o
Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
SLOVEČIMI
■etnlK iv.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Celovec, v soboto 9. IV. 1949
Ob zasedanju Generalne skupščine OZN
Dne 5. t. m. se je začel v Lake Succcssu (v bližini New Yorka) drugi del tretjega zasedanja Generalne skupščine Organizacije Združenih narodov. Prvi del tega zasedanja je bil lansko jesen v Parizu. Na dnevnem redu je med drugim vprašanje bivših italijanskih kolonij, vprašanje svobode informacijskih poročil, vprašanje odnosov do Francove Španije, predlog o ustanovitvi oborožene sile OZN, vprašanje zapostavljanja Indijcev v Južnoafriški uniji, problem razseljencev in druga vprašanja.
Mednarodni dogodki po prekinitvi pariškega zasedanja Generalne skupščine so pokazali, da anglo-atneriška diplomacija z nezmanjšano vnemo nadaljuje z Izpod-
kopavanjem Organizacije Združenih narodov. Organiziranje pravcatega sistema imperialističnih blokov, tekma v oboroževanju, izredno povišani državni izdatki za vojsko in s tem v zvezi povečanje bremena davkov in drugih materialnih dajatev na račun prebivalstva, odkrita propaganda za novo vojno z namenom, da se ustvari v svetu napeto razpoloženje strahu, — vse to kaže, da si imperialistično-miiitaristične sile ZDA in Anglije prav po načrtu prizadevajo izpodkopavati Organizacijo Združenih narodov.
Najočitnejši primer takšnega rovarjenja proti OZN pa je nedvomno podpis Atlantskega pakta. Vladajoči krogi ZDA se trudijo ob vsaki priložnosti dokazati nekaj,
Vlada ZSSR protestira proti spremembi zapadne nemške mele
Moskva, 4. aprila (TASS). Veleposlanik ZSSR v Veliki Britaniji je poslal po nalogu sovjetske vlade britanskemu ministrstvu za zunanje zadeve v zvezi z odločitvijo britanske, ameriške, francoske, belgijske, nizozemske in luksemburške vlade, da spremene zahodno nemško mejo, del nemškega ozemlja pa priključijo Franciji .Belgiji, Nizozemski in Luksemburgu, noto 7. naslednjo vsebino:
»Sovjetska vlada smatra za potrebno, da opozori vlade Velike Britanije, ZDA In Francije, da je v deklaraciji o porazu Nemčije, ki so jo 5. junija 1945 podpisale vlade ZSSR, ZDA, Velike Britanije in Francije, konkretno določeno, da bodo te vlade vzpostavile meje Nemčije ali kate-
rega koli njenega dela in da je mogoče meje nemškega ozemlja, ki je pod nadzorstvom štirih sil, spremeniti samo na podlagi skupne odločitve vlad ZSSR, ZDA, Velike Britanije in Francije, ki so prevzele vrhovno oblast nad Nemčijo.
Na podlagi vsega tega smatra sovjetska viada za potrebno, obvestiti vlade Velike Britanije, ZDA in Francije, da je sprememba zahodne nemške meje po vladah Velike Britanije, ZDA in Francije protizakonita in krši deklaracijo o porazu Nemčije.«
Sovjetske oblasti v VVashingtonu in Parizu so izročile enako noto tudi zunanjima ministroma ZDA in Francije.
fc umreti pokaniH, kafcto sbivsh na UoltitiL"
Ob prekopu Franca Paslarka Lenarta
Spomladi 1943. leta je I. koroški bataljon napadel in uničil gestapovsko postojanko v Mežici. V tej prvi večji vojaški akciji je sodeloval naš tovariš Lenart — Franc Pasterk, prvi komandant koroških partizanov. Zadet od fašistične krogle je nekaj dni nato podlegel težki rani.
Danes, ko vršimo prekop njegovega trupla, živimo v času, ki ni prav nič primeren veliki vlogi, ki smo jo odigrali Slovenci kot zavezniki v mogočni protihitler-jevski koaliciji med drugo svetovno vojno. Prav tako kot nekoč, pred In za časa nacistične tiranije se našemu narodu predvsem pa delovnemu ljudstvu Slovenske Koroške tudi danes godijo največje krivice. Oni, ki so bili v vojni proti fasistic-, ni Nemčiji naši zavezniki, ki so tedaj izrekali priznanje našim borcem in težkim borbam, podpirajo danes šovinistične nestrpneže in jim nudijo vso podnoro pri utrjevanju gospodarskih in političnih pozicij na Slovenskem Koroškem. Zahvaljujoč tej podpori smo koroški Slovenci in zlasti antifašisti izpostavljeni istemu nasilju in zatiranju kot v letih 1919 — 1938 in v letih 1938 — 1945.
Nacifašizem ni skrival namena, da želi streti narodno zavest koroških Slovencev, katero ni moglo, kljub nasilju, uničiti dvajsetletno zatiranje polfašističnih in šovinističnih režimov bivše Avstrije. Nemški fašizem je dovolj prepričljivo pokazal namen, da želi koroške Slovence fizično Iztrebiti, jih uničiti kot del slovenskega naroda. Začelo se je z izseljevanjem, s po-jačanlm terorjem, z odkrito prepovedjo slovenske besede, sežiganjem slovenskih knjig in uničevanjem gospodarskih temeljev^ koroških Slovencev. Nadaljevalo in končalo pa se je s puško v roki. V tej borbi je zdravo slovensko ljudstvo zmagalo, ohranilo sebe iti bodoče rodove, ohranilo Slovenski Koroški slovensko lice. Vstali so Lenarti, ki so verovali v zmago pravice, ki so se zavedali, da more edino oborožena in odločna borba napraviti konec krivicam in nasilju, ki ga je sejal nemški fašizem.
Prvič v zgodovini slovenskega naroda se je zgodilo, da je na čelo ponižanega, na smrt obsojenega slovenskega naroda, tako v matični domovini kakor na Primorskem ali Slovenskem Koroškem, stopilo vodstvo, ki se je zavedalo odgovornosti, ki ni klonilo pred težavami ali iskalo gnilih kompromisov. Medtem ko so vsi nekdanji tako imenovani voditelji reševali svoje glave ali se vdinjali sovražniku, ljudstvo pa prepustili njegovi usodi, je avantgarda delavskega razreda Komunistična Partija povedla slovensko ljudstvo v težko in zmagovito borbo. Pod njenim vodstvom in v okviru Osvobodilne frcajte je slovenski narod izbojeval največjo in najtežjo borbo v svoji zgodovini.
To in onstran krivičnih meja so slovenski delavci in kmetje šli v gozdove, se združevali v organizirane vojaške enote, v partizanske čete. Odmevi partizanskih pušk so oznanjali novo obdobje slovenske zgodovine, budili slovensko ljudstvo in mu vzbujali vero v lepšo bodočnost. Partizanske puške so se slišale v izseljeniška taborišča. V koroške hribe,
kjer je zbiral prvi partizanski bataljon tov. Lenart, so pričeli prihajati po vsej Evro-pi razstrešeni slovenski fantje, da branijo domačo grudo. Vsi smo vedeli, da samo tem potom, s puško v roki lahko osvobodimo domovino.
Vso težo, vse breme neenake borbe pa smo premagovali z neizmerno ljubeznijo do teptanega in zatiranega slovenskega naroda. Vero in zaupanje v lastne moči smo črpali iz globoke želje po svobodi in globokega sovraštva do fašistično-nem-škega suženjstva. Izpolnjevali smo težke naloge, ker smo vedeli, da se borimo za svoj narod, za svobodo vseh zatiranih in tlačenih.
Nekoč, pred napadom na utrjeno nemško postojanko, nam je komandant tov. Lenart dejal:
»Naša naloga je težka in nevarna, vendar ravno zato častna in odgovorna. Borimo se za svobodo svojega naroda. Ob tako velikem poslanstvu ne moremo in ne smemo štediti s svojo krvjo. Ni važno, ali bom preživel jaz ali ti, važno je, da slovenski narod zmaga, da bomo nekoč mi in naši potomci na svoji zemlji s\oj gospod. Če mi pademo junaške smrti v borbi proti največjenm sovražniku pravice in napredka, proti nemškemu fašizmu, bodo na naše mesto stopili novi, tisoči novih borcev, ki vedo zakaj bijemo boj, ki se zavedajo, da je bolje umreti po-
koncu, kakor živeti na kolenih.«
Tako je govoril tov. Lenart 1942. leta.
Njegove besede so se vedno skladale z dejanji. Ni bil samo dober in pameten komandant, bi! je tudi dober tovariš. Zaradi njegovega iskrenega tovarištva, zaradi vzgleda, ki ga je dajal v vseh akcijah je užival največje spoštovanje, ugled in ljubezen vseh borcev. Drzno in brez pomišljanja je izvrševal težke in nevarne akcije, ni se ustrašil težkoč, zavedajoč se, da vsaka uspela akcija, vsaka zmaga, predstavlja nov korak bližje k svobodi slovenskega naroda.
Tovariš Lenart — Franc Pasterk, doma iz Lobnika pri Železni Kapli, komandant prvega koroškega bataljona je padel. Njegov duh pa je zaživel v vseh slovenskih partizanih, ki so se z njim vred borili proti fašizmu. Slovenski partizani smo zmagali. Zmagali pa smo prav zaradi tega, ker smo posnemali našega prvega komandanta, ker nam je bil njegov lik vzor v težki borbi za svobodo, demokracije in napredek.
Lenartova odločna borba je prešla v srca desettisočev koroških Slovencev, ki nadaljujejo borbo za osvoboditev Slovenske Koroške in ki jo bodo nadaljevali, dokler ne bo stoletna želja slovenskega naroda uresničena, dokler Slovenska Koroška ne bo združena z matično zemljo.
Karel Prušnik — Gašper
IZ VSEBINE
Aretacije ▼ Bolgariji — resno opozorilo demokratičnim gibanjem — Zemljiška go. spoda vedno hujše pritiska na delovnega človeka — Luč pod Snežnikom — Novator Martin — Žrtev spletke — Bogate Izložbe, a kdo more kupiti — Razvoj kmetijskega zadružništva v FLR Jugoslaviji.
^
________Štev. 29 (21 4)
kar se nikakor ne da dokazati, namreč to, da so določbe severno-atlantskega bloka v soglasju z Ustanovno listino OZN, čeprav s svojim ravnanjem sami postavljajo na laž trditve o »podpori«, ki jo nudijo Organizaciji Združenih narodov.^
Naj od neštetih primerov (vprašanje vključitve Francove Španije v atlantski blok, vprašanje vojne v Indoneziji itd) omenimo še spletko, ki so jo angleški in ameriški diplomati izvedli za kulisami pariškega zasedanja Generalne skupščine.
Znano je stremljenje ameriških vojaških krogov, da pritaknejo severnoatlantskemu bloku še njegov prispevek — sredozemski pakt. V zvezi s tem pa je nenadoma postala važna usoda bivših italijanskih kolonij v Severni Afriki. Zaradi nesoglasij med angleškimi in ameriškimi imperialisti, ki v Severni Afriki zasledujejo vsak svoje interese, so z dnevnega reda pariškega zasedanja to vprašanje odstavili in ga rešujejo šele sedaj v New Yorku.
Sedanje zasedanje Generalne skupščine v Lake Successu se začenja v ozračiu podpisovanja Atlantskega pakta v New Yorku in v senci Churchillovih hujskaških govorov, ki so jih, kakor piše ameriški tisk, »nekateri krogi OZN sprejeli z odobravanjem«, Razvoj razprav v Generalni skuščini pa nam bo kmalu pokazal, alt se je angio-ameriški biok odločil za nadali-njo demontažo Organizacije Združenih narodov, na katero so miroljubni narodi po drugi svetovni vojni gledali kot na silo, ki bi lahko uredila in utrdila odnose v mednarodnem svetu.
Atlantski pakt podpisan
\Yashington, 5. aprila (TASS). Včeraj popoldne so v Washingtonu slovesno podpisali severno-atlantskl pakt. Pred podoi* som so imeli zunanji ministri držav, ki so pristopile k paktu, krajše govore, v katerih so skušali prikazati napadalni voiaškl blok, ustvarjen s tem paktom, ki krši Ustanovno listino Organizacije združenih narodov in je naperjen proti SovietsKi zvezi ter državam ljudske demokracije, kot obrambni ukrep. Ob koncu je govoril predsednik ZDA Truman.
v	v	v
Nova začasna grška demokratična vlada
Atene, 5. aprila (Tanjug). Radijska postaja Svobodne Grčije poroča o preosnovi začasne grške demokratične vlade. V novi vladi so poleg predstavnikov Komunistične partije Grčije tudi predstavniki kmečke stranke, generalne konfederacije delavcev, vsegrške konfederacije kmečkih zadrug in narodnoosvobodilne fronte makedonskih Slovanov. Predstavnik vlade je Micos Parcalidis, generalni tajnik FAM a, zunanji minister je Petros Rusos, notranji Vasilis Bardzetas, vojni mlnistej pa general Midos Viazas.
