Zvezek 25. Letnik III. GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Izdajatelj in odgovorni urednik Fran Godnik. V TRSTU, 1899. Lastnik konsorcij lista "Edinost". - Natisnila tiskarna konsorcija lista "Edinost". Priloga 292. štv. "Edinost" "Slovenka" Glasilo slovenskega ženstva Izhaja v Trstu kakor priloga "Edinosti" vsako drugo soboto. Naročnina znaša za vse leto 3 gld. ; za naročnike »Edinosti« pa 2 gld.; posamezne številke se dobivajo v Trstu v tobakarni g. Lavrenčiča na trgu della Caserma po 12 kr. — Rokopisi naj se po- šiljajo uredništvu »Slovenke«, naročnina pa upravništvu »Edi- nosti«, ul. Molino piccolo št. 3. Vsebina 25. zvezka; Vele Rože — pesem, — Elbin Kristan : Za pogum. — Kristina: Spomini — pesem. — Hoić : Rusija. — Zorana: Stcalil se val, prešel je sen.. . — pesera. — Ivanka : O Božiču. — Zagorska : Za- obljuba. — Ivanka? Iz življenja. — Književnost in umetnost. — Razno. — Doma. — Zaloga in tovarna pohištva vsake vrste od ALESSANDRO LEVI MIXZI v TUSTU Piazza Rosario st. 2. (šolsko poslopje) Ikigat izbor v tapetarijah, zrcalih in slikah. — Ilustriran cenik gratis in franko vsakemu na zahtevo. Cene brez konkurence. Predmeti postavijo se na brod ali železnico, brez dt. bi se za to kaj zaračunalo. prevzema vsa v fotografsko stroko spadajoča dela. Krasno dovršene fotografije v naravni veličini 10—15 gld. po vsaki poslani fotogra- fiji ; družinske in druge skupine, razglede. Manj.še fotografije od 1—3 gld. ö komadov z neprekosljivo, umet- niško dovršenostjo izdelane na vse mogoče papirje, na porcelan, žido, platno itd. Razglednice, lepše kakor vse dosedanje 20 -25 gld. tisoč. Pri našem upravništvu je dobiti : X u (i r s T šE X o A : „Čuvaj se senjske roke" krasna povest znamenitega hrvatskega pisatelja v slovenskem prevodu. Komad 35 kr., po pošti 5 kr. vee. SLOVENKA GLASILO SLOVENSKEGA ŽENSTVA Zvezek 25. V Trstu, 23. deceinbrii 1899. Letnik III. Vele rože. v. Hladno srce, hladno v mladih prsih nosim, a gorkote zanje — ne želim — ne prosim ! Naj me bol ogreva in uteho da mi — On, ki modro vlada srca nad zvezdami. Saj i Ljubav večna križana je bila, — kaj človeška srca ne bi bol kalila ! .. . VI. Če na grob brezcveten grobokop pozabi — pa mu zlato»,solnce mladi cvet izvabi. In ko pomlad zlata iz neba se vrne, grobič osameli v pestri cvet zagrne. — A — moj grobič prazen — srce osamelo — kdaj pa tebi bode ' cvetje se razcvelo ? — VII. Pada drobna slana ])ada na cvetice, — a cvetice tožno klanjajo glavice. In ])Otlej pn z neba solnce spet prisveti, ko že strti so na vrtni gredi — cveti ... In tako usoda z nami doigra se — ko na tihem grobu Trava nam porase ! ... 572 Kristan: Za pogum. Pogum. Piše E t b i n K ri s t a n. (Konec.) En trenotek je zavladal mir, tak mir, kakor v katoliški cerkvi o povzdigovanju. Ničesar ni bilo čuti . . . vse, vse je mol- čalo. Toda srca se niso dvigala v višave, kjer slutijo svete tajne. Po teh grudih so grebli razni občutki in nekaj časa niso mogli najti besed. Naenkrat je Gojtan planil kvišku. Bil je že nekoliko vinjen, a iz njega vendar ni govoril alkohol. Jagarjev grmeči klic ga je iz- treznil. Prvi hip je bil kakor v neki omotici. Človek, ki je dobil močno zaušnico. Zabolelo ga je, pred očmi se mu je nekaj zavrtilo, on pa še ne ve, kaj je bilo pravzaprav. Potem se zave. Udarec ! Udarec v lice spričo cele družbe ! To je insult, ki ga ne more in ne sme mirno prenašati. In on se spomni družabnih pravil, ki imajo para- grafe za vse slučaje. Tudi za zaušnice. Gojtanove oči so bile rdeče. Iz njih je švigal ogenj ; ko se je zavedel sramote bi bil najrajše planil na Jagarja. Toda neka čudna notranja sila ga je mirila. Zaušnica se ne vrača z zaušnico. Najprvo mora zahtevati pojasnila. Zobje so mu zacvokotali besa, ko je izpregovoril : — - V imenu vse družbe, katero si nezaslišano razžalil, te vprašam, komu je bilsi namenjena tvoja beseda ? Jagar je. bil še vedno razburjen. Vendar je dobro vedel, kaj govori in kaj dela. — Komu je bila namenjena moja beseda ? Strahopetneži ? . . . Vam, vam vsem. O, nikar ne mislite, da kaj preklicem. Strahopetnež je, kdor žali človeka, ki se ne more braniti. In vi žalite ne enega človeka, temveč ves spol. Strahopetnež je, kdor je govoril one drzne, sramotne besede, strahopetneži .so oni, ki so soglašali, .strahopetneži oni, ki nimajo poguma, da bi jih zavrnili. — To je preveč ! rohnel je Gojtan. Prvi žaljivki pridružuješ nove žalitve ! Pozivam te, da pri tej priči prosiš družbo odpuščenja ! Glas se mu je tresel, desnica se mu je instinktivno preteče dvig- nila, levico pa je krčevito stiskal, kakor bi imel kaj v njej, kar bi moral zdrobiti. Jagar je bil že miren. Kakor bi se .šlo za najbrezpomembnejše reči, je odgovoril : — Prositi odpuščenja? Dejal sem, da niti ne preklicem, vi pa hočete, naj celo prosim odpuščenja ! Motite se. Toda jaz nisem abso- Etbin Kristan : Za pogum. lutist. Obljubim Vam, da bodem prosil odpuščeiija vsakega izmed Vas, kadar pove kakšni resni ženi, kaj se je danas tukaj govorilo in jo prosi odpuščenja in kadar dokaže z dejanjem, da res obžaluje da- našnjo infamijo. — S taboj ne bodemo več razpravljali, je Gojtan odgovoril, kažoč se po sili mirnega. Tvoje vedenje je neoprostivo. Upam pa, da si vsaj kavalir. Moja sekundanta te jutri obiščeta, ti pa glej, da jima naznaniš svoji priči. — Pojdimo, gospoda. — O, čakaj. .Saj se vam še ne mudi. Najprvo vam moram po- jasniti nekaj. Prihrani si trud, Gojtan. Tvoja sekundanta naj osta- neta doma. ker je škoda poti. Pri meni ne opravita ničesar, kajti jaz se ne pretepam. Cela družba je bila osupnjcna. Jagar se ne pretepa — s tem hoče menda povedati, da ne priznava dvoboja? Kaj takega še ni bilo slišati v teh krogih. Tudi mlajšim, ki so natihoma simpatizovali z Jagarjevo odločnostjo — Roblek se je celo sramoval, da ni prej oponiral Gojtanu, — je bilo žal, da tepta Jagar čast in njene za- kone z nogami. Celo omizje je bilo nemirno. Nekateri so že vsta- jali, da bi kar odšli, drugi so čakali, kako se «afera« razvije in konča. —• Prosim te, Jagar, ne bodi vendar tak. Kako pa moreš go- voriti o pretepu? Dvoboj, dvoboj, to veleva čast. Vidiš, saj je tudi najbolje tako. Po vsem je tukaj dvoboj res neizogiben. Sprejmi g-a, pa kadar je časti zadoščeno, je tudi ves prepir končan in pokopan. V se je pozabljeno in mi smo zopet dobri prijatelji. — Da, mi bi bili zopet dobri prijatelji. Ha, moj dragi Roblek, ti govoriš, kakor si se naučil. To ni pretep, ako se dvoje ljudij po vseh mogočih pravilih s sabljami v rokah pripravi, da drug drugega zbije, morda ubije ? To je najprostejši pretep, ker se izvaja po stalnih zakonih in ker je v dotičnem trenutku prva strast že minila. Ako