POŠTNIMA PLAČAMA V GOTOVINI Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu — ali vendar ni ti enakega pod nebom! Pozdravljena ti, kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrca prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila ne¬ beška modrost, luč v temo, zeleno trato na pustinjo! |van Cankar Kriza rimnrin na višku ? Res je: morda ni bila potreba po produktivnem kapitalu, ki naj bi razgibal oslabljeno gospodar¬ stvo, nikdar večja kakor dandanes. Na pomoč od zunaj, na tuji kapital pa ne smemo računati. Pomagati si moramo sami, tako, da zbiramo in množimo domači kapital, kar storimo s pametnim varčevanjem. Pametno pa varčuje tisti, ki se od¬ reče različnim zabavam in užitkom, ki niso neob- hodno potrebni. Na ta način si lahko vsak, zlasti pa še tisfi, ki ima stalne dohodke, prihrani nekaj denarja, ki ga pa ne sme hraniti doma — bil bi to mrtev kapital — ampak ga mora izročiti zavodu, ki mu da zadostno jamstvo, da bo denar dobro naložen in da ga z obrestmi vred dobi nazaj, ko ga bo rabil. In da omilite vse te razmere s svojim sodelova¬ njem, se obrnite na domač zavod, na zavod, ki je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji, ki Ima nad 420,000.000 Din vlog in nad 11 mili¬ jonov dinarjev rezervnih zakladov, ki ima za pupilarne naložbe, sodno depozitni oddelek, ki za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, kjer so za pošiljanje denarja po pošti strankam na razpolago položnice, kjer za vse vloge jamči mestna občina ljubljanska z vsem svojim premo¬ ženjem in z vso davčno močjo — tak zavod je Mestna hranilnica liublianska it Ifubltanč, Prešernima ulica št. 3 Telefon 2016 in 2616 • Poštno ček. račun 10.533 • Uradne ure za stranke 8.—12.‘/s ure BIBLIOTEKA USIVESZS v Ljubljani kamorkoli po svetu, bodisi po železnici, po morju ali po zraku, obrnite se za vozovnice in brezplačne informacije na ZVEZO ZA TUJSKI PROMET v LJUBLJANI PUTNIK D. D. V LJUBLJANI, GAJEVA ULICA za nebotičnikom Pokojninskega zavoda Zastopstvo mednarodnega društva spalnih voz Izleti z odprtimi avtobusi Menjalnica PODRUŽNICE: V LJUBLJANI V HOTELU METROPOL IN NA JESENICAH NA KOLODVORU. SEZONSKA EKSPOZITURA NA BLEDU Brzojavke: Putnik Ljubljana. Telefon 24-72 Za celotni letnik dobite Berite razpis v notranjem delu revije Steklo Porcelan Keramiko UUBU AN A MESTNI TRG PRVI IN NAJSTAREJŠI SPECIALNI ARTISTIČNI ATEUE ZA CRKOSLIKARSTVO PRISTOU & BRICEU LJUBLJANA RESLJEVA CESTA 4 SV. PETRA CESTA 39 TELEFON ST. 2908 USTANOVO. 1903 Specialista v izvrševanju steklenih napisnih firm, slikanje grbov po predpisih. / Izvršitev tečna, okusna in precizna, v najmodernejšem slogu Tvrdka je bila odiikovcna na svetovni razstavi v Londonu leta 1933. z di¬ plomo, zlato kolajno in »Grand Prix»- Cekarna »Pri angelu« Dr. G. VICCOC1 Ljubljana Tyrševa (Dunajska) cesta 6 Nasproti nebotičnika Telefon štev. 28-35 Najmodern eje urejena lekarna - Velika z aloga luzemskit) in inozemski/ ) specialitet - Oddajajo s e zdravila na recep- te za vse bolniške blagajne Izdeluje m alinovec najboljše kakovosti (na malo in na veliko) - Vedno v zalogi: najfinejše sveže norveško ribje olje Naročila ločno po povzetju Preden vložife denar v svojo hišo, se posvetujte! • Instala¬ cijska dela so sfvar zaupanja. Pravilne strokovne nasvete in izvršitve Vam nudim za zraven navedena dela • Centralne kurjave • Vodovodi • Preskrbe z vročo vodo s pomočjo štedilnika • Sanitarne naprave • Kopališča • Oprema bolnic in sanatorijev • Kleparska dela vseh vrst LJiLJAl, ILIRI ULICA ŠE 15 TELEFON 29-11 dtuž&a 2 GHtei. zavezo TOVARNA OLJA FIRNEŽA, LAKOV IN BARV C&tUata: Hiu^oua TOVARNE: LJUBLJANA, MEDVODE, DOMŽALE PODRUŽNICA: MARIBOR EKSPOZITURE: BEOGRAD IN NOVI SAD Lastni domači proizvodi: laneno olje, firnež, vse vrste lakov, nitro- celuloznih lakov itd., emajlasto-lakastih, oljnatih in suhih barv, »Runa« barve za usnje, cinkovo belilo, steklarski kit, hladni klej za mizarje, slikarje, obrtnike trgovino in industrijo, železnice, pomorstvo in zra k o p I o v stv o Na drobno! ■ Na debelo! Najceneje in najbolje kupite vse prvovrstne vrvarske lastne Izdelke motvoz, žimo, volno, afrik, nepremočljive konjske plahte itd. _ samo pri _ PRVI KRANJSKI VRVARNI IN TRGOVINI S KONOPNINO IV AN N. ADAM IČ LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 31 TELEFON 2441 MARIBOR, VETRINJSKA ULICA 20 TELEFON 2454 CELJE, KRALJA PETRA CESTA 33 Kaf vse dobite pri Pletenine trikotažo damsko perilo moško perilo nogavice nas? r rokavice ovratnike samoveznice porcelan steklo kuhinjsko posodo aktovke damske torbice predpasnike nahrbtnike kuhinjske potrebščine turistovsks potrebščine otroške igračke toaletne potrebščine norimberško blago damske plašče čevlje vseh vrst damsko konfekcijo iz lastne tovarne TRGOVSKA HIŠA ANT. KRISPER Ljubljana, Stritarjeva ul. 1-3, Mestni trg 26 L. M. EOKER - SINOVA LJUBLJANA SLOMŠKOVA UL. 4 Stavbinsko, galanterijska in ornamentska kleparnica, pokrivanje streh z lepenko in lesnim cementom, na¬ prave strelovodov. Oblast¬ no dovoljeno podjetje za izvrševanje vodovodnih del in sanitarnih naprav TELEFON INTER. 2933 POŠTNO ČEKOVNI RAČUN ŠTEV. 16.717 MESTNA KLAVNICA prodaja po 12'5 kg težkih po sledeči ceni: Pri enkratnem odvzemu: za 1 kos.Din S '— do 100 kosov.kos po „ 4'— preko 100 do 200 kosov . . „ „ „ 3'— preko 200 kosov . „ „ „ 2'50 Pri dostavi na dom se računa za vsak kos dostavnina po Din 1'— Mia_ svila_ bombaž nogavice fobavice vse to ima zelo poce¬ ni na za¬ logi tvrdka V LJUBLJANI Na drobno: STARI TRG 12 / ŽIDOVSKA UL.4 Na debelo: GOSPOSKA UL.1-3 IAKOIJ FLIGL DED. LTUBLTANA RIMSKA C.2- GREGORČIČEVA 5 ".".TEL.33 - 53 USTANOVLJENO LETA 1864. BLJANA ZA6REB RUMUNIlA BANJALUKA VODOVODNE IN STRELOVOVDNE 5ARAIEV0 INSTALACIJE SPL0SN0 KLEPARSTVO ZAHTEVAJTE PRORAČUNE UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI FRANČIŠKANSKA ULICA 6 je najmoderneje urejena in izvršuje vsa tiskarska dela od najpreprosiejšega do najmodernejšega. Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku. Brošure in knjige v malih in največjih nakladaO- Časopise, proračune, vabila, vizitke, jedilne liste, plakate. — Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Častna tvornica šolskih zvezkov. Šolski zvezki za osnovne, meščanske in srednje šole. Risanke, dnevniki in beležnice. Use tiskovine za društva in šole (letake, lepake, izpričevala itd.) dajte v tisk UčUeljski tiskarni/ Zahtevajte cenike/ Meščan, ki živi z duhom časa, uporablja za kuho in peko, likanje, pranje, ogrevanje vode, centralne in druge kurjave enako kakor hudi obrtnik za lofanje, varenje, sušenje ihd. le plin i -Ž ClAOMH Doto za Vašega otroka in prihranke za Vašo starost Vam pripravi z življenjsko polico LAV II3 A JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA V LJUBLJANI fELEFON 2176 in 2276 • Zavarujte tudi proti ognju, nezgodam, ropu i. t. d. STROJNO PODJETJE R. WILLMANN LJUBLJANA, SLOMŠKOVA 3 Beneški jarmeniki, cirkuiarke, nihalne žage najnovejše konstrukcije, brusilni stroji, — Železni deli k pogonu mlinskih kamnov, zatvornice. — Transmisijski deli, kakor osovine, ležišča, spojke, jermenice vseh vrst in velikosti. — Rebraste cevi iz ko¬ vanega železa z ugodnim grelnim učinkom. — Elektro-tovorna in jamska dvigala vitlji in dvigalne ter transportne naprave. — Projektiranje in opremo žag in mlinov ter drugih industrijskih naprav. Vsakovrstna popravila strojev. — Ponudbe brez¬ plačno, na željo strokovnjaški obisk. TELEFON ŠTEV. 20-55 REGISTROV. ZADRUGA Z OMEJENO ZAVEZO ima v zalogi vse slovenske leposlovne, znonstvene in šolske knjige, mnogo hrvafskih, srbskih, francoskih, angleških, ihalijanskih del fer veliko izbiro nemških leposlovnih in znanstvenih knjig. Razna učila za šolo in dom, Naroča vse j u g oslovenske, slovanske, nemške, fran¬ coske, angleške in i h a I i j a n s k e revije. Velika izbira muzikalij za vse instrument'e kakor hudi klavirskih izvlečkov za pefje in klavir. Velika izbira modnih časopisov LJUBLJANA, FRANČIŠKANSKA UL.6 PODRUŽNICA: MARIBOR, TYRŠEVA 44 Mesina podjetja Maribor Vodstvo in poslovalnica telefon 2915 in 2916 Brzojavke: Mestna podjetja Maribor Vodovod T. 2236 Vodarna T. 2105 Rezervar T. 2252 Delavnica T. 2952 Plinarna T. 2031 Elektropodjetje T. 2323 T. 2399 Prodajalna MP T. 2523 Mestno kopališče T. 2194 Mariborski otok T. 2640 Mestna podjetja Maribor Mesina podjetja Maribor Hišna uprava Klavnica Avtobusni promet Prometna pisarna Vodstvo in poslovalnica telefon 2915 Brzojavke: Mestna podjetja Maribor . 2755 . 2238 . 2471 . 2275 Mestna podjetja Maribor Silvester v Nebotičniku Deviza: Zbogom kriza! Od letošnjega leta se ne bomo poslovili ne hrupno in tudi ne razposajeno. Ali slovo vendarle mora biti, že zato, ker utone v večnost leto, ki je bilo eno najtežjih, kar jih preživlja današnji svet. Samo zaradi tega in pa zaradi upanja, da se nam prismehlja nasproti srečnejše mlado leto, moramo letos na Silvestrovanje. Kam ? Odgovor je iahak: Nikamor drugam kakor v »Nebotičnik«. Deviza: Zbogom krizo! Kavarna v »Nebotičniku« je glavno shajališče Ljubljane. Prostori kavarne v Nebotičniku so med najlepše urejenimi v Jugoslaviji. Izvrstna postrežba, odlična godba, najboljša ventilacija, prijajo slehernemu gostu. Za Silvestrovo pa seveda pripravlja uprava kavarne v »Nebotičniku« posebno presene¬ čenje. Poleg stalne godbe nastopijo nekateri virtuozi. Gledališki umetniki bodo izvajali pevske in plesne točke. Posebno conferencier bo skrbel za najboljše razpoloženje. V vseh štirih nadstropjih kavarne bo omogočena najvedrejša zabava. Poskrbljeno bo za dobro, ceneno pijačo. Gostom bodo na razpolago tudi različne večerne kuhinjske dobrote. Ali največja atrakcija bo vsekakor tombola, ki jo priredi uprava v čast in zahvalo zvestim gostom v vsakem nadstropju kavarne zase. Uprava sama bo darovala krasne dobitke. Ne kože za enkrat, da bi izdajali skrivnosti, ali na uho lahko povemo, da bo med dobitki tudi šampanjec. Uprava snuje in pripravlja marsikaj, kar se bo še izvršilo v teku tedno, da bo Silvestrovanje v »Nebotičniku« zares edinstveno. Razsvetljava bo po nedavni rekonstrukciji edinstvena in razkošna. Na izvrstnem plesišču se bo lahko vsakdo noplesal po mili volji. Za enkrat smo menda povedali dovolj. Vsa Ljubljana bo na Silvestrovo hitela v »Nebotičnik«. KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKE TISKARNE z. z o. z. LJUBLJANA KOPITARJEVA ULICA ST. 6/11 Črtalnica in tvornica poslovni0 knjig. Priporoča svojo veliko zalogo mno¬ govrstni!) salda-konti, šlrac, žurnalov, itd. lastnega izdelka. Vstopnice za razne prireditve. Blagajniške bloke VARDAR-HERCEG-BOSNA-TRIGLAV FILIALNA DIREKCIJA LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA ŠTEV. 14 TELEFON 2917 BRZOJAVKE: »ZEDINJENA« LJUBLJANA Zavaruje ~ požar vlom nezgode jamstvo chomage avto-rizike poškodbe strojev razbitje stekla transport življenje rente točo Zagotovite si kulantno likvidacijo škod s tem, da sklenete svoja zavarovanja vseh vrst pri tem največjem domačem zavodu Dohodek na premijah v letu 1033.Din 42,,931.000 Bilančne rezerve za leto 1933. „ 71,707.000 Pred sklenitvijo kakršnegakoli zavarovanja zahtevajte tudi našo ponudbo! Zastopstvo v vseh večjih krajih ANTUN RES Gradbeno in asfaltno podjetje ZAGREB Najstarejše čisto domače podjetje Ustanovljeno I. 1890. Poslovalnica: ZAGREB, PRAŠKA ul.8 Telefon 35-78 Tvornica: ZAGREB, RADNIČKA c. 5 Telefon 23-94 in 50-37 Asfaltni oddelek: Asfaltiranje cest, pločnikov, dvorišč, teras, balkonov, kleti, gospodarskih prostorov, izolacije zidov in tal, površinske obdelave cest in vse ostale moderne vrste cestnih graditev. Oddelek za lepenko: Proizvaja prvorazredne krovne in izolacijske lepenke, impregnirane s prirodnim bitumenom, z bi- tumenom impregnirane jute in dvojno im¬ pregnirano lepenko .Resitol" in izvršuje: vse vrste pokrivanja ravnih streh z bitumen¬ sko juto, posebno lepenko .Aresit", s krovno lepenko, lesnim cementom, dalje specialne izolacije s hladno tekočim bitumenskim pre¬ paratom »Aresitkit" in „Resitol“. Oddelek destilacije: izdeluje destiliran in prepariran katran, lak za strehe in železo, karbolinej, karbolno kislino in kreozotno olje za impregnacijo, bencol G R A D J EV N 0~AS FALT NO PODUZETNIŠTVO ANTUN RES ZAGREB— PRASKA g. in solventnafto, smolni cement, kovaško smolo, smolo za brikete in ladje, vse ostale katranske smole, tehnični in beli naftalin, kolomaz, razne specialne preparate, kakor: .Resitol* lak za železo in zaščitni namaz za beton proti vlagi, „Aresitkit‘, hladnotekoči asfalt za graditev cest in temeljna mazanja na betonu ter za namaz opeke zoper salitre, „PoIarmort" proti zmrzovanju in odpadanju ometa in betona po zimi, „Antivlagol“ za mešanje z ometom in betonom za dosego neprepustnosti, „Resal“, karbolinej zoper rastlinske poškodbe, „Cestol“ in „Cestobit" — preparati za vezanje prahu na cesti, razne mase za izolacijo kabla, smole za akumulatorje itd. Oddelek za kamenje in marmor: izdeluje „Teranit“, okrasni žlahtni omet za fasade v vseh naravnih barvah, vse vrste marmornatega zrnja za terazza in podnožke itd., granitne kocke za taracanje cest, granitne robnike in spomenike iz lastnih kam¬ nolomov, vse vrste kamenja za graditev cest ter ostala stavbna dela. Gradbeni oddelek: projektira in izdeluje vse vrste visokih stavb, potov, cest, mostov, nasipov in vse ostale graditve. Oddelek smirka: izdeluje vse vrste papirja in platna za glajenje stavb, za obrt in industrijo, stekloviti papir, flintpapir, smirkov papir in platno s pravim grškim originalnim smirkom „Naxos“. Največje jugoslovanske tvornice gume In obutve astnih prodajalnlc v Jugoslaviji sodelavcev izdeluje tedensko b r I h n cenenih čevljev ^Kroniha^ VENSKI HME5T + V LJUBLJANI, DECEMBRA 1934 ŠTEV. 4 f KRALJ ALEKSANDER L Kralj:i Aleksandra ni več. Padel je od moril¬ čeve roke dne 9. X. 1934. Ves narod plaka. Strašno je, če joka petnajst milijonov ljudi. Toda v tem je tudi mnogo veličastnega, nepozab¬ nega, za ves svet pretresljivega. Za umrlim člo¬ vekom plaka njegova rodbina, pomilujejo ga nje¬ govi prijatelji in znanci; za pisatelji in umetniki, vojskovodji, politiki in diplomati, a tudi vladarji, žalujejo široke mase. Redek pa je prizor v zgodo¬ vini, da plaka za svojim Kraljem ves narod, kakor bi bil izgubil svojega naj dražjega sina. Pokojni kralj ni bil samo cenjen in spoštovan od svojega ljudstva, on je bil od njega ljubljen. To pa je največ, kar more narod dati: svojo ljubezen. Zato je ne da vsakemu. Narod jo da le onemu, ki si je znal pridobiti njegovo zaupanje, o katerem ve, da si je ljubezen zaslužil s svojimi deli in pa o katerem ve, da ga je ljubil tudi on. Tudi tisti, ki niso bili v prijateljskih zvezah z velikim pokojnikom, so priznavali, da je vladar izrednih sposobnosti. Ni bil šablona, marveč oseb¬ nost. Mož, ki je bil vzgojen kot navaden državljan, ki je bil nenadoma postal naslednik kraljevega prestola, je prinesel že s seboj samostojno mišlje¬ nje, iniciativo in mnogo dobre volje. Življenjskih izkušenj si je pridobil v treh vojnah. Mnogo ne¬ sreče in ponižanja sta morala prestati on in njegov narod. On pa je bil tisti, ki ni nikdar izgubil vere v bodočnost, ki je sredi gomil mrtvih bratov bodril izmučene, sestradane, izmozgane preostale, jih navduševal, jim dajal novega poguma ter jim vedno zatrjeval, da je zmaga zagotovljena onemu, ki vzdrži in ki se ne da streti. V tem je bila moč pokojnega Kralja: Nikoli ni izgubil vere v bodočnost. To vero je znal vliti v duše svojih vojakov, s to vero je zmagoval, s to vero je peljal ostanke svoje vojske preko Alba¬ nije, s to vero je osvojil Kajmakčalan, s to vero je pozdravil Jugoslavijo ob njenem rojstvu! Zaupanje v moralno in fizično sposobnost svo¬ jega naroda ga ni nikdar zapustilo. On je verjel v njegovo notranjo silo. Nikdar ni dvomil, da bo glas krvi, ki je skupna vsem bratom, čeprav ločenih stoletja in stoletja, v sožitju vedno moč¬ nejši, da se bo posrečilo odpraviti nasprotstva, ki so bila posledica medsebojnega nepoznavanja in ki so se poj avl j ala vedno znova in znova; da bo naposled zmagala zavest skupnosti kljub razliki ver, običajev in jezikov. Ta cilj je hotel doseči z vsemi sredstvi, ki so mu bila na razpolago; a prvo in glavno mu je bila njegova brezprimerna lju¬ bezen do domovine, ki se je pojavljala v vsem njegovem dejanju in nehanju. Njegov trud ni hil zaman. Če nismo cilja do¬ segli še popolnoma, ga bomo dosegli. Solze naroda ob smrti Kralja Ujedinitelja so nam porok za to, da je zavest skupnosti že zmagala nad vsakim dru¬ gim stremljenjem. Ob njegovi smrti je pokazala Jugoslavija, da so se varali njeni nasprotniki; da je po volji svojega voditelja tako močna, da more prenesti celo njegovo izgubo; da je ni več sile ne v notranjosti, ne v zunanjosti, ki bi mogla razdra¬ žiti bratstvo in enotnost Srbov, Hrvatov in Slo¬ vencev! Bolj ko kdaj verujemo v svoje kulturno in gospodarsko poslanstvo na Balkanu posebe in na svetu sploh. Še je danes krvavo nebo na zapadu. Toda morda že jutri zazori dan poln solnca in svetlobe. DR. DINKO PlIC NJ. VELIČANSTVO t VITEŠKI KRALJ ALEKSANDER I. UJEDINITELJ 262 KRONIKA KAJ NAM JE POMENIL GENERAL MAISTER KOT VOJAK Imo smo bili Slovenci še pod Avstrijo, ni bil naš odnos do vojaštva nikoli prisrčen. Vojaška služba je povedla našega fanta v popolnoma tuj svet, kjer so mu bili poveljniki tuji po srcu in po jeziku. Redki so bili častniki, ki so slovenski znali, kaj šele taki, ki so slovenski čutili, na prste pa si lahko naštel tiste, ki so si upali svoje slovenstvo tudi v javnosti poka¬ zati. In med temi je bil naš Maister. Njega je bila usoda izbrala, da nam je ob prevratu rešil izmed štirih spornih mejnikov vsaj enega, Maribor, in da nam je začrtal severno mejo tako, da so vsaj v enem pasu naše narodne aspiracije zadovoljene. Ko je letos 26. julija na Uncu, kamor je zahajal na počitnice, nepričakovano preminul, je bil svojo hi¬ storično misijo sicer že pred leti dovršil; zapustil pa je še bogato zakladnico nabranega gradiva, ki ga sam ni več utegnil do konca predelati in ki bo služilo kot glavni vir za zgodovino našega prevrata v Podravju. Kar nam je Maister ustvarit nesmrtnega, to je iz¬ vršil kot vojak-narodnjak. Iz Kamnika, kjer se je rodil 29. marca 1874, je pri¬ šel na gimnazijo v Kranj in nato v Ljubljano ter se živahno udeleževal omladinskega gibanja. Po dovr¬ šenem šestem razredu je šel na Dunaj v domobransko kadetsko šolo, iz katere je bil 1. 1894. uvrščen v ljub¬ ljanski domobranski polk. Ni važna za nas njegova vojaška kariera, pač pa je važno, da mu je njegov poklic razvil do izredne stopnje celo vrsto svojstveno vojaških lastnosti: neustrašenost, ki ne klone pred nobeno nevarnostjo, prisebnost, ki obvlada še tako nepričakovan položaj, borbenost, ki ne ljubi ovin- karskih kompromisov, iniciativnost, ki se ne boji osebne odgovornosti in organizatoričnost, ki strogo usmerja vsako delo. Nič manjšega pomena ni, da je služil skoro ves čas v Sloveniji, kjer je lahko ostal trdno povezan s svojim narodom in njegovo kulturo. V tem oziru je bil on nedosežen primer. Ni je bilo na gospodarskem, političnem in kulturnem polju vid¬ nejše osebe, da bi se ne bil seznanil z njo. Bistro je zasledoval vse naše javno in zlasti literarno življenje, udejstvoval se kot pesnik, nabral kot bibliofil, ki mu ga med nami ni para, edinstveno knjižnico, ki je ni samo ljubil, marveč jo tudi pridno prebiral. V svetovni vojni je ostal zaradi bolehnosti v za¬ ledju kot poveljnik dopolnilnega okroga v Celju in nato v Mariboru, že poleti 1917, tako piše v svojem poročilu, je slutil, da ni več daleč polom Avstrije, zato je pripravljal sebe in slovenske častnike na bo¬ doči prevrat. Mariborski Nemci, ki so videli v njem svojega največjega nasprotnika, so ga tako dolgo to¬ žili, da je bil od službe odstavljen ter prišel v Gradec v sodnijsko preiskavo, kjer je bil tri in pol meseca konfiniran. Po osebni intervenciji poslanca drja. A. Korošca pri cesarju Karlu je bil rehabilitiran ter se po lastnem prizadevanju in na našo veliko srečo vrnil zopet v svoj Maribor. Ob prevratu je bil major in na vrsti za podpolkovnika. Avstrija si je svojo usodo zapečatila s tem, da je morala kot pogoj za premirje sprejeti VVilsonovo na¬ čelo o samoodločbi narodov, s čimer so njeni Jugo¬ slovani dobili možnost, da se odcepijo od nje in si ustvarijo lastno državo. To so storili z ustanovitvijo Narodnega Veča v Zagrebu (29. oktobra 1918), toda nova država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) ni imela točnih mej niti demarkacijske črte niti nevtral¬ nega pasu. To je postalo usodno za štajersko in ko¬ roško Podravje, kjer so se bili Nemci v zadnji dobi globoko zarili v naše strnjeno narodno ozemlje ter tvorili v mestih in večjih krajih nemške otoke, tako da sta oba naroda zahtevala to ozemlje zase in so imeli v Mariboru Nemci svoj Volksrat, Slovenci pa svoj Narodni svet. Maister je spoznal, kdor bo imel v odločilnem trenutku Maribor trdno v oblasti, temu prirodno pripade tudi vse Podravje in Slovenske go¬ rice; vse bo odvisno od slučajne množine vojaštva, s katerim bi lahko on računal in od odpora mariborskih Nemcev ter njihovih zaveznikov. Tisti odločilni tre¬ nutek je nastopil dne 1. novembra 1918, ko je sta- cijski poveljnik mesta Maribora sklical vse višje čast¬ nike na posvetovanje, kaj bi bilo ukreniti, ko se bodo vojaki razsulih front vračali in razlili po Mariboru in okolici. In začel je čitati svoje predloge. Maister je takoj videl, da slonijo vsi na preričanju, kakor da o avstrijski pripadnosti Maribora ni nobenega dvoma. Tedaj mu je šinila misel: zdaj je usoda Maribora v mojih rokah! Iz lastnega nagiba in svest si zgodovin¬ ske odgovornosti je z gromkim glasom prekinil pred¬ sedujočega polkovnika in izjavil, da prevzema v ime¬ nu vlade SHS vrhovno vojaško poveljstvo nad Mari- barom in vsem slovenskim štajerjem, nato pa zagrozil z vojnim sodiščem vsakemu, kdor bi se drznil njemu upirati. Ta nepričakovani, odločni nastop je imel po¬ poln uspeh: brigadir, polkovniki in podpolkovniki so se uklonili njemu, majorju. Nadaljnji dogodki tega velepomembnega dne so se podili s filmsko naglico. Svoje dejanje je sporočil ma¬ riborskemu Narodnemu svetu in od njega zahteval, da ga imenuje za generala, ker je predvideval, da mu je ta šarža pri občevanju s tujimi častniki potrebna. Tako je postal Maister naš prvi pravi slovenski ge¬ neral. S svojim »štajerskim obmejnim poveljstvom« se je preslil še ta dan v palačo okrajnega glavarstva, odkoder je prvikrat zavihrala naša trobojnica. V melj- KRONIKA 263 ski vojašnici je dal trobiti alarm, pojasnil zbranim vojakom nastali položaj, pozval Slovence, naj vztra¬ jajo pod orožjem, Nemcem pa dovolil, da smejo oditi domov. To so ti radi storili, žal da so se ob tej priliki tudi premnogi Slovenci izmuznili. Na podoben način se je po njegovih navodilih izvršila tudi v drugih vo¬ jašnicah narodna ločitev, tako da je imel Maister Ma¬ ribor že v rokah, ko se mu je še isti dan prijavil bri¬ gadir Ullmann kot odposlanec graške Militarkom- mande, češ, da prihaja tukajšnjemu Volksratu na pomoč in da pride za njim cel madžarski polk. Ko pa je videl, da Maister ni več major, ampak general in da nesporno obvlada položaj, je s prvim vlakom odpotoval. Tudi o madžarskem polku ni bilo več sledu. Taka je bila bilanca tega edinega in za poznejše do¬ godke odločilnega dne. Njegov pomen je bil tolik, da ga pravično ocenimo le tedaj, če se zamislimo v njegove posledice. Ko bi se bil Maister na oni seji samo za svojo osebo izjavil za SHS in morda zahteval ločitev vojaštva po narod¬ nosti, bi to umevno storili tudi Nemci ter mu stopili nasproti enakopravno, samo v neprimernem večjem številu in v višjih šaržah. Ostali bi v Mariboru, ki bi imel dvojno vojaštvo, slovensko in nemško, kar bi ne moglo dolgo ostati brez medsebojnih sovražnosti. Tako pa je Maister čisto sam izvršil prevrat. Storil je to iniciativno, ker mu ni dal nihče niti povelja niti pobude, obenem revolucionarno, ko je proti vsej di¬ sciplini prevzel poveljstvo nad višjimi ter iztrgal lep kos zemlje iz dotedanjega nemškega (graškega) ob¬ močja in ga okupiral za Jugoslavijo. Njegov čin je bil skrajno tvegan: v Mariboru je bilo nemškega vo¬ jaštva neprimerno več ko slovenskega, na nemški strani je stal precejšen del Maribora in ulica je bila skoro nemška. Maister je vedel, da je zmaga možna samo v slučaju, če je moralni faktor pri Slovencih tako visok, da odtehta številčno nemško premoč. In v to je Maister veroval; saj je znal svoje borce tako navdušiti, da se je lahko zanašal nanje. Izvedel je svoje dejanje mojstrsko — brez kaplje krvi. To pa zato, ker je bil vse do podrobnosti prej premislil in pripravil in ker je njegov imponujoči nastop že v kali zatrl vsako misel na upor in nazadnje, ker si je izbral pravi psihološki trenutek: samo nekaj ur pozneje in vse bi bilo izgubljeno. S tega širšega in višjega stališča nam vzrase njegovo dejanje v veličino. Glas o tako srečno izvršenem prevratu v Mariboru je sprožil po vsej domovini prekipevajoče veselje; Maistru pa je pridobil neomejeno avtoriteto. Postal je v tistih neurejenih prilikah de facto guverner se¬ verne Slovenije, imel je vse vajeti v rokah, njegova beseda je odločala ne le v vojaških, marveč tudi v upravnih vprašanjih, njegov meč je visel kakor Da¬ moklejev nad tistimi, ki se ne bi izlepa udali. Pa je bilo to tudi potrebno. Kajti položaj v Mariboru je ostal še dolgo časa silno problematičen in je zahteval od Maistra daleč nadpoprečne razboritosti ter — je¬ klenih živcev. Dobil je nad 90 grozilnih pisem, za ka¬ tera pa se ni zmenil. Veliko bolj ga je skrbelo pičlo število slovenskih vojakov, ki so komaj zadoščali za naporno stražno službo, tako da jih je imel v mestu za vse slučaje na razpolago neverjetno majhno šte¬ vilo v primeri s še ostalimi Nemci. Odleglo mu je, ko so ti (17 častnikov in 390 mož!) dne 3. novembra, točno kakor je v svojem prvem povelju ukazal, za¬ pustili Maribor in pred odhodom še pred njim v do¬ brem redu defilirali. Ko pa je število slovenskih vo¬ jakov nadalje kopnelo, je dne 9. novembra izdal na lastno odgovornost mobilizacijsko povelje za svoje območje. To je bilo krika in nevolje v notranjosti de¬ žele pri tistih merodajnih, ki so bili prepričani, da nam bo itak Wilson in neka mednarodna pravica vse dala in da bo Jugoslavija lahko živela brez vojaštva. Zato je Maister za svoje »krvave ukaze« dobil ukor. Mobilizacija pa mu je vendarle dala v nekaj dneh dovolj vojakov, da je dobil potrebno protiutež k na¬ raščajoči nemški Schutzwehr (»zeleni gardi«), ki jo je bil 3. novembra v sili razmer moral Nemcem do¬ voliti, pa je postajala vedno bolj objestna in skovala celo naklep, napraviti s pomočjo graških akademikov in pri Lipnici čakajočih nemških čet -— puč. Toda zopet je general Maister svoje nasprotnike prehitel. Po vzorno pripravljenem in točno izvedenem načrtu so Maistrovi borci v noči na 23. november brez žrtev (edini žalostni incident je zakrivil prizadeti sam) iz¬ vršili razorožitev in dokončno ukinitev teh nemških čet v Mariboru. Današnji 45. pešadijski puk, ki je nastal iz prvotnega »Mariborskega pešpolka«, si je izbral 23. november za praznik svoje krstne slave. Komaj je dobil Maister v Mariboru (po 23. nov.) nekoliko prostejše roke, je začel svojo drugo nalogo: zasedati našo severno mejo, to se pravi, pošiljati na že prej določene kraje vojaške posadke, že pred pre¬ vratom je, kakor pripoveduje, izpraševal glasnike Majske deklaracije, kako si zamišljajo naše bodoče meje, pa je dobil odgovor: Za naše meje se nam ni bati, glavna stvar je, da Avstrija podleže, potem se nam bodo izpolnile maksimalne naše želje. Pokazalo pa se je, da je bil vojak Maister daljnovidnejši in re¬ alnejši kakor marsikateri poklicni politik. Držal se je načela: samo to, kar imaš trdno v rokah, je tvoje; obljube so besede, pisane v veter. Zato si je že v za¬ četku 1918 začrtal v svojo specialko naše narodne meje, ne samo na štajerskem, marveč tudi za Prek¬ murje in Koroško. Zasedati je začel s špiljem, nato pa širil svojo črto na vzhod in zapad, ne da bi zadel ob znatnejši nemški odpor. V Gradcu so se njegovih uspehov zbali in dne 27. nov. je prišel kot službeni odposlanec graške Militarkommande polkovnik Ru¬ dolf Passy, ki je Maistru pokazal pooblastilo, da se sme veljavno z njim dogovoriti o demarkacijski črti, katere jugoslovansko vojaštvo ne sme prekoračiti. Ze¬ dinila sta se na črto Radgona, Gornja Purkla, Ernovž, Ivnik, št. Pavel Grebinj, Krnski grad, Beljak, Šmohor in sestavila redno pogodbo, ki bi naj stopila v veljavo opoldne 30. novembra. Vendar do tega ni prišlo. Naša Narodna vlada je to pogodbo zaradi dunajskega ugo¬ vora ovrgla »iz višjih ozirov, ki nas silijo napram Av¬ striji k popustljivosti«, in dovolila mu je zasesti samo štajersko mejo; vendar je Maister na svojo odgovor¬ nost ukazal še zasedbo Velikovca, ki jo je imel Malgaj že pripravljeno. Neizmerna tragika je, da smo od naše Koroške mogli tako malo rešiti. Zdaj tarnati in očitati zamu- 264 KRON K A jene prilike, nima pomena, čuditi pa se moramo ge¬ neralu Maistru, kako pravilno je položaj presojal ter silil na zasedbo Koroške, toda v začetku zaradi po¬ manjkanja vojaštva tega ni mogel storiti, pozneje pa ni smel. In tako je Malgaj s svojimi prostovoljci na lastno roko udaril v Mežiško dolino ter prodiral do Velikovca, vendar se je smatral pod Maistrovim po¬ veljstvom, kateremu je pošiljal poročila in se ravnal po njegovih navodilih. Nemci pa so hitro opazili ne¬ zadostnost zasedbenih čet, na tihem so od vseh strani nabrali Volkswehr, ki je z veliko silo naše napadla ter jih v trdih bojih izrinila iz Koroške. Nato so med domačim prebivalstvom zabrisali vsako slovensko sled in ga tako zastrašili, da ameriški polkovnik Miles, ki ga je bil Wilson poslal po informacije v koroško obmejno ozemlje, ni videl takorekoč nobenih Sloven¬ cev. čudil se je, ko je našel koroško ozemlje s Ce¬ lovcem in Beljakom, kakor ga je naša delegacija v Parizu zahtevala, od nas nezasedeno, iz česar je skle¬ pal, da mi sami ne mislimo resno na to ozemlje. Tako se je pojavil v Parizu, ki nam je bil v začetku povsem naklonjen, predlog, naj tvorijo mejo med Jugoslavijo in Avstrijo — Karavanke! Na bolje se je obrnil po¬ ložaj šele 1919 po naši zmagoviti majski protiofenzivi, kjer je general Maister poveljeval labudskemu od¬ redu ter prodrl do šent Pavla; vzporedno z njim je general Smiljanič dosegel Gosposveto in Celovec. Vkljub temu se naša diplomatska pozicija v Parizu ni dala več popolnoma popraviti; edino, kar so nam dali, je bil plebiscit, ki so nam ga naložili za Celov¬ ško kotlino, katero so pa še v mnogih točkah v našo škodo prikrojili. In zopet je bil general Maister tisti iniciator, ki je, čim so bile vojaške operacije končane, ustanovil (2. julija 1919) v Velikovcu Narodni svet, najprej za Podjuno, nato pa za vse plebiscitno ozemlje. Namen mu je bil, gmotno in moralno pomagati koroškim Slo¬ vencem, ki so po zadnjih vojnih dogodkih silno trpeli, in jih pripravljati za srečen izid plebiscita. Poleg svo¬ jega vojaškega dela kot divizijski poveljnik je oprav¬ ljal kot resnični (ne morda samo častni) predsednik posle Narodnega sveta, zasnoval široko razpredeno organizacijo, ji dal v polnem upoštevanju koroških posebnosti smer in vsebino in jo vodil skozi 15 me¬ secev po valovju sedaj kipečega, sedaj umirajočega narodnega razpoloženja, dokler ga ni sovražna diplo¬ macija tik pred plebiscitom, da bi ji ne motil njenih računov, spravila z njegovim vojaštvom vred iz Ko¬ roške. In tako se je završila koroška tragedija; njene rane so ostale skeleče do danes. Mesec dni nato nas je zadel drug, še hujši udarec v Rapallu. Vse to je ge¬ nerala Maistra, čegar energija je bila videti neizčrpna, upognilo. Leta 1923. je stopil bolehen v pokoj, pa tudi tedaj še ni miroval, ampak je kakor Cojz zbiral okoli sebe narodne delavce in mislil samo eno, kako bi našo severno mejo še trdneje priklenil k materi Jugosla¬ viji. In pisal je zgodovino našega prevrata, ki mu je bil sam centralna oseba, pisal, dokler mu ni, junaku in pesniku, smrt iztrgala peresa iz rok. RUDOLF MAISTER — VOJANOV KOT PESNIK JANKO G L A S E R Slika generala Maistra bi bila pomanjkljiva in ne¬ pravilna, če bi videli v njem samo moža dejanja, ne pa obenem tudi moža besede in duha, če bi ob njem kot vojaku in organizatorju pozabili na ljubitelja du¬ hovnih vrednot in iskatelja lepote, na zbiratelja knjig in pesnika. Za Maistra kot zbiratelja knjig je značilno, da ni bil bibliofil tiste vrste, ki mu je knjiga samo mrtev predmet zbiranja; bil je bibliofil v najboljšem po¬ menu besede, zvezan s slovensko knjigo — katero edino je zbiral — z globoko in živo ljubeznijo tudi notranje, kajti bila mu je izraz naših kulturnih stremljenj in videl je v njej eno najvažnejših in naj¬ zgovornejših prič tega, kar smo kot narod ustvarili. S tega vidika je izpopolnjeval svojo zbirko in jo iz¬ popolnil v teku desetletij v eno največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. Bogato je zastopano v tej knjižnici literarno delo vseh naših dob od Dal¬ matinove Biblije naprej, s posebno lepimi serijami naše revijalno časopisje, nahajamo pa v njej tudi dra¬ gocene redkosti, tako goriški rokopis iz 1. 1551., roko¬ pis Prešernovega Trioleta, razne bibliografsko neza- beležene izdaje (n. pr. mariborska izdaja Historije svete Genovefe iz 1. 1800.) ter redki priložnostni tiski. Kakor je knjižnica bogata vsebinsko, tako se odlikuje tudi po lepi in skrbni opremi. Tudi v tem pogledu kaže, da je bil njen lastnik pravi in resničen bibliofil. Literarno se je začel udejstvovati Maister že zgo¬ daj. Kot četrtošolec je ustanovil in izdajal pisan di¬ jaški list Inter nos, kot petošolec Večernico, že pred tem pa je iskal vstopa tudi v javnost, kakor priča list¬ nica uredništva v Vrtcu 1889, str. 112, kjer beremo, da je »R. M. v K.« poslal listu pesem »Stari grad pri Ložu«. S spominskim spisom o babici »Pokopali smo jo« je v Vrtcu 1890, str. 101, doživel svoj prvi natis. Kot kadet na Dunaju je pod imenom Vuk Slavič pisal v celjsko Vesno ter obenem bil izreden član ljubljan¬ ske Zadruge, v kateri so se zbirali poznejši ustanovi¬ telji slovenske moderne. V vrsto vidnejših naših pes¬ nikov pa je stopil, ko se je 1. 1898. kot Vojanov po¬ javil v Lj. Zvonu, kateremu je bil odslej kolikor toliko trajno sotrudnik. Poleg tega se je oglašal od časa do KRONIKA 265 časa tudi drugod, z mladinskimi pesmimi v Zvončku, s fantovskimi v Slovanu, pozneje v Literarni pratiki, med vojno v Straži, po prevratu v Mariborskem klo¬ potcu in v Petruškovih Odmevih. Kljub razmeroma dolgemu razdobju, ki leži med njegovimi prvimi in zadnjimi pesmimi, je obseg nje¬ govega pesniškega dela skromen. Nikoli ni pisal mnogo in zdržema, njegovo literarno delo je nasta¬ jalo sporadično, morda bolj iz ljubezni literarnega uživalca ko iz notranje nujnosti, vendar pa se temu delu tudi nikoli ni popolnoma izneveril, kakor se ni izneveril ljubezni do knjige. Oboje je imelo skupen vir v njegovi ljubiteljski, s tenkočutnostjo esteta sprejemljivi in sprejemajoči naturi ter je v svojem jedru bilo isto: iskanje in kult lepote. Odtod močno poudarjeni esteticizem, ki se kaže v njegovi pesmi, bodisi, da je eklektična, kakor v Poezijah (1904), bo¬ disi, da skuša kar najbolj izpiliti verz in izraz, kakor v Kitici mojih (1929). S Poezijami, svojo prvo zbirko, ki jo je izdal kot tridesetletnik, Maister v našo liriko ni prinesel kaj bistveno novega. Daši po letih skoraj sodobnik naše moderne, po svojih izraznih sredstvih ni postal mo¬ dernist, ampak se je naslonil — razen na narodno pesem — v glavnem na prejšnjo generacijo. Bolj mu je ustrezala dognanost Gregorčičevega klasicizma in stvarnost Aškerčevega realizma ko oblikovno ekspe¬ rimentiranje in simbolična nejasnost nove, v svojih početkih še neizčiščene struje. Zato imajo Poezije, čeprav izdane istega leta kakor Župančičeva čez plan, metrično in slogovno z moderno le malo skupnega. Večja je sorodnost v vsebinskem in idejnem pogledu. Snovna in miselna sproščenost, nepriznavanje ka¬ kršnihkoli ozirov, spon in utesnitev, kar se — kot ekstrem — zlasti kaže v mešanju svetega s profa¬ nim, so značilnosti, ki mladega Maistra odločno pri¬ bližujejo modernim. Kakor pa so te značilnosti do neke mere brez dvoma izraz dobe, prav tako so brez dvoma v znatni meri tudi izraz pesnikove lastne oseb¬ nosti, njegove fantovske prešernosti, vojaške razpo¬ sajenosti, vedrine njegovega značaja. Vedrina in ihkotnost dajeta osnovno obeležje Poezijam sploh; koraj vse, kar je v njih značilnega, je vedra in lah- otna anakreontika, tako po vsebini kakor tudi po načinu, kako pesnik na svet in življenje gleda: z brez¬ skrbnostjo se predaja njegovim lepotam in se jih ve¬ seli, njegove neprilike odpravlja na lahko, z dovti¬ pom, s hudomušno satiro. Kjer izjemoma išče miselne poglobitve ali skuša pokazati življenje od tragične strani, kakor mestoma v epiki (čudež, Golgota), je to v večji meri vpliv Aškerčev ko pesnikova lastna poteza. Po izdaji Poezij je Vojanov za osem let skoraj po¬ polnoma utihnil. V tem časovnem presledku je njegov pesniški obraz dobil bistveno druge, resnejše poteze. Ko se je 1. 1912. oglasil nanovo, to ni bila več nek¬ danja anakreontika, ampak nova pesem, poglobljena v čuvstvu in tehtnejša po vsebini: pesem o domovini. Domovina, borba za njeno svobodo, ljubezen do njene kulture in lepote postanejo in ostanejo odslej vodilni motivi Maistrove poezije. Predvsem borba za svobodo. V Matjaževem sonetu, ki je izšel v Ljub. Zvonu 1. oktobra 1912, torej tik pred začetkom osvobodilnih balkanskih vojn, pesnik proroško poziva spečega narodnega junaka, naj vstane: Zdaj tvoj je dan — zavihti meč jeklen, da se zarije v kri in dob zelen! V sonetu Mi (Lj. Zvon 1913) poznejši odločni borec in mož dejanja s trpkostjo ugotavlja, da Slovenec še vedno samo čaka Mesije, namesto da bi sam dvignil glavo in si pomagal. Obenem, ko mu je tako pogled iz sedanjosti uprt v bodočnost, pa se poglablja pesnik tudi v našo pre¬ teklost in iz intimne njegove ljubezni do stare slo¬ venske knjige se mu oblikujejo romance z motivi iz Trubarjevih časov (Dobra letina — Lj. Zvon 1912, Pri belem medvedu in Dve maši — Slovan 1914). Med vojno se narodna budnica predvojnih let umakne začasno vojaški pesmi, ki je po svojem osnov¬ nem razpoloženju tožba po preliti »naši krvi« (Bojno znamenje — Slovan 1916), v času deklaracije pa z novo silo plane zopet na dan: kakor da hoče pesnik vsaj z besedo, dokler za dejanja čas še ni prišel, dati duška napetosti, s katero čaka usodnega in odločil¬ nega trenotka. Bratje, v sedlo, vajeti v dlan: Drava nas zove, Jadran rjove, vranci naj skrešejo trde podkove, bratje — naprej! Tako se končuje njegova politična poslanica, ki jo je — sebi in nam — napisal spomladi 1918 in jo kot Jugoslovansko himno objavil v mariborski Straži. V novembru istega leta je besedo pretvoril v de¬ janje. Da Drava ni zvala zastonj, kakor je zastonj klical Jadran, je bila njegova zasluga. Vlogo osvobo¬ ditelja, v katero je 1. 1912. pozival in budil kralja Matjaža, je sedaj prevzel sam. Takrat za pesmi ni bilo časa. Ko pa se je burna in bogata doba prevratnih dni in koroških bojev umirila, takrat se je znova oglasil Maister pesnik. Spomin na Malgaja, bridkost po Ko¬ roški, po Gospej Sveti, gnev nad krivičnimi mejniki, up v nov rod in nov svit — to so misli, ki mu polnijo srce in ki jim išče besede. Organično se tej pesmi o naših narodnih pravicah pridružuje pesem o naši zemlji. Ko je pesnik iz sa¬ mote, v katero se je iz borb in življenjskega hrupa v zadnjem desetletju umaknil, gledal na to zemljo in jo videl vso ožarjeno od lepote, je zapel o njej s pla¬ stiko in slikovitostjo, kakor je doslej njegova pesem ni poznala. Nov tip je ustvaril v naši pokrajinski li¬ riki, ko je 1. 1924. objavil svojo prvo pesem te vrste, Dolenjsko poletno noč. Mojstrsko je v njej izdelan vsak detajl, virtuozno in učinkovito je pesem zgra¬ jena: slovo večernega solnca od gospodarjev in go¬ spodinj, umerjeno in važno, kakor se solncu, gospo¬ darjem in gospodinjam spodobi, nato v jarkem kon¬ trastu — izraženem ne samo vsebinsko, ampak tudi metrično in slogovno — jezljivost nočnega čuvaja, ki kliče skozi vas in preganja fante-vasovalce, naposled 266 KRONIKA — zopet kot kontrast — tiha mesečna noč, v katero le še čriček poje sredi zorečih trt: V mesečini iz gorice beli se zaspano lice zidanice. Viničar že davno spi. Le veseli striček čriček še fantuje, piska, vriska in pritiska: Letos solnce žge za tri, kar za tri, za trikrat tri, Spet bo enkrat dober cviček. Z enako ljubeznijo kakor Dolenjsko je ovekovečil Maister v svojih pesmih drugo vinorodno pokrajino naše zemlje, pokrajino, ki mu je bila posebno blizu in pri srcu: Slovenske gorice. Že ko je 1. 1920. odpiral prvo slovensko umetniško razstavo v Mariboru, je iz¬ razil željo, da bi lepota in poezija Slovenskih goric našla svojega poeta. In postal je poet te lepote in poe¬ zije sam. Kakor v slikoviti panorami nam njegova pesem prikazuje skrite čare te blagoslovljene zemlje: njene šume in trate, njene vinorodne griče z belimi hrami, cerkvami in kapelami — in srebrne vitke ceste, gladke poti in stezice od svetnika do svetnice, od svetnice do Trojice. Veselo nad vso to lepoto prepevajo klopotci, a ko pride nedelja, ... k peti maši vsi mejaši sveti naši kakor orgle zabučijo: Lenart moli mirno vase skromno melodijo, Barbara živahno kliče svoje griče, Rupert tre globoke base in Trojica brez prestanka vmes trijanka. Čudovita simfonija, simfonija barv in zvokov ob¬ enem! Pesnik sam se opaja ob njej, kakor nikdar prej mu služi beseda, polna in zvonka, plastična in bar¬ vita. Sama od sebe mu poje pesem. Kakor da je v idilični poeziji naših vinogradov naposled našel to, kar je njegovemu vedremu duhu ustrezalo, kakor da je ta sorodnost in notranja skladnost nazadnje obu¬ dila v njem tisto besedo, ki jo je prej le jecljaje iskal: njegovo pravo, resnično pesniško besedo. Sam se je dobro zavedal tega in ko je 1. 1929. pri¬ pravljal svojo drugo zbirko, Kitico mojih, da v njo zbere, kar je od svetovne vojne naprej napisal naj¬ boljšega, je za jedro te zbirke vzel baš pesmi o Do¬ lenjski in Slovenskih goricah. Ob teh pesmih, ki jih je upravičeno smatral za svoje najboljše, je primerjal druge, jih sodil in izbiral. Slog, ki si ga je v teh pesmih ustvaril, mu je veljal — bi lahko rekli — za vzorec in po tem vzorcu je skušal preliti in na novo oblikovati tudi vse drugo, kar je v zbirko sprejel. Odtod velika jezikovna in oblikovna izbrušenost v Kitici mojih. Označuje jih plastična realistika izraza, nenavadno krepek ritem, markanten, kakor je bil pesnik sam, prav tako pa tudi vsebinska enotnost in ubranost. Da plastiko izraza čimbolj stopnjuje, je pesnik pri svojih predelavah predvsem skušal zabri¬ sane splošne pojme po možnosti izločiti in jih nado¬ mestiti s konkretnimi. Najlepše se nam pokaže to na primeru, če pogledamo n. pr., kako je v romanci »Pri belem medvedu« označena gostilna v prvem, kako v zadnjem natisu. V prvem: To vedelo ljudstvo je širom okrog, da v Kemptnu najboljši bil trtni je sok v gostilni pri belem medvedu za tremi kostanji. V zadnjem: Meščanje in cehi, pisar in župan so vedeli, da se najboljši mozlan od roda do roda že toči »Pri belem medvedu«. Vse izpremembe — tam »ljudstvo širom okrog«, tu »meščanje in cehi, pisar in župan«, tam »trtni sok«, tu »mozlan«, tam »je bil«, tu »se toči«, razen tega izločitev brezpomembnih polnil »to«, »za tremi ko¬ stanji« — kažejo, da je iskal Maister nazornosti predvsem v tem, da izrazi misli čim stvarnejše, ob¬ enem pa tudi v tem, da jih notranje strne in vse ne¬ bistveno izpusti. Odtod na eni strani njegova ljubezen do žive ljudske govorice (n. pr. v Belokrajinskih po¬ mladanskih snubačih: »da za praznik in godove bo kaj v dimu in kaj v kleti«) ter do krepkih izrazov sploh, na drugi strani pa težnja po žgoščenosti, radi česar je zlasti daljše pesmi znatno okrajšal. Na splošno sta obe ti težnji bili njegovemu delu v prid, vendar se tudi nevarnosti, ki jo vsebujeta — da na¬ trgata rahlo tančico poezije —, pesnik ni povsod iz¬ ognil popolnoma. Enako pozornost kakor besednemu izrazu je posvečal Maister ritmu, ki ga je hotel imeti prav vojaško-strogega. Kako daleč je šel v tem po¬ gledu, priča verz »Svetega Marka ladje so razbite« (Kraški piloti), v katerem pesnik radi jambskega ritma izrečno zahteva naglas — »Svetčga«. Kot pri¬ mer, kako skrbno je pripravljal in pretehtaval Kitico mojih tudi glede na vsebinsko enotnost, bodi ome¬ njeno, da je izločil iz zbirke sonet, ki ga je bil na¬ pisal nekomu v spominsko knjigo in ga štel med najboljše svoje pesmi, a ga je vseeno žrtvoval, ker mu iz vsebinskih razlogov ni sodil v celoto. Maistrovo pesniško, delo ni bogato, je pa zanj tako značilno, da bi brez tega dela njegovi fiziognomiji manjkala ena najbistvenejših potez, manjkal kot izraz oduševljenosti in globine, manjkala tista za¬ okroženost in skladnost, ki njegovemu liku daje zna¬ čaj vsestranske in harmonične osebnosti. Kakor močne, široke osebnosti renesance je general Maister družil v sebi moža dejanja in moža besede, bil voj¬ skovodja in diplomat, bil bibliofil in poet — prav tako je bil njegov dom, kjer je sprejemal politike, obenem shajališče literatov. V tej ubranosti širine in globine je čar njegove pojave — inl z najboljšim, kar je ustva¬ ril Maister-pesnik, predvsem s svojimi slavospevi naši zemlji, bo prav tako živel nesmrtno, kakor bo ne¬ smrtno živel z zgodovinskim delom, ki ga je izvršil Maister-vojak. KRONIKA 267 PREŠEREN IN LJUBLJANSKE URŠULINKE FR. KIDRIČ Ob pisanju članka sem se s hvalež¬ nostjo spominjal razumevajoče ljubez¬ nivosti, s katero mi je postregla m. Eli¬ zabeta Kremžar, provincialna prednica v ljubljanskem uršulinskem samostanu: 14. in 20. febr. 1934 mi je odgovorila v obširnih pismih, 24. febr. mi je posve¬ tila vso uro v govorilnici; hvalo sem ji dolžan za vse informacije o ustni tra¬ diciji v ljubljanskem uršulinskem samo¬ stanu ter za vse podatke iz samostan¬ skega arhiva in katalogov, ki niso v članku posebej izpričani. Že prvo leto, ki ga je Prešeren po doktoratu preživel v Ljubljani, se je njegovo oko gotovo cesto mudilo ob plemenitih črtah uršulinskega svetišča ali pri živi gmoti, ki je polnila trg ob šolskih dneh po zadnjem zvoncu: pesnik je bil namreč 1828—29 podnajemnik pri Kastelčevih, a Kastelic je stanoval v neposredni bližini uršulink, v prvem in edinem nadstropju Metkine gostilne »Grič« na vzboklini Kongresnega trga, kjer ima na zemljevidu knjige »Das Konigreich Illyrien« iz 1827 št. 32, a je danes št. 15 (Vrhovnik: Gostilne 32; DS 1926, 248). Ako je mislil Prešeren 1831 z »ljubljanskimi nunami« v Turjaški Rozamundi uršulinke, se je zmotil, ker v 15. ali 16. stoletju še ni bilo uršulin¬ skega samostana. Ko je šel pesnik Turjaške Rozamunde, ki je »čast ljubljanskih nun postala«, 1. marca 1834 k Crobathu za koncipienta, je utegnilo njegovo za¬ nimanje za uršulinski samostan rasti, ker so bili Groba thovi v poslovnih stikih s s. Ignacij o, rojeno grofico Engelshaus, poleg baronice Ivane Zier- heimb edino aristokratko med ljubljanskimi ur- šulinkami. Grofje Engelshausi, ki so imeli kranjsko deže- lanstvo že izza XVI. stoletja (Schiviz, Krain 497), a v prejšnjih stoletjih na Kranjskem tudi bogata posestva (več beležk je o tem v samostanskem ar¬ hivu), so bili v prvi polovici XIX. stoletja že obu¬ božana rodbina, ki v Napoleonovi dobi vsaj na Kranjskem ni imela nobene fevdalne gospoščine (prim. Schematismus f. Krain u. Gorz auf d. J. 1808, Anhang, 17—44: Verz. der Herrschaften u. Giiter). Grof Vincenc Engelshaus je bil polkovnik, ki morebiti niti ni bival v Ljubljani, ko mu je žena Jožefa rojena grofica Gaj o 9. apr. 1810 po¬ rodila Cecilijo Leopoldino (Schiviz, Krain 129). Vsi ostali otroci so bili rojeni izven Kranjske (ome¬ njajo jih listine v samostanskem arhivu): Vin¬ cenc (menda naj starejši), Jožefa (r. okoli 1810 kakor Cecilija Leopoldina), Fanny (menda naj¬ mlajša). Kmalu po rojstvu Cecilije Leopoldine je grof Vincenc Engelshaus ostavil Ljubljano in umrl, ko je imela mlada grofica komaj 3—4 leta, okoli 1814 (prim. Jelovškova, Spomini 65; samostanski arhiv hrani iz Ignacijine ostaline njegovo sliko). Štirje otroci so ostali brez premoženja (samostan¬ ska kronika). Podoba je, da med možem in ženo ni bilo vse v redu, kajti žena je preživela moža, a njena mati ni bila brez premoženja. Grofico Cecilijo Leopoldino so pač ljubljanski sorodniki določili za samostan, čigar kronika jo omenja od 1826 dalje, torej od njenega 16. leta: 7. avg. 1826 je ob razdelitvi premij kot samostan¬ ska gojenka pred povabljenim občinstvom govo¬ rila zaključni govor; 12. avg. 1828 je bila preoble¬ čena ter dobila novo ime: s. Ignacija od sv. Av¬ guština; 12. apr. 1834 se je zavezala s slovesno ob¬ ljubo. Postala je učiteljica ročnih del ter pouče¬ vala 1834 na notranji, 1835—39 na zunanji uršu¬ linski šoli. Po ustnem izročilu sodobnic je bila to fina, a šibka in bolehna dama. Tudi Prešernova hči, ki je bila v 50tih letih njena učenka, jo slično popisuje: »Bila je bolj majhna in posebno finega, bledega obličja, s tisto bolestno potezo okrog ust« (Spomini 65). Po ustnem izročilu sodobnic sicer »najbrže ni bila redovnica z najtrdnejšim pokli¬ cem«, a se je menda prav iz te zavesti za »prisvo¬ jitev poklica vse življenje borila«. Novi Prešernov šef dr. Crobath je bil varuh ur¬ šulinke Ignacije (m. Elizabeta in Jelovškova Spom. 65), a menda tudi njene sestre (Jelovškova 65). Ko je postala s. Ignacija aprila 1834 polno¬ letna ter se zavezala s slovesno obljubo, je Cro¬ bath sicer nehal biti njen varuh, toda stike je po vsej priliki ohranil. A če je utegnil Prešeren pri Crobathovih že 1834—37 o uršulinkah marsikaj slišati, je dobilo njegovo zanimanje za ta samostan 1837—39 še re¬ alnejšo osnovo. 