Kmečka stranka je dobila 4, generalna konfederacija dela, združenje kmečkih zadrug in narodnoosvobodilna fronta po en sedež. Direkcija za narodne manjšine pri notranjem ministrstvu je poverjena predstavniku narodnoosvobodilne fronte.
Predsednik vrhovnega vojnega sveta je Nikos Zahariades, generalni sekretar KP Grčije, kontrolo nad delom vrhovnega vojnega sveta pa bo izvajal predsednik začasne demokratične vlade Grčije.
Vlada je sklenila razglasiti splošno amnestijo, izvzeti pa bodo najtežji zločini, izvršeni nad grškim ljudstvom.
V nedeljo, dne 10. aprila 1949 bo prekop
FRANCA PASTERKA - LENARTA
PRVEGA KOMANDANTA L KOROŠKEGA BATALJONA ki Je padel v borbi za Mežico dne 6. aprila 1943.
Sveča'ost se prične ob 13.00 uri na p o kopališču v Železni Kapli
Stovente, Ohii^aiisU!
Oddolžimo se ]unaku, ki Je dal svoje Življenje za svobodo In enakopravnost svojega in vseh narodov sveta! Z množično udeležbo bomo dokazali, da smo In bomo ostali zvesti izročilom padlih za svobodo v borbi proti fašizmu.
Zveza bivših partizanov Slov. Koroške Glavni odbor
Aretacije v Bolgariji - resno opozorilo demokratičnim gibanjem
Zadnji dogodki v Bolgariji so naleteli na močan odjek In različne komentarje po vsem svetu. Reakcionarni in imperialistični tisk se trudi —» ob dejstvu da^ je po sredi razkrinkavanje imperialistične vohunske agenture — da bi prave vzroke aretacij visokih partijskili in državnih funkcionarjev zakril, da bi javnemu mnenju podtaknil misel, da so aretacije in odstavitve rezultat »čistke nellnijskih« eler mentov. Takšnega poročanja in potvarjanja resnice s strani buržoaznega tiska je demokratično javno mnenje vajeno. Zato niti ne preseneča, niti ne čudi. čudno pa Je, da z druge strani tudi nejasna uradna poročila in netočni komentarji večine demokratičnega tiska v svetu, podpirajo to težnjo reakcionarnega tiska, s tem da dogodke prikazujejo v napačni luči, da aretacije in odstavitve razlagajo kot posledico »nezdravega nacionalizma« ali »političnih odklonov« prizadetih visokih funkcionarjev.
Različno tolmačenje, preračunano potvarjanje na eni in zavestno prikrivanje pravih vzrokov na drugi strani, pa vendar ne morejo skriti bistva dogodkov — ki ga že dovolj zgovorno ilustrirajo aretacije okrog tristo funkcionarjev — da so v Bolgariji uspeli razkrinkati nevarno špijonsko mrežo, v katero so vpleteni najvidnejši predstavniki partijskega in državnega življenja v Bolgariji. Odkritje te nevarne vohunske zarote je nedvomno hud udarec imperialistom in osvajalcem, kajti samo to, da so bili s tem v zvezi odstavljeni ali aretirani bivši sekretar bolgarske Partije in podpredsednik vlade Trajče Kostov, najodgovornejša predstavnika službe državne varnosti Zadgorskl in Nikoličev, vplivni funkcionarji, ki so delali v gospodarskih ustanovah, v državnih in partijskih nadzornih organih, ter v zunanji politični službi, pove kolik je bil obseg te vohunske mreže, kakšna njena razpredenost in kako velik je pomen njenega odkritja.
Številne aretacije, funkcije in dosedanji Vpliv aretiranih ter razpredenost špijon-$ke mreže, pa vsiljujejo razne misli in ugibanja. Kako je bilo mogoče, da so se tako visoki partijski in državni funkcionarji vdinjali vohunski službi imperialističnih držav, kako so mogli svojo zločinsko dejavnost tako dolgo z uspehom prikrivati, kako je bilo mogoče, da odgovorni, Partija in oblast, te elemente in njihovo razdiralno delo že preje niso razkrinkali in onemogočili?
Vsem nam je še v spominu lanskoletni veliki špijonski proces pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. To je bil prvi proces po koncu vojne, ki je razkrinkal agente tipa Diehla, Oswalda, Presterla lp drugih, prevejane agente, ki so se po direktivah imperialističnih vohunskih centrov vrinili na odgovorna gospodarska ali politična mesta in v Partijo. Ta proces je osvetlil metode in prijeme, ki se jih po vzgledu na gestapo, poslužujejo imperialistične špijonske centrale pri pridobivanju novih, že preizkušenih agentov. Zločince in agente, ki so seže pred vojno ali med okupacijo vdinjali gestapu in že tedaj položili potrebne »izpite«, ki so v Dachau-u, Augsburga ali drugod izdajali in mučili borce proti fašizmu, hkrati s tdm pa po direktivah gestapa ustanavljali provoka-torske »antifašistične komiteje«, te ljudi je na temelju podatkov iz zaplenjene gestapovske arhive takoj po koncu vojne prevzel nov gospodar, zapadna vohunska služba. Po njenih navodilih so to, kar jih je naučil gestapo, nadaljevali drugod in skušali nadaljevati tudi v Jugoslaviji, dokler jih ni budnost organov ljudske oblasti razkrinkala, dokler niso prejeli zaslužene kazni.
Ta proces, ki je v tolikšni meri osvetlil metode in oblike dela raznih špijonskih centrov, ki je nakazal, kako načrtno skušajo imperialisti vriniti agente na odgovorna politična, gospodarska ali partijska mesta in razgalil dvoličnost in pokvarjenost
raznih »antifašistov« iz- Dachaua, Augsburga itd., je moral biti vsem demokratičnim gibanjem nedvoumno in resno opozorilo. Ta proces je opomnil Partije, da treba podvojiti budnost pred imperialističnimi poskusi, da bi v vrste demokratičnih gibanj vrinil svoje agente, da treba v njihovih vrstah poiskati in razkrinkati vse Prestrle, Gasserje in njim enake, tako kakor je jugoslovansko ljudstvo razkrinkalo in kaznovalo Diehla- Osvvalda, Ju-raniča in druge.
Ni rečeno, niti nujno, da bi bila resolucija Informbiroja — ki je izšla komaj dva meseca po ljubljanskem procesu — v zvezi z onimi, katerim so bila odkritja na tej razpravi preveč neljuba. Razvoj dogodkov pa kaže, da je obrekovafna gonja proti KPJ najtesneje povezana z vohunsko dejavnostjo Imperialističnih držav. Dejstvo je, da je bil Trajče Kostov eden tistih, ki so z največjim veseljem podpisali resolucijo Informbiroja in ki so po njeni objavi organizirali In razvili največjo aktivnost proti vodstvu jugoslovanske Partije in Jugoslovanskim narodom. Zaradi zmotne politike držav ljudskih demokracij in Sovjetske zveze v sedanjem odnosu do nove Jugoslavije, je Trajče Kostov s svojo gonjo proti vodstvu KPJ
lažje vzbujal vtis- najzvestejšega pristaša Informbiroja in internacionalnega delavskega gibanja in s tem tudi lažje skrival svoje razdiralno in vohunsko delo. Z druge strani pa je s hujskaško politiko, z ukrepi ki 'so bili posredno ali neposredno podvzeti na njegovo iniciativo slabil in razbijal komaj vzpostavljene bratske odnose med bolgarskim in jugoslovanskimi narodi, kar je brez dvoma prav tako v računu imperialistov.
Ni rečeno, da so vsi oni, ki danes stoje na liniji Informbiroja v odnosu do Jugoslavije, ki danes vodijo najneodgovornej-šo politiko in najbrezvestnejšo kampanjo proti vodstvu KPJ in jugoslovanskim narodom enaki Trajči Kostovu in onim zagrizenim sovražnikom nove Jugoslavije, ki so bili sedaj razkrinkani in tretirani kot agenti imperialistične vohunske službe. Nesporno pa je, in dogodki v Bolgariji to potrjujejo, da je danes med njimi marsikdo, ki prav tako kot Trajče Kostov lažje skriva svoje zločinstvo In agentstvo pod plaščem resolucije Informbiroja.
Resolucijo Informbiroja so Trajče Kostov in njemu enaki pozdravili z veseljem, ki je danes razumljivo, Z njeno pomočjo in na liniji njenega tolmačenja jim je uspelo, da so si mogli podaljšati špijon-
Zemljiška gospoda vedno hujše pritiska na delovnega človeka
ORSINI-ROSENBERG PREGANJA SLOVENSKEGA NAJEMNIKA
Vsem svolim brakem
sporočamo, da prihodnja številka ne izide kot običajno v sredo, temveč v četrtek, dne 14. aprila, ker je to velikonočna številka.
Razmere, v katerih je naše ljudstvo prisiljeno živeti, so še vedno takšne, da zemljiška gospoda po mili volji lahko izkorišča in preganja slovenskega krneta, najemnika, kmečkega in gozdnega delavca. V takšnih razmerah, kakor vemo, so živeli naši predniki v dobi fevdalizma, kjer je bil delovni človek brezpraven suženj grofov, knezov in različnih plemičev, ki so z njim lahko ravnali, kakor so hoteli; lahko so ga izkoriščali, nihče jim tega ni branil, lahko so ga zatirali in preganjali, lahko pa so ga tudi ubili. Toda ta doba je že daleč za nami, čeprav je nekateri grofje, knezi in veleagrarci, ki izhajajo iz tako imenovanih »plemiških družin«, nikakor ne morejo pozabiti in bi radi videli, da bi jim kmetje in najemniki še v naprej tlačanih in bili na milost in nemilost izročeni njihovemu gospostvu.
O tem smo v našem listu že mnogo pisali, zlasti pa smo pisali o razmerah na posestvih kneza Orsini-Rosenberga v Globasnici, ki čedalje bolj pritiska na delovnega človeka, predvsem na svojega najemnika Jožeta Dullerja, samo zaradi tega, ker je zaveden Slovenec in antifašist in ker njegova hčerka aktivno sodeluje v Osvobodilni fronti in ostalih naših organizacijali. Pismo, ki ga je ing. Hoy v imenu ravnateljstva Rosenbergovih posestev pred dnevi poslal tov. Dullerju, naša izvajanja samo potrjuje. V tem pismu Je namreč med drugim rečeno:
»Ne dopuščamo Vam več letošnje setve, ker na Lužah (Rosenbergovo posestvo dve uri od Globasnice tik ob jugoslovanski meji. Op. ur.) ne moremo več gospodariti in moramo svojo lastno živino spraviti pod streho na Krupičevi kmetiji. (To je kmetija, ki jo ima v najem tov. Dul-ier. Op. ur.) Ne morete nam prisojati, da bi svojo lastno živino vsled pomanjkanja staj oddali, da poslopij ne bi prezidali in popravili, kakor to odgovarja našim gospodarskim potrebam, da bi Vi še nadalje lahko proti nam agitirali, širili neresnične podatke in da bi Vaši hčerki kot pripadnici OF vodili propagando preti enotnosti koroške dežele.«
Čuditi se je le, da se s svojo družino že davno niste preselili v Jugoslavijo, ker Vam vsem na Koroškem ne ugaja.«
K pismu gospoda Hey-a ugotavljamo:
Ravnateljstvo Rosenbergovih posestev — oziroma gospod Hey, ki ga poznamo kot avstrofašista že iz prve avstrijske republike — je s tem sšmo priznalo, da preganja Dullerjevo družino samo zaradi tega, ker ni klonila in ne klone nasilju in germanizaciji, ker jc ostala zvesta svojemu narodu, kar je v narodno-osvobodilni borbi dokazala predvsem s tem, da je podpirala naše borce, ker je antifašistična in se v skupni fronti z vsemi demokratič-
nimi in naprednimi silami na Koroškem dosledno bori proti vsakemu nasilju ter izkoriščanju človeka po človeku za boljšo bodočnost delovnega ljudstva. Trditev gospoda Hey-a, da ravnateljstvo Rosenbergovih posestev za pašo svoje lastne živine nima drugega prostora kakor prav Krupičevo kmetijo, je naravnost smešna, kajti splošno je znano, da ima gospod knez samo na Koroškem 7.158 ha zemlje. To trditev utemeljuje s tem, da na Lužah, kjer sc je, kakor sklepamo iz pisma, doslej pasla Rosenbergova živina, ne more več gospodariti. Dejstvo pa je, da Rosen-berg svoje živine nikoli ni pasel pri Kru-piču, čeprav na Lužali, kamor je jemal v pašo pretežno tujo živino, že nekaj let ne gospodari več. Tudi h Krupiču je jemal v pašo le tujo živino, tov. Dullerju pa je dovolil pasti samo dve glavi živine. Vsak se bo spraševal, zakaj na Lužah ne more več gospodariti. Dejansko so gospodarska poslopja na Lužah uničena — pogorela so za časa vojne. Toda nihče ne misli na to, da bi bilo potrebno, da se ta poslopja popravijo. Luže so zdaj prazne in zapuščene in ne koristijo nobenemu. Ko je treba spravljati seno, si ga na Lužah lahko nasuši samo tisti, ki najprej za določeno dobo suši seno za Rosenberga. Seno pa, ki ga napravlja zase, mora poleg tega še drago plačati. Jasno pa je, da na seno z Rosenbergovih travnikov ne re-flektirajo veliki kmetje, ki imajo svoje travnike in tudi svoja prevozna sredstva, temveč izključno mali kmetje in bajtarji, ki nimajo svojih travnikov. Če torej hočejo dobiti seno od Rosenberga — drugje ga težko dobijo, ker ga nihče nima v izobilju
—	morajo najprej nekaj dni delati za njega. potem pa morejo sušiti šele zase. Plačati je treba seno mogotcu, ker pa nimajo svojih prevoznih sredstev, morajo plačati še prevoz, ali pa seno znositi s koši nad dve uri daleč s planine v dolino.