se kmečki fantje v gostilni pograbijo, ' kadar je jeza v njih prekipela, je vse umevno. Takrat vlada elementarnq, razburjenost. A če se ljudje v črni obleki, z belimi rokovicami postavljajo drug proti dru- gemu, da se bodo klali, lae ker jih je srd zaslepil, temveč ker ne- kakšni bedasti kodeksi tako zahtevajo, tedaj je to moralna deka- denca človeka. Toda o dvoboju ne bodem filozofirah Ne bom se tepel, pa basta. Kar se pa tiče starega prijateljstva, je ono nemo- goče, dokler vladajo med nami tako različni nazori. Kako pa ti to vendar misliš, ubogi moj Roblek ? Ako izpustimo drug drugemu par kapljic krvi? S tem naj bi bilo vse pokopano? Ej, ti, udarci sablje ne izravnajo onih ogromnih razlik, ne povrnejo ženi, čuješ, ženi, 574 Etbiii Kristan ; Za pogum. celemu spolu, našim materam, sestram, ljubicam, one časti, ki bi jim jo l)ili danes vzeli nepremišljeni jeziki, da je to sploh mogoče. Jaz sicer mislim, da niso nocojšnje vinjene govorancije nikomur vzele časti, kajti kdor je časten, ostane časten, pa če ga neprenehoma blatite. Čast je tam, kjer je, ne pa tam, kjer se priznava. Prijatelji pa ne moremo biti, kajti jaz ne spoštujem človeka, ker je blagoroden. ker ima visoko službo, ker je bogat, ali pa ker je mož, temvt'č, ker je človek. Vi sodite drugače. Vam je žena igrača, meni je žena mati, tovarišica, v najtežih urah življenja morda edina tolažilka. Vam je ljubezen pu.sta fikcija, jaz — jaz pa ljubim in iščem sreče v ljubezni. Z vašimi nazori me morate zasmehovati, morate se mi rogati. Da bi bili prijatelji, bi se morali vi vsi izpremeniti, ali pa bi jaz moral poteptati svojo ljubezen, izdati svojo ljubico, morda narediti iz nje svojo metreso ali pa kupčijsko. blago. Jaz pajoljubin. Ali razumete? Ljubim jo! — — Ne, ne, vi ne razumete tega. In mi naj bi bili prijatelji ? Roblek je poslušal Jagarja in sreč ga je bolelo. Nekateri mlajši so sami sebi priznavali, da ima Jagar \saj deloma prav. Toda nihče ne bi bil tega javno priznal. Večina je bila gotovo na (rojtanovi strani in kdo bi bil tako bedast, da bi se upiral večini ? Tovariši so se razšli. Jagar je šel sam domov. Od daleč je slišal petje neskladnih glasov : Es waren drei Hallunken, die waren stets betrunken ... Drugi dan je Jagar dobil dve pismi. Dijaško društvo »Alma mater« mu je naznanilo, da ga je odbor soglasno izključil iz društva, ker se je kratil podati komilitonu in soolanu društva (lojtanu čast- nega zadoščenja z orožjem. Drugo pismo so mu poslali nekateri udje omizja pri »zlatem sodčku«. Izrekli so nado, da se ne bode več pri- kazoval v njihovi družbi, kajti po včeranjih dogodkih mora sam iz- prevideti, da je dijakom, zavednim svoje časti, vsako občevanje s človekom, ki tepta najprimitivnejše nazore časti z nogami, kratko malo nemogoče. >Hrabrost nam je prvi dokaz možatosti« — so pi- sali, — »človek, ki se boji sablje, ne more biti naš tovariš. Oprostili bi mu še njegove nazadnjaške nazore o ženah, ali pokazati bi moral vsaj toliko poguma, da bi svoje ideje tudi zastopal«. Jagar je položil obe pismi v svojo miznico. Poguma ! — On torej nima poguma ! No, pokaže jim, da ga ima. Sedaj se ga bodo vsi izogibali. To je gotovo. Pa tudi to je go- tovo, da se on ne bode pokoril. In tudi to je pogum, morda večji, nego duelirati se. Ktbili Kristan: Za ptttjum. 575 Kakor jc Jagar pričakoval, tako se je zgodilo. Vsi znanci so se mu jeli umikati in gledati ga s sovražnimi očmi. Često je moral poslušati zbadljivke, ki pa niso prihajale neposredno do njegovih ušes, kajti nartivnost ž njim se niso razgovarjali. T di anonimna pisma je dobival in večkrat se mu je zdelo, da spozua v njih (rojtanovo roko, dasi je bila pisava popačena. Neprijetno je bilo to življenje in Ja- garju je postalo umevno, kako postanejo pošteni ljudje renegatje. Svojci te ne razumejo, žalijo, brcajo te, pehajo in sujejo izmed sebe ; a človek je tako ustvarjen, da potrebuje družbe. In tako zaide med ljudi, ki ga hoč-jo razumeti, njegov rod pa ga imenuje poturico. Ali pa je manjši renegat tisti, ki ostane med staro družbo, pa zataji svoje nazore, izda svoja načela, da more ostati med ljudmi, ki ga ne marajo pristnega? . . . Umevno mu je bilo, kako se to dogaja, toda on vendar ni postal renegat. Živel je brez družbe in prenašal vse neprijetnosti in težave samovanja. Trpel pa je zelo, dasi ni nihče opazil njegovih globokih boli. Minilo je nekoliko mesecev, kar pride neki dan Roblek k Ja- garju. — Brate, ali naj to vedno tako ostane ? ga je vprašal. — Kaj naj tako ostane odnosno ne ostane ? je zavrnil Jagar. — No, to razmerje med nami. Kaj tie vidiš, da je to nenaravno? Glej, mi, namreč jaz m še nekaj mojih prijateljev vemo prav dobro, da si ti najbolj nadarjen in najbolj globoko misleč med nami. In zato nam je žal, da so nastale tako neumne razmere. Vedno smo te imeli radi ; zakaj bi torej bili sovražniki ? — Sovražniki ! Dragi moj Roblek, jaz ne sovražim nikogar. — Tega ne razumem. — Pa vendar je prav lahko. Jaz ne sovražim nikdar ljudij, tem- več samo stvar. Toda če misliš, da se ti posreči, ustanoviti kako prijateljstvo med mano in tistimi tvojimi tovariši, ki sploh niso zmožni nobenega prijateljstva, si prišel zaman. Najbolje je torej, da mi na- ravnost poveš, česa želiš. — To je težko, Jagar. Tudi ne vem, ali me bodeš lahko prav razumel. — Le poskusi, (xovori brez ovinkov. To mi je najljubše v vsakem pregovoru. — Glavno, česar želim, je tvoje prijateljstvo. — Prijateljstvo se ne more sklepali z besedami. — To vera. Saj ne zahtevam, da izrečeš pri tej priči : Jaz sem ti prijatelj. Pa to bi rad, da nastane med nama zopet tako razmerje, v katerem bi bilo mogoče, da postaneva vsaj s časom lahko prijatelja. 