268 KRON K A Najprej je vzbudila njegovo pozornost deklica, ki je bila učenka s. Ignacije. Tradicija, ki se je ohranila v ustnem izročilu ljubljanskega uršulin- skega samostana, pravi: Pred vnanjo uršulinsko šolo se je Prešeren rad ustavljal, ker je tam čakal učenko Ovijač. Njene součenke so potem pravile v šoli: »Dr. Prešeren steigt der Ovijač nach.« Ne pozabimo, da gre za prve mesece po Julijini oficielni zaroki, ki spada pač nekam v zimo 1836 do 1837 (LZ 1934, 121). Obupani pesnik je s čud¬ nim nagnjenjem iskal nadomestka v mladoletnih dekletih: spomladi 1837 je začel gledati za Ano Jelovškovo (Spomini 18), ki je bila 6. jul. istega leta šele 14 let stara (DS 1926, 250); in dočim se z Ano po maju 1837, ko je morala od Crobathovih oditi, »več mesecev nista videla« (Spomini 18 do 19), je začel postopati za dekletom, ki je 13 let šele dopolnilo, a bilo, kakor pravi samostanska tradi¬ cija, »pri 13 letih veliko in krepko razvito«. Učenka, zbog katere je Prešeren pred vnanjo uršulinsko šolo postajal, je bila Karolina Ovjiač, hčerka onega dr. Blaža Ovjiača iz Cerkelj, ki je bil za 10 let starejši od Prešerna, služboval po raznih krajih pri okrožnih sodiščih, bil 1832 med Prešernovimi tekmeci ter res dobil odvetniško me¬ sto v Ljubljani, kjer je postal kmalu tudi hišni posestnik (SBL). Boj ena je bila 8. okt. 1824 (po¬ ročna matrika pri frančiškanih), ko je oče služil v Loki. Šolo pri uršulinkah je obiskovala 1833—38 ter bila zadnje šolsko leto, t. j. 1837/38, v ponav¬ ljalnem razredu, ki ga je kakor prejšnje dovršila z odliko. S Prešernovim zanimanjem se je mogla nedvomno ponašati šele v šolskem letu 1837/38. Dočim je Prešernovo postopanje za Karolino morda še med šolskim letom 1837/38 prenehalo, bodisi da so ga preprečili dekletovi starši, bodisi da se je hrepenenje po Karolini umaknilo hrepe¬ nenju po Ani ( prim. Jelovškova, Spomini 19—21), je postala Prešernu 1839 misel na uršulinski sa¬ mostan zelo neprijetna. A povzročil je to nepri¬ jetnost deloma ljubljanski trač, deloma prepri¬ čanje, da ume v Ljubljani samo Prešeren delati učinkovite verze. »Bilo je torej 1. 1839., ko se je po Ljubljani raz¬ širila govorica, da je uršulinka s. Ignacija s ta¬ kratnim uršulinskim ravnateljem — duhovnikom Šlakerjem — v blagoslovljenem stanju« (Jelov¬ škova, Spom. 66). Dve stvari sta sicer sumljivi: da se je Šlaker 1839 poslovil kot ravnatelj pri ur¬ šulinkah ter postal ravnatelj normalke (uradni šematizem); da se je s. Ignacija v jeseni istega leta poslovila od vnanje šole ter dobila pouk ročnih del na notranji šoli. Vendar govorijo drugi mo¬ menti za sodbo, da so delali Ljubljančani 1839 s. Ignaciji menda krivico: s. Ignacija je ostala v ljub¬ ljanskem samostanu; uršulinska kronika in samo¬ stanska tradicija ne vesta nič o škandalu in kazni. Toda mnogo Ljubljančanov je trdno verovalo v obtožbo s. Ignacije. V imenu nekaterih je govoril tudi pesmar, ki je v slovenskem paskilu z začet¬ kom »Zakaj farji trebuhe rede« udrihal po nu¬ nah, uradništvu in drugih (Jelovškova, Spomini 66). Za avtorja kosmatih, a nepoetičnih verzov so seveda takoj proglasili Prešerna. »Tisti večer je prišel Prešeren sila razburjen k Ani Jelovškovi. Preči tal ji je ,pesem’ ter jo vprašal, če misli, da jo je on zložil. In Ana Jelovškova mu je odgovo¬ rila, da bi njemu sploh ne bilo mogoče narediti kaj tako surovega in bedastega. Vidno razveseljen, da ga je prav sodila, ji reče, če bi to povedala tudi, ko bi jo kdo vprašal, in če ,to trdi s polnim prepričanjem’. Ana Jelovškova mu je tudi to po¬ trdila in ga skušala pomiriti. Radi te ,pesmi’ pa je ni nihče ničesar vprašal...« (Jelovškova, Spo¬ mini 66). Vprašanje je, ali je Prešeren 1839 verjel govo¬ ricam o odnosih med s. Ignacij o in Šlakerjem. Dej¬ stvo, da je verjela Prešernova hči, to se pravi, njena mati (Spomini 65—66), govori skoraj za podmeno, da je Prešeren govorici sicer verjel, a s. Ignacije ne obsojal... Nobenega vzroka ni za dvom o resničnosti Pre¬ šernovih besed, ko je trdil, da ni avtor paskila proti uršulinkam. Do s. Ignacije je moral imeti prav 1839 posebne ozire: na testamentu Ane Gajo, Ignacijine babice po materi, ki je določal za glav¬ no dedinjo vnukinjo Jožefo, a vnukinji s. Igna¬ ciji naklanjal 15 gld. letne rente, se je podpisal 15. jul. 1839 kot priča poleg Jožefa Schettine tudi — dr. France Prešeren. Kakor so Prešernu po krivici pripisovali paskil »Zakaj farji trebuhe rede«, tako se mu pač tudi po krivici pripisuje neduhovita in ogahna kvanta »Do zde j ste b’le še d’vice«, ki si jo je zabeležil Luka Pintar 18. jan. 1883 ob zatrdilu, da jo je nekdo ponoči nabil na vrata ljubljanskega uršulin- skega samostana (v Drž. knjižnici v Ljubljani MS. 456; varianto z nadpisom »Preširen ljubljan¬ skim nunam« in začetkom »Mi smo še cele« si je zabeležil Levstik v beležnico iz 1863—68, glej v isti knjižnici Ms. 492, str. 168). Navada, vsako tako anonimno stvarco pripisovati Prešernu, se je ohra¬ nila izza njegovih časov, zato mora biti prešer- noslovec v tem pogledu skrajno previden. Prešer- KRONIKA 269 nova močna erotika se je res izživljala v dveh skrajnostih (LZ 1934, 551): deviško sramežljivih ljubezenskih izpovedih za javnost, v sočnih od¬ mevih seksualnosti za intimno družbo vinskih bratcev. Ti odmevi so utegnili biti duhovito-pla- stični, kakor: »Savica, ti nisi več devica« (verzi, ki jih je meni povedal g. Ivan Vrhovnik, a njemu njegova sestra, bi utegnili biti v zvezi s Prešernovim in Čopovim obiskom Savice tik pred 5. avg. 1832, o katerem govori sestra Lenka 21); »On, ki ptice pod nebom živi, ki ošpičil...« (to parafrazo zad¬ nje kitice v Nezakonski materi za neko svatovšči- no v Trnovem mi je povedal g. Ivan Vrhovnik, a prim. tudi Kastelčev zapis v Drž. knjiž. Ms. 470 št. 14); »Jej, pij in...« (to »maksimo« si je po pripovedovanju Jožefa Babnika zabeležil Levstik 1863—68 v beležnici I, v Drž. knjiž. Ms. 492, stran 37). Bili pa so med njimi tudi taki, ki so bili samo »strašno kosmati« (KO 1904, 109), n. pr. »Zakaj je moral Nepomuk« (prim. Zvon 1879, 67, tekst v Drž. knjižn. Ms. 456), ali o Majerjevi Cilki (Zvon 1879, 67). Čeprav pa so utegnili biti Prešernovi verzi za intimno družbo kosmati, se je težko spri¬ jazniti z mislijo, da bi bili med njimi tudi ne¬ iskreni in zavestno zahrbtni. In res poznejši Pre¬ šernovi odnosi do s. Ignacije niso v skladu s pod¬ meno o njegovem avtorstvu omenjenih paskilov. Prešeren je obdržal namreč uršulinski samostan in zlasti s. Ignacij o tudi po 1839 v evidenci. Grofica Engelshaus v uršulinski halji je bila 1839—46 pač taka, kakršna je v izročilu: skromna in ponižna samostanka, ki se je pod vplivom go¬ voric iz 1839 najbrž res vneto borila za poklic. Če ne prej pa gotovo v teh letih je zažvrgolel v njeni celici kanarček, ki se ga samostanska tra¬ dicija dobro spominja. Morebiti se je že javljala njena poznejša »slabost«, da je vneto prebirala beležke, ki so se tikale preteklosti njenega rodu. Sodno poročilo z dne 16. marca 1844 ji je otvo- rilo njeno skromno rento iz babičinega testamenta (samostanski arhiv), a istega leta, torej za 10let¬ nico slovesnih obljub so ji ime: sestra Ignacija spremenili v: mati Ignacija. Izmed obiskovalcev so izpričani trije. Mlajša sestra Fanny, ki je bila poročena na Dunaju z nekim Seitzem, a bivala večkrat dlje časa v Ljubljani, se je pripeljala vsakikrat v krasni ekvipaži z lakajem. Samostan¬ ska ustna tradicija obenem trdi, da sta obiskala nekoč v vnanji šoli m. Ignacij o tudi dr. Crobath in — pesnik Prešeren. Ker je dobila m. Ignacija pouk ročnih del v vnanji šoli vdrugič z novim šol¬ skim letom 1845/46 (uradni šematizem), je obiskal Prešeren m. Ignacijo pač šele v tem šolskem letu: dr. Crobath je prišel morebiti zaradi svojih deklic; a pesnik? Vsekako je imel Prešeren razne prilike, da je zvedel, kako misli m. Ignacija o samostanski sa¬ moti in kako ljubo streže in poje svojemu — ka¬ narčku: stvari, ki jih je uporabil v pesnitvi, ki jo je objavil Kastelic 1848 pod naslovom »Nuna«, a je v pesnikovih rokopisih imela najbrž nadpis »Nuna in kanarček«, ker jo pozna tradicija le pod tem nadpisom (Trdina 1863/64, prim. LZ 1934, 426, in v avtobiografskih pismih, prim. LZ 1905, 589; Ivana Sadnikar r. Wohlmuth). Za ugotovitev, da je Ernestinino datiranje »Nu¬ ne in kanarčka« v leto 1836. napačno (Jelovškova, Spomini 65), imamo danes poleg podatkov, ki so v ostalini frančiškana p. Benvenuta (Marija Bor- šnik, Pater Benvenut in Prešeren, LZ 1931, 368, 426—430), še drug vir: spomine Ivane Wohlmu- thove (objavil Tomo Zupan v Mladiki 1934, 27 do 29). Po pripovedovanju Ivane, ki je bila rojena gostilničarju Wohlmuthu, p. d. Pemu dne 28. avg. 1826 (por. matrika pri frančiškanih v Lj. 23. okt. 1848), je začel zahajati Prešeren v njihovo gostilno na Glincah št. 19, ko ji je bilo 18 let, torej 1844, a prihajal je 2—3 leta, torej do konca sept. 1846, ko je odšel v Kranj. A med pesnitvami, ki jih je prinesel Crobathov koncipient v tej dobi v go¬ stilno »pri Pemu« kot nove plodove svojega pesni¬ škega snovanj a, so bile: Šmarna gora, Pod oknom, Senan, Nebeška procesija, Od železne ceste ter — Nuna in kanarček. Pa še točneje se da Nuni določiti čas nastanka. A tudi prepričevalen komentar se da najti za to ljubko in nedolžno pesnitev, vzbujajočo pač že marsikomu vprašanje, zakaj je »smela« iziti šele po razorožitvi predmarčnih cenzorjev v peti knjigi Kranjske čebelice. Dne 24. maja 1846 je »izgrajal« Prešeren za¬ ljubljenega patra Benvenuta s hudomušnim, a ne žaljivim Senanom (LZ 1931, 370). V naslednjih 6 dneh, namreč do 30. maja 1846 je zverižil Ben¬ venut dva odgovora, v katerih brani svojo in sploh samostansko pravico do ljubezni (LZ 1931, 371). Patrovi razlogi so površni in banalni: da ni pu- ščavnik, ampak menih, ki ga poklicni posli dan za dnem vodijo v svet; da je tudi človek, sin žene; da sta bila »znanca žensk« tudi sv. Hieronim in Abelar; da sme imeti dve, če ima Prešeren eno. Prešeren, ki mu je Benvenut svoj odgovor gotovo poslal, je nedvomno opazil one točke te čudne po¬ slanice, ki so utegnile tvoriti osnovo za novo žgočo 270 KRONIKA satiro: presenetljivi konec o pravici patra do dveh ljubic; poziv na Abelarja, školastičnega teo¬ loga 12. stoletja, katerega je dal prevarani Heloi- sin stric skopiti; poziv na cerkvenega očeta Hie¬ ronima, ki je pa svoja »znanstva z ženskami« upo¬ rabljal v uveljavljanje asketičnih idealov in v ustanavljanje ženskih samostanov ... Toda France se je namuznil ter ubral drugo pot. »Nuna in ka¬ narček«, ki jo je prejel Benvenut od Prešerna dne 17. jul. 1846 v »umevk« (LZ 1931, 368), to je v razumevanje Senana in v odgovor na svojo fa¬ mozno apologijo, je predrzneža z opazljivim na¬ glasom opozorila, kakšen naj bode vesten menih in kake misli naj ima o vabljivostih velikega sve¬ ta: namreč take kakor »kanarček« in »nuna«, ki sta svoj dialog zaključila v skupni želji, da »le celico naj no zapriva, prostosti sveta ne želiva«. Ost je moral čutiti iz pesnitve pač tisti p. Benve¬ nut, ki je zagovarjal povsem drugačen samostanski ideal kakor Prešernova m. Ignacija, med tem ko so mogle biti ljubljanske samostanke pesniku za idealno podobo njihove sosestre le hvaležne! Ako je res kdo izmed ljubljanskih duhovnikov Prešer¬ na tudi zaradi Nune in kanarčka napadal (prim. LZ 1931, 426), je s tem le izpričal, da ni razumel niti njene vsebine niti njenega namena, ali pa, da je verjel v govorico iz 1839 in menil, da »take« samostanke ne gre proslavljati... Če so moja izvajanja pravilna, je nastala Nuna in kanarček med 30. majem in 17. julijem 1846. Iskanje odgovora na vprašanje, zakaj je Prešeren ni uvrstil med romance v Poezijah kakor Orglarja (LZ 1931, 427—28), ob mojem komentarju ne dela več težkoč: Poezije so šle v cenzuro 14. maja 1846 (IMK 1908, 57—58), ko v Prešernu motiv za Nuno in kanarčka še niti deloval ni, in nova romanca KRONIKA 271 J3. julija 1846, ko je bilo cenzurno obravnavanje Poezij na Dunaju že zaključeno, še niti za pošiljko p. Benvenutu ni bila godna. Sodim torej, da je Nuna in kanarček poslednja pesem, ki jo je ustvaril Prešeren z literarno am¬ bicijo in ne zgolj za intimno omizje. A pesem opo¬ zarja, da bi bil pesnik najbrž še marsikaj ustvaril, da mu je usoda prizanesla s Kranjem. V dotirani umetniški obliki in s preprostimi sredstvi je pes¬ nik v petih kiticah povedal precej mnogo: pona¬ gajal p. Benvenutu; se poklonil pred m. Ignaci jo; ji iznova dokazal, da so ga 1839 po krivem dolžili. Dami, zaradi katerih je pesnik na ljubljanski uršulinski samostan pač največkrat mislil, sta Pre¬ šerna obe preživeli. Ovjiačeva hčerka se je poročila 20. sept. 1852 z oficirjem Golubkovichem (por. matrika v franč. župniji v Lj.) ter je ob očetovi smrti 4. okt. 1859 še živela (mrliški list v Drž. knjiž. v Lj.), medtem ko je testament sestre Frančiške iz 1892 ne omenja (SBL). Mati Ignacija je ostala v ljubljanskem sa¬ mostanu. Po bratu Vincencu, ki je umrl 27. jun. 1860 v Budimpešti brez otrok (samostanski arhiv), ni menda nič podedovala, pač pa ji je naklonila sestra Jožefa, ki je umrla 6. febr. 1863 v zavodu za kranjske plemkinje (Schiviz, Krain 215), v te¬ stamentu 25 gld. letne rente (samostanski arhiv). L. 1879. je bila izvoljena za samostansko podpred- nico ter je umrla 27. marca 1881 kot poslednja predstavnica rodu grofov Engelshausov na Kranj¬ skem (Schiviz, Krain 253). Prešernoslovje ni umelo pritegniti m. Ignacije pravočasno k pričevanju. S sodobnicami v samo¬ stanu, izmed katerih 93letna m. Alojzija Derffel še živi, ni o pesmi Nuna nikoli govorila, tako da so dvomile, da bi jo bila od pesnika prejela. Prvi prešernoslovec, ki je v zvezi s komentar¬ jem pesmi Nuna in kanarček govoril o ljubljan¬ skem uršulinskem samostanu, je bil Janez Trdina, in sicer je storil to v svojih predavanjih o hrvaški literaturi na Reki, ko je učil v šolskem letu 1863/64 v 2. semestru v 7. gimnazijskem razredu ta pred¬ met. Med sedmošolci, ki so zapisovali ta Trdinova »tumačenja«, je bil tudi Vinko St., to je Vinko Stubelj iz št. Daniela, ki je 1865 stopil v goriško bogoslovje. Tu je posodil svoj zvezek s Trdinovimi »tumačenji« tovarišu J. Zp. Dobravskemu, t. j. Jožefu Zupanu iz Dobrave, ki si jih je 1869 pre¬ pisal (od Zupana je dobil rokopis Fr. S. Finžgar, ki je posnetke objavil v KO 1904, 104—6, rokopis sam pa 1926 na mojo prošnjo podaril Državni knjižnici v Ljubljani, kjer je dobil signaturo Ms. 393.) Trdina, ki trdi, da je Prešerna duhovščina zavoljo Nune in kanarčka napadala, m. Ignacije ni imenoval, pač pa Šlakerja (Finžgar je to mesto izpustil, objavila pa ga je M. Boršnik, LZ 1931, 426). Pač po iz vest j ih, ki jih je dobila od svoje ma¬ tere, je govorila o nastanku Nune in kanarčka in njeni zvezi z m. Ignacij o Prešernova hči v svojih spominih, in sicer v rokopisu iz 1877 in iz 1883 ter v tisku iz 1903 (LZ 1931, 427). Ernestina je na¬ pačno sklepala, da je nastala pesem istega 1839. 1. kakor govorice o s. Ignaciji in Šlakerju, a pri be¬ leženju letnice se je zopet motila ter pisala do¬ sledno 1836 namesto 1839. Ernestinine spomine je dobil 1877 Levstik, od njega za biografijo v Zvonu 1879 Levec. Levec si je mnogo pozneje izprosil v samostanu nekaj po¬ datkov o m. Ignaciji (ČJKZ VII, 188), globlje pa ni nobeden njiju drezal. Pred tremi leti je Marja Boršnik pripravila z najdbo in objavo rokov, v katerih sta si s pesmimi »nagajala« Prešeren in p. Benvenut Crobath, te¬ melj za nov komentar pesmi »Nuna in kanarček« (LZ 1931, 368, 426—30), ki sem ga ob upoštevanju tega in novega gradiva skušal napisati. 272 KRON K A KO NAM JE STEKLA PRVA ŽELEZNICA JOŽE JENKO (Konec) Triumfalna je bila prva vožnja. Postaje Laško, Zi¬ dani most, Trbovlje in Zagorje so se praznično pri¬ pravile za slovesen sprejem prvega vlaka. Na mostu preko Savinje v Zidanem mostu so postavili visoke obeliske in jih okrasili z zastavami. Tu je pozdravil nadvojvodo novomeški glavar ob navzočnosti ve¬ likega števila posavskega in dolenjskega prebival¬ stva. Na bivši štajersko-kranjski deželni meji med postajama Trbovlje in Zagorje so postavili kranjski deželni stanovi krasen slavolok. Na kolodvoru v Za¬ gorju je nastopila četa rudarjev. Cesarjev namestnik je izstopal na vseh postajah ter pregledoval častne straže narodne garde. Na skladiščih papirnice in oljarne v Vevčah je pozdravljal prvi vlak na postaji Zalog »v okinčanih treh napisih: »kupčija, obertnost, kmetijstvo« ta veliki pomen železnice, kakor pišejo sodobne Novice, velik slavolok. Na osmih kolodvorih ob progi se je zbrala ogromna množica iz bližnjih in daljnih krajev. že pihata po ljubljanskem polju z otvoritvenim vlakom krasno ovenčana in s slovenskimi, cesarskimi in štajerskimi zastavami okinčana stroja »Ljubljana« in »Triglav«. Grmenje topov z Gradu je naznanilo točno ob peti uri napovedani prihod, zvonenje zvonov v vseh cerkvah je javljalo pričetek velikih svečanosti in pomembnega trenutka. Vse postajne naprave so bile ovite z venci, glavno postajno poslopje je bilo v zelenju in rožah. Na notranjem prostoru kolodvora je čakala ogromna množica civilnega prebivalstva, mogočno število posvetne in duhovne gospode, ki sta mu na¬ čelovala knezoškof Anton A. Wolf in deželni glavar grof VVelsersheimb, ki je prvi sprejel in pozdravil ce¬ sarjevega namestnika. Za tega so postavili na kolo¬ dvoru poseben in okusno sestavljen šotor. Pri oficijel- nem pozdravu in predstavljanju je ogovoril tedanji ljubljanski župan H. Guttmann nadvojvodo takole: »Izrekamo Vam kot visokočastitemu namestniku Nj. veličanstva, našega nad vse ljubljenega cesarja, najudanejšo dobrodošlico. S polnim srcem se zahva¬ ljujemo Nj. vel. cesarju za darilo, katerega otvoritev Vaš poset ravno tako poveličuje, kakor se ga prisrčno veseli mestna občina. Neomajana zvestoba in udanost, ki jo je neomadeževano ohranila mestna občina po¬ vsod in vsikdar, posebno pa v teh burnih časih, je nadvsečestitemu deželnemu knezu danes dokazana. V neizmernem spoštovanju prosimo, da izvolite sporo¬ čiti Njeg. veličanstvu cesarju naša odkritosrčna, sve¬ čano zahvalna in udanostna čustva mestne občine in nas njegovi milosti in naklonjenosti priporočiti.« Nadvojvoda se mu je zahvalil za dobrodošlico, se la¬ skavo izrazil o udanih prebivalcih ter imenoval kranj¬ sko deželo »biser vladarske krone«. (Laibacher Zei- tung štev. 113 od 20. IX. 1849.) Po pozdravnih govo¬ rih je blagoslovil knezoškof ob številni asistenci naj- prvo oba stroja, nato pa še ostale kolodvorske ubi- kacije. Pri tej priliki je odlikoval nadvojvoda vse one može, ki so si pridobili velike zasluge pri gradbi že¬ leznice. Med odlikovanci je bil tudi znani graditelj železnice preko Semmeringa, sekcijski svetnik Ghega. Na kolodvoru je bila postavljena častna stotnija na¬ cionalne garde. Po teh svečanostih so se odpeljali vsi gostje v mesto. Vso pot na obeh straneh so tvorili slovenski in hrvaški vojaki špalir. Tu je bila zbrana nepregledna množica domačinov in tujcev, ki je spre¬ jela mimoidoče z navdušenimi »živio« klici. Vsi časo¬ pisi ugotavljajo, da v Ljubljani do tega dneva še ni bilo nikdar, zbrano toliko ljudstva. Na Dunajski (Tyrševi) cesti je stal ogromen slavolok, ves s smreč¬ jem in venci preprežen. Na prednji strani so vihrale samo slovenske zastave, dočim so bile razvite na obeh straneh zastave vseh kranjskih mest in državne za¬ stave. Poleg njih so se bleščali razni grbi, simbolično temu dnevu sta si podajali Slovenija in štajerska desnici. Pred bivšo bolnico — na trgu »Ajdovščini« — so pozdravile goste belo oblečene deklice, ki so stale na dekoriranem odru. Hčerka upravnika bolnice je na¬ govorila nadvojvodo v imenu bolnikov v kratkih, a čustvenih besedah. Ves sprevod se je pomikal do stanovanja deželnega glavarja — do sedanje univerze. Na Kongresnem trgu je pregledal nadvojvoda še ostali del Narodne garde in v Ljubljani stanujočega vojaštva. Tudi deželni sta¬ novi so pozdravili cesarjevega namestnika ter povabili njega in spremstvo na svečan banket, ki se je vršil v proslavo tega pomembnega dneva v vseh prostorih kazine. _ ^ MiaRajtos- CaH*ri» - I.AllJVniKIHLVHVriof ^ 'fr''. : ~ eroffnungs-feier a... I C,, I 8-1 P. Vstopnica za otvoritvene sveCanoetl KRONIKA 273 Kmalu, ko je objel večerni mrak razigrano Ljub¬ ljano, je priredila godba Narodne garde podoknico visokim gostom. Vse mesto je bilo bajno razsvetljeno. Nisi mogel najti okna, kjer bi se ne igrale lučke. V ta namen je prodajal steklar Srečko Waidinger pri¬ ročne svetiljke po ceni 3 krajcarjev kos, kar je ponovno oglašal v časopisih. Z grada je daleč na okoli oznanjeval razkošno razsvetljen državni simbol pomembnost tega praznika. Zvečer se je vršila v gledališču slavnostna pred¬ stava, katero je posetil nadvojvoda s spremstvom. Po končani igri so odšli gostje v kazino, kjer je priredila občina svečano večerjo in zabavo. Visoki gost si je ogledal vse prostore ter se vpisal v čitalnici v spomin¬ sko knjigo. Dolgo po polnoči so odšli povabljenci z za¬ bave, dočim so rajali domači do zore. V listu z dne 18. IX. konča časopis »Slovenija« o dogodkih tega dneva poročilo takole: »Veselilo je nas, ker smo sko¬ raj povsod slovenske barve ogledali, posebno pa so nas mnogi napisi v slovenskem jeziku s sladko ra¬ dostjo navdali...« V zgodnjih urah naslednjega dne 17. IX. je bila budnica z godbo Narodne garde po vsem mestu in vseh predmestjih. Poskočne koračnice so vabile me¬ ščane, da se poslovijo od gostov. Na kolodvoru se je zbrala zopet nepregledna mno¬ žica, vsi civilni uradniki in vojaški krogi, mestni očetje in svetovalci. Ob '/< 8 . uri so naznanili zvonovi in grmenje topov, da odhaja nadvojvoda s sprem¬ stvom. Pri vseh slavnostih in svečanostih ni bilo najmanj¬ šega incidenta in nesreče. Vse je poteklo v popolnem redu; staro in mlado je ohranilo naj lepše spomine na ta važni dan. Deželna vlada je izrekla prebivalcem mesta Ljub¬ ljane najtoplejšo zahvalo za prostovoljno oddajo sta¬ novanj, za gostoljubno pogostitev ter za izraženo na¬ vdušenje za visoke goste. Tudi z Dunaja je sledila slična pohvala vsej Ljubljani, kakor tudi prebival¬ cem in mejašem novozgrajene proge. Novo dobo, novo življenje je dočakala Ljubljana. V.ečina vozov, ki so do zdaj polni tovora le pasirali Voz, s katerim |e Severna železnica prevažala potnike na kolodvor KnezoSko! Ant. Woll Guverner prot IVelsershelmb Ljubljano in hiteli dalje po cesarski cesti proti zeleni štajerski, so se ustavljali na novem kolodvoru z robo, pripeljano iz Trsta. Nasprotno je prihajala roba iz severa za jug po železnici in odtod dalje v Trst. Male in stisnjene kolodvorske naprave niso bile kos svoji nalogi. Poleg tega pa je vplivalo na zaostajanje robe tudi pomanjkanje prevoznih sredstev, t. j. želez¬ niških vozov in strojev. List »Slovenija« piše v številki 102 z dne 21. XII. 1849 o tej mizeriji dobesedno tako¬ le: ».. . Trume obloženih vozov pridejo po teržaški cesti in kakoršni so, morajo vozovi dva, tri do sedem dni pred kolodvorom čakati, de se uradniki špedicije jih osmilijo, blago na železnici preseliti in proti severu odposlati blagovolijo.« Tudi v potniškem prometu je nastal nov preobrat. V Ljubljani je bilo mogoče opaziti mnogo tujcev, po¬ sebno živo je bilo v bližnjih kolodvorskih ulicah, že prvo nedeljo po otvoritvi so zaupali Ljubljančani prevozu po železnici in napravili izlete v bližnjo oko¬ lico, kjer so' se razkropili in uživali prirodne krasote. Kolikor moremo posneti iz novinskih poročil, so pridno obiskovali tudi krčmarje. Kranjski kmet ni bil toliko nezaupljiv proti železnici kakor štajerski; urednik »Novic« ugotavlja, »da se kmetom vožnja dopade in jih je bilo mnogo videti v vlakih. Cena je niška in lukamatija je šembrano živ konj!« pravi dalje, če nekoliko primerjamo vozne cene tedaj in danes, ugotovimo, da je takrat veljala vožnja v tre¬ tjem razredu od Ljubljane do Zaloga 9 krajcarjev, proti 4'5 Din; do Zidanega mosta 1 gold. 8 kr., proti 28 Din; do Maribora 2 gold. 46 kr., proti 64 Din. Morda bo koga zanimalo, če pojasnim, da so računali takrat za 1. razred 4-15 kraje., za 2. razred 2-54 kraje., za 3. razred 1 84 kraje, za prevožen kilo¬ meter in osebo. Prtljage je smel vzeti vsak potnik v vlak največ 40 funtov, vendar so že takrat veljale iste omejitve kakor danes glede nošenja prtljage v vozove. Za otroke izpod dveh let so plačevali polovično voznino. Klasifikacija tovorne robe je bila razdeljena v tri razrede. V prvi razred so uvrstili živino; stavek je znašal 3 vinarje za prevoženo avstr, miljo (— 7'5 km) in 1 cent (56 kg); v drugi razred so spadali vozovi, 274 KRONIKA Pokra|lna med Rimskimi toplicami In Zidanim mostom kočije, sani, brizgalnice i. t. d.; tarifni stavek je bil odmerjen po 1 krajcar in 1 vinar po starem centu; za robo, klasificirano po tretjem stavku, so plačevali 1 krajcar in 3 vinarje za stari cent. Točno tako kakor dandanes so določili uradne ure pri blagajnah. Roba se je predajala železnici s tovor¬ nimi listi, ki so jih imenovali takrat nakladni list. Tudi postranske pristojbine za sprejemanje, nakla¬ danje, zlaganje, tehtanje in zavarovanje so bile tari- farično določene. Za prevoz robe so vozili tovorni in mešani vlaki, za prevoz potnikov pa potniški vlaki. Iz Ljubljane je odhajal proti severu ob pol osmih zjutraj mešani, zvečer ob en četrt na šest tovorni vlak, ob 8% pa poštni vlak. Iz nasprotne strani je vozilo enako šte¬ vilo vlakov. »Novice« nazivajo vlake — vozovi. Od¬ hodni časi so bili napovedani v voznih redih le po četrtinkah ure. Vožnja je trajala pri vseh treh vrstah vlakov skoro isti čas. Poštni vlak je vozil od Ljub¬ ljane do Gradca 10 ur, mešani vlak 11 in %, tovorni vlak pa, 12 in y % ure. Zanimiva je bila opomba v »No¬ vicah« o priobčenem voznem redu, ki pravi: »Iz za¬ znamovanih ur odhoda voz na vsaki postaji sleherni popotnik lahko zve: kdaj de ima na postaji ali šta- cijonu biti, de voza ne zamudi. Se ve, de mora vsak popotnik saj eno četrtinko ure popred na štacijonu biti, de se za vožnjo zapiše.« Vozne rede in tarife, izdane za občinstvo, je izobe¬ sila železniška uprava samo v nemškem jeziku. Ogorčeni nad to krivico pišeta »Slovenija« in »No¬ vice«: »Pričakujemo, de bo vodstvo železnice ceno vožnje, kakor tudi njeni odhod in prihod tudi v slo¬ venskem jeziku razglasilo za veliko množico tistih ljudi, ki bodo železnici kaj skupiti dali, pa nemškiga ne umejo.« (Slovenija, list 102 z dne 21. decembra 1849.) Postaja Ljubljana je bila najmočnejša edinica v blagovnem prometu. Ne samo kot ugodna trgovska točka in kot obračalna postaja, ampak tudi kot naj- bližja postaja mestu in luki Trstu. Iz prvih stati¬ stičnih podatkov iz leta 1853. je razvidno, da je odšlo in prišlo v Ljubljano 2,030.319 centov privatnega in 68.726 centov režijskega tovora; skupno torej 2 mili¬ jona 99.045 centov, kar pomeni 28'47 % celotnega prevoženega tovora. V istem letu je bilo prodanih 106.852 vozovnic, kar je znašalo 13'32 % celotnega osebnega prometa. Če primerjamo z Ljubljano Celje in Maribor, potem moremo ugotoviti, da je imela postaja v Celju le 3'26 %, v Mariboru le 4'92 % vsega tovornega prometa; v potniškem prometu pa prva 4'06, druga pa 5'40 %. Temu primerno visoki so bili tudi dohodki. Do¬ hodki potniškega prometa v Ljubljani so znašali v letu 1853. 307.171 goldinarjev, blagajna tovornega odpravništva je izkazala 1,762.840 gold. dohodkov. Rentabilnost proge je bila dokazana takoj v prvih letih, čeprav so bili gradbeni stroški za proge Celje- Ljubljana veliki in so izdali za trasiranje in predpriprave . 53.066"—gold. „ prevzeti svet in odškodnino . 1,347.223'— „ „ spodnji ustroj in mostove . . 17,375.461'— „ „ gornji ustroj. 6,833.674'— „ „ visoke stavbe. 3,574.124'— „ „ opremo poslopij in delavnic . 787.739'— „ „ vozila in lokomotive .... 5,693.857'— „ „ ostale gradb. in opremne stroške 881.181 „ skupno . 36,546.325'— gold. železnica je prinesla večini prebivalcev obilo sadu in blagoslova. Edino trnovskim in krakovskim čol¬ narjem ter fakinom je zadala še hujši udarec, kakor tržaška cesta za časa vladanja Karla VI.; odvzela je večini ves zaslužek. Po otvoritvi železnice je prenehal ves ladijski promet na Savi od Zidanega mosta do Zaloga in od tu prevažanje na Breg ob Ljubljanici. Tu je prenehal carinski urad s svojim poslovanjem ter se preselil na kolodvor. Vse uslužbence carinskega urada je sprejela v službo železniška uprava ter jih zaposlila pri carinski službi; ostale čolnarje so za¬ poslili kot delavce. Toda zaslužek je bil pičel in skro¬ men. Trnovčani in Krakovčani niso več zajtrkovali »žgancev«, kakor so sami nazivali ocvrte piščance in Tip lokomotive »Philadelphia« KRON K A 275 Vlak. kakršen le bil L 1837 rake, ki so jih obilo zalivali z vinom. Skoro je zamrlo popolnoma veselo življenje na Bregu lene in počasne Ljubljanice; oživelo pa je na severnem koncu našega stolnega mesta. Ko so pričeli z nadaljevanjem proge proti Trstu dne 28. junija 1857, je prišla na ljubljanski kolodvor živahnost; kolodvor je postal s tem trenutkom v pro¬ metu med Jadranskim morjem in Srednjo Evropo le nekaka vmesna postaja. Potniški promet je padel v primerjanju z onim v letu 1853. za skoro 10 %; to¬ vorni promet se je znižal za 50 % v dobi po novo dobljeni železniški zvezi. Vendar je dal železniški promet povod za raz¬ širjenje mesta v severni smeri. Toda železniška proga je postala bariera, ki je ovirala razvoj mesta v na¬ daljnjem pravcu. Kaj bi bilo z zidanjem hiš, podalj¬ šanjem cest čez železniške proge in tako povečanje omestja, če bi se ustreglo želji takratnih Ljubljan¬ čanov, češ: kolodvorske naprave ležijo predaleč izven mesta. Danes šele vidimo težko rešitev problema o razmahu območja Ljubljane. Brez graditve pod- ali nad-vozov ne more ostati naše moderno mesto; na te čaka zlasti Tyrševa cesta, dalje Miklošičeva, Kolo¬ dvorska in Resljeva cesta. Isto velja tudi za cestne zveze v severozapadni in zapadni strani. V tem oko¬ lišu bi nastala še večja težava prehodov, če bi se ognila železna cesta Lattermannovemu drevoredu, za¬ sajenemu leta 1814. po nalogu generalnega guvernerja Lattermanna v spomin na častne in slavne zmage avstrijskega orožja, železnica bi vozila skoro po današnji Gledališki ulici, presekala Bleiweisovo cesto ter tekla paralelno tik ob Tržaški cesti. Prav gotovo bi bila najugodnejša rešitev ta, da bi potegnili želez¬ nico proti Krasu in Trstu v trasi današnje gorenjske proge za šišenskim hribom in Rožnikom, kar pa mestnemu magistratu s predmetnim predlogom na ministrstvo za trgovino, obrt in javna dela že leta 1849. ni uspelo. Razvoj in zazidavanje severnega dela Ljubljane je bil glede na takratne pogreške že marsikateremu inženjerju in tehniku trd oreh in problem, ne da bi govoril o finančnih in estetskih težavah. V dnevnikih so se bili peresni boji, iz katerih je bilo videti naj¬ različnejše misli. Eden izmed takih načrtov je prenos kolodvorskih naprav v temle smislu: sedanji kolodvor naj bi se pomaknil sporedno z Martinovo cesto okoli 1 km od takratnega mesta bolj proti vzhodu. Dvotirna savska železnica (bivša Južna železnica) bi tekla za Kolinsko tovarno na novi kolodvor. Od tu dalje bi se vila preko Ljubljanice in Gruberjevega kanala skozi tunel pod Golovcem ob Dolenjskem kolodvoru spet čez Ljub¬ ljanico na Vič, kjer bi se spojila z že sedaj obstoječo dvotirno progo, železnica proti Jesenicam bi se mo¬ rala odcepiti že vzhodno od pokopališča pri Sv. Križu proti severu do št. Vida, kjer bi se združila s staro traso. Mimogrede, nekako na Ježici bi prešla ta proga v tedanjo kamniško progo. Nadaljnji načrt za rešitev tega problema bi bila zgraditev čelnega kolodvora: vlaki iz Zidanega mosta in Dolenjske ne bi mogli voziti čez glavni kolodvor neposredno dalje proti Trstu, ampak le s prestavlja¬ njem. Vožnja proti Trstu bi se nadaljevala s pomočjo Tip lokomotive L 1830 276 KRONIKA odcepa za Kemijsko tvornico proti Tomačevem in v loku ob Stožicah proti Dravljam za šišenskim hribom in Rožnikom na Vič, kjer bi se morala graditi nova postaja. Prilično pri Dravljah bi se odcepila proga proti Gorenjski, na Ježici pa proti Kamniku. Na ta način bi odpadla dvotirna proga, ki seka Dunajsko cesto kot najprometnejšo žilo, cesto na Gorenjski kolodvor, Gosposvetsko cesto, tri tivolske prehode, cesto na Rožnik ter, več prehodov od tu dalje do Viča. S tem problemom bi se mogel opustiti ves sedanji Gorenjski kolodvor z vsemi napravami, kakor kuril¬ nico in delavnico ter proga do Dravelj, s čemur bi odpadli vsi prehodi, ki kolikor toliko ovirajo razvoj mesta v tej smeri. Imamo tudi zamisel, da bi se dvignile vse železniške naprave glavnega kolodvora na nasip ter tako omo¬ gočilo podaljšanje sedanjih cest — v kolikor že to ni izvedeno — v nivoju pod vzdignjenimi tiri in kolo¬ dvorskimi ubikacijami, podobno, kakor so to izvršili v Plznju. S tako rešitvijo bi se lahko mesto neovi¬ rano razširilo proti severu, severozapadu in zapadu ter bi bile odstranjene vse vtesnitve razvoja in cestnih prehodov. Naravno je, da bi se morala železnica početi dvigati že pri postajališču Devici Mariji v Polju. Nasprotno pa bi bilo treba nasipati vedno manj proti Viču, kjer je proga radi močvirnatih tal že itak dvignjena. Postajno poslopje sedanjega Gorenjskega kolodvora bi morali prenesti dalje proti št. Vidu ter vso progo dvigniti z nasipom toliko, da bi se cestni prehodi vsaj v Zgornji šiški še podmostili. četrti problem rešitve tega najvažnejšega vprašanja napredujoče Ljubljane je poglobitev vseh kolodvor¬ skih naprav; torej ravno v nasprotnem smislu, kakor prejšnja razprava. Projektanti tega načrta zagovar¬ jajo misel s tem, da bi ostale kolodvorske naprave v sredini mesta in bi se železniški promet vršil brez vsakih komplikacij. Pokazati hočejo točno in jasno bistvo železniškega vprašanja, kako ga je treba na¬ četi in kaj je najnujnejše pri preureditvi. Poglavitno pri tej vrsti rešitve je, da bi bile s premostitvijo cest in ulic odpravljene težave križišč potov in železnice Pogled na progo pri gradu Poganku pri Llll|l Pogled Iz predora pod gradom Pogankom ter podaljšanje sedanjih slepih cest preko kolodvor¬ skih in ostalih železniških naprav ter objektov. S tem v zvezi bi se premestili obe kurilnici, skladišča, vodne naprave v smeri proti Zalogu, kar bi bilo tudi iz zdravstvenih ozirov zelo koristno in priporočljivo za stanovalce v okolici kolodvora. S poglobitvijo bi od¬ padel sedanji Gorenjski kolodvor ter se pomaknil v severozapadni smeri v Dravlje. V zvezi z gorenjsko progo bi morali poglobiti progo proti Kamniku, do- čim bi dolenjski progi zmanjšali sedanji vzpon ne¬ posredno pri uvozu na glavni kolodvor, ker bi začeli poglabljati to progo v bližini Zaloške ceste. Glavna dvotirna proga bi tekla v večji ali manjši poglobitvi okoli 5 kilometrov. Najnižje bi morali kopati do 5 metrov. Po tem projektu bi sedanjega kolodvor¬ skega poslopja ne bi bilo treba podreti in na novo zgraditi, kar bi bilo v vseh prejšnjih variantah koli¬ kor toliko potrebno. Brez dvoma je, da je preureditev železniških komu¬ nikacij z ljubljanskimi kolodvori eno najvažnejših vprašanj za razvoj mesta. Zato želimo, da se izvede načrt, ki bo v največjo korist za osnovo velike Ljubljane. NJ. VELIČANSTVO KRALJ PETER II. KRON K A 277 ITALIJANSKE PREDSTAVE V LJUBLJANI DO ZGRADITVE STANOVSKEGA GLEDALIŠČA (L. 1765.) DR. STANKO ŠKERLJ Toda tu je Anna Negri, ki ji je bilo usoje¬ no, kakor smo culi, da umre na ljubljanskih Poljanah zadnjega februarja prestopnega 1.1740.: v seznamu pevcev in pevk v libretu Artaserse in Rosmira stoji poleg njenega imena opazka: »detta la Mestrina di Venezia«. Da je dobila v Benetkah poseben vzdevek, ki ji je imel služiti kot priporo¬ čilo pred tujo publiko, je vsekakor znamenje, da se je odlikovala; tudi v ljubljanskih predstavah je igrala velike vloge (če ji ni morda bolezen tega preprečila). Drugo bolj znano ime tega ansambla je »Barbara Narizi di Bolognia«, ki je igrala v Rosmiri moško vlogo korintskega princa Arsaceja. Benedetto Croce pravi v svojem citiranem delu o napoljskih gledališčih (str. 182), da je v gledališču »dei Fiorentini« pela v sezoni 1738—39 »Barbara Narici iz Bologne (ki jo omenja Casanova)«. Casa¬ nova, ki ga je ta »dokaj prikupna« umetnica leta 1749. hotela olajšati za nekaj cekinov v igri, res nima posebno pohvalnih besed za umetnost njene družbe; 1 2 toda sama okolnost, da se je on in B. Croce spominjata kot pevke, dočim toliko njenih kolegov ostaja v temi, dokazuje, da je vzbudila nekaj pozornosti. Dve leti po Angelu se torej pojavlja v Ljub¬ ljani Pietro Mingotti s svojo družino, različno od Angelove, a pod sličnimi okolnostmi. Tudi on je zabaval Ljubljančane z melodramami v pred¬ pustnem času (1742. 1.); to izpričuje naslovni list libreta Demetrio, a tudi zabeležba v Stanovskem protokolu in pri Peritzhofnu 3 . Konec decembra 1. 1741. so stanovi razpravljali o prošnji Pietra Mingotti j a, da se mu dovoli uporabiti »lontovž« za predstave in zgraditi gledališče na stroške stanov. Po daljših pomislekih ekonomskega značaja mu je 1 Naslov članka je v tej številki izpremenjen, ker nala¬ gajo tehnični razlogi - predvsem želja po zaokroženi vsebini celega letnika —, da se naš prikaz italijanskega gledališča v Ljubljani za sedaj zaključi z letnico 1765, ki je tudi res nekak mejnik v gledališkem življenju našega mesta. 2 Casanova, Spomini, I. prvo — predstave v lontovžu — takoj odobreno, drugo pa prepuščeno odločitvi »konference«; a na tej konferenci, ki se je vršila istega dne — prim. Stanovski protokol, 48, fol. 299 b = Peritzhoffen, c. d., II, 48, 322 —, je stanovska gospoda obljubila še potrebni les, »was aber die Mallerey, und Mobi- lien anbetrifft, hat sich die Conferenz davon ganzlich entzogen haben vvollen«. Repertoar te druge Mingottijeve družine po¬ znamo spet samo iz ohranjenih libretov; sicer pa spominjata tako oblika in oprema libretov kakor sam repertoar docela na gostovanje iz 1. 1740. Pietro Mingotti je torej dajal v Ljubljani 1. 1742. vsekakor dve resni operi, melodrami II Demetrio in Didone; ali se je razen tega igral še kak drug komad, morda kak »intermezzo«, o tem nimamo doslej nobenih podatkov. — Libreto »muzikalne drame« II Demetrio, natisnjen pri A. F. Reich- hardtu v Ljubljani, je dvojezičen in tudi sicer v skoro vseh posameznostih sličen ljubljanskim tiskom Artasersa in Rosmire, le da v njem nista navedena niti pesnik niti komponist, marveč samo impresario P. Mingotti in prevajalec italijanskega teksta na nemški jezik: Franz Jos. Pirker, in razen tega izvajalci - solisti. Avtor teksta pa je ne¬ dvomno spet Pietro Metastasio: že površno primer¬ janje besedila ljubljanskega libreta s tekstom isto¬ imenske drame v Metastasijevih zbranih delih dokazuje njihovo identičnost v vseh glavnih delih, čeprav je v libretu besedilo nekaterih arij izpre- menjeno; sicer pa so te izpremembe na koncu knjižice izrečno označene kot take. 4 V fabuli te melodrame, ki ji je scena v Siriji, je zanimivo, da predzgodovina dejanja ni brez podobnosti s kas¬ nejšo tragedijo — povsem drugega izvora — o 3 Carnioliae Pragmalica, II, 48, 316 — kar se nanaša na Stanovski protokol, 48, fol. 297 (a ne na fol. 295, kakor trdi Peritzhoffen, a je popravil že prof. Kidrič, c. m.; P. navaja napačno tudi dan razprave pred stanovskim odborom: »20. 8 ber«, — dočim se v Stanovskem protokolu jasno bere »20. X ber 1741«). 4 Da je Metastasio pesnik Demetrija, so interesenti tudi pri nas že davno vedeli: Erbergov katalog (v Muzeju) navaja ljubljanski tisk pod Metastasijevim imenom. 278 KRONIKA ROSMIRA. TRAMA PER MUSIČA, DA RAPPRESENTARSI NELLA SALA DEL PALAT.O PROV1NC1ALE IN LUBIANA, DEDIČ ATO ALL' ECCELSA PROVINCIA DEL D U C A T O Dl. C R A G N O. NEL C JR NEV /I LE 1740. La Poefia t del Sig. Abbate Pietro Metaftafio, Poeta di Sua MaefD Cef. e Catt. fr k gli Arcadi Artino Corafio. I .a Mufi ca č del Sig. Giovanni Adolfo Hafle.det- to il Saffione Maeftro di Cappella di Sua Maefld il Rč di Polonia , ed Elcttor di Saflonia , e Maellro del Pio Ofpital delPIncurabili in Venezia. Lubiana, Nella Stampariadi Adamo Frid. Reichbardc. Naslovna slran libreta »Rosmlra« »napačnem Demetriju«: tudi pri Metastasiju je junak sin pregnanega vladarja in odrašča, ne da bi poznal svoj rod, v oblasti in službi uzurpatorja. A prava Metastasijeva drama, v treh dejanjih, z običajnimi arijami, je v bistvu postavljena na sentimentalno-moralni konflikt: hči ubitega uzur¬ patorja mora izbrati sebi moža, državi kralja; ona ljubi junaškega pastirja, o katerem nihče ne ve, da j e pravi kralj evič, toda iz državnih ozirov žrtvu- je svojo veliko ljubezen dolžnosti, in skromni pastir, ki je izprevidel njeno veličino, hoče v daljni svet; tedaj kraljičina oslabi, pripravljena je vsemu se odreči in oditi ž njim; sedaj jo pa junaški mladič hrabri, naj vztraj a v svoj em požrtvovalnem vršenju vladarskih dolžnosti; prihod kretskih ladij — pomoč starega, pregnanega kralja — prinaša rešilno odkritje in srečen konec dejanja, ki je v vsem svojem poteku prepleteno še s stranskimi ljubezenskimi aferami in političnimi intrigami. Dočim je književno avtorstvo ljubljanskega Demetrija nesporno, bi bilo zelo težko ugotoviti skladatelja, s čegar muziko se je opera pri nas dajala. Metastasijev Demetrio je doživel krstno predstavo 1. 1731. na Dunaju, z glasbo Caldare, a nikakega jamstva nimamo, da so Ljubljančani slišali isto muziko, ker je bil Demetrio kasneje še večkrat uglasben. 1 Še manj kot o Demetriju moremo reči o ljub¬ ljanski predstavi opere Didone. Dočim je od prve ohranjen vsaj en primerek libreta v knjižnici Narodnega muzeja, o drugi samo vemo, 2 da je tudi za njo libreto natisnjen v Ljubljani, in da je en eksemplar obstojal v Semenišlci knjižnici. Da¬ nes smo zaman iskali libreto v ljubljanskih biblio¬ tekah. Avtor teksta je skoro gotovo spet Metastasio, ki j e s svoj o melodramo o nesrečni usodi zapuščene Didone 1. 1724. dosegel svoj prvi veliki uspeh. Za krstno predstavo v Napol ju je prispeval glasbo skladatelj Sarro in v isti obliki se je opera pela naslednjega leta v Benetkah, dočim se je v Rimu 1. 1725. Didona dajala z muziko Alessandra Scar- lattija; istega leta jo je komponiral tudi Albinoni, a 1730. znani Vinci.s Povsem negotovo je — vsaj dokler se ne najde ljubljanski libreto —, čegava je bila muzika pri ljubljanski predstavi. Pač pa se nekaj več ve o gledališki družin: Pietra Mingottija. Bilo je to vsekakor eno večjih opernih podjetij, ki je s priznanjem nosilo itali¬ jansko opero po Evropi. Njegove uspehe v Gradcu 1 če bi imeli na razpolago potrebni material iz glasbene zgodovine, bi se skoro gotovo dal ugotoviti tudi komponist ljubljanske predstave, ker so v njej kar tri moške uloge bile zasedene z ženskimi glasovi, med njimi tudi Demetrio-Alceste. Sploh je izmed večjih ulog bila samo ena — stari Fenicio — predstavljana po pevcu. 2 Iz cesto citiranega članka prof. Kidriča, str. 117. 3 Prim. Salvioli, cit. delo, pod naslovom Didone abbandonala. Melasfaslo, DEMETRIO, *ceoarl| Lde|an|a (risal I. Gobls, urezal C.DaU'Acqua KRONIKA 279 smo že zabeležili, toda imelo jih je tudi drugod. Ni nam dano, ob skromnih knjižnih sredstvih, s katerimi doma razpolagamo, slediti mu na njego¬ vih potih po kontinentu, toda vsaj o eni etapi, o gostovanju na Danskem, smo poučeni. V delu Andrea della Corte, L' opera comica italiana nel Settecento, II, str. 69, stoji stavek, ki je posvečen predvsem dokaj uglednemu komponistu G. Sarti- ju, a ki omenja tudi Mingottija: »Znani impresario opernih družb Pietro Mingotti je privedel, vračajoč se 1.1753. v Kopenhagen, s seboj Sartija kot direk¬ torja.« In nagli uspehi Sartijevi pred danskim občinstvom so pomenili gotovo tudi uspeh podjet¬ nika, ki očividno ni bil prvič na Danskem in čegar pomembnost se zrcali tudi v tem, da je mogel anga¬ žirati (sicer mladega) Sartija. — Tudi v kompo¬ ziciji Pietrove družbe iz 1. 1742. nahajamo vsaj eno znano ime: že omenjeno primadono Marijano Pirker, morda ženo onega F. J. Pirkerja, ki je pre¬ skrbel nemški tekst ljubljanskega libreta Deme- tria. 1 Po teh gotovo razmeroma dobrili gostovanjih Mingottijevih družb prestanejo za nekaj let vse vesti o italijanskem gledališču v Ljubljani. Ko pa se spet pojavijo, so skromnejše in se očividno tudi tičejo skromnejših produkcij. Zdaj vse do 1. 1757. ni sledu o kakem ljubljanskem libretu, niti v da¬ našnjih javnih knjižnicah, niti v večkrat citiranih katalogih starih privatnih bibliotek. Zapušča nas Stanovski arhiv, ki kaže za to dobo veliko vrzel, 2 a tudi Peritzhoffnovi ekscerpti, ki ne segajo preko 1742.1. Naš glavni vir za dva decenija so »knjige prejemkov« mestne občine in računske knjige pri¬ silne delavnice (Empfang, und ausgab Buech Deli Zucht Spun und arbeits HauB), vse v ljubljanskem mestnem arhivu. Prvi glas o italijanskih predstavah po 1. 1742. se čuje pet let kasneje, v občinskem »Empfang Buech«-u za 1. 1747., fol. 61 r.: »Ein Wellischer operist Bezalt von 3 Comedi HauB am RathhauB« za osem izvajanih oper po 2 fl. v celem 16 forintov. Kratko gostovanje, ki se ni vršilo v dvorani stanov¬ ske palače kakor Mingotti jeva, temveč v mestni 1 V sezoni 1750 51 je v velikem napoljskem gleda¬ lišču San Carlo pela Regina Valentini Mingotti, po rodu iz Napolja, »ki si je bila pridobila sloves v inozemstvu in je prihajala iz Dresdna« (B. Croce, Teatri di Napoli, 1926; str. 206). Ali je bila v kakih odnosih z »ljubljanski¬ mi« Mingottiji, ne vemo; njenega imena ne nahajamo med člani njunih družin v letih 1740. in 1742.; vendar se nam kakršnakoli zveza ne zdi izključena, ker nahajamo v citi¬ ranem Pircheggerjevem delu (III., seš. 5, str. 221, op. 64) Melaslaslo, Demetrio, L de|an|e, 8. prizor (rlaal P. A. Novell), urezal G. Zullanl) hiši, kjer je bila, kakor smo slišali, že od leta 1736. prirejena v drugem nadstropju stalna gledališka dvorana, »Comedi HauB«. Vendar samo dejstvo, da neke družbe igrajo v mestni hiši a ne v lontovžu, ne more nikakor veljati kot dokaz njihove manjše vrednosti; morda je rotovška dvorana bila celo prikladne j ša, prav zaradi stalne oprave. Sicer pa med spisi, na katere se sklicuje, tudi tega-le: A. I. Hey, Marianne Pirker, Regina Mingotti, — a vemo, da je bila Marijana Pirker 1. 1737. v družbi Angela Mingottija, 1. 1742. pa s Pietrom v Ljubljani. 2 Prim. Kidrič, cit. d., str. 113. 3 Pismeni znaki te besede in obče uporabljanje pred¬ logov von in vor v teh knjigah so tako negotovi, da je težko reči, ali je treba na tem in na naslednjih mestih čitati von ali vor (= fiir). 280 KRONIKA bomo o lokalih, kjer so se v Ljubljani v XVIII. stoletju dajale gledališke predstave, nižje doli rekli še kako besedo. 