DR. JOSIP ZONTAR
TRGOVSKA RAČUNICA LOŠKEGA VELETRGOVCA
FRANCA OBLAKA-WOLKENSPERGA IZ LETA 1677
Sodoben ekonomist mora do podrobnosti poznati gospodarske sisteme
držav in dežel, s katerimi ima poslovne zveze, sicer ne bo uspešno njegovo
delo. Enako so se trudile trgovske družine na Slovenskem v preteklosti, da si
pridobi njihov mladi rod solidno teoretično in praktično znanje v trgovskih
vedah, najbolje v Benetkah, ki so bile, kljub nazadovanju gospodarske moči,
še v 17. stoletju »visoka šola« za izobraževanje velikih trgovcev, Zato ni čudo,
da je poslal Ločan Marko Oblak, ki je imel velik uspeh v trgovini z železom in
platnom, svojega sina Franceta najbrž leta 1677 v Benetke, kjer je obiskoval
od 8. februarja do 20. avgusta šolo Inoceucija Perinija v mestni četrti S. Lio
(Sv. Elija), stanoval pa v hiši Bartolomeja di Poli, Calle della Biscia (Kačja
pot). Kakšnih predmetov se je učil, ne vem točneje, vsekakor trgovske korespondence,
računstva in knjigovodstva. O tem pričata njegova glavna knjiga
za obdobje 1696 do 1716 in skripta računice iz leta 1677, oboje v arhivu baronov
Wolkenspergov. sedaj v hrambi loškega muzeja.
Doslej ne poznam nobenega drugega primerka rokopisne trgovske računice
v Sloveniji iz dobe pred 18. stoletjem. Zato ne bo morda odveč, ako na
kratko prikažem obseg goi^podarske matematike, kakor so jo predavali v 17. stoletju
v Benetkah, in zraven nanizani nekaj zaključkov o stanju takratnega
beneškega gospodarstva.
Rokopis »Abaco d'conti mercantili« obsega 100 listov. »Abacus« ali italijansko
»abbaco« je prvotno pomenil računsko desko, na kateri so opravljali
elementarne računske operacije, dokler so bile v rabi rimske številke. Deska
je imela pravokotne razpredelnice za tisočice, stotice, desetice in enice.
V ustrezne stolpce so polagali tako imenovane
»računske dcnariče« (iz kovine) najprej v spodnjo
polovico. Ko pa je pri računanju naraslo število
na 5, so stavili en računski denarič v gornjo polovico
tiste enote, kakor je razvidno iz slike, ki kaže
vsoto 1452. Seštevali so torej tako, da so omenjene
kovinske števne enote.dodajali oziroma jih stavili
više; odštevali pa so s tem, da so jemali računske
denariče iz pravokotne razpredelnice oziroma so
jih stavili niže. Že ta postopek dokazuje, da je moralo biti množenje in zlasti
deljenje dokaj zamotano.
S prevzemom arabskih številk je izginjal navedeni način računanja. Izraz
»abbaco« je dobil nov pomen: knjiga o aritmetiki v širšem pomenu. V 13. stoletju
je sestavil Leonard Fibonacci, trgovec v Pizi, »Liber abaci«, ki je postal
M
O
C
o o
o o
X
0
o o
o o
I
o o
88
prototip za priročnike, ki so bili kombinacija računice in priročnika za trgovino.
Obseg takih »abakov« se je v teku stoletij širil in spreminjal. Naš »abba-
00« je prirejen za potrebe beneške trgovine.
Začne s štirimi osnovnimi računskimi operacijami. Na listih 2—4 obravnava
seštevanje in odštevanje imenovanih števil. Pri tem uporablja naslednje
denarne sisteme, mere in uteži za razno blago:
za denar — 12 piccoli = 1 soldo
20 soldi = i lira de piccoli
32 piccoli = 1 grosso a oro
12 grossi = 1 beneški dukat a oro
32 piccoli = 1 grosso a oro
12 grossi = 1 soldo
20 soldi = 1 lira
10 lir = 1 dukat
za trgovsko blago, splošno — 4 grani = 1 karat
24 karatov ^ 1 sazzo
6 sazzi = 1 unča
12 unč = 1 libra (funt)
za žito — 4 quartaroli = 1 quarta
(četrtčetrtinke)
4 quarte = i star
(četrtinke)
za moko — 33 liber ^ 1 quarta
4 quarte = 1 star
za vino — 4 libre (funti vina) = 1 secchio (vrč)
14 secchie = 1 bigonicio (vedro)
4 bigonzi = 1 anfora
za olje — 25 libre (funti olja) = i miro
40 miri = 1 miaro (migliaio)
za zlato in srebro, topljeno — 4 grani = 1 karat J'.
