78
v. : Nekdaj  — sedaj.
Stisnil ji je hitro drobno roko in odšel.
Sodnik in Koprivec z gospo so odhajali.
Tudi po naša prijatelja je prišel voz. Poslovila sta se in odpeljala domov . . .
Kodran je mislil razpravljaje se o gospe Ani.
»Lepa ženska!« mrmral je. »Kake oči ima! — In kako koketira s koncipijentom. Nevarna ženska! — A kaj mi mari!«  in pihnil je luč.
»Kake oči ima!« šepetal je legaje v postelj. »A nevarna ženska je!«
v
Sum listja, ki je prihajal skozi odprto okno, uspaval ga je kmalu-
Po noči ga je vzbudila silna burja, lomeč trhle veje na starem drevji.
Vstal je, stopil k oknu in zrl po parku.
Bila je otohla noč. Gorka burja je pripogibala vrhove starih lip kakor trstje. Temni oblaki so se podili po nebu. Na obzoru so švigali krvavi bliski.
»Lepa ženska!«  mrmral je zopet.  »A kaj mi mari!«
Jezno je zaprl okno in zopet legel.
Zaspal pa potem dolgo ni . . .
(Dalje prihodnjič.)
Nekdaj — sedaj.
jB
odro-obrazno nebo Gleda na mlado zemljd,
Slddko popevajo ptice, Bujno dehtijo cvetlice.
Mrkle ležijo  megle", Vrani ob solnci frče",
Cuješ skovikati  sove, Tuliti divje volkove!
Tekal po polji okrog, Hodil po cvetke si v  log, Igre nedolžne igraval, Matki na krilu sem spaval .
Misli moreče teže"
Mučeno moje srce";
Dvojbe, strasti me pošasti V divji imajo oblasti! . . .
Deček da spet bi postal, Dvojbe, strasti ne poznal, Igre igraval otročje, Materi tekal v naročje!