576 Kristan: Za pogum. — In kako naj bi se to zgodilo ? — Jaz — jaz ne vem prav. Ali mislim, da bi moralo biti vendar mogoče. Nekaj bi se moralo zgoditi, da izgine tista napetost, ki nas deli v dva nasprotna tabora. — Ali so se morda nazori v nasprotnem taboru izpremenili ? Roblek je bil očevidno v zadregi. Vedel je, da misli večina. njegovih tovarišev še vedno tako kakor takrat, ko je nastal prepir, bolje rekoč, da sploh ne misli, nego da samo govori tja v en dan, kakor moda zahteva. — Ti bi moral biti nekoliko popustljiv, Jagar. Janko je zmajal z glavo. — Ti se še vedno motiš. Tako ne gre, kakor ti misliš. Tvoji tovariši bi zahtevali, naj popuščam tam, kjer bi bila vsaka popust- ljivost ne le ničvredna, temveč tudi nemogoča. Pa pustiva to. Povej mi rajše, kaj se je vendar zgodilo, d^, prihajaš ravno ti k meni. Roblek je postal rdeč kakor kuhan rak. — Jaz, jaz — hm, jaz ... je jecljal. Jfiz — no — pa konečno — tebi vendar lahko povem, saj nisi tak, kakor drugi. — Povej, povej ! Kaj bi se obotavljal ? Meni se lahko vse pove. Predsodkov nimam, to bi ti bilo itak lahko znano. Torej z besedo na dan. — No, da. Drugi bi se mi rogali in smejali . . . — Morda si zaljubljen. — Da. Ko je to povedal, mu je oblila rdečina ves obraz. Mu je oblila rdečina ves obraz in tako je bil v stiski, kakor da je šestnajstletno dekle priznalo svojo ljubezen. — Menda pač spoznaš, da to ni nič hudega ? — Ne, seveda ne. Pa veš, to je tako čudno. Nekomu moram povedati, da ljubim, drugače nimam miru. — Pa imaš resne misli ? — Seveda jih imam. — Da me razumeš ! Ali misliš resno s to ljubeznijo ? — Da, da. — Dobro. Sedaj mi pa povej, ali bi ti bilo všeč, da dobiš ma- rijoneto za ženo — — jaz seveda ne poznam tvoje ljubice, ampak vprašam te, ker je verjetno, da bo tvoja sodba v teh rečeh sedaj bolj resna, nego takrat; saj veš, kdaj. Trdili so tedaj, da je žena samo igračka. Ali želiš dobiti igračko ? Ne poznam zgodovine tvoje ljubezni ; saj niti ne vem, ali sta že drug drugemu povedala, da se imata rada . . . Ne pretrgavaj me, saj te ne izprašujem o tem. A to Kristan : Za pogum. 577 mi povej : Ali misliš, da bi bila tvoja pridobitev mnogo vredna, ako pridobiš bitje brez lastne volje in brez lastnih mislij ? — Ne, ne, ne, Jagar. Moral sem se boriti radi svoje ljubezni in najbrže bo treba še mnogo boja. In ti imaš prav. Lutka ga ne bi bila vredna in tudi jaz nebi bil nič vreden, ako bi se spuščal v težek boj, vedoč, da bo cena moje zmage navadna marijoneta. Toda ona je dekle, — oh, da ti morem povedati, kakšno dekle ! — No da, najbrže bo lepa. — Oh, kaj lepa. Je že res, da je tudi lepa, a radi same lepote bi se ne bil zaljubil vanjo. — Torej je morda tudi bogata. Premoženje je v takih rečeh velikega pomena. Veljavno utegne biti za celo življenje. — Prestani, Jagar. Ona ni bogata, ampak — — Ampak očeta ali strica ima morda, ki je upliven v visokih birokratičnih krogih ali pa pri visoki financi. Vsled tega je cela stvar jako praktična, kajti oče ali strie te lahko protežira in ti narediš meni nič tebi nič tvojega doktorja in potem dobiš službo, pa avan- ziraš, da sam ne veš kako. — Stani, Jagar! je zakričal Roblek, že ves razburjen. Ti me zasmehuješ in žališ mojo ljubico ! — Kaj ? Zasmehujem ? Saj nisem dejal besedice, ki bi mogla biti žaljiva; o zasmehovanju ni bilo niti govora. — Ne, besedice nisi dejal, ali vse skupaj, ali razumeš, vse skupaj je žaljivo, — je Roblek že kar kričal a jaz ne bom tega mirno prenašal, to ti kar naravnost povem. — Tega ne boš mirno prenašal ? . . . Dobro. Kaj pa storiš, ako bodeš dan na dan poslušal take in še drugačne reči ? In slišal jih bodeš, kajti radi tega, ker si se ti zaljubil, se ne bodo spremenile tiste duše. vS pogledi, svojimi smehljaji, s tonom svojega govora bodo žalili tvojo ljubico, kajti zakaj bi bila ona za nje kaj drugega, nego so vse žene ? Tn ti jim bodeš prijatelj. Radi tvoje ljubice se včasih malo sprete, morda se nekoliko stepete, seveda pravilno, v navzoč- nosti prič in zdravnika iti potem bode vse zopet dobro. — Razumem te, Jagar. Pa tako ne bode. Jaz ljubim. Moje čuvstvo, moji težki boji — vse, vse me je spremenilo. Jaz nisem več tako strahopeten, kakor sem bil tisti večer. Kajti to je res, da smo bili tedaj vsi strahopetneži, ti edini si bil res pogumen. In zato sem prišel danes k tebi in morda pride s časom še marsikdo, ki te je takrat preziral in zasmehcjval. Jaz sem svoji ljubici povedal, kaj se je takrat zgodilo in prosil sem je odpuščenja. To je bil tvoj pogoj. f)78 Zorana ; Skalil se val, prešel je sen . . . Sedaj bi rad vedel, česa še želiš v dokaz, da nisem več strahopeten in da lahko pričakujem s časom tvojega prijateljstva ? — Samo še enega dokaza želim, a ta je najteži. — Govori. — Pojdi k tvojim tovarišem, pa jim reci: Jaz ljubim, a dekle ni marjoneta, temveč žena, človeško bitje, kakor mi ni moja ljubezen ni ig-rarija, nego mog'očen nagon mojega notranjega življenja. Jaz spoštujem svojo ljubico, ker je drugače ne bi mogel ljubiti in vaši nazori so napačni. — Pojdem in povem jim. — A oni se ti bodo rogali in zasmehovali te bodo. — Svobodno. — Morda te celo izobčijo iz svoje družbe. In samovanjc je težko, da veš. — Pripravljen sem tudi na to. Ti si prenašal vse. ko si bil res povsem sam. Jaz pa ne bodem več tako osamljen, kajti ti me ne pahneš od sebe. Tam jih je mnogo, mi dva bodeva sama. Toda najine vrste se bodo povečavale, njih število pa se bode krčilo in konečno zmagamo mi. — Dobro, Koblek. Tak pogum velja. Pojdi, mi dva postaneva prijatelja. Skalil se val, prešel je sen... Ah, bil je sen, le sen samo, opojno-sladko hrepenenje in tajno v dnu srca življenje, ah, bil je sen, le sen samo ! Le vstočna bajka je bila, da žarni kakti so cveteli, ljubezen slavčki žvrgoleli, le vstočna bajka je bila . . . V globoke vode bistrem dnu je zrla duša sliko nežno, čarobno sliko — nedosežno, v globoke vode bistrem dnu. Skalil se val, prešel je sen, jesenski hst po reki plava, srce umira kot narava, skalil se val, prešel je sen... Zorana. Hoić: ivusija. 579 Rusija. Po 1 V n n u Hoiću, ])osnela M arie a. (Dalje.) Nemški pisatelj, kteri je živel več let na Ruskem in dobro opazoval in preučil napredovanje ruskega naroda na vsakem polji človeškega znanja in umetnosti, pisal je presenečen nad tolikim napredkom že v minolem desetletji ter pozivdjal svoje rojake, da bi se zamislili \' ta neobični kulturni procvet sosednega ruskega carstva. On piše nekako tako-le: Na Nemškem so dosedaj ali slabo sledili napredku Rusije, ali pa niso hoteli ničesa slišati o slovanskem svetu *). Zato so pa Nemci srečno dosegli, da naobraženi krogi v Francoskej in Angleškej poznajo dan danes Rusijo in njene kulturne razmere bolje nego sosedna Nemčija. Anatol Leroy - Beaulieu, A. Rambaud, Louis Leger, Murchinson, Balston in D. Mackenzie Wallace in mnogi drugi Francozi in Ang"leži so podali svojim rojakom velika dela, da bi boljše spoznali orjaško slovansko državo. V Nemčiji bi zastonj iskali takovih objektivnih in znanstvenih del. V svojej slepoti uvažujejo še malo slovanski svet, a zgoditi bi se vendar moglo, da bi mahoma zapazili, kako so naši vzhodni sosedje v razvitku člo- veštva oni faktor, o katerem je treba drugače računiti nego se je mislilo do sedaj. Istina je, da so Slovani pozno, in Rusi še najbolj pozno, stopili v kolo kulturnih evropskih narodov. Ali iz tega se ne more; sklepati, da so zato Slovani manj sposobni za kulturo nego Romani in Germani. V^praša se rajši, da li so Slovani, ko so došli do prilike, da se morajo baviti s kulturo, imeli volje in sposobnosti, da se posvetijo kulturi in če so na polji kulture dosegli uspehe ? Kdo more danes dvomiti o tem? Ker