1 V naslednjih letih se redno pojavljajo v Ljub¬ ljani italijanski igralci, toda menda ne z opero, temveč z gledališkimi komadi brez muzike, ker postavke v mestnih računskih knjigah redno govo¬ re samo o komedijantih in komediji, dočim se v drugih beležkah prej in kasneje govori o »operi- stih« in operi. — Za 1. 1748. torej beremo v knjigi prejemkov, f. 52 r.: »Den 16. Maij Bezalt ein wellischer Comediant von 8. am RathauB gehal- tenen Comedien a 1 fl. T: w: mit 8 fl. —:—«. Na¬ slednjega leta, f. 52 v.: »Ein wellischer Comediant Bezalt von 26. am RathauB producirten Comedi¬ en von Comedi HauB a 2 fl. T: w: zs. (?, nejasna šifra) 52 fl. —:—«. In za 1. 1750. se glasi beležka (f. 60 r.) doslovno enako, namreč, da je neki itali- 1 V korespondenci Michelangela Zoisa, Sigismundo- vega očeta — v arhivu Narodnega muzeja — se hrani pismo, ki kaže, da se je Ljubljančanom 1. 1747. obetala še druga igralska družina. Agostino Codelli de Fanenfeldt piše 18. aprila onega leta iz Gorice prijatelju Zoisu v Ljubljano — o intimnih odnošajih med Codellijevo in Zoisovo družino prim. Radics, Alte Hduser, I., str. 70 sl. — med drugim tudi tole: »Nosilec tega pisma je impresario plesov na vrvi, ekvilibrističnih produkcij in igralske druž¬ be italijanskih komedij, ki so (sic!), da po pravici povem, tukaj pokazali kar neverjetne stvari, z mnogimi .salti mortali*, plesi na tleh in drugim, kar vzbuja pozor¬ nost in čudenje...«; zato priporoča podjetje Zoisovi protekciji in naklonjenosti ljubljanske gosposke, ki naj bi dovolila, da ti umetniki tudi v Ljubljani pokažejo, kaj znajo; in priporoča jih tem lažje, ker to ni druščina nepri¬ dipravov, temveč ljudje, ki imajo sredstva, da se preživ¬ ljajo, in ki žive v strahu božjem. — Zdi se pa, da do gostovanja te družbe vendar ni prišlo: operna družba, ki smo jo našli v mestni hiši, pač ni identična z goriškimi komedijanti, o kakih drugih predstavah ko o onih na rotovžu pa nam iz 1. 1747. ni nič znano. — Povezanost ekvilibrističnih ekshibicij in gledališke umetnosti v oni dobi ni treba da preseneča; a tudi o tem bomo še na koncu članka govorili. Seveda se gori v tekstu ne bomo bavili s tistimi beležkami računskih knjig, ki se izrečno nanašajo na zgolj ekvilibristične, marionetske in slične prireditve, prim. »Knjigo prejemkov« 1740, f. 52 r. (»Sailldenzer«); 1752, f. 88 v. in 1753, f. 88 r. (»Marinetten Spiller«); 1753, f. 88 v. (»Taschen Spiller«); itd. 2 Po Riemannovem Musiklexikonu, s. v. Salimbeni, bi bil 1. 1751. v Ljubljani umrl Felice Salimbeni, slaven sopran kastrat. Ljubljanske mrliške knjige — pri iskanju sta mi šla ljubeznivo na roke gg. župnik Vrhovnik in stolni župnik dr. Klinar — nič ne vedo o tem; morda je itali¬ janski pevec umrl kje v bližini Ljubljane, na potu iz Nemčije v Italijo. Njegova smrt v naših krajih namreč vobče ni bila v zvezi s kakim gostovanjem, temveč ga je smrt dohitela na povratku iz Dresdena, kjer je gostoval —• enako kakor prej na Dunaju in v Berlinu —, v Italijo, kjer je hotel popraviti svoj pojemajoči glas. — Pripominjam, da je v oni neizčrpni zakladnici književnih in gledaliških vesti, ki jo tvorijo Casanovovi Spomini, v I. zvezku Gar- lijanski komedijant — voditelj družbe, morda isti ko 1. 1749. — dal šestindvajset predstav in za to plačal 52 forintov najemnine. A v knjigi za 1. 1752. — 1751. 1. menda ni bilo italijanskega gostovanja 2 — stoji na f. 88 v. tako: »Ein wellischer Comediant oder\ Spiller Bezalt von: Zimer (?, negotovo) am RathhauB von: 11 Comedien a 1 fl. T: w: mit 11 fl«. Ni nevažno ugotoviti, da so nekatere družbe plačevale po en forint najemnine za predstavo, druge pa po dva. Ker ni znano, da bi bil magistrat oddajal v ta namen še drug lokal kot omenjeni »Comedi HauB«,3 je moral obstojati kak drug razlog za to različno tretiranje, in to v gostovanjih oziroma v družbah samih. Razlika med opero in komedijo (brez muzike) ni bila merodajna, ker plačujejo tudi »komedijanti« kako leto (n. pr. 1749. in 1750.) po dva forinta za predstavo. Kako¬ vost in ugled trupe? Morda, toda treba je pri- nierjeve izdaje, str. 349 sl.., govor o znamenitem kastratu Salimberiju, ki je igral precejšnjo vlogo v usodi ene izmed Casanovovih prijateljic, ki je z uspehom nastopal v Nemčiji in ki je nenadoma umrl na Tirolskem, med povratkom v Italijo. »Salimberi« je brez dvoma tre¬ ba čitati »Salimbeni« — takih napak je v nekritični francoski izdaji Casanovovih Spominov nešteto; tudi da se je v Italiji govorilo, da je pevec slučajno umrl na Tirol¬ skem, dočim bi bil v resnici na Kranjskem, ne bi bilo nezapopadljivo: preko ene in druge alpske pokrajine vodijo pota iz nemških dežel v Italijo; in samo po sebi je verjetnejše, da sta Casanovov »Salimberi« in Felice Sa¬ limbeni ista oseba, nego da sta istočasno slovela v Nemčiji dva italijanska kastrata istega imena. Edino, kar se neko¬ liko upira tej identifikaciji, je, da bi bil po Casanovi Salimbeni umrl že 1. 1743. A navsezadnje ni izključeno, da je to eden izmed slučajev, kjer je slovitega avanturista izdal spomin — Memoires so pisani konec stoletja —; ali pa se je v Italiji res 1. 1743. razširila kaka neutemeljena vest o smrti Salimbenija, ki je takrat živel v Nemčiji. 3 Kaj drugega je, če se predstave vrše v posebej zgrajeni baraki (»Hiitte«); a to se izrečno omenja, kakor bomo videli, in tudi odškodnina je druga. V prvih letih od¬ dajanja dvorane na rotovžu, oziroma pobiranja najemnine za dvorano, se znesek postopoma viša. Radics, Alte Hduser, II, str. 13 sl. — ki ga je pri tem vprašanju sploh treba konsultirati (prim. ibid., str. 20) —, daje glede najemnin sledeče podatke: 1. 1725., t. j. prvega leta, ko je »Bestand- gelt« sploh zabeležen v računski knjigi, je bilo plačati za osem predstav 1 fl. 30 kr.; 1. 1726. že 24 kr. za en dan; v sezoni 1726/27 po 34 kr.; a 1. 1728. po 1 fl., in ta pristoj¬ bina ostane tudi v sezonah 1729/30 in 1730/31. Razumljivo je, da so mestni očetje v početku od leta do leta dražili svo¬ jo dvorano, videč, da podjetje uspeva; ko pa je najemnina dosegla neko znatno in zaokroženo! višino — 1 ali 2 fl. —, je očividno pri tem ostalo, in za osciliranje med enim in dvema forintoma je mestna uprava morala imeti druge razloge, ne pa postopno višanje. Tako na primer plačajo enega in istega 1. 1741. neki anonimni »komedijant« po 30 kr. za predstavo, a nemška družba znanega vodje Nachtigala po 2 fl., isto toliko pa tudi neko podjetje marionetnih predstav. KRONIKA 281 pomniti, da je tudi marionetno gledališče, ki je 1. 1753. odigralo na rotovžu devet »komedij«, pla¬ čalo po dva forinta za vsako, in istotako oni »Ta- schen Spiller«, ki je jeseni istega leta dal celo sedemnajst »komedij«. Ni izključeno, da so bili dohodki podjetja, to je: obisk predstav, odločilni za odmero pristojbine.i To bi v ostalem bilo v zvezi s kakovostjo in ugledom družb, seveda pa tudi z okusom občinstva. Naposled je treba raču¬ nati tudi z možnostjo, da so imeli izvesten vpliv specialna naklonjenost mestne uprave, priporočila, protekcija. Vsekakor pa tega vprašanja v celoti ne gre puščati v nemar, in če bi se o dozdaj nekako anonimnih gostovanjih iz navedenih let vendar še pojavile kake podrobnejše vesti, bi jim podatki o višini plačanih pristojbin lahko služil kot koristno dopolnilo, ki bi osvetlilo pomen in vrednost pred¬ stav. V letih 1753. in 1754. Ljubljana ni ostala povsem brez »gledaliških« atrakcij, toda kar se je nudilo, je bilo blago nižje vrste, ne opera, niti prava ko¬ medija. 1 2 Naslednje leto pa je bilo izredno bogato gledaliških predstav vseh kategorij, kakor povze¬ mamo iz navedene knjige prisilne delavnice, ff. 6 r., 14 v. sl. in 23 r. sli.: takoj po Novem letu je bilo v deželni hiši nekaj komedij s produkcijami na vrvi; v juniju se je vršila spet v lontovžu cela se¬ rija komedij; od 21. oktobra do 6. decembra je dala neka igralska družina v rotovški dvorani šest in dvajset predstav; medtem pa je že pričela v lontovžu 8. novembra ena najdaljših »komičnih« sezon, ki se je raztegnila do 2. marca 1756. 1. in dala celih devet in sedemdeset komedij. 1 To smemo skoraj z gotovostjo predpostavljati pri podatkih, ki jih črpamo iz računskih knjig prisilne delav¬ nice. če tam vidimo, da je za časa opernega gostovanja v lontovžu priteklo blagajni prisilne delavnice od prve predstave 6 fl. 1 kr. in 2 pf., od druge 2 fl. 19 kr., od tretje 5 fl. 40 kr., od osme 1 fl. 19 kr., od desete in zadnje pa celo samo 56 krajcarjev, se nam zdi močno verjetno, da je bil gledališki prispevek za socialni zavod odrejen procentualno od prejemkov, a tudi, da je obisk predstav postopoma popuščal. Nasprotno pa je bila v začetku devet¬ desetih let XVIII. stoletja uvedena pavšalna taksa 1 fl. za vsako »komedijo« v korist javne mestne razsvetljave; prim. Vrhovec, Hauptsladt Laibach, str. 157. 2 Marionetne in druge produkcije, ki so se vršile leta 1753. v rotovški dvorani, smo že omenili. Za 1. 1754. pa je zabeležen v računski knjigi prisilne delavnice (Em- pfang und ausgab Buech DeB Zucht Spiin und arbeits HauB, v Mestnem arhivu), 1754—56, fol. 2 r., pod datu¬ mom 1. oktobra dohodek 4 fl. 17 kr. od trikratnega na¬ stopa neke plesavke na vrvi. Poleg vsega tega nenavadno živahnega vprizar- janja »komedij«, ki jim ne vemo niti avtorjev, niti značaja, 3 niti jezika, so pa Ljubljančani 1. 1755. uživali še opero. Od 24. aprila do 11. maja je pri¬ silna delavnica prejela pristojbine za deset oper¬ nih predstav v lontovžu. Niti tu nimamo pojma, katera in kakšna družina je nastopala, niti kaj se je pelo. Samo o tem nam pač ni treba dvomiti, da gre spet za Italijane, saj o kakih nemških »ope- ristih« v tej dobi v Ljubljani ni govora. — Lahko mogoče, da je bila italijanska tudi katera od družb, ki so igrale komedije: to, da računske knjige ne omenjajo narodnosti igralcev, ne dovoljuje za¬ ključkov ne v eni ne v drugi smeri, kajti komedije so dajali tedaj v Ljubljani Nemci in Italijani, a pristojbinska knjiženja včasih beležijo narodnost »komedijantov«, včasih pa ne. Za leto 1756., ki je spet videlo poleti ekvilibrista na vrvi, izkazujejo računi prisilne delavnice pravo komedijo — razen one, ki se je še iz prejšnje je¬ seni nadaljevala do marca — šele od 27. decembra dalje. Neznan podjetnik je priredil do 22. febru¬ arja 1757. leta pet in štirideset predstav v lontovžu; ali italijanskih, ali nemških, v računski knjigi ni povedano. Nasprotno pa beremo o novem gosto¬ vanju, ki pričenja 11. aprila 1757., izrečno: »Den 11. Aprili von der Ersten ,Teitschen Comedi* am Landhaus eingefallen 0 fl. 55 kr.«-* Šele petnajst let po Mingottijevem gostovanju je Ljubljana 1757. leta spet dobila opero, ki je za¬ pustila znatnejši sled za seboj: tiskane librete. To leto sta namreč izšli iz tiskarne vdove A. E. Reich- hardtove dve knj ižici s tekstom komičnih oper skla¬ datelj a Baldassarja Galuppija, UArcadia in Bren- 3 Zanimivo je primerjati višino prispevkov, ki so jih morale plačevati posamezne družbe prisilni delavnici za posamezne predstave — v tem času pač sorazmerno in- kasu. Dočim se prispevki družbe, ki je nastopala v jeseni 1755. na rotovžu, gibljejo od zneska 2 fl. 23 kr. navzdol, proti koncu gostovanja pa skoraj vedno znatno pod 1 fl., znašajo prispevki družine, ki istočasno (in potem vso zimo) igra v lontovžu, večkrat po preko 4 fl., a še naj¬ nižji dosega 1 fl. 7 kr. 2 pf. Istega dne 22. novembra, ko oddaja podjetje z rotovža samo 20 kr. 3 pf., ima konku¬ renca v lontovžu tolikšen dohodek, da mora plačati 4 fl. 9 kr. 1 pf. 4 Za čas od junija 1756. do konca 1761. 1. je treba gle¬ dati drugo računsko knjigo prisilne delavnice, ki navaja dohodke od gledaliških predstav in sličnih prireditev v skupni rubriki »Empfang Comedi Gelter«, od fol. 19 r. dalje. — Nemško gostovanje, ki ga omenjamo tu gori, je moralo imeti razmeroma dokaj bedne inkase — ali pa je uživalo poseben popust —, ker njegovi prispevki za so¬ cialno ustanovo ne presegajo nikdar 58 krajcarjev, a pa¬ dajo celo na 2 krajcarja. 282 KRONIKA ta in L’impero detle donne. Prve danes v Ljubljani ni več najti, 1 druga pa je ohranjena v tukajšnji Državni študijski knjižnici: drobna brošurica — 47 strani — v majhni osmerki, neprimerno slabše opremljena ko libreti iz 1. 1740. in 1742., z naslo¬ vom: L’impero detle donne, / dramma giocoso / per mušica / da rappresentarsi / neti’ augusta citta / di I Lubiana. / Lubiana, /- nel Anno 1757. (t. j. Carstvo žena, vesela opera, ki se bo predstavljala v vzvišenem mestu Ljubljani itd.). Ta libreto je enojezičen, to je: samo italijanski; v tekstu mr¬ goli tiskovnih in jezikovnih napak. Neumestno bi bilo, tukaj opisovati postanek in bistvo komične opere (opera buffa, dramma gio¬ coso per mušica in slično), razlike med njo in me¬ lodramo (resno opero), njune odnose in skupne poteze. Naj zadostuje opomba, da se glede glasbe ne da trditi, da bi se v resni operi splošno javljalo več resne umetniške ambicije kot v komični; tudi komična opera se v svojih boljših predstavnikih odlikuje po znatnih estetskih vrednostih. Glede teksta pa se lahko reče, da predstavlja melodrama — zlasti po Metastasijevi zaslugi — višjo vrsto umetnosti kot »opera buffa«. Vendar si bo treba, če nam je do realne ocene italijanskega gledališča v Ljubljani, vsako gostovanje in njegov repertoar posebej ogledati in šele potem odločiti, ali kažejo italijanski nastopi v Ljubljani kako kolikortoliko enotno razvojno linijo in vzporednost s splošnim razvojem italijanske opere, ali pa so samo neor- ganičen niz pojavov. — Pač pa že sedaj lahko ugo¬ tovimo, da so italijanske družbe v Ljubljani vpri- zorile v toku XVIII. stoletja mnogo več komičnih oper kot melodram. In prvi, o katerih z gotovostjo vemo, da sta se pri nas igrali, sta oni dve iz 1.1757. Pisec teksta v ljubljanskem tisku ni imenovan; toda iz zgodovine komične opere vemo, da je i Arkadijo ob Brenti i Carstvo žena napisal — za¬ poredoma v letih 1748. in 1750. — naj večji itali¬ janski komedij ograf Carlo Goldoni. L’impero delle donne, oziroma II mondo alla rovescia, ossia le donne che comandano (Narobe svet, ali žensko gospodstvo), kakor se je glasil prvotni naslov, je stranski produkt neumorne delavnosti velikega dramskega pisca, produkt, ki ga Goldoni najbržc 1 Radics, Entiv. d. deutschen Biihnenives — (1912), str. 42, navaja, da je primerek Arkadije ob Brenti v posesti gostilničarja g. R. Tenenteja — oziroma, da se je nahajal :»Das eine Stiick (t. j. L’Arcadia...), welches mir der hiesige Herr Rudolf Tenente... aus seinem Besitze in freundlicher Weise mitteilte (?),...« G. Tenente sam se ni lani, ko sem dal pri njem poizvedovati, ničesar spo¬ minjal o tem. — Ni dvoma, da sta bili obe tekstni knji- ni rad priznaval in ki mu res ne dela časti. Kakor mnogi drugi resni književniki je tudi Goldoni za¬ radi zaslužka in mode o priliki stresel iz rokava kak libreto, namenjen sočasnim komponistom za takojšnjo uporabo. Znano je v tem pogledu zlasti njegovo sodelovanje z Baldassarjem Galuppijem. Fantastično dejanje se vrši v deželi, kjer vla¬ dajo ženske, moški pa služijo — iz zaljubljenosti, slabosti in neodločnosti. Tri zastopnice žensk so složne v volji do vladanja, ne pa v taktiki: ena priporoča strogost in silo, druga samo ljubeznivost, navidezno milost in udajanje, tretja srednjo pot. Moški so v glavnih predstavnikih nemarni slabiči. Zmago dobe seveda žene, predvsem ona, ki je za brezpogojno strogost in ki z mečem premaga mo¬ škega, ki se je za trenutek upal upirati. — Vse¬ binsko je ta libreto zelo plitek, mestoma tudi pri- lično surov; stilistično je brez cene, in v celem hudo skrpucalo. Zanimiv je kvečjemu kot izraz enega najbolj občnih in živih motivov v književ¬ nosti in v življenju XVIII. stoletja — dobe Kata¬ rine II., Marije Terezije in markize Pompadour, cicisbeov in rokokoja: motiva priznavanja in obo- žavanja ženske moči. Goldoni sam je v drugih de¬ lih mojstrsko obdelal ta motiv, zlasti v svoji slavni Krčmarici. Dejanje Carstva žena pa je v podrob¬ nostih nekonsekventno in zgrajeno vseskoz po¬ vršno. — Očividno je, da je bila v takih komadih muzika glavno. In Galuppi (1706.—1785.), z vzdev¬ kom »il Buranello«, je bil v svojem času naj zna¬ menitejši beneški skladatelj komičnih oper. Tudi v Ljubljani ga bomo še srečali. Impresarija gostovanja iz 1. 1757. ne poznamo, njegovo ime se v libretu ne omenja. O kakovosti družine smemo morda sklepati, da ni bila pre¬ slaba: o enem izmed pevcev, Francescu Bianchiju, se v seznamu nastopajočih bere, da je bil »vir- tuoso di camera« — komorni umetnik — lotarin- škega vojvode Karla (svaka Marije Terezije); drugi, Francesco Spizeder je bil istotako »virtuoz« kneza nadškofa solnograškega; tretji, Alberto Nelva, nosi ime, ki ni neznano v zgodovini itali¬ janskih igralcev. 2 — Iz zabeležb v računskih knji¬ gah prisilne delavnice nam to pot ni dano, da bi kaj zvedeli o značaju in kvaliteti družine, ki je žici iz 1. 1757. enaki — kakor imata obe operi tudi istega komponista in istega avtorja in da velja v tehničnem pogledu o Arkadiji isto, kar bomo gori navedli o drugem, ohranjenem libretu. 2 Prim. Croce, Teatri di Napoti, str. 169: Andrea Nelva je 1734. ali 1735. v Napolju predstavljal »Brighello«, stalno figuro italijanske komedije delfarle, Angela Nelva pa »servette«, sobarice. KRONIKA 283 igrala Galuppijeve opere. V resnici so v postavkah iz 1. 1757. omenjeni »operisti«, in celo dvakrat. Na fol. 22 v. čitamo: »Den 21. Juni [1757.] Bezalln die operisten von der Ersten Wohen T: w: 2 fl.« in potem po vrsti, 28. junija in 5. in 11. julija, vsaki- krat po 2 goldinarja. A ta štiritedenska operna sezona ni bila edina v tem letu. Na isti strani račun¬ ske knjige je pod datumom 6. januarja 1758. 1. vnesen prispevek 13 fl. 57 kr., ki so ga plačali spet operisti za sedemtedensko nastopanje. Tudi to gostovanje je torej v glavnem padlo še v leto 1757. Ker v libretu Carstva žena ni rečeno, ali se je go¬ stovanje vršilo poleti ali pozimi, in ker nam tudi višina prispevkov, v obeh slučajih ista, ničesar ne pove, ne vemo, ali sta spadali Galuppijevi operi k štiritedenski ali k sedemtedenski »sezoni«. Pa tudi lokal nastopov nam ni znan, ker ga — proti pričakovanju in navadi — niti libreto niti račun¬ ski podatki ne navajajo. Za nas je važna konstatacija, da je bilo v teh letih zanimanje ljubljanskega občinstva za opero očividno veliko. Po dveh gostovanjih 1. 1757. nale¬ timo sredi novembra 1758. spet na operiste. Nji¬ hova sezona se je raztegnila vsaj do konca febru¬ arja naslednjega leta (prim. knjigo prisilne de¬ lavnice, fol. 22r.), morda pa tudi še v marec, kajti v magistratni knjigi prejemkov stoji na f. 81 r. tole: »Den 14. Marti Bezalten die Wellischen ope¬ risten von Gelihen Pethgereitschaften und Tisch et Sessel von 4 Monathen mit T: w: 23 fl. 50 kr.« Če si je operna družba od magistrata izposodila pohištvo kot rekvizit za na oder, smemo morda iz tega sklepati, da ni dajala predstav v dvorani mestne hiše, kjer je bil inventar gotovo na razpo¬ lago, temveč drugod, eventualno v lontovžu. Ta zaključek pa seveda odpade, če so igralci potre¬ bovali pohištvo za svoje provizorično stanovanje. Vsekakor nam kaj več ni znano o tej trupi, za ka¬ tero izven računskih knjig ni ostalo sledu. Toda 1 »Varietetni« repertoar je bil pa nenavadno pester. Konec maja in začetek junija 1759. leta zaznamenjuje računska knjiga prisilne delavnice, fol. 22 v., štiri pred¬ stave, ki jih je priredil »der .Hollendsche’ Kunst Spiller.« Naslednjega leta se omenja 21. februarja »Der franzesi- sche Spiller von Pantomimen« (če smo prav razbrali), ki je takisto dal več predstav; najbrže se nanaša nanj tudi zabeležba od 4. marca. A dva dni kasneje je plačal »ein Mattemattischer Spiller Bey dem Wildenman« — v najodličnejšem hotelu tedanje Ljubljane — 1 fl. 8 kr. za prisilno delavnico. 2 Rekli smo že, da sama ohlapna naziva »komedija« in »komedijant« ne izključujeta, da bi bila mišljena operna družba; vendar se tudi v zapiskih v prisilni delavnici — enako kakor smo prej videli v magistratnih računskih knjigah — tolikokrat uporablja izraz »operisti«, da skoraj smemo predpolagati zavestno razlikovanje. Posebno velja če nič drugega, je to gostovanje s svojo dolžino nov dokaz naklonjenosti Ljubljančanov do opere, saj izpričuje — skupaj z drugimi gostovanji teh let — pogosto in razmeroma dolgotrajno bi¬ vanje italijanskega gledališča v našem mestu. Najbrže je s tem v zvezi dejstvo, da se v istem razdobju tako malo sliši o nemških igralcih v Ljubljani. Od maja 1757 pa vsaj do maja 1760 najbrže pa še do novembra 1761, so igrali v Ljub¬ ljani — tu mislimo na resne gledališke predstave* — samo Italijani. 26. maja 1760. 1. je sicer oddal neki »komedijant«, čegar narodnost se ne izdaja, pristojbino za tri predstave, kakor vidimo iz knji¬ ge prisilne delavnice (f. 22v.). Toda bil je prav tako lahko Italijan kakor Nemec, vrh tega pa tudi njegove produkcije vzbujajo s svojo maloštevil- nostjo vtis, da moramo v njih prej videti ekshi¬ bicije kakega potujočega artista kot gledališke predstave. Ko se pa konec decembra 1760 z gotovostjo po¬ javijo vesti o pravem gledališkem gostovanju, gre spet za Italijane. To pot se ne govori več o operi- stih, temveč o »komedijantih«, toda knjiga prisilne delavnice izrečno pravi »der wellische Comediant«, t. j. italijanski igralec. 1 2 Kakšne baže umetniki so to bili, kako so se pisali oni in njihov impresario, kakšen je bil njihov repertoar, o vseh teh naj zani¬ mivejših stvareh ne povedo arhivski viri ničesar. Ali vsaj to doznavamo, da so igrali na rotovžu. Zato so njihove predstave vknjižene tudi na ma¬ gistratu, in te zabeležbe v »Empfang Buechu« za 1. 1761., f. 81 r., na najavtentičnejši način potrju¬ jejo podatke, ki jih nudi računska knjiga prisilne delavnice: od konca decembra 1760. do začetka februarja 1761. so dali Italijani dve in dvajset predstav; istega dne 5. februarja so plačali za zadnje štiri predstave magistratu najemnino, pri¬ silni delavnici pa pristojbino. Prva je znašala po 2 fl., druga pa po 34 krajcarjev od predstave. 3 to za tiste slučaje, kjer se označba v delavničnih knjigah krije z izrazom, ki ga za isto družbo uporablja »Empfang Buech« na magistratu. In tako je tudi v našem primeru. 3 Podoba je, da je prisilna delavnica v teh letih začela pobirati od urejenih, dalj trajajočih gostovanj pavšalirano pristojbino, že poleti in na zimo 1757. 1. plačujeta dve operni družbi po 2 fl. na teden; zimska operna sezona 1758/59 pa daje nekako po 2 fl. na mesec. Višje gori ome¬ njeni komedijant, ki je dal maja meseca 1760. 1. tri pred¬ stave, je plačal od vsake po 1 fl. 8 kr. — točno toliko ka¬ kor oni »matematični igralec« za svojo edino ekshibicijo v hotelu »Pri divjem možu«. A Italijani, ki jih bomo našli poleti in v jeseni 1761. 1. v jahalnici, so plačali po 34 kraj¬ carjev od večera — torej isto pristojbino kakor družba v rotovški dvorani, o kateri tu gori govorimo. Razume se tudi, da pristojbina ni bila za vse družbe in vse lokale enaka; morda je bila tudi v raznih letih različna. 284 KRONIKA Naslovni lisi Goldonl)evlh zbranih det (Risal P. A. Novell!) Že o italijanskih igralcih, ki smo jih srečali v Ljubljani v letih 1748.—52., smo izrekli domnevo, da so najbrže dajali komade brez muzike, danes bi rekli: dramski, ne operni repertoar. 1 Za družbo iz 1. 1761. velja ta domneva še v večji meri, ker jo podpira soglasnost dvoje arhivskih virov v upo¬ rabi istega naziva »Comediant«. Ta okoliščina pa. da se v Ljubljani daje ne samo italijanska opera, temveč tudi drama, je že vredna izrečnega opozo¬ rila; saj ni dvoma, da je važna za presojo o do¬ vzetnosti ljubljanske publike napram italijanski gledališki umetnosti in o eventualnih književnih vplivih italijanske dramske produkcije. Pri operi je za uživalca in za izvajalca navadno muzika glavno; ona omogoča uživanje tudi brez razume¬ vanja besedila in a priori odpira tej vrsti odrske umetnosti pot preko jezikovnih meja. Pri drami je drugače. Kljub temu, da je tudi tukaj beseda samo en del izrazne sile, je vendar ta del glavni, in uživanje dramske predstave brez (vsaj delnega) razumevanja jezika je na vsak način zelo ote¬ ženo. Potemtakem je verjetno, da je bil med ljub¬ ljanskim gledališkim občinstvom stalen kader ta¬ kih, ki so precej razumeli italijanski. 2 Toda važ¬ nejša kot ta konstatacija je aktivna, funkcionalna stran vsega pojava: dramske predstave, ki ver¬ ne j še od opernih odkrivajo značaj in osnovne ka¬ kovosti dramatike kakega naroda, so navadno tudi bolj sposobne, da vplivajo na dramsko produkcijo in vobče na književnost dežele, kjer se gostovanja vrše. V tem pogledu je torej dramsko gostovanje a priori pomembnejše kot operno. Zato smo pose¬ bej podčrtali pojavljanje italijanskih dramskih predstav v Ljubljani. Specifični vzroki bodisi na strani, ki bi imela vpliv vršiti, bodisi na oni, ki bi ga imela občutiti, ali pa na obeh, lahko ta vpliv oslabijo ali sploh onemogočjo. Vprašanju odnosov naše književne produkcije v XVIII. stoletju do italijanskih gleda¬ liških nastopov v Ljubljani bomo posvetili neko¬ liko pozornosti na koncu tega članka. Eno potezo, in sicer negativno, ki je gotovo bila važna za ak¬ tivnost ali neaktivnost italijanske pobude, dajane in prejemane v Ljubljani, pa moramo takoj ome¬ niti, ker je značilna vprav za gostovanja, ki smo jih doslej omenili: večina dramskih komadov, ki so jih igrali Italijani pri nas do srede XVIII. veka in še čez, je brez dvoma pripadala tipu »komedije dell’arte«. Ta vrsta dramatike je skoro izključno hotela sama zabavati in je to| dosegala s situacijsko komiko, mnogokrat surovo, in s stalnimi komič- 1 Negotovost obstoja, kakor smo videli, tudi glede ka¬ terega izmed starejših gostovanj v Ljubljani, n. pr. glede onega iz 1. 1709. 2 Seveda tega momenta ne gre pretiravati. Niti danes, ko je razumevanje po več tujih, svetovnih jezikov zlasti v večjih centrih prilično razširjeno, tujejezična gostovanja gotovo ne privlačijo samo ljudi, ki tisti jezik dobro ra¬ zumejo. (Pomislimo n. pr. na angleške predstave v Jugo¬ slaviji, ki se zadnja leta skoro redno ponavljajo.) Res pa je na drugi strani, da je velika razlika med enkratnim (ali parkratnim), pa naj bo še tako senzacionalnim nasto¬ pom in pravo, več tednov trajajočo sezono, ki jo daje tuja družba: to zadnje je pač nemogoče v kraju, kjer ljudje, ki prihajajo v gledališče, sploh ne razumejo be¬ sede, ki jo čujejo z odra. A v Ljubljani so trajala itali¬ janska dramska gostovanja po šest tednov, celo po štiri mesece. KRONIKA 285 nimi figurami; razpolagala je z omejenim inven¬ tarjem starih, tradicionalnih motivov v obrabljeni in površni obdelavi. Znatnejših avtorjev v oni dobi ne premore — saj nima niti utrjenega besedila: samo osnovni zaplet je dan in scenariji predpi¬ sani, vse ostalo in predvsem ves tekst je prepuščen igralcem, ki ga sproti improvizirajo. — Ta tip ko¬ medije, ki je zahteval ansambl rutiniranih po¬ klicnih igralcev, zato pa skorej izključeval do¬ brega, originalnega in književno ambicijoznega pisca, je kljub posameznim slabotnim poskusom reforme vladal tja do sredine stoletja v Italiji in gotovo tudi v italijanskih gostovanjih izven Italije. A tedaj je naposled le prišlo do odrešilnega pre¬ vrata v komični umetnosti Italije, in to po zaslugi Carla Godonija, ki je z vztrajnostjo daljno vid¬ nega reformatorja, a tudi z instinktivno občutlji¬ vostjo za to, kar je bilo v danih prilikah mogoče, uvajal od 1. 1738. dalje z menjajočim se, a v ce¬ loti vendar vedno večjim uspehom na mesto ko¬ medije delVarte in na mesto solzave, bombastične tragikomedije svojo novo komedijo, osnovano po Moliere j evem vzoru na realističnem slikanju značajev in etični kritiki družbe. Naravno je, da je trajalo dalj časa, preden je reforma dokončno prodrla. A značilno je ne samo za obseg Goldoni¬ jeve zmage, temveč tudi za brzino, s katero so novi pojavi gledališke umetnosti iz Italije prihajali tudi v Ljubljano, da se je Ljubljančanom vsaj že 1761. 1. nudila prilika, spoznati eno najboljših. Slalne maske italijanske komedije Carlo Goldoni klasičnih del, s katerimi je Goldoni prepričal svoje rojake, da je večji od svojih nasprotnikov: slovito Krčmarico. 1 V knjižnici Narodnega muzeja se hrani (v zbir¬ ki gledaliških letakov) list s temle besedilom: »Mit gnadigster Bewilligung Werden die hier ange- kommene Italianische Comodianten einer hohen 1 Da libreta oper, ki sta se peli pri nas 1. 1757., ne spa¬ data v vrsto tistih pomembnih del, ki so Goldonijevi re¬ formi prinesla zasluženo zmago, smo že namignili. Prav tako tudi ne njegova L’incognita perseguitata, ki jo bomo kmalu srečali v Ljubljani. — Mimogrede bodi tu v Kro¬ niki zabeleženo, da je Goldoni, ko mu je bilo eno in dvaj¬ set let (1728.), prišel z našimi kraji v neposredno dotiko. Njegov oče, ki je bil zdravnik, je takrat lečil bolnega grofa Lanthierija v Gorici. Sin je prišel tja na obisk in gosto¬ ljubni grof je odpeljal oba seboj v Vipavo, kjer so v ne¬ prestanih gostijah in zabavah preživeli štiri krasne me¬ sece. Goldoni daje v 17. poglavju I. knjige svojih Spo¬ minov sličico brezskrbne družabnosti po kranjskih gra¬ ščinah tiste dobe in zlasti podrobno opisuje, kaj in koliko se je pojedlo in popilo. (Med izvrstnimi vini omenja po¬ sebej neko »rdeče, ki so ga imenovali fa-figliuoli« — t. j. »Kindermacher« — »in ki je izzivalo zelo prikupne do¬ vtipe«.) Mlademu Goldoniju, ki se je pripravljal na juri- dični doktorat, a je v srcu čutil vedno močnejše nagnjenje h gledališču, je grof napravil posebno veselje s tem, da mu je dal na razpolago zanemarjeni, a bogato oprem¬ ljeni marionetni oder, na katerem je bodoči drama¬ turg in komediograf prirejal uspele predstave. Na koncu bivanja v Vipavi se je Goldoniju ponudila prilika, da se z grofovim tajnikom napoti na potovanje, ki ga je v dobrih štirinajstih dneh privedlo čez Kranjsko v Gradec in nazaj preko Koroške v Trst in Vipavo. Dočim v Grad¬ cu, ki mu posveča še celo vrstico manj ko Ljubljani, omenja »zelo staro in slovito univerzo«, ne ve o našem mestu povedati drugega ko tole: »Dospeli smo v prvem zaletu do Ljubljane, glavnega mesta Kranjske, ob reki enakega imena. Nisem tam videl ničesar izrednega razen nekakšnih rakov, nepričakovano lepih in velikih kakor morski — saj so nekateri -izmed njih merili cel čevelj.« če bi bil slutil, da poznajo v Ljubljani že več ko pol sto¬ letja italijansko gledališče, bi se bil nemara zanimal še za kaj drugega kot za jedilni list. — Goldonijevega obiska pri grofu Lanthieriju in njegove poti skozi naše kraje se spominja tudi Radics, Eniiv. d. d. Biihnenives., str. 47, toda njegovo pripovedovanje je pri vsej kratkosti dokaj netočno. 286 KRONIKA Noblesse / und gesammten hochgeschatzten Audi- torio / ihres Aufenthalts / in Darstellung unter- schiedlicher Comodien / Tragodien / Opera / und Bourlesquen einen modesten / und vergnuglichen Unterhalt zu verschaffen sich befleissen. Heute aber wird / II nemico / delle donne, / reso amante dalla / locandiera astuta. / Comedia del* Sign. Dottor Goldoni ./ Zu Deutsch: / Der Feind / des Frauenzimmers, / Der sich in die listige Wiir- thin verliebet. / eine Comodie des Hrrn Doctor Gol¬ doni. / Dabey werden auch zwey schone Ballete zu sehen seyn. Argumentum. Es logirten in einem der Miran- dolina gehorigen Wiirtshaus 3. Cavalier, der Herr von Ripafrada, der Marquis von Forlipopoli, und der Graf von Albafiorita. Der Marquis ware ein hoflicher, aber zugleich armer und hoffartiger Ca¬ valier,« — in tako dalje: v štirinajst vrstah je po¬ vedana vsa glavna vsebina komada, ki ne dopušča nobenega dvoma, kljub spremembi naslova, da gre za pravo Goldonijevo Krčmarico. Konec resumeja se glasi tako: »... heyrathet sie ihm zum VerdruB einen Kellner, der in ihrem Haus gedienet, und zei- get am Ende, daB in der Welt unmoglich, ein wahrer Feind des Frauenzimmers zu finden seye«. — In na spodnjem robu lista stoji sledeče, za našo radoznalost mnogo prenepopolno opozorilo: »Der Anfang ist praecise um 6. Uhr, der Schau- Platz, und das Leeg-Geld ist bekannt«. Kakor drugi letaki iz iste dobe — n. pr. programi nemške Schi- kanederjeve družine v osemdesetih letih XVIII. stoletja — tudi naš list ne nosi datuma. K sreči je to nadoknadila neznana roka na drugi strani letaka, ki s pisavo XVIII. stoletja javlja: »ist gespielt worden den 22sten 7ber 761«. In s tem se, mislim, lepo strinjajo zabeležbe v računski knjigi prisilne delavnice. One namreč pričajo, da je Ljubljana po italijanski sezoni v prvih mesecih 1. 1761., ki smo jo gori že omenili, doživela istega leta še drugo, daljšo: 30. junija je namreč vknji- ženo, da je »laški komedijant« plačal za devet »in der Reitt Schull Gehaltenen Comedien« 5 fl. 6 kr. (torej spet po 34 kr. od večera); in nato se v 1 Poleg navedbe v knjigi prisilne delavnice, ki izrečno navaja »Reitt Schull«, imamo indirektno potrdilo te vesti tudi v tem, da magistratna računska knjiga gostovanja sploh ne beleži: znak, da se ni vršilo v rotovški dvorani, kakor prva italijanska sezona 1. 1761. — Pač pa omenja »Empfang Buech« za to leto, f. 81 v., italijansko senzacijo povsem druge vrste — moža s kamelo: »Den 5. May Bezalt der welsche von Trampl Thir in Rathaus mit fl. 5 kr. 6«. postavkah, ki so očitno v zvezi s prvo, notirajo v presledkih po dveh do treh tednov nadaljnji pri¬ spevki. Gostovanje je trajalo od srede junija do konca oktobra in doseglo nenavadno visoko število predstav: 74. Morda smemo iz dolgotrajnega vztrajanja te gledališke družbe v Ljubljani — in to v poletnih mesecih — sklepati, daje občinstvo pridno posečalo predstave; to tudi ni treba, da bi se nam zdelo čudno, če je ostali repertoar le pri¬ bližno ustrezal višini Krčmarice. — Predstava 22. septembra, ki jo je naznanjal ohranjeni letak, je torej ena od tistih štirih, ki jih beleži računska knjiga med 7. in 27. septembrom. Sodimo, da je bila to predstava v prozi brez muzike, kot čista komedija, kakršne citirani letak tudi obljublja na prvem mestu; program označuje Sovražnika žensk prosto kot »komedijo gospoda doktorja Goldonija«, ne pa kot »dramma per mu¬ šica« ali kaj sličnega; ni govora o skladatelju, če¬ prav se ta sicer rajši omenja kot avtor besedila - kadar gre namreč za opero. — Če je podjetje, ki je aranžiralo poletno in jesensko gledališko se¬ zono 1. 1761., poleg komedij in tragedij res upri¬ zarjalo tudi opere in »burleske«, je to zanimiv, a ne osamljen primer mešane družine, ki je morala imeti obsežen repertoar — kar se spet ujema z dolžino gostovanja. O sestavi družine, o imenih impresarija in članov in o mnogih drugih podrob¬ nostih, ki bi nas zanimale, nimamo podatkov. Ve¬ mo le, da so se predstave vršile v stanovski jahal¬ nici. 1 Stavba, ki je imela čez malo let po temeljiti predelavi postati stalen dom ljubljanskega gleda¬ lišča, je bila torej tudi zdaj že v takem stanju, da so se v njej vršile predstave večjega stila. V gledališkem pogledu tako razgibano leto 1761. doživlja ob koncu jeseni še gostovanje nemških igralcev — prvih, ki se po preteku več let pojav¬ ljajo v Ljubljani. Njihove predstave so zabele¬ žene i v magistratnih računih i v knjigah prisilne delavnice. 2 — S tem pa je, žal, konec dragocenih podatkov, ki jih nudijo obračuni te socialne usta¬ nove o pristojbinah, plačanih za gledališke prire¬ ditve. Obe računski knjigi prisilne delavnice ob¬ segata, kakor je bilo že rečeno, samo dobo od 1754. 2 Vendar se podatki, ki jih dajeta oba vira o številu predstav, to pot ne strinjajo: magistratna knjiga omenja pod 5. novembrom tri predstave, pod 17. decembrom pa pet, z izrečno pripombo, da so se vršile v mestni hiši; v prisilni delavnici pa je vknjiženih 11. novembra pet, takoj 12. novembra — kar je čudno — spet tri, 15. de¬ cembra pa petnajst predstav. Zdi se torej, da se niso vse predstave te družbe — tekst zabeležb v delavniški knjigi skorej ne dopušča dvoma o tem, da je dajala predstave v novembru in decembru ista družba —i vršile na rotovžu. KRONIKA 287 do 1761. leta. Za zdaj, a ne za dolgo, nam ostaja vsaj še pomoč magistratnih računskih knjig — nezadostna pomoč, ker so v teh knjigah zaznamo¬ vane samo predstave, ki so se prirejale na občin¬ skih tleh, predvsem na rotovžu. Vse do 1. 1765. čujemo iz njih samo o dveh takih prireditvah, da nas zanimata, ker so »umetniki« Italijani; gledališka vrednost teh predstav je sum¬ ljiva. V prvem slučaju, iz maja 1763. 1. — »Em- pfang Buech« za navedeno leto ga omenja na fol. 81 r. — je »laški komedijant« na rotovžu dal samo tri predstave; to vzbuja bolj misel na potujočega artista. A sumnja postane gotovost, če dovedemo — kakor j e umestno — s to beležko v zvezo še vest, ki jo posnema I. Vrhovec, Landeshauptstadt Lai- bach, str. 91, po fasciklih 208—209 mestnega ar¬ hiva 1 : »Im Jahre 1763 zeigte z. B. ein Welscher« — v dvorani na rotovžu namreč — »einen Affen und cin Stachelschwein, fiir welche kleine Mena- gerie er dem Magistrate eine Gebiihr von 1 fl. ent- richtete.« — Druga prireditev pada v leto 1765.; v knjigi prejemkov beremo: »Den 14. May Bezalt ein Welscher von einer aufgerichten Hitten so die Leyden Christi Praesentirt mit 4 fl.«. Kakšne so bile te predstave Kristusovega trpljenja, ki so se vršile v nalašč postavljeni baraki (ali pod šoto¬ rom?), za katero je moral »Lah« plačati pristoj¬ bino občini? Zaradi nizke svote se nam zdi, da je bilo bivanje tega podjetja v Ljubljani zelo kratko, in v tem slučaju nehote mislimo na komedijante, ki svoje popularne predstave hitro premeščajo iz enega kraja v drugega, in sicer po krajih, kjer ve¬ činoma ne morejo računati na stalno gledališko dvorano, pa zato nosijo svojo streho s seboj. Zgraditev novega gledališča pomeni znatno za¬ rezo tudi v zgodovini italijanskih gostovanj v Ljub¬ ljani. Čeprav je bil neposredni povod za graditev nameravani obisk cesarja Franca I. (Lotarinškega) v Ljubljani, je vendar verjetno, da je kranjsko plemstvo pri tem navdajala zlasti želja, preskrbeti italijanski operi dostojnejši okvir. Prva gostovanja po 1. 1765. dokazujejo, da je bil važni dogodek tudi res koristen italijanskemu gledališču v Ljub¬ ljani. Vendar je Ljubljana imela to leto tudi pravo italijansko gledališko družino v gosteh. Vest o njej se je ohranila v pravkar omenjenih fasciklih 1 Ti fascikli nam letos žal niso bili pristopni, zato citiramo Vrhovčevo besedilo. — Za 1. 1765. črpa isti zgo¬ dovinar iz istega arhivskega vira vest o drugem artistu, ki se je tudi produciral na rotovžu. Pri Vrhovcu se ne vidi, katere narodnosti je bil. 208—209 magistratnega arhiva; mi vemo za sedaj o njej samo to, kar poroča Vrhovec v svojem citi¬ ranem delu, str. 207 (in po njem A. Trstenjak, Slovensko gledališče, 1892; str. 22): 1. 1765. je bilo igranih v lontovški dvorani trinajst oper in osem komedij. Še istega leta je namreč doživelo vse gledališko delovanje v Ljubljani velik dogodek: deželni sta¬ novi so uresničili idejo, s katero so se oni sami in mestni magistrat že dalj časa bavili — preskrbeli so Ljubljani posebno gledališko poslopje. V ta namen so prezidali staro stanovsko jahalnico, 2 kjer so se že pred tem, kakor smo videli, o priliki vršile predstave; zgradili so veliko dvorano z dve¬ ma nadstropjima lož — vsega skupaj je bilo pro¬ stora za približno 850 obiskovalcev —, uredili in opremili oder in poskrbeli tudi za stranske pro¬ store. Ljubljana je dobila gledališko stavbo, ki je po velikosti in menda tudi po opremi za svoj čas dobro ustrezala potrebam, 3 čeprav je bila v glavnem lesena, in ki je — z raznimi adaptaci¬ jami v XIX. stoletju — služila svojemu namenu do požara 1. 1887. — Novo stanovsko gledališče je seveda nudilo gledališkim podjetjem mnogo pri¬ mernejši lokal, kot sta bili dvorani v mestni hiši in v lontovžu. Gotovo je vzbudilo pozornost itali¬ janskih impresarijev; libreti oper, ki so se v pri¬ hodnjih letih dajale v Ljubljani, ne pozabljajo podčrtavati na prvi strani, da so se igrale »... nel teatro nuovo di Lubiana...«, »nel nuovo teatro provinciale (auf dem neuen Landschaftlichen Theater)«, »nel teatro nobile (kar bi se nemško glasilo »Nobelbiihne«) di Lubiana«; in ohranjenih je dokaj libretov — znamenje, da so spet prihajale odličnejše družine. Naše vesti o gostovanjih iz prve dobe po otvo¬ ritvi Stanovskega gledališča teko prilično skopo, kajti dočim je vir, ki ga predstavljajo magistratne računske knjige, iz že navedenih vzrokov skoraj presahnil, se drugi, ki bi se imel odpreti v listinah Stanovskega arhiva, danes še ne da dovolj izko¬ riščati. Važni (in že doslej kot taki označeni) fa¬ scikli Stanovskega arhiva: »Collectanea. Gledali¬ šče I« in številke 522 in 49 prihajajo v poštev šele od 1. 1773. dalje. Za prve sezone po 1. 1765. smo torej v glavnem navezani na podatke, ki jih nu¬ dijo ohranjeni libreti. 2 Podrobnosti o graditvi se lahko bero pri Radicsu, Entivickl. d. d. Biihnenives .. str. 43 sl. 3 Prim. tudi, kako hvali gledališko poslopje 1. 1780. znani potopisec B. F. Hermann, Reisen durch Oster- reich..., Dunaj, 1781; II, str. 15. 288 KRONIKA NAJSTAREJŠE LJUBLJANSKE INDUSTRIJE DR. RUDOLF ANDREJKA (Konec) iZaradi popolnosti naj bo tu še na kratko ome¬ njena četrta stara in prav dobra ljubljanska tiskarna, čeprav ji ni bilo dano, da bi se bila povzpela do in¬ dustrije. Dne 26. novembra 1816 je Ljubljančan Jožef Sassenberg, roj. dne 25. febr. 1773 v Ljubljani, Hrenova ulica, dobil po skoraj dveletnem boju vzlic nasprotovanju Egerjeve, Kleinmayrjeve in Retzer- jeve tiskarne koncesijo za tiskarno na Starem trgu št. 154 v tedanji Gerstenmayerjevi, pozneje Plautzevi hiši (zdaj št. 30.) Izvrševal jo je s poslovodjo Ru¬ dolfom Miličem (Militz), roj. 17. aprila 1817 v So¬ teski pri Dol. Toplicah, do svoje smrti (8. januarja 1849). Njegova vdova Marija je ostala lastnica ti¬ skarne do 1. 1850.; v tem letu je odložila koncesijo v prid Rudolfu Miliču, ki mu je nato namestništvo dne 9. januarja 1851 podelilo tiskarsko koncesijo. Milic se je poročil še istega leta s 50 letno Sassenber- govo hčerko Marijo, univerzalno dedinjo vdove Sas- senbergove ter postal lastnik tiskarne, ki se je odslej vodila na Starem trgu št. 33 (sedaj št. 19). Po nje¬ govi smrti (21. februarja 1888) je vodila tiskarno njegova soproga iz 2. zakona Ljudmila roj.šmajdek; 1. 1895. pa jo je prevzel njen sin Rudolf Milic, roj. dne 20. oktobra 1871, ki je dne 21. decembra 1920 umrl v Zagrebu. L. 1901. je bila Miličeva tiskarna prodana »Zadružni tiskarni«. 8. Prvi valjčni mlin v bližini Ljubljane, in sicer na Glincah ob Gradaščici malo nad krajem, kjer se steka sedaj uravnana Glinščica v Gradaščico, je postavil Anton Schreg, rojen okolu l. 1813. v Selnici pri Ma¬ riboru. Bil je prišel na Kranjsko kot mlinar ter nekaj časa (1835—1845) opravljal mline Fidelisa Terpinca na Fužinah. Kmalu po 1. 1850. pa je kupil od Petra viteza Pagliaruzzija, graščaka na Cekinovem gradu, stari kmetski mlin na Glincah in ga preuredil v valjčni mlin, ki je bil odobren na komisiji z dne 25. avgusta 1856. Ta mlin, delujoč s 5 kolesi na loparje in petimi stopami, je bil novost za tiste čase in je služil, čeprav zidan v manjšem obsegu, za vzor večjim valjčnim mlinom bratov Majdičev v Jaršah pri Mengšu in v Kranju in bratov Galetov na Bistri pri Borovnici. V njem se je mlela izvrstna moka, ki jo je Anton Schrey prodajal v Ljubljano in s pari- zarji vozil v Trst, kjer so se za njegovo moko kar pulili. (Povedal njegov sin g. Jean Schrey.) Poleg mlina na Glincah je imel še hišo in gostilno na št. 69, sedaj št. 16 na Gosposvetski cesti (»Novi svet«). Iz zakona s Faniko Ulbingovo, roj. 1. 1823. pri Ker- čonu, gostilni na Lepem potu, je imel dva sinova: An¬ tona, roj. 1. 1847., in Ivana (Jeana), roj. 22. junija 1855. Po očetovi smrti (30. 12. 1858) je podedoval Anton mlin na Glincah, Ivan pa hišo pri Novem svetu. Mlin na Glincah je Anton Schrey ml. okoli 1. 1872. zaradi bolehnosti prodal Francu Golobu, veletržcu na Vrhniki in graščaku na Lesnem brdu; za njim sta mlin prevzela brata Travna iz Gline. L. 1909. je pre¬ šlo posestvo in podjetje v last tovarnarja Ivana Go¬ loba na Viču, od tega pa 1. 1918. na tvrdko Vojnovič & Co., ki ima tam sedaj tvornici za kisik in železne vijake. Ivan, ali kakor so ga doma imenovali, Jean Schrey, je bil v zorni mladosti šibko dete; bilo mu je 3 leta, ko mu je oče umrl za sušico, varuhi mu niso pri¬ sojali dolgega življenja. Zato so hišo pri »Novem svetu« s pripadajočimi obširnimi zemljišči, ki so se¬ gala čez današnjo železniško progo, okoli 1. 1863. prodali bratom Koslerjem, denar pa naložili v obli¬ gacijah. Vzlic temu pa se je Jean Schrey telesno ugodneje razvijal kakor njegov za 9 let starejši brat Anton. Po¬ hajal je ljubljansko realko in dospel že do 5. raz¬ reda, ko se loti njegovega, takrat 22 letnega brata Antona, ki je že vodil mlin na Glincah, zavratna in kakor je vse kazalo, neozdravljiva sušica. To je po¬ vzročilo nenadno izpremembo v Ivanovih študijah in njegovi nadaljnji življenjski poti. Da ne bi ostal oče¬ tov mlin na Glincah brez vodstva in nasledstva, so mladega Ivana okoli 1. 1870. vzeli iz realke in ga dali učiti mlinarske obrti. Učil se je v znanem mlinu »Kestenbaummiihle« v Gradcu in v valjčnem mlinu »Sch\varzenecker Kunstmuhle« barona Neubauerja v Wildonu. L. 1873. je odšel kot izučen mlinarski po¬ močnik na običajno pomočniško potovanje, ki ga je p/ivcdlo v Baden in Atzgersdorf pri Dunaju, slednjič pa celo na Saksonsko, kjer je bil delj časa zaposlen v slovitem Bienerthovem dvornem mlinu (Hofmiihle) v Draždanih. Jean 9chrey Gustav TOnnies KRONIKA 289 i 9chreyev valjCnl mlin na Gilncah Ko se je Jean Schrey z 21. letom povrnil v Ljub¬ ljano, je bil mlin v Glincah že prodan, brat Anton pa mrtev (t 6. junija 1873). Mati Fanika je bila okoli 1. 1875. kupila hišo podobarja Leopolda Gotzla v Gra¬ dišču št. 5 ter tam ustanovila pekarno, v šelenbur- govi ulici pa je v tedanji Koslerjevi hiši prevzela prodajalno luksuznega peciva od peka Antona Kauf- manna. V materini pekarni se je Jean Schrey izuril tudi v sorodni pekarski obrti, ki jo je 1. 1886. prevzel od matere in odslej vodil sam. čedalje večji odjem njegovega peciva je napotil Jeana Schreya, da je 1. 1893. pekarno v Gradišču pre¬ uredil v parno pekarno z dvemi parnimi in dvemi gli¬ nastimi pečmi; s tem je postala njegova pekarna naj¬ močnejša pekarna v Ljubljani. Razen v Gradišču 5 je imel še prodajalne v šelenburgovi ulici 3, na Bregu 20 (v Zoisovi hiši), v Prešernovi in Kolodvorski ulici; vrhu tega se je prodajalo njegovo pecivo tudi še v kiosku na Tržaški cesti na vogalu Krčonove gostilne. Schreyeva parna pekarna se je posebno izkazala ob ljubljanskem potresu 1. 1895., ko je zaradi svoje solidne zidave kljubovala potresnim sunkom in obra¬ tovala nemoteno, tako da je lahko ustrezala vsem vladnim naročilom za preskrbo stradajočega pre¬ bivalstva. še bolj se je storitvena moč pekarne po¬ kazala med evropsko vojno, ko je Jean Schrey pre¬ vzel preskrbo vojaštva, nastanjenega v Ljubljani ali prehajajočega skozi njo. Od vojaških oblastev ime¬ novan za »generalnega arondatorja« Ljubljane, je vzel v zakup še 4—5 manjših pekarn (Arbijevo, Mav- čevo, Pirnatovo itd.). Nad 120 civilnih in vojaških pekov je takrat delalo noč in dan v njegovih pod¬ jetjih. Ko je konec 1. 1916. začelo primanjkovati moke in jo je smelo samo vojaštvo dobavljati, je Jean Schrey opustil zalaganje vojaštva s kruhom, dal pa je na povabilo tedanjega župana dr. Ivana Tavčarja mestni občini ljubljanski za njeno aprovizacijo vso svojo pekarno s podružnicami vred v zakup proti majhni odškodnini 500 K na leto. V začetku 1. 1920. je Jean Schrey prodal svojo parno pekarno v Gradišču 5 Jakobu Kavčiču in se umaknil, 65 let star, v zasebno življenje. 9. Gustav Tonnies, stavbno podjetje, strojne tovarne in ielezolivarne, Dunajska cesta 25 in 35. Janez Ludovik Gustav Tonnies, ali kakor se je pozneje kratko podpisoval, Gustav Tonnies, ustano¬ vitelj tega podjetja, se je rodil dne 16. januarja 1814 v Stralsundu na Pomoranskem (Prusija) kot sin la¬ dijskega tesarja, ki se je bil tja preselil baje iz Smaa- landa na švedskem. V letih 1830.—1839., ko se je iz¬ učil tesarstva, se je odpravil na običajno potovanje kot tesarski pomočnik; prepotoval je vse nemške dežele od Hamburga do Dunaja, bil pa je tudi v Švici, Fran¬ ciji, na švedskem in Norveškem in celo v Rusiji. Leta 1842. je vstopil pri mestnem tesarskem mojstru Oh- meierju v Gradcu za tesarskega polirja, poleg tega pa izvrševal tudi stavbno ključavničarstvo. Ko je 1. 