Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ul. Martiri della Liberta (Ul. Commerciale) 5/1. Tel.28-770 Za Italijo: Gorica, Pjzza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Poštnič.r.: Trst, 11/6464
Poštnina plačana v gotovini
LIST
Posamezna štev. 30 lir.—
naročnina: tromesečna lir 350 - polletna lir 650 - letna lir 1250- — za inozemstvo: tromesečna lir 600-polletna lir 1100 - letna lir 2200. Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. postale I. gr.
ŠT. 235	TRST, ČETRTEK 8. JANUARJA 1959, GORICA	LET. Vlil'
	SPUTNIKU SE JE PRIDRUŽIL LUNIK	
Sovjets	tka zveza je spet prehitela t	Ameriko
Zgodovinski uspeh ruskih znanstvenikov - Mikojanovi razgovori v Washingtonu - Brez razorožitve ni blaginje
Nedavno tega smo pisali o velikem uspehu, ki so ga dosegle Združene države s tem, da se jim je posrečilo izgotoviti prekooceanski jedrski izstrelek Atlas, enak in še močnejši, kot je bilo do tistega dne istovrstno orožje Sovjetske Rusije.
Dotlej je bila Rusija v popolni premoči: iz kateregakoli dela svojega ozemlja je lahko v primeru vojne zagnala čez celine in oceane na Združene države vodikove bombe, ki bi bile spremenile v prah in pepel velemesta in vsa industrijska središča Arne-rikancev, medtem ko ti niso imeli enakovrednih izstrelkov, da bi iz svoje države dosegli Sovjetsko zvezo. Hruščev se je tedaj v zavesti ruske vojaške nadrejenosti hvalil, da bi ob izbruhu splošnega spopada zadostovalo Rusom »pritisniti na gumb«, pa bi bile Združene države »v dveh dneh uničene«.
Medcelinski vodljivi izstrelek Atlas je razliko med obema velesilama izravnal ter osvobodil Amerikance občutka tehnične in znanstvene manjvrednosti v primerjavi s Sovjetsko zvezo. Po vsej Severni Ameriki je prebivalstvo bila zajela velikanska radost ter mu vrnila omajano narodno samozavest.
BORBA ZA PROSTOR V VSEMIRJU
S tem pa tekma med ameriškimi in ruskimi znanstveniki nikakor ni prenehala. Eni in drugi so se sedaj trudili, kako bi izdelali izstrelek, ki bi dosegel — luno. Kdor bi prvi uspel, bi bil splošno priznani voditelj sodobnega napredka in ugled njegove domovine bi v očeh sveta mogočno zrasel.
Amerikanci, katerim je pomagal znani nemški raketni strokovnjak von Braun, so naredili tri ali štiri poskuse, ki so se pa ponesrečili. Ko je izstrelek dosegel neko višino, se je razpočil ter telebnil proti zemlji-
Istočasno so poskuse delali tudi Rusi, a jih držali v največji tajnosti, tako da ni svet nič slišal o njihovih neuspehih. V tem pogledu so Rusi tako strogi, da javnost še danes ne ve, od kod spuščajo svoje izstrelke, medtem ko je vsem znano, da delajo Amerikanci poskuse v Canaveralu na polotoku Floridi.
V skladu s to miselnostjo so Rusi obvestili javnost o odstrelitvi svoje rakete proti luni šele v trenutku, ko so bili gotovi, da se je poskus popolnoma posrečil. To je bilo 2. januarja. Vodljivemu izstrelku v vesolje so dali ime Lunik,
PRAVI ČUDEŽ ZNANSTVA
Razlika med Lunikom in dosedanjimi ruskimi ter ameriškimi umetnimi meseci je v tem, da se ti niso mogli vzdigniti v tolike višave, da bi premagali privlačno silo zemlje. Zategadelj so prišli le tako visoko, da so lahko krožili okoli zemeljske oble in ne dalje v vsemirje. Njihova brzina je bila sicer blazna, znašala je 8 kilometrov na sekundo, a vendar nezadostna, da bi se odtrgali od zemlje.
Zato so si učenjaki noč in dan trli glavo, kako bi to hitrost povečali, zakaj le od tega je bilo odvisno, ali se bo človeštvu posrečilo prodreti v prostore zvezdovja onkraj zemlje. To izredno težko nalogo so rešili sovjetski fiziki 3. januarja, ko je izšlo v Moskvi uradno sporočilo, da je Lunik dosegel 11.2 kilometra na sekundo. To je brzina, katere si človek niti predstavljati ne more.
Razdalja med zemljo in mesecem znaša nekaj več kot 370 tisoč kilometrov; 7. januarja je pa časopisni urad Tass javil, da je Lunik že približno en milijon kilometrov oddaljen od zemlje.
Lunik je prešel luno ter je začel krožiti okrog sonca. Za eno krožno pot okoli sonca bo potreboval približno 15 mesecev.
PRVIČ V ZGODOVINI
Uspeh ruskih učenjakov je zares presenetljiv. Prvič v zgodovini se je uresničila možnost, da se človek odstrani od zemlje ter potuje v vesoljne prostore vsemirja. Da se to izvede, je samo še potrebno, da znanstveniki najdejo način, kako spraviti izstrelek, ki je večji kot železniški voz, varno spet na zemljo. Danes je sicer mogoče pognati človeka v vesoljstvo, ga preskrbeti s potrebno hrano in kisikom, da lahko diha, toda kaj vse to pomaga, če bi se zgubil v brezmejnih prostorih ozvezdij in tu umrl?
Ruski učenjaki so vodili svoj Lunik z veliko natančnostjo v zaželeno smer, niso pa še našli sredstva, kako ga privesti spet na zemljo. To je zdaj poglavitna naloga, s katero se mučijo.
Toda že to, kar so dosegli, navdaja svet z občudovanjem. Britanski načelnik vlade Mac Millan in predsednik Eisenhower sta poslala Hruščevu iskrene čestitke in ravno tako je ruski uspeh prešinil s strmenjem znanstvene kroge v Združenih državah in Veliki Britaniji.
Vojaški in politični nasledki
Toda veliki uspeh Rusije ni zadeva, ki se tiče le znanstva, marveč ima tudi daljnosežne vojaške in politične posledice. Kajti kar je zapadne strokovnjake presenetilo, ni bila samo neverjetna odbojna moč, s katero je bila večtonska raketa poslana v vsemirje, temveč še bolj natančnost poti, katero so ruski učenjaki predpisali Luniku.
Res je sicer, da izstrelek ni dospel na luno, ampak jo prešel v razdalji 6.000 do 7.000 kilometrov. Toda to je, če upoštevamo neznanske obsežnosti vesolja, prava malenkost. Vsakdo si pa po vsem tem lahko predstavlja, s koliko natančnostjo bi v primeru vojne ruski prekomorski izstrelki zadeli katerikoli cilj na majhni zemeljski obli. Sleherno mesto v Združenih državah in katerikoli drugi sovražni deželi bi bilo obsojeno na popolno uničenje.
To dejstvo daje trenutno Rusom očitno vojaško premoč nad vsemi nasprotniki. Vsakomur je jasno, kako pomenljivo je to tudi v politiki, čeprav gre, kot Rusi sami priznavajo, le za prehodno stanje.
»Neumno in nestvarno bi bilo,« je te dni izjavil slavni ruski fizik Blagonravov, »če
bi podcenjevali važnost dela, ki ga opravljajo ameriški znanstveniki in tehniki«. Iz tega sledi, da bodo. po mnenju Rusov Amerikanci prej ali slej tudi prišli do svojega Lunika. Je le vprašanje časa.
MIKOJAN V AMERIKI
Medtem je prispel Mikojan, desna roka Nikite Hruščeva, na »zaseben obisk« v Združene države. Iz New Yorka, kjer so madžarski begunci zoper njega demonstrirali, sc je odpeljal z avtomobilom naravnost v vladno prestolnico Washington. Kako malo »zaseben« je njegov obisk, se vidi po tem, da se je takoj sestal z zunanjim ministrom Dullesom in da se bo snidel tudi z Eisenhovverjem.
Razgovori, ki jih Mikojan vodi, so izrazito politične prirode. Z Dullesom je obravnaval, kot javlja časopisje, tudi kočljivo vprašanje Berlina. Po poldrugo uro trajajočem sestanku je Mikojan dejal časnikarjem, da je po njegovem »mir zagotovljen«.
Zdi se, da je ena glavnih Mikojanovih nalog pripraviti Hruščevu sestanek z Eisen-
(Nadaljevanje na 3. strani)
NOVICE Z VSEGA SVETA
NASER SE PRIBLIŽUJE ZAPADNJAKOM
Predsednik Združene arabske republike, o katerem so pisali, da plava v sovjetskih vodah, je zadnji čas začel znatno spreminjati svojo politiko do zapada.
Trudi se, da bi se pomiril z Angleži in obnovil z njimi pretrgane diplomatske odnose. Kot posredovalec se mudi zdaj v Kairu predsednik Mednarodne banke g. Black, ki naj odstrani poslednje ovire finančne prirode.
V torek je dospel v Kairo tudi Fanfani ter imel z Naserjem dolge politične razgovore. Krščansko-demokratski državnik se je napotil v Egipt s privoljenjem zapadnja-kov in bo tam zastopal tudi njihove nazore o bodočem razmerju med arabskim in za-padnim svetom. Amerika se namreč že delj časa pripravlja, da bi postavila svojo politiko do Naserja na nove osnove. Da bi Arabce izmaknila velikemu vplivu Moskve, razmišlja, ali bi ne bilo umestno pomagati s posojili Naserju pri graditvi važnega jeza pri Asuanu, kot so storili že Rusi.
Svojo pomoč je Naserju ponudila pred časom tudi Adenauerjeva Nemčija.
Boj proti komunistom
Istočasno je Naser zaostril po vsej republiki borbo proti domačim komunistom in njihovim podpornikom. V Egiptu je komunistična stranka že zdavnaj prepovedana in njeni voditelji so pod ključem, kar pa ni Moskve prav nič oviralo v njeni Arabcem in Naserju prijazni politiki.
Sedaj se je boj proti komunistom razširil zlasti na Sirijo, kjer je Naser dal zapreti okoli 600 oseb. Obenem je policija izvršila po številnih mestih hišne preiskave. Radijske postaje v Kairu in Damasku so svarile prebivalstvo pred nevarnostjo, ki grozi od komunistov arabskemu narodnemu gibanju.
Proti tem neprijaznim dejanjem so se vzdignili v vzhodnem taboru prvi glasovi protesta šele ob novem letu. Oster je bil zlasti Peking, moskovski radio je pa le omenil »protikomunistično gonjo« v Arabski republiki, med katero so »zaprli številne napredne politike«.
Hruščev molči
Hruščev se pa še vedno obnaša, kot da o vsem tem nič ne ve. V brzojavki, ki jo je poslal prejšnjo soboto v Kairo, vošči ljudstvu Združene arabske republike »iz vsega srca prospeh in blaginjo« ter naglaša, da nudi »skupno delo ob asuanskem jezu nazoren dokaz, kako je treba prenesti v življenje načela mirnega sožitja med enakopravnimi in neodvisnimi državami«.
Hruščev tako ravna očitno zavoljo tega, ker bi z uradnimi protesti proti Naserjevi politiki izzval spor, ki bi bil samo v korist zapadnjakom in ne Sovjetski Rusiji.
Naser je medtem sprejel v Kairu uradno odposlanstvo komunistične Vzhodne Nemčije, ki bi se na kak način rada sporazumela z Združeno arabsko republiko. Načelniku vlade Grothewohlu so bile izkazane izredne časti, odlikovan je bil z najvišjim redom arabske republike, toda Naser je
obenem sporočil Adenauerjevemu veleposlaniku v Kairu, da nima namena uradno priznati vlade komunistične Nemčije.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da je Naser odločen ostati izven obeh sovražnih taborov. Pomoč sprejme od vsakogar, ki mu jo nudi, njegova država pa mora biti pri tem povsem svobodna in neodvisna. Enaka politika, kakor jo vodita Indija, Jugoslavija in skoro vse afriško-azijske d de«
PRETE S KRVOLITJEM
Zadnje dni širijo neznanci po Trstu grozilne listke, ki jih skrivoma vtikajo pod vhodna vrata stanovanj ali mečejo v nabiralnike za pošto. Besedilo grožnje se glasi : »Italijani! Nove bitke se pripravljajo v našem mestu. Če se bo dovolil tudi poskus dvojezičnosti, bo kri, ki se bo prelila, prišla na tiste, kateri so tak ukrep predlagali ali ga odobrili. — Iredentistično narodno gibanje«.
