S potl po Bolgariji Od Balkana do Triglava naša pesem naj doni. V srcih naših mir ifi sprava, naj Slovan na vek živi. Tesno mi je bilo pri srou, ko je vlak zavozil iz ljubljanskega perona v temno noč. V srcih nas vseh je vstajala skrb: Kako bo, kako bomo sprejeti, kako se nam bo godilo. Pred našimj duševnimi očmi se je risal Balkan z vso svojo tradicijonalno skrivnostjo. Vrstili so se pred nami dogodki davne zgodovine, kot oni, ki so se odigravali v zadnjih desetletjih. Naše predstave o tem delu jugovzhodnega Balkana so bile nejasne, vse prepletene z neoem neznanim. Sedaj pa smo vsi mi glasniki lepoit srca in duše bratskega bolaarskega naroda. Prepričali smo se, da so resnične besede gosp. predsednika »Prosvetnega sojuza«, ko nam je na sofijskem banketu dejal med drugim: »Poidite na skrajno meio naše države, tja do Črnega morja, pojdite v naša sela in prepričajte se sami. da to ni več oni stari Balkan, kl ga pozna zgodovina, ves teman in vedno grozeč. Prepričajte se, da ie nastala nova doba, da bo tu zibel bratskega edinstva vseh Slovanov. In k temu cilju, ki nam ie že tako blizu, skoro dosežen, bodo pripomogli največ učitelji, bolgarski kot vi, ki prihajate k nam, da nas spoznate in poveste kar boste videli in slišali svoji mladini, da bo z odkrito simpatijo in zaupnostjo gledala k nam na Balkan, zibel slovanskega edinstva.« Samo 14 dni smo bili z doma. Iti v tem kratkem času smo sprejeli vase nešteto novih vtisov, ki se urejujejo šele sedaj, ko smo že par dni doma in moremo pregledneje pogledati nazaj. Še slišim drdranie vlaka, ki nas vozi v srce Bolgarije — Sofijo. Gledam jo z Bojane, raprostrto na široko in prostrano ob vznožju Vitoše. Krasne ravne ulice, prostrani trgi, monumentalne stavbe pričajo, da se je cenfer zgradil v zadnjih letih, periferija pa go- vori. da je Sofija stara in segajo njeni početki daleč v zgodovino. Ljudje, ki smo jih srečavali po ulicah, tako v Sofiji in drugod, so temne polti, temnih oči in las. Zaman se oziraš za svetlo glavo, za svetlimi očmi. Zene po Sofiji se nosi.io elegantno. Po px**vinci manje, mnogo se nosi narodna noša, ki je zlasti med kmetskim ljudstvom še vedno edino oblačilo. Vse uporabljajo razna kosmetična sredstva in prav zato. ker jih me nekoliko manj, smo žele specijalno pohvalo g. prosvetnega ministra. Po kavarnah, kjer smo zaman iskale belo kavo, posedajo samo moški. Čitajo zelo malo, zato tudi kavarne s časopisi in revijami niso tako založene kot p>ri nas. Po koncertu nas je pot vodila po promenadi. Vse «e tre, toliko je ljudi, največ seveda mladine. Živahmost in temperamenitnost ti pričata, da si na vzhodu. Isto sliko, samo v manjšem obsegu, vidiš zvečer po vseh mestih. Nove so za nas »sladkarnice«, kjer dobiš najraznovrstnejše pecivo, ki je za naše oči čudnih oblik, a za naša usta še bol.j čudnega okusa. S krasno narodno ornamentiko okrašene bluze, obleke, prti. prtiči so želi v&e naše priznanje. Cena pa je tem stvarem razmeroma visoka. Za bluzo moraš žrtvovati od Din 200.— navzgor, če je svilena še mnogo več. Hrana pa je v primeri z našo cenejša. Je mnogo preprostejša, in tam pač ni potrebna reklama za novodobno, vegetarijansko prehrano. Malo mesa, čim več zelenjave, to je njih pravilo v najboljšem restavrantu, kakor tudi po privatnih hišah. Po vseh ulicah vidiš vozove z redkvijo, salato, kumarami itd. S salato obed zaoneš, s salato ga k-ončaš. Izmed mesa je največ jagnjetine, pripravljene na razne načine. Velrka je poraba kislega in presnega mleka, seveda ovčjega. Kislo mleko dobiš povsod, samo malo se ozreš okrog, pa že stoji pred teboj z ogromno posodo in ti ga poljubno odreže. Povsod prodajajo razne sire im maslo. Kruh je skoro povsod kisel. Čisto svojevrstni so domovi. Ko smo bili privatno nastanjeni, sem jih res z velikim zanimanjem opazovala. Že oprema. Vsak kotiček je okrašen z ročnim delom. Kamorkoli se ozreš, naj bo to miza, kredenca, postelja, pod ali stene, povsod vidiš krasne ročne izdelke v najrazličnejših tehnikah, ki pričajo o silni marljivosti in okusu bolgarskih žen. Nad vse lepo pa je povsod posteljno perilo in posteljnina sploh. Vse je izdelano doma, tako, da nikier ne najdeš niti centimetra umetnih čipk. Vzporedna s to veliko marljostjo, ki se ti razodeva takoj ob vstopu v hišo, pa je tudi snaga. Hiša, ki ima gosta se raduje, vse ie slavnostno razpoloženo, Ni izraza, ki bi opisal to veliko skrb kako ustreči, da se bomo čim bolje počutili. Vsa hiša čaka na naše želje, vsi rodbinski člani, ki le morejo od doma nas spremljajo, kadar moramo v mesto. Nekatere naše tovarišice in tovariše so peljali celo k fotografu, da bodo imeli za spomin njih slike. V Kazanliku sem stanovala na periferiji pri dveh starih preprostih ljudeh, sploh je bila vsa ulica naseljena s samimi preprostimi Ijudmi. Če so vedele, da sem doma, so prihajale na obisk sosede, da me vidijo in porečejo: »Dobrodošli.