Ta dejstva nam prikazujejo, kako zemljiška gospoda izkorišča malega človeka, ki mora delati za veleposestnika in zase
—	torej mora opravljati dvojno delo, da peščici izkoriščevalcev, ki si kopičijo bogastvo na račun žuljev delovnih ljudi, ni treba delati. Tako vidimo danes dva nasprotujoča si razreda: na eni strani množice delovnih ljudi — delavcev, delovnih kmetov, kmečkih in gozdnih delavcev, ki so slabo oblečeni, lačni, ki morajo noč in dan garati, da preživijo sebe in svoje družine, ki so izkoriščani, na drugi strani P& peščico kapitalistične gospode, ki je lepo oblečena, se vozi v avtomobilih, gosti v hotelih, ima vsega v izobilju, ki nič ne dela, pač pa se bogati na račun delovnih množic. Borba med tema dvema razredoma pa se iz dneva v dan zaostruje. Razred izkoriščanih, revnih in iz dneva v dan
*ko in agentsko delo v bolgarski Partiji In v političnih in gospodarskih ustanovah Bolgarije. Z njeno pomočjo, na liniji njenega tolmačenja in najgnusnejših napadov na vodstvo nove Jugoslavije — kar danes daje vtis najboljših članov revolucionarnega delavskega gibanja — uspava tudi raznim'agentom v demokratičnih gibanjih drugih držav, da si lajšajo in podaljšujejo špijonsko in sabotažno aktivnost.
Poudariti je treba še enkrat, da uradna poročila in razni sumljivi elementi Rostova opravičujejo in kažejo kot človeka, ki je bil »samo nebuden«, ki je »odstopa!« od internacionalizma. Skrivanje bistva te vohunske afere pa demokratičnim gibanjem samo škoduje. Opravičevati vohunstvo z »nacionalističnimi odkloni« predstavlja samo poskus uspavati budnost delovnega ljudstva pred imperialističnimi agenti, pomeni dajati podporo samo onim še nerazkrinkanim agentom in vohunom, ki nadaljujejo svoje zločinsko delo vrinjeni v demokratična gibanja. Ljubljanski proces je dovolj zgovorno nakazal poskuse imperialističnih agentur, da bi vrinili svoje špijonc in agente v demokratična gibanja. Ta proces je dovolj jasno opozoril na obstoječo nevarnost. Primer Trajče Kostova in ostalih razkrinkanih agentov je opomin ljubljanskega procesa potrdil in Kompartijam pokazal posledice zapiranja oči pred nevarnostjo, posledico nebudnosti In prevelike vere v one ljudi, ki n. pr. danes predvsem na temelju resolucije Informbiroja »dokazujejo predanost« revolucionarnemu delavskemu gibanju.
krepi, iz dneva v dan bolj prihaja do spoznanja. da ga bo vsakega izkoriščanja in zatiranja rešila samo enotna, vztrajna in dosledna borba za življenjski obstoj, borba proti tistim plastem, ki živijo na račun delovnih ljudi, borba za oblast delovnega ljudstva. Ta borba pa bo tem bolj uspešna, čim bolj bodo vrste izkoriščanih, vrste proletarcev v tern veličastnem boju, ki ga danes bije delovno ljudstvo vsega sveta, strnjene in enotne.
Pri nas je danes vsled reakcionarnega kapitalistično-hnperialističnega režima Izkoriščanje človeka po človeku še možno. Toda mnogo je v svetu držav, kjer je vsako izkoriščanje že odpravljeno, kjer je oblast v rokali delovnega ljudstva — delavca, kmeta in delovnega iteligenta. To so države na vzhodu in jugovzhodu, države ljudskih demokracij, kjer široke ljudske množice ne dopuščajo, da bi kdor koli živel na račun drugega. V teh državah so že davno izvedli agrarno reformo in dali zemljo tistemu, ki jo obdeluje — kmečkemu delavcu, najemniku, malemu in srednjemu kmetu, ki je prej ni imel in je tlačanii veleposestniku in grofu.
Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško Ima zapisano v svojem programu, da se bori »proti sleherni obliki zatiranja in izkoriščanja in vsem poskusom imperialističnega zasužnjevanja«. Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško pa je edina upravičena predstavnica koroških Slovencev in njena borba je borba vsega delovnega ljudstva Slovenske Koroške. Zato delovni ljudje Slovenske Koroške, delovni kmetje, najemniki in kmečki delavci, združeni v OF za Slovensko Koroško danes bolj kot kdaj koli prej zahtevajo in se do sledno borijo za izvedbo agrarne reforme, ki bo preprečila nadaljnje izkoriščanje in zatiranje našega kmečkega prebivalstva s strani zemljiške gospode. Hkrati bo agrarna reforma ustvarila pogoje, da bosta na tej zemlji, ki sl jo danes še lastijo tujci, ki pa je prepojena s krvjo slovenskih žrtev, nekoč v miru in svobodi gospodarila slovenski delavec in slovenski kmet in^ kovala svojim potomcem srečnejšo bodočnost — socializem.	*— ik.
550 milijonov ljudi podpira mirovni kongres
Pariz, — Pripravljalni odbor za kongres pristašev miru, ki bo koncem aprila v Parizu, sporoča, da so se za udeležbo na kongresu doslej prijavile številne demokratične organizacije, ki zajemajo 550 milijonov ljudi. V tridesetih deželah so ustanovili pripravljalne odbore za mirovni kongres v Parizu.
Stavka v Argentini
Buenos Aires, (TASS). V Argenitini Je začelo generalno stavko 28.000 delavcev, ki zahtevajo zvišanje mezd.
Tone je bil Notranjec, trd, samozavesten in uporen, v srcu pa dober in mehak kakor velikonočne potice. Oče mu je umrl v konfinaciji in čez leto dni je od prevelike žalosti umrla še mati. Tone je na posestvu ostal sam s svojo sestro Dano, Imel je še brata Jožeta, ki je študiral v Trstu in le redkokdaj prihajal domov. Tudi o počitnicah ga ni bilo domov, saj iza Jožeta ni bilo počitnic. Vedno je imel polne roke dela in kar je bilo najtežje, vse to delo je moral opravljati skrivaj, zakaj v Trstu je prisluškovalo vse, tudi morje in hiše in ulice. Vse to je Jože vedel in je znal skrivati, le to, da je Slovenec, tega ni skrival nikoli. Nekega dne pa se je v Trst pritepel Judež, ki je za umazanih pet tisoč lir prodal Jožeta in vse njegove načrte. Tako se jo zgodilo, da je Jožeta v njegovem velikem nesebičnem delu med Slovenci na Krasu in po Notranjskem zadela krogla v srce. Jožeta so ubili, Tone in Dana pa sta tisto noč prisegla, da sc bosta maščevala.
Pomlad je bila takrat. Od morja je pihal gorak veter in češnje so že cvetele po ogradah, ko se je Tone odločil:	K
partizanom pojdem.« Ko je legel mrak nad dolino in mehko pobožal vasi in gmajne s svojo toplo žametno roko, je Tone šel na. pot. Obhodil je še enkrat vse prostore v hiši, vzel iz knjižne omare knjigo, ki mu ie bila najdražja, in jo vtaknil v žep. Potem je stopil v hlev, naslonil za trenutek glavo na Belčev vrat, pogladil Luco in šel je še v kot k Liski ter se poigral z njenim malim otročkom. Pes, prikljenjen na verigo pred hlevom, je veselo poskočil in pokimal z repom. Mislil je, da ga bo gospodar vzel s seboj. Pa ni bilo tako. gospodar je odšel sam in Tarzan je žalostno cvilil, ko je videl, da odhaja brez njega.
Dana je Toneta spremila tja do križ-Pota, ko sc začno gmajne spreminjati v gozdove. Od tam pa jo je Tone poslal nazaj z naročilom: »Vsako noč ob desetih postavi na okno moje sobe luč ■— vsaj za četrt ure — in pošlji tja v samotne snežniške gozdove toplo misel za svojega brata. Ko bom zagledal luč, mi bo ob misli na dom spet toplo v srcu, in vedel bom, da se ni nič hudega zgodilo s teboj. Pa .šc nekaj, sestra: ne pozabi, da si Slovenka, Slovenka, pa naj pride nadte kar koli!«
Tone se je neslišno pogreznil v temne snežniške gozdove.
*
Njid Snežnikom je zagorelo nebo v rdečem soju in vse tja do Nanosa so se razpredale krvave zarje. Ko je prvo noč zagorela luč na oknu Tonetove sobe, ki je bila obrnjena naravnost proti Snežniku, je Tone razložil svojo skrivnost tovarišem. Pokazal jim je luč v dolini in sestrino sliko, ki jo je nosil na pršili, »Lepa je tvoja sestra, Tone, daj da bom še jaz pošiljal svoje misli k njej, morda bo začutila to v svojem srcu,« tako je povedal Tonetu prijatelj Tomaž in Tone je bil tega vesel. Poslej sta bila dva, ki sta slednji večer ob desetih strmela v dolino pod Snežnikom, kjer je gorela motna rdeča
luč.
Tomaževa misel je bila topla in živa. Neko noč je rahlo potrkalo na Danino okno, tako rahlo, da je Dana vztrepetala. Ko je odprla okno, je zagledala v vrtu brata Toneta, zraven pa še nekoga, ki ga ni poznala. Takrat sta si prvikrat segla v roko Tomaž in Dana in videla sta, da se poznata že dolgo, dolgo in da sta si niuni duši tako podobni. Dana je prinesla iz kleti steklenico kraškega terana, ki ga je hranila le za izredne priložnosti. Izpili so ga, izpili na svobodo Slovencev.
Tomaževa kri se je razvnela in Hanino srce je zagorelo v ognju, ki ga doslej ni poznala. Premagalo jo je in naslonila je glavo na Tomaževo ramo. Ko sta proti jutru odhajala Tomaž in Tone s polnima nahrbtnikoma, je šla Dana z njima do konca vrta, tani pa jo je oklenilo dvoje močnih rok in dvoje toplih žametnih usten se je vpilo v njene. Tomaž je prinesel v gozdove krulia. In prinesel je še nekaj: Danino sliko na svojem srcu.
V Dani pa je ostala v duši poleg besede .svoboda« še ena: »Partizan...« Partizan ... Koliko tihih želja, koliko vročih hrepenenj, koliko greukih solz in prelite krvi je skrito v tej besedi, tega Dana *'> vedela in ni slutila, da pojde tudi ona Poleg brata Jožeta in še neštetih drugih ,la žrtvenik in da bo šel z njo na žrtveni k tudi Tomaž.
Lelo dni jo prižigala Dana luč na oknu. Leto dni sta slednji večer ob deseti uri
dva partizana iskala s pogledom luč v dolini pod Snežnikom. Leto dni je bilo Danino srce srečno, ko je z vso vnemo delala za partizane, jim dajala, pomagala, kjer je le mogla, in tolažila, kjer so potrebovali njene tolažbe. Ko je zvečer prižigala luč na oknu, je bila sleherna njena, misel tam gori v gozdovih pri bratu Tonetu, pri zaročencu Tomažu in pred rjo je bila ena sama pot, ki so jo začrtali s krvjo najboljši slovenski sinovi. Nikogar
na svetu ni bilo, ki bi Dano odvrnil s te poti, zakaj tudi kri brata Jožeta je bila razlita po tej poti in ta kri je terjala povračilo.
