Kurirska pot čez Savo
V dolini med železniško postajo Laze in Kresnice leži majhna vasica ž železniško postajo Jevnica Leseni most preko Save jo povezuje z vasico Senožeti. Vasici se med seboj razlikujeta k v tem, da jt Jevnica gospodarsko irt politično vezana na občino Litija, Senožeti pa na obd.no Moste-Polje, obe pa sta na skrajnem robu teh dveh občin.
Včasih je bilo v teh krajih vse drugače. V stari Jugoslaviji je te dve vasici povczoval prek Save biod, ki je bil zasebna last.
S prihodom ncmškega okupatorja pa se je v povezavi teh vasic marsikaj spremenilo med drugim so Nemci brod v Senožetih zaklenili in tako onemogočili medsebojno povezavo tamkajšnjih občanov.
Z organiziranjem narodnoosvdbo-dilnega upora slovenskega naroda z ustanovljanjem partizanskih enot pa so bile potrebne predvsem tudi zve-ze, ki so se z razvojem partizanskih enot kiepile in se razvijale. Organi-zirane so bile kurirske zveze in se razpredle po celotni okupirani Slo-vemji.
Se prav posebno je bilo važno organizirati dobro in stalno zvezo med Dolenjsko, kjer je takrat bilo politično in vojaško vodstvo NOV, in Štajersko. In piav v Jevnici ozi-roma v Senožetih je ta zveza stekla.
Po tej zvezi so odhajali in priha-jali razni vojaški in politični funk-cionaiji z Dolenjske prek Save na Stajersko in nazaj. Če so bile druge zveze začasno prekinjene, je ta zve-za morala delovati, in to za vsako ceno. In res je delovala vse do osvo-boditve. Lahko trdimo, da je po tej zvezi potovalo prek Save na stotine in stotine partizanov in drugih pred-stavnikov NOB.
Prvi organizator tega prehoda v letih 1941-1942 je bU Franc Udo-vič-FIorjan, nato pa Ivan Cerar-Mi-klavž, doma iz Senožeti.
Florjan in njegovi tovariši so se dogovorili s Tinetom, ki je bil sin lastnika zaklenjenega broda, da je izdelal ključ za odklepanje ključav-nice na brodu. Tako so kuriiji v nočnih utah prevažali s tem brodom ljudi in material, čcprav so imeli švabi brod zaklenjen.
V začetku so po tej zvezi potovali tudi Lojzka Šlandei, Mitja Ribičič, Vito in Sergej Kraigher, Peter Stante in drugi organizatorji osvobodilnega gibanja na okupirani Štajerski.
Zveza s tem brodom je vse do leta 1943 delovala brez vcčjih motenj, ker so Nemci takrat zelo malo pazili nanj misleč, da je od zaklenjenega broda ključ samo v njiliovih rokah.
Mcseca februarja leta 1943 pa je partizan Fianc Jelnikar doma iz Senožeti, nameraval iti prek Save, a kurirskega znaka ni poznal. Zato je splczal na žico, po kateri jc pri pre-vozu drsel brod in hotcl po njej splc-zati na drugo stran reke. Slučajno pa ga jc opazila ncmška patrulja, ga ujela in odvedla v Begunje, kjer je bil kasneje ustreljen. Brod pa so Nemci razbili.
Kasneje je po navodilih Petra Stanteta kurit Miklavž organiziral kurirsko zvezo. V ta namen so v nekem hlevu iztesali čoln in ga ncke noči spravili v vodo. Podnevi pa so ga spravljali v dobro skrit bunker. Zdaj je zvcza zadovoljivo delovala.
Nekje pod Jančami je bila orga-
nizirana kurirska postaja TV 3, na drugi stiani nekje med Senožetmi pa kurkska postaja TV S-29, katere komandir je postal Ivan Cerar-Mi-klavž.
In zdaj se je začelo ...
Vsako noč so hodili kurirji k Savi na javko, si med seboj izmenjavali pošto in literaturo in predajali tova-riše, ki so potovali po teh zvezah.
Edi, Hrast in Dragai so bili dolo-čeni, da gredo na zvezo. Javka je bila pri Savi. Opoldne je začclo de-ževati. Edi je tu in tam pogledal in se jezil na ta prekleti dež. Kako te-žavno bo iti na pot v takem vie-menu! Kmalu je začela padati še toča, tako debela, da je klestila veje z dreves. Črni oblaki so se spustili skoraj do tal in strele so švigale na vse strani. Zdaj je treščilo tam nekje v daljavi, zdaj čisto blizu v drevo in ga razklalo od vrha do tal.
Popoldne je neurje pojenjalo in izza pretrganih oblakov se je začelo rahlo svitati.
Ob petih popoldne so se pripravili na pot, ki je bila predvidoma precej dolga. Ko so odšli iz postaje, so bili kai dobro razpoloženi, saj je dež prenehal in kazno je bilo, da bo pot še kar dobra. Le tu in tam so se grmadili črrii oblaki.