Ko človek to bere, skoro ne more verjeti, da so listki bili tiskani 1. 1959 po Kristusovem rojstvu v evropskem mestu. Grožnja je naperjena v prvi vrsti zoper pristaše vladne stranke, od katerih šovinisti zahtevajo, naj se uprejo, da bi Italija izpolnila častne obveznosti, ki jih je prevzela do sosedne države v mednarodnem dogovoru. Če se to ne zgodi, bo tekla kri!
Tak nacionalizem je prava sramota, ki omadežuje ugled Italije v omikanem svetu.
TITOVO POTOVANJE
Pot maršala Tita v Azijo so na komunističnem vzhodu sprva načrtno omalovaževali. V časopisju potovanja sploh niso omenili ali mu pa posvetili par vrstic na zadnjih straneh.
Šele ko so videli, da je vsa Indonezija sprejela Jugoslovane z navdušenjem ter da so razgovori med Titom in Sukarnom rodili vidne uspehe na gospodarskem in političnem področju, so v Moskvi spremenili taktiko. Rusko časopisje je začelo poročati obširneje o obisku že zategadelj, da se Sovjetska zveza ne zameri Sukarnu in Indoneziji, ki šteje 76 milijonov prebivalcev in bo igrala v svetu čedalje pomembnejšo vlogo.
Moskovski listi so priobčili zaključno izjavo o razgovorih, iz katere izhaja, da se bo med Jugoslavijo in Indonezijo močno povečala izmenjava blaga ter začelo tudi znanstveno sodelovanje z izmenjavo profesorjev in visokošolcev. Najvišji predstavniki obeh držav se bodo redno sestajali, da si izmenjajo misli o mednarodnem političnem položaju.
Čestitke Hruščeva
Ravno tako kot sovjetsko piše resno o Titovem potu tudi poljsko, češkoslovaško in drugo komunistično časopisje, izjemo delajo le Kitajci, Albanci in Bolgari, ki trde, da je šel Tito v Azijo in Afriko le zato, da »blati Sovjetsko Rusijo« ter povleče vzhodne narode v »tabor zapadnih imperialistov«.
Zdi se, da so bile vloge deljene. Medtem je Hruščev poslal Titu za novo leto izredno prisrčno brzojavko. V njej govori »o bratskih jugoslovanskih narodih« in izraža že-
ljo, da bi se nasprotja med obema deželama prijateljsko poravnala.
Tito je po enem tednu zapustil Indonezijo ter sc je usmeril s spremstvom proti Burmi.
DE GAULLE PREVZEL OBLAST
Danes, 8. januarja, je Charles De Gaulle nastopil službo predsednika francoske republike.
Preden je odložil mesto načelnika vlade, je še pohitel, da izkoristi do kraja polnomočje, dano mu od prejšnjega parlamenta, ter izdal nekatere po njegovem nujne zakonske ukrepe.
Tako je znižal vrednost franka za nekaj več ko 17 odstotkov ter obenem z drugimi evropskimi državami in Anglijo proglasil, da se valuta odslej lahko svobodno izmenjava, to je kupuje in prodaja na tržiščih. Da bi odpravil primanjkljaje v proračunu, je ukinil denarne podpore, ki jih je država dajala raznim panogam gospodarstva, ter povečal številne davke, s katerimi so prizadeti predvsem imovitejši sloji.
Istočasno je podaljšal vojaško službo na dve leti ter preuredil šolsko zakonodajo. Obvezen pouk bo trajal odslej do 16. leta starosti. Doraščajoči rod naj se posveti predvsem tehniki, zakaj država nujno potrebuje mnogo inženirjev in ne toliko odvetnikov in profesorjev.
De Gaulle je s to politiko naložil svojemu narodu težke žrtve; cene potrebščin rastejo, ljudje so prisiljeni krepko stisniti pas, število nezadovoljnežev se bo pomnožilo, vendar generala vse to ne vznemirja. Tako ravna, ker je prepričan, da lahko samo s to politiko ozdravi Francijo ter ji vrne nekdanjo veljavo.
NEPRIČAKOVANE POSLEDICE
Šovinistični dnevnik Messaggero Veneto piše v torkovi številki spet o bodočem slovenskem kulturnem domu v Trstu.
Dogodi se, da je demokrščanska vlada leta 1954 sklenila z Jugoslavijo dogovor o 480-milijonski odškodnini za svoječasno požgano mogočno poslopje Balkan ter se obvezala izplačati vsoto društvu Dom, ki je v rokah »titovcev«.
»Proti tej krivici, zmoti in nesmiselnosti, ki jih je zagrešila italijanska vlada«, pravi list, »so nastopile in se pritožile prve prav slovenske nekomunistične stranke«. Vprašanje je treba ponovno preučiti: dom, ki se zida »z denarjem vlade«, naj postane lastnina vlade ali tržaške občine in ti naj določita, kako se bodo posluževale poslopja »vse struje v slovenski manjšini«, če se to ne zgodi, bo kulturni dom navadno protiitalijansko »gadje gnezdo«.
Pomoč, katero so gospodje pri Kat. glasu in Demokraciji iskali v zadevi kulturnega doma pri Italijanih, je imela torej za posledico, da zahtevajo sedaj laški nacionalisti zgradbo — zase. V njej naj bi gospodarili razni Bartolii, Franzih in drugi nasprotniki našega naroda.
Da je bila taka politika škodljiva, mora vsakdo uvideti. Vprašanje kulturnega doma, ki je po londonskem sporazumu namenjen vsej manjšini in ne le eni stranki, naj pravično rešijo med seboj Slovenci sami. To je nov razlog, zakaj je potreben Narodni svet.
MIKOJAN IN ČASNIKARJI
Podpredsednik sovjetske vlade Anastas Mikojan povzroča ameriški policiji precejšnje preglavice. Da bi se nanj ne izvršil atentat, ga noč in dan stražijo. Ko je pristal z letalom v New Yorku, so razmestili policiste celo na strehah. Gost se kljub vsemu trudi, da bi prišel, kjer le more, v stik s prebivalstvom.
Na poti proti Washingtonu je dal ustaviti avto pred obcestno gostilno ter se pomešal med ljudi. Ko se je razgovarjal s krčmarjem, so odprli televizijski sprejemnik, v katerem se je slučajno pojavil sam Mikojan. Tedaj so presenečeni gostje šele spoznali, kdo stoji med njimi.
Po svetu
FRANCIJA — V Franciji so izdelali gramofon, ki je velik kot pepelnik. Je zelo pripraven, ker ga lahko deneš v žep, ko greš na pot. Oddaje drobcenih plošč se slišijo zelo jasno.
OSREDNJA AZIJA: V Gangtoku na meji Himalaje so ljudje prvič videli kino. K predstavi so prišli tudi zastopniki oblastev, ki so po sporedu sklenili, di je v njihovi deželi vrtenje filmov za dobo desetih let — prepovedano. Kot vzrok so navedli, da bi jim moderni kino lahko skvaril mladino. Imajo prav.
SOVJETSKA ZVEZA — V Ašahabadu, glavnem mestu turkmenske republike, so odprli visokošolske tečaje za »ateistične vede«. Kdor položi z uspehom izpite, postane »doktor brezboštva«. Čemu so taki doktorji potrebni, si pameten človek zaman razbija glavo.
AMERIKA — V Port Washingtonu si je neki lovec kupil mladega lovskega psa. Ko ga je vzel s seboj na lov, mu je namesto ustreljene srake prinesel listnico s 60 dolarji.
NEMČIJA — Sredi novembra so v Duessel-dorfu našli mamutov okel (mamut je predpotopna žival). Sodijo, da je žival poginila pred sto tišoč leti.
V botaničnem vrtu v Aachenu je neka gospa' kupila lončnico. Ko jo je že plačala, je iz lonca prilezla okrog pol metra dolga kača, o kateri ni nihče vedel, od kod je prišla.
DANSKA — Danski lovci so te dni bili zelo začudeni, ker so bile vse divje race, ki so jih ustrelili, na pol oskubene. Nekateri menijo, da so živali zgubile perje, ko so letele skozi pokrajine, ki so zastrupljene z radioaktivnimi delci.
INDIJA — V Indiji imajo za svete živali ne le krave, ampak tudi velike strupene kače kobre. Zelo so češčene zlasti v Bengaliji. V mnogih hišah drže posebne sobe za te svete »goste«. Kdor obišče Indijo, je lahko priča, kako se otroci igrajo s kobrami. Kače se ovijajo okoli otroških teles, ne da bi jim prizadele kaj hudega. Kljub temu umre v deželi letno 200 tisoč ljudi od kačjega pika.
ITALIJA — Pri Neaplju je rupa, ki jo imenujejo Pasja votlina, in sicer zato, ker v njej vsak pes zaradi ogljikovega dvokisa pogine. Strupeni plin pokriva, ker je težji od zraka, tla do višine enega metra.
NOVICE
Sovjetski velikaš išče tudi stike s časnikarji. Na sestanku mu je nekdo postavil zlobno vprašanje: »Ali je res, da ste prišli v Ameriko iskat posojilo za Sovjetsko Rusijo?«
Toda Mikojan ni prišel v zadrego. »Zakaj pa?« se je zasmehljal. »Ali nam nameravate morda Vi ponuditi kako posojilo?« Vsi so se zakrohotali.
Časnikarji so se Mikojanu na drug način maščevali. Ko si je v Washingtonu pozorno ogledoval izložbo naj novejših knjig, so časopisi objavili drugi dan Mikojanovo sliko pred trgovino in v oknu napis v Ru->siji prepovedane knjige: Dr. Živago — Boris Pasternak.
SMRT NA CESTAH
Božični in novoletni prazniki terjajo vsako leto svoje žrtve. Večina nesreč se pripeti zaradi prehitre in lahkomiselne ali pijane vožnje. Tako so letos našteli za božič v Združenih državah 781 smrtnih nezgod, kar je manj, kot so predvidevali.
Nekaj nesreč se je zgodilo tudi ob božičnih drevesih, ki so se po nerodnosti ljudi vžgala.
ČUDNO SILVESTROVANJE
Štirje francoski potniki so hoteli v Pisi na prav poseben način obhajati prihod Novega leta. Sloviti nagnjeni stolp v mestu so prevezali z močno jekleno vrvjo ter jo začeli točno opolnoči na drugi strani vleči z avtom. Rekli so, da morajo stolp zravnati. Prej so pa popili precej steklenic šampanjca. Uspeh je bil, da se zvonik seve ni premaknil, pač pa avto razletel na dvoje. Ko so videli, da se vozilo ne da popraviti, so kar tam zaspali, kjer jih je drugo jutro prebudila policija.
LJUDOMILA POLICIJA
Poveljnik policije v New Yorku je dal na zadnji dan leta nabiti svojevrstne lepake. V njih je naznanil, da bodo proti jutru policijski avtomobili pobirali po cestah vse okajene osebe, in sicer ne zato, da jih odpeljejo v stražnice, temveč domov. In tako
Sovjetska zveza je s
(Nadaljevanje s 1. strani)
hovverjem, na katerem naj bi državnika skušala razčistiti ali vsaj ublažiti nasprotja, ki ločijo vzhodni in zapadni svet, predvsem pa omogočiti postopno splošno razo-roževanje.
NADE ČLOVEŠTVA
Hruščev je že ponovno izrazil željo, da bi se sestal z Eisenhovverjem, a ni imel sreče, ker so se na zapadu bali, da gre le za poskus Moskve pognati klin med Ameriko in njene zaveznike. Da bi bilo Mikojanovo posredovanje učinkovito, je Hruščev tik pred odhodom svojega namestnika pognal v vsemirje Lunik. To je vizitka, s katero se je Mikojan predstavil Amerikancem.