do najnovejše dobe niso poznali na Nemškem neobičnih ruskih uspehov na kulturem polji zato jih niso mogli niti priznavati. Ali ruski jezik, kojega se Nemci res težko uče kakor se težko uče vseh slovanskih jezikov sploh, na- dalje ćirilska azbuka, ne bi nas smela ovirati pri spoznavanju zna- menitih uspehov ruskega naroda na kulturnem polji. Minoli so časi, ko so_ v Rusiji samo tujci stali na čelu znanosti in napredka: med možmi, ki imajo dandanes v Rusiji prvo besedo v vseh strokah ljudskega znanja, je največ pravih ruskih imen. Smešno je, kar se včasih čuje med nami, da naj bi se namreč Rusi odrekli cirilici ter bi prevzeli latinico v svoje knjig-e zato, da bi olajšali duševno ob- čevanje z drugimi narodi. Narod, katerega je nad 80 milijonov, rabi *) Tako seveda tudi v bpitskei jej državi — Avstriji. (Op. prel.) 580 Hoić : Rusija. brez vsake skrbi svojo posebno pisavo in sme mirno čakati, da raz- mere prisilijo sosede, da se uče njegovih črk». To prorokovanje nemškega pisatelja se je tudi izpolnilo, ker se razsodnejši Nemci že marljivo uče ruskega jezika ter govore z veli- kim spoštovanjem o napredku Rusije. Oni priznavajo, da kakor so slovanske črke posebne, isto tako izvirna in silna je ruska kultura, koja v bodočnosti preporodi človeštvo. Tudi na Angleškem se čim dalje bolj utrjuje misel, da slovan- ski svet raste elementarno in da mu pripada bodočnost. »Preporod človeškega rodu, koji ne more uspeti ostarelemu germansko - romanskemu svetu, čaka Slovane, osobito Ruse« je pisal G. Wachsburne v Contemporary - Review. Citajoč take izjave, moraš se nehote spominjati velikega filozofa XVH. stoletja Leibnitza, koji je prerokoval, da zapreti nekdaj velika moskovska kneževina vsemu svetu. Ali tudi Napoleon Veliki je ob nekej priliki dejal na otoku sv. Helene, da se boji, da postane vsa Evrope niz narodnih republik ali da utone vsa v ruskem carstvu ? In ni li tudi španski državnik in slavni govornik Castelar opozoril tedanji svet na ogromno senco Rusije, dokler ta spi in počiva, kolika pa bode šele tedaj, ko vstane in poj de na delo ? Navedeno je tu nekoliko nazorov velikih umov o bodočnosti Rusije samo za to, da se uverimo, kako se priznava še od časa Petra Velikega znamenitost ruske države. Hotela bi še kaj povedati o glavnih mestih in njih prebivalcih, o svetovno - velikem Petrogradu in o čudovitem njegovem ustanovi- telju, o starej matuški Moskvi in o divnem Kremlju, katerega pre- kosijo v lepoti samo nebesa ; a ko bi začela, ne mogla bi nehati, ker se mi zdi ena stran zanimivejša od druge. Opozarjam torej naše Slovenke in tudi naše — može na Hoićevo knjigo, ktero je lani izdala Hrvatska Matica, da jo prečitajo in dobe pravi pojm o neiz- merno - velikej državi in o naših zanimivih, dobrih bratih po jeziku. Minoli so časi, ko so smeli nekateri slovenski listi pisati o Rusih najgrše in najžaljivejše stvari, katere so pobirali iz zagriženih ži- dovskih in poljskih listcv. Slovenci bi zdaj kaj tacega ne verjeli več, sedaj, ko so oči vsega naobraženega sveta obrnjena v Rusijo, in Slovenci moremo biti le ponosni, da imamo toliko in tako važnih bratov. Dve besedi še o ruskih ženah. Pišoč o Petrogradu, pravi Hoić : Največji čar podajajo visokemu ruskemu društvu žene. Vsak mora pri<:nati, da Rusinje znajo carati in to ne toliko se zunanjo Kristina: Spomini. 581- lepoto koliko sfe S70Jim duhom. To je tudi razlog, da imajo naobra- žene žene velik upliv na može. Čestokrat je duhovita žena ambici- joznija od svojega moža ter motri svet in ga razumeva oatreje nego on. V konverzaciji so žene višjega društva živahne in duhovite«. Spomini. IX. Nad tiho, širno poljano nebeška krogla plava — v ljubezni, svetli-jasni, glej, jutranja vstaja narava. \' svetlobnem morji ljubezni — se vroče zdaj vzljubiva, ob zlatem, božjem solnci drug druzega se okleniva . . . X. Ljubezen tvoja — meteor na nebu mojega srca, zableščal je — izginil je -- zagrnila, ga je tema. In po njegovem sledu zdaj jaz stikam — a '.caman, zaman, zatemnil z njim — izginil z njim je tudi duše sen krasan. XI. i Ne srdi se name, moj ljubček. nikar in prošnjo zdaj mojo usliši, odpusti mi kar zagrešila sem jaz in pismice ljubo napiši, da čakaš na polji prostranem me spet, kjer zadnje cvetejo cvetice — po dolgih da mesecih zopet mi ti poljubiš to žalostno lice ! Ne srdi se torej, moj ljubček, nikar in prošnjo zdaj mojo usliši, pozovi iznova mi srečo v srce in pismice ljubo napiši ! . :. XII.. I-e pojdi k ljubici nazaj v lep bodovarček njen, tam razplamtel in te ogrel bo njen pogled ognjen. Pod oknom bom hodila jaz ljubezni čula smeh . . . trpela muke bom pekla za sladek vajin — greh . . . Kristina. 582 Književnost in umetnost. Književnost in umetnost. Najnovejši roman Emila Zole. Žilavi pisatelj si je izmislil nov ciklus romanov (štirje evangeliji), od kterih je nedavno izšel prvi zvezek recondite (Plodnost.) Kritika, ceneča seveda tudi patrijotsko namero, je pozdravila najnovejše Zolino delo kot »veliko neizmerno pesen, v kojej opeva diven lirik sijaj plodovitosti Zemlje in Žene, Prirode in Ljubavi«. Evo na kratkem vsebine tega romana. ]\Iatija Froman (ime iz prejšnjega dela) ima v zakoiau z ,ženo Marijo čvetero dece. On je uradnik v tovarni in dobiva 350 frankov plače. Ko se začenja povest — prav proti koncu meseca — nima družina več nego 30 cent, da potroši. No, niti Matija niti Marija ne obupavata. Malo po malem pa se očetu več ne ljubi živeti tako mukepolno življenje; misli na svojo ženo in deco ter sanja o življenju v prirodi, na solnci. Baš nedaleč od njegove hiše ponuja se neko veliko gospodarstvo na prodaj, gospodarstvo zapuščeno in podivjano. Matija razmišlja, koliko bi ta puščava nesla, ko bi se dobro obdelala. Odloči, da on posuši- ono barje in da tako vporabi mnogo delavcev. Gospodar teg-a imetja, neki bankir Segen rad ürivoli v to, da mu Matija plačuje svoto za imetje v obrokih. Novi gospodar se loti dela takoj ter kmalu doživi dan, ko mu zemljišče obilo vrača njegov trud. Istodobno rastla je tudi njegova rodbina. Leta minevajo, zemlja rodi, rodbina se moži, a Matija kraljuje med njimi, kakor čvrst, hraber delavec, v kterem je srce polno ljubezni. Sinovi so dorasli ter se tudi oni lotili preporodnega dela, hčere so se pomožile in unuki se rajajo. Vesela, dijamatska svatba je krona tej sreči in s tem se izvršava knjiga. — Matija in Marija živita v zakonski zvezi več nego štirideset let. Ona imata óoo hektarov zemlje a dala sta svojej domovini 158 otrok z unuki in praunuki ne vštevši onih, koji so prišli na svet v četrtem rodu. Okoli tega zakonskega para, inkarnacije rodbinskega in dru- štvenega ideala, uvrstil je pisatelj ljudi, ki so protivnipomnoževanju ljudstva — to težko, specijelno francosko rano. Prvi v tem krogu je neki sorodnik tovarnar, ki ima edinega sina. On ne mara več otrok iz čudnega razloga, da ne bi razkosal svojega premoženja, zato uhaja na krive poti najneprirodnejše razuzdanosti. Zatem je neki tihi dobričina, koji ljubi svojo ženo in jedino hčerko, ter bogati bankir, prejšnji gospodar Matijevega premoženja, človek sicer oženjen, ali njegov dom propada radi njegove zakonske nezvestobe. Zakonska Angelin imata se prav rada, a bojita se dece, Književnost in umetnost. 