 čevelj = 0,316 m 1 avstrijska milja = 7,585 km Površinske mere 1 geografska kvadratna milja = 55,063 kv. km 1 avstrijska kvadratna milja = 57,546 kv. km 1 spodnjeavstrijski oral = 0,575 ha 1 kvadratni seženj (klaftra) = 3,597 kv. m Utežne in votle mere 1 spodnjeavstrijski mernik = 61,487 l 1 dunajski stot (ztt) = 56,006 kg 1 dunajski funt = 0,56 kg 1 kubična klaftra (mera za les) = 6,82 m³ 1403 Valuta 1 goldinar konvencijske veljave = 60 krajcarjev 1402 Drobesch, Grundherrschaft und Bauer, str. 187. 1403 Šifrer-Bulovec, Loški potok, str. 213. IMENSKO KAZALO MERE 434 435 IMENSKO KAZALO A Achazhizh, dr. Johann 280 Aichelburg, Aug. 311 Aichelburg, baron 310 Ambrož, Mihael 227 Anko 78 Apih, Josip 29, 267, 271 Attems, družina 85 Auersperg, Aleksander 31 Auersperg, Anton 261 Auersperg, družina 82, 304 Auersperg, Jožef Marija 127, 128, 310 Auersperg, Karl 316 Augustich 272 B Bachinger, Karl 78 Bäck, Roland 65, 72, 76, 78, 247, 248, 250, 300 Barth, Anna 22, 54, 70, 101, 249 Bartels, Christoph 119 Barzellini, Gian Guiseppe 141 Baš, Franjo 25, 48, 60, 76, 93, 125, 272, 282 Batthyány, Lajos 272 Baudisch 300 Bavdek, Srdan V. 267 Beck, Janez 311 Beimrohr, Wilfried 14, 70, 209 Benedik, Božo 116 Bezovšek, Franc 77, 104, 108, 110 Blagatinšek, Franc Serafin 23 Blaznik, Pavle 18, 64, 65, 68, 88, 90, 91, 92, 120, 127 Bled, Jean Paul 86 Bleiweis, Janez, dr. 251, 267, 358 Coronini, Mihael 351 Crusiz, Eduard 280 Curti 259 Cvirn, Janez 9, 23, 25, 69, 263, 265, 357, 358 Č Čeč, Dragica 101 Černigoj, Vojko 237 Černuta, Miha 250 Čibej, Ljubo 116, 232 Čuš 369, 370 Čuš Blaž 368, 370 Čuš Johann 368 Čuš Marija 368 Čuš Veronika 368, 370 D Davis, James Cushman 68 Decente, Leopold 280 Delavec, Mira 226 Diebl 285 Diglass 290 Dinklage, Karl 56, 244 Dolenc, Janez 107 Dolenc, Metod 20, 23 Dolinar, Martin 350 Dolžan, Janez 235 Dolžan, Tatjana 105, 109 Drasch, Jan 311 Dražumerič, Marinka 84 Drobesch, Werner 18, 20, 21, 22, 30, 34, 52, 60, 67, 71, 75, 78, 80, 86, 244, 246, 247, 250, 272, 379, 432 Dukovski, Darko 254 E Egger, grofje 249 Bleiweis-Trsteniški, dr. Demeter 251 Born 371 Born, Julius 337 Borse, Janez 363 Bosizio, Janez 311 Brandstetter, Dominik 280 Breckerfeld, Franc Anton 254 Britovšek, Marjan 13, 14, 35, 36, 37, 38, 39, 42, 43, 48, 50, 57, 74, 77, 94, 96, 97, 103, 105, 106, 107, 108, 114, 120, 122, 127, 225, 227, 229, 230, 260, 261, 262, 269, 274, 277, 279, 293, 309, 313, 317, 329 Bruckmüller, Ernst 12, 15, 19, 22, 26, 27, 65, 75, 84, 86, 245, 247, 248, 250, 253, 265, 357 Brumen, dr. Anton 369, 670 Brunner, Ernest 310, 316 Brunner, Otto 64, 70 Brusatti, Alois 77, 78, 79, 86, 229, 264 Bukovnik, Terezija 350 Buxbaum, Jožef 310 Butschek, Felix 246 Buzzi, Reinh. 