Nekega dne leta 1942 je bilo to — pa se je tam pod Snežnikom dogodilo nekaj strašnega. Spet je bila pomlad kakor takrat, ko jc šel Tone v gozdove, spet so cvetele češnje na gmajni za vasjo in dehtele tako sladko in omamno, da je vonj dospel tudi tja v gozdove do Tomaža in ga privabil pod Danino okno. Dva srečna človeka sta tesno objeta odšla v hišo, iz teme pa je prežalo za njima dvoie satansko zlobnih oči.
Potekli sta dve uri. Temne postave so obkolile hišo in čakale na žrtev, da planejo nanjo iz zasede kakor plane volk na jagnje. Tomaž in Dana sta se tačas nič hudega sluteč pogovarjala o soncu, o svobodi, ki bo kmalu zasijala tudi nad to trdo kraško zemljo, pogovarjala sta se o spomladi, ki je prišla v dolino kar čez noč, in o rožah, ki so pokrile to dolino. Spet mu je napolnila nahrbtnik z dobrotami; vse, kar je bilo pri hiši najboljšega, je hranila za Toneta, za Tomaža, za partizane. Hotela ga je spremiti, da hi na
Pred velikim papirnim strojem v tovarni papirja stoji še razmeroma mlad človek. Njegov obraz razodeva, da jc mnogo hudega prestal. Visok, koščen, temne polti in svetlih, živih oči strmi v ležaje stroja in se zdaj pa zdaj komaj opazno nasmehne. Potem se skloni v ležaje. Spet se zravna in pokima. Z obraza mu bereš globoko zadovoljstvo in prvič je videti, kakor bi se spozabi!, ko mu pogled splava skozi visoko okno v sončno dopoldne. Sloka postava je nekaj trenutkov negibna. Brneče kolesje stroja ga spet vzdrami, pogleda po njeni in v tem pogledu vidiš mojstra, ki mu je znan najmanjši utrip tega velikega železnega, noč in dan brnečega telesa.
Dva in dvajset let je poteklo, ko je Martin prvič obstal pred njim, dva in dvajset dolgih in težkih let od tistega trenutka, ko je kot zal mladenič stopil v veliko življenje vsakdanjega boja. Bilo mu je sedemnajst let, ko se je ustavil pred tovarno in oklevaje predeval culico iz roke v roko, poln bojazni pred velikanskim tovarniškim poslopjem.
Postavili so ga pred ta stroj kot paznika. Leta so potekala. Martin je pazil na
koncu vrta obudila spomine na tisti prvi poljub, ki ga ni mogla pozabiti. Ko pa sta stopila v vežo, sta zaslišala rezka povelja, ki so prihajala od zunaj. Tomaž je prebledel.
Dana, izdana sva!« Dana se ga je oklenila: S teboj bom umrla, Tomaž!« Tedaj pa so že zažvcnketale šipe na oknih. Prvi streli so pretrgali noč. Na vrata je nekdo z vso silo udaril s puškinim kopitom. Tomaž je bliskovito pograbil puško in začel streljati v vrata in okna. Zunaj je nekdo zaječal in se zgrudil zadet od Tomaževe krogle. Tomaž pa je streljal dalje in njegove oči so gorele v ognju, v ognju sovraštva, tako da je pozabil na vse, celo na Dano. Šele potem, ko se je zarila v Danin tilnik sovražna krogla in je Dana glasno kriknila, se je Tomaž zavedel. Sklonilo se je nad njo, jo pobožal po laseh, po licu in jo še zadnjič poljubil na ustnice.
V hiši je streljanje ponehalo in tedaj se je nekdo ojunačil in skočil skozi okno vanjo. 'Tomaž je izstrelil zadnji naboj v njegove prsi. Spet se je začelo streljanje z vseh strani. Tomaž je vedel, da se ne more prebiti, ker jili je preveč, vedel jc, da jc izgubljeno. Ob njem je ležala Dana s sladkim smehljajem na ustnicah in ga gledala z na pol zaprtimi očmi...
Tedaj je potegnil izza pasa samokres in spet začel streljati. Zadnji naboj je prihranil zase. Še enkrat je pobožal Dano, ki jo je ljubil nadvse. Zdaj je bila ta Dana,
ki je v njej življenje kipelo, v enem samem trenutku mrtva. — Še enkrat se je Tomaž sklonil nad njo in jo poljubil na čelo. Okrog njega so švigale krogle. Potem je iznenada začutil v križu pekočo bolečino. Zdaj ni več odlašal... Pome-
nenelioma brneči stroj. . Dolgo jc moral ostati njegov paznik in čakati, da odide kdo od tovarišev na stara leta k počitku.
»Da, da, takole je. Življenje je časih zelo dolgo,« zamodruje. "Čakati moraš, da kdo obnemore in stopiš na njegovo mesto. Potem doleti tebe isto. Postaneš mazač stroja, okoli tebe se suče in ti pomaga mladenič, star spet kakšnih sedemnajst let. Nekoč pride na tvoje mesto.«
In potem je skrbel za osi stroja, za ležaje, za vroče, za mrizle, za holandske, za ležaje vseli vrst, jim dan za dnem prilival olja, da je stroj tekel brez napake.
Takole je delal petnajst let, ko je domovino zajela vojna vihra. V tovarno je prišel italijanski fašist. Martin je bil rdeč. Nekateri pa so bili beli. Martina so odpeljali. Odvlekli so ga v Gonars, potem v padovanske ječe. Fašistična Italija je propadla in Martin se je vrnil domov.
Spet je bil pri stroju. Tovarna je slavila Stoletnico svojega obstoja. Podjetje je delilo nagrade. Martin in še nekateri niso dobili nič. Martin je vprašal, kako je s to pravico in izvedel, da ima : rdeč ris«.
To pot je moral v nemško taborišče smrti, v Dachau.
Nadaljevanje im 4. strani
ril je zadnjič v življenju, sprožil in zadel kakor vedno... Krogla mu je prebila’ srce...
Še dolgo so streljali v prazno hišo. Ko pa so videli, da iz nje ni več strela, so se slednjič ojunačili in prišli vanjo. Našli so Tomaža z iztegnjeno levico, stisnjeno v pest, desnica pa se je krčevito oklepala samokresa, ki ga je rešil pred sovražai-kom. Iz njegovega mrtvega obraza sta gledala sovraštvo in zaničevanje. Tedaj jih je spreletel sram. Petdeset jih je bilo, pa ga niso ujeli, čeprav jim je bilo naročeno, naj pripeljejo živega. Namesto Tomaža bodo morali peljati svoje mrliče z grdimi, od strahu pred smrtjo spačenimi obrazi.
Začeli so divjati od jeze. Dano in Tomaža so'odvlekli na dvorišče, nato pa so se lotili svojega najljubšega dela — začeli so lopati. Pokradli in odpeljali so vse. Žalostno so tulili prašiči v hlevu, preplašeno je mukala živina, ko je zagledala' svojo dobro gospodarico mrtvo. Pes jet negibno ležal ob hišici z iztegnjenimi nogami. Nekoga je bilo postalo strah pred njegovim strahovitim tuljenjem in je naredil konec z njim. Ko so videli, da nimajo v tej hiši ničesar več iskati, ko so našli vse, kar so želeli, so nanesli iz kozolca iz! skednja sena in slame in zažgali prelepo, domačijo Tonetovo.
*
Izza hribov je pokukalo sonce tam z nasprotne strani in obsijalo v dolini pod Snežnikom razdejanje in človeško kri. Spet se je skrilo za oblake. V gluhi tišini so počasi in strahoma drug za drugimi prihajali sosedje iz hiš ip ugledali Dano in Tomaža, ki ga niso poznali, tam na dvorišču, pod njima pa mlake krvi. Groza jim: je vzela dih. Zajokale so Danine prijateljice ob mrtvem truplu najboljše in naj-zavednejše v vasi. Vedele so, da njene dobre roke ne bodo več dajale, da so razdale vse. Vedele so, da je v vrstah zavednih Slovenk na Primorskem nastala! z Danino smrtjo vrzel, ki jo nobena izmed njih ne ho mogla izpolniti.
Le ena hiša v vasi je molčala in ljudje iz te hiše so se umikali pred ostalimi vaščani, ker so se slehernemu bali pogledati v oči. Hiša izdajalcev. Ljudje so jo prekleli in se razšli.
Šc tisto popoldne so Dano in Tomaža pokopali, ker jc tako zahtevala višja oblast. Tomaža in Dano so položili v skupni grob in dekleta so ga pokrile s cvetjem, z belim pomladnim cvetjem — grob neveste Dane in ženina Tomaža.
HI.
Tone je tisto noč nestrpno čakal prijatelja. Še nikoli ga ni tako težko čakal. Zla slutnja mu ni dala zaspati in vso noč ni zatisnil očesa. Ko se je nad Snežnikom izačelo svetlikati in so se Javorniki ter Bička gora odeli v tenčico jutranje zarje, je Ton,e napenjal oči, da bi videl dolino pod Snežnikom in v njej svojo rojstno vas. Toda Tone jc zaman strmel. Nad dolino je ležala megla. Šele okoli devete ure se je megla dvignila in tedaj je Tone videl, da se iz njegove rojstne vasi valijo težki črni oblaki dima. Iz daljave 'se ni dalo razločiti, čigavo domačijo uničujejo plameni. Šel je po daljnogled. V platnenih je ugledal lastno domačijo.
Zdaj je vedel, da ga srce ni varalo, ko mu bojazen ni dala spati. Naslonil je glavo na bukev in zaprl oči, da ne bi videl, kako mu plameni uničujejo to, kar so njegovi predniki pridobili s trdim delom in je bilo tudi njemu sveto. Prvo, kar mu je prišlo na misel, jc bila Dana. Kaj je z njo? — Kaj je s Tomažem, ki se še ni vrnil? Opoldne je vedel vse.
Ko so ubili Jožeta, je 'samo zaškrtal z zobmi. Sedaj pa, ko so ubili zadnje, kar ■mu je ostalo, sestro, ki je komaj stopila v življenje, to malo Dano, ki je bila sama dobrota, in poleg nje najboljšega tovariša, se ni mogel več premagati. Zaihtel je. Tovariši, naslonjeni na puške, so mrko gledali v daljavo.
*
Luč pod Snežnikom je za vedno ugasnila. Tone ni mogel več strpeti v snežniških gozdovih. Odšel je na Dolenjsko ih glas njegove mašinke je sovražniku vlivat grozo. - Le v temnili nočeh se mu je pogosto zazdelo, da vidi dolino pod Snežnikom in v njej motno rdečo luč. Takrat se mu je spet zahotelo Notranjske, njenih gozdov in ograd, njenih revnih, z brinjem poraslih gmajn in njenili podzemskih jam s skritimi lepotami In zakladi. Saj Ione je bil Notranjec, trd, samozavesten in uporen, v srcu pa dober in mehak kakor velikonočne potice.
N O VATO R MARTIN
8. S. S A K O V A
ŽRTEV SPLETKE
Arkadij Semjonovič Vjalcev, samozavesten, debel človek z rdečimi lici, je žalostno poslušal nasvete šefa, profesorja Zdanjkina.
»Tako ne gre, pa ne gre,« je govoril profesor z mehkim glasom. »Vi ste še mlad agronom in nimate potrebne zveze z življenjem. Kolhozna praksa vam je popolnoma neznana...«
»Mar hočete reči, da sem se zazidal v katneniti stolp?« se je izzivalno nasmehnil Vjalcev.
»Kani ste se zazidali, ne vem, povem vam pa, da so dejstva zelo trda stvar. Kdaj ste diplomirali?-
»Leta 1944.«
Pa še niste videli, kako rase krompir!? Ne, Arkadij Semjonovič - je zaključil profesor z neusmiljenim poudarkom -morali boste vsekakor na teren!«
»Toda kaj sem storil, da me tako ponižujete?« je užaljeno vprašal Vjalcev.
Arkadij Semjonovič« je zavpil profesor. »To imate za kazen? To je čast, zapomnite si: čast! Pozneje mi boste hvaležni. Poglejte, kaj mi piše vaš tovariš Komikov iz Kazakstana ...«
Vjalcev je z nejevoljnim pogledom ošinil pismo, nekaj zamrmral ter užaljen odkorakal iz profesorjevega kabineta.
Prišedši domov, je izbruhnil vso jezo. Vrag naj vzame tega starega spletkarja! Vse njegove tirade o teoriji, praksi in znanosti niso nič drugega kakor maskiranje. To ti je spretno zakamufliran irttri-gant! Tudi njega hoče zaplesti v svoje imreže, njega, Vjalccva! Rad bi ga izrinil iz instituta ter ga nadomestil s' Korni-o-vim.