Ko so prišli nad vas Jevnica, se je znočilo. Tema je bila kot v rogu ...
Tam nekje od Kresnic prihaja vlak. Vedno bolj se sliši njegovo so-penje. Pred njihovim prihodom je vedno šla po progi nemška patrulja, da prcgleda progo in ugotovi vainost za prihajajoči transportni vlak.
Edi, Hrast in Dragar čepijo v naj-večji tišini blizu žclezniške proge.
Ze se slišijo švabski koraki. .. Kmalu odpiha vlak mimo železniške postaje Jevnica.
Zdaj!
Kuriiji se spustijo pod železniški prepust in že so na oni strani proge.
Prijeli so se za roke, da sc ne bi v temi zgrešili. S težkimi nahibtniki, polnirni Iiterature so spešili korak po travniku po valoviti košenini.
Ob lepem vremenu bi bilo tu še kar dobro hoditi. Zdaj pa je bila vsa-ka kotanja polna vode. Marsikje so zabredli do pasu v vodo, padali in se spotikali ob zaprekah in vsi premo-čeni, umazani od blata *o se bližali največji oviri - reki Savi. Bali so se^ da nc izgubijo sraer, kajti prav zdaj mora biti v bfožini Sava, saj se že sliši njeno šumenjc . ..
Hodili so po obrežju Savs in strnicli tja na ono stran. Nič niso videli v tej temi, njihovc oči so hi-telc na vsak način prodreti tja, da bi videli, kaj se je zgodilo na oni strani reke s kurirji.
Že so se pripravljali, da bi se po-dali v hladno reko, ko so nenadoma zaslišali: ,,Štrbunk" in nato spct: ,,Štrbunk, štrbunk!" TCot da bi kdo metal kamenjc v vodo.
,,To so naši! To je kurirski znak" zašepeče Edi.
Čez nekaj minut ponovno trikrat ..Stibunk!"
Da, to so njihovi!
,Jvloranio jim odgovoriti," pravi Edi in že išče in pobere dva srednje-debela kamna in ju y presledkih vrže daleč tja od obrežja v reko: ,,Str-bunk, štrbunk" in spet je bilo vse tiho, ie nekje v daljavi je skovikala sova, od nekje — menda iz Dolskega - je padel strel.. .
Nekako čez četrt ure opazijo v temi nalahno drsenje čolna/ki se vedno bolj približuje obrežju. Tu pa tam odmeva lahno udarjanje vesel.
Edi ponovno vrže kamen v vodo, da bi s tem opozoril prihajajoče, da so na obrežju.
Kmalu čoln pristane. Iz čolna stopita dve temni senci.
,,Stoj! Kdo tam? " pridušno za-kliče Edi.
.^Curir Miklavž in Branko!" -odvrneta prihajajoča. In še: Jn kdo je tam? "
.^urirji Edi, Hrast in Dragar!" odvme Edi.
Vsi veseli snidenja so si segli v rokc, se vscdli kraj reke, se pogovai-jali in vmes jedli kruh in pili mošt, ki sta ga prinesla Miklavž in Branko.
Izmenjali so si pošto in litetaturo ter se poslovili: Miklavž in Branko sta sedla v čoln in se odpeljala na drugi breg, Edi pa je s svojima tova-rišema odšel zopct nazaj po isti poti, kot so piišli.
Čolničck, v katcrem sta bila Mi-klavž in Branko, je srečno pristal na nasprotnem bregu. Skrila sta ga v bunker in sc podala proti Senožetini in od tam v gozd. Tema je bila taka, da sta lahko le tipaje spešila korake.
Proti jutru so kurirji izčrpani pri-speli vsak na svojo kurirsko postajo. To noč so opravili svojo dolžnosrt.
In teh dolžnosti je bilo mnogo in mnogo noči je bilo treba, kajti svo-boda je bila fc daleč ...
Za kurirje ni bila nobena pot pre-težka, ker so jim noge postale glav-no ,,prometno sredstvo". To je bti kurirski vojaški način potovanja in to je lahko razumel samo tisti, ki so mu noge več let služile namesto avtomobila, želcznice ali potniškega letala. Če bodo kdaj bodoči rodovi brali o kurirjih, bodo mislili, da je tisti, ki je o njih pisal, pretiraval. Nobcn kurir, ki je bil vključen v ka-terokoli kuriisko zvezo, pa v tegi ne bo videl nič posebnega in nemogo-čega.
In kilometri prehojene poti so se nizali v sncgu rn ledu, v dežju in vi-haiju, noč za nočjo. Ce je eden pa-del, je na njegovo mesto stopil drug in pot je tekla naprej, naprcj!
Stiri leta ...
Kilomctri in kilimetri, vedno od zveze do zveze, od javke do javke od kurirske postaje do kurirske po-staje ...      LUDVIK KUKAVICA