1845. zidal inž. Josip Benedikt VVithalm ljubljanski Kolizej, je poslal Ohmeier Gustava Tonniesa v Ljubljano, da postavi ostrešje ogromni stavbi. Tonnies je tedaj sta¬ noval v gostilni pri »Novem svetu« nasproti Kolizeja, katero je vodila takrat Fanika Schreyeva, soproga Antona Schreya, mlinarja na Glincah 6. To prvo Tonniesovo delo je bilo podjetniku Wit- halmu zaradi svoje brezhibnosti zelo všeč. Zanj je izvedel tudi tedanji ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecky, ki je Tonniesu ponudil, naj ostane v Ljub¬ ljani za mestnega tesarskega mojstra. To ponudbo je Tonnies sprejel, prebil 1. 1846. skušnjo za tesar¬ skega mojstra in ustanovil podjetje, ki ga je z veliko pridnostjo in izkoriščajoč ugodne pridobitne razmere tedanje dobe, ko se je gradila južna železnica iz Ljub¬ ljane do Trsta, razširil s časom v splošno stavbno podjetje. Dočim je pričel 1. 1847. na Dunajski cesti štev. 21 z 12 tesarji, je zaposloval pozneje v svojih podjetjih od 460 do 600 delavcev; jemal jih je skoraj izključno iz vrst domačinov, jih dobro plačeval in skrbel za njih strokovno izobrazbo; zato je bil pri delavstvu tudi spoštovan in priljubljen. Zgradil je 1. 1858. na Dunajski cesti 35, tam kjer so sedaj Strojne tovarne in livarne, prvo parno žago ter pokupil ves svet okoli nje (70.000 m 2 ), ki ga še danes označuje mestoma že podrti zid med Dunajsko cesto, Smoletovo in Kobaridsko ulico. Blvie Sctareyeve parne pekarne v L|ubl|anl 290 KRON K A G. TOnnlesove sltolne tovarne In livarne na Duna|ski (seda) TyrSevl) cesti IL 35 V tem času je izvršil ob dejanski podpori župana Hradeckega in trgovca Ignaca Bernbacherja vsa stavbna dela na železniških postajah nove južne že¬ leznice, si pridobil kamnolome v Nabrežini in Repen- tabru; izvršil je razširjenje Madilove predilnice v Ko¬ lodvorski ulici, na novo zgradil del 1. 1858. pogorele cukrarne na Poljanskem nasipu, izvršil 1.1870.—1871. vsa tesarska, mizarska in ključavničarska dela na Ru¬ dolfovi (gorenjski) železnici od Ljubljane do Trbiža, sezidal 1. 1866. veliko Kozlerjevo pivovarno v šiški, 1. 1871. pa Tschinklovih sinov tvornico kanditov, udeležil se pri gradbi tobačne tvornice na Tržaški cesti (1. 1872.—1873.), sezidal večino pristaniških skladišč v Trstu, postavil železni Hradeckega most med Trančo in Jurčičevim trgom, izvršil povečanje in prezidavo tržaškega kolodvora itd. Ko se je dne 26. septembra 1871 zvezal s Filipom Dobnerjem, bivšim ravnateljem opuščenih fužin in strojnih tvor- nic v Dvoru pri Žužemberku pod tvrdko »Tonnies in Dobner« (trgov. reg. 51.49/1, obrtni list z dne 9. sep¬ tembra 1871 reg. 5165), je ustanovil poleg že ob¬ stoječe parne žage, stavbne mizarnice, tvornice za parkete in stavbinskega ključavničarstva še železo- livarno in strojno tovarno. L. 1880. se je zopet ločil od Dobnerja (trg. reg. št. 49/2) in vodil svoja podjetja ločeno pod tvrdko »Gustav Tonnies, stavbno podjetje«, in »Gustav Tonnies, strojna tovarna in železolivarna«. Za potrebe podjetja si je 1. 1883. razširil že obstoječo opekarno v Kosezah pri šiški in jo opremil s krožno pečjo, prvo na Kranjskem. Njegovo stavbno podjetje je bilo do ustanovitve Kranjske stavbne družbe (1. 1873.) največje industrijsko stavbno podjetje v Ljubljani in je tudi po ustanovitvi te družbe cvetelo in napredo¬ valo ob sodelovanju njegovih sinov Gustava, Adolfa in Viljema do evropske vojne. Dne 12. novembra 1886. je Gustav Tonnies sklenil svoje delavno in uspehov polno življenje. Leta 1849. se je bil poročil z Ljubljančanko Malko Malovrhovo, roj. 1. 1828., hčerko gostilničarja Marka Malovrha na Rimski cesti št. 3 (»Zum Deutschen Ritter«), Iz tega zakona se mu je rodilo pet sinov in štiri hčerke. Od sinov je bil Gustav roj. 1. 1851., pozneje stavbenik v Trstu, Adolf, roj. 1. 1855., je do leta 1900. deloval v očetovem podjetju, Viljem, roj. 1. 1857., se je posvetil strojni mehaniki in je po iz¬ stopu Filipa Dobnerja (1880) vodil strojno tovarno do 1. 1924., Rudolf, roj. 1. 1869., pa je bil stavbenik v Sarajevu, kjer se je tudi poročil (umrl 1. 1929.). Od sinov živi le še Emil Tonnies, roj. 7. septembra 1863, ki je vodil Tonniesove kamnolome v Nabrežini in Repentabru in se je dne 7. febr. 1895 poročil v Florenci z Angležinjo Marion Dunn. Po smrti Gustava Tonniesa (12. novembra 1886) so njegovi sinovi Gustav, Adolf, Viljem in Emil prevzeli očetova podjetja pod tvrdkama »G. Tonnies, stavbno podjetje in tesarstvo, opekarna in kamnolom« (trg. reg. št. 103/1 z dne 20. febr. 1886) in »G. Tonnies, železolivarna in strojna delavnica« (trg. reg. št. 104 z dne 20. febr. 1886) ter jih držali na isti višini. Tvrdka G. Tonnies je v tem času do evropske vojne izvršila naslednja večja dela in graditve: 1. 1892. re¬ zervoar ljubljanskega vodovoda nad Tivolijem in sedanje operno gledališče, 1. 1894. ljubljansko glavno pošto (notranjo opremo), 1. 1896. popravo in prezi¬ davo cerkve sv. Jakoba in sv. Petra, 1. 1897. novo veliko vojaško bolnišnico na Zaloški cesti, 1. 1899. prvo državno gimnazijo in mestno ubožnico, 1. 1900. novo župno cerkev na Bledu, od leta 1901. naprej del artilerijske vojašnice in obe Korsikovi hiši na Bleivveisovi cesti, 1. 1903. novi trakt deželnobrambne (sedaj Kralja Petra) vojašnice, leta 1906. mestni de¬ kliški licej in »Mladiko«, leta 1907. Krisperjeva skla¬ dišča, zgrajena na mestu Tschinklove tvornice za kan- dite, palačo Fedorja Bamberga ob Miklošičevi cesti (po načrtih arh. Fabianija), Jugoslovansko tiskarno, Hammerschmidtovo trinadstropno palačo v Knafljevi ulici in železniško postajo Verd, 1. 1908. prelepo bazi¬ liko v Rajhenburgu, 1. 1909. novi trakt Marjanišča, I. 1913. železniški podvoz na šmartinski cesti in po¬ slopje hranilnice na Vrhniki, leta 1914. vilo barona Schwarza itd., itd. Po zedinjenju 1. 1920. je kupila Jadranska banka v Ljubljani Tonniesovo strojno tovarno in livarno (trg. reg. št. 104/1 z dne 14. febr. 1920) ter jo je s sorodnimi Samassovimi in žabkarjevimi podjetji združila v široko zasnovani koncern »Strojnih tovarn in livarn«, ki deluje danes v okrilju Jadransko-po- dunavske banke. Gustava Tonniesa stavbno podjetje pa ni prenehalo, ampak posluje tudi danes pod vodstvom g. Emila Tonniesa kot »Gradbeno podjetje G. Tonnies«, družba z o. z. na Tyrševi (Dunajski) cesti 25, prav v tisti hiši, kjer se je Gustava Tonniesa stavbarska delavnost začela. KRONIKA 291 URSULINSKA CERKEV SV. TROJICE V LJUBLJANI ING. A R C H. ršulinke so prišle v Ljubljano iz Gorice na po¬ vabilo Ivana Jakoba Schella pl. Schellenburga, ljub¬ ljanskega trgovca, rojenega 24. julija 1652 v Ster- zingu na Tirolskem in z dovoljenjem takratnega knezoškofa ljubljanskega, Ferdinanda grofa Kiihn- burga 22. aprila 1702. Začasno so se nastanile v gor¬ njem nadstropju Schellenburgove hiše na Mestnem trgu, katero so si povsem po svoje uredile. Poslanstvo njih reda jim je narekovalo, da čimprej prično v Ljub¬ ljani s samostansko šolo in se posvetijo povsem vzgoji mladih deklet. Cesar Leopold I. jim je dne 16. septembra istega leta s priporočilom uršulinskemu redu posebno na¬ klonjene cesarice Eleonore Magdalene dovolil pričeti svojo šolo. Tedaj je Schellenburg najel hišo takrat¬ nega ljubljanskega župana Gabrijela Ederja pl. Eden- burga, stoječo poleg samostana klarisinj ob Veliki, danes Tyrševi cesti, z vrtom za 250 goldinarjev letne najemnine. Tjakaj so se uršulinke preselile 23. junija leta 1703., toda kmalu se je izkazalo, da novo izbrani dom zavoljo rastočega obiska šole in drugih neprilik ne ustreza, zato se je Schellenburg odločil, da jim po¬ išče stavbišče in postavi trajno bivališče. Srečen slučaj je nanesel, da je Schellenburg, dolgo iskajoč, našel primerno stavbišče za novi samostan ob današnjem Kongresnem trgu, ki ima gotovo izmed vseh ljubljanskih trgov najodličnejšo lego. Padajoč proti Ljubljanici, obdan od Kapucinskega samostana, Vicedoma in njegovih vrat, je bil že tedaj ta prostor kakor ustvarjen, da s pogledom uprt v zagonetno, na Gradu ležeče grajsko poslopje sprejme ob svojem zglavju krono, arhitektonski zaključek, obvladajoč vso svojo okolico. To stavbišče so bili vrtovi kneza Turjaškega in kneza Eggenberga, katere je Schellenburg kupil leta 1707.; prvo s cesarskim privoljenjem, ker je bil fi- dejkomis, za 12.000, drugo pa za 7000 goldinarjev. Tri leta kasneje je pridobil še vrt Fabijančičevih dedičev za 2000 goldinarjev, ter vse tri vrtove obdal z visokim samostanskim zidom. Zaenkrat so se uršulinke vselile že 24. aprila 1707 v poslopja, ki so stala ob teh vrtovih. Soseščina sta¬ novskega plesišča, današnje vnanje uršulinske šole, se pa nikakor ni skladala s samostanskim življenjem uršulink, zato so ga skušale čimpreje vkleniti v vrsto svojih poslopij..šele po dveletnih pogajanjih s kranj¬ skimi deželnimi stanovi so se domenile, da postavijo uršulinke deželnim stanovom nov Ballhaus v zameno za starega. Od plesišča, ki so ga pridobile v pritličju, so takoj preuredile eno sobano v kapelo, katero je generalni vikar Dolničar pl. Thalenberg posvetil 27. junija 1710. Ta kapela je v toliko važna, ker je bila dostopna tudi občinstvu in je postala tako prava predhodnica ERMAN HUS bodoči uršulinski cerkvi. Imela je tri oltarje ter sa¬ mostansko grobnico, v kateri so pokopavali do leta 1726., ko je bila dozidana grobnica v novi cerkvi. V tej grobnici je bil pokopan tudi 1. februarja 1715 umrli ustanovitelj uršulinskega samostana v Ljub¬ ljani Ivan Jakob Schell pl. Schellenburg. Povedano bodi, da je bil sin preprostih staršev ter da si je pri¬ dobil plemstvo šele v Ljubljani, na vsak način po letu 1689., ker Valvasor v »Die Ehre des Herzogthums Krain« njegovega imena in grba ne navaja. Samostanska poslopja na desni današnje cerkve so se pričela zidati meseca maja 1713; ko so jih leta 1717. dokončali, je postala potreba po novi veliki cerkvi prav posebno očitna, kajti kapelica v bivšem Ballhausu nikakor ni več zadoščala. Zato so pohiteli, in že 26. julija 1718 je knezoškof ljubljanski, Jakob Viljem grof Leslie blagoslovil in vzidal temeljni kamen novi uršulinski cerkvi. V tem so vdolbena na eni strani imena papeža Klemena XII., knezoškofa Jakoba Viljema Leslie-a in prednice ma¬ tere Rozalije, grofice Lanthieri, na drugi strani pa ce¬ sarja Karola VI., deželnega glavarja Ivana Gašperja grofa Kobencla, Jakoba pl. Schellenburga in njegove žene Ane Katarine pl. Schellenburg. Po samostanskem sporočilu se je zidanje cerkve izročilo stavbinskemu odseku Akademije Operoso- rum, ne da bi bilo povedano pobliže, je li akademija načrte tudi napravila, ali jih je samo oskrbela od tu¬ jega umetnika. Ohranjen ni noben načrt ne spis, ki bi prikazoval prvotno zamisel, zato je mogoče opirati se le na domneve ter pri popisu arhitektonske zasnove uršulinske cerkve soditi le po stanju, kakršno se nam danes prikazuje. Cerkev je precej odmaknjena od stavbne črte sa¬ mostanskih poslopij in dvignjena nad nivo zgornjega dela Kongresnega trga, tako da nastane tik pred njo prijeten, čisto baročno občuten, od treh strani obdan prostor, ki ležeč ob prastari prometni žili mesta, po¬ daja božjemu hramu veličasten mir in daje distanco mogočnim meram celotne fasade. Slabo risana perspektivna slika pročelja uršulinske cerkve iz predpotresne dobe, objavljena v Spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana, prikazuje ta prostor tlakovan s kamenitimi ploščami, dvignjen proti cesti za eno stopnico in ločen od nje s sedmimi kamenitimi, polkrožno zaključenimi odbijači. Stop¬ nišče, ki vodi h glavnim cerkvenim vratom, je risano polkrožno. Kasneje je obcestna stopnica še obstojala, odbijačev pa ni bilo, tudi je bilo stopnišče tristranično s kamenitim podestom, sicer pa predprostor tlakovan z asfaltom. Tlorisna zasnova cerkve je jasno deljena v tri po¬ glavitne prostore, v vežo kot predprostor, pravo cer¬ kveno dvorano in samo duhovščini namenjeni presbi- 292 KRONIKA terij. Medsebojno sta povezana prva dva s stebriščem, ki nosi pevski kor, druga dva pa z mogočno izpeljanim slavolokom. Tudi po nosilni konstrukciji stropov so ti trije prostori povsem ločeni in delijo cerkev na pet parov nosilnih točk, ki delijo ves cerkveni prostor na štiri polja. Od teh odpade prvo, ki je ožje, na vežo, druga dva štirikotna cerkveni dvorani in četrto, tudi štirikotno pa presbiteriju. Veža je prečno postavljen prostor, obokan z bečvo, ki ima k vsakemu oknu v fasadi in prehodu v cer¬ kveno dvorano svojo všečno čepico. Dostope ima od zunaj tri, glavnega v osi cerkve, ter stranska, vodeča iz obeh kolonad. Ob strani ima veža v cerkveno dvo¬ rano dva prehoda; čeprav ozka, sta bila napravljena gotovo, da služita praktičnim potrebam. Konstruk¬ tivno sta tudi opravičljiva, ker bi sicer gmota obeh mogočnih opornikov preveč narasla, ki pa je medse¬ bojno itak dobro povezana z močnim obokom nad prehodoma. Oba opornika imata — da se zmanjša ploskev prereza — vsak še po eno globoko, polkrožno vdolbino. Glavni prehod iz veže v cerkveno dvorano je v njeni osi, med obema opornikoma, sestavljen iz treh vrst stebrov, ki nosijo kor ter so s prvima stranskima ka¬ pelama organsko povezani. Cerkvena dvorana se izraža v pravokotnem tlorisu v lepem razmerju 1 : 2. šest zgoraj opisanih oporni¬ kov jo omejuje in tvori njen osnovni konstruktivni sistem. Med dvema in dvema opornikoma so vzidane plitve stranske kapele, ki so tlorisno s stebri ločene od glavne cerkvene dvorane, vendar pa z njo arhi¬ tektonsko tako v celoti povezana, da skoro ni mogoče govoriti o lastnem prostoru. Tudi te kapele so z opor¬ niki povezane z obokanimi hodniki, ki vodijo k za¬ kristiji, odnosno samostanski kapeli. Strop cerkvene dvorane je ogromna, ob koncih zaključena bečva z velikimi všečnimi čepicami, torej navpično na os prve vzidane, podrejene bečve, ki se odpirajo tako proti presbiteriju in pevskemu koru, kakor proti vsaki iz¬ med štirih kapel. Presbiterij je popolnoma vase zaključena celota štirikotnega tlorisa, obstavljena od štirih opornikov in presvodena z oprogami, ki nosijo pendantive in po¬ sredujejo prehod od štirikotnega tlorisa do okroglega venca. Ta nese tambur, valjasti obodni zid kot pod¬ nožje pravi kupoli. Tambur in nastavek kupole, tako imenovana laterna, v našem primeru štirikotna in počez postavljena, imata okna, da od zgoraj kar naj¬ ugodneje razsvetljujeta celotni presbiterij. Kupola je ploščato obokana, kakor je barok to rad delal. Oba opornika, ki delita presbiterij od cerkvene dvorane, sta enako konstruirana kakor oni ob veži, samo da še močnejša, vsebujeta stopnice na prižnico in samo¬ stanske kore. Arhitektonska zasnova tlorisa cerkve je tipično ba¬ ročna, mirno razgibana, razsežnih prostorov, široko zasnovana, služeča skoro bolj dekorativnim oblikam nego praktičnim potrebam, predstavlja jasno popolno zmago baročne oblike nad materijo konstrukcije. Razvrstitev prostorov baročne cerkve je strogo ka¬ toliška in pri vzdolžno urejenem sistemu nič več oprta na principe starokrščanske bazilike, katero ločita dve vrsti stebrov v srednjo in stranske ladje. Baročnim cerkvam služi sedaj za zgled v Rimu od arhitekta Vi- gnola postavljena renesančna cerkev II Gesu, ki ima poleg vzdolžne ladje dve vrsti stranskih kapel, kratko, enako široko prečno ladjo z mogočno kupolo nad njih križiščem. Presbiterij je enako širok, globok in pol¬ krožno zaključen. Ljubljanska stolnica je v principu precej točno posneta po tej zasnovi, med tem ko je frančiškanska cerkev v Ljubljani brez prečne ladje in kupole v smislu oblikovanega tlorisa še bolj ba¬ ročna. Tloris uršulinske cerkve se v tem smislu ba¬ ročne zasnove stopnjuje, stranske kapele so konstruk¬ tivno in prostorninsko velikopotezno povezane z ladjo v en nerazdružen, mogočno, skoraj centralno občuten prostor. Ta se celo proti presbiteriju zožuje, da na¬ stopa zadnji povsem kot samostojen člen. Tudi pred- veža je čisto samosvoja, ločena in le posredno cer¬ kveni dvorani priključena; bolj razgibanosti in bo¬ gastvu služeča, pomaga občutiti vso silo baročne kom¬ pozicije. Notranja arhitektura cerkve napravlja enoten, mo¬ numentalen vtis, vsi oporniki so obstavljeni z viso¬ kimi polstebri ter lisenami, ki tvorijo osnoven sistem in dajo vsemu prostoru močno vertikalno tendenco. Veličina, ki se odraža v tem prostoru, se da primerjati le antičnemu svetišču, vsa moč arhitekture je pove¬ zana v materiji, ki prehaja v čisto obliko. Drugi, manjši sistem je večjemu podrejen in nastopa — kot nosilna konstrukcija samostanskih korov — vedno med dvema opornikoma. KRONIKA 293 Arhitektonski sistem opornikov je, posnet po zna¬ meniti Andrea Palladijevi palači del Capitano v Vin¬ cenci in sestoji iz večih stebrov korintskega reda, po¬ stavljenih na podstavek in povezanih z močnim, vsa¬ kokrat odstavljenim arhitravom. Podstavek je eno¬ staven s plitvimi profili, noga stebra je lepo in bogato profilirana ter leži na šesterokotni podložni plošči. Valj je gladek, proti vrhu nekoliko zožen, kjer naha¬ jamo mogočen, dekorativno z akantusovimi listi, v precej stilizirani podobi obložen korintski kapitel. Temu se v nekaterih posameznostih že pozna vpliv splošno se porajajočega rokokoja. Arhitrav je poeno¬ stavljen, kjer bi morali po rimskem zgledu nastopati rezani profili, so isti kar vlečeni, tudi konsole so čisto preproste, brez obligatnega akantusovega lista. Vse je izdelano v stuku, kar marsikatero manj posrečeno profilacijo opravičuje. Loki, ki vežejo posamezne stebre enega s stebri dru¬ gega opornika so močno, toda enostavno profilirani. Oboki so čisto gladki, strogo zarisani, ne da bi imeli kak plastičen ali slikan dekor. Arhitektura sistema, ki nosi samostanske kore, je še svobodneje komponirana kakor arhitektura siste¬ ma opornikov. Njeni stebri stoje na enako visokih podstavkih, kakor podstavki velikih stebrov, imajo pa še poseben, iz osmerokotnika v štirikotnik preha¬ jajoč neposreden podstavek nogi stebra, ki napravlja prav posebno baročen vtis. Noga stebra je profilirana skoro enako kakor noga velikega stebra, valj je tudi gladek, proti vrhu se zožuje, korintski kapitelj je pa čisto po svoje predelan z močnim vplivom rokokoja. Arhitrav je razmaknjen, spodnji del teče od stebra do stene vodoravno, med stebri se pa vzpne v lok, medtem ko je zgornji del vodoraven in leži nad lo¬ kom kot nositelj ograjnega zidu samostanskega kora. S tem je jasno prikazana povsem samostojna re¬ šitev uvodoma popisanega sistema stranskih kapel v baročnih cerkvah. Medtem ko so kapele frančiškan¬ ske cerkve in stolnice še kapele v pravem pomenu be¬ sede, sicer s popolnoma odprto steno proti ladji cer¬ kve, ne more biti o tem pri uršulinski cerkvi govora. Kapele so postale tu del cerkve same, z enotno zdru¬ ženim konstruktivnim sistemom, katerega v čisto podrejenem smislu, nekoliko bolj v ozadju prereže samostanski kor, tvoreč pod njim prostor stranskemu oltarju. Je to povsem svojevrstna rešitev, ko stranske kapele prehajajo v skupnost cerkve in niso členjene v samostojne, podrejene prostore, marveč tvorijo, združene s cerkveno dvorano velik in širok skupni prostor. Velikopoteznosti baročne notranje arhitekture slu¬ žijo v odlični meri posrečeni načini osvetlitve posa¬ meznih prostorov in z njimi v zvezi zelo slikovito po¬ dajanje notranje arhitekture. Okna so zato nameščena visoko, so velika in neposlikana, da je svetloba močna, od vrha prihajajoča, zaradi množine oken razpršena, da so sence mehke in vendar globoke in s tem na¬ činom podvoje učinek plastike notranje arhitekture. Značilno za notranjost uršulinske cerkve je, da v nasprotju z ostalimi baročnimi cerkvami ni poslikana. Skromna, svetla barva je njen temeljni ton, ki jo v notranjosti dela še svetlejšo in prikupnejšo. Poseben poudarek notranjosti cerkve je bogato za¬ snovani, marmornati veliki oltar, katerega arhitek¬ tura dopolnjuje arhitekturo cerkve. V svoji tlorisni koncepciji, kakor v podrobnostih, posebno pa v de¬ korativni plastiki je močno razgibane kompozicije, katero raznolični, barvasti marmorji ter bogata po- zlatitev tabernaklja, baldahina, kapitolov in drugih podrobnosti še posebno poudarja. Samostanska kronika pripoveduje, da je gospa pl. Schellenburgova darovala za zgraditev velikega ol¬ tarja 6000 goldinarjev ter so zadevno pogodbo dne 29. maja 1729 podpisali: ustanoviteljica, prednica mater Rozalija grofica Lanthieri in deželni glavar Orfej grof Strassoldo. Delo je prevzel v Ljubljani ži¬ veči, na trgu Sv. Jakoba štev. 151 stanujoči kipar Francesco Robba z obljubo, da izvrši delo iz različnih barvastih afriških marmorjev, kipe pa iz kararskega marmorja v treh letih po strogih zakonih umetnosti. Za delo pa je potreboval več nego deset let. Leta 1744. so veliki oltar postavili ter presbiterij tlakovali z mar¬ mornatimi ploščami. Izmed stranskih oltarjev omenja samostanska kro¬ nika le oltar Blažene device, čegar sliko je daroval oče dveh redovnic, doma iz Muhldorfa na Bavarskem. Seznam redovnic od leta 1702. dalje navaja le sestri Hedviko in Luitgardo Knez iz Bavarske, slika je pa narejena po sliki Matere božje iz Dorfna, neke on- dotne romarske cerkve. Ta oltar se je tako priljubil občinstvu in duhovščini, da se je na njem bralo v vsej cerkvi največ maš. Sliki na ljubo se je ustanovila tudi bratovščina Kraljice miru, katero je pa med dru¬ gimi razpustil cesar Jožef II. Kakor v notranji arhitekturi so bile tudi v zunanji bistvene smernice plastično dekorativne arhitekture baroka nje slikovito podajanje z močno razgibanostjo v posameznih členih, vihravo poudarjanje višin v ravnini fasade, z iskanjem velikih globin, da je bila igra luči in sence čim zmagovitejša, toda vse vedno simetrično členjeno, čeprav so bili posamezni členi nabrekli in zlomljeni ter čisto individualno občutenih oblik. Barok, kakršen se nam na splošno odkriva v cer¬ kvah širom Slovenije in v meječih deželah, je povsem svojevrstne koncepcije. Priključuje se razgibanejši smeri italijanskega baroka, je pa svobodneje podan in mehkeje oblikovan. Dobro se mu pozna dolga pot in kako je šel od rok do rok, da se je naposled ustalil popolnoma predelan in prilagoden duši našega ljudstva. Izjema v tem smislu je fasada uršulinske cerkve, že od daleč napravlja mogočen, širok in monumen¬ talen vtis, katerega podčrtavajo velikanski stebri ter globoka plastična razčlenjenost. Vsa kompozicija je resna, akademska in tiho dostojanstvena, komaj v podrobnostih je zaslediti kakšno zgovornejšo pričo veselega in svetlega baroka. V vodoravni smeri je deljena na tri pasove. Pod¬ nožje, ki je iz rezanega kamenja, je brez vsake pro- filacije, le trikrat vodoravno malenkostno odstav¬ ljeno, toda vsakemu izmed šesterih stebrov tvori močno podnožje, ko odstopa med temi v globoke vdol¬ bine, kjer so nameščena okna in vrata. Obod vrat je 294 KRONIKA drobneje profiliran in zaključen s prelomljenim, vzbočenim timpanonom, ki oklepa arhitekturo okro¬ glega okenca. Srednji del je zidan in ometan, vodoravno je deljen s tremi pasovi oken, vertikalno pa s šestimi stebri rimsko dorskega reda, najbrže posnetega po rimskem svetišču pri Albanu. Medsebojno so stebri povezani z mogočnim arhitravom. Noga stebrov je enostavno členjena in ima šestero- kotno podložno ploščo, valj stebra je gladek in se proti vrhu nekoliko zožuje, glava stebra je tudi va¬ ljasta, ločena od valja z obročkom ter pokrita s štiri¬ kotno ploščo. Pod ploščo je glava obrobljena z eno vrsto jajčnika in eno vrsto bisernika ter krašena s tremi rosetami. Stebri stoje v nekakih vdolbinah stene, da je učinek sence močnejši in fasada plastič- nejša. čisto baročno oblikovan, čeprav v detajlu enako rimski kakor stebri, je arhitrav, katerega dva¬ krat pretrgajo mogočne vdolbine in čegar viseča plo¬ šča je štirikrat izrezana, kar v veliki meri prispeva k igri svetlih in temnih ploskev ter izredno poživi pla¬ stiko fasade. Srednji steber je v arhitravu nakazan, vendar pa manjka, njegovo funkcijo prevzema pol¬ žasta konzola, gotovo čista baročna zamisel. Zgornji del fasade tvori čelo, timpanon, v svoji spodnji polovici obojestransko močno izbočen ter — kar daje celotni fasadi čisto svojevrsten značaj — opremljen s tremi šiljasto presvodenimi vdolbinami. V baročni arhitekturi so se arhitekti posluževali razno¬ likih oblik v dosego svojih, po slikovitosti uravnanih zasnov, toda ta primer s šilastimi loki je nenavaden dovolj, da ga more upravičiti le ozka povezanost miš ljenja našega naroda dotične dobe s skoro pravkar preživeto tradicijo gotike. Gotični slog, poduhovljen v gradivu in sproščen vseh zemeljskih bremen, stremeč kvišku enako že¬ ljam in priprošnjam našega, nekdaj v vse nadloge in težave vklenjenega naroda, je žel navdušeno odo¬ bravanje in se vkoreninil tako globoko v dušo na¬ šega človeka, da je šel slog renesance, čeprav porojen v najbližji naši soseščini, z razmahom največje du¬ ševne revolucije, v kateri so se menjavali fundamenti vsemu gledanju človeške družbe, skoro neopažen pre¬ ko naših dežel, kajti telesno mesnato, ploskovno line¬ arno upodabljanje je bilo preveč svetlikajoče se, da bi moglo navdušiti trpeči narod, kateremu se je barok čisto drugače razodel, z enakim žariščem, sicer pol¬ nejše zaokroženim, toda v svojem bistvu enako ugla¬ šen je pel iste tolažilne besede, kakor jih je nekoč še¬ petala gotika. Zato ni čuda, da je gotika ostala tako dolgo v srcu našega človeka in se je je rad spominjal, tudi ko je ustvarjal velika dela baroka. Fasada uršulinske cerkve zaradi tega ni neskladna, kakor meni to Heinrich Costa v svojih Reiseerinne- rungen aus Krain, ko mu je soglasje rimskih stebrov in gotskih obokov tuje in nenavadno. Nenavadna, toda harmonično skladna je v kompoziciji mirna, a v efektih slikovita, se nam prikazuje, da govorim z besedami dr. Grudna in dr. Steleta: pravi biser ljub¬ ljanske baročne arhitekture. O zidanju cerkve pripoveduje samostanska kro¬ nika, da so imeli nevšečnosti z zidanjem temeljev, ker jim je iz tal prihajajoča voda nagajala, posebno ob strani, kjer se samostan stiska s cerkvijo. Stavbišče leži na meji Ljubljanskega barja in polja, kjer so poleg peščenih plasti mogoče tudi ilovnate. Zato so na tem kraju fundirali s piloti iz hrasta po 10 sežnjev globoko. Da je prihajala na tem mestu tudi voda na dan, priča še danes obstoječi vodnjak, nameščen pod stopnicami, ki vodijo na pevski kor in ki se je upo¬ rabljal še nedavno za črpanje dobre in pitne vode. Za zidanje podstavka cerkvene fasade je preskrbel brat tedanje prednice, matere Rozalije, deželni vice- dom grof Lanthieri potrebni material rezanega ka¬ menja z razpadajoče bastije pred vicedomskimi vrati, s pridržkom magistrata, da sezidajo uršulinke kasneje novo utrdbo iz navadnega kamenja. Leta 1730. je to tudi zahteval, odnosno plačilo odškodnine 4000 gol¬ dinarjev. Generalni vikar Jakob Schilling je pa izpo¬ sloval, da je plačal samostan le polovico, ter prejel še zagotovilo, da hoče mesto odslej samostan le ščititi, nikakor mu pa delati neprilik. O grobnici pod cerkvijo pripoveduje samostanska kronika, da je bila posvečena že 12. avgusta 1726 in prva v njej pokopana mati Leopoldina Kechelsberg. 13. novembra istega leta so prenesli kosti treh, pred 18 leti v samostanu klarisinj pokopanih uršulink, med njimi tudi prve prednice, matere Margarite Ele- onore. Naslednji dan so odprli grobnico v bivšem Ballhausu ter prenesli ostanke devetih nun v novo cerkev, 10. novembra so prenesli še ostanke ustanovi¬ telja samostana pl. Schellenburga. Tam so pokopali tudi 26. junija 1732 umrlo soustanoviteljico samo¬ stana gospo pl. Schellenburgovo, obema pa vzidali 1744 nagrobno ploščo iz belega marmorja. Leta 1735. se je uredila pod pevskim korom v cerkvi grobnica za odlične meščane, ki bi hoteli biti pokopani v cerkvi in so tam pokopavali do leta 1784., ko je cesar Jožef II. prepovedal pokopavanje mrličev, tako meščanov kot redovnic v cerkvah in je bila prva umrla mati Elizabeta pl. Sartori istega leta pokopana že na pokopališču pri Sv. Krištofu. Jeseni leta 1726. je bila cerkev dozidana, 18. okto¬ bra jo je blagoslovil v zastopstvu bolnega knezoškofa generalni vikar Schilling, dva dni nato je bral spiri- tual Miha Mol v stari kapeli zadnjo mašo, nakar je prenesel svete posode v novo cerkev, 21. oktobra je daroval Schilling prvo mašo v novi cerkvi, pri kateri je slovensko pridigoval frančiškan oče Bernad Šajn. Pri vseh cerkvenih svečanostih so tiste čase godli tako imenovani Landschafts Trompeterji. Popolnoma dozidana je bila cerkev ter zunaj in znotraj urejena šele čez 29 let, to je leta 1747. 17. ju¬ lija jo je posvetil Sv. Trojici vladika Ernest Amadej grof Attems, z določitvijo obletnice posvečenja vsako deseto nedeljo po binkoštih. Stroški za vsa dela v štuku so znašali 450, za veliki altar pa 11.136 goldinarjev 36 krajcarjev. Vsi stroški za zidanje cerkve in samostana so pa znašali 93.547 goldinarjev. Slike, ki krasijo cerkev, so delo Valentina Metzin¬ gerja, Matije Langusa, njegove učenke, prednice sa¬ mostana Jožefe Štrus ter drugih, nepoznanih umet¬ nikov. KRONIKA 295 Ing. Herman Hus: Posnetek uriuUnske cerkve (fasada) 296 KRONIKA Ing. Herman Hus: kapllel|l opornikov Sedaj ostane samo še nerešeno vprašanje, kdo je napravil umotvor, načrte tej veličastni zgradbi. Kro¬ nika uršulinskega samostana, ki je bila objavljena v Carnioli leta 1839. ter nato leta 1902. v spomenici ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani, ne pove ničesar zanesljivega, le da se je zidanje cer¬ kve izročilo stavbinskemu odseku društva Akademia operosorum. Akademija operosorum se je osnovala leta 1693. po italijanskem vzgledu in je gojila predvsem znanstveno književnost, imela pa je najodličnejši vpliv na vse kulturne odnošaje dotične dobe. Leta 1701. se je usta¬ novila tudi Akademia inculturum — društvo risar¬ jev, dijakov, ki so študirali na italijanskih vseučili¬ ščih, ter prinašali romansko kulturo v našo ožjo domovino. Te organizacije bi se mogle pečati z mislijo, da osnujejo načrt za uršulinsko crkev, gotovo so pa le posredovale pri kakem znamenitem arhitektu Ita¬ lije, sodeč po vsej zasnovi arhitekture cerkve. Tudi je malo verjetno, da bi imeli v svoji sredi tako visoko¬ kvalificiranega, dovršeno ustaljenega mojstra, ne da bi njegova osebnost ne izžarevala iz drugih zgradb, katere bi kot tak in kot domačin gotovo v veliki meri projektiral. Toda zgodovina ne imenuje izven stavbenika Carla Martinuzzija, ki je tačas živel v Ljubljani, nobenega. Sicer je Martinuzzi napravil leta 1708., kakor poroča Dimitz v svoji drugi izdaji, načrte za ljubljansko semenišče, stavbo, ki v svoji mogočni priprostosti učinkuje čisto antično, vendar je moral biti to mož treznih nazorov in velikih praktičnih izkušenj, ker so mu leta 1720. poverili osnovanje pristaniških skla¬ dišč in lazaretov tako v Trstu kakor na Reki. Malo je verjetno, da bi isti imel toliko vznešenega čuta in prefinjene umetniške sile, da bi zasnoval vse lepote uršulinske crkve, Razjasnitev tega vprašanja ostane najbrže zago¬ netka, gotovo bo le toliko, da je moral napraviti na¬ črte kak veliki mojster, Italijan, katere so pa potem v teku dolge stavbne dobe v detajlih marsikje izme¬ njali domačini. Posebno se to očituje na fasadi, in prav posebno pri kamenitih detajlih nog stebrov in podboja vrat; če se te primerja s profili stolnice, katero je projektiral jezuit Andreas del Pozzo iz Rima, ter s profili Križevniške cerkve, katero je pa osnoval arhitekt Domenico Rossi iz Benetk, bo takoj jasno, da je risala profile pri uršulinski cerkvi roka manj vajenega mojstra, ki nikakor ni mogla biti istovetna z ono, ki je zasnovala tloris in notranjost. Tudi čelo cerkve gotovo ni projektiral prvotni arhi¬ tekt, iz razlogov, navedenih poprej e, ampak je naj¬ brže kasnejši, ob dozidanju cerkve spremenjen do¬ datek. V zadnji četrti 19. stoletja so napravili v cerkvi nov kameniti tlak, namestili slikana okna, naprav- KRONIKA 297 log. Herman Hus: Posnetek uršullnske cerkve (prerez) ljena v Innsbrucku ter kupili nove orgle domačega mojstra Goršiča. Veliki potres 14. aprila 1895 je uršulinsko cerkev močno poškodoval, podrli so stolp in napravili novega s streho, kakor je prijala takrat¬ nemu okusu, medtem ko je bila poprejšnja čebuljasta, slična strehi laterne. Stavbenik Faleschini je tedaj iz¬ delal tudi načrt za preureditev fasade v gotskem slogu, s fialami na čelu, kar se pa vendar ni napravilo. Tudi kolonade ob cerkveni fasadi so novejšega porekla, vendar jih slika iz predpotresne dobe že vsebuje. Leta 1930. so ji popravili zunanjost cerkve ter napravili novo, dvostransko stopnišče pred glavnim vhodom, z balustrado v baroki se prilagodevajočemu slogu, vse iz podpeškega kamenja po zamisli arhitekta profesorja Plečnika. Risbe, ki so pridejane temu popisu, so napravljene na podlagi posnetkov, izvršenih meseca julija 1921, pri katerih mi je vestno pomagal moj brat ing. Karlo Hus. 298 KRONIKA NAJDBE NOVCEV V MARIBORU EGON BAUMGARTNER 0<1 davnih časov sta pojma denar in gospodarstvo neločljivo združena drug z drugim. Zgodovinar ima med viri v bogatih množinah na razpolago uradno predpisane cenike živil, kupne in prodajne pogodbe, trgovske listine itd., čim dalje pa prodira v preteklost, toliko redkeje postaja listinsko gradivo in toliko bolj bo zlasti krajevni zgodovinar navezan na gradivo, ka¬ terega mu nudi numizmatika, ki s svojimi študijami o novcih dopolnjuje pomanjkanje pisanih izročil. Najdbe posameznih novcev, posebno pa večjih mno¬ žin novcev nudijo za starejše dobe podlago za spo¬ znavanje trgovine in prometa, obenem pa dragocene podatke za rešitev političnih, seliščnih, prometnih i. dr. vprašanj. Poznanje najdb novcev tvori tudi pod¬ lago vsakemu proučavanju zgodovine novčarstva. O njihovemu pomenu govori najbolje naredba, da se mo¬ rajo najdbe javiti pristojnemu spomeniškemu uradu, katerega naloga je, najdbo znanstveno zabeležiti in tako obvarovati znanosti. Iz teh razlogov mora tudi mariborski krajevni zgodovinar upoštevati najdbe novcev v Mariboru. Mariborska krajevna zgodovina zaznamuje vrsto pomembnih najdb novcev iz rimske in srednjeveške dobe; v naslednjem jih bomo podali, v kolikor.so že znanstveno proučene in njih podrobnosti končno- veljavno ugotovljene. Najdbe iz rimske dobe. Sicer redke, vendar ne brez¬ pomembne so mariborske najdbe rimskih novcev. Ko so 1896 gradili hišo na Aleksandrovi cesti št. 11, so našli sesterc cesarja Maximina I. Tračana 1 (235 do 238) z reverzom Victoria Germanica, antonijana ce¬ sarja Gordiana III. 2 (238—244) z reverzom PMTRP II COSPP pa na dvorišču državne učiteljske šole v Tru¬ barjevi ulici. Pri graditvi hiše Glavni trg št. 21 je prišel na dan follis Maxencija 3 (306—312), ki je nastal v oglejski kovnici in ki nosi reverz ROMA AETERNA; v vrtu poleg srednjeveške sinagoge v ži¬ dovski ulici sta bila follis bizantinskih cesarjev Hcra- klija in Heraklija Konstantina 4 (613—641). Natanč¬ neje ugotoviti, v kakih prilikah so bili našteti najdeni novci, ni danes več mogoče. Zaradi tega mo¬ ramo biti toliko bolj veseli slučaja, ki je v jeseni 1931 odkril pri graditvi hiše Glavni trg št. 23 znani zaklad florentinskih zlatnikov. Točna raziskovanja, katera je izvršil na licu mesta avtor tega poročila in njegovo opozorilo delavcem, da shranijo vsak najdeni novec, tudi če se jim zdi brez vrednosti, so rodili uspeh v ugotovitvi treh poznorimskih bronastih novcev in situ. Prvi predstavlja follis cesarja Teodozija (379—395) z reverzom REPARATIO REIPVB-SMRQ (Sacra Mo¬ 1 V mariborskem muzeju. 3 V mariborskem muzeju. 3 V posesti g. I. Klanjška. 1 V mariborskem muzeju. neta Romana Quinta oficina), drugi slabo ohranjeni mali bron iz časa Konstantinov in tretji, ki se natanč¬ neje ni mogel določiti, predstavlja mali bron iz časa IV.—V. stoletja. Najdeni novci so ležali v najnižji kulturni plasti približno 2'52—2'75 m pod današnjo gladino novega trga. Poleg tega so bili v isti kulturni plasti rimski dokumenti v obliki črepov svetlorumenc in svetlosive gline, črep terre sigillate in drobci ozkih opek. Najdišče leži na strmem terenskem nosu na dravski terasi in obvladuje s svoje lege dohod na do¬ mnevani stari dravski brod ter daje možnost za obstoj manjše naselbine, ki bi bila v zvezi s starimi naselbi¬ nami v Radvanju in Razvanju. Najdba je videti na prvi pogled malo pomembna; važnost pa zadobi s prvimi podatki rimskih kulturnih sledov v najstarejšem delu našega mesta. Kajti zgo¬ dovina Maribora kot selišča do te najdbe ni segala nazaj preko srednjega veka. Pripomniti pa moramo takoj: rimskodobna najdba na Glavnem trgu je sto¬ pila v ozadje zaradi 1932 najdenega planega groblja na Koroščevi ulici, ki izhaja iz prve polovice prvega tisočletja pred Kristom, iz hallstattske dobe. K temu odkritju se pridružuje izročilo starejših meščanov, ki se še spominjajo glinastih posod in bronastih pred¬ metov, sličnih onim iz Koroščeve ulice, najdenih pri kultiviranju vrtov za hišami na Aleksandrovi cesti št. 12 in št. 14. Rimska najdba na Glavnem trgu zdru¬ žuje tako mariborsko prazgodovinsko selišče s sred¬ njeveškim. Mariborski muzej hrani v svoji numizmatični zbirki tudi bronasti novec Ptololomeja VII. Euergeta (170—117 pr. Kr.), ki je bil najden v glinasti jami Nassimbenijeve opekarne v Radvanju pred približno 10 leti. Uvoz egiptovskih in kartažanskih novcev po rimskih legijonarjih nam je znan v naših krajih iz raznih večjih najdb; na isti način so prinesli tudi naš novec v naše kraje rimski vojaki, ki so bili ali doma v Levanti, ali pa so tam garnizijonirali pred prihodom v naše kraje. Najdbe iz srednjega veka. Najstarejši v Mariboru najdeni srednjeveški novec je skledasti denar gori- škega grofa Majnharda IV. (1258—1271). Našli so ga pri graditvi palače Hranilnice Dravske banovine, ko so podirali rojstno hišo W. Tegethoffa. Omenili smo že večjo najdbo zlatnikov na Glavnem trgu v jeseni 1931. Piscu teh vrstic je pokazal urar 17. septembra zlatnik, katerega je prodajal delavec, ki je bil zaposlen pri graditvi Bergove hiše. Nemudoma započeta raziskovanja so pokazala sledeče: Prejšnji KRONIKA 299 dan, 16. IX. 1931, so pred končanim delom proti ve¬ čeru delavci naleteli na večje število umazanih zlat¬ nikov, katere so v začetku smatrali za medeninaste ploščice. Kmalu pa so si bili na jasnem glede vred¬ nosti najdbe, zbrali so zlatnikov, kar so jih mogli ter se odpeljali z vlakom domov v Prekmurje. Poizkus, priti v stik s temi delavci, ki so odpeljali s seboj ka¬ kih 50 zlatnikov, je ostal brez uspeha. Od najdbe je v ostalem ugotovljeno sledeče število zlatnikov: Mari¬ borski muzej je pridobil 24 komadov, lastnik hiše to¬ varnar Berg 22, zagrebški muzej 2 in posamezni zlat¬ niki so prišli v privatne roke. Skupaj pa vsebuje najdba najmanj 100 zlatnikov. In čeprav je bilo mo¬ goče znanstveno obdelati samo polovico najdenih novcev, zadostuje že ta za dosego točne in pregledne slike bogate najdbe. Po opisu delavcev so ležali zlatniki skupaj v pre¬ cejšnji žarni plasti, ki je pokrivala močno, rdeče ožgano, 'A m debelo plast gline. Na tej rdeči glini so bili še številni ostanki oglja, kosti, črepi črne gline in skoro popolnoma ohranjen lonec, podoben današnjim za mleko; žal, da so delavci zaradi nerazu¬ mevanja nekega polirja razmetali in uničili vse na¬ vedene predmete. Pri površnem pregledu najdišča smo našli še 5 srednjeveških pfenigov, ki so pa bili od ognja poškodovani in močno oksidirani; slične pfenige so našli delavci tudi prej, a so jih kot nič¬ vredne zavrgli. Izredno dobro ohranjeni zaklad zlatnikov, katerega sem opisal v ČZN 1932, vsebuje poleg raznešenih nov¬ cev 48 zlatnikov republike Florence v 31 različnih kovih drugega tipa, kakršne je izdajala florenška re¬ publika v polletnih emisijah od 1300 dalje; nadalje dukat beneškega doža Giovannija Soranza (1312 do 1328) in primer najstarejše izdaje čeških dukatov, katere je koval kralj Ivan Luksemburški v Pragi po letu 1325. Interesantni komad je pravilni posnetek florenških zlatnikov in ima za priznak češkega leva. Numizmatično posebno važna pa je lepa vrsta floren- tincev, ki se ločijo med seboj po različnih priznakih kakor solnce, sod, velikonočno jagnje, jež itd. za posamezne emisije. Od 31 priznakov jih je bilo do mariborske najdbe neznanih 6; znani priznaki pa iz¬ hajajo iz let 1312—1329. Od 5 srebrnih pfenigov imamo 2 neznana kova, trije pa so iz časa vojvode Friderika Lepega (1308—1330) in predstavljajo tako zvane graške pfenige, kovane v kovnici v Gradcu. Kaj pripoveduje naša najdba? Pred današnjo pa¬ lačo Glavni trg št. 23 je stala na istem mestu stara pritlična stavba. Kameniti podboji so nosili letnico 1645. Ljudstvo je nazivalo staro poslopje napačno »stari rotovž«, čeprav ni nikdar služilo temu namenu. Pred postavitvijo te stare stavbe so morale stati na njenem mestu starejše preproste, lesene hiše, ki so pa pogorele. Pri študiju našega najdišča smo mogli točno ugotoviti 3 žarne plasti, izmed katerih je naj¬ starejša in najnižja krila naš zaklad. Ta okoli 1335 pogorela hiša je ležala v židovski ulici nad zadrav- skim mestnim obzidjem približno za 4 hiše zahodno od sinagoge, torej v nekdanjem mariborskem ghettu. Pripadala je židovskemu trgovcu, ki je imel obširne poslovne zveze od Italije do češke, po katerih je pri¬ tekalo kurantno zlato v njegovo skrinjo. Struktura najdbe z novci iz kratke dobe približno med 1310 do 1330 nam kaže, da nimamo v mariborski najdbi zlatnikov opravka s premoženjem, nakopičenim v toku daljšega časa, temveč, da so to resnični in pravi kurantni novci. Tedanji lastnik teh novcev je mo¬ ral biti sodobnik zgodovinsko znanih Židov Iserla in njegovega nečaka Muša, ki sta sredi XIV. stoletja igrala v mariborskem gospodarskem življenju odlično vlogo. Samo v posesti takih svojedobnih denarnih mo¬ gočnikov moremo predpostavljati visoko vsoto 100 zlatnikov, ki odgovarja, preračunana po takratni pa¬ riteti srebra 1 : 10, v današnji denarni veljavi 25 kg finega srebra. In kako je prišlo toliko zlata v Maribor, kjer so bili pred 100 leti zlatniki še sploh nepoznani? Križarske vojne so odprle evropski trgovini Jutrovo z njegovimi fzdelki (svila, tkanine, dišave, orožje itd.). Razvija¬ joča se trgovina na veliko je potrebovala odgovar¬ jajoča plačilna sredstva, ker dosedanji mali srebrniki za to niso bili sposobni. Sredozemske države, ki so bile na veliki trgovini z Jutrovim najbolj zaintere¬ sirane, so zato ustvarile prve zlatnike s težo 3'5 gr finega zlata, tako Florenca 1252 svoje florentince, Be¬ netke pa 1284 svoje dukate. Kmalu je bilo povpraše¬ vanje po teh zlatnikih tudi v Srednji Evropi silno ve¬ liko in mnoge kovnice so sledile italskim vzgledom: češka 1325, Ogrska 1335, Avstrija-Stajersko 1350 itd. In Maribor, ki je ležal na važni srednjeveški trgovski poti iz Italije preko Ljubljane v Gradec, na Dunaj in v Prago in ki je sam vodil cvetočo vinsko trgovino, se je s tem okoristil. Tako je najdba iz 1931 važen dokument za gospodarsko in denarno zgodovino Ma¬ ribora v XIV. stoletju. Nadaljnja važna najdba srebrnih pfenigov iz XIV. stoletja izvira z vrta vile Jauk na Ruški cesti št. 23. Slučaj je hotel, da sta bila oba lonca, v katerih je bil zakopan srebrni zaklad, najdena v časovni razdalji 42 let. Prvi lonec s približno 2000 pfenigi je bil iz¬ kopan 1866; od vseh novcev jih je prišlo 1865 v znan¬ stvene zbirke, in to v novčni kabinet Joaneja v Grad¬ cu, v Germanisches Museum v Niirnbergu in manjši del v zbirko A. Luschina v Gradcu, ki je vso najdbo publiciral v študiji Steirische Miinzfunde v Jahrbuchu 300 KRONIKA Glinasta posoda s srebrniki, na|denlml na Rutki ceall 1908 Po originalu v mariborskem muzeju der k. k. Zentralkommission Bd IV. 1906. Drugi lonec (mogoče jih je bilo tudi več) pa so našli delavci 1908, ko so prekopavali vrt, pri čemer so vsebino večinoma raztrosili. Tedanji lastnik vrta in hiše g. Gajšek je podaril mariborskemu muzeju 460 pfenigov in lonec, v katerem so bili pfenigi zakopani; loncu sicer manjka vrh, vendar moremo po preostali obliki sklepati, da je služil za hranilnico denarja. Srebrni zaklad na Ruški cesti je vseboval graške pfenige v 61 in dunajske pfenige v 69 kovih, ki vsi izhajajo iz XIV. stoletja. Tuje primesi sestavljajo istodobni bavarski in passavski pfenigi. Procentualna sestava tik pred letom 1400 zakopane najdbe je sle¬ deča: 26% graških, 69% dunajskih, 6% bavarskih, 1% breških pfenigov itd. Ta ugotovitev je važna za presojo takratnega kroženja denarja; primera z ne¬ koliko starejšo najdbo n. pr. s Sv. Kunigundo nad Celjem (zakopana okoli 1380) jasno kaže, da je konec XIV. stoletja dunajski pfenig kot plačilno sredstvo že izpodrival domači graški pfenig. To je bila posle¬ dica habsburške novčne politike, ki je razširjala svoje centralistične težnje tudi na denar v stremljenju, za¬ gotoviti dunajskemu pfenigu kar mogoče velik in ob¬ širen trg. V nadaljnjem se je pri nas dunajski pfenig tudi zares udomačil tako, da je njegovo ime »VViener« prešlo v rabo slovenskega prebivalstva kot »vinar«. 