Venec na grob cesarice Elizabete
Stresnil orel je avstrijski krila
In jih zgrnil v silni boli: V hipu smrt oblastno je zasela
Prazno mesto na prestoli . . .
Kjer je cvela kdaj .bavarska roža', Zdaj brezglasna je pustinja;
Žalen čez dragulje, krono. žezlo Smrtni angelj  prt  razgrinja.
Kdo naj pač v slavnostnem zlatem lctu
To vrjame vest zločesto, Ki z bridkostjo, strahom, srdom
Polni selo, trg in mesto?
Kdo umeje naj, da mati ljudstev
V tujem svetu je umrla? In še to: da satanska je roka
Blago srce ji predrla!
Cuj, zvonovi . . . O, kako donijo
Plakajoče kot k pogrebu, Ž njih glasovi tisoče očes se
Plakajočih dviga k nebu.
Kodi človek najde naj utehe,
Ktera naj si voli pota, Ce pod božjim solncem več ni varna
Ne ljubezen, ne dobrota . . .
Samši joee mati ob zibeli Po tem mateiinjem vzoru,
V duše  dno  potrt oko  otira Starec siv v možakov  zboru,
Narodov pastirko pomiluje Mlad  pastir ob svoji  eredi,
Svečenik  solz{ se ob oltarji In otrok ob abecedi:
K.ij še On, ccsarski naš mučenec , . .
Mrtev brat in sin in žena  — Njemu pač prihranjena na svetu
Ran skelečih ni nohena!
Večni Bog, vsa Avstrija se klanja V prahu Tvoji volji sveti !
Daj tolažbo milemu Vladarju, Daj mirii Elizabeti!
Nas pa varuj, da nikdar upornost
Src slabotnih  se ne  loti, Da v tej  dobi strašnih zmot svetovnih
Prave ne zgrešimo poti.
Jožef Volc