583 j ker bi ta bila na potu njihovemu ljubovanju. Tedaj pa udarja kata- strofa za katastrofo. Tovarnarjev sin umre za sušico, a oée ne ima- joč naslednika, ostavi vse jednemu Matijevih sinov. Onemu dobričini umrjeta žena in hčerka, ker priroda se strašno osvećuje nad zane- marjanjem ženskega poklica. Stgenove ubije moralna razuzdanost. Ang-elinova bi naposled hotela imeti dece, ali ta ne pride, ker sta zaigrala najsposobnejšo moč. Vrhu tega mož še oslepi a bankirova projiast je požrla tudi to, kar sta si ona dva prištedila. Slepota, siro- maštvo in črv, ki gloje v nesrečnih dušah, to je torej kazen za slabo razumevanje življenskega poklica. Sredi teh tožnih prizorov dvigata se zmagonosno osebi Matije in Marije kakor trden spomenik izvršenih dolžnosti. Onadva vladata v poslednjem času nebrojnemu potomstvu. Dovršila sta kakor junaka življenje, kakor vzvišena starca, koja sta ustvarila mnogo bitij in mnogo stvari a vse v borbi v delu in v boli. Tedaj je došel mir, mir kojega so ustvarila blag'a dela, med tem, ko je njihova deca in deca njih dece poleg njih začela borbo, delajoč in trpeč kakor onadva. Bila sta kakor 'sveti hram, v kojem je Bog" večno stanoval, ljubila sta se z večno ljubeznijo. Njuna sijajna lepota izpcd sivih las odsevala je z ognjem, koji je polnil oči z ono silo ljubezni, koje ne morejo ugasiti nobena leta. Kje hočetf? toplejše himne? Pisatelj se ni poslužil le one sile, koja daje poeziji efekt, sile, ki deluje na uho in srce, on je iztaknil mnogo istine, ki ostane večna. Avktor jo je hotel iztakniti ne glede na dobo, odtod tudi to, da mu je vsejedno, ako mu bode kdo očital anahronizme.' Pisatelj je postavil .svojejunake izven mej časa in kraja, kakcr nekaj, kar ni aktuvelno, moderno, minljivo, nego večno kakor prirodni zakoni. »To so istine« — piše Revue des Revues — »koje niso istodobne z našimi zlobami in napakami pa jih je vendar o pravem času nekdo g'lasno izrekel človeštvu«. ».Saraj. Nada«. Ilustrovane poezije dr. Fr. Prešerna. Dobimo jih vendar, tako zaželjene poezije, ki se nam obečajo že nekaj let ! Pesmi izidejo v dveh izdajah (krasotna numerirana po io K in navadna po 4 K.) Obe izdaji se lehko naročita tudi pri narodnem knjigotržcu L. S C h \v e n t n e r j u v Ljubljani. Ruska bibljoteka. Ruska bibljoteka, katero izdaja Poleh v Lvovu, je začela prinašati znamenito delo grofa Leva 'Tolstega Voskresenje (Vstajenje.) Ta izvrstna knjižnica, ki stane za vse leto le 2 gld. 40 nvč., je že prinesla mnogo del najznamenitejših ruskih pisateljev, med drugimi tudi »Vojno in mir« od Tolstega, »Hudedelstvo in ka 584 Književnost in umetnost. zen« od Dostojevskega, »Revizorja« od Gogolja ter razna dela od Turgenjeva, Dančenka, Gončarova, Potapenka itd. Slovencem, ki se uče ali že znajo ruski, priporočamo gori imenovano bibljoteko prav toplo. Kdor se nanjo naroči, temu gotovo ne bode nikoli žal. Vsebina 23. št. »Prosvjete«: Tomšić-Im. Marija: Na Rubiconu. — Carducci (riosue : Snjegopad. Preveo A. Petravlć. — Sienkiewicz Henryk : Quo vadis ? pripoviest iz dobe cara Nerona, preveo dr. Aug. Harambašić (nastavak). — Grlović Milan: Sarah Bernhardt i Ermete Novelli u Zagrebu (svršetak). — Hire Miroslav : Kako su postale suze. — Isaković Saša: Iz prošlosti »Prve hrvatske štedionice«. — Drag-ošić Higin : Kroz more jada, roman iz hrvatske prošlosti (na- stavak). — Iz južne Afrike. — D' Annunzio Gabriele : Fiore fiurelle. Preveo Nikola Ostojić. — Sabić Marin : Savremena književnost u Španjolskoj (svršetak). — Listak. — Slike : Trsek V. : U lovu. — Jendrašek I. : Udovica. — Mafak Julij : Na šumskoj stazi. — Dosa- danja sgrada »Prve hrvatske štedionice« u Dugoj ulici. - Anastas Popović, — Dr. Aleksa Vancaš. — Dragutin pl. Pogledič. — Palača »Prve hrvatske štedionice«. Pročelje u Ilici. — Palača »Prve hrvatske štedionice«. Pročelje u Preradovićevoj ulici. — Andrija Jakčin. — Miroslav grof Kulmer. — Dr. Stjepan pl. Miletić. — Milivoj Crna- dak. - Josip pl. Vancaš. — Slike iz južne Afrike : Most »dobre tiade« preko »Oranjske rieke:<. — Slike iz južne Afrike: Most »dobre nade« preko »Oranjske rieke«. -— Slike iz južne Afrike: Charlestowna (na granici Transvaia i Natala). — Slika iz Transvaia : Zulu u ratnoj opremi. — Slike iz južne Afrike: Tabor Bura. —Slike iz južne Afrike : Durban (Port Natal). — Pogled na L'adysraith. — Spomenik Niemčiće\- u Križevcima. — Nadvojvodkinja Jelisava. — Kraljevna Štefanija. — (xrof Elemer Lonyay. -- Nadbiskup Grgur Rajčević. — E. Novelli. Ta krasno ilustrovani list Slovenkam priporočamo prav toplo. Nove muzikalije. V komisijonalni založbi podjetnega knjigotržca g. L. Schwentnerja v Ljubljani so izšle »Tri Aškerčeve ba- lade«, za srednji g-las s spremljevanjem klavirja složil Rhto Savin. Opus 3. Cena i.gld. 20 kr. Kakor znano, je nadobudni skladatelj, ki se skriva pod psevdonimom Risto Savin, uglasbil že več Ašker- čevih balad in so se nektere izmej njih — ako se ne motimo — L ogodnim uspehom tudi že javno proizvajale. Sedaj pa se širšemu občinstvu podajajo pesmi »Poslednje pismo«, »Javor in lipa« ter »Po- roka«, katere prav z veseljem pozdravljamo, kajti baš te vrste do- mačih skladb doslej še najbolj pogrešamo. »Tri Aškerčeve balade — po štev. op. 3 soditi — spadajo še mej prva, začetna dela Savinova, Književnost in umetnost. 585 vendar pa so po uašem menenju tako vrlo uspele, da častno pričajo 0 nadarjenosti i resnem stremljenju svojega skladatelja. Savinova glasba se kaj lepo prilega Aškerčevemu besedilu, ter osobito prav dobro pogaja duh vsake pesmi. Kako dobro jc na pr. v prvem delu »Posljednjega pisma« izraženo otožno hrepenenje dekličino, kako zna- čilno nje hlastno vprašanje po pismu od ljubega, njena razburjenost v srednjem delu in konečno zopet prvotni otožni motiv, zopet tisto vprašanje, a sedaj obupno, razdvojeno, dokler se slednjič vse ne po- greza v brezmejno, tiho žalost. »Javor in lipa« je nežna, čuta polna skladba, pri »Poroki« pa nam posebno ugaja kontrast mej krepk'm začetkom — nekako slav- nostno, svatbeno koračnico — in resnim, skoraj nekoliko prejedno- ličnim duhovnikovim motivom. Vseskozi primerno spremljevanje vi- soko nadkriljuje precejšnjo večino starejših slovenskih in hrvatskih skladb, sploh pa vsa faktura naših treh balad jasno kaže, da se je g. skladatelj marljivo in s pridom učil od mojstrov baladne skladbe Schuberta, Schumanna in Löweja. Sevede bi se dalo tudi prigovarjati temu in onemu, toda omenjeno bodi le, kar je bolj splošno umljivo, da nam n. pr. na nekaterih mestih deklamacija ne ugaja. Zakaj g', skladatelj proti naravnemu ritmu besedila usiljuje nepravilni naglas na pr. : »Imaš kaj, poštar ti za me?