»Kdo pa je ta Kor - ni - lov?« je zajavkala Julija Pavlovna, žena Arkadija Sem-jonoviča. »Kakšna zvezda je ta mož?«
»Zvezda!« je zaničiljivo odvrnil agronom. »To ti je antitalent! Nič in niče! Absolutna ničla! V primeri z njim, draga moja, sem jaz najmanj Timirjazev!«
»Torej s terenom ne bo nič,« je odločila Julija Pavlovna. »Ti boš zbolel — pa bo vse prav.«
»Jaz bom zbolel?« se je začudil Arkadij Semjonovič.
Julija Pavlovna se je zazrla v svojega debelega moža, v njegova ohlapna lica in glas ji je nekako zadrhtel.
»Zdi se mi, da si v detinstvu nekoč imel bronhitis,« je rekla.
»Bronhitis še ni Meningitis!« je vzdihnil agronom. »Ne, draga moja, bolezen ni vzrok, ki me more rešiti nastavljene pasti.«
Ves večer je Vjalcev razmišljal, kako bi se otresel dela na terenu. Za to je potreben vzrok, in sicer temeljit vzrok. Toda razloga ni, pa tudi upanja ni, da bi se dal profesor potolažiti. Nekakšna otožnost je zaplavala v dušo Vjalceva. — Iskreno mu je bilo žal samega sebe, sočasno pa ga je prevzemalo nekakšno sovražno raz-
položenje proti lastni ženi, ki je v tako kritičnem trenutku njegovega življenja povsem ravnodušno pletla nogavice.
»Arkaša!« se je iznenada oglasila Julija Pavlovna, »kaj tl ne more pomagati disertacija?«
Vjalcev je plani! z divana.
»Sijajna ideja! Seveda mi lahko pomaga!«
In se je zaklel, da bo napisal takšno disertacijo iz agronomije, ki bo vsem »zavezala jezike«.
»Toda takšnega dela menda ni lahko napisati, je pripomnila Julija Pavlovna.
»Naj bo, kakor hoče, jaz ga bom napisal! Človek zmore vse, kar hoče, sama če hoče in kadar hoče!« je hrumel ohrabreni Vjalcev. »Nasploh pa, draga ženka, kaj je to: disertacija? Kadar človek prepisuje nekaj iz knjige, se to imenuje plagijat. Kadar prepisuje iz dveh, pravijo temu kombinacija. Kadar pa prepisuje iz treh ali več knjig, nastane iz tega'— disertacija!«
Na prihodnjem sestanku je Vjalcevu uspelo dobiti dovoljenje od profesorja, da ostane v institutu, dokler ne napiše disertacije. Tako je Arkadij Semjonovič izzval usodo. A zdaj na delo! Vjalcev si je
(Nadaljevanje s 3. strani)
Rdeča armada je zavzela Berlin. Nemški vojni stroj je bil strt. Domovina je zadihala. Iz razvalin je vstala nova država.
Martin se je vrnil, a ne več tako zdrav, kakor je bil prej. Spet se jc ustopil pred stroj in začel delati. Mučil ga jc revmatizem, a zvečer si ga videl zmerom na tem in onem sestanku. Martin se je bil močno spremenil. Zdaj ni nihče nanj vpil, ali olje pije.
Nekega dne je prišel k stroju inženir in dolgo strmel v ležaje. Potem je zmajal z glavo in tiho dejal:
»Olja nam zmanjkuje.«
Nato je pogledal Martina, se nasmehnil in dostavil.
»Saj si kakor namočen v njem.«
»Da, stroj olje žre. In potem ga nekatere osi kar izmetavajo, nekateri ležaji pa so pravi ponari.«
. Inženir je skomizgnil z rameni in dejal:
»Poskusili smo vse, da bi ležaje uredili. Toda olja zmanjkuje. Zaloga kopni. Kje naj ga dobimo? Morali bomo ustaviti stroj in z njim velik del obrata.«
Inženir je odšel. Martin strmi v stroj, v en sam ležaj, v srebrno biišcečo se os, ki se počasi vrti. Da, kako naj z oljem varčuje, če ti ga kar požira? Ko bi imel trdo mazilo. Trdo?
Martin se prime za čelo in se nekaj trenutkov ne gane. »Trdo mazilo!« zaše-
zavihal rokave. Delal je kakor konj in se je zaradi dela odrekel slehernemu počitku in zabavi.
»Ali nas boste kmalu presenetili s svojim delom?« so ga spraševali tovariši v zavodu.
Če pojde vse po sreči, se bo to zgodilo na spomlad« jc pojasnjeval Vjalcev. »Veste, to bo imenitna stvar! Kadar bo zagrmelo, se bodo tresle celo šipe na oknih priznanih avtoritet!«
Tistega dne se je pri Vjalcevu govorilo samo o disertaciji in disertacijah.
»Vrag vedi, kaj delajo v svetu!« se je širokoustil agronom. »Vsak smrkavec hoče danes napisati disertacijo. Ima prazno glavo kakor vrabec, pa sega po akademski časti! O čem vsetn ne pisarijo ti puh-loglavci!« je vpil Vjalcev, Julija Pavlovna pa mu je pritrjevala.
»Avitaminoza C pri mačkah!« je zajavkal Vjalcev, hoteč posnemati mačji glas. »Odkrili niso niti načina za takšno zdravljenje pri ljudeh, pa ti modrujejo o mačkah! Ali pa: Študija o Bajdarskih vratih! Pisuna bi bilo treba obesiti na ta vrata hkrati z njegovimi oponenti. Ali pa tako razburljivo vprašanje: Aklimatizacija papig v Jakutiji!«
peče. Trdo inora biti! Potem...«
Martin že nekaj dni tiho požvižgava. Zdaj pa zdaj vzame z okna škatlo, jo odpre in vzame iz nje nekaj milu podobnega, v obliki majhnega valja. Trda tnast.
Pred nekaj tedni je vprašal inženirja kemika, ali bi se dalo kako dobiti trdo mast, ki se ne topi prenaglo, ki sc mora prav za prav počasi topiti. Inženir je pokimal in prinesel Matinu kos take trde masti.
Zdajle je pa prišel trenutek, ko bo videl, ali ima prav ali ne. Prvič v ležaj nc nalije olje, ampak položi na vrtečo se os kos trde masti. Gleda, gleda, kako os v obratni smeri vrti ta kos trde masti v obliki valja, ki se počasi, skoraj neopazno topi in maže os lepo enakomerno. Martin globoko vzdihne, sede na stol v kotu in si podpira glavo z obema rokama. Zdaj ve, da stroja zaradi pomanjkanja olja ne bo treba ustaviti in z njim vred ne velikega dela tovarne. A Martin še ne more povsem verjeti, da mu je uspelo nekaj povsem novega. Opazuje, čaka in računa.
Spet je potekel teden, potekla sta dva tedna. In Martin vidi, da je zmagal. Neke ure, ki se jc več ne spominja, je bil pričel misliti. Potem se mu jc pa nenadoma zjasnilo k zdi se mu, da je bila vsa stvar v enem tednu dognana. Tako se mu samo zdi. Toda njegove oči so utrujene in le oči in bleda lica mnogo več povedo.
»Arkaša. kakšna nagrada je določena za aklimatizacijo papig?« se je nenadoma vmešala Julija Pavlovna.
'Nagrada za to temo je imenovanje za kandidata bioloških ved.«
»Dragi moj, če je za papigo nagrada kandidatski naslov, boš ti za tvojo temo prav gotovo lavreat!«
Disertacija je bila napisana in oddana profesorju.
»Resnično ste se potrudili in niste napisali slabo,« je rekel Ždanjkin.
Vjalcev je skromno pobesil oči.
»Temeljito delo... Tristo šestdeset strani, petdeset virov ...«
»Da, virov je mnogo, samo nekaj ste pozabili. Hotel sem reči, da ste pozabili na vir, ki je zelo važen tudi za teoretike ...«
»V kateri knjižici pa je na razpolago?« je hlastno vprašal agronom.
»Mislim, da ga ne boste našli v uobenl knjižici. Morali se boste podrobneje seznaniti z življenjem, z delom poskusnih postaj in laboratorijev. Da, morali boste odpotovati v kolhoz... In ostati tamkaj najmanj eno leto dni, če ne dve leti. Nu, in tako boste zamenjali Korniiova, ki se pravkar pripravlja na odhod v Moskvo, da bo branil svojo disertacijo ..
Tako je govoril profesor, Vjalcev pa jc kakor senca izginil iz instituta, prepričan, da je postal žrtev spletke.
In Martin polaga sam sebi račun. Vi Ji. da os hladilnega valja več ne more izme-tovati olja, da ga oni drugi ležaj več nc more požirati. Tale trda mast, ki je zdaj v ležajih, je režitev. In Martin mora danes po dolgih tednih verjeti to, o čemer se ni bil upal črhniti besedice. Poprej je porabil tedensko za en ležaj kilogram olja, zdaj potrebuje samo pet do osem dekagramov te trde masti.
Podpira si glavo in iznenada spozna, da že nekaj časa posedeva, da ima nmogo manj dela. Gleda holandski ležaj, v katerega je poprej snov pogosto uhajala in jc tolikokrat moral menjati olje. Tale trda mast v obliki valja dela čudež. Še nedavno je ta ležaj porabil šest kilogramov olja, zdaj je zadovoljen z osmimi dekagrami trde masti.
Martinu se svetijo oči, živo, veselo. Zdi se mu, kakor da sanja, ko takole računa. Dnevi teko in po pisarnah in okoli njega pred strojem računajo vsi, množe število ležajev s količino doslej porabljenega olja, gledajo stroj, ki zdaj ni nikjer zamazan, opazujejo ležaje, osi, se zastrme v Martina, ki ni več videti, kakor bi bi! namočen v olju.
»Zasluži! si celo premoženje,« mu pravi nekdo.
A Martin se samo smehlja in skomigne z rameni. »Rešil si tovarno!«
A novator Martin se ne zmeni za besede, mirno opravlja dalje svoje delo. Le zdaj pa zdaj se mu oči zasvetijo in ustnice mu obkroži zadovoljen smehljaj. To jc pa smehljaj sreče nad izvršenim delom.
■BgnmRsgBMBMnHnanBMana
000-00 OOOO-OOOOOO^0000-0OOOOOOOOOOOOO- >ooo OOO000-000000OOOOOOO
NOVATOR MARTIN
POŽGANI CA
Drugi dan se 'je Petruh na videz odpravil v les: ko pa je izginil Močivju iiz-pred oči, se je po gozdni poti obrnil navzdol proti dolini tak, kakršen je bil: v smolnati, raztrgani obleki, s cokovnicatni na nogali in s sekiro za pasom. Nobena siia ga ni mogla več zadržati v gozdu, v samoti.
Čim niže se je spuščal, tembolj jo je cvrl. Šele ko je prišel v globačo in je za potokom zagledal Mušenik, sedež gozdarske uprave, kjer je stanoval nadgozdar Dudaš, se je ustavil.
To, v breg potisnjeno poslopje z belimi zidovi, z zelinimi vetrnicami, z obokanim vhodom, je vzbujalo vtis sile in moči... Ta Mušenik...
Vso noč je Petruhu zvonilo v ušesih, kar je slišal od Karpuhovega Šantača, in sanjal je z odprtimi očmi. O Mušeniku, o nadgozdarju Dudašu. Dudaš je bil priseljen sudetski Nemec, že dvajset let v revirju, bog vseh najemnikov, bajtarjev,
drvarjev, prava podoba oholosti in nadutosti, omražen od svoje podložne soseske. V teh dvajsetih letih službovanja se inu še ni zdelo vredno naučiti se slovenskega jezika, jezika svoje raje.
Vsi podložniki so hodili mimo Mušenika s skrčenim srcem. Petruh je bil privihral v globačo smel in bojevit, z razgreto glavo. Ko pa je zagledal pred seboj Muše-s nik, se je tudi njemu nehote stisnilo srce, kakor že tolikokrat, ko je hodil tod mimo. Vsa smelost in vsa odpornost sta se umaknili nekemu neprijetnemu, tujemu občutku neznanega, mrzlega strahu.
Ta abotni strah mu je za hip ustavil korak. Pogledal je, če se kdo potika pred upravnikovim poslopjem. Toda cesta je bila prazna, mokrotna megla je ležala nad njo iu nad sotesko, poslopje je bilo tiho, ko izumrlo. Kmalu se je spet znašel; stisnil je pesti v žepu svojega jopiča in nadaljeval pot po dvorišču, kakor bi stopal po sovražnikovem svetu. Čudno, 3e
psi se danes niso oglasili. Mogoče pa je imel Šantač vendarle prav ...
Žaga, gaterji, skladišča, kupi hlodov, hlevi, perzonali, vse stisnjeno v ozki kotel, ki si ga je Meža v tisočletnem boju izkopala iz skal. V tem kotlu je neumorno pililo, škripalo, cvililo, posebno zadnja leta, nad njim je stalno ležal oblak ža-govnatega pralni. Toda danes je bil kotel tih, vsi jarmi so počivati, race so bile prazne in namesto njih je Meža bučala čez jez v prepad ...