Ves miroljubni svet upa, da bi bila njegova pot uspešna, v prvi vrsti pa, da bi se zapadne in vzhodne države sporazumele vsaj v vprašanju razoroževanja, ki se dh
so se res pustili novoletni pijančki mirno basati v policijske vozove, ki so jih brezplačno prevažali na njihova stanovanja.
LETEČA NUNA
Da redovnice vozijo avtomobil, ni dandanašnji nič posebnega. Vidiš jih za krmilom po vseh mestih in tudi v naših krajih. Bolj nenavadno pa je, da krmarijo letala, kot beremo o 62-letni sestri Mariji Aqui-nas, profesorici fizike in matematike na nekem katoliškem vseučilišču v Združenih državah. Ko je med zadnjo vojno predavala dijakom o zakonih zrakoplovstva, jo je prijelo, da bi svoje znanje preizkusila v praksi ter je postala poklicna letalka. Do danes je vozila že lovca z več kot 1000 km brzine na uro in zdaj jo je povabila vojna mornarica, naj krmari še zrakoplov Cougar, ki drvi hitreje kot zvok.
DOBRO JE UGANILA
V ameriškem mestu Baltimore živi lepa vedeževalka Mildred Vlado, o kateri pravijo, da ugane vsakemu gosi u srečo in bodočnost, Pred kratkim se je spet eden javil. Pogledala je y stekleno kroglo iu prerokovala: »V vašem poklicu boste imeli res hitre uspehe«.
In se ni motila. Prišlec se je izkazal? da je tajni policist, in na mestu aretiral prerokinjo Mildred, ker ni imela obrtnice.
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V TRSTU vljudno vabi na »IV. GLEDALIŠKI PLES«
10.	januarja 1959 v vseh prostorih doma na stadionu »Prvi inaj« pri Sv. Ivanu — začetek ob 21.00 uri Igra orkester »Veseli veter«
Prodaja vstopnic in rezerviranje miz od četrtka, 8. jan. dalje v Tržaški knjigarni, Ul. sv. Frančiška 20, telefon 61-792 in eno uro pred začetkom pri blagajni dvorane.
NAŠIM NAROČNIKOM V INOZEMSTVU Naročnike v inozemstvu, ki niso še poravnali naročnine, prosimo, naj to čimprej store, ker smo jim drugače prisiljeni list ukiniti.
Uprava
prehitela Ameriho
rešiti samo, če sta oba tabora vojaško približno enako močna. Nihče se namreč rad ne pogaja, dokler se čuti manjvrednega. To je glavni vzrok, da razgovori o razoro-ževanju doslej niso mogli naprej.
Zdaj, ko sta ali bosta v doglednem času nasprotna tabora vojaško povsem enakovredna, bo odstranjena glavna ovira sporazumu, od katerega je odvisna blaginja vsega sveta. Tekma v oboroževanju požira namreč silne milijarde, ki obremenjujejo ne samo ameriško in sovjetsko prebivalstvo, temveč tudi davkoplačevalce vseh ostalih držav, skoro primoranih, da se zavoljo varnosti in iz previdnosti same oboro-žujejo.
Vse dotlej, dokler se ta neznosna vojaška bremena ne odvale z ramen ljudstev, je resnični in trajni napredek človeštva silno oviran in skoro nemogoč.
Borba za uzakonitev naše šole
Zadnje dni decembra je imel Sindikat i neutemeljeno pričakovati, da bo Rim razpi-
v/ «	m	.	1_i .. I /->»» po I notannio /	\	rM	apto	L-	i
slovenske šole v Trstu redni občni zbor,
sal natečaje (konkurze) za mesta, ki pravno ne obstajajo!
na katerem je bil za glavnega tajnika izvoljen dr. Janko Jež. O poteku občnega zbora so že poročali drugi listi; tu bi navedli le nekaj misli, ki so se prav gotovo zbudile pri vseh, ki so poslušali poročila odbornikov.
Odkar so bile po vojni slovenske šole v Italiji ponovno ustanovljene, je poteklo že 13 let. Ves ta čas je slovenska manjšina z zaupanjem pričakovala, da bo nova italijanska republika uzakonila slovenske šole. S tem bi bila izpolnila le svoje obveznosti, ki jih je prevzela z mirovno pogodbo in drugimi dogovori. Ta pričakovanja so postala še trdnejša po podpisu londonskega sporazuma 1. 1954, s katerim je italijanska vlada potrdila svoje obveznosti do naše manjšine in sprejela nove. Določbe londonskega sporazuma, oziroma posebnega statuta, ki mu je dodan, so bile tako jasne, da si je človek težko predstavljal, da bi bilo kako slepomišenje mogoče. Sporazum določno govori o uzakonitvi šolstva, o dvojezičnosti, o pravicah Slovencev do zastopstva v javni upravi itd. itd. Naše zaupanje je bilo tembolj utemeljeno, ker je sosedna država Jugoslavija takoj londonski sporazum ratificirala in ga tudi začela izvajati: v bivši coni B lahko beremo na ulicah dvojezične napise, na sodnijah in uradih pripadniki italijanske manjšine lahko uporabljajo svoj jezik, stalež šolnikov na tamkajšnjih italijanskih šolah je urejen, njihove šole so uzakonjene. Če je to storila Jugoslavija, smo si dopovedovali, bo isto prav gotovo storila Italija.
Na žalost pa moramo priznati, da smo se varali! Tisti med nami, ki so bili optimisti, so se o tem lahko dokončno prepričali, ko so poslušali poročila odbornikov na občnem zboru.
Iz teh poročil namreč ne izhaja samo, da je do uzakonitve slovenske šole še daleč, temveč tudi, da se uzakonitev namenoma in načrtno zavlačuje! V Rimu sploh ni pristojnega urada, ki bi se ukvarjal s tem vprašanjem.
Iz tega izhaja, da so, dokler ne pride do uzakonitve naših šol, vse druge naše zahteve neizvedljive: ureditev staleža slovenskih profesorjev in učiteljev je nemogoča, ker za te ni mest na slovenskih šolah, katere pravno ne obstajajo; prav tako nemogoča je vključitev slovenskih šolnikov v tako imenovani »ruolo speciale transitorio« (prehodni stalež), ker gre za šolnike, ki poučujejo na šolah, katerih po zakonu še ni! Dokler ne izide šolski zakon, bi bilo nadalje
ČESTITAMO!
V soboto, 27. decembra 1958, sta si v svetoivan-ski župni cerkvi obljubila večno zvestobo dr. Darko Cerkvenik in gdč. Zinka Požar iz Trsta. Novemu paru želijo prijatelji in znanci mnogo sreče in zadovoljstva v novem življenju ter mu iskreno čestitajo.
Voščilom se pridružuje tudi uredništvo Npvega .lista.
To spoznanje je za nas zelo važno: ne morda zavoljo tega, ker bi bila naša borba nesmiselna, temveč zato, da se odslej ne bomo več dali uspavati z drobtinicami (polovična vožnja, »abilitazione didattica« itd.), prijaznimi nasmehi in praznimi obljubami, ter da končno premislimo sredstva in nove načine borbe za dosego naših ciljev. Dosedanja taktika se je namreč izkazala za neučinkovito.
M. B.
SV. IVAN Koncert božičnih pesmi
V nedeljo je bil v župni cerkvi pri Sv. Ivanu koncert slovenskih božičnih pesmi, ki je privabil izredno veliko število tržaških Slovencev, tako da je bila svetoivan-ska cerkev nabito polna. Nastopili so združeni cerkveni pevski zbori iz domala vseh mestnih župnij ter zbora z Opčin in iz Doline. Pod vodstvom škedenjskega kaplana g. Dušana Jakomina so pevci občuteno odpeli več znanih slovenskih božičnih pesmi, ki na zares edinstven način opevajo skrivnost Kristusovega rojstva ter znajo v srcih vernikov ustvariti slovesno razpoloženje.
Priložnostni govor je imel ricmanjski župnik g. Albin Grmek, ki je obenem opravil slovesni blagoslov. Upamo, da se bodo slični koncerti ponavljali vsako leto ter postopno prešli v navado.
CEROVLJE
Prejšnjo nedeljo smo položili k večnemu počitku 72-letnega domačina Franca Legišo. Pokojnik je sicer več mesecev bolehal, vendar ni nihče mislil, da nas bo tako hitro zapustil. Bil je priden delavec in skrben družinski oče in se je do zadnjega živo zanimal za usodo svojega naroda.
Naj mu bo lahka domača zemlja. Sorodnikom izrekamo globoko sožalje.
OBVESTILO KOKOŠEREJCEM
Kmetijsko .nadzorništvo v Trstu bo tudi letos nudilo prispevek za nakup en dan starih piščet in valilnih jajc naslednjih odbranih pasem: Plymouth bela, New Hampshire in Rode Island Parmente.
Kokošerejci, ki žele dobiti prispevek, lahko naročijo pri Kmetijskem .nadzorništvu v Trstu, ul. Ghega 6, najmanj 10 piščet ali 10 valilnih jajc enake pasme. Naročila se sprejemajo do 24. januarja. Pri tem je treba vnaprej plačati 120 lir za vsako pišče ali 60 lir za valilno jajce.
Piščeta in jajca bodo razdeljevali v marcu in aprilu.
NAROČNIKOM IZ TRSTA Naročnikom iz Trsta smo v današnji številki priložili položnice. Prosimo jih, naj jih čimprej izpolnijo ter oddajo na najbližjem poštnem uradu.
Uprava
Vtigiki i/mkii v hpomii/i
Tudi njemu, je priznal, bi bilo seveda najljubše, če bi v Julijski krajini ne bilo Slovanov. Vendar dejstvo je, da tu bivajo že od 6. stoletja, kakor piše v svojih knjigah tudi tržaški zgodovinar Attilio Tamaro.
ENO JE PODEŽELJE, DRUGO SO MESTA
Ker so tukaj rojeni in državljani, jim Italijani, ki so vselej branili zatirance vsakega rodu, ne morejo odrekati volilne pravice. Ta jim mimo tega pripada po mirovni pogodbi in ustavi.
In s kakšnimi sredstvi, se Ferluga vprašuje, naj se Slovani izločijo iz volitev? S posebnim zakonom? V sedanjih časih ne more nobena država, razen hotentotske, izdati takega zakona. Z nasiljem? S tem bi Italija padla v zmoto Avstrije, ki je z zatiranjem dala pobudo vsem iredentizmom. Z nasiljem se ni zatrl še noben narod.
2L	Dr.	E.	BESEDNJAK
In če bi tudi hoteli s silo preprečiti Slovanom dostop do volilnih žar, je to neizvedljivo. Katera politična organizacija bi mogla imeti za tako delo na razpolago tisoče oseb ter jih razpršiti do vseh volišč po obsežni Julijski krajini!
Te besede kapitana Ferluge so bile pametne in pravične, a fašistov, kot bomo še videli, niso prepričale. Razen tega so imele še hibo, da so veljala samo za podeželje, medtem ko je Ferluga za mesta priporočal popolnoma drugačen postopek. V mestna središča je Slovane po njegovem izvečine »importirala Avstrija« in zategadelj so zoper nje »dobrodošla najodločnejša in najbolj prepričevalna sredstva«.
Sila, ki jo na podeželju tako vneto odklanja, mu je torej v mestih »dobrodošla«. Ko pomisli na Trst, kar naenkrat zataji vsa svoja načela in pozabi, kar je ravnokar zapisal, da se ni namreč »z nasiljem zatrl še noben narod«.
Spet sem imel priložnost spoznati, kako strašna bolezen je italijanski nacionalizem: celo v možeh, ki bi nam odkritosrčno radi pomagali, zamori v določenih trenutkih in vprašanjih čut za stvarnost in pravičnost.
NAPAD NA ŽUPNIŠČE V BUZETU
Vsi opomini treznih Italijanov, da se z nasiljem ne sme in ne more preprečiti Slovencem in Hrvatom, da bi se poslužili zakonskih pravic ter si izbrali svoje zastopnike v rimski parlament, pa niso mnogo vplivali na fašiste. Črnosrajčniki so bili prepričani, da je najboljša priprava za bližajoče se volitve čim večje strahovanje našega ljudstva. Umišljalj so si, da se bo slovansko prebivalstvo dalo preplašiti ter bo iz bojazljivosti ostalo na dan volitev doma.