311 C Canal, Anton 311 Cencič, družina 140 Cevc, Tone 67, 110, 112, 329 Cigale, Matej 25 Chorinsky, grof 310 Clarici, Jurij 316 Clarici, Karel 316, 348 Codelli, Anton, baron 126, 310 Codelli, Karel 311 Colton, Joel 16 Eggenberg, knezi 304 Engelthaler, Johann 229, 281 Erker, Konrad 78 Ernest Železni 225 Ertl, Rudolf Franz 70, 94, 104, 123, 167, 216 F Feber 359 Fekoja, Franz 331 Fekonja, Mathias 331 Ferdinand I. 119, 120, 125, 176, 204 Ferdinand III. 159 Ferdinand, cesar 25, 52, 202, 208, 217 Ferles 285 Fertil, Aurelie 13 Ficko, Peter 54 Fischer, Janez 311 Fischer, Jasna 52, 352 Fleisinger, Jožef 311 Franc, cesar 23, 25, 29 Franc Jožef, Habsburški 31 Fras, Ursula 331 Frauendorfer, Sigmund 12 Friedau, Franc 226 Fuchs 76, 226 Füster, Anton 14 Fürstenwärther, Joah., baron 310 G Gabrič, Aleš 36, 98 Gabršček, Andrej 250, 353, 358 Galle, F. 226 Gantschnigg, Ed. 311 Gašperšič, Rok 328 Gatterer, Anton 280 436 437 IMENSKO KAZALO Gerstenbrand 311 Gestrin, Ferdo 14, 18, 20, 58, 75, 266, 268 Gianetti 217 Ginzburg, Carlo 19 Gionatti  Gianetti Glass, Karel 311 Godec, Janez 350 Golc, Anton 350 Gold, Karel 311 Goldstein, Ivo 15, 22 Gomiršek, Tanja 139, 143, 146, 250 Good, David F. 13, 14, 17, 122, 266 Gorenc, Miha 84 Gorup, Matija 103, 104 Grabmayer 289 Grabner, Andrej 363 Grabner, 305 Gräbner, Herwig 78 Grafenauer, Bogo 14, 16, 18, 21, 27, 31, 65, 68, 69, 70, 74, 75, 109, 111, 122, 269, 270, 271, 274 Graham, Hamish 12, 47, 250, 270 Granda, Stane 28, 34, 42, 48, 55, 61, 62, 67, 79, 81, 83, 84, 94, 100, 116, 227, 228, 229, 234, 235, 250, 260, 262, 263, 265, 269, 270, 271, 273, 298, 348, 351, 356, 358, 360, 361 Gravisi, Jož. 312, Grdina, Igor 29, 30, 263, 265 Grißmair, Hans 212 Gross, Mirjana 15 Grossi, Paolo 45 Grossman, Fr. 311 Grün, Anastasius  Auersperg, Aleksander Jančar, Janez 363, 364 Janez, nadvojvoda 247, 248, 249 Jelačić 15 Janša-Zorn, Olga 66, 68, 69, 281 Jettmar, Vilhelm 310 Johann, Elisabeth 40, 44, 54, 66, 89, 102, 122, 125, 189, 258 Jožef II. 14, 17, 22, 69, 70, 117, 120, 167, 327 Jugoviz, Rudolf A. 55, 259, 261, 276, 279, 316, 328, 355, 360, 372 Juričić Čargo, Daniela 25, 129, 254, 304 K Kačičnik Gabrič, Alenka 38, 40, 47, 52, 54, 61, 67, 72, 74, 76, 81, 84, 90, 117, 227, 232, 234, 236, 316, 322, 361, 377 Kaiserssiseg, Ludvik Crophius 310 Karaman, Igor 15 Karel V. 117, 212 Karel VI., Habsburški 52 Karel Lotarinški 208 Karničar, Andrej 46, 65, 73, 76, 78, 337 Kaspret, Anton 40 Kavčič, Jožica 250 Kavčič, Matija 227 Kavs, Anton 250 Kebe, Janez 61, 72 Kermavner, Dušan 348 Kerschbaumer, Jožef 310 Keršovan, Ferid G 85 Keržišnik, Janez 350 Khaelsberg, Janez Paul 311 Kirsch 311 Grundacker, Felix 29, 30 Gspan, Peter Erasmus 81, 82 Gumsi, Josef 331 Gutman, Janez 267 Guzelj, Avgust 262 H Haberler 82 Hacquet, Baltazar 57 Harsch 140 Hemetsberger-Koller, Hildegard 76 Henrik, vojvoda 127 Herbert, Franz Paul 249 Herndl, Janez 311 Hernja Masten, Marija 94 Hlačer, Teja 110 Hlubek F. X. 26, 248, 249 Hobsbawm, Eric 12, 13, 22, 83 Hochedlinger, Michael 67, 68 Hočevar, Janez 363 Hohenwart, Karl 280 Hohenwart, Andrej 310 Holz, Eva 22, 86 Hren, Alenka 9 Hren, Tomaž 117 Hribar, Ivan 379 Huber, dr. 316 Huber, Ferdinand 250 Hueber, Jožef 311 Hufnagl, Leopold 316 I Ilešič, Svetozar 65 J Jakomini, 289 