Nobenega delavca ni bilo nikjer. Vozovi in parizarji so stali naokoli kakor pravkar izpreženi, na podelih so ležale še koce in vreče. Kakor bi bili hlapci v naglici vse popustili. Tudi hiše so bile puste in tihe, vsa vrata zaprta, le dim, ki se je vil v jutranjo meglo, je pričal, da so še ljudje v njih.
Petruh je pospešil korake in čim je imel Mušenik za seboj, se je globoko oddahnil. Nato jo je urno mahnil proti Mežici. Cesta sc je vila po ozki, pusti in skoraj izumrli soteski, le Meža jc neumorno šumela na njenem dnu.
Tu in tam je iz megle pokukala kaka skromna rudarska bajta, zajedena v strmino; podobne so si bile kot krajcar krajcarju. Prevelika ali premajhna okna so si vsa imela blesk votlih oči... Po golem vejevju pritlikavega drevja in grmičevja so visele mrzle cunje, po bregu so se lesketale zavržene pločevinaste čepinje. Po majhnih gredah ined pečinami ali na ozkih kamenitih terasah so križem ležale fižolo-
ve rante. Visoko nad temi bajtami so nevarno visele ogromne skale in grozile, da se zdaj zdaj odtrgajo iz cunjastih megel in zrušijo v to revno korito...
Ob tej uri so bile te bajte še kakor brez življenja, le tu in tam so zaškripala vrata v jutranjo mokroto ali pa so lmškniie mimo cape kakega otroka. Petruhu se je dolgo zdelo, da je čisto sam na cesti, toda brž ko se jc megla jela trgati, je razločil, da gredo pred njim in za njim posamezne postave isto pot kot on — proti Poleni...
Polena sc je stiskala v ustje globače, ki se je tukaj iztekala v zaokroženo dolinico, podobno podolgovati ponvi. Tu je bilo obratno ravnateljstvo svinčenih rudnikov, pisarniška poslopja, stanovanjske hiše za uradnike in za delavce, kantina, obratne naprave. Nad Poleno so bili vhodi v šahlc.
Zadnja štiri leta se je tukaj neprestano stresalo ozračje od grmenja motorjev, turbin, drezin, ventilatorjev, dvigal... Tukaj, v te mračne, široke hiše, je oblast zgnetla srce in možgane petnajststo rudarjev. Tu sem so se izcejali vsi nešteti studenci svinčene rude iz ležišč okrog široke Pece. Tisočero rok je neumorno greblo in gnetlo sivo testo, iz katerega jc potem akcijska družba vlivala zrnje, ki je sejalo smrt po evropskih bojnih poljanah.
Danes pa sta zamrla buč in žvižg. Polena je ležala tiha in prašno siva kraj globače. Nizko sklonjeno jesensko jutro je s svojimi cunjastimi meglami lizalo strehe dolgočasnih stavb,
(Dalje,).
Bogate izložbe - a kdo more kupovati
Prijetni pomladanski dnevi, toipli sončni žarki so izzvali vstajenje narave. Pomlad je, narava se odeva v cvetje in zelenje, povsod je živahno vrvenje, spro-ščenjc in praznično razpoloženje. V ta lepi čas so postavili dan vstajenja, Veli-konoč. Iz špekulativnega namena vidiš v trgovinah mnogovrstne potrebne in nepotrebne stvari v okusno okrašenih izložbah. V oknih trgovin je izloženih mnogo stvari, ponekod nakupieeno, kakor v globokem miru. Ogleduješ lahko lepe obleke, srajce, klobuke in druge potrebščine, posebno pa ti nudijo slaščičarne pestro izbiro sladkarij. Trgovci in slaščičarji računajo, da bo vsakdo napravil svojcem e nakupom nove obleke, klobuka, čevljev, sladkarij ^ pomladansko veselje, da bo tudi mali človek, delavec in na-stavljenec, kupil svojim otrokom in svoji ženi kakršno koli velikonočno presenečenje. Oni mali človek, ki se takemu presenečenju odreika vse leto, ker si brez takega veselja praznikov ne more predstavljati.
Toda ko pride žena delavca ali nastav-fjenca v Celovec, ji gine veselo pričakovanje, kaj im koliko bo nakupila, kakor pomladanski sneg. Kajti cene so visoke in niso v nikaki primeri s plačami delavca in nastavljenca. Cene so navili tudi pri živalih. Kilogram masla, ki se more kupiti
KffiJi ŠE DOBIMO
No živilske nakaznice 52. dodelitvene periode dobimo še naslednja živila:
pšenična moka
600 gramov na odrezke: K 13, 1131, 213, 313, — samooskrbniki 411;
1259 gramov na odrezke:	E 13, 113,
213, 313; Jgd 13, 113, 213, 313:
inast
200 gramov na odrezke: K 19;
300 g na odrezke: E 17; — Jgd 17:
400 gramov na odrezke: K 20;
testenine
250 gramov na odrezke: E 14, 114, 214, 314; — Jgd 14, 114, 214, 314; — K 14, 114, 214, 314;
margarina ali umetna mast
500 gramov na odrezke: E 16; Jgd 16;
sladkor
250 gramov na odrezke: K 24, 124. 224, 324; - Klk 24, 124, 224, 324;
rozine
200 gramov na odrezke: E 18, Jgd 18, Klk 18.
po večini samo črno, stane 40 do 50 šilingov, oranže na primer stanejo 6.50 do 7.50 šilingov za kilogram. Tri dekagrame šokolade stane 3 šilinge, zidano jajce s sladkorčki, srednje velikosti, 15 do 20 šilingov, s svilo prevlečena prazna jajca iz kartona 10 šilingov, košarica sladkorčkov, približno 15 dekagramov, do 10 in šc več šilingov. Pri takih cenah si lahko predstavljaš, koliko more privoščiti mali človek svoji družini. Čudiš pa se včasih, kako si morejo privoščiti v konditorijah nekateri izvoljenci cele kupe sladkarij, Cene konfekcij, oblek, srajc, čevljev so za delavca in nastavljenca previsoke in nemogoče. Tudi mala kmetica, ki že prinaša na trg odvišnain od domačega gospodinjstva pri trgana jajca, za ta svoj izkupiček ne more ničesar kupiti.
Pogosto opazimo pred iizložbami samotnega človeka. Ponošeno in oguljeno obleko ima, raiztfgano srajco in spodnje hlače, ako jih sploh Ima, zelo zračne čevlje, iz katerili mu gledajo prsti v beli dan, s podplati, ki propuščajo prah in vlago.
Izpod Jerfoerka
Malenkostni so, to moramo reči, in sitnarijo po nepotrebnem in neutemeljeno, seveda samo tam, kjer morejo nadlegovati slovenskega človeka, Janez Nočnik, kmet pod Jerberkom pri Škofičah, je poslal v poletju 1948. leta svojo hčerko Barbko na oddih v počitniško kolonijo v Jugoslavijo. Hčerka stalnega bivališča ni spremenila in v zakonu nikakor ni predpisano, da bi jo moral v takem primeru policijsko odjaviti. Poleg tega je Nočnik samooskrbnik, zaradi tega tudi pri živilskih nakaznicah ni prišlo ničesar navzkriž. Poleg tega je bila njegova hčerka po Rozaliji Nočnik tudi dejansko odjavljena in sicer na občinskem kot policijskem uradu v Škoflčah. Po preteku dodelitvene periode tudi ni prejel izanjo živilske nakaznice. Živilske nakaznice izdaja pri isti mizi ista nastavljenka, ki prevzema policijske odjave in prijave. To je storil kljub temu, da zakon ne predpisuje, da bi moral sploh kaj javiti v tem slučaju. Toda v preveliko čudo glej: Po preteku dolgih mesecev, od julija 1948 do marca 1949, je prejel Nočnik od okrajnega glavarstva Celovec ljubeznivo pismo, ki je vsebovalo »Straferkenntnis« in so ga »obsodili« na 10 šilingov denarne kazili ali 12 ur zapora. V kazenskem odloku se sklicujejo na § 1 in 2 zakona o prijavah, čeprav je iz
Zamišljeno se zatopi v izložbo, kjer ponujajo novo srajco, novo obleko, nove čevlje, a ne za njega, ker ima prazen žep, je brezposeln, doma pa ima ženo in otroke. Zamahne z roko in gre, obleko je že enkrat obrnil, čevljev ne bo potreboval, ker je narava naklonila pomlad — mimo njega pa gre nekaj ljudi druge vrste, dobro in po najnovejšem kroju so oblečeni, izpitani, mimo njega švigne limuzina, pred hotelom se ustavi, iz nje izležejo rejeni gospodje in nališpane dame, krenejo v hotel in si privoščijo vse dobrote tega sveta, vsak dan praznik, vsak dan Velikanoč. Ljudje iz kapitalističnega sveta, izkoriščevalci delovnega človeka. Gnev mu napolni srce, krepko stisne pest v praznem žepu, poln je vere — tudi tebi delovni in izkoriščani človek bo napočil in mara priti vstajenja dan.
Število takih proletarcev je v Avstriji visoko in raste iz dneva v dan. To so sadovi marshallizactje in podrejenosti avstrijskega gospodarstva zapadnemu velekapitalu.
zgorajšnjih dejstev razvidno, da je kazen popolnoma neutemeljena.
Ravnanje celovškega okrajnega glavarstva v tej zadevi je samo majhen primer neštetili šikan, ki si jih nenehoma dovoljujejo koroške oblasti nad koroškimi Slovenci.
Kotni ara ves
Izkoriščanje gospodarsko močnejšega nad malim kaže v jasni luči tale primer: Vsi vemo, da so socialne razmere delovnega človeka čedalje slabše, toda tega asocialni gospodarskb močnejši nočejo uvideti. Od posestnika Alojzija Stingler-ja ima Lindi Roza s 3 člansko družino v najemu stanovanje s 3 ha zemljišča, vštevši gozd, ki ga pa ne sme izkoriščati ter si mora kupovati potrebna drva drugod. Fred letom 1948 je plačevala Lindi letno 310 šilingov najemnine, toda leta 1948 je Stingl naenkrat zvišal najemnino na 500 šilingov. Kako je prišel takšen vaški magnat do tega, ko denarja ne potrebuje in ima dvoje posestev ter pozna socialno stanje najemniške družine, da je v teh razmerah zvišal najemnino? Zaradi tega, ker je po svojem značaju tip vaškega kapitalističnega izkoriščevalca v malem. Takih primerov po naši zemlji je vse polno. Izhod iz tega stanja je samo neizprosna borba proti izkoriščevalcem, kjer koli se pojavijo, je pot v socializem.
Od Pliberka do Vogrč
Kot gospodarski svetovalec Kmečke zveze za Slovensko Koroško sem tc dni potoval po naših vaseh ter se menil z ljudmi na njivi, v hlevu in v hiši o raznih gospodarskih potrebah in posebnostih. '
Na poti proti Blatu je kmet pripravljal njivo za pomladansko setev. Pri tem se je jezil na našo priljubljeno umetno gnojilo, tomaževo žlindro, ter razlagal, da povojna žlindra ni tako učinkovita, kot je bila pred vojno. Lani je posejal z njo travnike a ni bilo pravega učinka. Nato sem mu razložil., da lanskemu neuspešnemu učinku ni bilo krivo umetno gnojilo, ki je samo za malenkost slabše kot prejšnje in sicer ima namesto 20 odstotkov samo 18 odstotkov fosforne kisline, temveč predvsem mrzlo in mokro lansko vreme na vlažnejšem blaškem travniku ni bilo ugodno, da bi se gnojilo razkrojilo.
Nekoliko dalje je ob potu sejal drug gospodar dvoletno črno deteljo in vmes travo, tako imenovano pasjo travo. »Pa sc vam zdi ta trava primerna« sem ga vprašal, »ali bi ne bila boljša francoska pahovka, ki doseže višek razvoja že v drugem letu in je primernejša za travne deteljine.« Tovariš črčej je s svojim globokim basom posegel vmes: »To je naša umetna pirnica, pasja trava, tako pravijo ljudje. Seme pasje trave najlažje pridelamo in ko ga posejemo med deteljo, zatre temeljito tako zelo nadležno pirnico! seveda pa bi Isti učinek dosegli tudi s francosko pahovko.«
Zelo napredni so naši kmetje iz Pliberške okolice in po večini že v velikem uporabljajo umetna gnojila. Manjši kmetje pa, ki jim manjka denarja za umetna gnojila, poskušajo postreči krompirju čim bolje s hlevskim gnojem. Pri tern trosijo svež hlevski gnoj v brazde in naravnost na gnoj sadijo tudi krompir. Tako ravnanje ni pravilno. Posledica je, da grmi v začetku prebujno rastejo in je pridelek gomolja manjši.