Tako so se v noči od 7. do 8. marca spravili na župnišče v istrskim mestecu Buzetu, kjer je prebival ugledni in narodno zavedni dekan Flego, o katerem so vedeli, da ima velik vpliv na vse prebivalstvo v okolici. V Bu zetu samem so Italijani tvorili krepko skupino, ki je obvladala vse javno življenje. V njihovih rokah je bila trgovina, Italijani so bili domala vsi obrtniki in gostilničarji, tu so imeli svoje hiše veleposestniki, medtem ko so bili Hrvati v manjšini. Mestece je pa bilo (Nadaljevanje na 5. strani)
Uoiiiht is
BOŽIČNI PRAZNIKI V GORICI
Pred božičem je lilo kot iz škafov. Nihče ni zato upal, da bodo božični prazniki tako lepi in sončni, kot so v resnici bili. Slovenski verniki iz Gorice so imeli polnočnico v cerkvi Sv. Ivana. Sv. mašo je daroval msgr. Alojzij Novak, ki je imel tudi prisrčen nagovor. Med službo božjo so s kora donele prelepe slovenske božične pesmi.
Skoraj v vseh slovenskih domovih so postavili jaslice in božična drevesca. Vse dni so bile mestne ulice, zlasti glavne, tako lepo razsvetljene kot še nikdar doslej. Z dreves pred kavarno Garibaldi, v mestnem vrtu in pred prefekturo je žarelo nešteto lučk.
Vso ljubezen za lepo božično pesem pa so goriški Slovenci pokazali zlasti pri pevskem koncertu v stolnici, ki je bil zadnjo nedeljo v starem letu. Pod vodstvom prof. Fileja je nastopilo okrog 150 pevcev iz Gorice, Pevme, števerjana, Jazbin, Doberdoba, Rupe in Jamelj. Ko so odpeli Sveto noč, blaženo noč in po priložnostnem govoru so združeni pevski zbori nastopili z vrsto izbranih slovenskih božičnih pesmi. Slavje se je zaključilo s slovesnim blagoslovom, ki ga je opravil msgr. Novak.
Pri vseh letošnjih cerkvenih prireditvah smo opazili tudi veliko naših sester in bratov iz Jugoslavije. Tudi v Sloveniji so bile za božične praznike vse cerkve polne, čeprav so uradno to bili delovni dnevi. Ne vemo, čemu današnji voditelji še ne proglase božiča za dela prost dan, če že ne zaradi drugega zato, da sc spoštuje globoko versko čustvovanje ljudstva, katero ga je izpričalo že v prvem letu nove vladavine, ko je 95 odstotkov staršev zahtevalo verski pouk v šoli. Čemu se otroci vernih staršev silijo na sam božič in vse druge božične praznike v šolo in verni delavci na delo?
GORIŠKI MESTNI SVET
Pred Novim letom je goriški občinski svet imel dve seji, in sicer v ponedeljek, 29., ter v sredo, 31. decembra. Prva je bila izredno burna in nekaj trenutkov celo divjaška. Za to ima glavno zaslugo monarhist Pcdroni, ki se rad postavlja v vlogo čuvaja goriškega italijanstva in pri tem grobo žali svoje tovariše. To pot je z levjo srboritostjo napadel slovenskega svetovalca dr. Sfiligoja, čeprav je ta odobraval Pedronijev predlog, naj svet zahteva, da se prekliče predlog ministrstva za sodstvo, po katerem naj bi se ukinili okrajni sodišči v Gradiški in Krminu.
Dr. Sfiligoj je samo še dodal, naj se So-vodnje in števerjan priključita goriški preturi, kot je bilo vse do leta 1947, ko so prvo občino podredili sodniji v Krminu,
KLOBUCARNA
/7h. Ze&an
GORICA — Ul. RASTELLO — Tel. 39 07
Lepa Izbira moških klobukov - tudi znamke »Panizza« - ter ženskih klobukov, čepic, dežnikov itd.
'tihhv
drugo pa sodniji v Gradiški. To zahtevo pa je Pedroni smatral za napad na itaiijanstvo uonce in začel naravnost besneti.
Pedronijev in Sfiligojev predlog je odobril komunist Battello ter predlagal, naj se sestavi skupna resolucija, ki naj se odpošlje na pristojno mesto.
Po kratkem odmoru je župan dr. Ber-nardis tovariše obvestil, da bodo o zadevi sklepali prihodnjič, češ da mora svet prej obnoviti pogodbo z avtobusnim podjetjem ATA. Po poročilu odbornika Poterzia, ki je med drugim povedal, da se je ATA obvezala obdržati dosedanje število prog in voženj, je svet sklenil podaljšati za eno leto pogodbo z omenjenim podjetjem.
Na seji v sredo so svetovalci zopet dolgo proučevali vprašanje sodnij na Goriškem. Najprej so razpravljali o predlogu dr. Sfiligoja glede priključitve Sovodenj in Števerjana goriški preturi. Proti Sfiligojevemu stališču se je odločno postavil dr. Pedrom, češ da je treba ohraniti današnji sodnijski ustroj v goriški pokrajini samo zato, da se brani itaiijanstvo Goriške, kar pa hoče dr. Sfiligoj onemogočiti.
Voditelj demokristjanov Calderini je že na prejšnji seji načelno zagovarjal dr. Sfiligojev predlog in je enako stališče zavzel tudi v sredo. Dr. Bernardis, o katerem gre glas, da ni več krščanski demokrat, pa je v odločilnem trenutku potegnil s Pedroni-jem in ne z načelnikom krščanskih demokratov. Zahteval je naj se o Pedronijevem ter Sfiligojevem predlogu glasuje ločeno.
Sovražno stališče dr. Bernardisa je še toliko manj razumljivo, ker mu je bil dobro znan sklep, ki ga je svoj čas sprejel pokrajinski svet na Bratuževo pobudo, da naj se Sovodnje in števerjan priključita goriški preturi, na kar ga je svetovalec Bratuž tudi na tej seji ponovno opozoril.
Za predlog, naj se Sovodnje in števerjan priključita goriški preturi, so glasovali Sfiligoj, Bratuž in Battello; Calderini in saragatovec Sdrigotti sta se glasovanja vzdržala; drugi so glasovali proti.
Za Pedronijev predlog so glasovali vsi svetovalci, razen dr. Sfiligoja in Bratuža.
Bojimo se, da bodo morali Sovodenjci in štcvcrjanci še dolgo hoditi na sodnijo v Gradiško in Krminu, toda naša borba se bo nadaljevala in prej ali slej bodo štever-janci in Sovodenjci zmagali, ker sta pamet in pravica na njihovi strani.
IZ PEVME
Pevmčani opozarjajo mestno upravo, naj čimprej poskrbi, da se odstrani smrad, ki sc iz silosov na pol državne Ustanove treh Benečij širi po vsej okolici. Ko jemljejo krmo iz silosa, nastane tako neznosen smrad, da ga bližnji stanovalci in zlasti naši malčki v otroškem vrtcu sploh ne mo-reio prenašati. Zato povsem upravičeno zahtevamo, naj si Ustanova treh Benečii. če ne gre drugače, zgradi silose ob Soči. shrambe za krmo nikakor pa ne morejo ostati v neposredni bližini otroškega vrtca.
NOV ZDRAVNIK
N;\ vseučilišču v Milanu je bil pred kratkim proglašen za doktorja vsega zdravilstva g. Niko i Gruden iz Gorice. Novemu zdravniku iz srca čestitajo vsi njegovi prijatelji in znanci iz Trsta ter Gorice.
Virgilu Šenku i/ spomin
(Nadaljevanje s 4. strani)
obdano tik do srednjeveškega obzidja od iz ključno hrvatskega kmečkega prebivalstva.
»NA POMOČ ! NA POMOČ !«
Sredi omenjene noči so se iz buzetskega župnišča naenkrat čuli obupni klici na pomaganje. Vpitje je bilo zelo glasno, a glej čudo, nihče ga ni slišal. Niti finančni straž niki, stanujoči nekaj korakov od župnišča, niti orožniki in sploh noben človek v mestu. Pač pa sta ga čula dva kmeta onkraj mestnega obzidja ter prihitela, da vidita, kaj se godi.
Ustavila sta se pod oknom župnišča, kjer jima je dekanova nečakinja povedala, da skuša skupina oboroženih fašistov vdreti v hišo. Razbijajo po vratih in streljajo iz samokresov.
Kmeta sta se oddaljila in hitela v okoliška vasi opozorit prebivalstvo, da je dekan Flego v nevarnosti. Čez nekaj časa so se začela razsvetljevati okna na kmečkih hišah v vaseh Strpedu in Sv. Martinu, kjer je iz cerkvenega stolpa zadonela plat zvona.
Istočasno so se začuli v mestu streli iz revolverjev in pušk. To so bili fašisti, ki so se bili odstranili od župnišča ter krenili proti hrvatskemu Narodnemu domu. Tu so spet, razbijali po vhodu in zahtevali, naj se jirrf odpro vrata. Ker jih stanovalci niso hoteli ubogati, so začeli streljati v okna poslopja, okoli katerega je drugi dan ležalo več desetin izstrelkov. Med pokanjem se je čul glas trobente, ki naj bi stanovalce Narodnega doma splašil in nagnil k predaji.
VES BUZET NA NOGAH
Zelo čudno je bilo, da tudi tega streljanja in trobentanja ni v mestu spočetka nihče slišal. Orožniki so bili gluhi. Šele ko se je razlegla iz okolice plat zvona in so se zasvetile kmečke hiše, se je Buzet zdramil. V hipu je bilo vse na nogah.
Orožniki so se javili v župnišču, da po prestani nevarnosti vzamejo dekana pod svoja varstvo. Medtem se je razširila po mestu novica, da se okoliški kmetje zbirajo, ker nameravajo naskočiti Buzet in ga zažgati. Nekateri meščani so se jeli oboroževati in hiteli k mestnim vratom, da bi odbili bližajoči se napad, drugi so mislili, da je varneje zapustiti mesto. Posebno preplašene so bile ženske.
Po ulicah se je razlegal jok otrok, ljudje so prihajali iz stanovanj s svetilkami in klicali . »Proč od tod! Ven, ven v okolico!«
Do napada hrvatskih kmetov na Buzet ni prišlo. Ko so zvedeli, da se dekanu Flegu ni nič zgodilo,so se nekoliko pomirili. Vest o nameravanem naskoku na mesto je bila zlagana. Toda razburjenje in strah, ki so ju prestali meščani, bi bila prav lahko izostalo, če bi bili orožniki storili svojo dolžnost ter pravočasno zgrabili fašistovske hudodelce, ko so hoteli vdreti v dekanovo stanovanje.
POMIRJEVANJE LJUDSTVA
Predrznost črnosrajčnikov je prešinila, z alobokim ogorčenjem vse Hrvate v okolici Buzeta. To se je videlo že po tem, da se je naslednji dan javilo pri dekanu Flegu okoli 200 kmetov, ki so mu zagotovili, da ga bo ljudstvo, če bi bil spet ogrožen, z vsemi sredstvi branilo.
(Nadaljevanje)
IZ SV. PETRA SLOVENOV
Smatramo za potrebno, da opozorimo slovensko javnost na odprto pismo, ki ga je v zadnji številki priobčil Matajur, glasilo Beneških Slovencev. Pismo, ki ga je podpisal J. N., se glasi: »G. urednik! Furlanski socialisti so imeli v dneh 7. in 8. de-' cembra v Vidmu svoj XII. pokrajinski kongres. Tega kongresa so se udeležili tudi delegati slovenske narodnosti naše pokrajine, ki so v diskusiji posegli vmes z besedo. Zastopnik tipanske občine je zborovalcem s številkami in konkretnimi podatki razložil, v kako obupnem ekonomskem in kulturnem stanju se nahajajo naši ljudje in kako oblasti neprestano nadaljujejo z raznarodovalno politiko.
To je bilo prvikrat v zgodovini našega naroda, da smo slišali v Vidmu v okviru kongresa kake italijanske stranke izjave, ki se tičejo revnega življenja nas Slovencev na Furlanskem. Furlanskim socialistom je zastal dih, ko so slišali opis ekonomskega stanja naših vasi, ki jim ga je predočil zastopnik iz Tipane. Nihče ni odprl ust, da bi branil našo ubogo manjšino. Kar je najbolj žalostno, pa je to, da so prekinili govor našega zastopnika, ko je prešel na vprašanje zaščite naše narodne manjšine.