36 karatov = 1 quarto --r^CimV •
4 quarti = 1 unča
8 unč = 1 marka ; ' '' •
• . ' • ' < 7 : •' '.-^
za zlato in srebrno žico — 22 karatov = 1 sazzo '
6 sazzi = 1 unča
12 unč = 1 libra (funt)
za tkanine — 2 otavi = 1 quarta '^ • "'
4 quaTte = 1 beneški brač (vatel)
za rozine — 260 liber = 1 star
89
Listi 5—9 obravnavajo množenje in deljenje. Pri tem prikaže razne metode:
za množenje »per colona, per scachiero, per organeto, per castelo«, za
deljenje »per testa, per gallia, per ripiego, per scapezzo over tronco«. Navaja
tudi pravila za deljenje ob uporabi raznih novcev. Pri tem izvemo, da ima
beneški dukat corrente \Tednost 6 lir in 4 soldi. Z listom 9' se začno blagovni
računi. Kot primer navaja najprej tkanine, nato slede računi: veriol (vitriol,
galica) v dukati correnti, sandoli rossi (rdeča sandalovina, barvilni les) v skudih
po 9 lir 12 soldi, stagno (kositer) v realih po 8 in pol lire, filadi (filati, preja)
v doppie po 28 lir 10 soldi, zenzero (ingver. začimba) v cekinih po 19 lir 10
soldi, gottoni (cotone, bombaž) v dukatih, zuchari (trsni sladkor) v dukatih.
Z listom 13' pričenjajo primeri nakupov, kjer upošteva taro, carino in mešctarino
(senzarijo): preja, ingver, cimet, mandlji, surova svila, volna, milo,
baker, bombaž, muškatov cvet, pšenica, moka (med drugim tudi v ogrskih
goldinarjih po 16 lir 15 soldi), razne vrste vin, tudi malvazija, poper, olje, tkanine.
Pri volnenem blagu stavi tudi pogoj, da je nemočeno in neostriženo. Na
listu 27 slede nabave nageljnovih žbic, zlata, srebra, zlitin srebra in bakra,
brona, svinca, ki se plača v piastrih. in zlate žice (do lista 54')-
Na listih 35—57 gre za tako imenovano »regola del tre«, kjer se iz treh
znanih števil izračuna četrto. Pri tem upošteva najrazličnejše blago: damast,
sukno, cendato (vrsta svilenega blaga), veludo (žamet), tela alta (fino platno),
zlati brokat; žito, moka, kruh. Z listom 37' začenja računanje dobička in izgube,
na listu 39' pa procentni računi, n. pr. dobička ob nakupu in ponovni
prodaji trgovskega blaga (kositra, kramarije, cimeta, olja, tkanin), izgube ob
kupčiji s kramarijo, sladkorjem, cimetom, tkaninami; kritje dolga s pomočjo
hišne najemnine. Nato slede na listu 44' i. si. medkrajevni nakupi in prodaje
blaga (arbitraže): nakup vreč v Padovi in prodaja v Benetkah, nakup popra
v Benetkah in prodaja v Bologni; pri tem uporablja tudi obrestni račun. Kot
blago navaja tkanine, svilo, poper, špecerijo, ki se proda iz Benetk v Brescijo,
olje, nageljnove žbice. žafran; končno upošteva razliko med prodajo na debelo
in drobno (do lista 49').
Precej časa posveča pouk računanju v trgovskih družbah. Pri tem stavi
najrazličnejše pogoje glede števila udeleženih družabnikov (2, 3, 5 oseb), višine
in vrste deležev (denar, blago) in časa udeleženosti. Poglaviten mu je
obračun glede deležev dobička oziroma izgube (ob bankrotu). Na listu 56'
obravnava primer aritmetičnega postopka v zvezi z razdelitvijo večje vsote
denarja. Potem sledijo »Compagnie legatali«. To so primeri razdelitve premoženja
ob smrti teslatorja v smislu njegove poslednje volje in beneških zakonov.