6% tujih kovov iz Južne Nemčije pa dokazuje trgo¬ vino, ki je segala od Bavarskega do Dolenjskega in katera je v naslednjih 100 letih stalno naraščala. Tako vidimo n. pr. v 80 let mlajši najdbi v Jugorju na Dolenjskem južnonemškc pfenige v veliki izmeri, kar baš potrjuje naše navedbe o trgovini z Južno Nemčijo. Nadaljnji dokaz za pravkar navedeno imamo iz najdbe v Dolgošah pri Mariboru. V decembru leta 1925. je našel kmetič na dvorišču svoje kmetije 398 zeleno patiniranih srebrnih pfenigov, ki so bili shranjeni v medtem že prepereli vrečici ali usnjati mošnji ter plitvo zakopani. Ko je šlo kolo preko njih, je dvignilo novce iz zrahljane zemlje. Najdba je prešla v last pisca tega poročila, ki jo je opisal v Mitteilungen der Numismatischen Gcsellschaft in Wien, Bd. XVI. 1929: izbrane primere iz dolgoške najdbe pa sta dobila mu¬ zeja v Mariboru in v Ljubljani. Dolgoška najdba se¬ stoji iz pfenigov iz graške in dunajske kovnice prve polovice XV. stoletja. Izmed novcev, katere smo spo¬ znali v prejšnjih mariborskih najdbah, se pojavi samo še 1 edini primer najmlajšega tipa; drugače pa imamo 10% graških, 80% dunajskih, 1% moravskih in 9% južnonemških pfenigov. Vidimo dunajske pfe¬ nige v absolutni premoči in tudi vsebina južnonem¬ ških pfenigov je sorazmerno večja; relativno v ozadju pa stoji graški pfenig. Dolgoše moremo primer¬ jati z malo hranilnico, najdeno pred nekaj leti na Starem gradu nad Celjem. Okoli 200 pfenigov je iz iste dobe kakor pfenigi v Dolgošah in tudi njih se¬ stava je popolnoma enaka; dunajski pfenigi prevla¬ dujejo, med tujimi pa so najštevilnejši bavarci. Ugo¬ tovitve denarnega kroženja posameznih vrst novcev so važne, ker nam kažejo smeri, v katerih se je gibala daljna trgovina in tudi njeno živahnost, med tem ko kažejo lege posameznih najdišč, n. pr. Jugorje, na meje, do katerih se je ta trgovina gibala. Večje najdbe novcev v Mariboru iz novega veka niso znane. Posamezne najdbe izhajajo največ iz časa cesarja Leopolda I. naprej ter so numizmatično brez pomena. KRONIKA 301 CELJSKI MEŠČANI IN CERKVENA ZGODOVINA (PRAVNI SPOR IZ PRETEKLIH DNI) JANKO OROŽEN Celjski mestni teritorij je bil že po osnovni mestni listini, izdani 11. aprila 1451., dokaj velik. Njega glavne obmejne točke so bile: most preko Ložnice na cesti v Savinjsko dolino, Trnovlje, Voglajna, križ ob teharski meji, križ pod gradom, Savinja, Lisce. Leta 1751. se je pa mestni teritorij zlasti na severni strani močno razširil. Grof Gaismeck je kupil od cesarice Marije Terezije celjsko gospoščino in deželno sodnijo ter je po pogajanjih pristal na to, da se je okoliš mestne občine povečal. Na severni strani je zdaj segal do Dobrave, Prekorja in šmarjctne vasi. Tako je ostalo vse do leta 1850., ko se je mestna občina raz¬ delila v mestno in okoliško občino. (I. Orožen, Zgo¬ dovina Celja, III. del.) Ali pravo mestno ozemlje je pa vendar tvoril tisti svet, ki ga je izza 15. stoletja obdajalo mestno obzidje, ki ga je okrepljevalo petero močnih stolpov. Dolenji grad je stal v jugozapadnem mestnem voglu in je imel svoje posebno obzidje in svoj jarek. Tik ob mest¬ nem jarku nastala predmestja: Ljubljansko, Graško in Vodno, so se tudi prištevala k pravemu mestu, ki je v početku 19. stoletja štelo okrog 1500 prebivalcev. Mesto s širšim teritorijem je mejilo okrog 12 km 2 , na ožje mestno ozemlje so pa odpadale jedva 3 A km 2 . Na širšem mestnem ozemlju je bilo poleg raztre¬ senih kmetij nekaj manjših sklenjenih naselj: Babno, Ložnica, Lava, Spodnja in Gornja Hudinja, Gaberje, Zagrad, Breg in Lisce. Sicer so pa segali na scvero- zapadu veliki graščinski (novoceljski) gozdovi prav v bližino pravega mesta. Mnogo sveta je služilo tudi za pašnike. Savinja in njeni številni pritoki so bili še v prvotnem stanju. Samo Ložnico so pri Babnem ob¬ dajali z nasipi že ob koncu 17. stoletja in njen dolcnji tek so v početku 19. stoletja speljali v novo, ravno strugo; poprej je namreč tekla tako, da se je pri do- lenjem gradu (sedanji vojašnici Kralja Petra Veli¬ kega Osvoboditelja) izlivala v Savinjo. Voglajna je pa dobila svojo sedanjo strugo pri mestu, ko so gra¬ dili železnico; prej je bila tudi tik pred izlivom močno zavita in pod Jožefovim hribom je imela rokav, čigar voda je gnala (Zimov) mlin. Prebivalci zunanjega mestnega okoliša so bili kmet¬ je. Mnogi izmed njih so bili podložniki novoceljske graščine pri Žalcu, naslednice nekdanje celjske gospo¬ ščine. Ti kmetje so bili popolnoma izločeni izpod vsakršne mestne jurisdikcije in so spadali popolnoma pod svojo graščinsko oblast. Tudi imenovani Zimov mlin je bil služcn Novemu Celju. Posamezni kmetje so bili služni tudi drugim gospoščinam, domačim — manjšim, in tujim, celo štajerskim deželnim stano¬ vom. Dokaj številni so bili kmetje, ki so pripadali kaki cerkveni gospoščini: minoritskemu samostanu. župniku (izza 1761. opatu), tretjemu kapelami in bratovščini Matere Božje pri župni cerkvi sv. Daniela. Gospoščina očetov minoritov je prešla v posvetne roke ob ukinitvi samostana, ostale gospoščine so se pa ohranile dotlej, dokler ni bilo fevdalno razmerje sploh ukinjeno. Prav tako je predčasno prešla v posvetne roke gospoščina mestnega Spitala. Zlasti velika je bila opatijska gospoščina, ki je štela v celoti preko 200 podložnikov, ne samo v celjski okolici (v Gaberju, na Bregu in na Babnem), ampak tudi drugod. Vrhu tega ji je marsikje pripadala tudi cerkvena desetina (Ignaz Orožen, Das Dekanat Cilli). Prebivalci malega celjskega mesta samega so se živahno bavili z obrtjo in trgovino, ali časi so bili taki, da se niso mogli popolnoma odtrgati od grude, tudi oni so morali nekoliko kmetovati. Mestna občina sama je imela veliko zemljiško posest, o kateri ne vemo sicer, kdaj si jo je bila pridobila, sklepamo pa lahko mirno, da datira izza časa podelitve mestnih pravic za poslednjih grofov Celjanov. Tvoril jo je v prvi vrsti velik mestni gozd v Pečovniku, na zapadni strani Tovsta, ki še dandanes pripada mestu. Vrhu tega je bil mestni skoraj ves bližnji in deloma tudi bolj oddaljeni okolni svet, ki je prvotno skoraj iz¬ ključno služil za občinske pašnike, pozneje pa se je deloma spremenil v zeljnike in vrtove (ob mestnem jarku — bilo jih je mnogo tudi v notranjosti ob¬ zidja), v njive in travnike. Vendar pa so bili občinski pašniki dokaj obsežni še sredi 18. stoletja ter celo še 50 let pozneje. Celjski rektifikacijski urbar iz leta 1749. navaja sledečo mestno posest: ob dolenjem jarku za špita- lom, za grofijo, za mesarskimi stojnicami — med obzidjem in Savinjo; »preko vode«, »pri usnjarski delavnici« in onostran Savinje — kjer je zdaj park; ob gornji Koprivnici — poleg nekdanje cerkve sv. Andreja v Aškerčevi ulici; pri »jarku ob zapori«; na Dolgem polju in Gorenji gmajni — Glaziji; ob cesti poleg mosta na Hudinji; za Gaberjem in Trnov¬ ljami; poleg Lanovža; poleg opekarne in na Golovcu — kjer je zdaj okoliško pokopališče; svet proti teda¬ njemu cesarskemu gozdnemu dvorcu ob Ložnici, »kjer je izpostavljen poplavam«, pri Sv. Jožefu v smeri proti Teharjem, »kjer je voda mnogo zemlje odnesla in napravila veliko škodo«, ter nad Gaberjem se izrečno navaja kot pašnik; gozd v Pečovniku. Zeljnike in vrtove ob jarku, njive in travnike je mesto dajalo svojim meščanom v najem, pašniki so se uporabljali skupno in iz gozda se je nakazoval les za drva in stavbe — brezplačno siromakom, drugim pa za nagrado (občinskim in sličnim funkcionarjem) ali proti plačilu. 302 KRONIKA Cel)e In Slarl grad okrog 1.1680. Vendar pa so zeljniki in vrtovi neznano kdaj postali privatna last posameznih meščanov. Deloma velja to i za posamezne njive in travnike, ki so izza davnih dni tvorili privatno posest posameznih meščanov. Ta zemljišča so bila služna mestnemu magistratu, ki je napram njihovim posestnikom fungiral tudi kot zem¬ ljiška gosposka. Celjski meščani pa so imeli nekaj zemljiške posesti v mestni okolici tudi zaradi kake druge podelitve: od novoceljske gospoščine, od opa¬ tije in sl., ter so bili zanjo obvezni tej gosposki. Ali v splošnem je bila do druge polovice 18. stoletja osebna zemljiška posest celjskih meščanov ipak majhna: ta in oni je imel zeljnik in vrt, njivico ali travnik s kakim gospodarskim poslopjem (kozolcem) na polju ali brez njega. V drugi polovici 18. stoletja se je pa precej pove¬ čala, kajti magistrat je razdelil znaten del svojih paš¬ nikov, ki so jih novi lastniki spremenili v njive in travnike. Prva delitev se je vršila med letom 1772. in 1774., druga v početku osemdesetih in tretja sredi devetdesetih let. Originalnih delitvenih protokolov že 30 let po delitvi ni bilo več; baje se niso ni pisali. Pač pa je obstojal že tedaj naknadni izkaz o delitvah. V tem izkazu se navaja, da je magistrat v celoti razdelil 162.710 kvadratnih sežnjev, pri čemer se ni niti strogo oziral na svoje občane, kajti oni so dobili samo 102.400 kvadratnih sežnjev, dočim je od ostanka pripadlo podložnikom novoceljskim 39.310 kvadrat¬ nih sežnjev in podložnikom opatijskim 20.400 kva¬ dratnih sežnjev. Celjanov, ki so dobili svoj delež, je bilo 156, novoceljskih podložnikov 32 in opatijskih 13. Na vsakega bi bilo moralo priti okrog 800 kvadratnih sežnjev, vendar so tisti, ki so plačevali več hišnega davka, dobili več ko toliko, drugi pa manj. Niso ne¬ zanimiva imena meščanov, ki jim je pripadel večji delež: Pavel Dienstel, Jožef Pichler, Jurij Frohlich, Jožef Bianchi, dr. pl. Frey, Simon Gorinšek, Marco di Marchi (plačeval je 19 gld. 15 kr. hišnega davka in je prejel največji delež — 1900 kvadratnih sežnjev), pl. Protasi, baron pl. Conti, dr. pl. Dimnič, oskrbnik Ziegler, Jožef Ferjančič, Franc Meliner, Ivan Nemec, Ivan Zabukovšek, Marija Fechnerin, Jurij Pek, Jakob Kendler, Jurij Schotter, Matija Klabučer, Jožef Pi- stolleti, Jakob Teutschmann, Jožef Bender, Helena Nullin, Jurij Herzog, Boltažar Schneidcr, pl. Satel- berg, Ivan Janeček, mestna hiša, Ivan Kristianelli, Jakob Sibenbiirger, Ivan Rath, Severin Perchtoldt, Jakob Heilinger, Marija Rieserin, Jožef Spreizenbarth, kvartirna hiša (za nastanitev vojakov), Jožef Klabu- čar, Franc Schlielielberger, Ivan Kreiner, Skobel. Ti možje so spadali v višjo mestno družbo in je med njimi mnogo malih plemičev, ki jih je večje število imelo v Celju svoje domove. Kljub tej razdelitvi občinskih pašnikov je pa bila mestna zemljiška posest še vseeno znatna; neki ma- gistratni inventar iz leta 1850. omenja razen gozda v Pečovniku 27 različnih parcel v bistvu na istih mestih, ki jih navaja gori imenovani urbar. Med njimi je bilo še vedno obilo pašnikov: za Savinjo nad mostom (poznejši park — del zemljišča pa je bil KRONIKA 303 Cel|e v sedanjosti spremenjen v njive); za vojno bolnico (na se¬ danjem Vrazovem trgu), na Glaziji, ob Ložnici, v Gaberju, »pri jami za ilovico«, ob šmarski cesti, na Jožefovem hribu. Stara meščanska in nova zaradi razdelitve pašnikov pridobljena mestnemu magistratu služna posest je bila po pričevanju meščanov samih od nekdaj prosta vsake cerkvene desetine. To je hotel odpraviti novi celjski opat Franc Anton Hobelnik, doktor sv. pisma, infuliran opat, okrajni šolski ogleda, dekan in župnik. Ignacij Orožen poroča o njem, da se je rodil v Rušah, kjer je bil poslednji učenec tamošnje latinske šole. Leta 1801. je postal celjski opat in je umrl leta 1828. Pokopan je pri sv. Maksimilijanu zunaj mesta. Hobelnik je bil prijazen človek in vesten duhovnik, živeč v prepričanju, da so celjski meščani dolžni dajati cerkveno desetino tudi od svojih magistratu služnih zemljišč, je sklenil, da jih k temu prisili, že dve leti po prevzemu svojega opatovskega dostojan¬ stva je napravil prve korake v ta namen, čas se mu je zdel pripraven, kajti baš je bilo preteklo 30 let, odkar se je bila izvršila prva razdelitev občinskih pašnikov. Tridesetletno obdelovanje poprej neorne zemlje pa je bilo po tedanjem zakonu (patent iz leta 1769.) potrebno, da se je moglo zahtevati dajanje desetine. Opat Hobelnik je živel v duhu kanoničnega prava, ki je na svoji tedanji stopnji odrejalo, da se mora dajati cerkvena desetina od katerega koli zemljišča, vendar tedaj v avstrijskih deželah glede cerkvene de¬ setine že ni več v polni meri veljalo. Da pa pripada desetina od zemljišč celjskih meščanov baš njemu, o tem ga je prepričalo dvoje: 1. je bil on celjski žup¬ nik, 2. se mu je pa zdelo, da določa tako urbar opa¬ tijske gospoščine. Urbar pravi izrečno, da dobiva mestni župnik žitno desetino »pri Celju« in v vaseh: Gaberje, Golovec, Babno, Ložnica, Zavodna, Sv. Križ, Polule in Breg, vinsko in žitno desetino pa na hribčku poleg opekarne. Besedilo obeh urbarjev (mestnega in opatijskega) ni enako, je pa tako nedoločno, da se glede skladnosti oziroma neskladnosti ne da kratko malo nič sklepati. Opat Hobelnik je torej leta 1803. zahteval od celj¬ skih meščanov cerkveno desetino tako za stara kakor za tista nova zemljišča, ki so jih obdelovali že 30 let. Razume se, da je naletel na gluha ušesa. Nato je, ako smemo prav verjeti nasprotni stranki, naročil svojim ljudem, naj s silo jemljejo desetinsko žito iz kozol¬ cev. Vsekakor je prišlo do ostrejših nastopov, kajti Celjani so se mu z malimi izjemami odločno postav¬ ljali po robu. Tudi magistrat se je potegnil za nje. V dosego svojega namišljenega prava je moral torej opat nastopiti pravno pot. Započel je pravni spor, ki je trajal polnih 8 let. Opat je smatral celjske meščane za nekake pod¬ ložnike, ki se branijo izvrševati svoje podložniške 304 KRONIKA Opalltska cerkev av. Danijela dolžnosti. V takih slučajih je upravnim potom reševal spor okrožni urad. Nanj se je obrnil. Okrožni urad je po navadi tedanjega časa mestni magistrat ostro ukoril in ga pozival, naj pomaga opatu pri dosegi nje¬ govega prava, ne pa da bi podpiral uporniško trmo. Skliceval se je na dvorni dekret iz leta 1802., ki utrjuje prakso, katera se je bila dotlej razvila: v de- setinskih vprašanjih odloča okrožni urad; samo tedaj, kadar bi bila v dvomu eksistenca prava samega, naj se spor spravi pred sodišče. Celjski meščani naj se torej pritožijo pri opatijski gosposki in če tam ne dobe zadovoljujoče odločitve, naj spravijo pritožbo pred okrožni urad, ki bo rešil zadevo pred žetvijo I. 1804. Ni mestni magistrat ni maral te poti, še manj je bila ugodna meščanom, ki se niso mogli smatrati za podložnike. Menili so, da je njihova zadeva z opatom spor glede eksistence prava, da torej spada pred sodišče. V ta namen je mestni odbor dne 2. maja 1804. sklical na posvetovanje vse meščanstvo, ki je izvolilo tri može kot svoje zastopnike v razvijajočem se pravnem sporu ter jim je dalo polnomočje, da smejo storiti vse, kar se jim zdi potrebno za zaščito od opata ogroženega prava. Ti možje so bili trije zelo spoštovani meščani: Ernest Jožef Wurzer, Peter Lininger in Štefan Kovačič. Trije zastopniki so se seveda odločili, da tožbenim potom zaščitijo pravo svojih someščanov. Pooblastilo za vodenje pravde so podpisali dr. Francu Kirnbocku, dvornemu in sodnemu advokatu v Gradcu. Dr. Kirnbock je takoj (julija 1904) zoper opata vložil tožbo pri deželnem sodišču (Landrecht) v Gradcu. Celjski meščani, tako pravi, nikdar niso plačevali desetine mestnemu opatu, in zato zahteva interdikt, razsodbo, ki naj bi onemogočila vmešavanje opata v pravo desetinske svobode celjskih meščanov. Deželno sodišče pa zadeve ni hotelo obravnavati, češ, da spada pred politično instanco — pred okrožni urad. Pritožba na apelacijsko sodišče te odločitve ni spremenila: celjski pravni zastopnik se je v njej skliceval celo na desetinski red iz leta 1605., češ, da so celjski meščani hkrati desetinski dajatelji in pre¬ jemniki. Zdaj so Celjani izstrelili veliki top. Njihovi zastop¬ niki so se po svojem pravnem zastopniku pritožili na cesarja samega in zahtevali, naj odredi, da se zadeva reši pred sodiščem; v svoji pritožbi so zlasti poudar¬ jali, da gre v zadevi za eksistenco prava samega in pa, da je razmerje med njimi in opatom medsebojno razmerje svobodnih ljudi. V jeseni leta 1804. so prošnjo vložili, ali rešitve ni bilo. Dvakrat so prosili zanjo in šele v začetku leta 1806. je prispela. Cesar je Celjanom ugodil: zadeva je bila vrnjena na sodno pot. Julija 1806. je dr. Kirnbock pri graškem deželnem sodišču vložil novo tožbo za uvedbo interdikta proti opatu. Sodišče je o tem obvestilo i okrožni urad i mestni magistrat i opata. Tožbo vodeča stranka je to zahtevala, ker se je bala, da bi okrožni urad z uprav¬ nim postopkom in opat z nasilnim zahtevanjem de¬ setine lahko povzročala meščanom neprilike, pri če¬ mer bi jih magistrat ne mogel braniti, kajti nad njim je budno pazil okrožni urad, ki bi ga bil lahko silil k temu, da pomore opatu s svojo asistenco. Hkrati je sodišče naročilo graškemu fiskalnemu uradu, naj v smislu obstoječih pravnih predpisov prevzame za¬ stopstvo tožene stranke, celjskega opata. Dr. Kirnbock se je v svoji tožbi omejil na ugoto¬ vitev, da je desetinska svoboda celjskih meščanov popolnoma dognana, ker jo izkazuje preteklost, ujema se pa tudi popolnoma z desetinskim redom iz leta 1605.: Kdor želi, da bi bilo nasprotno, mora upravi¬ čenost svoje zahteve dokazati. Fiskalni urad, ki mu je bil na čelu Jožef pl. Varena, je pa bil silno počasen. Ponovno je prosil za podalj¬ šanje roka, v katerem naj bi podal svoj ugovor na tožbo. Zdaj mu opat še ni imel zbranih potrebnih dokazilnih sredstev, zdaj ga je oviralo nujnejše delo. Celjani so že postali nejevoljni in njihov pravni za¬ stopnik se je pritožil proti zavlačevanju. Šele v maju 1807. je prejelo deželno sodišče ugovor fiskalnega urada. V svojem ugovoru skuša fiskalni urad dokazati upravičenost opatovega stališča. Opira se na opatijski urbar in trdi, da so v mestnem rektifikacijskem ur¬ barju navedeni kraji obseženi v širših krajevnih na¬ vedbah opatijskega urbarja. Prilaga tudi izpisek iz opatijskega desetinskega registra in pa izjave neka¬ terih meščanov, ki pravijo, da so v preteklih letih dajali opatu desetino; med temi meščani je bil dr. Andree, glede katerega pravi fiskalni urad, da je pač moral vedeti, kako je njegovo pravo. KRONIKA 305 Tožbo vodeča stranka je že 31. avgusta 1807. odgo¬ vorila z repliko, v kateri osporava veljavnost opa¬ tijskega urbarja in desetinskega registra za pravno dokazilo, ker sta scripturae propriae, trdi, da kraji iz mestnega urbarja resnično ne spadajo v tiste sku¬ pine parcel (Ried), o katerih govori opatijski urbar, in da izjave meščanov o oddani desetini ne pomenjajo nič, ker se v njih ne navaja, na katera zemljišča se nanašajo, in niso znane pobude, ki bi bile tega ali onega meščana pripravile do tega, da je opatu res dal desetino. Preden je fiskalni urad prišel s svojo dupliko, je bil marec leta 1808. V njej ponavlja samo stare raz¬ loge, pač pa ugovarja trditvi, da bi bil opatijski urbar scriptura propria, češ, da ga je sestavil deželnoknežji komisar. Deželno sodišče je smatralo zadevo za zrelo in je 6. maja 1808. izreklo svojo razsodbo. V njej daje prav opatu in razsoja, da mu morajo meščani dajati dese¬ tino od vseh zemljišč, ki jih navaja njihov rektifi- kacijski urbar. »Fundamentum« tožbe, tako pravi sodišče v utemeljitvi svoje razsodbe, je v tem, da bi bila morala tožbo vodeča stranka po kanoničnem pravu, ki je v Avstriji sprejeto, dokazati svojo dese- tinsko svobodo. Tega pa ni niti poskusila. Zato velja splošno pravno pravilo: Quod actore non probante reus sit absolvendus. Ta razsodba je bila za Celjane precejšnje presene¬ čenje. Dne 7. junija že so njihovi zastopniki po dr. Kirnbocku vložili obsežno in temeljito pritožbo na apelacijsko sodišče. Jedro njeno je v dveh ugoto¬ vitvah. Po prvi sodišče ni postopalo pravilno, kajti izreklo se je o nečem drugem nego o tem, kar je od njega zahtevala tožbo vodeča stranka. Tožba je bila posesorična in sodišče bi bilo moralo meščane čuvati pred opatovim poseganjem v njihovo staro pravo desetinske svobode, izreči bi bilo moralo interdikt. Bila bi pa stvar opata samega, da bi potem s svoje strani vložil petitorično tožbo. Po drugi ugotovitvi pritožbe pa cerkveno pravo tedaj ni več veljalo v tistem obsegu, kakor je to trdilo deželno sodišče v svoji razsodbi. Navajajo se besede, ki jih je o tem vprašanju napisal dunajski vseučiliški profesor Scheidlein v svojem učbeniku: Glede desetinskega prava so se avstrijski zakoni oddaljili od kanoničnih, kajti pri nas v Avstriji je desetina posvetno pravo, ki ga lahko popolnoma po¬ sedujejo tako duhovne kakor posvetne osebe in si ga lahko pridobe na kateri koli pravni način, župnik ne more pri nas niti domnevati, da mu to pravo pripada, ampak mora, kakor to trdi, njega posest dokazati kakor vsakdo drugi. Pritožba je prinesla Celjanom popoln uspeh. Ape¬ lacijsko sodišče je razsodbo preobrnilo: opatu je pod kaznijo prepovedalo zahtevati od Celjanov desetino za njihova stara in nova magistratu služna zemljišča na v rektifikacijskem urbarju navedenih mestih. Zdaj se je pa pritožil fiskalni urad, in sicer na cesarja. Na najvišjem mestu je bila izdana razsodba sledečega leta, v maju 1809. Nova razsodba dela raz¬ liko med obema vrstama zemljišč. Glede novih, zaradi razdelitve občinskih pašnikov dobljenih zemljišč se odloča, da opat od njih pod kaznijo 50 gld. ne sme zahtevati desetine; dovoljeno pa mu je, da si to pra¬ vico iztoži s petitorično tožbo. Glede starih, magistratu služnih zemljišč pa naj fiskalni urad po pričah na¬ stopi dokaz, da so meščani od njih več let in tudi v letih 1801., 1802. in 1803. dajali desetino. To doka¬ zovanje bodi odločilno, vendar je obema strankama pridržano pravo petitorične tožbe. Dokazno postopanje je trajalo prcej dolgo. Sodišče je določilo osebe, ki naj se pod prisego zaslišijo. Na zahtevo fiskalnega urada je poslalo tožbo vodeči stranki izjave o desetini iz leta 1807. in jo pozvalo, naj sestavi primerna vprašanja, da bi priče nanje odgovarjale. Ta vprašanja je sodišče poslalo pristoj¬ nim gosposkam, po večini celjskemu magistratu, z naročilom, naj na njihovi osnovi priče zaslišijo. Rezultat tega zasliševanja za fiskalni urad (oziroma za opata) nikakor ni bil ugoden. Pred mestnim ma¬ gistratom so priče izjavile, da so pač plačevale dese¬ tino, toda ne za magistratu služna zemljišča; nadalje so bila tista zemljišča izven meja v rektifikacijskem urbarju navedenih mest; ta ali oni je v kritičnih letih, ko je spor visel, pač moral dati desetino, toda le zato, ker so ga opatovi ljudje k temu prisilil; velike važnosti je bila izjava Andreja Gaberšeka iz Gaberja, ki je bil sam dolga leta zaposlen pri pobiranju cer¬ kvene desetine — potrdil je, da jo je pobiral od novo- celjskih in drugih, ne pa od celjskih zemljišč; drugi pobiratelj, Jakob Jank, zaslišan v Novem Celju, je sicer izjavil obratno, toda rekel je, da ve samo to, kar je slišal od drugih ljudi. Na osnovi teh pričevanj je deželno sodišče v juniju 1811. izreklo svojo razsodbo: opat ne sme zahtevati desetine niti od starih celjskemu magistratu služnih zemljišč; za vsak tak poizkus mu grozi kazen 50 gld. Fiskalni urad se je seveda pritožil na apelacijsko sodišče, ki je končno že 9. oktobra 1811. izreklo svojo razsodbo, strinjajoč se docela z razsodbo nižjega de¬ želnega sodišča. Tako je opat Hobelnik pogorel glede novih kakor glede starih magistratu služnih zemljišč. V obeh slu¬ čajih je bilo fiskalnemu uradu pridržano pravo, da skuša braniti opatove zahteve s tožbo in petitorio. Ali tega ni storil. Vprašanje je bilo definitivno rešeno. Orumenel sveženj aktov, ki se nahaja v celjskem muzeju, priča še danes o zanimivem in za sodobnike gotovo razburljivem posestnem sporu. 306 KRON K A O ZGODOVINI STATISTIKE, LJUDSKIH ŠTETIJ IN POPISOV PREBIVALSTVA LOJZE PIPP Dne 8. aprila 1771. je odredila Marija Terezija na podlagi prejšnjega ukaza z dne 11. januarja 1771 popis moškega krščanskega prebivalstva; to štetje se pa zaradi nepredvidenih težav ni izvršilo. Zaradi nedostatkov pri prejšnjih štetjih je sesta¬ vila Marija Terezija 1. 1776. posebno komisijo, ki je izdelala načela za nova ljudska štetja. Naslednje leto je naročila Marija Terezija z novim patentom z dne 17. decembra 1777 nov popis prebi¬ valstva in živine po novih vprašalnih polah (prve družinske pole!), katere je sestavila omenjena komi¬ sija ter uvedla istočasno populacijske knjige, ki naj bi točno prikazovale izpremembo prebivalstva. Popu¬ lacijske knjige naj bi se revidirale s periodičnimi revizijami. Ta patent se je kasneje dopolnil in izpo¬ polnil (25. aprila 1778 in 5. julija 1779) posebno pa z dvornim dekretom Jožefa II. z dne 21. aprila 1781., na podlagi katerih naj bi se izpopolnil sistem nova¬ čenja vojaštva, kateremu so ta popisovanja služila v prvi vrsti. Nastale izpremembe prebivalstva naj bi se po ome¬ njenem zadnjem patentu vnašale in revidirale v me¬ secu marcu, aprilu in maju vsakega leta. Na podlagi določbe iz 1. 1784. so izvršili reorgani¬ zacijo cerkvenih matrik, na temelju katerih je bilo predpisano redno letno poročanje o številčnem stanju prebivalstva. Vsem tem začetnim poizkusom je manjkalo izvež- banega osebja, smotrene pravne in tehniške organi¬ zacije ter potrebnih pripomočkov, zato so dala ta štetja prebivalstva le nezanesljive in površne podatke. Zato je naslednik Marije Terezije cesar Jožef II., ki je znal ceniti vrednost in potrebo urejene statistič¬ ne službe, uvel teoretični pouk statistike na univer¬ zah, akademijah, licejih in srednjih šolah ter ukazal državnim oblastvom izpopolnjenje obstoječih stati¬ stičnih izkazov; razen tega je ukazal obvezno vodenje matrik ter s tem dosegel, da so jih lahko uporabljali za podlago matematično-statističnim raziskovanjem, katero gibanje se je takrat pojavilo tudi v naših krajih. Z navedenimi reformami je prišel do zanesljivega gradiva za ljudska štetja ter dosegel zadostno teore¬ tično izobrazbo uradništva, tako da je lahko vršilo tudi bolj komplicirane posle statistike, kar nam do¬ kazujejo nekateri podatki kasnejših štetij. Tako n. pr. so pri štetju prebivalstva iz 1.1784/85. izračunali že povprečno število družinskih članov po¬ sameznih družin, povprečno število poročenih, šte¬ vilčno razmerje med spoloma itd.; te vrste podatkov so za slovenske pokrajine sledeči: na Kranjskem je štela družina povprečno 5'5 oseb „ Koroškem „ „ „ „ 6'0 „ „ štajerskem „ „ „ „ 5'5 „ tako da je zavzemala v bivši Avstriji 1. 1785. Koroška prvo, Kranjska in štajerska pa obe naslednji mesti v številu družinskih članov. Najslabša v tem oziru je bila Spodnja Avstrijska, ki je imela povprečno le 4 5 družinskih članov na posamezno družino. Glede števila porok so bile naše dežele zaradi ta- časne gospodarske in socialne strukture na zadnjih mestih; številčni podatki so sledeči: na 1000 prebivalcev je bilo poročenih v letu 1754. 1785. na Kranjskem 389 oseb 374 oseb „ Koroškem 293 „ 303 „ „ štajerskem 338 „ 338 „ Največ poročenih je 1. 1754. izkazala šlezija (456) in Moravska (434), najmanj pa Koroška (293). V sledeči dobi do 1. 1785. se razmere, kakor nam kažejo številke, niso bistveno izpremenile, pač pa pride v tej dobi na prvo mesto glede števila poročen- cev Nižje Avstrijska s 388 poročenci na 1000 prebi¬ valcev, kateri sledi šlezija samo še s 382 poročenci. Razmerje med moškim in ženskim spolom je bilo v tej dobi sledeče: na 1000 moških prebivalcev je odpadlo v letu 1754. 1785. na Kranjskem 1007 1011 ženskih prebivalcev „ Koroškem 1046 1026 „ „ „ štajerskem 1012 1037 „ „ Največja razlika med številom moških in žensk je bila 1. 1754. na Češkem s 1134 ženskami, najmanjša pa na Kranjskem s 1007 ženskami na 1000 moških prebivalcev; v letu 1784. je pa prednjačila češka s 1099 ženskami, najboljše je bilo pa razmerje na Kranjskem s 1011 ženskami na 1000 moških. Bivša Kranjska je imela že takrat najbolj zdravo razmerje med obema spoloma. V 1. 1787. se je izvršilo v Ljubljani novo štetje pre¬ bivalstva. kar dokazuje vložek mestnega arhiva Fasc. 80 -~ 81 - spis štev. jH- z dne 27. septembra 1787. Pol. 3625, ki vsebuje tiskan slovensko-nemški popis mest¬ nih ulic, župnij in predmestij. Slovenski del popisa se glasi: KRONIKA 307 POPISVANJE Tih Gafs, inu Hifh, katere k’vfaki lublanski Fari v’ mejftu inu pred mej ftam flifhjo. Ta vikfhi fara vThkofovski z^rkvi fv§tiga Niklausha v’ Lublani. K’leti fari flifhi: S’Niklavska gafsa s’to vikfhi, inu fhofovsko z^rkujo fv^tiga Niklavsha. Hifhe na plazu gori do Tranzhe inu fizer do N. 178 v’mefs v’s§te. Ali fhe dergazh: v’fse hifhe na plazu do Tranzh inu Anton K^rarjove hifhe v’mefs v’s§te; na ti drugi ftrani hifhe na plazu do P^ter Anton Kargniatove hifhe v’mefs fht^te. Franzifhkanarska gafsa s’klofhtrain Ribfhka inu melnifhka gafsa, Lingerjova gafsa. Shpitavska gafsa s’z?rkuvjo. Hifhe sa Sidam is fhlofsarsko inu gafso. Judovska gafsa. Novi Terg. Br^g s’Erlanderjovo gafso Krishanska gafsa inu hifhe per fovdashki vahti s’krishansko z^rkujo Divize Marie. Filtanska gafsa. Shtivilu tih dufh 2598. Fara fvetiga Jakoba v’ Lublani. K’leti fari flifhi: Sv^tiga Jakoba Gafsa s’Zerkuvjo. Tq hifhe od noviga sidanja al tranzhe pruti fv^timu Jakobu na ob^h ftraneh, inu fizer na eni ftrani od N. 177 na ti drugi od N. 113 v’mefs fhtete. Stari Terg. Sv^tiga Florjava gafsa s’zerkuvjo hrenova gaffa. Rofhna gaffa. Shabjek. Grad s’ dvorni Zerkvami Sv^tiga Jur j a, inu fvete Rofalie na hribu. Gafza pruti grajskimu hribu. G a f z a Hifhe pred piffanim vratami zhes ta novi moft do tifhlarjove hifhe v’mefs fhtete. Shtivilu tih dufh 2243. Fara fvetiga Petra pred Meftam. K’leti fari flifhi: St. Petersku predmejftje od blatne vafi doli per poti inu od Pamaftrove Progarjove hifhe fazheti v’ fe hifhe per vodi doli do fvetiga Petra s’ vfsim hifhami v’ kravji vafsi, inu s’Zerkuvjo fvetiga Krifhtofa s’Mefhnarjovo, inu Perlefovo hifho Befhigrad imen- vano. Thomazhov s’ Zerkuvjo fvete Marjete. Shmartna s’Zerkuvjo fvetiga Martina. Hraftje, Oberje, Jarfhe. Udmat, s’Baron Kodelovim gradam. Sello s’Faberko inu Zerkuvzo fvetiga Jannefa Nep. Moftah. Shtefanova vafs s’ Zerkuvjo fvetiga Shtefana. Predmejftje Pollane noter predmeiftja do pred piffanim vratmi. Shtevilu tih dufh 3460. Fara per Marii Divizi Angelskiga zhefhenja pred Meftam. K’ leti fari flifhi. Predmejftje Gradifhe s’zerkuvjo fvete Trojize inu s’ Nunskim Klofhtram, inu fizer koker velka zefta pele namrezh, koker fe s’ kus krifhanske vrata vun pride, v’ffe hifhe, katere na defni ftrani zefte ftoje do mofta na glinzih na defni roki. V’fse hifhe per kapuzinarjih s’zerkuvjo fvetiga Joannesa Evangelifta, inu s’ kapuzinarskim Kloftram. Shempetersku predmejftje od fhpitauskih vrat sazheti per Puhfinkovi hifhi na defni, inu levi ftrani do blatne vafsi, potler od tod na levi ftrani do shkol- zjatskiga včrta inu do gafze, katera od Pamaflra Pragarja k’Lublanzi pele. Tudi hifhe, katere sa Augufhtinarsko zerkuvjo ftoje, potler hifhe na defni inu levi ftrani per z$fti do shkolzjatfkiga kloshtra, verta, inu zerkve fvetiga Jofhefa. Tudi gradizh turn, kateri je enkrat Jefvi- tariam flifhal, grad blifu fhifhke pruti Lublani, novi fvet, inu fpodna fhifhka s’ zerkuvjo fvetiga Jerneja, karje pod St. Peter, inu pod St. Vit nad Lublano flifhalu. Shtevilu tih dufh 2700. Fara fvetiga Jannefa v’ Ternovim. K’leti fari flifhi. Ternovu. Krakovu do krishanskih vrati s’tim hifhami, katere pred krishanskim vratmi na levi ftrani is Mefta hoditi ftoje do Poffovzhoviga grada s’tim okul ftreffenimi hifhami do mofta na glinzih per zefti na levi ftrani. Shtevilu tih dufh 1378. Po slovenskem besedilu je štela Ljubljana s pred-- mestji ozir. vsemi župnijami takrat 12.379, po nem¬ škem pa le 10.951 prebivalcev. Nemško besedilo spisa namreč ne navaja števila duš za trnovsko faro; pri šentpetrski fari pa navaja nemško besedilo popisa 50 prebivalcev manj kot slovensko besedilo. Ljubljanski profesor J. Vrhovec navaja v svojem delu »Die vvohllobliche Hauptstadt Laibach« za leto 1788. le 10.047 prebivalcev Ljubljane. Razlika v šte¬ vilu prebivalstva Ljubljane je nastala očividno le za¬ radi tega, ker upošteva prvi spis pri nekaterih farah nekaj vasi ljubljanske okolice, ki ne spadajo pod Ljubljano. Kakor že rečeno, je imela nemška univerzitetna statistika predhodnike tudi v že omenjenih poročilih tzv. Relazioni ozir. Relationi beneških upravnikov podložnih pokrajin, poslanikov in diplomatskih agen¬ tov, ki so bila prava podlaga beneške trgovske in praktične politike ter s tem tudi podlaga njihovega takratnega blagostanja. Pravni naslov teh rednih diplomatskih poročil najdemo v posebnem zakonu že iz leta 1296. (24. julija), kjer predpisuje beneškim 308 KRONIKA diplomatskim uradnikom, da pošiljajo senatu redna poročila in opise o gospodarskih, političnih in vo¬ jaških razmerah njihovega področja. Na osnovi študija teh poročil je senat usmerjeval beneško zunanjo politiko, ocenjeval strokovno spo¬ sobnost svojega uradništva ter poročila shranjeval v posebnih arhivih, kjer so se ta poročila ohranila do današnjega dne. Prvo sistematično urejeno zbirko tega gradiva imamo iz leta 1420. v obliki generalnega poročila doza Moceniga, kjer opisuje trgovske raz¬ mere beneške republike. Potrebo takih poročil so Benečani očividno ocenje¬ vali po izreku rimskega govornika Cicerona: »Če hočeš republiki svetovati, moraš državo poznati«. Za pospeševanje takega študija je Jožef II. že 1. 1781. uvedel za uradništvo tzv. »Conduit-listen«, kjer je moralo biti točno popisano delovanje urad¬ ništva na področju take statistike (»ob une von vvelchen Landern er Kenntnisse besitze«). Razen tega so vodili vsi okrožni uradi (Kreisamter) sezname vprašanj, na katera so okrožni komisarji odgovarjali o vtisih svojih potovanj, n. pr., če se in kako se vodijo populacijske knjige, hišne številke in stanje hiš, zdravstveno stanje in fizični razvoj prebivalstva, miš¬ ljenje in značaj ljudstva itd. Iz te dobe datira n. pr. tudi B. F. Hermanna, kas¬ nejšega ruskega carskega svetnika, »Reisen durch Oesterreich, Steyermark, Karaten, Krain, Italien, Tyrol, Salzburg und Baiern im Jahre 1780«, Wien 1781. Ljubljano ceni ta avtor v letu 1780. na okrog 15.000 prebivalcev in 500 hiš (XII. pismo), v XV. pismu pa navaja za Kranjsko čez 400.000 prebivalcev, kas¬ neje pa celo 420.000. Drugi avtor dela »Versuch iiber die slavvischen Be- vvohner der osterreichischen Monarchie«, Wien 1804, Jos. Rohrer nam opisuje kulturne in verske razmere, gospodarstvo, običaje in značaj avstrijskih Slovanov. Število Slovencev na Kranjskem ocenjuje v 1. 1801. na ca 350.000 duš, ki tvorijo po njegovem mnenju po um¬ skem in fizičnem razvoju elito avstrijskih Slovanov, število vsega prebivalstva Kranjske, t. j. vštevši tujce, pa navaja na 409.054 duš. Za severne Slovane pa ob¬ javlja obširnejše številčne podatke. Avtor druge slične knjige, H. G. Hoff je iz te dobe napisal »Historisch-statististisch-topographisches Ge- malde vom Herzogthume Krain und denselben einver- leibten Istrien«, Laibach 1808, ki navaja število pre¬ bivalstva Kranjske za 1. 1788. na 208.376 moških in 211.044 žensk, skupaj torej na 419.411 duš; l. 1799. na 210.592 moških in 219.274 ženskih, skupaj na 429.866 prebivalcev; po štetju iz 1. 1805. pa na 427.734 prebivalcev. Avtor navaja za 1. 1805. za Ljubljano (s predmestji) ca 9000 prebivalcev. K temu številu je treba prišteti še 2000—2500 študentov in vo¬ jaštva. (A. Dimitz »Geschichte Krains«, ceni število prebivalstva za 1. 1792. na ca 14.000 prebivalcev), šte¬ vilo hiš navaja s 358 v mestu in 595 hiš v sedmih predmestjih. Razen tega navaja pisec organizacijo in področja posameznih upravnih uradov; statistične posle (tabelarische Arbeiten) je tačas izvrševal urad provincialnega državnega knjigovodstva (Provinzial- Staatsbuchhaltung), ki je bil podrejen deželnemu predsedstvu (die vereinigte Landeshauptmannschaft des Herzogtums Krain, dann der gefursteten Graf- schaft Gorz und Gradiška). Začeto delo na tem področju so ovirali zlasti turški vpadi, bolezen in smrt cesarja Jožefa II., kateri je tudi na tem področju sledila močna reakcija. Doba borbe za neodvisnost severno-ameriških ko¬ lonij (1775—1783) ter francoska revolucija (1789) je raztrgala spone gospodarske in državne politike mer- kantilizma zapadne Evrope ter uvedla svobodni go¬ spodarski režim, ki se je lahko izživljal predvsem na podlagi zanesljivih podatkov produktivne in kon- sumtivne sile posameznih držav. Francoska revolucija je s spremembo državne usta¬ ve in uprave mnogo doprinesla k izgraditvi statistike. Po znamenitih sklepih, ki so bili sprejeti v noči od 4. avgusta 1789, so Francozi usmerili vse javno živ¬ ljenje v novo smer, ki je temeljila na ideji svobode in suverenosti naroda. Nova uprava, novo sodstvo, splošna volilna pravica in občna vojaška dolžnost so bile organizirane po načelu nove teritorialne razde¬ litve francoske države. Razen tega so Francozi uvedli nove davke, carine, mere in uteži, nov denar; vse te reforme so morale te¬ meljiti na točnih številčnih podatkih. Vendar so kmalu morali ugotoviti, da jim manjkajo osnovni predpogoji za izvedenje njihovih načrtov. Zato je znameniti fran¬ coski kemik in fizik A. L. Lavoisier (1743—1794) do¬ bil od takratne Narodne skupščine nalog, da zbere takoj potrebne številčne podatke, ki so bili neobhodno potrebni za preureditev francoske javne uprave. Leta 1790. je Lavoisier predložil skupščini »Apergu de la richesse territoriale et des revenues de la France«, kjer toži tudi o nedostajanju potrebnih številčnih po¬ datkov, ter se zato omejuje le na cenitve. V tej dobi se pojavijo tudi stremljenja za tabela¬ rično in grafično prikazovanje številčnih podatkov. Prvi početki tega stremljenja segajo v leto 1741;, ko je poizkusil Danec J. P. Ancherson v svojem delu »Descriptio statuum cuitiorum in tabulis« prikazati v obliki tabel važnejše pojave (površino, prebivalstvo, verstvo, finance, vojaško silo, politično ustavo in upravo, denarstvo, mere in uteži) nekaterih evropskih držav. Njegova namera se je pa zaradi netočnih šte¬ vilčnih podatkov ponesrečila. Ponovne uspešnejše poizkuse tabelaričnega prika¬ zovanja številčnih podatkov, ki omogočajo pregled¬ nost in primerjanje zbranega gradiva, imamo v Nemčiji iz 1. 1778. od Gasparija, iz 1. 1786. pa od Randla in Remerja. Profesor narodnega gospodar¬ stva in statistike v Giessnu, Crome je 1. 1782. v svojih delih prvič uporabil metodo tabelaričnega prikazo¬ vanja, leta 1785. jo je pa izpopolnil in objavil v svo¬ jem delu »Grossenkarte der europaischen Staaten«. V Franciji je tej smeri sledil statistik Beaufort, v Angliji pa Playfair in drugi. Za sestavljanje tabel je ta smer statistike pred¬ vsem potrebovala številčnih podatkov, zato pred¬ stavlja ta šola tudi prehod k primerjajoči metodi prof. Biischinga in k šoli angleške politične aritme¬ tike. V začetku ta dela niso vzbudila pričakovane pozornosti, vendar se je to gibanje kmalu izkazalo KRONIKA 309 kot smer, ki je imela velik vpliv na kasnejšo znan¬ stveno izgraditev statistike. To novo gibanje je zaradi favoriziranja številčnih podatkov izzvalo hud odpor učencev in pristašev Achensvallove smeri statistike, ki so očitali tabelnim statistikam neznanstvenost in enostranost ter jih imenovali hlapce ozir. producente tabel. Razen političnih aritmetikov, ki so se pojavili v Angliji že v XVII. stoletju, se je v tej dobi v Nemčiji pojavila nova tzv. primerjalna smer statistike, ki je stremela za tem, da usposobi številčne podatke za primerjanje. Začetnik te smeri je bil profesor filo¬ zofije na gottinški univerzi A. F. Biisching (1724— 1793), ki je posvečal večjo pozornost tudi statistič¬ nim podatkom narodnega gospodarstva in drugim materialnim faktorjem državnega življenja, posebno pa finančnim vprašanjem. Njegova zamisel je našla povsod mnogo zagovornikov, posebno v Franciji (Balbi, Dupin i. dr.) in v Avstriji, kjer je njegova stremljenja posebno zagovarjal profesor statistike na dunajski univerzi Ign. de Luca in njegovi nasledniki J. C. Bisinger, G. N. Schnabel in drugi. Navzlic temu je Biisching, za razliko od Conring-Achenwallove smeri statistiko podrejal geografiji. Začeto Buschingovo delo so dopolnjevali kasnejši A. Niemann (1761—1832 v svojem delu »Abriss der Statistik und Staatenkunde« 1807), bivši finančni minister Westfalske in Wiirtemberške Malchus (»Statistik und Staatenkunde« 1826) in mnogo drugih. Razvoj francoske uradne statistike po francoski re¬ voluciji je bil velikega pomena za Ilirijo, kakor tudi za vse sosedne države (Italijo, Španijo in nemške dr¬ žavice), zato si ga dovoljujem kratko orisati. Začetke sistematične francoske finančne in trgov¬ ske statistike imamo, kot sem že omenil, že od Ne- ckerja, ki je ustanovil »Bureau des renseignements«. Za druge potrebe statistike so Francozi neposredno po reorganizaciji javne uprave imenovali v posameznih občinah posebne strokovne komisarje, ki so že leta 1792. morali zbirati in sporočati nadrejenim »agents nationaux des districts« razne številčne podatke, ki so bili potrebni za osrednje državne oblasti. Leta 1795. je minister F. de Neufchateau ustanovil poseben urad za statistiko departementov. V letu 1801. sledi popis departementov in organizacija »Bureau de statistique«, ki je že leta 1803. izdal znamenito delo »Statistique genčrale et particuliaire de la France et de ses colonies avec une description topographique, agricole, politique, industrielle et commerciale de cet etat«. Iz dobe vladanja Napoleona I. imamo že tudi prvo delo francoske uradne statistike »Statistique generale de la France publiee par ordre des M. 1’Empereur et Roi et rčdigee sur les memoires, adresses au Mini- stere de 1’Interieur par MM. les prefets«; številčni po¬ datki tega dela ne temelje le na rezultatih štetij, tem- teč večinoma le na cenitvah strokovnjakov (anketah), ki so bile dolgo časa značilen pojav francoske stati¬ stike. Statistika je kmalu, zaradi občega zanimanja, po¬ stala prava moda. Leta 1803. se je ustanovila v Pa¬ rizu »Socičte de statistique«; tej so sledile kmalu šte¬ vilne publikacije raznih avtorjev na tem področju, ki so večinoma sledili smeri gottinškega profesorja G. Achenwalla, ki je po trditvah nekaterih razisko¬ valcev dal statistiki njen današnji naziv. Vendar trdi prof. V. Cusumano v »Annali di Statistica« (iz 1. 1881.), da je bil naziv »statistika« dobro poznan italijanskim politikom XV. in XVI. stoletja; »scienca statistica« so pa našli v rokopisu Italijana G. Ghi- linisa že leta 1587. Prav tako so našli raziskovalci besede »statistika« ta izraz že leta 1672. pri H. Politanu (»Mikroscopium statisticum«), 1. 1675. pri P. A. Oldenburgerju (»Iti- nerarium Germaniae politicum«) in drugih avtorjih. Prva predavanja statistike so pa bila napovedana 20. novembra 1660 v Helmstadtu od nemškega zdrav¬ nika in polihistorja H. Corniga pod naslovom (»notitia rerum politicarum«), zgodovinar in učitelj državnega prava M. Schmeitzel je pa od leta 1723. predaval v Jeni to disciplino pod naslovom »collegium politico- statisticum«. Achen\vallova smer ozir. gottinška šola, ki je to disciplino, z gledišča »statistika« t. j. praktičnega politika omejevala po prostoru na državo, po času na sedanjost, po značaju znanosti na zgodovino, je po tedanjem naziranju nemške univerzitetne stati¬ stike smatrala statistiko za del državnih znanosti ter prikazovala pod naslovom »statistika« vse zunanje in notranje politično življenje države; ta pojem je pod Achenwallom vseboval vse javno-pravno, gospo¬ darsko, finančno, vojaško in kulturno stanje države. Razen tega pa tudi podatke o prebivalstvu po spolu, starosti, poklicu, ki so bili pa številčno silno pomanj¬ kljivi. Dela te vrste statistike se zaradi pomanjkanja in zapostavljanja številčnih podatkov prav odliku¬ jejo. šele Achenwallovi učenci Biisching, Schlozer, Niemann in drugi, so številčnim podatkom posvečali večjo pozornost. Ta gibanja in pretirano zanimanje za statistiko so pa v Franciji kmalu izzvala reakcijo, že leta 1806. je Napoleon I. razpustil razne statistične komisije in omenjeno »Societe de statistique« ter prepovedal vse publikacije razen štirih izvodov dela »Expossees de la situation de 1’Empire«, katerega je leta 1809., 1811., 1813. in 1815. sestavil notranji minister grof Mon- talivet. Sicer je bil pa Napoleon I. velik prijatelj sta¬ tistike, saj je znan njegov izrek: »la statistique est le budget de choses et sans budget point de salut public.« Politični zapletljaji v Evropi, povzročeni po fran¬ coski revoluciji, so spet zahtevali številčne podatke o gospodarskih in vojaških silah zainteresiranih držav. Iz te dobe datira prvo vodenje registrov o rojstvih, o porokah in smrtnih primerih po posvetni oblasti, katero so uvedle nekatere države Zedinjenih držav Severne Amerike. Moderni individualni redni popisi prebivalstva in ljudska štetja so prvič omenjena v ustavi Zedinjenih držav Severne Amerike iz 1. 1787. Prvo tako štetje se je izvršilo v 1. 1790. Tem modernim štetjem so kmalu sledila slična štetja v drugih državah. 310 KRONIKA Če pregledamo torej razvoj ljudskih štetij v bivši avstro-ogrski monarhiji do konca XVIII. stoletja, vi¬ dimo sledeči dve periodi: V prvo periodo politično - cerkvenih popisov pre¬ bivalstva, ki so se izvršila v letu 1753. in 1754., so služila predvsem le narodno-gospodarskim, popula¬ cijskim in cerkvenim potrebam. Ta štetja so se izvršila vsaka tri leta na Kranjskem, Koroškem, štajerskem, v Gorici in Gradiški, na Spodnje in Gornje Avstrij¬ skem, Tirolskem, Predarlskem, na češkem in Morav¬ skem kot dvojna konsignacija (po politični in cer¬ kveni oblasti) navzočega prebivalstva po spolu, sta¬ rosti in stanu v pričetku solnčnega leta. Na teh predpostavkah zamišljeno štetje 1. 1757. zaradi vojne odpade, ponovilo pa se je 1. 1761/62., ki pa zaradi nezadostne organizacije ni dalo pravih rezultatov. Druga perioda politično-vojaških ljudskih štetij se oslanja na reformo vojaške dolžnosti iz 1. 1769. Iz vojaških razlogov so šteli le domače prebivalstvo (population de droit) in tovorno živino. V zvezi s tem so numerirali tudi hiše in uvedli populacijske knjige, katere so dopolnjevali z novimi podatki o izpremem- bah prebivalstva. Popisi, katere so izvrševali okrožni komisarji, so imeli svoj pravni naslov v patentih z dne 10. marca 1770 in 15. decembra 1777, katerih temeljna načela je recipiral konskribcijski patent z dne 25. ok¬ tobra 1804. Opomba: V kolikor posamezni viri niso navedeni med besedilom, sem podatke tega članka posnel iz sledečih virov: J. Vincenz Goehlert: »Die Ergebnisse der in (Jsterreich im vorigen Jahrhundert ausgefuhrten Volkszahlungen im Vergleiche mit jenen der neueren Zeit« — Sitzungsbe- richte der philosophisch-historischen Classe der kaiser- lichen Akademie der Wissenschaften, XIV. Band, Jahr- gang 1854, Heft I und II, Wien 1855; Dr. Adolf Ficker: »Vortrage liber die Vornahme der Volkszahlung in (Jsterreich« — Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, XVII. Jahrg., II. Heft. Wien 1887; Dr. V. John: »Geschichte der Statistik«, Stuttgart 1884; August Meitzen, dr. ph. et jur.: »Geschichte, Theorie und Technik der Statistik«, Stuttgart und Berlin 1903; Denkschrift der k. k. Statistischen Zentralkommision, Wien 1913; Al. Kaufinann: »Theorie und Methoden der Statistik«, Tubingen 1913; Dr. Gorg von Mayr: »Statistik und Gesellschaftslehre«, Tubingen 1914; Franz Žižek: »Grundriss der Statistik«, Munchen und Leipzig 1923. RAZVOJ LJUBLJANSKEGA MESTNEGA VODOVODA RAVNATELJ ING. STANISLAV SONC Pred letom 1890., ko je pričel obratovati ljub¬ ljanski vodovod, je bilo pomanjkanje pitne vode v Ljubljani občutno. Javni vodnjaki, katerih je bilo v mestu 12, niso zadostovali, in si je prebi¬ valstvo pomagalo na ta način, da je hodilo po vodo v zasebne, vodnjake. Lastniki zasebnih vod¬ njakov pa so dopuščali zajemati vodo le, kadar jo je bilo dovolj. Ob času suše, ko jo je primanj¬ kovalo, so zaprli hišni posestniki zasebne vodnja¬ ke za splošno porabo in je bila večina občanov navezana le na vodo iz javnih vodnjakov, kjer pa jo je ob času suše tudi manjkalo. Pa tudi zaseb¬ nih vodnjakov ni bilo veliko, na 100 hiš jih je prišlo kakih 14. Naravno je, da so se občani pritoževali ter ostro grajali, da ni v Ljubljani dovolj pitne vode. V seji 20. maja 1870. leta je sklenil tedanji ob¬ činski svet ustanoviti posebne komisije za pregle¬ dovanje vodnjakov, ker je hotel dognati, če pij o Ljubljančani zdravo vodo. Ta komisija je dala kemično preiskati vodo iz javnih in tudi nekaterih zasebnih vodnjakov. Preiskava je dognala, da je pitna voda v Ljubljani pokvarjena. Kljub temu pa je ta komisija predlagala leta 1876., naj se na¬ pravi nov vodnjak na Marijinem trgu, ki bi do¬ bival vodo iz vodovoda pod Tivolskim hribom, drugi pa na Križevniškem trgu s podzemeljsko vodo. Ta komisija je takrat ugotovila, da na vodovod, ki bi preskrboval vse mesto z zdravo pitno vodo, ni misliti. Predlogi te komisije so bili v mestnem zboru sprejeti, izvedli pa se niso. Na seji dne 21. decembra 1882. leta je predlagal mestni odbornik in poznejši župan Ivan Hribar, naj se zaradi silne potrebe po vodi ustanovi vodo¬ vodni odsek šesterih članov. Predlog je bil sprejet in za predsednika odseka izvoljen predlagatelj. Takoj v prvi seji, 25. maja 1883 je sklenil ta od¬ sek zgraditi mestni vodovod, ki naj bi preskrboval Ljubljano z zdravo pitno vodo in z vodo za vso ostalo porabo. Naglašalo se je pa tudi v tem od¬ seku, da bi morebiti zadostovalo, ako bi se po¬ množili javni vodnjaki ali primerno razširil tivol¬ ski vodovod, nazadnje pa je zmagalo vendarle KRON K A 311 prepričanje, da je za odstranitev pritožb o nedo- statku zdrave in dobre vode ter za zboljšanje zdravstvenih razmer potrebno zgraditi modern vodovod. Določiti je bilo najprej, koliko vode sc bo po¬ trebovalo za vodovod, ker je bilo od tega odvisno, kateri studenci v ljubljanski okolici pridejo za vodovod v poštev. Odsek je določil, da bo zado¬ stovalo za vsako osebo 60 litrov vode na dan. Pre¬ bivalcev je štela takrat Ljubljana 30.000, izraču- n j ena poraba tedaj 18.000 hi vode. Odsek pa je upo¬ števal tudi bodoči razvoj mesta in je sklenil zgra¬ diti vodovod na temelju uporabe 100 litrov vode na osebo in dan, skupaj torej 30.000 hi. Nadalje je naprosil odsek strokovnjaka geolo¬ škega državnega zavoda na Dunaju g. Stura, da pregleda teren v okolici mesta z ozirom na zgra¬ ditev novega vodovoda. V odseku je takoj s po- četka prevladovalo mnenje, da bo za tukajšnje razmere najprimernejše, ako se za vodovod vzame podzemeljska voda. Kasneje pa je bila večina za to, da je treba studenčnici dati prednost in se je zato sklenilo, naj se izvirki v zverinjaku na Stu¬ dencu, Sava, Bistrica, Gradaščica in Gameljski potok v vsakem oziru natančno preiščejo. Gospod Stur pa je opozoril na ravnino med Kranjem, Cerkljami in Vodicami, češ da je vsa ta ravnina polna dobro filtrirane meteorske vode, ki se giblje od Kokre in od planin proti Zapogam in stoji tam tako visoko, da bi se z lastnim pritiskom dala dvi¬ govati v naj višje ljubljanske hiše. Strokovnjaki so po naročilu odseka to ravnino raziskali ter pred¬ ložili svoje poročilo po merjenju izvirkov na Stu¬ dencu in vodnjakov v vaseh Prebačevo, Voklo, Voglje, Trboje, Sv. Valburga, Hraše, Sv. Jakob, Zapoge, Dobruše in Vodice ter izvirke pri Kamni gorici nad Dravljami, izvirke v Babinem dolu in izvirke med Bizovikom in Dobrunjami. Vsa ta voda je bila kemično preiskana, bila je čista in zdrava. Odsek se je po teh poročilih odločil za tri kraje, od koder bi se mogla vzeti voda za nameravani vodovod in sicer: Babin dol, Skaručna in Savska nižina na Ljubljanskem polju. V Babinem dolu in na Skaručni so bili na razpolago živi izvirki, katerih bi se v Babinem dolu moralo vzeti več, v Skaručni pa bi zadostoval en sam. Iz Ljubljan¬ skega polja pa bi se naj vzela podzemeljska voda, o kateri se je mislilo, da je filtrirana savska voda. Ko so bila vsa preiskavanja končana, je pozval odsek g. Stura, da izreče svoje mnenje, katera voda da je priporočljiva za ljubljanski vodovod. Pregledal je studence na Skaručni in Babinem dolu, vodnjake na Posavju in na Ljubljanskem polju ter v svojem poročilu naglašal, da je pod¬ zemeljska voda na Ljubljanskem polju jako okus¬ na, čista, hladna in zdrava ter pripravna za vodo¬ vod, ki bi se zgradil z manjšimi stroški. Ker pa je bil g. Stur mnenja, da se bo Ljubljana širila proti Savi, se je bal, da bi postala talna voda prej ali slej zaradi tega onesnažena. Tudi voda v Babinem dolu se mu je zdela pripravna za vodovod, vendar je to varianto odklonil, češ, da bi potrebam Ljub¬ ljane ne zadostovala, če bi se močno širila. Za naj- pripravnejši kraj je označil Skaručno, kjer bi se dobilo obilo hladne, čiste in okusne studenčnice, ki bi se dala po njegovem mnenju napeljati v mesto. Gospod Stur pa je opozoril vodovodni odsek na to, da voda na Ljubljanskem polju ni filtrirana savska voda, kakor je mislil ta odsek, ampak da j e ta voda istega izvora kakor ona, ki priteka izpod zemlje pri Skaručni. Vodovodni odsek je pustil zato po obeh straneh Save meriti vodo in primerjati analize iz vodnjakov ter našel, da ima g. Stur prav. Dal si je za to varianto izdelati projekt in ga pred¬ ložil nato občinskemu svetu. Leta 1888. je sklenil občinski svet soglasno zgra¬ diti mestni vodovod na Ljubljanskem polju v Kle¬ čah po načrtu, ki ga je izvršil ing. Smrekar. Stro¬ ški so bili preračun j eni na 485.486 gld. Takoj v jeseni leta 1888. se je pričelo z delom. Zgrajen je bil vodnjak, iz katerega direktno črpa vodo sesal j ka, zvezana po balansirju s parnim strojem s 60 KS. Nivo talne vode leži 24 m pod tere¬ nom, na katerem stoje parni stroji. Vodni rezervoar je bil postavljen za 3100m 3 vode. Zaradi raznih ovir, posebno radi visoke talne vode v letu 1889. je bil dovršen vodovod, pri katerem so sodelovali razni domači in tuji podjetniki, spomladi leta 1890. Voda se je raztekla po Ljubljani prvič 17. maja 1890. leta. Obratovanje novega mestnega vodovoda je bilo takoj izpočetka ugodno. Mesto je imelo na razpo¬ lago dovolj najboljše pitne vode za vse domače in sanitarne potrebščine. Sedaj šele je spoznalo pre¬ bivalstvo, kakšne dobrote uživa od srečno izpelja¬ nega vodovoda, ki je zlasti v poznejših letih po¬ vzdignil Ljubljano na nivo najzdravejših mest države. Vedno večje zahteve pa so se pričele kupičiti na mestni vodovod, ko se je Ljubljana pričela mo¬ dernizirati. Prvotne skromne vodovodne naprave po starih hišah so se umaknile udobno urejenim modernim, ki zahtevajo neprimerno večjo porabo 312 ONIKA Vodarna v Klečah vode. Razven privatnim stavbam, oddaja vodovod ogromne množine vode raznim j avnim in zasebnim zavodom in pa industriji. V mestu so nastale široke ulice in trgi, ki se škropijo in deloma tudi snažijo z vodo iz mestnega vodovoda. Precej vode pa porabijo tudi mestni nasadi. Razumljivo, da tudi prvotno zasnovani vodovod večjim potrebam ni več zadostoval. V letih 1908 do 1910 je bila položena nova glavna vodovodna cev 400 mm premera iz Kleč do rezer¬ voarja na Tivolskem hribu v dolžini 5200 m. Ob¬ enem je bila razširjena vodarna v Klečah. Izkopan je bil nov vodnjak in postavljena nova črpalka za 9000 m 3 vode na dan. Po vojni pa je zahtevalo mesto vedno več vode, dosedanje naprave zopet niso zadostovale. Leta 1928. je občinska uprava postavila v Klečah četrti agregat za dnevnih 9000 m 3 vode. Vse štiri črpalke dvignejo lahko na dan 27.000 m 3 vode. V letu 1930. je bilo 40 let, odkar obstoja vodo¬ vod. Dnevna poraba vode je narasla od 3000 m 3 na 21.000 m 3 . Poraba načrpane vode je rasla takole: leta 1891. 