Kaj pomeni vse to? Kako to, da so furlanski socialisti, ki so se kazali pred vo-lilvami tako naklonjene nam Slovencem, danes preslišali potrebo, da se morajo narodne manjšine braniti?
Pa še nekaj. Kako to, da furlanski socialisti niso ob končni resoluciji kongresa hoteli sprejeti zahtevo socialistov slovenske narodnosti, ki so prosili, da bi se vanjo vključilo tudi vprašanje obrambe jezikovne manjšine pri nas?«
Uredništvo Matajurja je k pismu natisnilo naslednjo pripombo:
»Tudi ti so se slabo izkazali nap ram manjšinam«.
Nadaljnje vesti
V novembru je bil pri nas kljub mrazu precej živahen obmejni promet; saj je skozi tukajšnje prehode prišlo v Italijo kar 13.573 Jugoslovanov, v Jugoslavijo pa je odšlo 3.310 italijanskih državljanov.
Med kmetovalce v občinah Nadiške doline so zastopniki Kmetijskega nadzorni-štva pred kratkim razdelili nad dva milijona lir prispevka za nakup semenskega krompirja. To je le kapljica v morje naše gospodarske bede.
Sredi decembra je naš občinski svet izvolil g. Gina Korediča za občinskega odbornika. Prejšnji odbornik Ivan Koren je namreč, kot smo poročali, umrl.
Občinski možje so nato odobrili proračun za leto 1959 ter potrdili načrt nove srednje šole v našem trgu, ki bo stala 89 milijonov lir. Sklenili so tudi ustanoviti skupno s sovodenjsko občino konzorcij za ba-biško službo ter določili novo lestvico za trošarino v letu 1959.
IZ TIPANE
Tudi v naši vasi je za božične praznike .življenje nekoliko veselejše kot v drugih dneh. O božiču se namreč mnogi naši izseljenci vrnejo domov, ker žele prebiti praznike v domačem krogu. Tu si naberejo novih moči za nadaljnjo težko borbo v tujini.
Danes žal ne morejo upati, da se bo križeva pot izseljeništva kdaj končala, ker ni
nikogar, ki bi se resnično brigal za to, da bi se gospodarsko stanje Beneške Slovenije zboljšalo. Nikogar ni, ki bi skušal poskrbeti, da bi naši delavci mogli doma toliko zaslužiti, kolikor potrebujejo za življenje. Zato bodo mnogi naši ljudje po kratkem obisku in veselju pod domačim krovom morali spet oditi za kruhom v mrzlo tujino.
Taka je usoda ogromnega dela Beneških Slovencev že več desetletij, posebno pa še mnogih naših sovaščanov.
zDopisI iz Goriške
IZ RUPE
Predpreteklo soboto je zaradi obolelega domačega gospoda župnika Karla Reje da-loval sv. mašo naš domačin gospod Cotič, med katero sta si obljubila večno zvestobo gdč. Dora Maraž in g. Mladen Uršič, ki sta oba učitelja. Novoporočencema želimo iz vsega srca obilo božjega blagoslova in zadovoljstva na njuni novi življenjski poti. Voščilom se pridružuje tudi uredništvo Novega lista.
IZ JAMELJ
Z velikim zadovoljstvom sporočamo, da je Iržiško gradbeno podjetje Ruggero Pin pred božičnimi prazniki pokrilo naše novo 1 judskošolsko poslopje. Veselega »likofa« \ Pahorjevi gostilni sta se v družbi delavstva udeležila tudi župan in občinski odbornik Jožef Pahor. V lepem poslopju sta dve veliki učilnici in dve stanovanji za učitelje, šola stane okrog 13 milijonov lir.
Naše delovišče pridno popravlja občinsko cesto in gradi na nekaterih mestih novo, ki vodi iz spodnjega dela vasi v stare Jamlje.
			
| «41		
V	soffici in	s e O C 1 '
	(Usoda Habsburžanov)	R. B.
Elizabeta je prevedla cele več Shakespearovih dram v grščino.
V prekrasni okolici in na samotnih čereh otoka je preždela ure in ure. Najraje je opazovala, kako se spreletavajo v sinjini morja in neba beli galebi. Zagledala je v njih svojo podobo. Zazdelo se ji je, da je sama postala galelb v vetru. V svoj pečatnik je dala vrezati galeba v poletu. Hčerki Valeriji je pisala, da mora galeb vedno dalje in v višine; v lastovičjem gnezdu ni njegov dom. Tako tudi ona nima doma, vedno gre naprej kot galeb brez miru in cilja.
V parku vile na Krfu je ukazala postaviti spomenik sinu Rudolfu. Izklesal ga je italijanski kipar Chiattone. Ko so spomenik odkrili, je cesarica par minul strmeli v sinove poteze. Nato pa jo je stresel jr.k. Že naslednje jutro je spet ukazala na pot.
Cesar je bil za ženo v resničnih skrbeh. Prejšnje čase je neprestano hodila, da si je celo zdravje pokvarila. Vsakoi novo dvorno damo so morali zdravniki preiskati, ali bo zmožna spremljati cesarico na divjih poho-
dih. Zdaj pa je Elizabeta živela skoro brez hrane. Že prej ni dosti jedla, ker se je bala, da se zdebeli. Zdaj pa se ji jesti niti zljubilo ni. Živela je kot galeb v omotični sinjini.
Tudi tuje časopisje je že začelo širiti čudne novice o cesarici. Splošno so vsi namigovali, da se ji je omračil um. Njen učitelj grščine Barker ,da je v resnici le psihiater, katerega ji je vlada skrivaj postavila ob stran, da jo nadzira. Bolezen neprestane peš hoje jo je zopet taiko napadla, da je po otoku begala najraje v dežju in vetru brez dežnika in se vračala do kože premočena spat. Nenadoma se je odločila, da bo vilo Ahile-jo-n prodala. Pisala je možu, da bo izkupiček dala hčerki Valeriji in njenim otrokom, ker ne ve, kaj bo še prišlo. Cesar ji je zaskrbljen odpisal, da je upal, da bo na jugu ob morju našla malo miru in si zdravje popravila. Njena odločitev pa, da mu daje misliti, ker se odpoveduje zadnjemu tihemu pribežališču, in da bo odslej še bolj begala po svetu. Milanski list Seco-lo je pa prinesel veliko poročilo, da namerava macedonski
ropar Atanazij s -svojo tolpo napasti otok, ujeti cesarico in zahtevati zanjo velikansko odkupnino. Take novice so tudi vladne kroge razburjale. Od cesarja so skoro zahtevali, naj cesarico pokliče domov, da ne bo trpel ugled države.
Beganje predzadnje avstrijske cesarice sije zdaj sprevrglo v resnično blodenje preganjane duše.
»Le kamen sem ostala«
V nobenem kraju Elizabeta ni imela obstanka. Tak nemir jo je pretresal, da je par-krat v tednu ukazala, naj ji prinesejo postelj v drugo spalnico. Opustila je vse zabave. tudi branje. Vleklo jo je neprestano n» dolge sprehode.
Tu je v resnici tekala, kot da beži pred lastno senco. S črno pahljačo in črnim sončnikom je zakrivala svoj obraz. Ni pustila, da hi ljudje videli, kako jo je strl sovražnik, ki se ga je najbolj bala — bolest in leta Tudi sonce ih veter, -dež in nevihte, ki S" jo spremljale na samotnih sprehodih, so ji razrile lica in pustile sledove na nekoč snež-nobeli koži. Od mladostne krasote ji je o-stala le še vitka postava. To je skušala obdržati za ceno vsake žrtve. Neznansko se je bala, da se zdebeli. Visoka 172 centimetrov, je tehtala okrog 50 kilogramov. Teža se ji je zdela preobilna in zato je začela piti kar-lovovarsko vodo.	(Daljo)
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
EGIDIJ VRŠ A J	2
Proti Chaplinu je grmel sam Hitldr, a v Združenih državah so ga obtoževali, da jih hoče zaplesti v vojno. Pod to obtožbo je bila že določena za 7. december 1941 sodna razprava proti Chaplinu, a ponoči so japonske bombe razbile Pearl Harbour in — tragikomični proces.
Kar je bil Griffith za Amerikance, je bil Eisenstein za Ruse. Oblikovno sta se orjaka celo drug pri drugem učila, a vsebinsko sta se razšla. Eisenstein je bil .nedosegljiv v montaži ter je ustvaril klasična dela (Stavka, Oklepnica Potemkin, Oktober). Zadnji film je snemal leta 1948. Režimovci so grajali drugi del njegovega Ivana Groznega. Neko jutro so umetnika našli mrtvega za pisalno mizo, skrušenega nad študijami za novi, drugi del.
Svetovnega kova so tudi razni ruski režiserji, med njimi: Vsevolod Pudovkin (Mati, Konec Petrograda, Admiral Nahimov — slednji film so režimovci leta 1946 grajali), dalje Eisensteinov sodelavec Georgij Aleksandrov (Pastir Kostja), Sergej in Georgij Vasiljev (Capajev), Kozincov Ln Trau-berg (film iz leta 1946 Navadni ljudje so režimovci obsodili), Aleksander Dovženko (Zemlja) in Gruzinec Čiaureli, ki je bil zastopan na letošnjem beneškem festivalu.
UMETNOSTNA TEORIJA
Zadnji, a vendar najvažnejši del filmske proizvodnje je njena umetniška stran. Pred pogovorom o umetniškem lilmu pa moramo spregovoriti dve besedi o umetnostni teoriji.
Stari Grki so umetniško vrednost merili po katarzi, to je po »očiščenju«: drama je bila umetnina le, če je gledalce očistila, da so bili po predstavi boljši. Merilo za umetnost je bil torej njen vpliv na nravi in čustva ljudi, ali njeno družbeno poslanstvo.
Umetnina sestoji iz dveh prvin: iz oblike in iz vsebine. Oblika so izrazna sredstva, kot n. pr. jezik, slog, način umetnikove izpovedi. Vsebina je umetnikova resnica, to je stvarnost, kot jo umetnik doživlja in tolmači.
Umetnina mora imeti pomembno, razumno in pristno vsebino, ki je odraz življenjske problematike. Z izpovedanimi resnicami človeka očiščuje ter mu kaže pot v boljšo bodočnost. Po svetovnem nazoru sodimo, kaj je dobro ali zlo, kaj resnica ali laž, kaj dober ali slab odnos med ljudmi. Nravno jedro ter njena poglavitna ideja določata v največji meri vrednost umetnine.
Ustvarjalna sila se kaže hkrati v izbiri vsebine in poglavitne misli ter v načinu umetniške obdelave, to je v obliki. Umetnina je istočasno resnica, dobrota in lepota.
Vsaka umetnost ima posebna izrazna sredstva, po katerih se loči od drugih umetnostnih panog. Tako ima književnost za izrazno sredstvo pisano besedo, gledališka umetnost govorjeno, glasba ritem in melodijo, likovna umetnost črto in barvo, plesna umetnost ritem in kretnjo.
Posebna izrazna sredstva filmske umetnosti so neme ali zvočne gibljive slike, posnete v različnih Planih, iz različnih zornih kotov, sestavljene v celoto po določenem zaporedju.
Vse posnetke je treba postaviti v smiselno zvezo ter jih združiti v filmsko enoto. To je sestav, spoj ali montaža. Poznamo pripovedno spajanje in ustvarjalno spajanje. Prvo združuje posnetke po časovnem zaporedju dogodkov, drugo po zaporedju misli in občutkov. Dandanes prevladuje ustvarjalno spajanje in prvi postopek velja za primitivnega.
SESTAVLJENA UMETNOST
Film, in to je njegovo bistvo, je sestavljena umetnost, ker povzema vse druge umetnostne panoge ter hkrati govori v vseh njihovih jezikih — v sliki, v besedi, v glasbi. Predstavlja skupni uspeh vseh filmskih osebnosti — režiserja, scenarista, skladatelja, snemalca, scenografa, koreografa in igralcev.