Gospodarsko-zgodovinsko pomembnejši so primeri »compagnie rusticane«,
tako imenovane socida-pogodbe. Benečani so nakupili večje število goved,
n. pr. 100, ter jih zaupali pastirju za nekaj (n. pr. 5) let. Ta se zaveže, da jih
bo oskrboval. V nekaterih priinerih tudi sam prispeva nekaj glav živine. Po
poteku pogodbene dobe sledi obračun dobička oziroma izgube.
Kljub visoko razvitemu denarnemu gospodarstvu je imel »baratto«, to je
menjalna kupčija (od tod naš izraz barantanje) tudi v beneški trgovini veliko
vlogo. Tako navaja od lista 61' dalje trgovanje z zamenjavo blaga, vosek za
cimet, kordovan usnje za tkanine, svilo za poper, milo za sukno, sladkor za
škrlat, volno za sukno, bombaž za svilo, grobo volneno blago (scoti) za katun,
cimet za sladkor, svilo in kameloto za škrlatno sukno in barvasti ras. Z listom
68 sledi nekaj primerov obrestnih računov, n. pr. obresti za posojilo pri
90 '^
Naslovna stran rokopisne trgovske računice Franca Oblaka-
Wolkensperga iz leta 1677. (Po originalu v loškem muzeju.)
91
židovskem bankirju, nato pa so na listu 69 že diskontni računi. Z listom 71
preide na menične tečaje. Najprej obravnava beneške tečaje glede na glavna
italijanska tržišča: Ancono, Bari, Bergamo, Bologno, Florenco, Genovo, Lucco,
Messino, Milan, Napoli, Palernio, Piacenzo in Rim, potem slede ostala evropska
tržišča: Amsterdam, Anvers, Augsburg, Besangon, Bozen, Dunaj, Frankfurt
ob Maini, Hamburg, Koln, Lyon, Niirnberg. Na enak način računa menične
tečaje za Rim, Napoli, Florenco
in Milan. Pri tem mora
tudi deloma navesti posebnosti
valut v posameznih
mestih, saj je bila Italija
razkosana na veliko število
manjših državic. Kako zamotano
je bilo obračunavanje
valut, naj pokaže nekaj primerov:
V Bologni je 1 dukaton
= 7 lir, 1 lira = 20 soldi,
1 sold=12 piccoli; v Palermu
1 onze = 30 Tarini, 1 Tarino
= 20 grana, 1 grana:=6 piccoli,
1 scudo de moneta =
12 Tarini = 240 grana, 1 fiorino
= 6 Tarini, 1 Carlino =
% Tarino^10 grana; v Milanu
1 scudo ^ 17 soldi imperiali;
v Napoli ju: 1 d u k a t^
5 Tarini, 1 Tarino = 20 grana,
100 grana = 1 dukat di Regno
napolitano.
List 90' ima preglednico
o poslovnem času državne
banke Banco del Giro di Venezia
(1619—1806). Ne omenja
pa starejše Banco di Rialto.
Nato slede dospelosti menic
za posamezne kraje v Italiji.
Tu nastopajo poleg že navedenih
še Aquila, staro tržišče
za žafran, Siena, Pisa, Ferara.
Brescia, Verona, Vicenza in Udine (Videm v Furlaniji). Med ostalimi evropskimi
tržišči omenja še Pariz, Rouen, Avignon, Lizbono, Sevillo in Madrid, ki
so v 16. stoletju prevzeli velik del svetovne trgovine z začimbami in dišavami.
Od lista 95' do 99' (konec skript) je še nekaj uporabnih nalog, nakupov in
prodaj blaga z uporabo menic (poper, orsoglio svila; olje in drugo).
V nekem pogledu je opisana računica pomembna tudi za gospodarskega
zgodovinarja, ker mu omogoča presoditi, kakšne transakcije so bile tedaj
v Benetkah običajne, oziroma v katerih panogah trgovine je bilo trgovsko
poslovanje Benečanov še donosno.