« (nam.: »Imaš kaj, poštar ti za me?« -— in ta preklicani poštar po tem še dvakrat pritrobi kakor poštarr), zakaj naglasa: »a nekaj mi teži srce«, zakaj trga stavke, kakor: »Šest dolgih mesecev — je bo«, »In njega leseni — domu« itd. ? Toda to so malenkosti, ki jih razumen pevec pri predavanju sam popravi in na katere le opozarjamo z željo, da bi se g-, skla- datelj v prihodnjič tudi teh izogibal, kajti uverjeni smo, da nam kmalu poda kaj še bolj popolnega in zrelega ter z veseljem priča- kujemo njegovih nadaljnih del. Ti pa, ljuba bralka, častiti bralec, tolle — lege — canta ! Ivan. Etbin Kristan. Žarki in snežinke. II. svezek. Lastna založba. Vsebina II. svezka je: »Boli«, »Samotar«, »Jaz hi plakal«, »Pomladna«, »Mak cvete«, »Zvezdi«, »V operi«, »Cital sem pesem tujo«, »In prišel je čas«, »Solnčni otrok«, »Skozi temo moje duše<^, »Kratek čas«, »V mestnem parku«. Na pesmi Etbina Kristana, ki izidejo v lo zvezkih in stanejo 1 gl., se naroča: Upravništvo »Žarkov in snežink«, poste restante Ljubljana. 581 Ivanka: ü Božiču. O Božiču. Prvi, preusodni korak, pripisuje se prvi ženi — Evi. — Kakor brezkončno vodovje preplavila je beda ves svet in mili- jardno gorje je zavladalo po opustošeni, raja oropani zemlji. Nedopovedljive in nerazumljive so bile muke, ki jih je prestajalo urobljeno človeštvo. Na'različnejše zlo, se je kakor kužna megla vlačilo po zemlji. Najostudnejše bolezni in najgroznejše elementarne nesreče. Strašna, strašna duševna tema razgrinjala se je nad človeštvom. Črna, neprodirna tema nevednosti in vnebovpijočih pošastnih grehov. Pa človeška srca ! Sahara, z vso svojo strahoto ne more se primerjati z brezupno zapuščenostjo puščave, ki je do zadnjega kotička polnila ta srca. Vse to pa je rastlo in to so potencirala tisočletja. Bilo je vtelešeno največje prokletstvo od vekov. A potekal je rok njegove veljave. Ona obećana, velika žena, ki je imela razdreti, uničiti kraljestvo sovražtva in pogube, ki je nastalo po prvi ženi, bila je rojena. Ona je imela biti druga, blagoslovljena Eva. In prišla je ona noč. Noč, stkana od svitlobe in luči in sreče in blagoslova, noč, po katerej je plavalo angeljsko petje in ki je pila smehljaj Božan- stva in prve solze sreče, ki jih je jokalo človeštvo. Sveta noč. Sveta noč ! Kako žejna te je bila zemlja. Sveta noč.... Razlila si se vse naokoli in iz puščav so nastali vrtovi in vzklilo je cvetje. Nesmrtno cvetje. In zemlja je slavila ženo, ki Ga je prinesla. — A sedaj so že pobledeli žarki svete noči in zdi se mi, da je ona sama izginila s sveta. Razno zlo se je zopet naselilo na rzemlji ter se zajedlo v člo- veška srca. Družba tava v labirintu zmot. Ginevajo jej moči, a izhoda ne ve. Vodnikom in zapovednikom so izrabljene moči in izčrpan mozek. Precenili so se in sedaj umirajo. Z njimi umira ljudstvo. Kje je rešitev, odpomoč zlu? Mar nikjer več? Ne, tako daleč še nismo prišli. Ivanka ; O Božiću. ' ' 585- V člove.štvu samem je .še neizerpan in nedotaknjen zaklad moči in sil. Te sile treba samo vzbuditi, vzdramiti. Močem treba odpreti vsa polja človeške prosvete, da se slobodno ter zato mogočno razvijejo. Ta moč pa je žena. Da, tudi drugič je osoda ustvarila take razmere, da more svetu priti rešitev le po ženi. Tudi danes je žena neprecenljivi vir, iz ka- terega mora zmučeno, izhirano človeštvo crpiti novo moč in novo življenje. Žena je, ki more vsposobiti in okrepiti narode za obstoj in napredek. To je gotovo in jasno ter leži na dlani. Današnji ženi je poverjeno vzvišeno, važno poslanstvo. Iz nje se ima naroditi nov, čil rod in iz nje le bo izšla nova, velika družba. Čas preporoda se bliža. A žena še ni povsod vzbujena. Brani' se jej celo vstajenje ! Kolika prokleta zaslepljenost je to ! Vi gospodje stvarstva, spoznajte in priznajte vendar svojo one- moglost, svojo utrujenost in sezite po odpomoči, katere vam tako neskončno treba ! Pokličite žensko na bojišče prosvete in vadite jo v duševnem orožju. S tem si pridobite vso hvaležnost in ljubezen njene duše in živ- ljenje daste novi, popolnejši generaciji, ki vas bo zato nazvala velike. Ne držite se tako krčevito gospodstva, ki je tiranstvo ter pogoj nazadnjaštva. Popravite, kar ste zagrešili na ženi, in osvobodite jo, kakor ste jo usužili, — v njen in svoj blagor. — Na tebe, slovensko ženstvo, pa se obračam v iskreni in udani ljubezni ter ti kličem : Vstani, vzdrami se v svojem ponosu in svoji moči ! Zahtevaj prostega polja za delo, prilike, da koristno naložiš svoje sile ter bo- gate obresti siplješ narodu in družbi v naročje. Razvij zastavo človekoljubja in pravice in pribiti na pomoč narodu, zatirancem ter sploh ginečemu človeštvu. Spoznaj se, spoznaj svojo misijo in postalo boš veliko. A ne išči se samo na veselicah ali v »dobrodelnih« javnih družbah in za- kulisnih spletkah. Tvoji cilji so mnogo lepši in višji ! Kako želim, da jih spoznaš v sveti noči ! — Ivanka. 586 Zagorska; Zaobljuba. '< Zaobljuba. (Zagorska.) Bleda, vitkorasla dekliea je klečala ob smrtni postelji svoje matere. Bledo lice je pokrivala /, rokami ter skrivala v mehke posteljine bla- zine . . . Včasih se ji je izvil iz srca globok vzdihljej ; sicer je pa bila v sobi glnha, mrliška tišina. »Ana«, izpregovurila je za nekaj časa bolnica ter liprla osteklenole oči v deklico. Ta se je zganila. Dvignila je glavico ter se ozrla na matei', ki se Ji je zdela zdajci zelo razbuijena ... »Ana, ali me ljubiš«, ponovila je bolnica ter proseče pogledala na- ravnost hčerki v oko. »Mati«, izpregovorila je deklica, ustala nagloma ter krčevito prijela bolnico za viat. Bolestno se je žena nasmehnila, a kmalu ji je izginil smehljaj raz bledo lice in prejšnja toga se ji je iznova razlila po obličju. V očesu ji je zatrepetala solza, znanilka notranje boli. »Če me res ljubiš Ana, usliši mi slednjo prošnjo...« Ana je vztrepetala ter sklonila kodravo glavico bliže k materinemu vzglavjii. »Ana, ali uslišiš prošnjo — izpolniš li obljubo, da je ne ponesem neizpolnjene s seboj v grob...?