490.000 m 3 , 1900. 1,100.000 „ 1910. 1,800.000 „ 1920. 3,500.000 „ 1928 . 4,392.000 „ 1929 . 5,161.800 „ 1930 . 5,167.530 „ 1931 . 4,974.965 „ 1932 . 5,096.278 „ 1933 . 5,263.276 „ . Maksimalno je bilo v letu 1933. dvignjenih 20.348 m 3 vode dne 8. avgusta in minimalno 9300 m 3 vode dne 24. februarja. Poleg mesta sa¬ mega oskrbuje mestni vodovod tudi sosedne ob¬ čine Moste, Ježico, Zgornjo šiško, Vič, Škofove zavode v Št. Vidu, bolnišnico za umobolne na Stu¬ dencu i. t. d. Dolžina glavnih vodovodnih cevi presega danes že 127.000 m. Po vojni je bilo položenih 54.000 m novih vodovodnih cevi. Po stanju 1. januarja 1933 meri vodovodno omrež j e: glavnih napajalnih cevi premera 325 in 400 mm. 10.380 m razdelilnih cevi pa ima omrežje: a) v mestu Ljubljani ca. 90.000 „ b) v okoliških občinah ca. 50.000 „ skupaj ca. 140.000 m Hiš pa je priključenih v mestu: . . 3451 v okoliških občinah.1261 skupaj .4712 hiš. V letu 1933. je bilo položenih 4828 m novih vo¬ dovodnih cevi in priključenih 116 hiš. V istem letu je odpadlo na vsakega prebivalca Ljubljane povprečno 2061 vode na dan, v času hude vročine pa 2501 vode na glavo in dan. V mestu je postavljenih 660 požarnih hidrantov, ki nevarnost požarov v mestu zmanjšujejo, ker lahko gasilci z njihovo pomočjo dosežejo vodo hitro in brez velikih zamud na času, kar j e velikega pomena. Vodstvo mestnega vodovoda se trajno trudi, eko- nomizirati naprave v vodarni. Ob zadnjem povečanju leta 1929. je bil postav¬ ljen vodocevni kotel, v katerem se kuri zdrob in prah namesto debelejšega premoga, kar je izdatke za kurjavo znižalo. Omogočeno je bilo s tem ob¬ činski upravi znižati vodovodno naklado. Pred enim letom je bila postavljena naprava za čiščenje vode, tako, da lahko obratuje novi kotel več me¬ secev brez čiščenja. Projekt za povečavo vodarne je že narejen. Predvidene so črpalne naprave na električni po¬ gon tako, da bi bil obrat v Klečah popolnoma elektrificiran. Upravni odbor mestnega vodovoda je že odobril novi padajoči tarif, po katerem že zaračunava vodovod industriji porabljeno vodo. Voda iz mestnega vodovoda je bila večkrat pre¬ iskana ter je čista, okusna in zdrava. Vodovod se širi zadovoljivo ter spada med naj¬ boljša mestna podjetja. KRONIKA 313 LOVSTVO V MARIBORSKI OKOLICI DR. IGNACIJ FLUDERNIK Niaribor kot križišče važnih prometnih žil je tudi v lovskem pogledu središče širše okolice. Iz Maribora popelje železnica ali ena od številnih avtobusnih prog v revir in zopet nazaj, ne da bi se lovec mnogo mučil s pešačenjem in tako izgubil preveč dragocenega časa; tako morejo imeti lovci iz Maribora in okolice tudi precej oddaljena lovišča v najemu. Na drugi strani pa se koncentrira trgovina z divjačino in kožami v Mariboru in lovci vse širše okolice kupujejo tukaj vse, kar potrebujejo za lov. V lovskem pogledu gravi¬ tirajo v Mariboru razen obeh mariborskih okrajev tudi prevaljski, severni del slovenjgraškega (sodni okraj Slovenjgradec), ptujski in ljutomerski okraj. Na tem ozemlju so dani divjadi od narave vsi pogoji za obstoj in razmnoževanje, še ugodnejše so pa bile te prilike v preteklih stoletjih, ko kmetsko ljudstvo še ni prišlo do svobodnega razmaha. Takrat so bila kultivirana le naj rodovitne j ša tla, vse drugo pa so pokrivali gozdovi, ki so nudili divjadi obilo zaklona. Zato je bila fauna teh krajev mnogo bogatejša kakor dandanes. Jelenjad in divje svinje so bile razširjene povsod ter so delale občutno škodo. Saj kmet in na¬ vadno tudi meščan v tistih časih nista smela loviti in kmetu je bilo dovoljeno ograditi samo njive, dočim je bilo vse drugo divjadi odprto. Ne smemo se torej čuditi, če čitamo v neki listini iz 1533, da je imela graščina Gornji Maribor pravico, ustreliti vsako leto 2 jelena in 4 divje svinje. 1 Visoke divjadi je bilo v širši mariborski okolici dovolj, posebno pa na Po¬ horju in Boču, v nekaterih krajih pa celo toliko, da so morali prebivalci zapustiti svoja selišča ter si po¬ iskati nova, kakor je razvidno iz ponovnih pritožb v štajerskem deželnem zboru, šele 1766 je bila vpeljana odškodnina za škodo divjačine na kulturah, 1786 pa je izšla naredba, da smejo posestniki lova imeti divje svinje samo v oborah, povsod drugod pa jih morajo uničiti. Zmanjšanje jelenjadi pa je nastopilo šele po lovskem patentu 1849, s katerim je bil dovoljen lov tudi meščanom in kmetom, ki so ga izvajali v takem obsegu, da smemo smatrati jelene danes za popolnoma iztrebljene. V preteklih stoletjih so živeli ob Muri in Dravi tudi bobri. Graščina Ravno polje je imela 1686 pravico loviti bobre, graščina Gornji Cmurek 1767, graščina Vurberg prepoveduje 1662 sekanje drevja v bližini bobrskih brlogov in iz tega leta datira poravnava med graščinama Ravnim poljem in Vurbergom v sporu zaradi lova bobrov. Volkovi, medvedi, divje mačke in risi so delali ve¬ liko škodo. Zato so to zverjad, ki je spadala prvotno 1 Bachofen v. Echt-Hoffer, Geschichte der steirischen Jagdgebiete, str. 447. Iz te knjige posnemam bistvene zgodovinske podatke. med visoki lov, 1618 dovolili loviti tudi nižjemu plem¬ stvu, ki je imelo sicer samo pravico nizkega lova, ven¬ dar so se morale kože oddajati lastnikom visokega lova. Medvedi niso bili na Pohorju nič redkega in je n. pr. vuzeniška graščina plačevala 1586 za oddano kožo 4 šilinge strelnine. 1788 se je dovolilo tudi pod¬ ložnikom streljati medvede. Mnogo dalje kakor med¬ ved so se držali v naših krajih volkovi, in sicer v ve¬ likih množinah, saj imamo povsod mnogo krajev, kjer so bile stalne volčje jame, in je to ime še danes ohranjeno. 1788 je bila izdana naredba, da se morajo popolnoma iztrebiti, kar je šele po dolgem času uspelo. O zadnjem velikem lovu na volkove, ki se je vršil 11. sept. 1852 na Pohorju s sodelovanjem občin celjskega in mariborskega okraja, poroča g. Josip Mravljak. 2 O izidu ni nič znanega, najbrž so pa volkove takrat popolnoma zatrli, ker se niti naj¬ starejši ljudje ne spominjajo, da bi kdo v teh krajih pozneje ustrelil volka. Tudi risi so imeli v ogromnih gozdovih dovolj zaklona. Zadnjega so ustrelili 1834 v Slomih pri Polenšaku. Fazani se prvič omenjajo 1514 pod imenom »faB- huener«. Deželni knezi so jih gojili ter imeli za nje posebne lovce. Fazane so šteli med visoki lov ter je bilo prepovedano loviti jih vsakomur razen deželnemu knezu. Razširili so se pa tudi izven lovišč deželnega kneza. 1595 se spominjajo v Pišecah, ki jih je kupil grof Moscon od salzburškega nadškofa, 1717 pa v Slov. Bistrici, ko je kupil grof Attems graščino, pri kateri je bila fazanerija s posebnim lovcem za fazane. Šele 1743 so dovolili loviti fazane vsakomur, ki jih goji; to pravico so obnovili 1786. V ostalem je živela v mariborski okolici v starejših časih vsa divjad, ki jo še danes tukaj nahajamo, se¬ veda v množini, ki je odgovarjala tedanjim razme¬ ram. Leti 1848. in 1849. sta važen mejnik v zgodovini na¬ šega lovstva, ki se je z osvobojen jem kmetskega stanu in z dovoljenjem nošenja orožja popolnoma izpre- menilo. Prekomerno gojenje divjačine se je izpreme- nilo sprva v iztrebljanje, zato je n. pr. jelenov zmanj¬ kalo že v najkrajšem času. Sicer prihajajo še danes vsako leto čez avstrijsko in ogrsko mejo, stalna pa je samo ena družina na Pohorju, ki jeseni, ko pada želod, preplava Dravo ter se nekaj časa zadržuje tudi na Kobanskem. Divje svinje so ostale stalna divjad le na Boču. Na Pohorju so se v povojnih časih tudi pojavljale, vendar so jih kmalu iztrebili. V zadnjem času so ustre¬ lili skoraj vsako leto kak komad pri Kamnici. Bobri, medvedi, risi in volkovi so popolnoma zatrti. » ČZN 1927, XXII, 194 ss. 314 KRON K A V domovini srn|aka pri Plešlvčnlku pod Roglo 1400 m. (Primer višinskega lovišča) (Foto R. Hlavaček) Divja mačka je velika redkost. Kolikor je meni znano, je 1926 ulovil g. Schweiger, veleposestnik v Sv. Lovrencu na Pohorju, v svojem lovišču eno na past ter smo jo videli nagačeno na lovski razstavi ob priliki Mariborskega tedna 1933; drugače jih sledijo v zadnjih letih samo na Smolniku. Vidra, ki je bila v prejšnjih časih zelo razširjena, je znatno nazadovala. Uharice in orli so popolnoma zatrti, pač pa se opažajo na preletu vsako leto mr¬ harji (Aasgeier), ki so se že stalno naselili v koroških planinah. Med zverjadjo je najvažnejša lisica. Ko so se po vojni dvignile cene kožuhovine do neverjetne višine, so lisice povsod skoraj popolnoma zatrli, in sicer ve¬ činoma: s strupom, ki se je prav lahko dobil, in se še danes dobiva preko meje. Posledica je bila v nekaterih krajih zelo občutljiva degeneracija srnjadi. Lisice so namreč gozdna zdravstvena policija, ki uni¬ čuje, kar je slabotnega, bolnega ali za življenje ne¬ sposobnega; kjer lisic zmanjka, prihajajo tudi fizično manj vredni komadi do razploda ter zapuščajo sla¬ botno potomstvo. Danes je stanje lisic v naših loviščih že zopet normalno. Na Pohorju in Kobanskem je zelo mnogo kun zla¬ tic, dočim je belica precej redka. Jazbeca ne prega¬ njajo, razen če dela v koruzi preveč škode. Za pod¬ lasico, najkrvoločnejšo našo roparico, se žalibog sko¬ raj nikdo ne zmeni, zato je povsod zelo razširjena ter povzroča ogromno škodo. V gorskih loviščih je glavna divjad srnjad, ki so jo v povojnih letih malodane iztrebili. Potem so se pa na pobudo mariborske podružnice SLD napravila t. zv. zaokrožena lovišča, katerih lastniki oz. najem¬ niki so se obvezali, določeno število srn popolnoma ščititi, oblasti pa so za ostala lovišča podaljšala lovopust. Posledica teh korakov je bila, da se je stanje srnjadi zopet dvignilo ter je danes vsaj kvalitativno na predvojni višini. Gamsi so stalno na Peci in obronkih Savinjskih planin, v zadnjih desetletjih se pa pojavljajo celo na Pohorju, 1 čeprav nima značaja gamsovih lovišč. Prišli so in še vedno prihajajo s Plešivca ali Uršlje gore, kjer ima Thurnska graščina samosvoja lovišča. Prvega gamsa so ustrelili 1875 na Smolniku. Pozneje so se sporadično prikazovali in tudi razmnožili, ven¬ dar so postrelili vse. Po vojni so se naselili v loviščih mislinjske graščine, katere lastnik g. ing. Berger jih je ščitil in jim zagotovil nadaljnji razvoj. Odtod so se razširili po Pohorju, kjer jih cenijo v graščinskih in večjih samosvojih loviščih na 150 komadov; izven teh lovišč pa zaradi brakad in odstrela ne pridejo do razvoja. Širjenja gamsov pa tudi Drava ni zadržala, saj so se v zadnjih letih začeli pojavljati tudi na Kobanskem, kjer jih pa neusmiljeno preganjajo, če¬ prav so se naselili na težko pristopnih krajih, ki so sicer za lov skoro brezpomembni. Vsi nasveti tamoš- njim lovcem, da ščitijo to divjad, so ostali brez uspeha, ker mislijo, da gamsi iztiskujejo srne ter delajo s tem škodo, kajti gams nima na mariborskem trgu nobene cene. 1 Podatke posnemani iz članka g. ing. Urbasa v jubi¬ lejni številki »Lovca« 1932, str. 64. Ob rokavih, v lnondacl|skem ozemlju Drave. (Nižinsko lovišče pod Trčovo) (Foto Jože Kovačič) KRONIKA 315 Dravsko polje pod dlluvlalniml terasami. (Nižinsko lovliCe pod Zerkovcl) (Koto Jože Kovači«) Na Pohorju in na Kobanskem je zelo mnogo ve¬ likih petelinov, ki kažejo tendenco širjenja v nižje lege. V zadnjih letih so peli že v Rošpohu, na Pesni¬ škem vrhu za Tremi ribniki in celo nad Betnavskim gradom. Lovski gostje, ki prihajajo k nam iz drugih krajev, kjer živijo petelini na oddaljenih planinah, se ne morejo dovolj načuditi, ko hodijo pri nas na pomladanskega trubadurja, gledajoč na razsvetljene mariborske ulice in ob trušču železniškega prometa. Na Pohorju poje v višjih legah tudi mali petelin, do- čim ga na Kobanskem razen v severozapadnem delu ni več najti. f Povsod prebivajo v gorskih loviščih tudi jerebi, posebno mnogo jih je pa v dravograjskem okraju in na Kobanskem. Kotorne in bele jerebice so pa zelo redke. V nižinskih loviščih so glavna divjad zajci, fazani in jerebice. Zajci so kvalitativno precej slabi. Z osve¬ žitvijo krvi, posebno pa z uvažanjem čeških zajcev, bi se dala kvaliteta znatno dvigniti; to bo pa danes zaradi krize le malokdo zmogel, pač pa bi se dali do¬ seči precejšnji uspehi z izmenjavo divjadi. Stanje je¬ rebic je zelo povoljno. Skoraj povsod prebivajo fa¬ zani, izvzemši seveda taka lovišča, kjer se nespametno gospodari. Tudi pri fazanih je pričakovati degene¬ racije, če se ne bo pričelo s sistematičnim uvažanjem inostrane divjadi ali pa vsaj z izmenjavo domače. Zadnje bi se dalo prav lahko organizirati, ker pose¬ duje mariborska podružnica SLD moderne mreže za lov žive perjadi. Tudi vodna perjad igra v nižinskih loviščih veliko vlogo; ob selitvi je Drava z večjimi pritoki polna vseh vrst teh gostov; race pa ostanejo pri nas vse leto. Kljunačev in ' prepelic sicer ne manjka, vendar so zadnje občutno nazadovale. V ob¬ sežnejših nižinskih gozdovih se nahajajo tudi srne, ki kvalitativno prekašajo srnjad iz gorskih lovišč; saj so dobili ravno nižinski srnjaki na omenjeni lovski razstavi prve nagrade. Izkaz o divjačini, uplenjeni v širši mariborski oko¬ lici v 1. 1933. i 1 V prejšnjih letih se je izvozilo mnogo divjačine v inozemstvo. Odkar so pa meje skoro popolnoma za¬ prte ter so zaradi tega cene občutno padle, jo lovci porabijo doma ali pa prodajo v neposredni bližini. Vendar je prihaja še vedno precej v Maribor, kjer je večje število delikatesnih in drugih trgovin, ki se pečajo tudi z nakupom in prodajo divjačine; med njimi je tudi tvrdka Abt, ki se bavi z izvozom ter ima moderno urejeno hladilnico. Mestna občina za¬ hteva od oktobra 1930 pri vsakem komadu v mesto prinesene ali vpeljane divjačine oziroma kože po¬ trdilo z navedbo lovišča ter imena njegovega lastnika ali najemnika, ki mora biti vidirano od pristojnega občinskega urada. Le za divjačino iz okrajev Maribo¬ ra levi in desni breg zadostujejo kontrolni listki, ki jih je v borbi proti lovskim tatovom kot prva uvedla, ter jih vsem lovcem na svojem teritoriju izdaja ma¬ riborska podružnica SLD. Kupci morajo kupljeno divjačino prijaviti mestnemu tržnemu nadzorstvu, ki vodi o tem posebno knjigo ter ima pravico, ne¬ prijavljeno divjačino zapleniti. S tem je omogočena 1 Podatki po g. ing. A. Šivicu v »Lovcu« 1934, str. 224/5. Ta izkaz se ne more smatrati za točnega, ker so marsikatere številke le približno navedene, mnogo plena pa je tudi zamolčanega. Gotovo so ustrelili mnogo več divjadi. 316 KRONIKA V kraljestvu ruSevca pri Ribniškem lezeru na Pohor|u (ISOO m). (Primer vilinskega lorlšCa) (Foto R. Hlavaček) kontrola na veliko, težko pa se da kontrolirati pro¬ daja brez prekupcev na drobno, ki konsumira dober del mariborskega trga z divjačino. V zgoraj navedenih okrajih imamo po podatkih g. ing. šivica 186 samosvojih lovišč v površini 51.155 ha in 425 občinskih lovišč s 315.830 ha. Zakupnine za ta občinska lovišča znašajo 552.671 Din na leto, od 1'23 (Slovenjgradec) do 2'80 Din (Maribor desni breg) za 1 ha, za vse ozemlje povprečno 1*74 Din na 1 ha. Občinske blagajne dobivajo torej od lova prav lepe tisočake, prav tako pa tudi banovina in država. Saj plačajo posestniki lastnih lovišč, če jih ne dajo v na¬ jem, za vsak polni hektar 50 par banovinske davščine, zakupniki občinskih in lastnih lovišč pa 10% letne zakupnine in poleg tega še 20 par od vsakega polnega ha lovišča. Vrhu tega dobiva država od vsake lovske karte vsaj 20 Din, banovina pa 200 Din (od članov SLD 120 Din), če prištejemo še druge izdatke, ki jih ima lovec n. pr. za vožnje, puške, orožni list, muni- cijo, pse, odškodnino za škodo, ki jo povzroča divjad na kulturah, plačo lovskim čuvajem itd., vidimo, da je lov pri nas važna panoga narodnega gospodarstva. Dohodki od lova so za lastnika oz. najemnika v primeru z izdatki zelo skromni. Prodajne možnosti in cene so se v zadnjih letih zmanjšale, medtem so pa po zadnji licitaciji davščine narasle, drugi izdatki pa so ostali neizpremenjeni. še vedno ni organizirana notranja trgovina z divjačino. Saj imamo v naše države regalni sistem, t. zv. »svobodni lov«, kjer je divjad skoro popolnoma uničena. In ravno v te kraje bi se dala usmeriti prodaja naše divjačine, če pa stopi naš novi lovski zakon neokrnjen v veljavo, se bo z lahkoto organizirala tudi prodaja žive divjadi, posebno fazanov, v kraje, ki imajo doslej regalni sistem. Največja pogibel za naše lovstvo so divji lovci. Ko¬ renine tega zla leže v zakonu o nošenju orožja, ki dopušča lovsko orožje tudi nelovcem. Na področju mariborske podružnice SLD ima okrog 8000 ljudi orožni list za lovsko orožje, dočim ima podružnica samo 900 članov. Jasno je, da se večina tega orožja rabi za lov in da so lastniki in najemniki lovišč proti temu zlu brez moči, saj ne morejo pri ogromnih izdat¬ kih za lov vzdrževati tolikega števila čuvajev, da bi lahko ob vsakem času kontrolirali v lovišču vsak vrh in vsako dolino, še večja šiba pa je zankarstvo, kajti zankarja ne izda niti puška niti strel, ker dela v maski izletnika, gobarja, nabiralca drv itd. ob času, ko ve, da ni čuvaja blizu, škodo v loviščih pa delajo tudi nedisciplinirani planinarji in izletniki, ki z divjim vpitjem plašijo divjad. Posebno poglavje so volčjaki, ki so po vojni prišli v modo in navadno tiho gonijo divjad ter jim je radi tega zelo težko priti do živega. Večina lovcev je v mariborskem okolišu organizi¬ rana v SLD, ki ima na tem ozemlju tri podružnice: mariborsko, ptujsko in ljutomersko. Mariborska po¬ družnica je bila osnovana 1921 za sodne okraje Ma¬ ribor, Sv. Lenarta v Slov. goricah, Slov. Bistrico, Ma- renberg in Slovenjgradec. Danes šteje že nad 900 čla¬ nov ter ima lovske odseke v Slovenjgradcu, Slov. Bi¬ strici, Sv. Lenartu v Slov. goricah, Sv. Lovrencu na Pohorju, Prevaljah in Zgornji Kungoti. Ptujska po¬ družnica obsega ptujski okraj. Ljutomerska podruž¬ nica je bila osnovana 1924 za okraje Mursko Soboto, Dolnjo Lendavo in Ljutomer. Sedež podružnice je bil prvotno v Murski Soboti, od 1930 pa je v Ljutomeru. Po vsej pravici lahko trdimo, da ni v naši državi pokrajine, ki bi v tako majhnem obsegu lovcu toliko nudila kakor ravno širša mariborska okolica. Saj imajo Slovenske gorice z Dravskim poljem bogata nižinska, Boč, Pohorje in Kobansko pa odlična gor¬ ska lovišča. Po formiranju velikih občin so nastali celo taki občinski revirji, ki je v njih zastopana vsa naša divjad od jerebice pa do divjega petelina in celo gamsa. Vrednost lovišč pa še dvigajo zelo ugodne prometne zveze. V' našem lovstvu leži torej ogromen kapital, ki se da še povečati, ne da bi imelo polje¬ delstvo škodo od tega. Mnogo pričakujemo v tem oziru od novega lovskega zakona, ki predvideva med dru¬ gim tudi za krivolovce občutne kazni. In občine, ki jim daje lov lepe dohodke, bodo naposled uvidele, da si samo škodujejo, če zavzemajo lovcu sovražno sta¬ lišče in podpirajo celo elemente, ki lov uničujejo. Ka¬ dar bodo vsi ti nedostatki odstranjeni, bo vrednost naših lovišč še večja ter bodo postala privlačno sred¬ stvo za mariborski in podravski tujski promet. Dravsko po!|e nad dlluvlalnlml terasami. (Nižinsko lovišče pri Porez|u) (Foto Jože Kovači«) KRON K A 317 POGLED NA NAŠE GLASBENO USTVARJANJE VILKO UKMAR Novoromantična smer, ki se je najbolj bohotno razrasla na Nemškem in raztegnila svoje veje kolikor toliko na vse evropske narode, je oplodila tedaj tudi naša glasbena tla. Vemo že, da je imela tu svoje ža¬ rišče v Novih Akordih, kjer se je poleg že omenjenih predstavnikov tvorno izživljalo mnogo naših sklada¬ teljev, a to ne v jasni, dosledno izdelani smeri, ampak le bolj v fazah, kakor so sc po jakih vplivih vzbujala doživetja. Med njimi pa je vendar zrasla močna in v tem svetu dosledno izoblikovana osebnost — Anton Lajovic. To je pri nas enosmerno izdelan pojav, kar utegne postati razumljivo tudi iz miselnosti, ki ga vseskozi vodi: izrazit individualistični nazor, ki človekov po¬ gled navzven odklanja nazaj v njega samega in ga večkrat egocentrično oblikuje. Tako je Lajovic v svoji mladosti, v kateri so vrele notranje sile in se po iz¬ redno jasnem pogledu na okolico usmerile v tedaj najaktualnejšo smer, zaprl ta pogled vase pa ga v svojem živem intelektu izoblikoval v nazor, ki ga je potem spremljal skozi vse njegovo življenje prav do danes v trdno izdolbeni strugi. Prav v tem bo vzrok, da se v vsej svoji skladateljski tvornosti ni premaknil od pričetkov do zadnjih del s svojega ustaljenega mesta, kljub temu, da se je življenje in z njim tudi umetnost prav v zadnjih letih ob njem hitro razvijala. Tako ima v primerjavi z razvojem zunanjega življe¬ nja njegova skladateljska pot obliko decrescenda, silnega ob zastavitvi in nato pojemajočega, a ne iz¬ gubljajočega in spreminjujočega svoj osnovni značaj. Lajovic je zastavil svoje skladateljstvo v prvih letih našega stoletja in to v času svojega dunajskega glas¬ benega študija. Razumljivo je tedaj, da je po eni strani zmogel v največjem glasbenem centru resno in stro¬ kovno izoblikovati svojo veliko glasbeno nadarjenost, po drugi strani pa, da je ujel vase tedaj najbolj živo stilno smer razvoja, ki se je najjačje razcvela prav na nemških tleh. Oboje dejstev pomenja za nas vidno zarezo v razvoju, kajti on je med našimi izrazitimi skladatelji prvi premaknil glasbeno ustvarjanje v čisto strokovno izdelanost in svetovno stilno sočas¬ nost. Prva epoha novoromantičnega gibanja je bila za¬ ključena z delom Wagnerjcvim in Lisztovim in je prehajal razvoj v naslednjo epoho StrauBa in Mahler¬ ja. V tem prehodu se je nadvladovanje snovi nad oblikovno zgrajenostjo vedno bolj stopnjevalo (dobilo je nazadnje popolno premoč šele v impresionizmu), bodisi glede na harmonične, dinamične, ritmične ali koloristične elemente. Kaj jasno je, da je v tem pre¬ hodu sodelovala prav pesem, ker v svoji maloobsežni formi najlažje oblikuje nove stilne principe, ko ima vsaka pesem svojo ozko umerjeno situacijo in vpra¬ šanje kompozitorne rešitve. Tako se je tudi res v tem času najbolj razživela pesem, ki se je je oklenilo veliko število skladateljev. Vsekakor pa je bil med temi najpomembnejši Hugo Wolf, ki je s svojo silo pesmi zaoral močno brazdo za nadaljnji razvoj, v katerem so nato iz teh malih formalnih sestavin mogle zopet zrasti velike, obsežne forme umetnin novega stila. \Volf je romantično barvitost stopnjeval do naj finejših odtenkov, sprejel je harmonska in ko- loristična sredstva od VVagnerja, pa jih naprej vse¬ stransko stopnjeval iz sebe. V njegovih pesmih pa je morda najznačilnejše, da že v pričetnih taktih skladbe ujame v instrument vsebinsko osnovo pesmi in njenih doživetij, pa je z vstopom pevskega glasu ne popusti, marveč jo vseskozi vzdržuje in oblikuje v klavirju, dočim dobi glas nekam recitativni značaj, ko pripo¬ veduje vsebino. V označeno, močno razpredeno glasbeno smer se je zazrl tudi Lajovic in tak stopi pred nas že takoj v prvi svoji ustvarjalni dobi. To pa — kar preseneča — glede na starostno dobo že izredno izklesano v teh¬ ničnem pogledu pa obenem s prepričevalno silo do¬ živetja. Oklenil pa se je tudi on v svojem načinu izražanja pesemske forme, ki je razen nekaj izjem ostala njegova pretežna oblika, v katero je izlival svoja glasbena spočetja, že v prvih njegovih delih. 318 KRON K A Lajovic v mladih letih priobčenih deloma v Novih Akordih (že v začetnih letih izhajanja), deloma v samostojnih zbirkah, se kaže izrazita zastavitev v orisani stilni smeri. Ne¬ dvomno mu je bil eden prvih vzorov tudi Wolf, čegar barvita zvočnost in način izraza sta ga v pesmi pri¬ klenila. Vendar je v nasprotju z njim Lajovic pev¬ skemu glasu dajal več melodioznosti. Ni ga pustil razpredati se le v nekam suhem recitatu, temveč ga je oblikoval tudi v sam po sebi izrazen glasben lik, ki valovi v melodioznem potekanju zajemajoč osnov¬ na občutja celotne skladbe. — Umevno je, da stoji na dnu tega izraznega načina prav tako Wagnerjev muzikalni princip, ki mestoma jasno izstopi, enako v svoji zamisli, ki bistveno vsebino izraža v instru¬ mentu nasproti glasu, ki se recitativno oblikuje, kakor v svoji harmonski barvitosti (primerjaj odlomek iz Serenade). Povedano hoče orisati le umetniško nazornost, v katero so vsajene korenine Lajovicovega ustvarjanja. Drevo, ki je pognalo iz njih, pa je raslo kvišku pod vplivi tudi drugih podnebij. Med temi je vpliv fran¬ coske svojstvenosti majhen v primeri z veliko večjim vplivom slovanske glasbene tipike, bodisi češke ali ruske. Slednja je našla pot posebno v formalno ob¬ sežnejša dela in v njih mestoma prav otipljivo zaživi, ne v tehniki medsebojne glasovne ubranosti in grad¬ benega ogrodja, kar ostaja vse koreninsko, pač pa v motivični izumljivosti in melodičnem ustvarjanju. Simfonično delo »Capriccio« pritrjuje povedanemu, celo iz »Psalma« (skladbe za simfonični orkester, mešani zbor in tenor-solo) zaveje tu in tam duh ruske melodike, n. pr. V vsem pa živi tudi marsikaj slovenske glasbene svoj¬ stvenosti, ki sicer ni tako zgoščena, da bi bila jasno oprijemljiva, ki pa vendar daje slutiti svojo bit. In to ne toliko v pričetnih delih, kakor v zrelejši tvor¬ nosti (zborske pesmi: Pastirčki, Ples kralja Matjaža, Trije koledniki). Tako so se v Lajovicovi glasbi vse te svojstvenosti spojile v enoten umetniški organizem in mu dale svoj značaj individualne samoniklosti. Odlikuje jo neka lirična mehkoba, ki se izvija deloma iz vzbočenih melodičnih linij, še bolj pa iz barvitega prelivanja sozvočij, ki v razkošnost nasičena dražljivo opajajo v bogati modulatoričnosti. Umetniška spočetja vseh njegovih glasbenih tvorb kažejo v glavnem zopet svoj posebni obraz. Seme ni izhajalo toliko iz umskega kakor iz nagonskega do¬ življanja. Hočem reči, da glasbenih misli ni rodilo toliko umsko razmišljanje, mučno iskanje za rešitvijo življenjskih vprašanj, ki človekovega duha raztrga v Anion La|o»lc v družbi Olona Župančiča In Panalta !straU|a KRON K A 319 bolečino, da se iz te notranje napetosti sprosti v rojstvo umetnine, temveč v prvi vrsti nagonska na- trpanost čuvstvovanja in stremljenja, ki se potem izliva slučajno po dotikih z vnanjim življenjem, po povodih od zunaj. Tako so Lajovicove glasbene tvorbe povečini ali izrazito čuvstveni izlivi, največkrat spro¬ ženi ob tvorbah enakosmerne poezije, ali pa tipično tonsko slikanje vnanjih prirodnih pojavov, na pod¬ lagi predstavnih asociacij. V prvem slučaju gre za izraz tiste strani čuvstva, ki je zavalovalo ob stiku s pesnikovim umetniškim likom, seve ob sorodnosti v pesniku in skladatelju bivajočih čuvstev. V drugem slučaju pa nastajajo v skladatelju ob dojemanju po¬ javov vnanje prirode asociacije v tonih — bodisi na podlagi primarnih predstav, bodisi predstav s primes¬ jo vnešenega duševnega izraza — iz katerih se rodi nato adekvatna umetniška tvorba. Taki primeri so v Anton lojorlc Lajovicovi glasbi zelo pogosti in dobivajo najbolj znatno tipiko v nekaterih njegovih zborskih pesmih (Žabe). — Pač pa je nasprotno temu svojemu glav¬ nemu ustvarjalnemu svojstvu posegel v filozofski svet doživetij še najmočneje v svojem največjem glasbenem delu »Psalmu«. Celoten pogled na Lajovicovo glasbeno ustvarjanje kaže tedaj izrazito individualistično usmerjenega umetnika poznoromantičnega značaja in vseskozi v tej stilni vrsti zaključenega. Celo poslednja njegova dela se niso odmaknila od prvih, zdi se celo, ko da je v njih prisluhnil samemu sebi v vznešeno mla¬ dostno dobo, v kateri je bila najjačja čista prirodna napetost, ki je vsekakor primarna vzmet njegovega umetniškega ustvarjanja. Dasiravno število njegovih glasbenih umetnin sorazmerno sicer ne sega v izredno višino, je pa vsako od njih izklesano z vseh strani estetskih zahtev, s čemur je sam stopil v vrsto tvornih mojstrov, nas pa obogatil z vrednostjo resnih umetnin. V dobi nove romantike je dosegla višek prav dra¬ matičnost v glasbi. Slednja ji je zapadala na vseh pod¬ ročjih in je razumljivo, da je tako prav opera v tem času dosegla svoj razvojni vrh, ki ga je postavil Wagner. Opera, v kateri je dana naj večja sintetičnost raznovrstnih umetnostnih panog, je v tem času zaradi svojega razmaha močno vžigala stremljenja sklada¬ teljev ne samo v omenjenem nemškem žarišču, mar¬ več odtod tudi v širinsko razsežnost, ki je dosegala občutno francosko, italijansko, silno pa tudi slovan¬ sko glasbeno tvornost, ki je rodila bogastvo takih umetnin. 320 KRONIKA Najmočnejša slovenska svojstvenost je vsekakor lirika. In menim, da smo prav zato revni na stvarstvu dramatskih umetnin. Tako tudi operna glasbena umetnost dosedaj še ni našla pri nas plodnih tal. Omenil sem že, da so se sicer sporadično javljali razni bolj ali manj posrečeni poizkusi na tem polju, 13 pa ne pomenjajo za nas kakšne svojstvene vred¬ nosti v tej vrsti glasbene umetnosti, zlasti, ker so bili vsi ti poizkusi preočitno oprti na tuje vzore. — Ven¬ dar se je v dobi Novih Akordov in tudi v smeri novo- romantičnih dognanj izoblikoval pri nas dovolj izra¬ zit tvorec na opernem polju — Miroslav Širca (Risto Savin). Glavna tvornost Savinova se je razvila v operni smeri, čeprav je tudi v pesemski obliki (zbori, samo¬ spevi) ustvaril marsikaj. Savin je nedvomno močan tvoren duh z bogato fantazijo in močnimi doživetji, ki se prepričevalno izražajo v njegovi glasbi. Da pa se vsa ta njegova vrednost ni uveljavila močneje, je vzrok v dejstvu, da si ni izoblikoval v glasbenem ustvarjanju lastnega izraza, ampak se pretežno na¬ slonil na tuje vzore. Zato so njegove tvorbe kljub svoji moči spričo tujih vzporednih in že uveljavljenih glasbenih umetnin nujno stopile v ozadje. Za nas pa zaradi pomanjkanja domače vsebine nimajo tiste pomembnosti, ki bi jo sicer nedvomno imele. Med Savinovimi deli na opernem polju so po¬ membne zlasti tri umetnine dokaj razsežne vsebine. To so »Lepa Vida«, »Gosposvetski sen« in »Matija Gubec«. Stilna smer glasbenega izraza je v osnovi vsem novo romantični princip izrazito wagnerjanske svojstvenosti, kar se oprijemljivo očituje po misel¬ nosti in po glasbenih sredstvih: Miselna, čuvstvena in predmetna slikarija v tonih, ki je položena v or¬ kester tudi z uporabo tipičnega »Leitmotiva«, reci- tativni značaj pevskih glasov (ki se pa mestoma močneje oklepa melodične linije), nadalje pa tudi patetična uporaba nacionalne snovi v vsebini. Slednje se pri Savinu bije, ker je ta snov slovenska, glasba pa precej germanska. V glasbenih sredstvih se javlja \vagnerjanstvo v uporabljanju razsežne »večne melo¬ dije«, zvečanih trizvokov in zmanjšanih septakordov; tipična je zvočna prenasičenost, bogata, preseneču- joča modulacija, varljivost harmoničnih sklepov itd. Vse navedeno so osnovne črte Savinovega izraza. Pač pa se v to veže marsikaj drugih prvin francoske melo- dlozne sočnosti, veristične dražljivosti, pa tudi slo¬ vanske motivike, med katero se zlasti orientalizem nekam tuje počuti v omenjeni osnovni smeri. Poslednje omenjeno se javlja v vseh navedenih delih, zlasti pa v Lepi Vidi, ki je po zamisli še naj¬ manj enotna. V njej se takoj ob pričetku srečaš s slovansko (rekel bi Smetanovo) karakteristiko, pa te KRON K A 321 kmalu preseneti dih ruske melodike, skoro pa zopet zaživi pred teboj francoski esprit in njega dražljivo opojna sočnost melodije, ki se nekaj časa razpreda, Rlslo Savin ' vih operah in je v Gosposvetskem snu in Matiji Gubcu izvedeno z mnogo večjo doslednostjo, kar jima daje seveda tudi večjo enotnost. Značilno pa je, da je po¬ izkušal Savin, zavedajoč se bogastva srbohrvaške na¬ rodne melodike, uporabljati tudi to v svojih umetni- da te kmalu zopet spomni zadnjega Verdija ali itali¬ janskih verističnih skladateljev. Pač pa v drugi polo¬ vici že zavlada nad vsem wagnerjanski duh in to deloma iz svojih pričetnih značilnosti, deloma pa zadnjih, ki so se izoblikovale v Parsifalu. Prav to melodično in harmonično oblikovanje se s svojo tipično značilnostjo zelo bohotno razpreda v Savino- nah, kar večkrat prav bizarno izstopa iz ostale celote. Pa tudi slovenski narodni motivi se zlasti v zborskih stavkih tu in tam družijo v skupnost. Vsekakor sta izrazita glasbenost in sila doživetij pojava, ki vseskozi stojita za Savinovim umetniškim ustvarjanjem. Obojno v toliki meri, da zadostuje za prepričevalnost. Zato pa je tej edina ovira neizdela- nost osebnega sloga, da ne zmorejo njegova operna dela, ki za nas pomenjajo najjačji tovrstni repertoar novoromantične smeri, doseči polne uspešnosti. Pač pa je Savin v svojih malih formah marsikdaj zelo pristen in je v tej smeri ustvaril vidne vrednote. Tako zaključujemo dobo Novih Akordov, ne da bi bilo s tem izčrpano vse tudi pomembno tvorno delo tega časa, ki pa je kolikor toliko neizklesano, ali pa spada v svoji prevesnosti v cerkveno glasbeno izživ¬ ljanje, ki ga bom skušal opredeliti v prihodnjem let¬ niku Kronike, pa pozneje orisati tudi glavne smernice glasbene razvojnosti v povojni dobi. 1 Risbo Rista Savina kakor tudi vse risbe slovenskih skladateljev, priobčene v 2. številki Kronike, je napravil akademski slikar Saša šantel, posodila pa nam jih je Glasbena Matica v Ljubljani. 322 KRONIKA TOPOGRAFSKA DINAMIKA MARIBORSKEGA POLJA FRANJO BAŠ ^Znanstveni izsledki predstavljajo le redko kon¬ kretne predloge za praktično rešitev kakega vpra¬ šanja, temveč nudijo običajno le načelni okvir v čegar obsegu reši aktuelno vprašanje upravnik, politik ali gospodarstvenik, če obravnava danes tudi »Kronika slovenskih mest« vprašanje, ki je v zvezi s sodobnim vprašanjem inkorporacije okoliških občin našim mestom, stori to zaradi tega, da izpopolni teore¬ tično podlago navedenega vprašanja, potem ko je bila v javnosti iznešena že dolga vrsta misli, ki pa vse izhajajo iz konkretnih, praktičnih — sodeč po dosedaj tiskanih glasovih — predpostavk. »Kronika« v pričujočem poročilu objasnjuje z vidika topograf¬ ske dinamike nekatere pojave na Mariborskem polju, ne da bi se pri tem kakorkoli dotikala konkretne in¬ korporacije okolice Mariboru. Geografsko mejo Maribora moremo danes smatrati kot utrjeno. Maribor omejuje 1 črta, ki gre ob dolnji Pološki vodi v dolnje Vimarje, od koder se vzpne na škofov vrh, sledi od tam Kalušnikovemu bregu nad Tremi ribniki in nato Počehovskemu bregu, sestopi v južne Košake tako, da ostavi na severu Počehovo in Vejnik, se dvigne na greben med Vejnikom in Sočo ter na razvodje do Melja in doseže na jugu od Melja Dravo. Na jugu od Drave pa vključuje Maribor kot mestna edinica Pobrežje, Tezno, Radvanje in Studence. Do navedene meje segajo vsi poleografski znaki: geomorfologija terena, razvoj selišča, razdeli¬ tev, zanimanje in gibanje prebivalstva, gospodarsko in kulturno lice pokrajine. Ta meja pa ni mogoče aritmetična sredina, temveč zemljepisni minimum, preko katerega nas vodijo geomorfološki vidiki na zahod za Kamnico ali na jugovzhod do Kamenščaka in Tezenskega gozda, gibanje prebivalstva na vzhod do Brezja, na jug do Bohove in Razvanja, na zahod pa do Peker. V zaledju naše geografske mestne meje Maribora se razprostira s Pekrami, Razvanjem, Bo¬ hovim, Brezjem, Dolgošami, Zrkovci in Kamnico pre¬ hodno ozemlje iz mesta na deželo, v katerem pa nad mestnimi značilnostmi absolutno prevladujejo pode¬ želske razvojne in pokrajinske značilnosti. V okviru današnje antropogeografske mariborske mestne meje so se v toku časa razvijala posamezna selišča z nedoločenim gospodarskim zaledjem; edino izjemo v tem pogledu je tvoril Maribor, kateremu je bilo gospodarsko zaledje, to je njegovo mestno ob¬ močje, 2 določeno po mestnih privilegijih. Pravni in teritorialni pojmi meje pa so bili v srednjem veku nejasni, in tako tudi meje politične pripadnosti. Mestna meja kot taka je bila pač nazorno podana po mestnem obzidju, zato pa so bile do začetka XVIII. stoletja nedoločene v podrobnostih meje mestnih 1 CZN XXIV. 1929, 143- 173. 2 Burgfried — mestno območje. območij. Zaradi tega so meščani poizkušali dajati poudarka svojim teritorialnim aspiracijam z obhodi po mejah, da z njimi manifestirajo tradicijo in obi¬ čaje ter na spornih mestih tudi s silo uveljavijo svoje težnje. Podoben pohod Mariborčanov na meje mari¬ borskega mestnega območja nam za leto 1671. opi¬ suje R. G. Puff v svoji zgodovini Maribora po so¬ dobnem opisu v Knjigi listin mesta Maribora. 3 Ti obhodi so bili meščanski prazniki in niso bili nič redkega. Tako so se napotili Mariborčani tudi 17. aprila imenovanega leta rano v jutro ob zvokih godbe in pod plapolajočimi zastavami na rekognosci- ranje ustaljenih in predpostavljenih mej. Na čelu so jahali mestni sodnik Valentin de Bourgo kot povelj¬ nik, Janez Trančič kot njegov namestnik ter Gregor Ljudevit Neger kot zastavonoša v spremstvu mestnih očetov in naj starejših meščanov. Preko dravskega mostu so se napotili v smeri proti Radvanjem in so na Teznem zabili žebelj v nizko bukev. Od Teznega se je sprevod okrenil na Pohorje in prispel do velike skalnate stene, imenovane »Bela peč«, pri kateri se je ustavil. In zagrmele so salve iz pušk in samokre¬ sov, zatrobile trobente, zabobneli bobni, mestni sodnik ali župan pa je obdaril bobnarje z manjšimi darili. Po vsem pohorskem potu so Mariborčani zabijali za znamenja mariborske lastnine v križe in drevje žeblje. /To so storili tudi, ko so prišli ; do bukve poleg starega, rimskega groba in dalje na raznih mestih do studenca pod Sv. Bolfenkom. Pred Sv. Bolfenkom pa sta jim prišla nasproti limbuški in falski oskrbnik ter sta protestirala proti nadaljevanju pohoda. Mari¬ borčani so nato pobožno odšli v cerkev, obdarili otroke z malenkostmi ter jim metali naokrog sre¬ brne pfenige, da so jih lovili in iskali. Domov so odšli skozi gozd naravnost v dolino, obnavljajoč povsod mariborska posestna znamenja na križih in po drevju. Naslednjega dne so Mariborčani — vedno na konjih -— nadaljevali obhod mestnega območja. Ko so prispeli z vihrajočimi zastavami in med zvoki godbe do neke ceste v tezenskem gozdu, jim je prišel nasproti gospod Penič z odposlancem slivniškega grofa in mnogimi kmeti, protestiral proti obhodu in dokazoval, da so na tem mestu Slivničani že večkrat zarubili Mariborčane. Kljub protestu pa so Maribor¬ čani nadaljevali pot proti Račam, nakar jih je Penič s svojimi ljudmi dejansko napadel. Z obeh strani so padali ostri streli in razvil se je pošten pretep, v ka¬ terem je bilo nekaj ljudi tudi ranjenih. Naposled pa so Mariborčani zapodili Slivničane v beg in nadalje¬ vali med petjem in godbo obhod naprej ter se vrnili zvečer po poti ob Dravi v mesto. 