Režiser je vrhovni ustvarjalec filma. On je umetnik, ki združuje vse filmske osebe v enoto ter vsa izrazna sredstva v skladno skupnost. Umetniško delo režiserja se pričenja pri režijski obdelavi scenarija ter zaključi s spajanjem posnetkov v film.
»Režiser mora dobro poznati,« pravi Rus čiaureli, »sedanjo in preteklo likovno umetnost. Dovolj mora biti seznanjen z glasbo in posebno z narodnimi pesmimi. Dovršeno mora poznati filmsko tehniko in njene izrazne možnosti. Režiser odloča o usodi dela s tem, da v sebi kot v žarišču zbira, ze-dinja in ureja ustvarjalnost pisatelja, snemalca in igralca.«
Scenarist tekmuje najbolj z režiserjem po važnosti osebnosti v filmski umetnosti. »Zame,« je dejal ugledni ameriški režiser William Wyler, »je vsebina vedno osnovni del lilma. Po dobrem scenariju ne nastane vselej dober film, po slabem pa ne bo nikoli nastal dober film,«
Pogoji za scenarij so enaki kot za druge umetnine: znanje, nadarjenost in jasna misel, kaj hočemo povedati s filmom. Scenarij torej postane umetnina in književna zvrst, kadar je tako napisan, da ga bralec ne glede na film prebere z enakim užitkom kot dobro novelo, roman ali dramo.
O filmskih zvrsteh naj omenim tri, katere imamo v Trstu največ priložnosti videti: filmski tednik, igrani film in dokumentarni film.
Tednik nam poroča o novicah, igrani film vsebuje umišljeno okolje in vsebino, za kar v resničnem življenju dobimo le gradivo. Resnične ljudi nadomeščajo igralci. Dokumentarni film opisuje resnične dogodke, ki naj se kot dokument ohranijo potomcem. Ima dejanje, katero gibljejo ljudje, ki zares doživlajo dogajanje v določenem času in okolju.
Posebno pozornost velja posvetiti umetniškemu dokumentarnemu filmu. Iz zgodovinskih dokumentov izberejo pisatelji najznačilnejše podatke ter jih umetniško oblikujejo. Po resničnem dogajanju obnovljene prizore snemajo z ljudmi, ki so dogodke res doživljali, ali z igralci, ki dogodke le obnavljajo, ali z obojimi hkrati.
Na tem mestu toplo priporočam ogled umetniških dokumentarnih filmov, ker so preprosto sredstvo za vzgojo umetnostnega okusa. Po drugi strani vneto odsvetujem kriminalke, ker pošljejo po zlu sleherni umetnostni okus ter kot rak razkrajajo človekovo osebnost.
Egipčani in Pasternak
Veliki kairski časopis Al Ahram je objavil izid neke ankete pri egiptovskih pisateljih. Odgovoriti so morali na vprašanje: »Kaj bi storili vi na Pa-sternakovem mestu?« V odgovorih se je velik del egiptovskih pisateljev pokazal sovražnega do zahoda Mnogi niso odobravali podelitev Nobelove nagrade Pasternaku, ali pa se skladajo s Pasternakovo odklonitvijo nagrade, češ da je bila podeljena zgolj iz političnih razlogov. Med tistimi, ki so se izrekli, čtprav delno s pomisleki, za sprejem nagrade, je pisatelj Ihsan Abdel Kaddus, ki je odgovoril: »Prepričan sem, da je bila največja napaka, ki jo je storila Sovjetska zveza, kadar je prisilila Pasternaka k odklonitvi nagrade .. . če bi predložili mene za to nagrado, bi je ne odklonil, kajti to bi bila čast tudi za mojo domovino, in jaz se moram za tisto, kar sem napisal, tudi moško postaviti!« S tem je posredno kritiziral Pasternaka, ker se je vdal. Zabaven pa je bil odgovor Taufika El Haki-ma: »Odkloniti denar? Tako stvar bi moral še temeljito premisliti. Zavisi od tega, kako velika je nagrada!«
KROŽEK SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V TRSTU vabi na sestanek, ki bo v petek, 9. januarja, ob 20.30 v Trstu, ul. Commerciale 5/1. Na sporedu je predavanje časnikarja Franca Jeze:
NASA KULTURA NAJ BO ŽIVA IN RAZGLEDANA
Po predavanju pomenek o bodočem delovanju krožka.
»«Film,« je dejal Maksim Gorki, »s tem, da prikazuje na platnu zločine, vpliva na živalske občutke nekaterih ljudi, kvari drugim domišljijo in oto-peva pri tretjih čut odgovornosti za zločinska dejanja.«
V Združenih državah priznavajo, da je film eden glavnih zvodnikov za mlade zločince. Časnikar Robert Rice je napravil preiskavo o mladinskem kriminalu ter je ugotovil, da samo v New Yorku deluje 150 mladih tolp. Posrečilo se mu je .napraviti intervju z vodstvom ene izmed njih. Dovolite, da navedem odstavek iz popisa tega srečanja.
»V pogovoru z menoj,« pravi Rice, »so komaj premikali ustnice, kot bi govorili iz trebuha. Vsi so skušali govoriti čimbolj neprizadeto, da bi se na obrazu stalno odražal izraz človeka, ki je samega sebe gotov. Vsi so sc trudili hoditi z lenimi, dolgimi koraki in nihajoč v ramenih. Vsak izmed njih je bil boljši ali slabši posnetek holly\voodskih igralcev gangsterjev.«
FILMSKA KRITIKA
Za kritiko je potrebno dvoje: izobrazba in umetnostni okus.
Najprej gre za oceno posameznih sestavin filma (scenarija, glasbe, scenografije, igranja), nato za oceno združitve sestavin v skladno enoto ob presoji lepote, resnioe in dobrote v filmu kot celoti. S kritiko celote presodimo silo in globino režiserjevega tolmačenja življenjskega dogajanja.
Poleg izobrazbe je potreben umetnostni okus. Okus je čut za lepoto, za razumevanje, ki v nas vzbuja čustva ugodja, ubranosti, skladnosti, plemenitosti. Naravno lepo je izraz narave, umetniško lepo pa delo človeka.
Okus oblikujemo z estetiko ali lepoznansko vzgojo. To je delo opazovanja in razmišljanja, pri čemer so nam v pomoč čustvene spoznave ter izobraževanje v umetnosti. Okus spada med osnovne sestavne dele človekove osebnosti. Za njen napredek se je treba vzgajati ne samo znanstveno in kulturno, ampak tudi nravno in estetsko. Tako človek zaživi popolnejše duhovno življenje, a popolnost je sreča, ki je končni eilj človeštva.
Umetnost, lahko poudarimo za zaključek, ima skupno s filozofijo in religijo to, da obravnava velika vprašanja človeške usode ter predstavlja odmev, ki ga ta velika vprašanja vzbujajo v globinah duševne ubranosti iz čutnih i.n duhovnih spoznav.
Tudi za umetnost in umetnostni okus je torej potreben duševni napor, ker je pač življenje, kot je dejal .nekdo, neprestano spreganje glagola »delati«.
(Konec)
KULTURNE VESTI
PISATELJI NA UKAZ
Predsednik sovjetskih književnikov Soholev je razposlal okrožnico, kako naj pisatelj piše. Predvsem mora vzeti kot snov romana ali povesti sedanjo stvarnost. Posebno mlajši pisatelji .naj nikar ne segajo po preteklosti ali po snovi iz meščanskih krogov. Pesmi naj pojejo o razvoju socialistične demokracije, o boju proletariata in podobnem. So-bolev je pozabil, da kjerkoli so pisali po naročilu, je slovstvo propadalo, zato bo tudi z njegovimi ukazi življenje kmalu pometlo.
KULTURNI STIKI
Ameriški časopis The Atlantic Mo.nthly je ob koncu leta posvetil posebno številko italijanskemu slovstvu in italijanski umetnosti. Uvodna članka sta napisala predsednik Gronchi in Fanfani. Sledi pregled italijanskega slovstva, ki ga je sestavil Giovanni Grapin. V drugem delu se pa vrstijo odlomki iz sodobne italijanske poezije in proze do najnovejših dni.
• V Rusiji je izšla knjižica, ki opisuje obrambo Leningrada med zadnjo vojno, ko so Nemci oblegali mesto. Obramba Leningrada ni tako znana kot tista Stalingrada, a ni nič manj zanimiva. Delo, ki ga je napisal zgodovinar V. E. Zubakov, ima naslov Junaški branilci Leningrada. Nedavno je izšel tudi roman »60. vzporednik«, v katerem pisatelja Kara-jev in Uspensky opisujeta ta boj.
• Pri založbi Vallecchi v Firencah je izšla knjiga Giovannija Papinija La seconda nascita (Drugo rojstvo). V njej so zbrani spisi, v katerih ta italijanski katoliški pisatelj razkriva, kako se je spreobrnil. Dokler je bil živ, ni hotel objaviti teh spisov. Delo je bilo sprejeto z velikim zanimanjem.
GOSPODARSTVO
Gospodarska slika ob novem letu
Preveč bi tvegali, če bi hoteli danes napovedati, kako se bo gospodarstvo v novem letu razvijalo, ker ne moremo natančno presoditi, kakšne posledice bodo povzročili ukrepi, ki so postali veljavni v začetku leta. Najvažnejši ukrepi so ustaljenost in zamenljivost valute ter začetek skupnega evropskega tržišča.
Italijanska lira je danes vezana na ameriški dolar v razmerju 620 do 629 lir za dolar. Razlika med najnižjo in najvišjo ceno dolarja je tako nizka, da ne more biti nobenega špekulativnega gibanja med obema valutama. Slično ustaljenost imajo tudi nemška marka, francoski frank in angleški šterling, se pravi najvažnejše valute na svetu. Ustaljenost valute pa je prvi pogoj za zdravo trgovino in tudi za zdrav rdzvoj gospodarstva v notranjosti države. Najnovejši ukrep bi torej moral imeti blagodejen učinek na gospodarstvo.
Mnogo večji vpliv na gospodarstvo Evrope pa bo imel začetek skupnega evropskega tržišča. Preden bo to tržišče popolnoma organizirano, bo preteklo 12 do 17 let, toda letos so stopile v veljavo važne določbe, in sicer: med včlanjenimi državami, to je med Italijo, Francijo, Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko in Luksemburško, se takoj znižajo za 10% vse carine, za 20% pa se zvišajo količine blaga, ki si jih te države izmenjujejo na podlagi posebnih trgovinskih dogovorov. Po 12 do 17 letih pa ne bo med navedenimi državami nobenih carinskih meja. V Evropi bo tako nastala gospodarska skupnost, ki bo imela kakih 180 milijonov ljudi, torej toliko kot ZDA.
Skupno evropsko tržišče bo brez dvoma naletelo na različne težave. Kot primer navajamo samo vino. Sorazmerno nizke cene italijanskega in francoskega vina bodo prav gotovo hudo skrčile — če ne uničile — vinogradništvo v Nemčiji. Kvaren vpliv pa bodo nekatere panoge nemške industrije imele na italijansko gospodarstvo in takih primerov bo mnogo. Ker pa bo preteklo 12 do 17 let, preden bo gospodarstvo v prizadetih državah uravnovešeno, državniki upajo, da bo mogoče vse take težave premagati.
Zastoj v gospodarstvu
Omenjena ukrepa bosta gotovo močno vplivala na gospodarstvo, a njegov letošnji razvoj je odvisen v glavnem od dediščine, katero je zapustilo leto 1958. Ta pa ni ravno rožnata.