« In skušala je s pogledom ujeti nem odgovor... ' »Obljuba, — oh nesrečna zaobljuba ! — Velevala mi je drugam, — Anica, jaz bi ne smela biti tvoja mati I« Ta hip je bolnica skoraj srpo pogledala deklico, ki je trepetala, liki trepetlika v večernem zraku ... »Ana — jaz bi se ne smela poročiti s tvojim očetom, obljuba mi je velevala dalje, dalje, a l)liže k altarju . . .« Deklica je nižala in nižala glavo, dokler se ji ni sklonila prav na ])rsi . . . »Ana — ali veš, zakaj sem te dala v pripravnico?« govorila je bolnica z glasom, ki je razodeval neko hrepenenje . . . Ana je zrla nepremično pred se, ne zavedajoč se, kaj ji je rekla mati. »Ana, izuči se kmalu — še letos... In ali lahko pojdeš potem kot.. . namesto matere ... v samostan ... Ta hip je deklica povesila pogled, — prebledela je, zatrepetala še huje, ter bolestno vskliknila . .. Zatem je pa zavladala v sobi tihota, ona gluha tišina, v kateri se zgrozi srce nad ... lastnimi utripljeji.. . »Ana, aH me ne ljubiš«, šepetala je bolnica iz nova. Zagorska : Zaobljuba. 58? Deklica je ilitela. Svetle solze so padale na velo materino roko, vroče . . . kakor so priprele iz ljubečega, v tem hipu v neskončni boli plavajočega srca ... »Mati«, — vzdihnila je za nekaj časa Ana ter se zgrudila na koleni ... Zunaj je viharna jesenska noč. Na drevesu je šumelo listje — ter vršelo, tajno vršelo. Rezki jesenski veter je žvižgal okoln hiše. — Lučna oknu je ugasnila in v sobici je bila tema ... Ni li bilo luči treba dvema srcema, ki sta odmirali življenju ? — - — — Za nekaj trenutkov je ob brleči sveči ugasnilo oko nesrečne matere ... Deklica je vstala, pokrepljena z materinim blagoslovom — a duša ji je bila potrta, — kakor obtežena z velikim grehom. . . Mirno, skoro neobčutno je stala nekaj časa pozneje ob visokem odru, icjer je spavala mati mirno, pokojno. — Zdelo se ji je, da jo gleda istinito, proseče — in da ji usta govore poslednjo i)esedo : »Bog te blagoslovi«. — — Pokleknila ji je ob vznožju ; pokrila glavo z rokami — ter molila dolgo goreče, j)obožno... Je li prosila pokoja materi — v gomili — ali sebi, ve le On, ki je slišal njene prošnje ! — Nemo je stala dva dni pozneje Anica ob materinem grobu. Oče je glasno plakal — sorodniki so tarnali — a njej ni kanila ni ena solza na bledo lice. In ljudje so nejevoljni zmajevali z glavami, kako mora biti človek tako neobčuten ob tako grenkem trenutku ! Dva groba, velika, široka groba videla je Anica zevati pred seboj ! Zdelo se ji je ... da stopa vi(nj i sama ter da bobni gruda nanjo ... in da se zapira gomila zanjo . . . Nopremiči.o je pa v istini zrla na materino krsto, ki je izginjala vedno bolj pod zamolklo padajočo rušo. Vrnila se je z grobov. Molče je šla v sobico, pokleknila pred sve- tim razpelom ter se tam izjokala, iz srca razjokala I Zatem je sedla k pisalni mizi odprla predalček ter vzela iz njega papir in pero... a pisala ni, kakor je bila namenila. »Ne morem in vendar moram! — A osrčila se je kmalu, — vzela pero pomočila je prav na dno v črnilnik — a zatem pisala drobne vr- stice, katerih tresoče poteze so bile dosti značilne v notranji njeni raz- burjenosti ... Dragi Ivan ! Oprosti tem vrsticam, kratkim a usodnim ! Oprostil mi ixxle.s tom raje, če Ti poročam, da je to moje zadnje pismo I Ločiva se v življenju ... dragi... odi)U8ti, ne morem drugače ! Ob smrtni uri moje matere je umrla v mojem srcu za Te vsaka ljubav . .. 588 Ivanka: Iz življenja. moralo je biti tako. — Mene vc/.e ol)ljni)a . .. /a bodoče življenje v sa- mostanu . . . Od 81-ca ti želim sreče — mnogo sreče! Zabi me, kakor i jaz Tebe pozabljam in moram pozabiti ! Poslednji pozdrav ! Tvoja odkritosrčna Ana... Pred nekaj leti je bilo. — Pozno so peli zvonovi v samostanski cerkvi. — Zunaj pred vrati se je gnjetla množica ljudij, ter nestrpno pričakovala, — kdaj prineso venkaj krsto. — Tudi jaz sem se bližala radovednim gledalcem, a ne iz radovednosti — gnalo me je gorko hre- penenje videti še enkrat — k legi njo, znanko, — ki je ležala na mr- tvaškem odru. Pred dvema letoma so se zaprla za ujo samostanska vrata, danes ji je prost izhod na — grobje I Zdelo se mi je, da jo vidim pred sabo, zdelo se mi je, da sediva skupaj v šolski sobi !... Govori mi o Ivanu, dragem svojem Ivanu, ter ogleduje zlat prstanek na roki. .. »Z Bogom Ivan, z Bogom svet«, zdi se mi, da sepečejo njena usta... Gledam jo... kako trpi molče, — poljuhujoč zlat križec, kate- rega gorko ])ritiska na usta .. . In zopet jo vidim, kako kleči |)red oltarjem . . . glas se ji trese, telo drhti... ko izgovarja slovesno obljubo... Bridki in žalni spomini m; objamejo dulia... vSpominjam se njega, nesrečnega Ivana, ki morda, ne vedoč, da je preminula Ana — kleči osamel v tihi celici in moli! A tačas me iz tužnih sanj vzbudi to/ni pogrebni spev. Molče sem šli za krsto, — le zdaj pa zdaj sem si obrisala roso z očesa. — Za Ano pa mi je srce gorko naročalo: »Spavaj mirno!« Iz življenja. Stala sta pred oltarjem. On, to je Vinko Prašnik, nosil je novo črno obleko in ona — Angela rojena Zima, oblečena je bila v sivo. V laseh je imela belo kamelijo s zelenjem in prav tak šopek je nosil on v gumbniku. Ženin in nevesta. Klečala sta drug ob druzem in drhtela sta sreče. Kamenitih stopnic, na katerih sta klečala, nista čutila, in svet za njiju ni eksi- Ivanka: Iz življenja. 589 Stirai. Njiju tluši ste tesno sklenjeni potovali po bajnih solnčnih.li- vadah, ki nimajo ni konca ni kraja, ki so prostrane ko večnost. Oh ta brezkončna, nedoumljiva prostranost, kako nepremagljivo vabi du,šo ! Ta prostranost ! . . . Ko je bil obred končan, na.slonila se je Angela na Vinkovo roko in šepetala je : »Vinko, moj Vinko . . .« In Vinko se je ni upal pogledati, ker se mu je zdelo, da bi jo moral s toliko silo priviti k sebi, da bi jo umoril. Bilo mu je sploh, ko da morata takoj nastopiti dolgo, dolgo pot. A ne po železnici ali v vozu, marveč kar tako, menda nevid- ljivo in tajnostno, ko duhova. S čudno, neodoljivo močjo ga je vleklo v daljno, daljno de- želo ... Ona pa se je v bojazni tesneje privila k njemu ... * Vinko Prašnik bil je mlad poštni uradnik, zelo prikupljive zu- nanjosti. Le neka bolna, komaj vidna melanholija, ležala je v nje- govem obrazu in vsem njegovem bitju. Govoril ni nikdar in z nikomur mnogo ; a da ima zlato srce, bil je vsakdo g'loboko prepričan. Bilo je v maju. Cvetelo je vse in vse dehtelo življenje. V katoliških cerkvah obhajalo se je vsak večer slavlje, polno najdivnejše. najnežnejše poezije. Smarnice. Tudi Vinko Prašnik je vsak večer šel k slovesnosti. Ostajal je blizu s cvetjem okinčanega oltarja. Nedaleč od njega klečalo je vedno mlado dekle in takoj prvi večer uhajal je njemu, kar nehote, pogled na njo. Njena priprostost v obnašanju in obleki vzbudila je njegovo pozornost. In ta priprostost zdela se mu je od dne do dne izvanr.edneja in od dne do dne mu je bol ugajala. Silno mu je bila draga. Vedno težje je vsak dan pričakoval večera in vedno težje mu je bilo svoj pogled odtrgati od nje. Postajal je vsak dan nemirnejši in nepotrpežljivejši. Slednjič je uvidel, da v tej negotovosti, v teh nemih željah ne more dalje živeti. Neki večer je videl, da govori »ona« z neko, njemu znano gospo. Čakal je, da ste se poslovili, potem pa je stopil k gospej, ter jo brez ovinkov prosil, naj mu pove, kaj in kdo je ono dekle, s ktero je ravno govorila. 