Jalen, Janez 111, 118 Kjuder, Albin 143, 144 Klasinc Škofljanec, Andreja 9 Klemenčič, Ignac 310 Klementschitsch, Josef 332 Knafelc, Srečko 225, 371 Knez 366 Kociančič, Štefan 115 Kočar, Tomaž 56, 98, 105, 127, 225, 356, 371 Kolenc, Petra 48, 56, 57, 117, 301 Koller, Josip/Jože 56 Koller, Jož. 311 Kolowrat, Franz Anton 25 Kolšek, Tone 93 Konšek, Gregor 68 Kopač, Vlasto 111 Koprivnik 337 Koren 267, 268 Korošec, Branko 41, 53, 55 Kos, Milko 18 Koschaker, Jožef 311 Kotar, Alja 117 Kottulenski, grof 311 Kotzmuth, Mathias 331 Kovačič, Fran 30, 75, 272 Kramar, Janez 129, 254 Kramberger, Johann 332 Kramer, Lloyd 16 Kravanja, Tomaž 250 Krchnáková, Lucia 99 Kreyg, Hartman 114 Kriehuber, Jožef 310 Krivograd, Alojz 119, 121 Kropivnik 337 Kropivnik, družina 37 Krošl, Anton 15, 264 Kübeck, Karl Friedrich 28 Kulišer, dr. Josif 13 438 439 IMENSKO KAZALO Kupelweiser, Paul 349 Küpper-Eichas, Claudia 99, 119 Kuret, Niko 48, 205, 283 Kurz, družina 217 Kurz, Michael 157, 159 Kustatscher, Erika 51, 72 L Lačen Benedičič, Irena 57 Lamberg, Andrej pl. 109 Laner, Thadeus v. 300 Lanthieri, družina 83 Lanthieri, grof 83 Lasser, Josef 265 Lazarevič, Žarko 31, 266, 267, 379 Leitsch, Balthasar 212 Lendenfeld, vitez 310 Leopold, cesar 212, 214, 219 Leopold I. 159 Lehmann, dr. Ernest 281 Lichtenberg, družina 236 Lichenstein 200 Liechenstein, družina 85 Littrow, Karl L. 293 Lobe, Gregor 105 Lončar, Rok 350 Lorentschitsh, Jakob (Franz) 332 Ložar, Rajko 45, 67, 93, 110 Ložekar 366 Lukanizh, Nikolaus 280 M Maček, Jože 14, 15, 17, 18, 29, 39, 42, 43, 46, 47, 53, 54, 56, 57, 58, 59, 61, 69, 74, 75, 83, 87, 89, 93, 94, 102, 108, 117, 118, 323, 360, 372 Modrej, Ivan 108 Montanari, Massimo 75 Mörtlitsch, dr. Herm. 311 Mrak, dr. Egid 312 Murko, Matija 66 Musina, Gašpar 250 N Napoleon 22, 24, 84 Nipperdey, Thomas 17, 25, 27, 28, 65, 72, 73, 86, 244, 246, 247, 263, 267 Nouvertné, Richard 35 Novak, Vilko 40, 45, 65, 90, 104, 106, 107, 112, 113, 114, 115, 225, 228, 229, 231, 261, 277, 318 Nugent 267 O Obereigner, Josef 316, 317 Oberrascher, Matija 311 Oder, Karla 58, 99, 123 Ogrinc, poslanec 351 Okoliš, Stane 117 Orožen, Janko 66, 121, 125, 249, 272, 366 Orrasch, Karel 310 Osterhammel, Jürgen 19, 27 Ostrogović, Fr. 311 Ouschan 359 P Pallen, Jak. 311 Palmer, Alan 16 Palmer, R. R. 16 Pančur, Andrej 27, 28, 52, 58, 263, 370, 371 Papež, Jože 237 Maier, Martin 311 Makarovič, Marija 57, 67, 73, 100, 102, 105, 107, 108, 115, 172 Maksimiljan, cesar 202 Mal, Josip 24, 30, 139, 264 Malešič, France 105 Mal, Josip 24, 225, 263, 269 Mali 235 Manin, Marino 28, 30 Margaretha 331 Marguč, Maša 316, Marija Terezija 14, 17, 66, 68, 88, 95, 99, 133, 139, 141, 167, 202, 217, 259 Marušič, Branko 55, 360 Matauschek, Emanuel 280 Matijevič, Meta 46, 128 Matis, Herbert 24, 27, 76, 85, 86, 249, 267, 318, 357 Mayer Lászlo Mayrhofer, Ernst 82 Medle, Bojana 84 Meguschar 218 Megušar, Franc 214 Megušar, France F. 214, 252 Megušer, Franc 252, 286 Melik, Vasilij 14, 18, 20, 58, 75, 