3 Urkundenbuch der Stadt Marburg (Deželni arhiv v Gradcu). KRONIKA 323 Tretji dan so šli Mariborčani skozi Koroška vrata proti Kamnici in Sv. Urbanu, uničili mnogo na mari¬ borski posesti brezpravno zgrajenih plotov, zabijali v drevje žeblje ter vrezovali znake in črke. Kakor prvi dan, so imeli nesrečo tudi sedaj. Eden meščanov je po nesreči ustrelil prvi dan meščanskega dečka, tretji dan pa je prebil moker papirnati ovoj patrone Ahaciju Pellizerolliju suknjo, ovratnik in dve srajci ter mu obtičal v rami. četrti dan so se napotili po graški cesti v Orešje, podirali plotove kakor prejšnji dan med Mariborom in Kamnico ter odšli preko takozvanega kamni¬ tega mosta najprej v Vejnik, nato pa v Počehovo. V Počehovi sta se meščana Kotnik in MumbI resno spopadla tako, da so morali Kotnika razorožiti in ga z eskorto pod poveljstvom Janeza Trančiča odpeljati v mesto. Zvečer so meščani obhod zaključili pred magistratom. če poizkusimo poročilo o obhodu mestnega mari¬ borskega območja razložiti s historičnogeografskega in topografskodinamičnega vidika, vidimo, da je to izraz neurejenih mej, do katerih segajo mariborske pravice, poleg tega pa historičnopravni dokument za nekdanje obvladovanje Mariborskega polja, najmanj v okviru antropogeografske meje današnjega mest¬ nega selišča, po mestu Mariboru. V dobi pred izgraditvijo sedanje tržaške ceste v XVIII. stoletju je bila glavna prometna pot iz Mari¬ bora proti jugu sedanja Betnavska cesta. In tako imamo, upoštevajoč staro lokalno prometno topo¬ grafijo, gozd z nizko bukvijo v sedanjem Betnavskem gozdu. Pred Betnavo so se Mariborčani okrenili na Pohorje. Bela peč imenovana stena je jugovzhodni parobek poštelskega glavnega nasipa, kjer do danes izstopajo tupatam sljudasti škriljavci iz tanke plasti humusa v svetli barvi kakor nikjer na severovzhod¬ nem obronku Pohorja. Bukev v bližini rimskega groba pa lahko lokaliziramo samo ob severni poti pod kmetom Škerbinekom. Pot od Sv. Bolfenka do¬ mov je šla po gozdu naravnost navzdol, nekako v sredi med smerjo na Gornje Pekre in pa na Radvanje. Negotova je lokalizacija bojnega torišča med Mari¬ borčani in Slivničani. Po posestnem stanju pod Tez¬ nem, zlasti po posestnem stanju Slivničanov in po dejstvu, da se je bila bitka v Tezenskem gozdu, moremo predpostavljati kot točko spopada Tezenski gozd za železnico vzhodno od Razvanj, kar pa pred¬ stavlja najjužnejšo možno lokalizacijo, ob stari vozni poti k Sv. Miklavžu in v Rogozo. Povratek se je izvršil preko Pobrežja. Lokalizacija obhoda tretji in četrti dan je jasna razen kamnitega mostu, kjer je skoro na istem mestu kakor danes sekal Počehovski potok šentiljsko cesto. Na Pohorju je imelo mariborsko mesto do začetka XIX. stoletja meščanske gozdove na vsem ozemlju med Sv. Bolfenkom, Pekrami in Radvanjem. Obhod po Pohorju je tvoril v bistvu samo utrditev maribor¬ skih soseskinih mej, katerim sledijo Mariborčani na potu navzgor kakor tudi navzdol. Nekaj sličnega je z obhodom tretji in četrti dan. Večina vinogradov med vznožjem Sv. Urbana in Vejnikom je bila v XVIII. stoletju skupna last mariborskih meščanov. Na polju proti Kamnici in v Orešju pa so bili v indi¬ vidualni lasti meščanstva njive in travniki, kakor je bilo tudi ob Ruški cesti. Bolj kompliciran je obhod preko Teznega. Nam so sicer znani tezenski meščan¬ ski pašniki, ki so pa ležali približno pod današnjo Ptujsko cesto v smeri proti jugu. Na kako uveljav¬ ljenje nekdanjega posestnega stanja pa Mariborčani na jugu od današnjega vojaškega vežbališča niso mogli misliti, ker ga niso mogli za nobeno dobo izpri¬ čati. Da bi poizkušali razširiti svoje cestne pravice, je prav malo verjetno radi načina njih pridobitve; bolj verjeten je poizkus vdora v dravskopoljske go¬ zdove, ki so bili Mariboru najbližji in tako za me¬ ščane najbolj ekonomični. Motivi za nadaljevanje pohoda proti Račam bi mogli biti tudi trgovsko- obrtni. V razdalji ene milje v okolici mesta ni smelo biti nobene trgovine ali obrti. Prav iz naše dobe pa poznamo pritožbe Mariborčanov proti izvrševanju nedovoljenih obrti, ki so škodovale mariborskim obrtnikom tudi v mariborski okolici, baš v — Sliv¬ nici. Tako bi moglo biti nadaljevanje obhoda proti Račam demonstracija Mariborčanov proti slivniškemu gospodu, ki je bil tudi gospod podeželskih konkuren¬ tov mariborskih obrtnikov. Izključevati pa tudi ne smemo tega dejanja kot posledice napetega razmerja med meščanstvom in okoliškimi kmeti, ki je v mani¬ festacij skem razpoloženju bilo skoro gotovo po¬ ostreno tudi z vinom. S stališča topografske dinamike je obhod zanimiv. V zemljepisno ustaljenem ozemlju proti Pohorju in Slovenskim goricam je meja mestnega območja pre¬ cej evidentno določena; v smeri proti Dravskemu polju, katerega del je Mariborsko polje, pa se pojmi o meji ostro križajo. Težišče nejasnosti v meji je bilo tako tudi v zgodovini tam, kjer je še danes, v zemlje¬ pisnem središču predmestij južno od Drave, na Teznem. Pohorske gozdove je Maribor definitivno izrabil 1813; njegove pravice na njih so zastarale, ker je na nje pozabil, ko ni terjal dogovorjene najemnine od radvanjskih in pekrskih kmetov, ki so postali sedaj njih lastniki. Meščanske soseskine vinograde in paš¬ nike pa so si meščani do srede XIX. stoletja defini¬ tivno razdelili. Zemlja, katero pa so poseljevali Mari¬ boru podložni kmetje, je prešla z agrarno reformo 1848 v kmetsko last. Mariborska agrarna meščanska posest je tako propadla in ne more tvoriti danes podlage za konkretne inkorporacijske aspiracije. Važna pa je, ker nam priča o starem zgodovinskem posestnem vplivu Maribora na ozemlje, ki spada danes v njegovo geografsko posest, ki je pa ločeno od njega upravno; poleg tega pa je tudi dokaz za stoletni neposredni absolutni vpliv na ozemlje v okviru svojih geografskih mej. Meje nekdanjega mariborskega mestnega območja se večinoma skladajo z geografskimi mejami današ¬ njega mariborskega selišča. Skoro identični sta obe meji na severu v Slovenskih goricah, identični proti zahodu proti Dravski dolini, isto je proti vzhodu proti Zerkovcem in Brezju, bližajo se na jugu na Teznem, med tem ko je ozemlje med Sv. Bolfenkom, Pekrami in Radvanjem večinoma izven mariborske 324 KRONIKA aglomeracijske skupnosti; zato pa je to ozemlje tako redko poseljeno, da ne tvori niti teoretično niti prak¬ tično načelnega, temveč samo administrativni pro¬ blem. Pojmovanje mariborskega mestnega območja po primitivnem in prirodnem mariborskem meščanu je iz obhoda 1671 jasno; v tem prirodnem mariborskem ogredu je čuval zgodovinski meščan svoje privilegije in svojo meščansko posest, po kateri je bilo z obho¬ dom podano mestno območje njegova kolektivna last. Na politično inkorporacijo pa ni mislil, ker ni hotel deliti svojih privilegijev z okoličani, šele ko padejo z revolucijo 1848, je v Mariboru nastopilo inkorpo- racijsko vprašanje in po dolgotrajnih pogajanjih, v katerih so meščani in okoličani uporabljali skoro točno iste ugovore in zagovore kakor jih čujemo danes, so bila 1850 priključena Mariboru predmestja Graško z Orešjem, Koroško in Magdalensko. Razen manjših poznejših teritorialnih izprememb (zlasti proti Krčevini in Košakom) je do danes ostal teri¬ torij političnega mesta Maribora enak teritoriju iz leta 1851. Iz obhoda 1671 in iz inkorporacije 1850 vidimo, da je historični Mariborčan instinktivno čutil v Kamnici in Pekrah zemljepisna mejnika proti Dravski dolini; v Slovenskih goricah je segal do Rošpoha, Počehove, Vejnika, Soče in žabnika, torej v bistvu do prvih razvodij. Na Dravskem polju pa se je ustavil v tezen¬ skih šumah, ki nakažejo pravo Dravsko polje in ka¬ terega ločijo od Mariborskega kot izrazito prehodne pokrajine med Dravskim poljem in Dravsko dolino. Topografska dinamika tukaj na prehodu iz Dravske doline v Dravsko polje pa se je udejstvovala v raz¬ ličnih smereh. V predzgodovinski dobi je prodiral človek s pohorskih (Radvanje, Razvanje) in slovenje- goriških vznožij (Kamnica, selišče pod Kalvarijo) proti nemirni strugi Drave in se ob njej naselil, ko je Drava zavzela končno veljavno uravnano pot po svojih ledenodobnih naplavinah, kar se je moralo zgoditi približno na početkih naše sedanje ere. Sred¬ nji vek je predzgodovinske naselbine stabiliziral v vaških seliščih: Radvanje, Pobrežje, Studenci, Kam¬ nica, Maribor in Orešje, od katerih pa se je Maribor povzpel od vasi do privilegiranega mestnega položaja. Novi vek, zlasti z XIX. in XX. stoletjem pa je Mari¬ bor komercializiral in industrializiral. S tega svo¬ jega položaja je začel Maribor brisati rustikalni značaj selišč na Mariborskem polju ter jih proleta- rizirati, pri čemer je ustanovil Novo vas in Tezno, v XX. stoletju pa tudi industrializirati Tezno, Pobrežje in Košake, deloma tudi Radvanje. V predzgodovinski topografski dinamiki je človek poselil Mariborsko polje od pohorskih in slovenj ego riških vznožij v smeri k Dravi; v današnji dobi pa ga proletarizira in industrijalizira od Drave, od mariborskega mesta do vznožij Pohorja in Slovenskih goric. V srednjem veku sicer poizkuša fevdalizem z mozaično politično raz¬ klanostjo likvidirati zaključeno topografsko dina¬ miko pokrajine; vendar jo uveljavi Maribor s svo¬ jimi meščanskimi privilegiji, tako da nam jo more nazorno v začetku novega veka potrditi obhod mest¬ nega območja 1671. Iz vsega tega vidimo, da je topo¬ grafska dinamika Mariborskega polja enotna in da tvori v gibanju in snovanju vseh selišč eno intropo- geografsko enoto, katere središče je danes mesto Maribor. Vprašanje topografske dinamike je vprašanje pro¬ stora, na katerem se izživlja prebivalec v svoji antro- pogeografski enoti. Ta prostor je deloma teritorij za civilizacijsko udejstvovanje posameznika (v obratih, uradih itd.) in poleg tega teritorij za fizično življenje (v stanovanju, sprehajališču, vzdrževanju družinske¬ ga gospodarstva itd.). Dokler sta v okviru antropo- geografske enote razdeljena na eno topografsko točko n. pr. civilizacijski teritorij in na drugo n. pr. fizični vsak v svojem funkcionelno prevladajočem značaju, tako dolgo se dinamično izpopolnjujeta na isti način kakor dopolnjuje n. pr. vas mesto ali poljedelstvo industrijo. Ko pa se začneta civilizacijski in fizični teritorij topografsko prepletati, nastopi sociološko nujnost političnega poenotenja, kakor smo ga videli n. pr. v inkorporaciji predmestij Mariboru 1850, ali v zadnjih letih v združitvi Zemuna in Pančeva z Beo¬ gradom ali pa Barmna in Elberfelda v novo edinico Wuppertal. Topografsko gledano imamo med političnim Mari¬ borom in politično okolico seliščno strnjenost, po¬ dano na večini sektorjev današnje politične meje. Na severu se lepo izraža v Vinarski ulici, Tomšičevem drevoredu ali proti Košakom ob šentiljski cesti; na jugu pa v prehodu selišča s Tržaške ceste na Ptujsko, na Radvanjski, Pohorski in Ruški cesti ali pa v se- liščni aglomeraciji na Mejni ulici proti Pobrežju. Geo¬ grafske kontinuitete imamo istotako v seliščnih praz¬ ninah na današnji mestni meji, ki so deloma geomor- fološkega izvora, kakor na šentpetrski cesti ali pa povzročene po strnjenosti kultur, kakor jih vidimo na jugu v območju Tržaške ceste, Gozdne ali Nasipne ulice. V tem enotnem selišču, katerega vodi v deželo de¬ loma urbanistična gradbena zaključenost, deloma pa kontinuiteta rustikalnih kultur, se širi na jugu od Drave pas, ki loči s svojo sproščenostjo od vsake ur¬ banistične in rustikalne aktivnosti mariborsko selišče v dva dela: V mesto in v predmestja, če pridemo s severa na Trg kralja Petra I., še vidimo na njem ab¬ solutno komercializacijo, ki pa skoro izgine z bližnje Tržaške, Frankopanove ali Ruške ceste, šele v ob¬ močju današnje politične mestne meje nastopi zopet komercializacija v tipično onem stanju, ki je značilno za kraje, ki se osamosvajajo od prevladujočega rusti¬ kalnega gospodarskega značaja, Ta subcityzem se na¬ daljuje organsko naprej v predmestja kot taka, kjer polagoma preneha. To poleogeografsko cezuro v or¬ ganizem mestnega selišča so zarezale javne in pro¬ metne naprave, v prvi vrsti železnica, ki preprečuje subcityju naslon in organski kontakt z mestnim sre¬ diščem, z mariborsko city. Vprašanje, ki iz tega iz¬ haja, je topografsko dinamično in obstoja v tem, kam se bo subcity usmerila v svojem bodočem komerci¬ alnem in industrijskem stremljenju: ali se bodo pred¬ mestja na mestni periferiji v svojem bodočem poleo- biološkem ustroju naslonila na predmestja, kar je danes topografsko že v toku, ali pa se bodo strnila k t GENERAL RUDOLF MAISTER KRON K X 325 mariborski city, kamor jih navaja uprava in deloma še tudi promet. Dinamično je to osrednji problem to¬ pografskega razvoja bodočega Maribora, ki nam tudi kaže, da je topografsko težišče mariborskega selišča že prešlo s severa, kjer je bilo do svetovne vojne blizu periferije tik nad Dravo, na jug, kjer sedaj dekli- nira, da se v toku časa ustali. Od tega odvisi bodoče aglomeriranje mariborskega prebivalstva, ki sledi geografskemu dejstvu, da se strinja na površinsko večji južni ploskvi Mariborskega polja tudi večje šte¬ vilo prebivalcev. Težiščno gibanje mariborske aglomeracije prebi¬ valstva postaja danes važno zaradi nastoja tretjega mariborskega kolodvora na Teznem in zaradi katerega prehaja pravkar opisano mestno ozemlje na jugu od koroške železnice v matematični položaj četrte zna¬ menite točke, poleg tega pa tudi v izrabljanju grad¬ benih prostorov v južnem delu mesta. Radi pomanj¬ kanja prostora za industrializacijo v severnem Ma¬ riboru se bo bodoča mariborska industrija naselje¬ vala na jugu od Drave, kar je predvideno tudi v no¬ vem namestitvenem redu za mariborsko industrijo. Industrializacija pa sledi redno v slučaju ustaljene poseljenosti — in ta tukaj obstoja — komercializa¬ cija. Topografsko pa položaj pasu ob železniških pro¬ gah razvija tako Maribor k dvema središčema, ki bosta in ki sta že socialno utemeljeni, to je severno mesto s komercialnim in upravnim patricijatom in južno na jugu od Drave in železnice s prevladajočim indu¬ strijskim življem. Na ta južni mestni del pa se nasla¬ njajo današnja predmestja Studenci, Radvanje, Tezno in Pobrežje, od katerih igra Pobrežje deloma zaradi južne železnice, deloma pa zaradi stražunske doline proti celoti slično vlogo, kakor jo vrši južno mesto proti severnemu. V razdruženosti južnega Maribora pa stopa na plan nov razvojni činitelj, kolodvor na Teznem. Novi ko¬ lodvor ima topografsko nalogo, da strnjuje vse južno mesto s predmestji razen Studencev, ki imajo lastni kolodvor, v prometno edinico. Radi prometnega polo¬ žaja bi tako morala topografska dinamika razklati mariborsko selišče v dvoje delov — nekaj podobnega, kakor je to v srednjem veku ustvaril fevdalizem — ako bi mariborsko selišče tudi ob železniških progah ne bilo gradbeno strnjeno in vezano po upravi, no¬ tranjem prometu in poleobiološki povezanosti v ma¬ riborsko city. Gravitacijsko središče celotnega mesta pa se pomika baš zaradi aglomeracije južnega dela proti jugu in je z Gosposke ulice v predvojni dobi prispelo danes že preko mostu na Trg kralja Petra I. Gibanje mariborskega težišča na jug je znak za stop- Ijevanje predmestij z južnim mestom in obenem do¬ kaz za potrebno strnitev Studencev, Radvanja, Tez- nega in Pobrežja z magdalenskim mestom v enotno mestnoupravno enoto. V nasprotnem primeru mora topografska dinamika Mariborskega polja razviti na jugu od Drave trializem v eni organski celoti: Po¬ brežje s Teznim, Studenci z Radvanjem in Maribor, katero trojico pa bi družil novi teženjski kolodvor samo v prometnem oziru, medtem ko bi partikula- rizem ustvarjal lokalno mišljenje, ki bi ne dovolje¬ valo pokretov in podvigov v okviru potreb enotnega selišča. V tem pa leži podlaga za bodoči razvoj organske topografske celote na Mariborskem polju. Vaščan ima drugo miselnost kakor meščan in prebivalec malega mesta zopet drugo kakor prebivalec velemesta. Dote- kanje prebivalstva v Maribor, v prvi vrsti z dežele, pa konzervira svoje prvotno mišljenje o sodobnih mestnih vprašanjih najbolj v predmestjih, v veliki meri pa tudi še v Mariboru samem. Mariborski me¬ ščani se večinoma trudimo, da čutimo vaško in pri¬ rojeni čut, katerega smo prinesli s seboj iz naših rojstnih vasi, oziroma iz podeželja, nas povsod usmerja v dozdevno romantično podeželje, da živimo z njim duševno naprej in da se pri tem včasih tudi prisiljeno izogibljemo bistva mesta in meščanstva. Ali pa iščemo v meščanstvu čase, ki so bili. Z ustalit¬ vijo narodnostnih prilik po letu 1918. se je v Mari¬ boru rešilo vprašanje dotoka prebivalstva, iz katerega rase novo mariborsko meščanstvo, na katerem bo v bodočnosti slonela mariborska meščanska tradicija. In baš zaradi te časovne dobe v rasti novega Maribor¬ čana ni vseeno, ali bo njegova miselnost identična mi¬ selnosti manjšega ali pa miselnosti srednjega mesta; prav tako pa tudi ni za bodočnost mariborske me¬ ščanske miselnosti vseeno, da se v predmestjih v oko¬ lici konzervira vaški duh, ki ne glede na organsko enotnost predmestij z mestom, v prvi vrsti loči me¬ ščana od predmeščana. čim velepoteznejši in bolj me¬ ščanski bo duh bodoče generacije, toliko velepotezneje bo ona razvijala seliščno enoto na Mariborskem polju in toliko enotnejša bo zavest njegove kulturne, gospo¬ darske in politične misije. Generacije pa v posamez¬ nem selišču na novo vzraščajo samo enkrat v tisoč¬ letju. In tako dobo, ko se to dogaja, doživljamo danes mi, zaradi česar je v interesu naše bodočnosti na Ma¬ riborskem polju, da jo izrabimo. Da posnamemo: Topografska dinamika Maribor¬ skega polja je v predzgodovini izhajala s Pohorja in Slovenskih goric k Dravi. Srednji vek je predzgodo¬ vinsko topografijo ustalil, mesto Maribor pa je raz¬ širilo nad ožjo okolico do Pohorja in Slovenskih goric svoje mestno območje. V nadaljevanju tega je ko¬ mercialni in industrijski Maribor okolico urbaniziral in razvil iz mesta in okolice v geografskih mejah Ma¬ riborskega polja organsko seliščno enoto. Pri tem pa je razvil dvoje težiščnih celic: na severu od Drave v mariborsko city, na jugu od Drave pa v matematič¬ nem položaju četrte znamenite točke južnega mesta in predmestij. V okviru južne celice nastopa kot pro¬ metno osišče novi kolodvor na Teznem, ki stavlja vprašanje selišča na Mariborskem polju pred alter¬ nativo: ali trializem v okviru organsko enotnega se¬ lišča ali pa združitev. Psihološki položaj za združitev mesta z njemu organsko enotnimi predmestji je danes za bodočnost zgodovinsko važen in od njegove usme¬ ritve v okviru Maribora s 50.000 prebivalci bo odvisna miselnost bodoče mariborske meščanske generacije. 326 KRONIKA PRVI FESTIVAL SLOVANSKIH NARODNIH PLESOV V JUGOSLAVIJI ANTON PODBEVŠEK Festival slovanske glasbe in slovanskih narodnih plesov je za nami. O njem so izčrpno poročali vsi naši listi, ki so tudi objavili številne fotografije. Kaj je bil namen festivala? Kakor je poudaril pod¬ župan prof. Jarc v uvodu brošure o festivalu, je hotel »čim večjemu številu gostov na črti 1200 km od Tri¬ glava do Gjevgjelije in od Požarevca do Krka in Kor¬ čule pokazati prvič kolikor toliko sistematično zbrane značilne jugoslovanske plese (igre). Festival slovan¬ skih narodnih (jugoslovanskih, čeških, poljskih in bolgarskih plesov) naj bi nam dal zaslutiti vso njih lepoto v površnem prerezu. Posebej pa naj bi zbudil ta festival v Jugoslovanih našo zavest, da ne dopu¬ stimo, da bi ti folkloristični biseri obledeli ali se celo izgubili.« Pokroviteljstvo nad festivalom je blagovolila pre¬ vzeti Nj. Vel. kraljica Marija. To visoko odlikovanje je bilo gotovo najvišje priznanje pomembnosti festi¬ valskih prireditev v dneh od 6.—9. septembra. Festival je izvajalo 19 plesnih skupin iz vseh delov Jugoslavije, iz češke, Poljske in Bolgarije, žal, da ni bilo v Ljubljano koroških Slovencev, ki bi imeli predvajati »visoki rej pod lipo«. Avstrijska vlada jim je namreč v zadnjem trenutku prepovedala udeležbo, čeprav je bil festival izrazito in izključno kulturnega značaja brez vsake politične primesi. Festival so otvorili Čehi s »Kmetiško svatbo« in sicer v opernem gledališču. Začel se je po zaslugi Plzenjčanov odlično in z resničnim triumfom. Ljub¬ ljanska publika se je razgrela ter je izražala svoje polno zadovoljstvo na način, ki je povedal milim češkoslovaškim gostom, da jih sprejema z odprto dušo in radostnim srcem ne le kot glumce rado- voljce, nego predvsem kot brate po krvi in duhu. A tudi naši gostje so nato znova pokazali, da se po¬ čutijo med nami kakor med svojimi. Z vžigajočo vnemo in očitnim veseljem so podajali svojo pred¬ stavo, ki je dokazala večno istino: severni in južni Slovani smo ena sama družina. Naslednje dni, 7., 8. in 9. septembra so se vršili slovanski plesi na sokolskem telovadišču poleg vele¬ sejma. Vsemu telovadišču so dajale prevladujoči zna¬ čaj barve. Barve trobojnic, barve narodnih noš ... Po sviranju »Sloge« in govoru podžupana prof. Jarca so namesto Ziljanov otvorili plesno slavnost ob 17. uri Bolgari pod vodstvom prof. Coneva. Skupina je na mah očarala vse gledalce s svojimi pestrimi narodnimi nošami. Ob spremstvu gajde, kavale in gosli so za¬ plesali Bolgari živahna kola, v katerih se je izražala izredna dinamika in ritmika bolgarskih narodnih kol. Njih ples je bil temperamenten, spremljan s pre¬ šernimi moškimi vzkliki in vriski, ves predan ne¬ brzdanemu občutju življenjske radosti. Druga točka je bilo starodavno črnomaljsko kolo, ki ga je organiziralo društvo »Bela Krajina«. Plesale so ga same ženske iz Bele Krajine, vse v noši te po¬ krajine. Belo kolo se je ob petju starih plesnih pesmi razvijalo po plesišču kakor živa ilustracija k slo¬ vanski pravljici. Iz prvotne obredne zmernosti je naraslo k temperametnejšemu plesu, izražajočemu svatovsko radost mladega življenja. Belokrajinsko kolo ob spremljanju gosli in ob petju je pokazalo, da se nam je v Beli Krajini ohranil izredno lep na¬ rodni ples. Skupina iz Istre je bila navdušeno sprejeta in je zaplesala »balun« ob spremljevanju »roženic« ali »sopel«. Vsi plesalci so nastopili s svojimi ženami. Ples Istranov je po svoji vnanji enoličnosti verna podoba istrskih tal, ki so ga inspirirala narodni duši. Iz njega čutiš nekaj prastarega. Enolična, monotona melodija dvojnic mu daje otožno spremljavo, ob kateri se samo kdaj pa kdaj razživi v strastnejši ritem. In vendar je tudi ta ples v vsej svoji ritmični vzdržnosti prežet z erotičnimi motivi. Redkokdaj je vizija Istre, »sirotice Istre«, vstala tako živo pred nami kakor ob spremljevanju tega kola, ki ga je poslalo na naš festival zagrebško emigrantsko dru¬ štvo »Istra«. Sledila so šumadijsko-resavsko-levačka kola, ki jih je zaplesala skupina iz Dubokega pri Jagodini. Nji¬ hove živahne plese so spremljale gosli, harmonika in bas. Muzikalno in koreografsko ima to kolo nekatere splošne značilnosti srbskega kola, pa tudi nekatere zanimive lokalne posebnosti. Iz njega čutiš življenjski vzgon ljudstva, ki živi na plodovitejših tleh in si lahko privošči več radosti. Godba živahno sodeluje s plesalci in soustvarja občutje vedrega razpoloženja, žal, da je vnanjo učinkovitost nekoliko motila ne¬ enotnost nošnje (ljudski plesalci s kravatami!). Kolo z otoka Krka (iz Dobrinja) je bilo tempera- mentnejše od istrskega. Poseben ton so mu dale moške narodne noše, spominjajoče na mornarje. Kolo je močno razgibano in ga posebno označuje to, da se večkrat razplete v posamezne plese, »trojke«, ki jih pleše plesalec z dvema partnericama. Nastopili so zopet Bolgari, ki so tokrat s čudovito spretnostjo izražali prizore iz narodnega življenja. Vsega skupaj so zaplesali 20 različnih plesov, ki so jih deloma spremljali s petjem in vriski. Kot posebno značilne omenjam stareško, postensko, skačanko, gankino, osmico, kukurigo in račenico. živahnost plesov je vprav prešla na občinstvo, tako da jih je ob odhodu nad vse prisrčno pozdravljalo. Ob tem drugem nastopu Bolgarov se je že toliko zmračilo, da so osvetlili plesišče žarometi. Plesi v KRON K A 327 umetni luči in v polmraku celotnega okolja so imeli svojevrsten čar. Slovaška skupina iz Novega Sada je zaplesala nato slovaško besedo. Lepe, pisane narodne noše so se med plesom kar prelivale. Sedaj veseli ritem je prešel zopet v resnejšega, tako da so se harmonični gibi zlivali z godbo v izredno lepo, občuteno enoto. Za občinstvo je bil to po vnanji dekorativnosti in plesni razgibanosti višek večera. Slovaško kolo je ritmično tako slikovito, kakor so pestre barve njihovih noš. Je izraz mladega, svežega, kulturno neizčrpanega naroda, ki kaže polno življenjsko silo. Razigrano in sproščeno se odvija kolo, motiv za motivom se živo menjava in razen majhnih galantnosti ni v njem nič ceremonielnega. K vnanjemu uspehu je seveda dokaj pripomoglo tudi veliko število sodelujočih. Igrala je godba »Sloge«. Za zaključek je nastopila mogočna skupina rusalij iz Gjevgjelije. Najprej so prikorakali moški, vsi v enotnih nošah, s sabljami v rokah, nato pa njihove žene z robci v rokah. Nihče bi ne verjel, kako se je preprosto ljudstvo vživelo v veličastno viteško igro, ki po svoji dinamiki gotovo nima para. Svojevrstna je bila tudi godba, kateri je dajal takt izredno močan boben. Iz rusalij se je oglašalo nekaj legendarno davnega in oddaljenega današnjemu življenjskemu občutju. Oživeli so vizijo macedonskih iger in juna¬ ških tekem. V soboto 8. septembra so dosegle festivalske sve¬ čanosti s slovesnim sprevodom narodnih noš po mestu in s popoldanskim nastopom zopet na sokolskem telo¬ vadišču poleg velesejma svoj višek. Ljubljana je bila že na vse zgodaj na nogah. Ljubljančani in številni gostje od blizu in od daleč, ki so prihiteli na festival, so že mnogo prej, preden je sprevod narodnih noš ob 10-30 krenil s telovadišča po Bleiweisovi, Gospo¬ svetski, Tavčarjevi in Miklošičevi cesti čez Marijin trg in Stritarjevo ulico do mestnega magistrata in potem naprej po mestu, zavzeli mesta na trotoarjih ob vsej tej progi, da bodo v špalirju pozdravili mimo¬ hod. Mladi in stari so bili enaki v svoji vnemi in so čakali uro, dve uri na svojih postojankah in se ves čas nestrpno ozirali v, smer, v kateri je bil napovedan obhod. Vsa okna in balkoni ob cestah in trgih so bili zasedeni od gledalcev in marsikje so si pripravili cvetja, da bodo z njim pozdravili slovanske goste. Prav veličastno sliko je nudila množica pred pošto, na Marijinem trgu, kjer je zavzela vse stopnišče pred cerkvijo, Prešernov spomenik in trimostje, in pa na Mestnem trgu, kjer je bil napovedan pozdravni na¬ govor. Sprevod so začeli skavti kot reditelji, za njimi skupina kmečkih fantov na konjih in nato sokolska godba. Za njo so stopali Bolgari v svojih pestrih nošah in s praporom na čelu, pa Poljaki in Poljakinje v rdeče in zlato vezenih bluzah, vsi v cvetju in tra¬ kovih, in bratje čehoslovaki, fantje v črnih plaščih in klobukih, dekleta v rožnatih krilih. Potem je sle¬ dila revija jugoslovanskih narodnih noš. Najprej znamenita skupina Korčulanov iz Blata, ki so tako naglo osvojili simpatije Ljubljane in vsega festivala, z veliko državno trobojnico na čelu, s starinskimi ZUlanka meči ob bokih in s svojim turobnim bobnom. Pa lirično lahke, bele slavonske noše iz Andrijevcev pri Brodu, Baranjci iz Belega Manastira v črnih škor¬ njih in kosmatih šubarah in njihova dekleta v dra¬ goceno pestrih oblekah, dekleta in fantje v temnih odelih iz Dobrinja na Krku, pa fantje in dekleta v kratkih črnih krilih iz Dubokega pri Jagodini. Za njimi skupina iz Gjevgjelije, s skrajnega juga, v rdečih opankah in rdeče in rjavo vezenih nošah, žene posebej apartno oblečene, možje pa s svetlimi hand- žari v rokah, mrki in lepi, kakor je bila mrka in lepa borba Srbov s Turki za svobodo. Pa spet lahke, bele, z rdečim tkane obleke hrvatske skupine iz Lupoglava, naši Slovaki iz Novega Sada v visokih škornjih in dekleta, vsa v srebru in barvah, pa Srbi iz Požarevca in iz Skopi j a v črnem in rjavem, pa spet Subotičanke v rožnatih odelih, možje pa v črnem in v škornjih. In potem Belokrajinke iz Adlešič v pisanih rutah in krilih in njihovi fantje, Črnomaljci in črnomaljke v belem, Istrani v temnih suknjičih in Istranke v rde¬ čih rutah in rožnatih predpasnikih. Za godbo »Sloge« pa morje slovenskih narodnih noš in na koncu skavti. Tako je šel sprevod po mestu, povsod na¬ vdušeno pozdravi jan in zmerom iznova zasipavan s cvetjem. Skoraj vsaka skupina je imela svojo ori¬ ginalno godbo s seboj in godci, ki so venomer godli, so vzbujali mnogo zanimanja. 328 KRON K A Kumpanjija Istrska plesna skupina Kolo Iz Skopske Črne pore Na Mestnem trgu se je sprevod strnil v zbor pred magistratom, kjer so z balkona pozdravljali mimo¬ hod gostov ban dr. Marušič, ljubljanski župan, dr. Puc, podžupan prof. Jarc in častne predsednice dam¬ skega komiteja: dvorna dama Tavčarjeva, županja Olga Pucova in soproga komandanta dravske div. oblasti Cukavčeva. Zastopniki narodnih noš iz Jugo¬ slavije, Bolgarije, češkoslovaške in Poljske so polo¬ žili k spomeniku kralja Petra Osvoboditelja lep ve¬ nec z narodnimi trakovi vseh štirih držav, župan dr. Puc je s kratkim nagovorom pozdravil vse goste, predvsem čehoslovake, Bolgare in Poljake ter izrekel obžalovanje, da Slovenci od onkraj Karavank niso smeli na to veličastno kulturno narodno slavje. Pri tej priliki je množica občinstva navdušeno vzklikala Korošcem. V svojem govoru je dr. Puc naglasil, da je raznolika pestrost slovanskih narodnih noš, ki jo kaže sprevod, obenem značilno znamenje slovanske vzajemnosti. V tej raznolikosti je naša vrednost, vse nas pa veže ena duša in ena kri. Z vzkliki Jugoslaviji in slovanski vzajemnosti je g. župan sklenil svoje besede, godba pa je intonirala državno himno. Med občim navdušenjem, ki je zajelo vse mesto, in med cvetjem, ki se je vsipalo z oken, se je sprevod po¬ mikal čez Mestni trg, čevljarski most, Dvorsko na¬ brežje in Dvorski trg, Kongresni trg, šelenburgovo ulico in Aleksandrovo cesto ter po Bleivveisovi cesti do velesejma, kjer je bil razhod. Kakor že prejšnji dan, se je tudi na praznik 8. septembra in v nedeljo 9. septembra vse mesto razvilo v eno samo lepo, de- centno, veselo plesišče. Posamezne skupine so na ulicah, na vrtovih in po lokalih improvizirale plese ob spremijevanju svojih dud, frul in tamburic in so zmerom privabile mnogo radovednega in hvaležnega občinstva. Ob 15. uri se je nato vršil drugi veliki plesni nastop na sokolskem telovadišču. Zaradi praznika je bilo zanimanje občinstva tokrat še mnogo večje kakor prejšnji dan in pred impozantnim portalom na voglu Lattermanovega drevoreda se je že mnogo pred pri¬ četkom, pa tudi ves čas, kar so trajali plesi, stekalo celo morje ljudi. Pri vhodu je bila tolikšna gneča, da so reditelji z velikim naporom vzdrževali red. Tri¬ bune in stojišča so bila zasedena do zadnjega kotička. Na prireditvi je sodelovala železničarska godba »Sloge«, v odmorih pa je zapelo nekaj pesmi okrog 320 pevcev in pevk združenih pevskih zborov Huba¬ dove župe pod vodstvom pevovodij Premelča in Ven¬ turinija. Ples so začeli Poljaki s krakovvjakom, oberekom, mazurko, trojakom, lavviczaeckim in še z nekaterimi KRONIKA 329 Črnomaljsko kolo drugimi točkami. Nastopili so v treh parih, dekleta v lepih rdečih in modrih oblekah in visokih čevljih, fantje pa v belih odelih in škornjih z ostrogami. Pri občinstvu so vzbudili ogromno navdušenje, dasi so te poljske narodne plese prikrojili nekoliko v stilu baleta. Za njimi so nastopili naši Istrani od društva »So če« - matice z zelo lepim buzetskim kolom ob sprem¬ ljavi stare istrske godbe z violino, trompeto, kontra¬ basom in klarinetom. Njihov priprosti ples, pri ka¬ terem so se zbrali mladi in stari ljudje in ki je po¬ kazal mnogo pestrih figur, je žel mnogo odobravanja. Sledilo je baranjsko kolo, ki so ga zaigrali fantje in dekleta iz Belega Manastira, dekleta v pisanih predpasnikih in s srebrom tkanih bluzah, fantje pa v visokih škornjih in črnih šubarah. Nato zopet Poljaki z mazurko, kakor se pleše v okolici Loviča, in s trojakom iz Zgornje šlezije. Mno¬ go navdušenja je zbudil zlasti drugi ples, ki v lepih figurah simbolizira borbo dveh fantov za dekleta. Poljski plesalci, ki so pri vsakem plesu presenečali z novimi, zmerom lepšimi narodnimi nošami, so mo¬ rali na koncu dodati svojemu trojaku še nekaj va¬ riant, s čimer so se vnovič izkazali umetnike v plesu. Nato so prišli fantje in dekleta iz Subotice z bunje- vačkim in momačkim kolom. Dekleta so nosila dolge kite in rože v laseh ter rožnata krila, fantje pa sre¬ brno pestre bluze, visoke škornje in jahalne hlače. Podali so dva lepa, tiha, vase zamišljena ritmična plesa. Originalen je bil nastop skupin iz Lupoglava, ki je zaplesala drmeš, staro sito, polko, dučec in ciga- nico. Ko so s svojim orkestrom s tamburicami stopili na plesišče, fantje v dolgih, belih hlačah s pisanimi rutami na glavi, so se najprej globoko priklonili. Plese so izvajali z brhko lahkoto in vriskaje ter so med rajanjem in vriskom na koncu odšli s plesišča. Poljaki so nato v originalnih kostumih izvajali še znameniti ples Goralov. Za zaključek je nastopila skupina iz Blata na Kor¬ čuli s kumpanjijo, staro viteško igro, predstavljajočo boj med domačini in gusarji. Borben in zanosen je bil že sam način, kako so prihajali na plesišče. Pred njimi prapor, tamburlin in dude, nato pa vrsta mož v pestrih narodnih nošah s starinskimi meči ob bo¬ kih. Za njimi so korakale žene v dolgih, belih krilih in belih bluzah, z rdečimi trakovi v laseh. Z bojnim klicem so stopili možje na oder, žene pa so zdaleč gledale. Vojvoda je pred začetkom igre pokleknil in molil, kakor je včasih molil poveljnik pred bojem za 330 KRONIKA Slovaški plesni par zmago. Plesalci so nato izvlekli meče in med svira- njem dud se je pričel ples, ki je vseboval vse polno pestrih, zanimivih in težkih variant borbe otočanov z gusarji. V nedeljo 9. septembra se je vršil tretji plesni na¬ stop na sokolskem telovadišču, tokrat ob 19. uri. Pred ogromno množico občinstva so ob svitu žarometov nastopile skupine iz Adlešičev, iz Andrijevcev pri Slavonskem Brodu, iz Skopske črne gore, iz Korčule in pa ponovno Bolgari. Vsi plesi so bili veliko novo doživetje in je mno¬ žica vse nastopajoče viharno aklamirala. Posebno burno je pozdravila Bolgare, katerih vodja prof. Conev je spregovoril nekaj pozdravnih besed pred mikro¬ fonom in med drugim poudaril, da je kulturno vza¬ jemno sodelovanje med Jugoslovani in Bolgari naj¬ boljša pot za dosego nacionalne in državne enotnosti med obema slovanskima vejama na Balkanu. Izrekel je tudi željo, naj bi se vsako leto vršil v Ljubljani festival slovanskih narodnih plesov. Prisrčno je bilo zaigrano adlešičko kolo, presene¬ tila sta slavonsko kolo in kolo iz Skopske črne gore, ki ga je vodil Borisav Aršič, šef oddelka za turizem na banski upravi v Skoplju. To kolo je bilo zelo ele¬ mentarno in je napravilo na vse najgloblji vtis. Najlepša in najzanimivejša atrakcija na večeru pa je bila moreška, ki so jo predvajali Korčulani v si¬ jajnih, originalnih kostumih. Stara viteška igra z meči je bila tako dramatična in slikovita, da ji je ob¬ činstvo kljub dolgemu izvajanju sledilo do konca z veliko napetostjo. Na koncu je predsednik glavnega prireditvenega odbora podžupan prof. Jarc izrekel zahvalo vsem sku¬ pinam, ki so s svojim sodelovanjem pripomogle fe¬ stivalu do tako veličastnega uspeha, posebej toplo pa se je zahvalil pokroviteljici festivala Nj. Vel. kraljici Mariji, ki je z veliko ljubeznijo in zanimanjem sprem¬ ljala ves potek plesnih svečanosti. Festival je privabil v Ljubljano mnogo tujcev iz inozemstva. Navzoči so bili dopisniki bolgarskih, čeških, nemških, francoskih, danskih, angleških in celo ameriških listov, ki so vsi objavili navdušena po¬ ročila o festivalu. Potek festivala je zvočno snemalo filmsko podjetje »Svetloton« iz Zagreba. Film je lepo uspel in že kroži po naši državi in v inozemstvu. Nedvomno bo mnogo pripomogel, da bo vzbudil zanimanje za na¬ rodne plese vseh vrst predvsem med narodom samim in njegovimi plesalci, ki se naj jim vzbudi — kakor je zapisal podžupan prof. Jarc v festivalski brošuri — »zavest, da so v zvezi z narodno nošo stari običaji in zlasti stari plesi nekaj dragocenega, kar se ne tiče samo njih, ampak je sploh folkloristično dragoceno blago.« KRONIKA 331 NAŠA KRONIKA PIŠE MESTNI ARHIVAR AVGUST 1920 1. »Jugoslovanska Matica« je sklicala po vseh večjih mestih, tako tudi v Ljubljani, Mariboru in Celju ve¬ lika protestna zborovanja proti nameravani odpravi demarkacijske črte med glasovalnima conama A in B na Koroškem. Odprava te črte nasprotuje St. Ger- mainski mirovni pogodbi, oškodovala pa bi našo dr¬ žavo z velikim dotokom manj vrednega denarja, ne glede na to, da bi podivjana agitacija povzročila tudi v coni A neznosne politične in prehranjevalne raz¬ mere. 5. Gospodarski svet se je ustanovil v Beogradu. Za člane tega sveta so imenovani sledeči Slovenci: Ivan Knez, predsednik trgovske zbornice in občinski svet¬ nik, inženjer Vinko Turnšek, ravnatelj urada za po¬ speševanje obrti, Dragotin Hribar, predsednik Zveze industrijcev, Karel Kobi, veletržec v Mariboru in Jan¬ ko Jovan, ravnatelj Zadružne zveze v Ljubljani. 8. Denarno zbiranje v obliki cvetličnega dne je bilo prirejeno danes v Ljubljani v korist koroškega narodnega fonda. 10. Javni nameščenci protestirajo proti podraženju premoga in železniških tarif, zlasti pa zahtevajo iz¬ boljšanje gmotnega položaja uradništva in uvedbo pravične službene pragmatike. 12. Narodni svet za Koroško je izdal troje vrst na¬ rodnih kolekov. Prvega v zeleni barvi s sliko Vrb¬ skega jezera po 1— K, drugega v rdeči barvi s sliko koroškega fanta v narodni noši, tretjega v modri barvi s sliko koroškega slovenskega dekleta v narodni noši, zadnja po K —50. Koleke je izdelal akad. slikar Maksim Gaspari in jih razpošilja »Gosposvetski zvon«. 16. Deželna vlada je sklenila razpustiti ljubljansko prisilno delavnico in poslati obsojence njihovim ob¬ činam, vzgojevališče pa se premesti v Kočevje. Dose¬ danji ljubljanski zavod se bo uporabil v bolniške namene. 20. Osrednja vlada v Beogradu je odstopila. Novo vlado je sestavil dosedanji ministrski predsednik dr. Milenko Vesnič in zastopata v njih Slovence dr. Anton Korošec kot minister prometa in dr. Vekoslav Kuko¬ vec kot minister za socialno politiko. Skladatelj Emil Adamič se je povrnil iz šestletnega vojnega ujetništva iz Rusije v Ljubljano. 26. »Mariborski delavec«, glasilo jug. demokratske stranke v Mariboru, je prenehal izhajati. Mesto njega začne izhajati dnevnik »Tabor« in je prevzel glavno uredništvo novega lista narodni poslanec profesor Voglar. Regent Aleksander je podpisal obširno amnestijo za vso Slovenijo. Pomiloščeni so vsi politični obso¬ jenci, zlasti one osebe, ki so bile sojene radi žaljenja Veličanstva. 28. V Ljubljani epidemično razsaja griža. Zdrav¬ stvena oblast po časopisju opozarja prebivalstvo na nevarnost te bolezni in daje navodila za obvarovanje pred njo. Ponarejeni 20-kroriski bankovci so se pojavili v Ljubljani. 29. Danes so se pričele v Mariboru velike sokolske slavnosti, ki bodo trajale do 1. septembra. Vrši se pokrajinski sokolski zlet Sokolskega saveza. 30. Aprovizacija. Goveje meso se prodaja po 22— in 24— K kg; svinjsko po 24— in 28'— K; kava 56— do 80—, riž 32— do 36—, sladkor 60—, bela moka 13'50 K za kg; olje 52‘— do 56‘— K, mleko 5— K za liter, jajca kos K T50. Umrlo je v avgustu v Ljubljani 182 oseb. SEPTEMBER 1920 1. V deželni vladi za Slovenijo je bil imenovan za poverjenika za pravosodje dr. Gregor žerjav, za po¬ verjenika za notranje zadeve univ. prof. dr. Leonid Pitamic in za poverjenika za socialno politiko dr. Vla¬ dimir Ravnihar. Most čez Ljubljanico med Opekarsko cesto in Pru- lami je dograjen in izročen prometu. 2. Nemški publicist Herman Wendel, znani prijatelj našega naroda, se mudi danes v Ljubljani in se od¬ pravlja na študijsko potovanje v Makedonijo. 4. Skladatelj Viktor Parma, ki je doslej živel na Dunaju, se je te dni za stalno naselil v Mariboru. 10. Na ljubljanski univerzi je bilo v prvem letu nje¬ nega obstoja vpisanih 741 slušateljev, in sicer na tehniški fakulteti 257, na pravni 234, na filozofski 96, na bogoslovni 90 in na medicinski 63. Deželna vlada za Slovenijo je glede na močno gi¬ banje, ki se opaža med uradništvom, sklenila ponovno naprositi vlado, da takoj reši vprašanje službene pragmatike in dovoli uradništvu 25% povišanje dra- ginjskih doklad. 12. V Hrvači pri Ribnici so odkrili spomenik jeziko¬ slovcu patru Stanislavu škrabcu. 14. Seja ljubljanskega občinskega sveta. Zaradi bolezni je bil podeljen županu dvomesečni dopust, zato predseduje obč. svetu podžupan dr. Karel Triller. Mestni uslužbenci prosijo, da jim obč. svet dovoli en¬ kratni nabavni prispevek, in sicer oženjenim 4000 K, samcem 3000 K. Obč. svet je prošnjo odklonil. Čim bo država regulirala uradniške plače, bo storila to tudi mestna občina. — Obč. svet je dalje sklenil: 1. da se proti inšpektoratu drž. železnic, ki je zasedel s svojimi uradi mestni dekliški licej in ga vkljub od¬ povedi noče izprazniti — sodno postopa, šolski zavod je sedaj stisnjen v »Mladiki« in teh škandaloznih šolskih razmer ne more občina prenašati. 332 KRONIKA Janko Jovan Ivan Knez 2. pozdraviti in podpirati novoustanovljeni želez¬ niški konsorcij v Kočevju, ki si je nadel nalogo, iz¬ poslovati podaljšanje dolenjske železnice od Kočevja do postaje Brod-Moravice. Ta proga je velikega po¬ mena za trgovski promet Slovenije in pomeni znatno skrajšanje proge Ljubljana—Sušak. Obč. svetn. dr. Adlešič je interpeliral radi prodaje mestnih poslopij. — Gospodarski urad Mol pbroča, da je vzrok pasivnosti mestnih poslopij iskati v tem, ker so najemnine prenizke. Popravila in snaženja stanovanj naj opravljajo stranke na svoje stroške. — Na interpelacijo istega občinskega svetnika glede prodaje hotela »Tivoli« poroča gospodarski urad, da občina hotel potrebuje za svoje goste, da ni odvisna od drugih podjetij. Zakupnika Dolničarja, ki je lani hotel prevzel, ne gre metati na cesto, zlasti ker je v podjetje dosti investiral, če postane hotel »Tivoli« privatna last, bi tvoril stalno ognjišče nezadovoljstva za obiskovalce parka in za mestno občino. Občina je kupila 1. 1865. ves tivolski kompleks od cesarja Franca Jožefa I. pod pogojem, da ostane vedno ohranjen ljubljanskemu občinstvu. — Dalje poroča podžupan, da je občina plačala za razsvetljavo na državni obrtni šoli 1. 1919. K 12.928 48 in letos K 13.488 55. — Obč. svetn. J. Jeglič zahteva, da se na Opekarski cesti po¬ množi razsvetljava, v parku na trgu Taboru pa na¬ mesti paznik; obč. svetn. Koleša pa prosi, da se iztrebi jarek na Tržaški cesti. Dalje je občinski svet sprejel: 1. računski sklep Mestne hranilnice za leto 1919.; 2. ponudbo Frana Vokača, da plača za odkup mest¬ nega sveta na Vodnikovem trgu za kvadr. m K 500'—; 3. odklonil pritožbo gostilničarjev Schreya, Mraka, Košaka in Mikliča proti naknadnemu predpisu užit- nine na pijačo; 4. odobril poročilo mestnega fizikata o zdravljenju mestnih ubožcev; 5. odobril spremembo parcelacije na prošnjo M. Križmana v kat. obč. Karlovško predmestje; 6. odobril plačilo izdatkov za zgradbo cestnega ka¬ nala v Marmontovi in Kopališki ulici v znesku K 7939'—; 7. odobril popravilo mostu čez Mali graben na Ope¬ karski cesti in dovolil v ta namen K 14.680'58; Fran Voglar Vlhlor Parma 8. odobril mestnemu vodovodu zvišanje vodovodne naklade, dalje cene pri večji porabi vode, vodomer- ščine in ukinitev vseh popustov pri vodovodnih ra¬ čunih. — Vodovod ima zaradi podraženja premoga, povišanja voznine in delavskih mezd v letu 1920/21 1,525.729'— K primanjkljaja. Obč. svetn. J. Ložar predlaga, da se zveže kamniška žel. proga s Klečami, kar bi izdatno zmanjšalo prevozne stroške premoga. Obč. svetn. I. Kocmur predlaga, naj se bakteriološko preišče vse vodnjake v Spodnji šiški in gospodarje prisili, da uvedejo vodovod; 9. sklenil zaradi stalno naraščajočih cen vseh pro¬ duktivnih potreb zvišati s 1. septembrom ceno elek¬ tričnemu toku, in sicer za razsvetljavo na K 8'—, za motorje na K 5'—, za električno cestno železnico na K 3— za kil. uro. Le tako se lahko krijejo nad 2 milj. K narasli izdatki. — Iz istih razlogov se zviša tudi cena plinu na K 8'— za kub. m. Obč. svetn. I. Kocmur je stavil sledeče predloge: 1. ustanovi naj se bolniška blagajna za mestne usluž¬ bence, upokojence in njih svojce; 2. sedanji trg Pred škofijo, oziroma Pogačarjev trg naj se prekrsti v Ada¬ mičev in Lundrov trg, Zaloška cesta pa v Cesto 24. aprila; 3. vozni promet z avtomobili in kočijami " .1 ■ I I. pokrajinski sokolski zlet v Mariboru: sprevod Sokollc KRON K A 333 naj se prepove v Frančiškanski’, Križevniški in Go¬ sposki ulici, divjanje avtomobilov pa naj se ostro kaznuje. — Obč. svetn. I. Mihevc predlaga resolucijo za takojšnjo otvoritev obrtno-nadaljevalnih šol, ki so že od začetka vojne zaprte. Pozove naj se vlado in trg. zbornico, da prispevajo za pouk in pomorejo, da se ta za obrtno mladino važna šola zopet otvori. Pod¬ župan pojasnjuje, da se je o tej stvari že razprav¬ ljalo. Učiteljstvo prejema za pouk na obrtno-nadalje- valni šoli za tedensko uro po 40— ozir. 32' — K plače, zato zahteva 100% povišanje, kar pomen j a tudi 100% zvišanje proračuna, kar pa je vlada odklonila, mestna občina pa zaradi slabih finančnih razmer ne more nositi vsega bremena. — Isti občinski svetnik pred¬ laga resolucijo na vlado, da se ljubljanskim mesar¬ jem dovoli tudi nakup živine v Prekmurju, kjer ima sedaj nakupovalni monopol samo Vnovčevalnica za živino, živina se prodaja v Prekmurju po K 4— do 5'—, kar bi pomoglo za znižanje cen mesu v Ljub¬ ljani. — Obč. svetnik dr. J. Adlešič predlaga, da se glede na stanovanjsko bedo reformira mestni stavbni red, mestna občina si more pridobiti ražlastilno pravico za stavbne parcele, dalje naj se ustanovi stanovanjski fond in izvrši revizija najemnin in pod- najemnin. Ustanovil se je poseben stanovanjski od¬ sek, v katerega so izvoljeni: dr. J. Adlešič, Fran Škulj in Ivan Kocmur. — Isti obč. svetnik prosi pojasnila, kako je mogoče, da je verižniški urad kaznoval raz- prodajalce kruha po stojnicah, ker so prodajali kruh višje, nego peki. Podžupan pojasni, da je prodaja kruha na stojnicah prepovedana. Le oni, ki prodajajo klobase, smejo h klobasam prodati tudi en ali dva koščka kruha. Ker zasluži prodajalec že pri klobasi, nikakor ni dovoljeno, da bi iskal dobička še pri kru¬ hu. — V stanovanjskem vprašanju je stavil še obč. - svetnik I. Kocmur predlog, da se preiščejo vse hiše in da se dožene, kje bi se dalo poceni adaptirati sta¬ novanja na podstrešjih. Podžupan pojasnjuje težave tega predloga, češ, da posamezni hišni posestniki sploh I. pokrajinski sokolski zlel v Maribora: Javna telovadba I. pokrajinski zlel v Mariboru; sprevod Sokolov ne dopuste kakih adaptacij, če pa jih že dovoljujejo, zahtevajo, da nosi vse stroške mestna občina. 16. Ljubljanski dopisni urad razglaša: V včerajšnji seji je plebiscitna komisija v Celovcu sklenila, da se mora naša vojska umakniti iz cone A, ne da se po¬ prej ali istočasno umakne tudi italijanska vojska iz avstrijskega ozemlja na Koroškem. Dalje, da se mora umakniti tudi vse aktivno orožništvo, ki ni rodom iz Koroške in naposled, da se morajo suspendirati do plebiscita izvajanje nadzorstev nad (nemškimi) vele¬ posestvi. Glede na to je deželna vlada za Slovenijo v svoji izredni seji danes dopoldne sklenila, podati svojo demisijo. Dr. Vilko Pfeifer, bivši vladni komisar v Mariboru, je imenovan za agrarnega komisarja v Mariboru. Ivan Belič, dolgoletni občinski svetnik, lastnik go¬ stilne »Pri šestici«, je danes umrl. 26. Uslužbenci ljubljanske cestne železnice so sto¬ pili danes v stavko, ker jim ravnateljstvo kakor tudi glavni odbor na Dunaju ni ugodno rešil prošnje za povišanje draginjskih doklad. 28. 2000 šolskih otrok iz nesvobodne Koroške je prispelo danes na obisk v Ljubljano. Otroci so bili sprejeti v Ljubljani nad vse prisrčno. Jakob Smole, upokojeni uradnik tobačne tovarne, ki je marljivo deloval v ljubljanskem občinskem sve¬ tu od 1. 1912., je danes umrl. 29. Izredna seja ljubljanskega občinskega sveta. Podžupan se v uvodu spominja umrlih občinskih svetnikov Ivana Beliča in Jakoba Smoleta. Na njih mesta sta vpoklicana v občinski svet kleparski moj¬ ster in hišni posestnik Alojzij Lenček in upok. sodni oficial Valentin Vončina. Na mesto umrlega obč. svet¬ nika Ivana Bonača je vstopil v obč. svet Jakob Bole. V odbor za popravo volilnih imenikov in rešitev volilnih reklamacij, ki deluje pod predsedstvom žu¬ pana, je izvolil obč. svet Antona Likozarja in Maksa Lillega. Predlog, da se izvoli v ta odbor tudi obč. svet¬ nik J. Jeglič, je bil odklonjen. — Glede pouka na obrtno-nadaljevalnih šolah poroča podžupan, da se je poskušal doseči sporazum z učiteljstvom za 50 % povišanje urnine, vendar brezuspešno, ker zahteva 334 KRONIKA Ivan BelIC Valentin Vončina učiteljstvo 100 % zvišanje. 50 % zvišanje znaša K 20.000'— do 25.000'—, kar bi Zveza obrtnih za¬ drug še zmogla. Zadeva se prepusti obrtni zvezi, da začne pouk s pomočjo drugih učnih moči. Obč. svetnik šerjak predlaga, da se vpokliče v obč. svet mesto padlega obč. svetnika Tomaža Novaka nje¬ gov namestnik, prav tako naj se vpokliče namestnik za obč. svetnika dr. Ivana Zajca, ki se občinskih sej ne udeležuje. 30. Zdravstveno stanje v Ljubljani. Splošna umrlji¬ vost se je zopet znižala in približala oni iz predvojnih let. Izmed akutnih bolezni se je v zadnjem letu naj¬ bolj razširila griža, ki je zahtevala veliko žrtev. V teku leta 1919. se je rodilo 1187 otrok, umrlo 1252 oseb. Umrlo je v mesecu septembru 132 oseb. OKTOBER 1920 I. Danes je bila podpisana naredba ministrskega sveta, ki urejuje draginjske doklade državnih name¬ ščencev in ki stopi z današnjim dnem v veljavo. 4. Zlatko Balokovič, jugoslovenski violinski virtuoz, je koncertiral danes v Ljubljani v hotelu Unionu. 10. Plebiscit na Koroškem se vrši danes. Vsa država nestrpno pričakuje izida, s katerim se odloči državna pripadnost slovenske Koroške. II. Plebiscitna komisija je začela danes s skruti- nijem. Izid plebiscita bo objavljen šele v nekaj dneh. Iz plebiscitnega ozemlja prihajajo obupna poročila o nezaslišanem terorju nemških agitacijskih tolp, ki so v ogromnem številu preplavile slovensko ozemlje. 12. Seja občinskega sveta ljubljanskega. Podžupan poroča, da je na mesto obč. svetnika Tomaža Novaka, ki ga pogrešajo od začetka vojne, vpoklical njegovega namestnika Ivana Pengova, podobarja. — Zaradi osebnih sprememb v obč. svetu so bili izvoljeni v fi¬ nančni odsek obč. svetnik Vončina, v direktorij užitn. zakupa obč. svetnik Lenček, v odbor vodovoda, elek¬ trarne in plinarne obč. svetnik Bole, v odbor mestne klavnice obč. svetnik Jaklič in Lenček, v šolski odsek obč. svetnik Ružička in Vončina, v obrtni odsek obč. svetnik Jaklič in Bole, v ubožni odsek obč. svetnik Lenček in Vončina, v policijski odsek obč. svetnik Lenček, ki je izvoljen tudi v naborno komisijo. — Maks Lllleg Tomaž Novak V upravni svet Mestne hranilnice sta izvoljena obč. svetnik Ivan Petrič in Anton škof. — Za namestnika v mestni šolski svet je bil izvoljen obč. svetnik Jan Ružička. — Dalje je občinski svet sklenil: 1. da se tovarnarja Adolfa Reicha prisili sodnim potom na izpolnitev v kupni pogodbi z dne 17. IX. 1915 prevzete obveze glede izvršitve novega betonske¬ ga kanala; 2. na prošnjo Električne zadruge v Spodnji šiški za prevzem javne ulične razsvetljave je obč. svet spre¬ jel pogoje, dogovorjene z mestno občino ljubljansko in gori omenjeno zadrugo; 3. obč. svet je sprejel občinski davek na vozila in avtomobile in občinski davek na prenočišča in dolo¬ čila teh davščin; 4. odobril načrt in pravila bolniške blagajne mest¬ nih nameščencev. Začetek poslovanja bo določil obč. svet kasneje; 5. dovolil za popravo ograje v »Zvezdi« v znesku K 4778—; 6. dovolil tržnemu nadzorstvu K 7000— za na¬ bavo potrebnih potrebščin in kemikalij; 7. izdal mestni občini stavbno dovoljenje za zgrad¬ bo stanovanjske hiše na Prulah; 8. zvišal prevozne tarife mestnemu prevozniku J. Turku; Anton Škot Josip ZupanClC KRONIKA 335 Dr. Ivan Zafc Zlatko Balokovlt 9. dovolil zvišanje cene voznih listkov električni cestni železnici na K 1‘60 s 15. decembrom pod po¬ gojem, da gre polovica poviška v korist uslužbencev te železnice in da vozi redno tudi na dolenjski progi. — Iz poročil obč. svetnikov je razvidno, da je delav¬ stvo zaradi dnevno naraščajoče draginje v obupnem položaju. Obč. svetnik Tokan je mnenja, da je nujno potrebno, da prevzame mestna občina to podjetje in ga primerno razširi. Podžupan pojasni, da zahteva družba 4 milj. dinarjev za to železnico. Vsak voz stane 800.000— K. Občina teh sredstev ne premore; 10. odobren je bil proračun za 1. 1920./21. užitnin- skega zakupa; 11. tehtarina pri mestnem užitninskem zakupu se poviša za 100%, ker so se stroški in popravila tehtnice izdatno povečali; 12. zaradi splošnega naraščanja draginje se zvišajo tudi kavcije in klavnina pri mitniških uradih. Obč. svetnik Eng. Franchetti je stavil resolucijo s predlogom, da se mestna pekarna, ki dela škodo pe¬ kom — opusti. V živahni debati so se izjavili za pred¬ log obč. svetniki A. Rojina in A. Bončar, češ, da je po vojni mestna pekarna nepotrebna. Obč. svetnika I. Kocmur in dr. J. Adlešič pa sta proti predlogu. Mestna pekarna je za prebivalstvo nujno potrebna, zato jo je treba še razširiti, kakor se dela to drugod, Ivan 9rebol Dr. Guslav ZAhorsWy Iran Pengov Ivan PetrlC kjer se taka podjetja komunalizirajo. Treba je peke energično revidirati. Predlog, da se mestna pekarna opusti, je bil s 16 proti 15 glasovom odklonjen. — Obč. svetnik Josip Zupančič predlaga, da se od skla¬ dišč na Dolenjskem kolodvoru zgradi čez mestni svet na Dolenjsko cesto v olajšanje prometa nova cesta. — Obč. svetnik Ivan Srebot ugovarja, da se tvrdki Zanki dovoli v Jenkovi ulici stavbo, v kateri bi se kuhale kemikalije. — Obč. svetnik I. Kocmur inter- pelira g. podžupana, zakaj je mestni magistrat vkljub sklepu obč. sveta, da je potrebno skrajno varčevanje in omejitev pri električni razsvetljavi, dovolil dele¬ gaciji ministrstva financ razširjenje naprav za elek¬ trično razsvetljavo. Zaradi tega je ta uprava uvedla deljene uradne ure. Uraduje naj se povsod enotno, od 8.