LIKOVNA UMETNOST PRIPOVEDKA O SAVINJSKI DOLINI Slikar in grafik Andrej Ajdič* (roj. 193?, diplomiral na dunajski Akademiji za uporabno umetnost) se v oblikovnem smislu drži že vpeljane, konvencionalne poti, zato pa je toliko več novosti in svežine v vsebinski interpretaciji. Specifično grafični prijem, velika tehnična spretnost (plastični učinek) in oblika (značilni osnovni lik poznamo že iz Bernikove in Debe-njakove umetnosti) so zgolj podrejeno sredstvo, gradbeni elementi, s katerimi mladi slikar gradi svojo predstavo sveta. Kompromis med abstrakcijo in predmetom je le navidezen. V bistvu gre za sintezo dognanj realizma in abstrakcije. To je umetnost simbolov, ki pa niso zapleteni in skrivnostni, temveč silno preprosti — umetnik jih je vzel iz vsakdanje predmetnosti. Tako je dosegel dva pomembna uspeha: izognil se je nesmislu simbolike, ki jo razume samo avtor, in hkrati dosegel najvišjo stopnjo karakterizacije. Ajdič je izrazit krajinar. Krajino pa pojmuje na svoj način, kot sintetično retrospektivo vseh elementov, ki v časovni dimenziji grade tipično podobo Savinjske doline. Spomini na ilirsko-romansko kulturo, izkopanine, navidezna nespremenljivost prirodnega okvira, ostri šotori hmeljevk, mehke, a vendar strumne vzporednice globokih brazd, dehteča rjavina plodne zemlje — vse to določa fiziognomijo opevane doline. Epska širina in lirična izpoved hkrati. * Razstava v ljubljanski Mestni galeriji. 18 Sodobnost 273 273 Bistvena slabost, ki v mnogih primerih preglasi iskreno izpoved, pa je dekorativizem (Savinjski oltar). Tu so iskreni simboli izgubili pravo vsebino in postali sredstvo za doseganje optičnih učinkov — njih poglavitni namen je vzbujanje nekega ugodja. V primeru sinteze že uporabljenih form (Bernik, Debenjak, Makuc) pa mladi umetnik kaj lahko zabrede v epigonske vode. Tudi stalno ponavljanje enakih in istih form lahko sklene nevarni krog. Saj osebni stil v nobenem primeru ne pomeni ponavljanja samega sebe. Vendar se nam dozdeva, da bo Ajdič to čer znal obiti ter nam bo vsaka njegova nova podoba prinesla tudi v resnici kaj novega. Ivan Sedej 274