5Ö0 Ivanka : Iz življenja. Gospa ga je sumljivo a dobrohotno pogledala; »A ta-le? No, veste, to je šivelja ; jako pridno in pošteno dekle«. »Ali je pri stariših ?« »Pri materi; oče je že davno umrl. Mati je tovarniška delavka«. In kje stanujeti z materjo?« »V veliki Holz-ovi hiši, na dvorišču. A kaj vas vse to tako zanima ?« »Da, to me jako zanima — lepa hvala gospa in moj priklon«. Cez dva meseca pa sta stala pred oltarjem. Na to pa poldrugo leto neprestanega, hitečega vživanja sreče, a bežeče sreče . . . . Dobila sta tudi dete — dečka in nista se ga mogla do sitega nagledati in naljubiti. Misli so jima neugnane pohitavale v bo- dočnost, pa sta hranila novce ter si pritrgavala celo pri ustih. So- sebno Vinko je neumorno štedil in neprestano se je mučil z mislijo, kako bi tem izdatneje pomnožil svoj skromni kapitalček. V prsih pa mu je postajalo čudno prazno in pogosto ga je še- getalo h kašlju. Potem mu je nekega dne povedala Angela, da t^o čez mesece v drugič mati. Pa je še bolj štedil in še bolj kašlj al. Ah, kako krčevito je stiskal prsi, da bi vsaj zmanjšal tisto strašno, razširjajoče se, morečo praznoto v njih ! Kako je zadržaval sapo, ki mu je s tako silo vzdigovala bolne prsi, da ne bi zopet kašljal in da bi ga Angela ne pogledavala tako boječe in prestra- šeno-vprašujoče. A bilo je sojeno tako in legel je v po.steljo. Štedil pa je tudi še v postelji in ni dovolil, da bi se mu s čim boljšim postreglo. Zato se je tim silnejšimi koraki bližal usodni trenotek. Bil je tu. Vinko slonel je na blazinah, kratko hropeč, s široko odprtimi očmi. Krog postelje so stale ženske, ki so molile. Ob postelji je klečala Angela. Trepetala je ter si grizla ustni, da ne bi glasno zaihtela. Držala je Vinkovo velo, shujšano roko, ki se ]e krčevito oklepala njenih prstov. Luč v njegovih očeh postajala je vedno medlejša in dihi poča- snejši, presledni. Angela trepetala je vedno bolj in v duši jej je do ogromnosti rastel strah in bolest . . . Solze, ki so se jej vsipale iz očij, bile so vroče ko ogenj. Ivanka : Matija Šlibar. 591 Naenkrat so utihnile ženske ... V sobi je za trenotek zavladala čudna, nedopovedljiva tišina ... Iz bolnikovih oči izginil je zadnji slabotni žarek lučice ... Končano ! . . . Tu — »Vinko!« O ! Zemlja bi se morala odpreti in dati nazaj svoje žrtve in po- čiti groze in žalosti bi moralo vsako srce ob tem kriku. Kajti zakri- čala je bolesti blazna duša, ker se jej je ločitev zdela nemogoča. Ločitev duše od telesa - to je naravno, umevno. A ločitev duše od duše, to je nenaravno, to je vnebovpijoče . . . In res se je zgodil čudež in Vinkova duša se je za trenotek vrnila . . . Prestrašeno je v Vinkovih očeh zaplapolala lučica in nedopo- vedljivo, nezapopadljivo je, kako je izrekel besedo : »Angela !« Ako kdaj slišim, da se je omožila ta udova, izgine mi vera v idejale. Ivanka. Matija Šlibar. Spisala Ivanka. Temu Adamovemu sinu poverjena je bila prav skromna uloga v ogromnoj, kompliciranej igri »Življenje«. Zakaj — ne vem; a možno je pač, da samo zato, ker morajo biti igrane tudi take male uloge, da pridejo »večje« tem ložje do svoje prave veljave in efekta. Tudi ne vem, ako je Matija Šlibar sam kdaj koga interpeliral ali hotel interpelirati, radi tega. Vem le, da je on igral svojo ulogo jako dostojno, skoraj sramežljivo. Bal se je pred vsem, vzbuditi ka- korkoli zanimanje občinstva in bila mu je največja želja, ostati do do cela neopazen. Menda je imel za to svoje vzroke. Bil je skrajnje tiha, mirna duša — vsaj na videz — in njegova skromnost bi sodila v kaka samostanska pravila. Znancev Matija Šlibar ni imel mnogo in še manj ali celo nič prijateljev. V družl)o je pač zahajal ; ostajal pa je v njej vedno le skromen poslušalec ali gledalec. No, svet rad vara druge, često sebe. Splošno se je sodilo o njem, da mu je dovolj, da sploh živi ter ima vrhu tega še svojo, vsekako sloko službico, ki mu ilovoljuje 592 Ivanka: Matija Šlibar.J ravno toliko časa in gmotnih sredstev, da se vsak dan enkrat za silo naje, tu in tam spije čašico pive ali vina, ter se naspi do sitega. Namesto zajutreka je namreč navadno po jedno uro dalj spal. Nihče, nihče ni mislil na to, da ima Matija Slibar ne le že- lodec, marveč tudi srce. .Srce, v kojem stoji žtrvenik, kakor stoji v vsakem srcu. in sicer žrtvenik še cel in neporušen in neoskrunjen in da ogenj na njem plapola še v neoslabljeni, prvotni, čisti moči. Predmet Slibarjeve ljubezni je bila ženska kakor čudno bi se to tudi marsikomu zdelo. Bila je to hči njegove gospodinje, sicer tudi blagajničarka večje trgovine. Lepa bi .se na prvi pogled nikomur ne zdela ; a kdor jo je opazoval natančneje, videl je, da so njene poteze vsekako precej trde a zelo pravilne. Sosebno njen stas, bil je izredno popoln. Stela pa je vsekako že 25 pomladi in njeno obnašanje bilo je, dasi neprisi- ljeno in neodurno, vendar zmerno in mirno, kakor je lastno misle- čim, duševno naobraženim ljudem. Slibar je videl v njej dovršenost ženske popolnosti Bila mu je pojm lepote in vzvišenosti. Jutranja zora in jasna nebesna modrina in žarki zahajajočega solnca in milina zvezdnate noči in srebrne niti lunine luči in cvetke in vsa krasota — za vse, za vse je imel le en pojm, en izraz: Zora! ... In ves svet in vse življenje in vsak njegov dih bila je : Zora ! Tudi njegova duša bila je samo : Zora ! In ljubil jo je, kakor dan ljubi svoje solnce in svoje rože, kakor noč ljubi svoje zvezde in svoje rože, kakor morje ljubi svoje dno in svoje rože in kakor človek ljubi svojo dušo in svoje rože. . . In noč je čula njegove koprneče vzdihe in v noč so se nevzdržno, drzno in divje vzdigale njegove želje in noč je vsezavala v sé neiz- rečeno milino, mehkobo in nežnosti ljubezenskih akordov njegove duše... Ah ! Matija Stibar bil je v takih trenotkih človek, samo človek v vsej veličini in strahoti . . . A za to vedela je samo noč, temna, skrivtiostna in molčeča. Slibarju namreč ljubezen ni vzela razuma, pač pa mu ga je zbistrila. In imel je dovolj moči in poguma, reči sam sebi: »Bedak in brez- časten suženj je oni, ki svojo ljubezen izpostavlja usmiljenju« ... Današnji „Slovenki" priložili smo „Vabilo na naročbo" kakor prilogo.