Naprednejši gospodar je tudi pri po-skušnjah različnih fosfornih umetnih gnojil h krompirju ugotovil, da je superfosfat znatno boljši kot tomaževa žlindra. Pojasnil sem mu zadevo takole: »Krompir ne sprejema fosfornih gnojil in ljubi gnojila s kislo reakcijo. Superfosfat je lahko raztopno in kislo umetno gnojilo, kar pa žlindra ni. Tomaževo žlindro uporabljamo h krompirju le na revni peščeni zemlji, na katero trosimo tudi že v jeseni.
V Rinkolah so razprodali že vse doma pridelano, preiskušeno dobro domače travno seme, samo posestnik Rižnar ga ima še nekaj na razpolago in sicer pasje trave in francoske pahovke.
Zanimanje za uporabo stroja »vsedel« za krompir je v dolinskih legah Pliberškega okraja zelo naraslo, ker znatno olajšuje delo. Samo škoda, da je cena še previsoka in še danes ni gotovo, če in .v koliko bo na razpolago podpora za nakup tako koristnih strojev.	Kočušjri
milili
POVEST
i r
O BELEM
FRANCE SLOKAN
Med našimi republikami ni plotov
1.	Povest o petih bratih
Nekoč so živeli... Tako se navadno začnejo podobne povesti o treh bratih-Naša bi se pa morala začeti: Nekoč niso živeli...
Niso živeli, ker jim niso dovolili živeti. Sovražniki so jim dokazovali, da jih prav za prav ni. Hrvatov ni. Hrvati so samo potomci Gotov. Goti so pa germansko pleme. Hrvati nimajo nič skupnega s Slovani, zato niso bratje Srbov in Slovencev. Sicer pa tudi Slovencev ni. Slovenci so samo potujčeni Nemci ali posebno pleme, ki bi se naj imenovali Vendi ali podobno. Kar^pa se tiče Srbov, so Balka. :i ali nekakšni azijski mešanci. S.bi in Hrvati so si smrtni sovražniki. Ne morejo zaveti drug ob drugem. Med njimi so prevelike kulturne, verske in celo jezikovne razlike. Razen lega pa niso iste krvi.
Kar sc tiče Črnogorcev, j-: sicer treba Priznati, da to pastirsko pleme živi v soseščini Srbov in Hrvatov, kar pa naj Simiči pozabi v svojo korist.
In Makedonci? Makedoncev spoli ni bilo nikdar!
Tako čudna in žalostna je povest o petih bratih, ki niso smeli niti vedeti, da živijo, kaj šele, da so si bratje! Toda povest se ni tako žalostno končala. Nadaljuje približno takole:
Dandanes živi pet slovanskih bratov v šestili bratskih republikah, ki so tesno povezane v zvezni državi FLRJ. Vsi bratje so enakopravni.
V	tej bratski družini pa živijo tudi pripadniki drugih narodov, vendar ne kot hlapci. Vsa družina seda k isti mizi. Vsa družina pa tudi skupno dela. Vse dohodke si delijo bratsko med seboj. Pomagajo drug drugemu z vsem kar imajo. Tako pridelujejo v Ljudski republiki Srbiji mnogo žita, več kakor ga sami porabijo:
V	Sloveniji in Makedoniji, pa tudi v Črni gori ne pridelajo dovolj žita. Brat Srb jim daje kruh. V Sloveniji pa dela mnogo ljudi v tovarnah premogovnikih in gozdovih. Izdelajo mnogo več industrijskega blaga, kakor ga sami porabijo. To blago zamenjajo za žito.
Bratje si pomagajo med seboj, kakor da se to razume samo po sebi. To je mogoče, ker med njihovimi domovi ni nobenih plotov. Včasih so pa mli celo strašni, krvavi prepadi... Med ljudskimi republikami ni nobenih mej, kakršne so po svetu med državami. Nobenih carinarnic ni. Ni pa tudi nobenih mešetarjev, ki bi kupovali blago po ljudskih republikah, da bi ga potem draže prodajali v druge republike. Zato brat Slovenec ne je nič dražjega kruha, čeprav ga ne pridela sam dovolj, kakor brat Srb ali Hrvat Brat Srb, Črnogorec ali Makedonec pa tudi ne plačuje obleke nič draže kakor Slovenec.
Malo je tako složnih in srečnih družin na svetu kakor FLRJ. Ta družina zdaj še ni bogata, bo pa kmalu obogatela, ker je delovna in dela vse po glavi ali po: načrtu.
Povest se bo seveda še nadaljevala. Takšni povesti pravimo — zgodovina. Naša zgodovina — zgodovina petih bratov — se je namreč šele začela. Hočem reči: srečna zgodovina. Nesrečna zgodovina je bila že dovolj dolga in še bolj žalostna. Ponovila se ne bo več, saj se zgodovina ne ponavlja.
2.	Čuden par: leseni plug in traktor
Nič nenavadnega ni pri nas par: konj in vol, vprežena v skupni jarem. S takšnim parom se kmet ne more udeleževati konjskih dirk, orje pa vendar, čeprav plitve brazde.
Kako ti je pa všeč par: leseni plug in trak tor 2 Če je komu všeč ali ne, smo vi-
deli tudi takšne pare v naši državi. Na neki njivi je oral globoke ravne brazde traktor, da se je kar prašilo za njim, poleg na sosednji njivici se je opotekal za lesenim plugom kmet ter praska! trdo zemljo. Kaj takšnega seveda ne bomo imeli več prilike videti. Leseni plugi spadajo v muzej. Kmetijskega napredka si ne zamišljamo tako, da bi na nekaterih njivah orali s traktorji, na drugih pa z lesenimi plugi; da bi tu želi s kombajni, na s-osedni njivi pa s srpi.
Napredka naše države si pa ne zamišljamo tako, da bi posamezne ljudske republike zaostajale za drugimi pol stoletja. Ali bi mogel voziti vlak z dvema lokomotivama, ki bi vsaka vlekla v drugo smer? Jasno, da bi ne vozil. Prav tako ne more napredovati vsa država in niti ne najnaprednejše pokrajine same, če je šc pol države brez vsake industrije, brez najpotrebnejšega kmetijskega orodja ter ce celo ljudje niso pismeni.
Takšni pari so bili mogoči in zaželeni v predvojni Jugoslaviji. Bogata Vojvodina, kjer so že orali s traktorji, in. zane-• marjena srednjeveška Makedonija, kjer niso imeli niti še dovolj železnih plugov. Kaj je bila posledica takšnega sožitja? Gospodar z bolj razvitim gospodarstvom je ravnal z zaostalim narodom kakor s kolonialnim sužnjem. Celotna Jugoslavija je bila polkolonija mednarodnega kapitala, posamezni naši narodi so pa bili že sužnji domačih hlapcev tujega kapitan-
Razvoj kmetijskega zadružništva v FLRJ
V preteklem mesecu je bila v Beogradu prva zvezna konferenca kmetov - zadružnikov iz cele države. Na tej konferenci so zadružniki ugotovili uspehe svojega dosedanjega dela in prizadevanja ter začrtali tudi pot za bodoči cim uspešnejši razvoj zadružništva na vasi.
Konferenci kmetov zadružnikov je prisostvoval tov. Tito s člani CK KPJ in vlade FLRJ. Na konferenci je o razvoju, položaju in nalogah kmetijskega zadružništva govoril zvezni minister za kmetijstvo M. Todorovič, ki je med drugim navedel tudi statistično stanje kmetijskih zadrug v FLRJ.
Po podatkih z dne 31. decembra 1948 Je v FLR Jugoslaviji 8662 splošnih kmetijskih zadrug, kar pomeni, da je na področju vsakega krajevnega odbora vsaj ena zadruga. Te zadruge imajo nad tli milijone članov ali nad 2,300.000 gospodarstev. Splošne zadruge so imele 31. decembra 1948 263083 ha zemlje, od tega 120 000 ha rodovitne zemlje, 5230 g:av velike živine (konj in goved) in 11.455 drobnice (ovc in svinj), 721 velikih stto-Jev (traktorjev in mlatilnic) ter 23 033 srednjih in manjših strojev. Lani so dosegle kmetijske zadruge zelo velike uspehe pri ustanavljanju različnih zadružnih delavnic. Tako so ustanovili po nepopolnih podatkih 145 mlekarn. 57 delavnic za predelavo sadja, 136 mlinov. 68 pekarn, 19 elektrarn, 113 opekarn, 268 podkovskih in kovaških delavnic, 78 kolarskih delavnic, 650 različnih drugih delavnic, okrog 200 različnih pomožnih podjetij. 490 zadružnih strojnih postaj itd.
Kmetje zadružniki so na tej konferenci Se posebej poudarili, da je pravilno, da se še nadalje razvijajo take delavnice, ki pomagalo pospeševati kmetijsko pro:zvod-njo. Dalje so ugotovili, da Je nujno potrebno organizirati tudi zadružne kamnolome, poljske opekarne, zadružne kleti itd. Prav tako je nujno potrebno, kjer koli je to mogoče, elektrificirati vasi s pomočjo lokalnih hidrocentral (elektrarn).
Zadružniki so posebno poudarili potrebo gradnje hlevov in drugih gospodarskih poslopij zadružnikov. Zato je bil po navodilih CK KPJ izdelan investicijski plan za okrog 3 milijarde dinarjev, za kar je zagotovljeno potrebno gradivo, seveda brez tistega, kar je dosegljivo iz virov bližnje okolice zadružnikov. To gradivo bo začelo prihajati v zadruge že ta mesec.
Razvoj zadružništva v FLRJ sloni na zdravita in solidnih temeljih
To priča diskusija udeležencev konference, ki so na praktičnih primerih dokazali razvoj in porast zadružništva ter zanimanje kmetov - zadružnikov. Iz njihovih besed je zvenel ponos nad delom, ki so ga opravili in velika vera, da bo zadružni pokret, ki je zaje! večino kmečkih množic, privede! kmečko gospodarstvo iz zaostalosti In siromaštva v lepše živiienje.
Tako se je morala zadruga »Crveni proleler«, ki so jo leta 1946 ustanovili večinoma invalidi iz NOB (med njimi 18 sle-
pih), v začetku boriti z velikimi težavami in s pomanjkanjem. Bili so brez strojev# manjkalo jim je tudi orodja, obleke, obutve. Z vztrajnim delom in s podporo ljudske oblasti pa so premagali vse težave. Danes je ta zadruga ena izmed največjih in najboljše urejenih v državi. Lani so med drugim pridelali 17.4 stota pšenice na oral in 385 stotov sladkorne pese. Dobili so tudi živino in so lani oddali 46.0U0 litrov mleka.
Delegat splošne kmetijske zadruge v Bački Topoli je pripovedoval, kako je njihova zadruga s svojim delom pripomogla k ustanavljanju obdelovalnih zadrug. Za pomoč kmetom pri obdelovanju zemlje ie kupila tri traktorje, dva mlatilna stroja in razno kmetijsko orodje. Ustanovila je* zadružno ekonomijo, na kateri je kmetom pokazala prednost strojnega obdelovanja. Na zadružnih sestankih so mnogo razpravljali o obdelovalnih zadrugah *n kmalu so v Bački Topoli ustanovili dve obdelovalni zadrugi. V Gornjo Rogatico so poslali traktor, mlatilni stroj in traktorski plug. Okrog te majhne strojne postaje so se kmetje zbrali k skupnemu delu in kma-
lu ustanovili obdelovalno zadrugo. Danes je v okraju Bačka Topola že 32 kmetijski obdelovalnih zadrug.
Obdelovalne zadruge zboljšujejo socialni položaj delovnih kmetov. Delegat obdelovalne zadruge iz Deča pri Zemunu je poročal, da je spočetka vstopilo v zadrugo le 12 siromašnih družin, danes je pa ta zadruga ena največjih v Sremu. Lani je povprečno vsaka družina treh članov zaslužila nad 5000 kg pšenice, 3500 kg koruze in ustrezajoče količine drugih pridelkov. Poleg tega pa še v denarju povprečno po 30.000 din. Uspeh te zadruge je mnogo pripomogel, da je danes v zemunskem okraju že 11 vasi, kjer so vsi kmetje vstopili v zadrugo in da je sedaj od vseh gospodarstev že 82 odstotkov včlanjenih v kmetijske obdelovalne zadruge. Dnevno pa vstopajo še novi člani in tako bodo kmalu vsi delovni kmetje v zemunskem okraju člani kmetijskih obdelovalnih zadrug.
Tako in podobno so poročali zadružniki iz vse države. Izkušnje jim bodo služile za nadaljnjo krepitev in rast kmetijskega zadružništva.
Kako preprečimo poleganjje žita
V splošnem računajo, da se pridelek žita zaradi poleganja zmanjša za 10 do 30 odstotkov. Že davno so strokovnjaki proučevali vzroke tega pojava in iskali način, kako bi preprečili to škodo.