« Izpraševale so me kako živimo, kakšni so naši običaji, kakšna }e naša zemlja itd. Radovale so se kot otroci. kcr smo se sporazumele in vzklikale: »Pa razumemo se, kako tudi ne, saj smo vsi Slovani.« Ljubezen, ki jo prejmeš iz src takih preprostih ljudi, kot so to. te navda z navdušenjem in občudovanjem. V teh preprostih, vsakih tujih vplivov obvarovanih srcih, spoznaš za vekomaj, da smo eno. Pa ne samo mene ali samo v enem kraju so sprejemali tako. Povsod, kjer smo privatno stanovali, je bilo isto. In naši znanci, kako težko so se poslavl.jali od nas, mnogo oci se je solzilo, ko smo se odpeljali. Posebno pozornost so nam pa posvečali bolgarski tovariši in tovarišice. Takoj ob prihodu v Bolgarijo smo spoznali, da je učitelj v Bolgariji vse drugače cenjen in spoštovan. »Učitelj ni činovnik, on je oblikovalec narodove duše, tvorec njegove bodočnosti.« To je gledišče, s katerega se motri učitelja, s katerega se presoja njegovo delo. Dobro se zaveda oblast, prav tako tudi narod, kaj pameni zanj dobro učiteljstvo. Ne samo v oficijelnih govorih, povsod iz vsakega razgovora je zvenela velika ljubezen njim nasproti. Tako «e je na primer dogodilo v Burgasu, ko je bil velik naval za vstopnice, da so jih proti koncu dobili le učitelji. Prav čudno se mi je zdelo. ko nas je izpraševala neka gospodična, č& res pojemo samo za učitelje. Novo za nas je uniformira>na šolska mladina. Vse od prvega razreda osnovne šole, oziroma že otroškega vrtca, pa do akademika nosi uiniforme, ki so silno enostavne in preproste. Deklice imajo temno modra krila in bluze, le bel ovratnik jo nekoliko poživi. Deška uniforma pa je popokioma modra. Silno skrbe za njih državljansko in nacionalno vzgojo. Vsak predmet šolske opreme ti vzbudi misel na domovino, izreki po stenah te opozarjajo na preteklost in svare v bo-dočnosti. Metode imajo moderne, učitelji so inteligentni, širokega obzorja. Večinoma govore po ©n svetovni jezik, predvsem francoski ali nemški. Vsa inteligenca zna po več jezikov, posebno mnogo govore francoski. Dobro poznajo tudi ruščino. V oerkveni umetnosti se kaže ruski vpliv. Impozantno delo ruskih umetnikov sta cerkev Aleksandra Nevskega v Sofiji in cerkev ruskega samostana pod prelazom Šipka. Po vsej pokrajini naletiš na spomenike padlim bolgarskim in ruskim vojakom. Vsakdo ti ve povedati, zakaj so postavIjeni. S ponosom gledajo na svojo preteklost, na težko dobo, ki so jo prestali. »Iz pepcla naših prednikov je vzrasla domovina.« Šipka — spomenik Osvobojenja. Kako so se razvesclile moje preproste žene v Kazanliku, ko sem povedala, da smo se tudi mi poklonili manom bolaarskih junakov. Kako radi so nas povpraševali vse povsod kako smo bili zadovol.jni z izletom na Šipko. Celo to smo slišali, da bi nam bila dana brezplačna vožnja po vsej Bolgariji, oe bi bili pre.je vedeli, da obiščcmo bolgarski Oplenac — Spomcnik Osvobojenja na Šipki. Še besedo o jeziku! Zelo je sličen slovenskemu. Poslušati bolgarščino iz ust dbbrega govornika je velik užitek. Govorica ima v sebi toliko melodije, da ti uho prisluhne, kje jemljejo ljudje te nebrojne glasovne odtenke, ki ustvarjajo to nepopisno lcpoto. Izražajo se silno lirično, primere, ki jih delajo, so čuda. Vse to kar mi v najlepših trenotkih samo občutimo v skritih kamricah srca, znajo oni tudi povedati. Zelo so muzikalični. Vsaka giimnazija ima svojo godbo. Na »pazarju« dobiš cele zbirke raznih piščali, ki jih imaš priliko tudi takoj slišati in se čuditi lepoti melodij izvabljenih iz teh preprostih glasbil. Splošna kulturna stopnja naroda je visoka. Dočim je po svojih vnanjih šegah in navadah ostal pri tradiciji, se je njegov duh vzpel tako visoko, da koraka vzporedno z drugimi narodi. Zena je spoštovana doma in v javnosti. Dom je še vedno v okviru starih navad, a za ženo to ni ovira, če se hoče udejstvovati v javnem življenju.