za sproščanje frustracij, ki jih je v alpinističnem okolju občasno kar veliko." Z leti se očitno jeziček teht nice prevesi v smer mehkejših prijemov; tudi Peter Pod- gornik priznava, da je ob poznejših sprejemih raje vi- del, da se z mladimi ne ravna pregrobo, saj to po nje- govem mnenju ni potrebno. Zagovornica mehkejše variante je tudi Minca Mramor: "Že med sprejemi smo večkrat debatirali o smiselnosti brutalnega tepe- ža novopečenih alpinistov. Velikokrat sem imela ob- čutek, da so šle stvari čez črto dobrega okusa. Po mo- jem mnenju bi bil udarec ali dva popolnoma dovolj, če brez tradicionalnega tepeža res ne gre." Zelo jasen in odločen je Iztok Tomazin: "Nisem pristaš primi- tivnega izživljanja pogosto alkoholiziranih alpinistov nad kandidati za sprejem med alpiniste. T elesna gro- bost in poniževanje nimata nič skupnega z alpinistič- nimi vrednotami, žal pa se je tak način sprejemanja precej zasidral, ne samo v alpinizmu, tudi v marsika- terem drugem športu oziroma dejavnosti. Prav pa je, da je izpit za alpinista zaguljen, naporen, duhovit, za- nimiv, skratka zahteven preizkus kandidatov in hkrati zabava prisotnim. V tem kontekstu je glede na tradi- cijo sprejemljiv tudi kak ne pregrob krstni udarec po zadnji plati." T ako. Kaj si o folklori marogastih zadnjic mislim sama, sem že napisala v eni od preteklih številk Planinskega vestnika. 1 Zanimalo me je, kako na to sveto tradicijo gledajo drugi, zato je nastal ta zapis − seveda pa tudi v razmislek vsem, ki oblikujete scenarij alpinistične po- svetitve. Malce poglodajte kost … in se tu pa tam spo- mnite, da kar je hec za vas, ni nujno tudi za druge. m 1 Planinski vestnik, 2018/11. Takrat mi je bilo res vroče! V popolnoma natrpani jedilnici planinskega doma je bilo zatohlo in vroče, tako da je Šrauf 1 že zdavnaj slekel svojo karirasto srajco, izpod bele spodnje majice brez rokavov pa so silile njegove jeklene mišice in zbujale strahospoštovanje pri kandidatih, ki smo čakali na krst. Ob tem, da smo z vzponi izpolnili pogoje za pristop k izpitu ter opravili zahteven teoretični del v društvenih prostorih na Trdinovi in praktič- nega na T urncu (vsi ne prvič), smo čutili nekaj ponosa in še več olajša- nja. A pravi izpit je bil šele pred nami. Seveda so bila vprašanja komi- sije postavljena tako, da nisi imel prav nobenih možnosti za pravilen odgovor. Potem si jih fasal. Če si imel srečo, si jih dobil s celim svitkom vrvi ali kar z rabljevo roko, bolj problematični pa so bili udarci samo z enim pramenom vrvi. V osebnem arhivu hranim diapozitiv, na kate- rem legendarni Šrauf drži roko v zamahu nad mojo zadnjico, pri tem pa se reži do ušes in oči se mu svetijo kot pravemu rablju. Kaj rablju, peklenščku! Tik ob njem Janez 2 razteguje klavirsko harmoniko, zra- ven pa je skuštrana glava še drugega rablja – Pavleta, 3 ki čaka, da pride na vrsto in nemudoma opravi kazen, ki jo je kandidatu naložila stroga komisija. Tisti decembrski večer so bili v Mihovem domu pod Vršičem prešerno razposajeni prav vsi, razen nas, ki smo čakali, da bomo po batinah na mah dozoreli in postali člani elitne družbe alpini- stov Alpinističnega odseka Ljubljana - Matica. Spomnim se, da nam je bila v veliko tolažbo Tina, 4 ki smo ji smeli položiti pregreto glavo v naročje, medtem ko sta se rablja izživljala na naših zadnjih plateh. Da bi kar se da izkoristila dan, sva z Marčem 5 na dan sprejema preple- zala Pripravniško grapo v Grebencu in se nato povzpela na Mojstrov- ko. V grapi je bilo malo snega, zato so bili skoki kopni. Nenavezana sva praskala z derezami po golih skalah in v nekem trenutku sem bil či- sto na meji padca. Na vrhu sva se zadržala le toliko, da je Marč poka- dil cigareto, potem sva pohitela nazaj, saj kot kandidata nikakor nisva smela zamuditi sprejema. Ob sestopu sva bila nagrajena z večernim pogledom na Škrlatico, in takrat se mi je posvetilo, od kod ji tako ime. Vrhunec krsta je bilo zasliševanje Miha. 6 Iz Zasavja je prišel študirat v Ljubljano in že kot tečajnik pokazal svojo knapovsko moč in plezalski talent. Znan je bil tudi po tem, da ni šparal jezika. Na vprašanje (razu- mljivo neizprosne) izpitne komisije, katere predsednik je bil sam na- čelnik AO-ja Vili, 7 katera je najbolj plezana matičarska smer, je izstre- lil: "Akademska v Vežici!" Rablja je odgovor tako presenetil, da jima je popolnoma zaprlo sapo. Kako tudi ne, saj je bilo med tema dvema ljubljanskima odsekoma splošno znano hudo in močno zakoreninje- no rivalstvo. V izbi je zavladala tišina. Ko sta si rablja opomogla, jih je Miha skupil daleč najbolj med vsemi kandidati. Češ da si bo zapomnil, kdaj se je norca delal iz tako resnega izpita (in predvsem iz komisije!), in da ga bo grelo v zadnjico, ko bo vso dolgo noč čakal jutro v bivaku. T akrat je Miha v mojih očeh zrasel še bolj, kot je zaradi dobrih vzponov, ki jih je že imel v žepu. Nasilje se mi je že od nekdaj zdelo odvratno, a ko z razdalje gledam nazaj na ta naš sprejem med alpiniste pred tridesetimi leti, mi je toplo pri srcu. Ni čudno: takrat mi je bilo res vroče. Zelo! Damjan Slabe 1 Stane Belak - Šrauf. 2 Janez Marinčič. 3 Pavle Kozjek. 4 Tina Mihelič. 5 Marjan Zver. 6 Miha Lipovšek. 7 Tomaž Willenpart. Vrata v elitni klub alpinistov po večini odpira tepež, tej glavni prvini pa je pri- družena še paleta drugih, v skladu z do- miselnostjo komisije, ki vodi ceremo- nijo sprejema. Na sliki: s sprejema med kamniške alpiniste. Foto: Vladimir Habjan PLANINSKI VESTNIK julij–avgust 2019 35