268 Metternich, Klemens Wenzel 25 Mihelič, Anton 250 Mihelič, Darja 99 Miklavčič Brezigar, Inga 100, 106, 109, 110, 111, 113, 140, 144 Mischler, Ernst 52, 59, 123, 377 Mlekuš, Tomaž 250 Mlekuž, Tomaž 312 Mlinar 105 Mlinarič, Jože 127 Paradaiser, grof 337 Pastirek 366 Pečan, Janez 350 Pegius, Martin 35, 36, 37, 39, 382, 394 Perko, Franc 56, 57, 61, 94, 126, 127, 234, 253, 258, 322, 352, 358, 360, 371 Persa, Jož. 311 Peschle, Aug. 311 Peternel, Marija Mojca 264, 358 Pettek, Josef 332 Pfefferer, dr. Anton 280 Pichler, Josef 332 Pichler, Stephan 332 Pirnat, Peter 68, 81 Ploj, Josef 331 Počkar, Ivanka 116 Polec, Janko 14, 15, 24, 25, 41, 66 Porenta, dr. K. 311 Pranditsch, Thomas 332 Pranditsch, Franz 332 Pranditsch, Maria 332 Preinfalk, Miha 29, 68, 81, 82, 83, 86 Puff, Rudolf Gustav 249 Pukschitsch, Franz 332 R Rajer, Matija 363, 364 Rajšp, Vincenc 365 Rauter, Franc 87 Rautner, Johann 280 Rauter, Franc Rebol, France 363 Redange, Johan 281 Regnard, dr. Josef 280 Ressel, Josip 252 440 441 IMENSKO KAZALO Ribnikar, Peter 29, 31, 34, 88, 90, 92, 141, 303, 304 Rihtaršič, Mateja 9, 133 Richter, Valentin 232 Riegler, Josef 202 Robič, Franc 371 Roblek 105 Rösener, Werner 12, 22, 65, 73, 74, 85, 86, 246, 266, 268 Roth, Jožef, 310 Rozman, Franc 251 Rubbia, Konrad 144, 146 Rudež, Anton 48, 101, 244, 245 Rugále, Mariano 280 Rumpler, Helmut 14, 22, 25, 26, 28, 29, 30, 69, 139, 247, 254, 261, 265, 266, 372, 376 Rutar, Simon 66, 99, 111, 115, 139, 140, 143, 146, 250 Rutar, Tomaž 115 Rumaz, Jurij 312 S Sandgruber, Roman 28, 58, 60, 65, 73, 75, 78, 247, 266, 378 Sapač, Igor 271 Schalamun, Martin 331 Schamperl, Johann 332 Scheyer, Mavricij 94, 97, 251 Schiff, Walter 40, 52, 64, 167, 225, 258, 278, 288, 367, 368, 376, 378 Schitschko, Anton 332 Schiwitzhofen, Johann (Janez) 280, 310 Schmalz, Anton 310 Schmid, Franc 310 Schmid, Jožef, 310 Stebich, Lorenz 332 Stegenšek, Avguštin 23 Stekl, Hannes 81, 84 Steppan, Markus 51, 59, 76, 97, 99, 320 Stopar, Ivan 84 Strangfeld, Alexander 281 Studen, Andrej 9, 71, 80, 108 Summerer, Jos. 220 Sunčič, Vladimir 377 Svetec, Luka 350, 365 Š Šarf, Fani 21 Šega, Polona 116 Šepić, Dragovan 15 Šerko, Franc 310 Šidak, Jaroslav 15 Šifrer-Bulovec, Mojca 48, 432 Šišić, Ferdo 15 Šivic, Anton 352 Škedelj, Jože 363 Šolar, Marjan-Šantovc iz Želeč 116 Šorn, Jože 16, 17, 21, 378 Špiček, Miha 100 Štih, Peter 12, 15, 17, 23, 31, 70, 249, 265 Štuhec, Marko 80 Šumrada, Janez 23, 24 Šušteršič, Mario 146 T Tavčar, Ivan 38, 42, 43 Taylor, Alan J. Percivale 264 Teplý, Bogo 77 Thaer, Albrecht 244 Thurn in Taxis 76, 212 Schmidl, Andreas 47 Schollmayer-Lichtenberg, Hei- nrich 42, 115, 234, 236, 304, 316, 361, 362, 371 Scholz 305 Schönburg-Waldenburg, družina 82, 84 Schönburg-Waldenburg, Her- mann 349 Schönburg-Waldenburg, Jurij 236, 253, 349, 361 Schönburg-Waldenburg, Otto Viktor 259 Schönemann, Oscar 35, 36, 37, 38, 40, 43, 45, 89, 101, 114 Schöppl, dr. Anton 281, 310 Schwarzenberg, družina 85 Schwegl, Josef 349 Schwizen 