Po Marshallovem načrtu za preureditev oziroma obnovo evropskega gospodarstva je dobila Italija mnogo stotin milijonov dolarjev. S to pomočjo, z dolarskimi posojili in oboroževalnimi naročili je Italija razvila močno industrijsko dejavnost, ki je čedalje bolj naraščala. Industrijska dejavnost se je vsako leto dvigala za več odstotkov: v primeri z letom 1956 je leta 1957 narasla za 8.8 odstotka. Leta 1958 se je industrijska dejavnost sicer dvignila, a komaj za 1.3% v primeri z 1. 1957. To pa pomeni, da je nastal v celotni industrijski dejavnosti nekakšen zastoj. Kdor pa ne napreduje, bo
verjetno v kratkem nazadoval. S tem bi se povečala brezposelnost, ta huda rana, katere se italijansko gospodarstvo ne more rešiti. Da industrijska dejavnost zastaja, so ugotovili že lansko pomlad na občnih zborih velikih delniških družb, kot je n. pr. Montecatini. Gospodarstveniki trdijo, da je to posledica industrijske krize v ZDA, ki se je začela že leta 1956 in traja še danes, četudi se je v zadnjem času precej omilila. Vendar mora biti v Ameriki še vedno precej huda kriza, saj imajo tam 4 milijone brezposelnih, to je približno 7% delovne sile. Posledice zastajanja industrijske dejavnosti močno občutimo tudi v naših krajih. Pri nas, to je v pokrajinah Trst, Gorica in Videm, smo že doslej imeli mnogo brezposelnih, za bodočnost pa ne kaže dobro. Tukajšnji največji industrijski delodajalec (Jadranske ladjedelnice — CRDA —) ima malo naročil in ni izključeno, da bodo nekaj delavcev odpustili. Z ladjedelnicami pa je združenih več drugih pomožnih industrij. V Gorici je kriza v Safogu, kjer bodo najbrž tudi skušali odpustiti nekaj delavcev.
Največji delodajalec v Italiji je država, ki je popolni ali delni gospodar mnogih ustanov in podjetij. Država lahko nudi delo, če ima temu primerne dohodke iz davkov, pristojbin in udeležb. V tem pogledu pa opažamo dva pojava: na eni strani se od države zahtevajo vedno večji prispevki za javna dela in druge dejavnosti (posebno iz Južne Italije in z otokov), na drugi strani pa se manjša število davkoplačevalcev,
kot se je izkazalo pri zadnji prijavi dohodkov v marcu 1958 (Vanoni). Po vsej Italiji in zlasti .v Milanu, ki je glavno italijansko gospodarsko središče in daleč največji davkoplačevalec, se je število prijav znatno skrčilo v primeri z letom 1957. Tudi tu imamo torej nekakšen zastoj.
Kako pa je s kmetijstvom, ki v Italiji še vedno preživlja okoli dve petini prebivalstva? Kar zadeva količine pridelkov, je bilo I. 1958 zelo dobro. Pšenica je dala rekordno žetev 98 miljonov stotov, rekordna je bila trgatev (60 miljonov hi), skoraj rekordne pridelke sta dala krompir in koruza, dobro so obrodili riž, sladkorna pesa, paradižniki, sadje — posebno jabolka itd. Pri marsikaterih kulturah bi bilo bolje, če bi bil pridelek manjši, posebno pri jabol-kah, od katerih je treba par milijonov stotov pokrmiti živini, najmanj 3 milijone stotov pa prekuhati v žganje, ker jih ni mogoče prodati niti po 10 lir za kg. Tudi ostali kmetijski pridelki imajo šibke cene, ki lezejo navzdol. Odločno navzdol silijo cene živine, in sicer že od junija meseca: prvi vzrok je slaba letina krme, drugi pa uvoz živine in mesa iz inozemstva. Najbrž se bodo te cene zaradi skupnega evropskega tržišča še znižale.
Kako bo torej z gospodarstvom v tekočem letu?
Industrijska dejavnost bo skoraj gotovo zastajala in upamo, da ne bo začela nazadovati. V kmetijstvu lahko pričakujemo slabo srednjo letino, ki navadno sledi dobri.
Vendar na splošno ne smemo pesimistično gledati na razvoj italijanskega gospodarstva, a ne smemo tudi biti pretirani optimisti. Najbrž imajo prav tisti gospodarstveniki, ki pravijo, da položaj povzroča le zaskrbljenost.
i
CŠportni pregled
ZDA OSVOJILE DAVISOV POKAL
Konec leta je bilo v Brisbanu finalno srečanje v tenisu med Avstralijo in ZDA za Davisov pokal. Številni strokovnjaki so bili prepričani, da bodo pokal obdržali Avstralci, od katerih sta zlasti znana Anderson in Cooper. Srečanje pa se je proti pričakovanju končalo z zmago Američanov, ki so lesno porazili (3:2) Avstralce. Najboljši igralec na tekmovanju je bil mladi Peruanec Olmedo, ki je lani prvič nastopil v moštvu ZDA. Olmedo je premagal tako Andersona kot Cooperja v štirih setih, tretjo točko pa je pridobil skupaj z Richard-sonom v tekmi dvojic. Tretji Američan Mc Kay pa je izgubil obj srečanji z Avstralcema Coopcrjem in Andersonom.
Ashley Cooper je bil kljub porazu v Brisbanu proglašen za najboljšega nepoklicnega teniškega igralca leta 1958, ker je zmagal v VVimbledonu, Fo-rest Hillsu in na tekmah za avstralsko prvenstvo. Po zadnjem tekmovanju je Cooper prestopil med poklicne teniške igralce.
Dvaindvajsetletni Alex Olmedo trenutno ne želi postati poklicni teniški igralec. Ameriški tisk in športniki so navdušeni nad uspehi mladega igralca; prav tako so navdušeni Peruanci. Po vsej verjetnosti bo Olmedo tudi na letošnjem tekmovanju za Davisov pokal nastopal v moštvu ZDA.
IZIDI
Posamezniki: Olmedo (ZDA) - Anderson (Avstralija) 8:6, 2:6, 9:7, 8:6; Cooper (Avstralija) - Mc Kay (ZDA) 4:6, 6:3, 6:2, 6:4; Olmedo (ZDA) - Cooper (Avstralija) 6:3, 4:6, 6:4, 8:6; Anderson (Avstralija) - Mc Kay 7:5, 13:11, 11:9.
Dvojice: Olmedo - Richardson (ZDA) : Anderson-Fraser (Avstralija) 10:12, 3:6, 16:14, 6:3, 7:5.
Pregled zmagovalcev Davisovega pokala: Leta 1900 ZDA, 1902 ZDA, 1903 Anglija, 1904 Anglija, 1905 Anglija, 1906 Avstralija, 1908 Avstralija, 1909 Avstralija, 1911 Avstralija, 1912 Anglija, 1913 ZDA, 1914 Avstralija, 1919 Avstralija, 1920 ZDA, 1921 ZDA, 1922 ZDA, 1923 ZDA, 1924 ZDA, 1925 ZDA, 1926 ZDA, 1927 Francija, 1928 Francija, 1929 Francija, 1930 Francija, 1931 Francija, 1932 Francija, 1933 Anglija, 1934 Anglija, 1935 Anglija, 1936 Anglija, 1937 ZDA, 1938 ZDA, 1939 Avstralija, 1946 ZDA, 1947 ZDA, 1948 ZDA, 1949 ZDA, 1950 Avstralija, 1951 Avstralija, 1952 Avstralija, 1953 Avstralija, 1954 ZDA, 1955 Avstralija, 1956 Avstralija, 1957 Avstralija, 1958 ZDA.
ŠPORT PO SVETU
Košarka — Na mednarodnem tekmovanju za pokal Togni, ki je bil v Bologni, je ekipa Virtus iz Bologne porazila v finalu ljubljansko dijaško reprezentanco z izidom 65:58. Na tretje mesto se je uvrstilo moštvo Engelmann z Dunaja in na četrto Turnerschaft iz Miinchena.
Lahka atletika — Znani argentinski tekač Sua-rez je zmagal na tradicionalnem teku Sv. Silvestra, ki je bil v Sao Paolu. Zmagovalec je postavil tudi nov višek proge (21’20"3), ki ga je doslej imel Jugoslovan Mihalič (21’ 31”).
Smučanje — V teku na 15 km, ki je bil v An-dermattu v Švici, so prva mesta osvojili Švedi (Lars-son), v nordijski kombinaciji pa je zmagal Eriks-son (Švedska). V Adelbodenu sta bili tekmovanji v slalomu in veleslalomu. Zmagala sta Nemca Behr in Wagnerberger. V okviru avstrijsko-,nemškega skakalnega tedna je tretjič zaporedoma zmagal znani 21-Ielni Nemec Recknagel. Tekmovanje je bilo Innsbrucku.
Slovenski športni časnikarji so proglasili za najboljšega slovenskega športnika v letu 1958 Stanka Lorgerja.
r UPCl Tl "3E VENDAR»
Sl OB PAMET?
CEMU S£
■v «,01214?
DAZ Ml ROU.O, ZVITOREPEC. ODPUSTI Ml, CE SEM TE UDA3 ŽALIL...
TODA - 'JAZ ^ 6EM GA 'JEDEL PRED POL URE, PA SEM ŠE ŽIV'	a
GOTOVO SE NI PRODRL V RR1... VSAU CAS LAUU.O...
TODA-'JAZ ^ 6EM GA 'JEDEL PRED POL URE, PA SEM ŠE ŽIV'	a
GOTOVO SE NI PRODRL V RR1... VSAU CAS LAUU.O...
V DACHAUSKIH BLOKIH
 v.	|	K.*.	|	V.V/.V	.
47	------
Razumljivo jo, da smo željno segali tudi po tem drugače precej neužitnem branju v upanju, da bomo našli v njem kako priznanje o kritičnosti položaja. Če že ne drugega, nam je bilo v tolažbo vsaj to, da so se pojavljala v vojnih poročilih vedno nova imena mest in rek na vzhodu in to vedno bliže Nemčiji. Nagon samoolirane je bil tudi vzrok, da srno naravnost zlobno uživali ob poročilih o zavezniških bombardiranjih nemških mest, ne da bi si delali skrbi zaradi tisočev in desettisočev, ki so našli pri tem smrt ali pa so ostali pohabljeni, ali celo zaradi stotisočev, ki so jim, bombe razdejale dom. Ostala jim je vsaj osebna svoboda, svoboda, gibanja in občutek, da javnost sočustvuje z njimi in si dela skrlii' zanje. Za nas pa si javnost ni delala skrbi. Nemška država bi samoi z zadovoljstvom vzela našo smrt na znanje; kar se pa nemške; javnosti tiče, smo bili prepričani, da je popolnoma brezbrižna doi naše usode. In ta zavest je povzročala, da smo bili tudi ini brezbrižni do njihove usode.
Med ljudmi, ki sem jih površno poznal iz Ljubljane, je bil 'tudi slavist dr. Janez Logar, študijski kolega mojega brata. Ta mp
je pri prvem srečanju na bloku št. 16 nekam sočutno pogledal in me čez nekaj časa poklical na stran ter mi obzirno razodel novico, ki me je kar omamila. Dobil je pismo, iz katerega je zvedel, da so gestaipovci 21. marca, torej prvi dan pomladi, ubili mojega, brata skupaj z dvema drugima tovarišema neke gorenjske partizanske čete in to na domu bratove žene v Rupi pri Kranju, kjer se je četa po prestanem nemškem pogonu spet zbirala. Izdal jih je neki sosed. Ubit je bil tudi eden mojih najljubših prijateljev z univerze jurist Janez Lombar. To je bilo vse, kar je zvedel. »Na žalost pa je ta vest popolnoma zanpsljiva,« je še pristavil. Skušal me je tolažiti, toda tudi on je vedel, kako nemočne so besede tolažbe ob taki izgubi. Čeprav sem že sam nekaj časa slutil, da' se je zgodilo nekaj strašnega.me je novica vendar zadela, kot bi ane bil kdo treščil po glavi. Blodil sem okrog napol zmeden Svojega brata sem imel rad, kot je le inoigoče ljubiti brata. Bila sva po starosti' komaj leto narazen in sva vse radosti in bridkosti otroških in dijaških let skupaj doživljala. Skupaj sva se navduševala za svoje ideale in za slovenstvo, skuipaj kovala načrte za svojo in narodno bodočnost. Bill je veder, vesel fant, poln idealnega streml jenja in življenjskega optimizma. Težko mi je bilo' d9limeti, da je mrtev in da ga ne bom nikoli več videl, nikoli več slišal njegovega glasu in da so z njim vred ubiti vsi njegovi plemeniti,
TIHO' GLE5, NEUA^S SE PLAZI SUOZI ►v	TRAVO!
3AG0DE N0SI30 V NEUAR
UOTEL...