Franc Oblak se je šolal v Benetkah v dobi po 30-letni vojni. Ravno se je
končala kretska vojna (1645—1669). Srednjo in južno Evropo je tedaj zajela
močna gospodarska depresija. O gospodarski krizi v pravem pomenu pa še ni
mogoče govoriti, ker je (a pojav značilen za razdobje visokega kapitalizma in
z njim zvezano nadprodukcijo. Avstrijske dežele, h katerim so šteli tudi naši
kraji, Nemčija, Španija in Turčija so obubožale, njihova kupna moč je slabela.
Zato so morale priti tudi Benetke kot izrazita trgovska država, ki je bila tesno
povezana z omenjenimi deželami, v enak položaj. Krepkejše mlajše sile zahodne
Evrope so jo bolj in bolj prehitevale ter ob koncu 17. stoletja obvladale
celotno italijansko gospodarstvo. Vendar so se Benetke vztrajno ustavljale
propadanju.
Serenissima (beneška republika) dejansko ni bila več »regina del mare
Adriatico«, čeprav je še vedno vsakokratni doz »sklepal zaroko« z Jadranom.
Ce je prišel Franc Oblak s svojim očetom Markom v Benetke že jeseni 1676,
sta morda videla zanimiv prizor, ko se je popeljal dož Luigi Contarini (1676
do 1684) na državni ladji »Bucintoro« na visoko morje in vrgel zlat prstan
v globine.
Benetke že niso mogle več monopolizirati celotnega blagovnega prometa
med Vzhodom in Zahodom. Vendar je bila beneška trgovina z začimbami, na
kateri je temeljila klasična veličina Benetk, še ob koncu 16. stoletja izredno
živahna. Zato srečamo tudi v naši računici tako pogostne primere iz te panoge
poslovanja. Toda v začetku 17. stoletja nastopi z ustanovitvijo holandskih in
angleških kolonij usodni preobrat. Leta 1626 se omenjajo v Benetkah začimbe
kot blago, ki prihaja iz zahoda. Beneška država je znižala dotedanje dajatve,
da bi mogli njeni trgovci vsaj kot posredniki tekmovati s Holandci in Angleži.
Prvi so odslej monopolizirali trgovino s finejšimi in dražjimi začimbami,
Angleži pa so se zasidrali v veletrgovini s poprom. Zato so prihajale odslej
začimbe v Sredozemlje skozi Gibraltarska vrata. S tem pa je zmagala pomorska
pot za vso Evropo.
Drug važen trgovski artikel Benečanov so bile tekstilije. Benetke so izdelovale
zlasti težka, fina volnena in svilena blaga. Naša računica jih omenja
(zlati brokat. damast, škrlat, žamet in dr.). Usoden pa je postal za Benečane
gospodarski razmah v Angliji in na Holandskem. Tam so izdelovali tekstil
ceneje in v vedno novih kakovostih. Ze v 16. stoletju se je pojavilo pri nas in
v vsem Sredozemlju angleško blago (lindisch Tuch, carisey). Okoli leta 1600
so razširili na Angleškem industrijo tkanin, prevzeli tudi končne stopnje barvanja
in apreture ter izdelovali vedno nove vrste lažjih in težjih sort blaga.
Tako so izgiibljale Benetke korak za korakom svoja stara tržišča v Sredozemlju,
na Balkanu in pri nas. Medtem ko so okoli leta 1600 izdelali v Benetkah
še nekako "50.000 kosov volnenega blaga, je padla produkcija do leta 1700 na
borih 2000 kosov. Zato ni čudo, da so dovoljevale Benetke v času. ko se je tam
šolal Oblak, že uvoz tujih tkanin iz bombaža in volne; s tem so postale tudi
v tej nekdaj tako donosni panogi le trgovski posrednik. Naša računica omenja
nekaj surovin za tekstilno obrt, od barvil sandalovino.
