GAŠPER MALEJ
Vaje iz ponižnosti
Ljubljenemu nekje daleč, čisto blizu, tu
Nekaj, priznam, je treba povedati bolj zaupno. Hvaležen sem ti za objem, ki daje trdnost, ne zgolj varnih prividov v obnebju odtujitve. Tisto varnost, ki jo morda poznajo le grobovi, ko se noč zlekne v najgloblji spanec in je čas takšen kakor zdaj. Ko pravijo, da se svet pretrga v prizorišče bojev ljudi s posebno močjo, in bi se rad skril v prgišče, da ne bi skrepenel v njihovi bližini. Ko udarjajo zvezdasti svetovi še iz lastne glave, kotišča praspominov. Takrat me objameš iz daljave; in nedosegljiva toplina tvojega telesa je ščit, ki naj skozi večnost počiva na prsih junaške ljubezni.
* * *
Postajaš vse bolj voden: davek občutku, da si se v nikogaršnji pisavi oblikoval kot oseba. Kot eden Pessoevih neznancev, kretnja, ki na globusu resničnosti ne pomeni več od grimase ali novca,
Sodobnost 2000 I 432
Poez ij a
ki je bil darovan Bogorodici. Obale tvojih dni se barvajo z žitom; v pričakovanju nevihte in pastirjev, ki bodo pozabili na črede in v piščali iz trstičja vtkali speve, kijih ni, spomine prosojnih hčera meseca, najstrašnejše oblike, ki jih zmore prisotnost. Obstajaš zunaj tega trenutka; le z njim se razgubiš.
* * *
Kot tih metulj,
ki v praznem vetru čaka,
da vzvalovijo sence,
bi se spreletaval
med pokrajinami duha
in zemeljskimi kraljestvi.
Izostruješ mejo;
v zamahu njegovih kril
razbiraš bežnost sveta,
ki se ne dotakne trgovcev,
zlatarjev in prerokov,
ki prisegajo na zgodovino.
Tvoj glas je svetlejši od sivine,
bleščečega krzna in nakita;
kot prosojna vetrnica odganja
skušnjave ognja, lastnega mesa.
V metuljevem preletu
vztrepeta in onemi.
* * *
V trenutkih največje tišine si hladen in sirenski. Ko poribaš tla in od predanosti zatrepetajo kuhinjske posode, lahko pišeš poezijo. Čeprav ti je ta beseda odveč. Poskusiš z drobno lasnico, šivanko, stekleno frnikolo,
Sodobnost 2000 I 433
Poezija
lesenim konjem iz - neobstoječega -otroštva. Poskušaš zmeraj znova. Vdira neizprosnost zrelosti. Ne pobegneš več čez: imena potujejo, odpotujejo. Nekoč naselijo drugačne, morda za spoznanje bolj votle predmete.
* * *
Pokorno stojijo v vrsti angeli drugačnega časa in čakajo na ponovni prihod. Ženske, ki skrbijo za dialog z vesoljem, jih gledajo izpod oblakov. Stopinje odhajajočih so prepojile molitvenike; sence blaznežev klečijo za zastori in slutijo, daje tam nekaj, kar neizprosno čaka. Prepustiš se škrlatni, akvarelno razliti barvi sončnih zahodov. Besede, ki niso ti, vsekajo rano, nešteto ran v čistost napetega platna. Potuješ mimo njih; včasih po minaretu religije, ki ji ne pripadaš, splezaš v temno sobo, kjer se ti dozdeva, da nisi edini, ki ga zasledujejo. Vrata, ki vodijo v prostor svetlih očes, so vedno zaklenjena. Priporočiš se za milost in čakaš, hvaležno čakaš, dokler te pokrajina ne izbriše in pahne nazaj v spokojni, tosvetni spanec.
Sodobnost 2000 I 434