Da se moremo proti temu braniti, moramo najprej spoznati vzroke poleganja žita. Ti so dvojni: zunanji vplivi in notranji prehranjevalni pogoji. Med zunanje vplive štejemo močne vetrove, viharje, silno deževanje In lastna teža klasu; notranji pa tiče v neprimernem prehranjevanju rastlin iz zemlje, v enostranskih gnojilih in v pregosti setvi, ki preprečuje utrditev bilke, ter v sortnih lastnostih žitnih vrst.
Proti močnim vetrovom, viharjem in deževju je poljedelec prav za prav brez moči. Samo v toliko lahko omeji vpliv teh vremenskih pojavov, da žita seje na redko, da si dobro utrdijo stebla, ki se po poleganju lahko spet dvignejo, če je pa steblo šibko, klas pa pretežak, tedaj se žito le redkokdaj spet vspne. V tem primeru škoda ni tako velika, ker je težko klasje skoraj že dozorelo. Tudi spomlad-ne slane so večkrat vzrok poleganja, ker preprečijo krepak razvoj stebla.
Drugačen pa je položaj, če žita poležejo zaradi nepravilnih prehranjevalnih pogojev. Vsaka rastlina potrebuje za svojo prehrano dušika, fosforne kisline, kalija in apna. Vsako izmed teh hranil ima pri razvoju rastline svojo posebno nalogo. Imamo pa še drugih več, med njimi kremi-kovo kislino, ki je za žita važna, zlasti zaradi tega, ker utrdi bilko, ter jo napravi odporno in prožno. Ta hranila jemljejo rastline vase v določenem razmerju. Če pa katerega ni dovolj na razpolago, tedaj se tudi rastline neenakomerno razvijejo.' Tako se na primer rastline, ki dobe
Kako se ubranimo škrlupa in gnilobe sadja
Skrlup (fuzikladij) ali krastovost sadja povzroča neka glivica, ki se naseli na plodu in ga razjeda. Kot prvi znak vidimo na sadju majhne lise, ki se. tekom časa spremene v kraste. Včasih se koža celo razpoka v obliki zvezde. Ta bolezen pa ne napada samo plodove, temveč tudi listje in mlade poganke. Na listju se pojavijo najprve majhne črnkaste lise, ki se vsak dan večajo in, če je vreme ugodno, razmnože, da listje predčasno odpade. Ker je listje drevesu isto kot človeku pljuča, je vsekakor jasno, da drevesu to zelo škoduje. Krastovo sadje je manjvredno, ni za prodajo in tudi za sadjevec ni kaj prida, ker je suho in prazno.
Še nezrele plodove sadja ogroža tudi neka druga glivica, ki povzroča gnilobo sadja. Na koži ploda se spočetka pojavijo velike rjave lise in meso pod njimi porjavi in ima neprijeten okus. S časom se plodovi nekoliko skrčijo in nekako posuše. Ti izsušeni plodovi deloma odpadejo, deloma pa ostanejo po več skupaj tudi preko zime na drevesu.
Kakor škriupu ali fuzikladiju, tako so tudi gnilobi ali moniliji podvržene gotove sorte, dočim nekatere druge sploh ue po-uujo teta dveta bolezni. Zato jc sadjarje*
va prva skrb, da pri izbiri sadnih sort gleda tudi na te lastnosti.
Do zadnjega časa so te dve bolezni zatirali s škropljenjem z bakreno-apneno brozgo, kjer pa je bil uspeh po navadi le delen. Ker je škropljenje vsekakor povezano s precejšnjim delom in stroški, zatirajo dandanes te dve bolezni s cepljenjem in imajo sijajne uspehe.
Pri drevesu, ki je napadeno od moni-lije ali fuzikladija, prerežejo kožo na deblu kakšne pol metra od zemlje kakor pri okulaciji in za njo vtaknejo ploščico bakra, pomažejo s cepilno smolo in povežejo. Za to je uporabna tudi bakrena žica, katero zbijemo v ploščico. Velikost ploščice zadostuje velikosti pol groša. To delo pa se mora izvršiti, predno drevo oživi in požene sok po drevesu. Sok v drevesu začne razkrajati baker in .se razkužen s tem elementom razlije po vseh delih drevesa in s tem prepreči, da bi se kužne glivice drevesa prijele.
Cepljenje je vsekakor po ceni in ne zamudimo dosti časa s tem opravilom. Ta majhna operacija drevesu tudi ne škoduje, zato je ta poskus vsakemu sadjarju priporočljivi
Janko (Pečnik
veliko dušika, malo pa fosforja, kalija in apna, hitro in bohotno ra/zvijajo, ostanejo pa šibke. To velja zlasti za žita. Tudi pomanjkanje kremikove kisline na močvirnem svetu je večkrat vzrok poleganju žita, kajti snov se zlaga največ v zunanjem tkivu bilke, v sloju, ki je največ podvržen tlaku vetra in dežja.
Glavni vzroki poleganja žita
Pomanjkanje fosforne kisline v drugače rodovitni zemlji povzroča zelo pogosto poleganje, kajti ta snov posredno utrjuje bilko. V naših njivskih zemljah, ki so redno gnojene s hlevskim gnojem in na katerih sledijo žita gnojenim okopavinain, je dušika in kalija dovolj, skoraj vedno manjka pa fosforne kisline, ki je je v hlevskem gnoju !e malo. Zato upravičeno lahko trdimo, da je prvi glavni vzrok po-leganja žita pri nas 'pomanjkanje fosforne kisline v zemlji. Temu lahko odpomore-mo z gnojenjem žit s tomaževo žlindro ali superfosfatom in sicer ozimini jeseni, s superfosfatoin lahko še spomladi na glavo, jarini pa pred setvijo.
Pogosto opažamo, da žito ne poleže na vsej njivi enako, ampak le na posameznih delih. Temu je vzrok, ker zemlja ni povsod enaka: ponekod je bolj gnojena,. drugod manj, tu ima več kremikove kisline, tam manj itd. Največkrat se to opaža na tistih mestih, kjer so čez zimo ležali kupi gnoja.
Nadaljnji vzrok poleganja je pomanjkanje svetlobe pri razvoju. V senci zrasle bilke silijo kvišku in ostanejo spodaj šibke. Na bilki se podaljšata zlasti prvi in drugi spodnji člen, ki sta za odpornost proti poleganju najvažnejša. To podaljšanje gre na račun stanic, ki se zaradi po-manjka pa fosforne kisline, ki je je v hlev-ke ošibe, se rade nagibajo in lomijo. Pomanjkanje svetlobe pa nastopi ob pregostih setvah. Zato je pregosta setev drugi glavni vzrok poleganja naših žit.
Kolikokrat je bilo že poudarjeno, da je prepogosta setev neprimerna in da z njo ne dosežemo večjih pridelkov, temveč manjše. Žal pa se mnogo naših kmetov,
ki sejejo še z roko, ne more ločiti od starih navad. Škoda pregoste setve namreč ne tiči samo v poleganju žit, ampak tudi v zapravljanju semena ob slabih pridelkih. Tisti poljedelci, ki posejejo 220 do 250 kg zrnja na hektar, ga pridelajo komaj 12 do 15 stotov. Oni pa, ki se poslužujejo sejalnih strojev, posejejo komaj 150 kg, zato pa dosežejo 18 do 20 stotov zrnja, pa tudi še več. Te številke povedo dovolj, kje je treba začeti izboljševati pridelovanje žita, kajti dosedanji donosi zemlje no bodo mogli ohraniti našega kmetijstva.
Nekatere glivične boiezni na žitnih steblih povzročajo tudi poleganje, toda te navadno ne nastopajo v takem obsegu, da bi nam znatno škodovale. Kjer pa splošno napadejo žito, tam so poljedelci brez moči proti njim. Tako bolezen pospešuje premočno gnojenje z dušičnatiml gnojili, pregosta setev in vlažna pomlad.
Kako se rastlina sama brani proti poleganju?
S svojim koreninjem, ki ga požene na ši roko in globoko v zemljo se rastlina brani proti poleganju. Istočasno se bilka krepko razvije. Bilka omahne le tedaj, če je koreninje popustilo — kar pa se le redkokdaj dogodi in še to samo v vlažni zemlji — ali pa če se je zaradi ošibalostl zvila ali prelomila.
V globoko obdelani rodovitni zemlji se koreninje trdno zasidra ’ in bilka krepko razvija, zato ostane žito pokonci. če ga vihar poleže, se navadno spet dvigne. Lažje pa strn poleže na plitvih siromašnih zemljinah, kjer se rastline ne morejo po-voljno razvijati. Zlasti rž na takih tleh kaj rada poleže, ker ima spodnji del stebla v zemlji slabo pritrjen. Da Je poleganje res odvisno od zakoreničenja, vidimo že iz tega, ker na močvirnih tleh vrste z debelim krepkim steblom prej padejo kot vrste s tankim. Te se namreč bolje ukoreninijo in ostanejo bolj prožne. Na toki zemlji moramo globoko^ orati, oziroma jo osušiti ter sejati take žitne sorte, ki oo-ženejo močno koreninje in kratka stebla.
Polaganje je odvisno tudi od trdnosti stebla. Tudi to spada med notranje lastnosti posameznih žitnih vrst, ki so različno odporne. Tako na primer rž z dolgo slamo prej poleže nego gostoklasafa pšenica s kratko in debelo slamo. Tudi sorte žitnih vrst so različno odporne; opleme-njene navafdno težje poležejo kot neople-menjene.
Vse navedeno pojasnjuje vzroke poleganja žit, ki jih ne smemo iskati samo v podnebnih in vremenskih vplivih, v prehrani in v rastlinskih boleznih, ampak tudi v zmanjšani odpornosti zaradi notranjih podedovalnih lastnostih rastline.
Proti poleganju žit se poljedelec v splošnem brani na naslednje načine:
1.	da zemljo primerno pripravi in obdeluje;
2.	da jim ne gnoji preveč z dušičnatiml gnojili, zlasti s hlevskim gnojem in jim ne krati fosfornih gnojil;
3.	da seje take sorte, ki so odporne proti poleganju;
4.	da ne se'je ne pregosto, ne pregloboko.
Kdor upošteva te smernice, bo, kolikor pač mogoče, omejil to nepriliko pri žitih. So pa znaki, ki že spomladi kažejo na to, da bo žito poleglo. To so navadno bujne, močno razvite, pregoste setve, ki zelo rade padejo. Najbolje je da taka žita spomladi, ko se je zemlja osušila pobranamo, če setve niso pregoste, jih lahko povaljamo. Ponekod jih tudi popasejo z ovcami, drugod jih obžanjejo, da jih tako nekoliko ošibijo v prebujni rasti. Fr. Vernik
Lucerna in gnojnica
Po nekaterih krajih lucerni prav pridno gnojijo z gnojnico. To je razumljivo, kajti kmet vidi, da daje lucerna v resnici obilo tečne in zgodnje krme in se ji hoče zaradi tega nekako oddolžiti.
Če je to razumljivo, s tem ni rečeno, da je tudi pravilno. Nasprotno, z gnojnico lucerni le škodujemo. Le oglejmo si po nekaj letih z gnojnico redno in močno pognojeno njivo, kjer je bila lucerna v prvem času po setvi tako lepa. Vsega najdemo na njej: travo, plevel, zelišča v izobilju, le — lucerne skoraj nič! Zakaj to?
Lucerna In z njo vred vse detelje ne potrebujejo gnojnice, ker so v stanu pridobivati dovolj dušika iz zraka. Ne tako ostale rastline, katerih rast z gnojnico močno pospešujemo, tako da se razbohotijo in lucerno kaj kmalu dušijo ter potisnejo v ozadje.
Lucerni iu deteljam, kakor tudi mešani-
ci istih s travami razen pred setvijo ne gnojimo z domačimi, niti z dušičnatimi umetnimi gnojili (apneni amonijev soliter). Le prav redke so izjeme, kjer pri slabem stanju rastlinstva uporabimo tudi ta gnojila, seveda v omejenih množinah.
Kdor hoče imeti res lepo lucerno, ta je bo privoščil apna, tomaževe žlindre (vsako drugo leto 300 kg na joh) in kalijeve soli (100 kg letno na oral). Gnojnico pa vozimo raje na travnike, ki so navadno tako ubogi in zapuščeni.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Ur. Frano Petek, Velikovec. Glavni m ednik: Franjo Ogris, odgovorni urednik France Kosutnik, oba Čelov«* SnlmstraBe. Uprava: Celovec, VOlkermarktei StiaBe 21. Dopisi naj so pošiljajo na naslov Celovec (Klagenfurt), Postschlieufach 272. Ti ka: „Kilrntne>. Volksverlag G. m. b. H.“ Čelov«* 10. OutoberstiaBe ?