' SA3 SEM Tl REUEL, DA BODO wuwnLi
ŽGANCE!
BS
VEDNO Sl Ml BIL W ^ NAJBOLJŠI PPK5A* T TRAGIČNO? TEU INZDAT... 1 UK,ZBUDI &MRR....	SE'...UA3
TARO	/—^ Tl 3E?
TRAGIČNO.../	.
iUkZ Ml 3E?!
T3ALE
POGLE3
bTRUP". M DA, STRUP, Wl UB13A V TRENUTVU
3AGODE ^ 60 STOLKLI IN NJIHOV &OR ODCEDILI.
BRR.R..«,
MENDA NE BODO PILI TISTO BROZGO! .
TEDENSKI KOLEDARČEK
11. januarja, nedelja: Sv. Družina, Pavlin
12. januarja, ponedeljek: Modest, Tatjana
13. januarja, torek: Veronika
14. januarja, sreda: Hilarij, Srečko
15. januarja, četrtek: Pavel
16. januarja, petek: Marcel
17. januarja, sobota: Anton
VALUTA
TUJ DENAR
Dne 7. januarja si dobit
ameriški dolar
avstrijski šiling
100 dinarjev
100 francoskih frankov
funt šterling
nemško marko
švicarski frank
zlato
napoleon
oz. dal za:
621—624 lir 23,60-24 lir 70-73 lir 119—122 lir 1725—1750 lir 148—149 lir 144—146 lir 712—715 lir 4850—5050 lir
RADIO TRST A
Nedelja, 11. januarja, ob: 9.00 Kmetijska oddaja; 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice Sv. Justa; 12.00 Vera in naš čas; 15.40 Slovenski zbori; 17.00 »Brez tretjega«, drama v 3 dej., ki jo je napisal Milan Begovič in prevedel P. Golia. Igrajo člani SNG v Trstu, vodi VI. Skrbinšek; 20.30 Operetna glasba;
21.00	Pesniki in njih stvaritve: »Mihail Lermontov«;
21.15	Dalmatinske pesmi.
Ponedeljek, 12. januarja, ob: 11.30 Predavanje: »Brazilija, dežela nasprotij in izrednosti«; 18.00 Radijska univerza: Franco Briatico: Industrijska revolucija 19. štol.: Italijansko velepodjetništvo: Gio-vanni Agnelli in Camillo Olivetti; 18.10 Koncert violinista Karla Pacchiorija, pri klavirju Mario De-vetli; 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše; 20.30 Peter Iljič Čajkovski: »Pikova dama«, opera v 3 dej. Prvo in drugo dejanje. Orkester in Zbor Beograjske državne Opere, vodi Krešimir Ba-ranovič.
Torek, 13. januarja, ob: 11.30 Potovanje po Italiji, turistični razgledi M. A. Bernonija; 12.55 Orkester Armando Sciascia; 18.00 Z začarane police: Marija Polak: »Zlatolasi pastirjev sin«; 18.10 Beethoven: Trio št. 7 v B-duru, op. 97; 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike; 20.30 Slovenske instrumentalne zasedbe; 21.00 Obletnica tedna: »Edgar Allan Poe, ob 150-letnici rojstva«; 21.20 P. I. Čajkovski:
»Pikova dama«, opera v 3 dej. Tretje dejanje. Orkester in Zbor Beograjske Državne Opere, vodi Krešimir Baranovič; 22.05 Umetnost in življenje: »Iz zgodovine portreta: Pri starih Grkih«; 22.20 Simfonični koncert Tržaške filharmonije, ki ga vodi Leo-nard Bernstein: Prokofiev: Simfonija št. 5, op. 100.
Sreda, 14. januarja, ob: 11.30 Zena in dom, obzornik za naše gospodinje; 12.55 Orkester Roger Ro-ger; 18.00 Radijska univerza: G. Colonnetti: Pomenki o avtomatizaciji: »Komandni organi pri avtomatičnih strojih in modernizacija proizvodnih postopkov«; 18.35 Vokalni kvartet »Večernica«; 19.00 Zdravstvena oddaja; 21.00 »Sreča se igra«, veseloigra v 3 dej., ki jo je napisal Carlo Trabucco, prevedel Mirko Javornik. Nastopajo člani RO ,vodi Jože Peterlin.
Četrtek, 15. januarja, ob: 11.30 Predavanje: »Živalske privrženosti človeku«; 12.55 Glasba Franca Le-harja; 13.30 Lahke melodije; 18.00 Z začarane police: Zora Kafol: »Vodnjak na koncu sveta«; 18.10 Wie-niavvski: »Koncert št. 2 v d-molu za violino in orkester, op. 22; 18.40 Samospevi jugoslovanskih skladateljev; 19.00 Sola in vzgoja: dr. Marija Kacin: »Zavodsko življenje v Cojzovem času in danes«; 21.00 »Potovanje na mesec«, rad. zgodba, ki jo je napisal Charles Chilton, prevedel Mirko Javornik. 9. slika. Igrajo člani RO, vodi J. Peterlin; 22.00 Iz sodobne književnosti: Scipio Slataper: »Trem prijateljicam«;
22.15 Zbor Ivan Cankar.
Petek, 16. januarja, ob: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in Predavanje: »Čudne poštne in uvozne omejitve«; 18.00 Radijska univerza: dr. Ivan Artač: Življenje starih Egipčanov: »Umetnost in rokodelstvo«; 18.10 Borodin: Simfonija št. 2 v h-molu;
19.00	širimo obzorja: Tehnika ustvarja nov svet: »Naši prijatelji atomi«; 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu; 21.20 Operna glasba; 22.00 Znanost in tehnika: »Tehnične umetnije pri športnih rekordih«;
22.15 Koncert violončelista Marcela Viezzolija in pianista Isa Kostorisa Miaskovvski: Sonata v a-molu.
Sobota, 17. januarja, ob: 11.30 Življenja in usode: »Joseph AIsop, črnogledi časnikar«; 12.55 Orkester Marek Weber; 13.30 Zabavna glasba; 15.00 Hrvaške pesmi in plesi; 16.00 Novelist tedna: David Garnett: »Medved polkovnika Beecha«; 16.25 Slovenske narodne pesmi v izvedbi Janeza Lipuščka in Sonje Hočevarjeve; 17.30 Velika dela slavnih mojstrov; 18.00 Oddaja za najmlajše: »Snežak s srcem«, povestica, ki jo je napisal Jaka Trček. Igrajo člani RO, vodi Stana Offizia; 19.00 Sestanek s poslušalkami; 20.40 Slovenski oktet; 21.00 »Zločin v Mrtvaški ulici«, zgodba, ki jo je napisal Edgar Allan Poe, prevedel in za radio priredil Mirko Javornik. Nastopajo člani RO, vodi Slavko Rebec; 22.30 Schubert: Kvintet v A-duru za klavir in godala, op. 114; 23.30 Nočni ples.
Hrt! §e ii>la,teU§u
Vsi ljudje radi kaj zbirajo: nekateri knjige, drugi star denar, filatelisti pa znamke. Ti imajo veliko področje za svoje delovanje. Lahko zbirajo znamke iz raznih držav, posameznih celin ali pa po tem, kar predstavljajo: slavne pisatelje, državnike, tehniko, šport, živalstvo, rastlinstvo itd. Vsakdo si lahko izbere, kar želi, le da je natančen, potrpežljiv in vztrajen. Kolikokrat smo slišali: »Tudi jaz sem v mladosti zbiral znamke. To sem opustil, a zdaj mi je žal.«
Vprašali boste: »Zakaj zbiramo znamke?« Najprej že zaradi tega, da zadostimo nagonu po zbiranju. Važna je pa tudi materialna stran. Denar, ki ga filatelisti trošijo, je bolje naložen kot v banki. Noben denarni zavod ne obrestuje po 80°/o ali tudi 100°/o, kot delajo znamke. Primer: znamka Repub-blica romana iz leta 1949 po 100 lir je danes vredna
8.000	lir. Velikokrat se zgodi, da denar razvrednotijo, medtem ko vrednost znamke stalno raste. Zbiramo torej, da varčujemo. Nikdar ni prepozno, da začneš zbirati. Poglej doma po vseh predalih, odreži znamke in jih daj v mlačno vodo, da sc odlepijo. Odlepljene postavi na čist pivnik in jih obteži z nekaj knjigami. Zatem jih razvrsti in vloži v album.
Prva znamka je prišla v promet 6. maja 1840, in sicer je to bil »črni penny« v Angliji. Uvedbo znamk pa je že prej svetoval Slovenec Lovrenc Košir. V naslednjih letih so države zapovrstjo uvedle poštne znamke in do danes jih je izšlo po vsem svetu nad 250.000 raznih oblik in podob.
Papir, na katerem jih tiskajo, je zelo različen. Proti ponarejevanju se uporabljajo vodni znaki v najrazličnejših oblikah. Barva papirja je navadno bela, tiskane pa so tudi v raznih drugih barvah in prav poznavanje teh je najtežja naloga filatelistov.
Vsak filatelist potrebuje: album, pinceto, zobo-mer, povečevalno steklo, bencin in katalog. Da znamk ne raztrgaš ali zamažeš, jih prijemaš s pinceto; s povečevalnim steklom laže preučiš sliko; z bencinom pa znamke pereš. Zobomcr je priprava, ki pokaže, koliko zob ima znamka na razdalji 2 cm.
Pri kraju naj omenimo, da je največjo znamko izdala poštna uprava Združenih držav. Merila je 51 x 95 mm in uporabljali so jo pri odpošiljanju časopisov. Najmanjšo pa je izdala leta 1856 kneževina Meklenburg-Svverin; meri 4x4 mm.
Izdaja Konzorcij Novega lista Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska tiskarna »Graphis« - Trst, ul. Sv. Frančiška 20 Telefon 29-477
lepi načrti. V hipu sem začutil okrog sebe samoto, da sem se zgrozil. Bill je moj edini bral in noben človek na svetu mi ni bil tako blizu kot on. Vedel sem, da je pač treba preboleti tudi to in da je bilo v tistem hipu v Evropi na milijone ljudi, ki so pretrpeli enako izgubo, kaiterim so pobili starše ali brata, sestro ali otroka, a to je bila teoretična tolažba, ki ni omilila osebne bolečine. Vendar mi je dala la zavest, da vsaj v ^bolečini nisem sam, ampak da je lakih žrtev na milijone in da so odkupna cena za svobodo, moč, da sem prenesel.
Silno hudo mi je bilo tudi za prijateljem, s katerim me jo družilo tudi enako politično mišljenje. Prav to, da sva oba skoro iz enakega zornega kota presojala slovensko življenje in oba enako občutila njegove probleme in nujnosti ter reagirala nanje z enakimi temperamentom in isto realistično presojo, naju je bilo ludi zbližalo in skovalo prijateljstvo med nama. Težko si je biloi predstavljati, da ne bom nikoli več videl njegovega vedrega, lepega obraza z jamicami v ličili kot pri malem dekletu, kadar se jo nasmehnil, da ne bom nikoli več razpravljal z njim o slovenskih zadevah in se veselil sinjega plamena navdušenja, ki je gorel v njegovih modrih očeh.
Misliti sem moral tudi na usodo bratove žene in otroka ter na mater. Kako bo la sprejela novico o bratovi, smrti?
Na srečo se je kmalu nato oglasil žvižg, ki je naznanjal, da je treba sipat. Zavlekel sem se na ležišče kot ranjena žival in se prepustil bolečini, ki je vrlala v meni. In prvikrat v ujetništvu me je ob misli na svobodo zazeblo pri srcu. Kakšna bo ta svoboda s tem strašnim občutkom praznote okrog mene? In koliko je še drugih, ki se bodo morda prav tako znašli v svobodi osameli?
(Dalje)
URDIH ALBERT
TRST — Ul. BRANDESIA 18
želi vsem prijateljem srečno novo leto
ZALOGA DRV IN PREMOGA
DANILO Š TJ LUG OJ
OPČINE — PROSESKA ulica 24 — Tel. 21-172
ZALOGA VSAKOVRSTNEGA STAVBNEGA MATERIALA
Daim©^ Alojzij
OPČINE — PROSESKA ulica 13 — Tel. 21 044 želi veselo novo leto in se priporoča