58, 107 Scopoli, A. J. 57 Seidl, dr. Franc 310 Semlič Rajh, Zdenka 81 Skrilecz, Ferenc 272 Sernec, Josip 264 Serše, Saša/Aleksandra 14, 28, 253, 313 Sieder, Reinhard 72, 379 Simoniti Vasko 12, 15, 17, 23, 31, 70, 249, 265 Simony, Friedrich 53 Smole, Majda 60, 76, 83, 128, 245 Söllner, Johann 77 Sorga, Janez 311 Stadion, Franz 28 Staehlin, Karel 310 Stariha, Gorazd 31, 251, 268, 270, 273, 348, 350, 351, 352, 361 Thys, Jan von 249, 250 Toman, Lovro 108, 226, 348 Tone 226 Toplak, Johann 332 Toplak, Josef 332 Torelli, Niko 164 Tosch, Mathias 331 Toš, Marjan 371 Trstenjak, Anton 71 Tschutschek, Franz 332 Turjaški 225, 371 Turjaški, Jurij 225 Turk, Jakob 110 Turnograjska, Josipina  Urban- čič, Josipina, Turnograjska U Ulbrich, Joseph 52, 58, 377 Ullepitsch, dr. Karel 280 Ul(l)rich, Hieronimus 280, 316 Umek, Ema 64, 67, 116, 247, 248, 328 Urbančič, Josipina, Turnograjska 266 Urbanitsch, Peter 14, 22, 139, 376 Ursini Blagaj, grof 250 V Valenčič, Vlado 49, 50, 55, 89, 102, 107, 110, 125, 126, 127, 128, 129, 248, 260, 353 Veber, Ivan 121, 269 Verbinc, France 41, 83, 152, 194, 267, 290 Verbjak, Georg 331 Verbonjak, Johann 331, 332 Verschitz, Johann 332 Vessel, Johann 165 442 443 IMENSKO KAZALO BESEDA O AVTORICI Alenka Kačičnik Gabrič, rojena leta 1963 na Ptuju, je osnovno in srednjo šolo obiskovala v Mariboru. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala zgodovino in diplomirala leta 1988. Leta 1999 se je vpisala na podiplomski študij in leta 2003 zagovarjala magistrsko nalogo, leta 2013 pa še doktorsko diser- tacijo Uravnavanje služnostnih pravic po zemljiški odvezi s po- sebnim ozirom na Kranjsko, ki v dopolnjeni in prirejeni obliki predstavlja pričujoče delo. Decembra 1987 se je kot pripravnica zaposlila na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije, od aprila 1989 pa je zaposlena v Arhivu Republike Slovenije. Najprej je urejala gradivo uprave po letu 1945, od leta 1993 pa kot višja strokovna delavka skrbi za starejše gradivo zemljiških knjig in zemljiških katastrskih operatov. Prve prispevke je napisala že v času dodiplomskega študija in jih objavila v reviji Kronika. V tem znanstvenem časopisu za slovensko krajevno zgodovino je objavila večino svojih znanstvenih člankov, objavlja pa tudi v re- viji Arhivi in v nekaterih drugih revijah. V Knjižnici Kronike je leta 2004 objavila prirejeno magistrsko nalogo pod naslovom O kmečkih dolgovih nekoliko drugače. Vider, Valent 366 Vilfan, Sergij 35, 73, 87, 89, 111 Vilman, Vladimir 253 Vodopivec, Peter 12, 17, 18, 19, 20, 23, 24, 26, 31, 70, 226, 244, 246, 248, 249, 251, 252, 259, 265, 379 Voisk, Georg 332 Vošnjak, Josip 13, 30, 68, 26, 268 Vrbnjak, Viktor 66, 247, 249 Vrhovec, Ivan 126 W Walcher, Josefa 211 Wehler, Hans-Ulrich 12, 13, 28, 58, 63, 77, 244, 274 Welsersheimb 273 Wenzel, vojvoda 200 Windischgraetz, knez 316, 350 Windischgraetz, Veriand 351 Witzung, Josef 280 Wurzbach, Constant 259 Wurzbach, dr. Karl 280, 310 Z Zadnikar 103 