št. n
.s L o v E N K A'
Str.   5
Venezia.
Venecija, Venecija ti sjajna,
Začarana kraljica.
Morja boginja bajna !
Kako nevsniilno vekov se množica
Maščuje nad teboj, grdeč ti lica !
Še vedno ljubko v belkaste se pene
liazbija tiho čarobna laguna
Ob starih dvorcev mramornate stene.
Im bledolična luna
Prekrasno se v kanalih tvojih ziblje];
Pa jasno kaže h krati
Kako le bolj k propadu se nagiblje
Vse kar ti vek je zlati
Nekdaj podaril, da ni blo ti para,
Oh, ti Venecija bedna ti in stara I
Od daljnih krajev tujcev roj prihaja
Ostankov ogledavat tvojga sjaja ;
Anglež in Žid selita se ti v davne
Palače veleslavne ;
A sinov tvojih množica se vmika
In po kanalih roma
Brez kruha in brez doma !
Kje prejšnja slava, kje je čast in dika,
Venecija, nekdaj tako velika ?
Kot pestrih ptic krdelo,
Spominov broj čez gondolirja pluje ;
Zamaknjen v prošle zlate dni, vzdihuje
Veslar potrt, in tiho, neveselo
V gondoU lehkotni
Ga ziblje val dremotni....
Pozor, veslar sanjavi !
Kaj brodi ti po glavi?
,Ej, gondola' ! kam z'jaš, veslar ti bore ? —
Iz sanj vzbudi se: „„Pronto! qua signore"'!
In vdano čolnek pelje •
Bogatega mu tujca na povelje.
In če zvečer v družino
Za kruh, za ribo in za bore vino
Prinese liro, dar nenadne sreče,
Iz glave prepodi skrbi moreče,
Hvaleč vse vprek, Krščana, Turka, Žida
Ki nosijo dobička mu in prida !
____Zamejski.