Benetke so bile vedno dober trg za nabavo olja. vina, rozin in južnega
sadja. Še vedno so bili visoko čislani izdelki beneških ključnih obrti (steklarne
v Muranu, rafinerij sladkorja in milarn). V Benetkah je bila velika izbira
nakita iz dragih kamnov, žlahtnih kovin pa tudi živahno tržišče za baker in
svinec; zadnji je prihajal predvsem iz Bosne. Računica pa ne omenja živega
srebra; idrijsko živo srebro je šlo v tej dobi pretežno na zahodnoevropska
tržišča. Najbrž se je Oblak močneje zanimal za železo in platno, da bi pozneje
uspešno sam trgoval s temi artikli. Žito in moko so uvažali v Benetkah poleg
92
živine vedno v velikih količinah za preskrbo mesta. Deloma so dobivali žito
iz turških pokrajin na Balkanu, pa tudi iz Ogrskega.
V obravnavani dobi je v Benetkah opaziti, kako prenašajo družine svoje
kapitale iz trgovine in pomorstva v zemljiško posest na terifermi. Od tod izvira
tudi zanimanje za socida-pogodbe. Morda je bila zraven poleg ogrskih
volov in goved tudi živina iz slovenskih dežel.
Največ interesa kaže račuuica za denarne transakcije, ki so se močno razvile
in dobile razne oblike. Med kraji plačila nahajamo tudi Sinigaglijo, kamor
so radi potovali loški trgovci in je bila, kakor tudi Livorno, izrazit tekmec
Benetk.
Vsekakor si je mogel pridobiti Franc Oblak v Benetkah solidno znanje
v trgovski stroki. Vendar trgovskemu poklicu ni ostal zvest, marveč je kmalu
prešel v razred fevdalcev.
L i t e r a t u r a
S.Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko
mero, ZC VIII (1954), 41, 52. — P. Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo
na Sorskem polju. Razprave SAZU II (1955), 180—181. — Amintore Fanfani, La
preparation intellectuelle et professionelle a 1'activite economique en Italie du XIV«
au XVIt' siecle. Le moyen age 1951, 334. — L. Beutin, Der wirtschaftliche Niedergang
Venedigs im 16. und 17. Jahrhundert, Hansische Geschichtsblatter 76 Jg., 1958, 42—72.
— Za mnoga pojasnila v zvezi z loško računico dolgujem zahvalo univ. prof.
dr. E. Holzmairju, direktorju državnega novčnega kabineta pri umetnostno-zgodovinskem
muzeju na Dunaju.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DAS RECHENBUCH (ABACO D'CONTI MERCANTILI) DES FRANC OBLAKWOLKENSPERG
AUS DEM JAHRE 1677
Im Archive der Barone W^olkensperg, derzeit im Museum in Škofja Loka, befindet
sich die Handschrift eines Rechenbuches, nach welchem Franc Oblak im Jahre 1677
zu Venedig kaufmannische Arithraetik lernte. Da bisher kein anderes Exemplar eines
handschriftiichen Rechenbuches aus Slovvenien bekannt ist, gibt der Verfasser einen
Cberblick iiber den Inhalt desselben: (fol. 2—4) Addieren und Subtrahieren genannter
Zahlen, (fol. 5) Multiplizieren nach verschiedenen Methoden, (fol. 6) Dividieren nach
verschiedenen Methoden, (fol. 7—9) Teilungsregeln, die einzelnen MiinzgriiBen betreffend,
(fol. 10—34) allerlei Berechnungen von Waren verschiedener Art, (fol. 35—39)
Beispiele aus der Regeldetri, allerlei Waren betreffend, (40—49) Berechnungen von
allerlei Kaufen und Verkaufen, (fol. 50—61) Gesellschaftsrechnungen, (fol. 62—67)
Tauschgcschafte, (fol. 68—69) Zinsrechnungen, (fol. 69—70) Diskontrechnungen, (fol.
71—83) Venezianische 'Wechselkurse. (fol. 84—90) Wechselkurse von Rom. Neapel,
Florenz und Mailand, (fol. 91—95) Wechsellaufzeiten, (fol. 96—99) diverse Nachtrage.
Aus den Angaben im Rechenbuche sucht der Verfasser die wirtschaftliche Lage
Venedigs gegen Ende des 17. Jahrhunderts darzulegen und festzustellen. in welchen
Zweigen sich die damalige Handelstatigkeit einigermaBen eintraglich gestaltete.
93