Zalokar, Polona 235 Zauschner, Jan. 310 Zeloth, Thomas 122, 124 Zrimšek, Janez 363 Zois 361 Zois, Žiga/Sigismund 83, 123 Zöttel 258 Zupan, Janez 92, 372 Zucco 140 Zwitter, Fran 17, 18, 19 Ž Železnikar, Janja 250 Žgajnar, Johann 104 Žnidaršič Golec, Lilijana 109, 304 Žontar, Jože 16, 51, 67, 69, 264, 268, 274, 349 Žontar, Majda 41, 65, 66, 94, 98, 105, 106, 362 444 445 IMENSKO KAZALO V ZBIRKI ŽE IZŠLO 1. Jurij Perovšek. Na poti v moderno : poglavja iz zgodovine evrop- skega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo sve- tovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabrič. Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin. Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorje- vih zaporih 1941–1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovens- kem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Barič. Komunistična partija Slovenije in revolucio- narno gibanje 1941–1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarević, Aleksander Lorenčič (ur.). Podobe moderniza- cije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Ljubljana 2009. 9. Jurij Perovšek. »V zaželjeni deželi« : slovenska izkušnja s Kralje- vino SHS/Jugoslavijo 1918–1941. Ljubljana 2009. 10. Žarko Lazarević. Plasti prostora in časa : iz gospodarske zgodo- vine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana 2009. 11. Ervin Dolenc. Med kulturo in politiko : kulturnopolitična razha- janja v Sloveniji med svetovnima vojnama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin. Boj za Albanijo : propad jugoslovanske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gombač. »Modni pêle mêle« slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. 14. Eva Mally. Slovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega na- roda od 1941 do 1945. Ljubljana 2011. 15. Aleksander Lorenčič. Prelom s starim in začetek novega : tranzi- cija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990- 2004). Ljubljana 2012. 446 447 16. Jurij Perovšek. Samoodločba in federacija : slovenski komunisti in nacionalno vprašanje 1920–1941. Ljubljana 2012. 17. Jure Gašparič. Državni zbor 1992–2012 : o slovenskem parlamen- tarizmu. Ljubljana 2012. 18. Peter Vodopivec. Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947 / L ‘institut français de Ljubljana 1921–1947. Ljubljana 2013. 19. Jože Prinčič. Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. Ljubljana 2013. 20. Jurij Perovšek. O demokraciji in jugoslovanstvu : slovenski libera- lizem v kraljevini SHS/Jugoslaviji. Ljubljana 2012. 21. Vlasta Stavbar. Politik Vekoslav Kukovec : politično delovanje do leta 1918. Ljubljana 2014. Več o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz. si/razpoznavanja.php Alenka Kačičnik Gabrič »TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO« Cena: 26,00 EUR 22 Alenka Kačičnik Gabrič ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 22 TO SMEMO ŽE TAKO DOLGO« Kmečke služnosti in njihova odprava »