—2. ure. Prosi podžupana, da se napravi konec tej neslišani porabi toka, zlasti ker se zavrača najupra- vičenejše želje strank. Uraduje naj se ob dnevni svet¬ lobi. 14. Plebiscit na Koroškem se je zaključil v korist Avstrije. Pri sinočni zelo kratki seji plebiscitne komi¬ sije je predsednik komisije Pečk razglasil izid ple¬ biscita v coni A, ki je sledeč: V okraju Rožku je gla¬ sovalo za Avstrijo 1980, za Jugoslavijo 2318; Bo¬ rovlje so dale za Avstrijo 6427, za Jugoslavijo 4981; Velikovec za Avstrijo 8306, za Jugoslavijo 2444 in v Pliberku za Avstrijo 5312, za Jugoslavijo 5535 oseb, skupno torej za Avstrijo 22.025 in za Jugoslavijo 15.278 glasov. Iz došlih poročil je razvidno, da se je vršil plebiscit pod silnim pritiskom nemške, sistematično organizi¬ rane propagande. Ves nemški narod je materialno in moralno podpiral svoje nacionalne težnje v Ko¬ roški. Poleg tega so uživali Nemci polno podporo Ita¬ lije, ki stoji odkrito na strani Avstrije. Plebiscit na Koroškem ostane v zgodovini slovenskega naroda za vedno črni madež. Ali smo storili vse, kar je bilo mogoče in potrebno za našo zmago? To in še marsikaj bo pojasnil — čas. V Ljubljani so bile včeraj v znak žalosti zaprte vse trgovine, gostilne in kavarne. Na velikem pro¬ testnem zborovanju zoper nasilstva in plebiscitne sle¬ parije pred Mestnim domom se je zahtevalo, da se Koroška zasede takoj z oboroženo silo. 336 KRONIKA Miha VerovSek Ing. Vladimir šuklje 15. Da zaščitijo naše prebivalstvo in njega imetje, ki je skrajno ogroženo po organiziranih nemških tolpah, so zasedle naše čete važnejše postojanke v pasu A na Koroškem. Avstrijska vlada protestira proti zasedbi. — Naš delegat pri plebiscitni komisiji Jovan Jovanovič je odstopil. 18. Na zahtevo veleposlaniške konference v Parizu je beograjska vlada definitivno sklenila umakniti naše vojaštvo iz Koroške in predati upravo plebiscit¬ nega ozemlja avstrijski republiki. S tem je končano zadnje dejanje narodne tragedije v Koroški. 20. Nj. vis. regent Aleksander je sprejel danes de- putacijo narodne vlade pod vodstvom predsednika dr. J. Brejca in deputacijo koroških Slovencev pod vodstvom univerzitetnega profesorja dr. R. Kušeja. Ob tej priliki je bila predana na najvišjem mestu obširna spomenica o izvajanju plebiscita v Koroški, podprta z močnimi dokazi pristranosti plebiscitne komisije. 23. Za rektorja ljubljanske univerze je bil izvoljen prof. dr. Rihard Zupančič, ki je danes nastopil svoje mesto. Pri generalnem konzulatu čehoslovaške republike v Ljubljani je bil imenovan za atašeja odlični naš prijatelj dr. Zahorsky, ki je danes prispel v Ljub¬ ljano. 27. Mestni blagajnik Miha Verovšek, dolgoletni za¬ stavonoša ljubljanske sokolske župe, je danes umrl. Umrlo je v oktobru v Ljubljani 116 oseb. NOVEMBER 1920 3. Branko Pogačnik, kapetan kralj, garde, je ime¬ novan za ordonančnega oficirja Njeg. Vis. regenta Aleksandra. 5. Kranjska hranilnica slavi danes 100 letnico svo¬ jega obstoja. Zavodu načeluje sedaj industrijalec Dragotin Hribar. Kranjska hranilnica spada med pio¬ nirje našega hranilništva in uživa veliko zaupanje občinstva. Pred vojno je bil zavod domena nemške narodne manjšine. 6. Jadranska delegacija naše vlade, ki potuje k po¬ gajanjem o jadranskem vprašanju v Rapallo, je pri¬ spela danes v Ljubljano. V delegaciji so ministrski predsednik dr. Milenko Vesnič, zunanji minister dr. Trumbič in finančni minister Kosta Stojanovič. Pred¬ sednik dež. vlade dr. Brejc je pozdravil na kolodvoru delegate, nakar je delegacija političnih strank tol¬ mačila zahteve slovenskega naroda v jadranskem vprašanju. 9. Seja občinskega sveta ljubljanskega. Podžupan poroča, da je prejel ob priliki izgube koroškega ple¬ biscita od zagrebškega mestnega zastopstva brzojavko z izrazom žalosti in sočutja. — Dalje je vlada dovo¬ lila, da se linijska užitnina obdrži kot mestna troša¬ rina in da se mesto dosedanjih doklad pobira posebna mestna naklada. To bo nov dohodek mesta, ki občin¬ stva ne bo oškodoval, ker so te doklade naložene ve¬ činoma na alkohol. Dalje je občinski svet sklenil: 1. regulacijo dohodkov užitninskega osebja z za¬ htevo, da predloži mestni magistrat zadevni predlog na prihodnji seji; 2. protestirati pri ministrstvu financ zoper ukinitev davka od prirastka vrednosti nepremičnin, ker je ta davščina socialno najpravilnejša, zlasti v dobi takega prekupčevanja, kakor ga doživljamo sedaj. Podžupan odgovarja na interpelacijo 1. obč. svet¬ nika Franchettija glede oddaje toka obrtnikom. Ob¬ stoječe naprave izključujejo vsako razširjenje toka bodisi obrtnikom, kakor privatnim prosilcem. Treba je ali zgraditi novo elektrarno ali pa obstoječo po¬ polnoma preurediti; za oboje pa manjka denarja. Ako zgradi papirnica v Medvodah veliko elektrarno, je upati, da sklene Mol s to dobavno pogodbo za tok; 2. obč. svetniku J. Ložarju glede zgradbe železniškega tira k mestnemu vodovodu v Kleče. Amortizacija in obrestovanje take zgradbe pa je mnogo dražja kot dovoz premoga s konji; — 3. obč. svetniku Kocmurju glede prometa z vozovi in avtomobili po ozkih ulicah. Policijsko ravnateljstvo je bilo večkrat naprošeno, da napravi red, vendar še vedno popolnoma opušča vsako preganjanje voznikov; — 4. istemu občinskemu svet¬ niku glede vodnjakov v šiški: od bakteriološke pre¬ iskave ni pričakovati uspehov, kemična preiskava vodnjakov bi dala le trenuten uspeh. Gospodarje siliti, da v današnjih časih, ko za drag denar ni dobiti vo¬ dovodnih naprav, zgrade vodovode, pa bi bilo pre- kruto; — 5. obč. svetniku Mihevcu glede nabave ži¬ vine v Prekmurju: cene mesa so v Ljubljani enake cenam v drugih mestih. V primeru proste trgovine z živino v Prekmurju bodo cene takoj poskočile, Mol pa ne more zahtevati monopola za nakup živine v Prekmurju, ker se zaradi monopolnega položaja do¬ mačini upravičeno pritožujejo; — 6. obč. svetniku Kocmurju odgovarja podžupan, da je nastala inter¬ pelacija radi višje oddaje toka finančni delegaciji iz ogorčenja uradništva nad vpeljavo popoldanskih uradnih ur, Mol pa ni mogla odreči prošnje finančne delegacije; — 7. obč. svetniku Zupančiču odgovarja podžupan, da bi stala zgradba druge ceste od Dolenj¬ skega kolodvora do Dolenjske ceste K 120.000—, mestna parcela bi bila s tem razkosana in onemo¬ gočena zgradba skladišča za gramoz, ki ga Mol do¬ važa iz Lanišča; — 8. obč. svetniku Srebotu pa po¬ jasni, da bo tvrdka Zanki v Jenkovi ulici zgradila samo skladišče za sode, ne bo pa kuhala kemikalij. KRONIKA _ 337 Obč. svet je izvolil nov meščanski odbor za upravo meščanske imovine, v katerega so bili izvoljeni: Av¬ gust Jenko, Engelbert Franchetti, Tomaž Bizilj, Blaž Jesenko, Alojzij Lenček in Josip Maček. — Obč. svet je izvolil tudi volilne komisije za volitve v ustavo- tvorno skupščino. — Dalje je obč. svet sklenil: 1. da zahteva od vlade podržavljenje mestnega de¬ kliškega liceja, odnosno dekliške realne in reformne gimnazije, počenši z II. semestrom 1920/21 in je Mol pripravljena stopiti z državno učno upravo v dogovor glede prepustitve licejskega poslopja; 2. podaljšati Jelki Brettlovi rok za zazidanje stav- bišča poleg Kreditne banke na Aleksandrovi cesti do 31. XII. 1925, ker je v sedanjih razmerah nemogoče graditi in bi najpriprostejša stavba stala več mili¬ jonov; 3. dovolil Julki Smoletovi prenos dosedanje na¬ jemne pogodbe pok. Jakoba Smoleta za zakup kopa¬ lišča in gostilne v Koleziji na njeno ime; 4. dovolil Strojnim tovarnam in livarnam v Ljub¬ ljani parcelacijo in razdelitev sveta na Prulah na 14 stavbišč pod točnimi pogoji. Interpelirali so: obč. svetnik I. Tokan radi škode, ki se godi hišnemu posestniku, kjer je mestna pe¬ karna, z zahtevo, da se zadeva preišče; obč. svetnik I. Kocmur zahteva, da se užitninskim nameščencem za letošnje leto razdeli K 20.000— za obutev, kakor so to prejeli drugi mestni nameščenci; dalje, da se dodeli S. K. Slovanu primerno športno igrišče. Pod¬ župan pojasni, da bo Mol odstopila nekdanje dirka¬ lišče športnim klubom. — Isti obč. svetnik poudarja, da je povišanje draginjskih doklad mestnim usluž¬ bencem iluzorno, če se jim zato odteguje mesečno za premog in drva, kar danes ogromno stane. Te odteg¬ ljaje naj se uslužbenstvu spregleda. — Glede velikosti in kakovosti ljubljanskega kruha ugotovi, da peko pekovski mojstri v Celju in Mariboru boljši in večji kruh in žemlje za isto ceno in pokaže pecivo, ki ga je prinesel v dokaz s seboj. Ker je diferenca v teži znatna, zahteva, da tržno nadzorstvo nadzira pekov¬ ske mojstre glede teže in kvalitete kruha in krivce kaznuje. — Obč. svetnik Verbič prosi, da se nasuje Karunova ulica in Cesta v Mestni log z gramozom, dalje prosi, da se prične s kopanjem jarkov v Mest¬ nem logu. 10. Dr. Josip Čerin praznuje 30 letni dirigentski ju¬ bilej. Bil je koncertni vodja Glasbene Matice v Ljub¬ ljani, kapelnik v Volksoperi in v dvorni cerkvi na Dunaju, 16 let je bil kapelnik vojaških godb in to na Dunaju, v Pragi, Budimpešti in Ljubljani, dalje ka¬ pelnik Narodnega gledališča v Ljubljani. Dr. Čerin je prvi Slovenec, ki je bil na dunajski univerzi pro¬ moviran za doktorja glasbenih ved. 12. V jadranskem vprašanju smo doživeli težak po¬ raz. Izgubili smo Gorico, Trst, Reko, Istro, del No¬ tranjske s Postojno, Zader, čres, Lošinj in Lastvo, ki so pripadli — Italiji. — Moč pred pravico! »Samo¬ odločba narodov«, s katero so operirali mirovni apo¬ stoli, prinaša malim narodom trpka razočaranja. 14. V vsej državi se vrše velika protestna zboro¬ vanja proti nasilju, izvršenim nad našim narodom ob priliki »rešitve jadranskega vprašanja« v S. Mar- Anlon Koleša Anton Verbič gheriti-Liguri. Tudi v Ljubljani je danes tako zbo¬ rovanje v hotelu »Unionu«. 15. Danes sta potekli dve leti, odkar je poslal srbski polkovnik švabič italijanskemu poveljniku ob de¬ markacijski črti noto, v kateri je zahteval, da se ita¬ lijanske čete takoj umaknejo, ker bi v nasprotnem slučaju naletele na oboroženo srbsko vojno silo. Ita¬ lijani so se ustavili tam, kjer še danes stoje. Ljub¬ ljana bo ohranila polkovnika švabiča v častnem spominu. 20. Volilna agitacija za volitve v ustavotvorno skupščino dosega svoj višek. Politične stranke tek¬ mujejo med seboj s shodi, volilna propaganda je raz- paljena po vsej državi. Vlada je izdala naredbo, s katero se prepoveduje točenje alkoholnih pijač v vseh javnih lokalih na dan volitev, na dan pred vo¬ litvami in po volitvah. 26. Ing. Vladimir šuklje, gozdarski svetnik in pred¬ stojnik urada za zgradbo hudournikov v Ljubljani je danes umrl. 28. Danes se vrše volitve v ustavotvorno skupščino. V Sloveniji kandidirajo svoje kandidate Jugoslovan¬ ska demokratska stranka, Slovenska ljudska stranka. Samostojna kmetska stranka, Narodnosocialna stran¬ ka, Jugoslovanska socialnodemokratična stranka in Komunistična stranka Jugoslavije. Poleg teh kandi¬ dira svoje kandidate še Prekmurska stranka. Slove¬ nija je razdeljena v tri volilne okraje in sicer v Ljub¬ ljano mesto, ljubljansko oblast in mariborsko oblast. — Na podlagi uradnih poročil so se izvršile volitve sle¬ deče: V Ljubljani je bilo od 11.158 volilnih upravi¬ čencev oddanih 8804 glasov ali 78'9 %. Prejeli so: 1. Jug. demokratska stranka . . 3196 glasov; 2. Slov. ljudska stranka .... 1762 3. Narodnosocialna stranka . . 1189 4. Jug. soc. demokr. stranka . . 1158 5. Komunistična stranka . . . 1499 „ . Na podlagi tega izida so v Ljubljani izvoljeni dr. Ivan Tavčar, dr. Andrej Gosar, Ivan Deržič in dr. Milan Lemež. — Socialisti so izšli brez mandata. V ljubljanski oblasti (Kranjsko volilno okrožje) je bilo oddanih 67.351 glasov in sicer v okrajih: Cerk¬ nica 2478, Črnomelj 3828, Kamnik 7214, Kočevje 5437, Kranj 9035, Krško 8297, Litija 6431, Ljubljana okolica 10.840, Novo mesto 7291 in Radovljica 6500 338 KRONIKA Ivan DeržIC Miha Koren glasov, tako da znaša količnik 5682 glasov, za kvali¬ ficiranega kandidata pa 22.450 glasov. Na podlagi tega rezultata dobi Jug. dem. stranka 1, Slov. ljudska stranka 6, Sam. kmet. stranka 4, Jug. soc. dem. stranka 1, komunistična stranka 3 poslance. Nar. socialna stranka je ostala brez mandata. Izvoljeni so dr. Gregor Žerjav, Janez Brodar, Josip Nemanič, Ja¬ nez Stanovnik, Karel Škulj, prof. Anton Sušnik, Ja¬ kob Kušar, Ivan Majcen, Ivan Pucelj, Janko Rajar, Etbin Kristan, Marcel žorga, Valentin Mlakar in Vladislav Fabjančič. V mariborski oblasti (štajersko volilno okrožje) je bilo oddanih 82.103 glasov, od katerih odpade na Jug. dem. stranko 4632 glasov in 1 mandat, Slov. ljudsko stranko 27.144 glasov in 7 mandatov, Sam. kmet. stranko 17.936 glasov in 5 mandatov, Jug. soc. dem. stranko 22.383 glasov in 6 mandatov, Narodnosoci- alno stranko 2365 glasov in 1 mandat. Komunistično stranko 5735 glasov in 1 mandat in na Prekmursko stranko 1908 glasov, ki pa je ostala brez mandata. Izvoljeni so dr. Vekoslav Kukovec, Ivan Roškar, Franc Pišek, Josip Klekl, Martin Kranjc, Vlado Pu¬ šenjak, dr. Anton Korošec, dr. Josip Hohnjec, Ivan Krek, Josip Drofenik, Ivan Mrmolja, Ivan Kirbiš, dr. Bogumil Vošnjak, Etbin Kristan, Filip Kisovec, Josip Kopač, Rudolf Golouh, dr. Milan Korun in Zvo¬ nimir Bernot, Ivan Deržič in Miha Koren. DECEMBER 1920 1. Praznik ujedinjenja se je danes v Ljubljani slo¬ vesno praznoval. 3. Anton Kržič, kanonik in profesor drž. učiteljišča v p. je danes umrl. Pokojnik je bil rojen 2. junija 1846 v Rakitni. Sodeloval je kot mladinski in ljudski pisatelj pri raznih revijah, dalje pri Slovenski Matici in Kat. družbi za Kranjsko, Mohorjevi družbi itd. 3. Profesor Maks Pleteršnik, avtor slovensko - nemškega slovarja, obhaja svojo 80-letnico življenja. Jubilant je tudi literarno pomembno sodeloval v slo¬ venskem slovstvu. 4. Državna trgovska akademija je bila danes slo¬ vesno otvorjena. Slovesnost se je vršila v avli I. drž. gimnazije in so se je udeležili vsi predstavniki civil¬ nih in vojaških oblasti in gospodarskih korporacij. Avgust Erzln Simon Praprotnik Upati je, da se novo ustanovljena trgovska akademija kmalu lahko nastani v lastnem domu. 5. Avgust Erzin, magistratni uradnik, je danes pre¬ minul. V Mariboru je odprl danes predsednik pripravljal¬ nega odbora general Maister prvo umetniško raz¬ stavo, katere se udeležuje 25 slovenskih umetnikov s svojimi deli. 12. Prometni minister dr. Anton Korošec je podal ostavko na svoje mesto v centralni vladi. — Istočasno so odstopili člani deželne vlade za Slovenijo dr. J. Brejc, prof. dr. Karel Verstovšek, ing. Dušan Sernec, Jakob Jan in univ. prof. dr. Leonid Pitamic. — Za poverjenika za pravosodje je imenovan dr. Vladimir Ravnihar, za poverjenika za soc. skrb pa Adolf Rib¬ nikar. 14. Krški škof dr. Anton Mahnič je danes po daljši bolezni v Zagrebu, kjer je bil gost tamošnjega nad¬ škofa dr. Bauerja — umrl. Pokojnik, ki se je rodil 1. 1850. v Štanjelu na Goriškem, je bil neizprosen in brezkompromisen katolik, narodno zaveden boritelj za slovenski in hrvaški jezik, ki je prvi vpeljal v svoji škofiji staroslovenščino v cerkvene obrede. Bil je med ustanovitelji Leonove družbe, dalje je ustanovil Slo¬ vencem list »Rimski katolik« in Hrvatom »Hrvatsko Stražo«. Na gospodarskem, socialnem, zlasti pa na političnem torišču je posegal z močjo svoje velike osebnosti pomenljivo v razvoj dogodkov v smeri jas¬ nosti načel in ločitvi duhov. 17. Rudarji so proglasili splošno rudarsko stavko in zahtevajo, da se jim mezde povišajo v razmerju narasle draginje, to je za 134 %. 21. Seja ljubljanskega občinskega sveta. Podžupan dr. Karel Triller odgovarja na interpelacijo obč. sv. I. Kocmurja in Engelberta Franchettija glede mestne pekarne in predlaga, da se mestna pekarna in mestna aprovizacija opustita. Z vpeljavo proste trgovine smo prišli nazaj v predvojni trgovski tir. Obč. svet je pred¬ log brez ugovora sprejel. — Dalje je obč. svet sklenil: 1. da se regulirajo plače užitninskih nameščencev; 2. najeti K 300.000'— za mestno zastavljalnico; 3. po¬ daljšati dobo za pobiranje veseličnega davka za na¬ daljnja tri leta; 4. spremembo pravil § 9. Mestne hra¬ nilnice; 5. v odbor mestne bolniške blagajne mestnih uslužbencev so bili izvoljeni: v načelstvo Bole Jakob, KRONIKA 339 Franchetti Engelbert, Ivan Kocmur, Ivan Pengov in Valentin Vončina, v nadzorstvo: Anton Likozar, Igna¬ cij Mihevc, Simon Praprotnik in Josip Zupančič, v razsodišče dr. Juro Adlešič, Aleksander Hudovernik, dr. Fran Novak, Ivan Tokan in kot namestnik Jakob Dimnik. Dalje je občinski svet sklenil ponovno zvišanje električnega toka in plina za 50 % od 1. septembra dalje in sicer za odjemalce v pisarnah, skladiščih in trgovinah. — Zaradi silnega naraščanja vseh pro¬ dukcijskih stroškov se povišajo tudi vse klavnične pristojbine v mestni klavnici za 100 %. Obč. sv. I. Kocmur je interpeliral podžupana: 1. zakaj je mestno knjigovodstvo zavrnilo prošnjo mestnih oficiantov za povišanje dnevnic, 2. ker je z ozirom na predstoječo reorganizacijo državne javne uprave potrebna tudi reorganizacija mestnega magi¬ strata, naj pošlje mestna občina tri do štiri uradnike v večja mesta (Dunaj, Praga, Berlin) za par mesecev, kjer naj prouče ustroj magistratov; 3. glede na to, da vse banke tako sijajno uspevajo in da mora Mol plačevati za svoja posojila visoke obresti pred¬ laga, da se ustanovi v Ljubljani komunalna banka. — Obč. sv. J. Jeglič predlaga, da se postavijo v mestu in po parkih hišice za krmo ptic. 22. Za siromašno mladino ljubljanske škofije je daroval papež Benedikt XV. 120.000'— K, katere raz¬ deli škofijski ordinariat. 30. Prehrana v Ljubljani, živimo v dobi neslišane draginje. Tržni promet je reduciran, ker je konsumna moč prebivalstva zelo padla. Cene mlevskim izdelkom so še vedno neustaljene. Mestni trg je dobro založen, vendar forsirani izvoz živine preti poslabšati kvali¬ teto govejega mesa. Občuti se tudi pomanjkanje pod¬ jetja za izdelovanje delikatesnih mesnih izdelkov, kar bi ugodno vplivalo na ceno masti. Mesarsko obrt zelo otežuje pomanjkanje velike hladilnice, kar tudi po- dražuje mesarsko obratovanje. — Splošno stanje cen je sledeče: Goveje meso na trgu, I. 22'—, II. 20— K, v mesnicah 2'— dražje; telečje meso 22'— in 20— K; svinjsko meso 32'— in 30— K; drobnica 18— K za kg. — Slanina 'trebušna 48'—■, riba in sal 52'—, mešana 50-— K, mast 55'— K, šunka 58'— K. — Klobase: krakovske 58'—, hrenovke, safalade, po¬ sebne kajene 38'— do 40—• K, kranjske sveže 46'— K, polprekajene 54'— K, suhe 64— K, tlačenke 30'— K. — Perutnina: piščanec mali 20—, večji 30'— do 34'—, kokoš 40'— do 45'—, petelin 40— do 45—, raca 60'— do 65— K. — Zajec domači 10'— do 30'— K. — Divjačine na trgu ni, ponudba je prešibka in ne krije niti gostilniških potreb, zato so cene ne¬ stalne in visoke. — Tudi ribji trg je zelo šibek in so cene ribam nenavadno visoke, boljših rib sploh ni na ponudbo. — Občutno je pomanjkanje mleka, ki stane K 6'— liter. Mleko je kvalitetno slabo, zlasti ker je veliko preprodajalcev, ki se odtegujejo kontroli. — Sirovo maslo stane kg 80-—, čajno 96— do 116'—, maslo 80'—, bohinjski sir 90'—, sirček 14'— K. — Ja j ec na trgu ni, vkljub visoki ceni K 4— za komad. — Sadje: luksuzna jabolka 8'— do 10'—, jabolka I. 6—, II. 5'—, III. 3'— do 4'—, oranže 3— do 4'— za kos. — Moka 0 18—, moka za kuho 16'50, krušna moka 14'50, koruzni zdrob 8-—, pše¬ nični zdrob 18'— K za kg. — Kruh se prodaja na¬ vaden bel po 15'—, žemlje navadne 18'—, mlečne 24-—, maslene 28'—, črn kruh 8— za kg. — Pšenica K 11'—, rž 9'50, ječmen 6-50, oves 4'—, koruza su¬ šena 4-80, fižol-ribničan 6'—, prepeličar 9—, ješprenj 10'— do 12'—, kaša 9-50 za kg. — Testenine I. vrste K 26'—, II. 20— za kg. — Zelenjava: solata endivija K 8—, zeljnate glave 1'20, kolerabe 1'20, ohrovt 2-40, čebula 4'—, česen 26—, rdeča pesa 3'—, sladka repa —'80, krompir 2-30, kislo zelje 3'—, kisla repa 2— K za kg. — špecerijsko blago je zelo drago, vendar kaže na padanje cen za posamezne predmete: Kava Porto¬ riko K 94'—•, Santos 97-—, Rio 64'—, žgana I. 116—, II. 100'—, III. 80— K za kg. — Sladkor kristalni iv 58'—, v kockah 62'— za kg. Sladkorja v kockah primanjkuje. Riž K 36— in 32'—, sol 8—, poper cel 72'—, mlet 80'—, paprika III. 45—, sladka 80— do 120'—, škrob: rižev K 76'—, pšenični 48'—, koruzni 36— za kg. — Olje namizno K 68—, jedilno 56'—, petrolej 24— za 1. — Pijače: Pivo čaša K 2'80, vrček 4'30, steklenica 6—. Vino staro 16*—, 18'— in 20'—, novo 24— do 26'— K za 1. — Kurivo: drva za kub. m 230— K, premog za met. stot 63'— K. — V de¬ tajlni trgovini se je začela ostrejša konkurenca, kar je opažati v zniževanju cen pri prodaji sladkorja, riža, olja in škroba. Umrlo je v mesecu decembru 90 oseb. 340 KRONIKA MARIBORSKA KRONIKA OD 1. VL DO L X. 1934 PIŠE FRANJO BAŠ Kakor ostala naša avtonomna mesta, tako je tudi Maribor v poletju 1934 z uveljavljenjem zakona o mestnih občinah dne 23. septembra stopil v novo dobo razvoja, ki se kaže tudi zunanje: dosedanji me¬ ščani postanejo mestni člani, dosedanji župan pred¬ sednik mestne občine itd. Z novim zakonom o mest¬ nih občinah je postala za bodoči Maribor aktualna in korporacija okoliških občin, ki so pa inkorporacijo odklanjale zaradi javnih dajatev v povečanem mestu in pa ker smatrajo, da so po komasaciji podeželskih občin sposobne za življenje tudi same. Položaj Maribora kot jugoslovanske uvozne in iz¬ vozne točke nam kaže statistika mariborske carinar¬ nice za 1933; življenjske prilike pa statistika upo¬ rabe glavnih živil v istem letu. Preko Maribora smo uvozili 45,007.891 kg blaga v vrednosti 185,075.921 dinarjev, izvozili pa 46,895.033 kg v vrednosti 96,670.402. Uvažali smo železo, stroje, predivo, svilo, bombaž, odpadke tkanin, pločevino, premog in papir, izvažali pa sadje, žive prašiče, zaklano perutnino, jajca, koruzo, hmelj, strojene kože in ekstrakte za strojenje kož. Glavne uvozne zemlje so bile Avstrija, ČSR, Nemčija in zadnja Finska; glavne izvozne pa Avstrija, ČSR, Nemčija, Švica, Italija in na zadnjem mestu Poljska. V prehrani so izdali Mariborčani 1933 za glavna hranila (meso, kruh, krompir, zelje in sadje) skoro 52,000.000 dinarjev; posamezni Mari¬ borčan porabi povprečno na dan 29 dkg mesa, 32 dkg kruha, 25 dkg krompirja, 12 dkg sadja in 21 dkg zelja. Kakor vsako poletje, je tudi letos organiziral Ma¬ ribor vrsto prireditev, ki so ga podale kot središče javnega življenja: zborovanje drevesničarjev Dravske banovine (2. junija), kongres katehetov (5.—7. ju¬ nija) z vzporedno katehetsko razstavo, XII. kongres jugoslovanskih strojevodij (5. julija), kongres sad¬ nih trgovcev, izvoznikov in sadnih producentov ter kmetijskih strokovnjakov (14.—16. julija), lesnih trgovcev in industrijcev Dravske banovine (12. av¬ gusta), emigrantov, ki se je združil s petnajstletnico pevskega društva »Jadran« (1.—2. sept.), evhari¬ stični kongres za lavantinsko škofijo, ki je zbral 25.000 ljudi in bil največja manifestacija letošnjega poletja, ter kmetijska razstava Dravske banovine Maribor v jeseni (29. sept.—2. okt.). Izrazito tuj skop rometnega značaja je bil poset Ljub¬ ljane Mariboru (24. junija) in tretji Mariborski te¬ den (4.—15. avg.). Mariborski teden je poleg pratra in zaključne prireditve na Mariborskem otoku vse¬ boval tujskoprometno, obrtno, gozdovniško, skavtsko, ženskih ročnih del, siamsko, vrtnarsko, gostilničar¬ sko in hotelirsko, slikarsko, šolskih ročnih del, akva¬ rijsko in jadralnoletalsko razstavo; osrednji zna¬ čaj vseh razstav je imela vajeniška in pomočniška razstava, organizirana po Slov. obrtnem društvu. Ob- III. Mariborski teden; del siamske razstave Foto Vlasid enem z Mariborskim tednom so se vršile veslaške, motociklistične, plavalne, skakalne, lahkoatletske in nogometne tekme, teniški in sabljaški ter mednarod¬ ni šahovski turnir, kjer sta si delila prvo in drugo mesto V. Pirc ter L. Steiner. Narodno gledališče je igralo v mestnem parku Goljino Kulturno prireditev v črni mlaki; v IV. deški šoli pa je bila 3.—12. avg. protikomunistična razstava Pro deo. Tujskoprometno iniciativo sta vodila Tuj skoprometna zveza in Putnik, ki je sistematsko organiziral izlete, za katere so mestna podjetja nabavila novi avtokar (Rdeči Fran¬ ček) in vodil ekspoziture na meji v št. liju in v Gor¬ nji Radgoni ter v kopališču Rogaški Slatini. Tuj¬ skemu prometu služi nadaljevanje del na pohorski cesti (na km 4—6 od Reke ter dovozi k Pohorskemu domu in Mariborski koči), povečana elektrarna na Pohorskem domu in elektrifikacija Mariborske koče. V zunanjosti Maribora je bila regulirana Pobreška cesta vzhodno od Dravskega mosta, kjer je bila preko Turkove hiše otvorjena nova zveza od Tržaške ceste na Trg Kralja Petra; razširjena Betnavska cesta med Dalmatinsko in Metelkovo ulico, kanalizirana pa Smetanova ulica med Strossmajerjevo in Vrtno. Na¬ daljevala se je regulacija Aleksandrove ceste, kjer so padli divji kostanji med Trgom Svobode in Prešer¬ novo ulico ter bili razširjeni asfaltni trotoarji od Pre¬ šernove do Tomšičeve ulice. Med novimi stavbami je dobila carinska pošta do skrajnosti avtomatizirano plinsko — prvo v Mariboru — centralno kurjavo. Modernizacijo kurjave in prenovitev zunanjosti je izvršilo Mestno kopališče. Temeljni kamen za pravo¬ slavno cerkev je bil postavljen na Jugoslovanskem trgu in 12. avgusta blagoslovljen po zagrebškem me¬ tropolitu Dositeju. 19. avgusta je bil blagoslovil I. Umek novi most na Mariborski otok. Istočasno je bil za zagotovitev vode, katere je porabil Maribor v me¬ secu juliju na osebo 165 litrov, dograjen v Betnavi 25 m globok vodovodni vodnjak, čez dravski most so bile popravljene vodovodne in plinovodne cevi. V okolici se je osuševal betnavski ribnik z odvajanjem vode v okoliško prodnato zemljo; s tem bo zopet pri¬ šel ribnik do svojega prvotnega položaja gramozne jame, kar je bil, dokler niso pred 35 leti ponočni zli¬ kovci napeljali vanj vodo iz jarka ob knezoškofij- KRONIKA 341 Del kmetijske razstave v Mariboru Foto M. Japelj skem parku. Udejstvitvi pa se je približala akcija za osebni kolodvor na Teznem. Potem ko so morale nove občine podati svoje mišljenje glede zaželene graditve kolodvora, je akcijski odbor dosegel 8. septembra do¬ voljenje za novi kolodvor, ki bo tretji, južni maribor¬ ski kolodvor. Med akcijami za nove mariborske pri¬ dobitve navajamo akciji: težnjo po mariborski eks¬ pozituri zbornice TOI, za mariborsko radio-relais po¬ stajo in za vrtnarsko šolo iz bivše vrtnarske indu¬ strije Gj. Džamonje. K starejšim akcijam za poklicno posvetovalnico in za vajeniški dom pa so se pridru¬ žila vprašanja šol, kjer se je perečemu magdalen- skemu šolskemu vprašanju priključilo vprašanje nove deške meščanske šole in ženske srednje šole, ki so postale aktualne zaradi prenapolnjenosti obsto¬ ječe deške meščanske šole in realne gimnazije. V kulturnem življenju odgovarja razvoju jugoslo¬ vansko - bolgarskih stikov sestanek za ustanovitev jugoslovansko-bolgarske lige (26. junija) in prvo bol¬ garsko predavanje I. Pamparova (4. junija); zani¬ manju za Lužiške Srbe odgovarja lužiškosrbska aka¬ demija (5. junija). Osrednje mariborsko vprašanje Turkova blia na danaSnJI Pobrežkl Turkova hlia na danaSnJI Pobrežkl ceall od severozapada p olo y. ceatl letošnjega poletja pa je tvorila Glasbena matica. Po odloku ministrstva prosvete je postala društvena šola subvencionirana muzička škola Glasbene matice in njen dejanski vodja ravnatelj, ne pa Glasbena matica. Glasbena matica tega dejstva, s katerim bi izgubila svojo glasbeno šolo, ni mogla priznati, zaradi česar je prišlo do krize in do demisije glavnih društvenih funkcionarjev. Na njih mesto so stopili I. Poljanec kot predsednik, J. Malenšek kot predsednik pevskega zbora in Marij Kozina kot dirigent. V pevskem živ¬ ljenju je Glasbena matica uvedla novost: pevske kon¬ certe v mestnem parku, kjer je tudi prvič nastopila (5. julija) novo ustanovljena mestna godba. Oživel je umetniški klub »Brazda« in začel s pripravami za umetniške razstave. Razstavo cerkvenih paramentov so priredile za časa evharističnega kongresa šolske sestre. Zveza kulturnih društev je organizirala kul¬ turni tečaj (tabor pri Sv. Križu) ter ustanovila nove knjižnice v Radencih, Tišini in v Gederovcih. Sokol je pridobil dosedanje igrišče I. SSK Maribora v Ljud¬ skem vrtu; največja njegova prireditev je bil izlet mariborske sokolske župe 9. in 10. junija v Ptuj. Od novoustanovljenih organizacij omenjamo kulturno¬ politično »Boj« (14. junija). Od znanstvenih organi¬ zacij je Muzejsko društvo arheološko proučevalo Po¬ horje. Zgodovinsko društvo pa je v ČZN izdalo A. Do- larjevo biografijo Karla Glaserja. Glavni poletni dohodki mariborskih organizacij so tombole; in kot poletno značilnost Maribora moramo poudariti tozadevne društvene prireditve na Trgu Svobode. , Športno je najvažnejši mariborski po¬ letni dogodek odstop dosedanjega športnega pro¬ stora I. SSK Maribora Sokolu. I. SSK Maribor ga mo¬ re uporabljati dvakrat tedensko do konca 1935 ter dobi predpravico za izrabo gramozne jame na Tez¬ nem. Mestna občina pa odpiše klubu njegov dolg ter prevzame klubov dolg pri Mestni hranilnici. Med po¬ letnimi športnimi prireditvami so kvantitativno pre¬ vladovale nogometne tekme. Med ostalimi športniki so se uveljavili mariborski strelci na državnih tekmah v Beogradu s prvakom v malokaliberskem streljanju I. Cestnikom; na strelskih tekmah SLD v Radvanju pa je prejel pokal mesta Maribora I. Kovačec. Za olimpijski dan 10. junija so priredili kolesarji vseh mariborskih klubov dirko z zaprekami; 17. junija je organiziral Mariborski kolesarski podsavez 100 km tekmo na progi Maribor—Dravograd—Maribor. Vi¬ šek športnih prireditev za časa Mariborskega tedna je pomenil teniški turnir Maribor—Gradec—Zagreb. Ob 10 letnici mariborskega skavtizma so organizirali julija meseca mariborski skavti v Bistrici skavtski tabor. 30. junija je končal šahovski turnir za prven¬ stvo Maribora, v katerem sta zasedla 1. in 2. mesto E. Kramer in J. Kukovec. 22. junija so se vršile ka- sačke galopne dirke na Teznem, 8. in 9. septembra pa derby meeting istotam. Socialno in gospodarsko označujejo Maribor brez¬ poselni v juliju: 756 moških in 248 žensk, dokon¬ čanje glavnih del na Delavskem azilu, ferialne kolo¬ nije pri Šmartnem na Pohorju, na Jadranu pa v Ka- štel-Lukšiču za dečke, v Bakarcu pa za deklice; or- 342 KRONIKA Evharistični kongres v Maribora med ponllllkalno mašo pred magistratom Foto I. Lavrenčič ganizacija zadružnega dneva 5. julija po Nabavljalni zadrugi državnih uslužbencev ali borba železničarjev za pridržanje režijskih voznih kart v dosedanjem ob¬ segu. Mariborski gasilci so pričeli akcijo za nov re¬ ševalni avto, poslovalnica zborničnega obrtno-pospe- ševalnega zavoda pa je organizirala tečaje z izpitnimi predavanji za rokodelske pomočnike. V gospodarskem življenju Maribora so bila konec junija definitivno izgrajena Mestna poslopja. V sezoni sadnega izvoza pa je težil producente zastoj sadnega izvoza in nizke cene, kar so pripisovali osrednji izvozni organizaciji »Prizadu«. To je težilo predvsem okoličane; v mestu pa je vihrala vse poletje tako zvana mesarska vojna; Mestno avtobusno podjetje je sklenilo reorganizirati promet z avtomobili in pri tem uvesti med drugim progo preko Glavnega trga v koroški del mesta; zaradi tega in iz higienskih razlogov je sklenila mestna ob¬ čina, da se morajo s 25. junijem preseliti stojnice mesarjev, perutninarjev, sadjarjev in bolgarskih vrt¬ narjev v južno Strossmayerjevo ulico. S prizivom na kr. bansko upravo pa so mesarji uspeli in ostali do danes na južnem Glavnem trgu. V industriji je za¬ čela z delom M. Rosnerjeva tovarna sukna, na Po¬ brežju je bila dogotovljena K. Thomova tovarna svile, v Radvanju tovarna za umetno svilo Kavčič, Močiv¬ nik & Co., v obrat je prišla Kolmsteinova tovarna za usnje na Pobrežju, tovarno namiznih prtov, zastorov itd. Bachler & Co. na Teznem je prevzela štora iz št. Vida nad Ljubljano, v teku pa so akcije za Remer- jevo tovarno finega usnja v Studencih, E. Kleinove tovarne bandaž v Limbušu, H. Schenkove tkalnice na Pobrežju in tovarne za žensko obleko na Teznem. Osebne izpremembe so se izvršile na državnem to¬ žilstvu, katerega vodja je postal M. Zorjan. H kr. ban¬ ski upravi v Ljubljano premeščenega L. Hacina je nadomestil kot predstojnik mestne policije S. Rado- ševič. Na mesto v ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje odišlega primarija splošne bolnice I. Matka je pa stopil S. Lutman. Zanimanje Maribor¬ čanov so vzbujali in vplivali po svojih oblekah na zunanjost mariborskih ulic številni avstrijski emi¬ granti, ki so pribežali v Jugoslavijo po julijskih do¬ godkih. Pristanek stratosferskih letalcev Cosynsa in Elsta v ženavljah pa je ostal za Maribor brez vpliva. Knezožkof L Tomažič blagoslavlja krsto z generalom B. Maistrom pod balkonom magistrala Foto I. Lavrenčič Za vedno pa sta zapustila Maribor Rudolf Maister in p. P. Potočnik. R. Maister je umrl na počitnicah na Uncu 26. julija in doživel 28. julija v Mariboru pogreb, kakor še nobeden Mariborčan pred njim. Vo¬ jaškega vodje Maribora ob prevratnih dneh se spo¬ minja »Kronika« z dvema samostojnima prispevko¬ ma. 20. junija pa je umrl o. P. Pavel Potočnik. Rojen 18. novembra 1880 pri Sv. Urbanu pri Ptuju je vsto¬ pil 4. oktobra 1901 k frančiškanom in študiral v Kamniku in v Ljubljani. Ordiniran 15. aprila 1905 je bil od 1907 učitelj na frančiškanski šoli v Novem mestu, 1920 v Nazarjih, odkoder je prišel v Maribor 1921, kjer je bil prvotno kurat v jetnišnici, nato pa katehet na krčevinski šoli. Ustanovil je katoliško mladino (Danico), prosvetne organizacije franči¬ škanske župnije v Krčevini, Košakih in Orešlju ter Zvezo prosvetnih organizacij za frančiškansko žup¬ nijo; od cerkvenih organizacij sta njegovo delo apo- stolstvo mož KA in Marijina družba za matere. Od prirodnih pojavov omenjamo številne vodomce ob Dravi nad brvjo v Studence meseca julija in strelo, ki je treščila v obliki tako zvane ognjene krogle 11. ju¬ nija v hišo Gozdna ulica št. 14. Vremensko je bilo letošnje mariborsko poletje re¬ lativno hladno in mokro. Aleksandrova cesta z bivšim drevoredom dlv|lh kostanjev (Z dovoljenjem založnice Zlate Brišnikove) KRON K A 343 SPLOŠNI PREGLED K TRAGEDIJI V MARSEILLE-U Kralj Aleksander I. je potoval s kraljico Marijo na oficielni obisk zavezniški Franciji, da iznova mani¬ festira neskaljeno prijateljstvo in zavezništvo in utrdi svetovni mir. Kralj je odpotoval z bojno ladjo »Dubrovnikom«. Izbral si je vodno pot, da z jugoslovanskih tal stopi na francosko zemljo. Francija je navdušeno pričako¬ vala svojega zaveznika. V luki je bil postavljen ogro¬ men slavolok. 9. oktobra, točno ob 4. popoldne je pristala kra¬ ljevska ladja v pristanišču Marseilleu. V imenu predsednika francoske republike je pozdravil kralja francoski zunanji minister Louis Barthou. Kralj se je odpeljal v spremstvu francoskega zunanjega mi¬ nistra Barthou j a in člana francoskega vrhovnega vojnega sveta generala Georgesa v povorki ostalih gostov skozi gost špalir prebivalstva, da položi venec na grob vojnih žrtev zavezniških kolonialnih čet (Poilus d’Orient). Komaj 100 korakov od obale je skočil na stopnico kraljevskega voza atentator, ki je oddal na kralja in njegove spremljevalce deset strelov. Nj. Veličanstvo kralja sta zadela dva strela, eden v prsi, drugi v že¬ lodec. Težko ranjenega kralja in ranjene njegove spremljevalce so odpeljali na policijsko prefekturo, kjer je kralj ob 4.10 minut po francoskem času iz¬ dihnil. Poldrugo uro kasneje je preminul tudi težko ranjeni francoski zunanji minister Louis Barthou, težje ranjenega generala Georgesa pa so prepeljali v sanatorij. Prebivalstvo je atentatorja na licu mesta linčalo. 10. oktobra zjutraj sta prispela v Marseille Njeno Veličanstvo kraljica Marija in predsednik francoske republike Lebrun, ki sta se poklonila velikim žrtvam. Isti dan popoldne so prenesli Velikega Pokojnika in Vladarja na ladjo Dubrovnik, ki je odplula proti svoji domovini, spremljana od dveh velikih francoskih križark »Duquesne« in »Colberta«. Njega Vel. Kralj Peter II. je odpotoval iz Londona, kjer se je šolal, v Pariz, kjer ga je pričakovala mati, da odpotujeta v domovino. V petek 12. oktobra je prispel na Jesenice in s posebnim vlakom v Ljubljano, kamor je prispel dvorni vlak ob 22. uri. Vsa država trpi pod strašnim vtisom groznega do¬ godka. Prebivalstvo je v črnem in z nemo tugo sledi dogodkom velikega časa. Ljubljana je pozdravila svojega novega kralja Petra II. in njegovo mater kraljico Marijo, ki sta pri¬ spela ob 10. uri zvečer z dvornim vlakom na glavni kolodvor. Trgovske izložbe so razstavile v črno ovite slike blagopokojnega kralja. Vozovi cestne železnice in avtomobili imajo žalne zastavice. Gledališča, kine¬ matografi so zaprti, javni lokali, kavarne, restavra¬ cije in gostilne se zapirajo ob 10. uri zvečer.. Narodno predstavništvo je 11. oktobra 1934 sklicalo skupno sejo vseh senatorjev in narodnih poslancev, na kateri je predsednik senata dr. Ljubomir Tomašič sporočil smrt Njega Veličanstva Kralja Aleksandra I. Nato je bila prečitana oporoka kralja Aleksandra in objavljena proklamacija prestolonaslednika Petra za kralja Jugoslavije. Narodni poslanci in senatorji so skupno prisegli zvestobo Nj. Veličanstvu Kralju Petru II. in nato zaprisego podpisali'. Takoj nato so vstopili v dvorano kraljevi* namest¬ niki z Nj. Vis. knezom Pavlom na čelu in so prisegli na ustavo in podpisali prisego. Narodno predstavništvo je nato sprejelo zakonski predlog, po katerem se odslej naziva Nj. Vel. Kralj Aleksander Viteški kralj Aleksander I. Ujedinitelj. 14. oktobra zjutraj je bojna ladja Dubrovnik pri¬ peljala mrtvega kralja v Split. Nad 100.000 držav¬ ljanov in inozemskih zastopnikov je pričakovalo mrtvega Gospodarja, da se mu zadnjič pokloni. V luki je pričakovala kralja angleška vojna mornarica. Mrtvega kralja so prenesli na katafalk in od 6. do 10. ure dopoldne so se vrstile mimo katafalka nepre¬ gledne množice naroda in prinašale cvetja. Ob 10. uri dopoldne so prenesli krsto na dvorni vlak. Vojna mornarica Anglije, Francije in Jugosla¬ vije je poslednjič pozdravila velikega čuvarja Ja¬ drana, nakar je dvorni vlak krenil proti Zagrebu. Ves narod od Splita do Zagreba se je zgrnil ob želez¬ niški progi in izkazoval svojemu vladarju poslednjo čast. Kmalu po enajsti uri zvečer je prispel dvorni vlak v Zagreb. Krsto so prenesli odličniki in generaliteta v dvorno čakalnico, kjer je opravila duhovščina kratke molitve. Od polnoči dalje so pričele v štiristopih korakati mimo krste množice hrvatskega naroda, ki so prispele od blizu in daleč v Zagreb. Krsto in vso dvorno čakalnico so zasuli s cvetjem in jesenskim zelenjem. Med množico je bila tudi deputacija Sloven¬ cev (nad 3000 ljudi), ki so prihiteli v Zagreb po slovo od svojega kralja. Ker se ves narod ni mogel zvrstiti v mimohodu, so prenesli krsto na katafalk pred ko¬ lodvor. Ljudstvo globoko žaluje, dogajali so se pre¬ tresljivi prizori. Ob 12.50 uri so hrvatski kmetje ponesli krsto zopet v vagon dvornega vlaka, ki je odpeljal kralja v njegovo prestolnico. Tudi proga iz Zagreba proti Beogradu je bila živ špalir ljudstva s prižganimi bakljami, ki se je nemo poslavljalo od kralja. Prestolnica je nemo pričakovala vrnitve svojega kralja. Tudi tu so čakale nepregledne množice ljud¬ stva pred kolodvorom na prihod dvornega vlaka, ki je privozil ob pol 12. uri ponoči. V spremstvu celot¬ nega dvora so prepeljali mrtvega kralja v njegov dvorec, kjer so ga položili v veliki dvorani, izpreme- njeni v kapelo, na pripravljeni katafalk. 344 KRONIKA Žalna svečanost Pevske zveze za blagopokojnlm kralfem pred magistratom v Ljubljani člani kraljevskega doma, številni zastopniki tujih držav in vladarjev ter na stotisoče domačega ljudstva se je poslovilo tu od svojega Vladarja Mučenika. Na njegovo krsto je bilo položenih nad 15.000 vencev, med njimi 150 srebrnih. V noči od 17. na 18. oktober je bila prenešena krsta v Saborno cerkev, kjer so se vršile molitve za blago- pokojnika. Zjutraj ob 8. uri se je pričel pomikati mrtvaški sprevod, ob milijonski udeležbi ljudstva, ki je kleče in s solzami spremljalo Njega na zadnji poti. Po vsej državi se opravljajo spominske žalne sve¬ čanosti. V Ljubljani počiva vse delo. Vsako uro se oglasijo zvonovi iz vseh cerkva. Vse trgovine in obra- tovališča so zaprta, le okna so zavita v črno in so razsvetljena. Ob času kraljevskega pogreba v Beo¬ gradu zagore luči tudi v oknih privatnih stanovanj in na ulicah. V vseh ljubljanskih cerkvah so ob 8. uri zjutraj maše zadušnice za dušo Pokojnika. — Ob pol 10. dopoldne se je napolnil prostrani Kongresni trg. Za obeliskom pred nunsko cerkvijo je napravljen velik žalni katafalk, ob katerem stoje častne straže vojske, Sokolstva in gasilcev. Po cerkvenih molitvah in žalnem govoru prošta Nadraha se je poslovil od pokojnega vladarja ban dr. Marušič. Vojska je od¬ dala častne salve. Popoldne po 2. uri se je zbralo ljudstvo v nepre¬ glednih množicah pred ljubljanskim magistratom. Arkade starodavnega magistrata so bile spremenjene v žalno kapelo. V sredini je bil nameščen kip kralja Mučenika. Na pročelju magistrata je razsvetljena kra¬ ljevska krona, zavita v črno, z napisom: »Slava Mu¬ čeniku Kralju Aleksandru I.« in pod tem napis: »živel Kralj Peter II.« Na pobočju Ljubljanskega gradu pa se blišči v razsvetljavi nad Ljubljano velik napis, po¬ slednji kraljev izrek: »čuvajte Jugoslavijo!« Točno ob pol 3. so naznanili topovski streli z Gradu, da je nastopil petminutni molk jugoslovanskega na¬ roda. V tem času je vse obstalo in onemelo. Tramvaji, vozovi, avtomobili so obstali, ljudje so onemeli, ob¬ stali razoglavi, kakor kipi. Pred magistratom je zbrana večtisočglava množica. Molk. Pet minut. Čuje se samo pritajeno ihtenje. Predsednik združenih pevskih zborov dr. Švigelj se je spominjal nato Velikega Kralja, nakar so zdru¬ ženi pevski zbori zapeli žalostinke. V Beogradu so ob 11.25 dopoldne naložili krsto s pokojnikom v dvorni vlak, ki je odpeljal Gospodarja v Topolo, kjer ima v veličastni zaobljubni cerkvi sv. Jur j a na Oplencu svoj — poslednji dom. Popoldne ob 3. uri je bil položen v kraljevsko grobnico poleg svoje matere kneginje Zorke. Banovinski svet je na grob Viteškega Kralja Alek¬ sandra I. Ujedinitelja položil žaro s prstjo iz Slovenije, žaro v velikosti 65 cm je izdelal v marmorju akad. kipar Boris Kalin. Na njej so z zlatimi črkami vkle¬ sane besede, ki jih je zapisal Oton Župančič: Nekdanje čase bil je običaj, da knezom so naj ljubše dragotine dajali s sabo, ko so šli v krajine, odkoder potnika ni več nazaj. Mi damo Tebi, kar nam je naj dražje: prsti slovenske zbrali smo v posodo, ki zvezal z njeno svojo si usodo — morda Ti z njo bo počivati laže. Žalne svečanosti na Kongresnem trgu v LJubl|anl KRON K A 345 BESEDE KRALJA, KO JE OBISKAL LJUBLJANO 26. JUNIJA 1926 V veliki in težki borbi za obstanek ste Slovenci morali vzdržati ogromne napore ves čas, odkar ste prišli v te kraje. Vi ste, bratje moji, stali 15 stoletij na mrtvi straži proti nadmočnim sovražnikom. V tem predolgem času ste bili primorani prepuščati ped za pedjo svoje zemlje, toda to ste storili le za ceno ljute borbe in velikif) žrtev s strani napadalcev. V tej borbi ste polagoma jekleneli in reči se more s pravico, da je vaša odporna moč neprestano rasla. Ojačila se je zlasti takrat, ko so vaši predniki prišli do zavesti, da je vaša in narodova rešitev v sporazumu i v slogi z vašimi brati Hrvati in Srbi. Tako je logično prišlo do lega, da so bili Kopitar in Miklošič, Prešeren in Gregorčič prvi zastopniki jugoslovanske misli, a vaš Krek je iznesel program našega narodnega zedinjenja sredi nemškega Dunaja i v veliko presenečenje Evrope v najkriličnejšem trenutku svetovne vojne. Svetovni areopag, ki je imel nalogo zajamčiti svobodo malim narodom ter jiO izenačili v pravicaO z velikimi, ni bil pravičen proti nam najmanjšim. Dopustil je, da ostane pod tujim jarmom velik del Slovencev, Srbov in Hrvatov, a razmeroma največ Slovencev. Ta krivica ne more ostali večna, to nam jamči zgodovina drugif) delov našega naroda. Najboljše jamstvo pa si moremo ustvarili sami, ako uredimo naše politične, prosvetne in gospodarske razmere. — Pravica, delo in čas so naši najboljši zavezniki ...« 346 KRONIKA Jakob C. Mayer Emerlk Mayer Anion Krisper Erik Krisper DVE STOLETNICI V LJUBLJANSKEM TRGOVSTVU TVRDKA J. C. MAYER 1. novembra 1834 je odprl Jakob C. Mayer v bivši Špitalski ulici, sedaj Stritarjevi ulici svojo trgovino s suknom in krojnim blagom, in sicer v bivši Kresiji, ki je bila last sklada stare meščanske bolnice. Poleg tega je vzdrževal podjetni mož, ki je prišel iz Bavarske, tudi svojo menjalnico. V Ljubljani se je poročil s hčerko Martina Sonca, Ivano. Iz tega zakona je sledil 1. 1841. rojeni sin Emerik Mayer, ki je vstopil 1. 1859. v očetovo trgovino, katero je po njegovi smrti 1. 1876. prevzel. Emerik Mayer je z velikim uspehom nadaljeval započeto delo in ustanovil 1.1894. tudi bančno podjetje J. C. Mayer & Comp. v Gradcu, ki je 1. 1908. prenehala s svojim po¬ slovanjem. Udejstvoval se je industrijsko pri Kranjski industrijski družbi, 1. 1867. je ustanovil tvornico za žič- nike v Poljski (sedaj Komenskega) ulici, 1. 1907. pa je z Antonom Dečmanom ustanovil podjetje za papirnate vreče. Ob ljubljanskem potresu se je morala Mayerjeva trgo¬ vina in menjalnica izseliti iz stare Kresije, ki se je mo¬ rala podreti, in je poslovala v »Zvezdi« v posebni, nalašč za to zgrajeni baraki, menjalnica pa se je preselila na Dunajsko cesto v bližino trgovine Holzer. L. 1898. pa se je preselila zopet v novo palačo meščanske imovine, kjer je še danes. L. 1902. je vstopil v trgovino svojega očeta njegov edini sin in sedanji lastnik Emerik Mayer, ki se je leta 1912. poročil s hčerko Lizo iz znane in ugledne ljubljan¬ ske družine Samassove, lastnice ljubljanske zvonarne. Po očetovi smrti je 1. maja 1916 prevzel tvrdko J. C. Mayer. Tudi novi naslednik deluje krepko na industrijskem polju in je eden glavnih predstavnikov tvrdke Jugo-Rhomberg & Comp., tvornice čipk v Zagorici pri Bledu. Globoko socialno razumevanje lastnikov in njih tole¬ rantna narodna širokogrudnost je dala naši trgovini celo vrsto trgovcev in nameščencev, ter tako dvignilo celotno trgovino na stopnjo visokega ugleda. Stroga solidnost, trgovsko znanje in razumevanje časa in razmer je zunanji znak obeh jubilantov in kažipot vsej trgovini. Zavedajoč se, da tvori to tudi podlago trdnega gospodarskega razvoja, ki je tudi soodločujoč faktor pri izoblikovanju mestnega gospodarstva, želimo ob prazniku stoletnice tudi najboljših uspehov za bodočnost. TVRDKA ANT. KRISPER Leta 1750. se je naselil v Ljubljani Angelo Maria Al- borghetti iz Bergama in ustanovil tu svoje trgovsko pod¬ jetje. Osem let kasneje se je oženil z Marijo Elizabeto Auracherjevo in postal lastnik hiše št. 26 na sedanjem Mestnem trgu. Njegov sin Jožef je prevzel 1. 1790. že cvetočo trgovino in jo še povečal. Jožef Alborghetti je igral v ljubljanskem javnem življenju tako odlično vlogo, da je najodličneje zapisan v naši lokalni zgodovini. Nje¬ gova hči Jožefina se je 19. junija 1832 poročila z Antonom Krisperjem. Anton Krisper je bil rojen 1. 1805. v Slovenski Bistrici kot sin učitelja. Pred sto leti, 1834. leta je prevzel trgo¬ vino Anton Krisper od svojega tasta Jožefa Alborghettija, ki je umrl 1. 1820. Po Jožefovi smrti sta prevzela trgovino njegova sinova in sicer Jožef trgovino za kolonialno blago in barve, njegov brat Valentin pa galanterijo. Ta je iz trgovine kmalu izstopil in se posvetil papirni indu¬ striji in ustanovil v Radečah tovarno papirja, katero vodi sedaj njegov sin Anton. Tvrdka Krisper je pod Jožefovim vodstvom utirala pot izdelkom naše domače industrije v široki svet. Umrl je 8. avgusta 1887 in zapustil svojo trgovino sinovoma Jožefu in Ivanu. Jožef je kolonialno trgovino izpopolnil in 1907. leta ustanovil družbo I. ljubljanska javna skla¬ dišča, Ivan pa se je posvetil galanteriji. Leta 1913. sta si brata razdelila trgovino, Ivan je obdržal tvrdko Anton Krisper, Jožef pa je vodil tvrdko Ant. Krisper Coloniale, katero je leta 1918. prodal. Od leta 1922. vodi tvrdko Anton Krisper njen naslednik Erik Krisper, ki jo je v teku par let preosnoval v eno najmodernejših trgovskih podjetij Ljubljane. Na svojem posestvu v šiški pa je ustanovil tvornico čevljev. 100 let obstoja trgovske hiše Krisper je pomemben ju¬ bilej za tvrdko in njene lastnike, ki so v tem razdobju soustvarjali v našem gospodarstvu z delom in vzori, vzgo¬ jili veliko število trgovskega naraščaja in pripomogli, da je iz njih vrst izšla množica podjetnih in sposobnih trgovcev. Tvrdka Krisper pa se je tudi vedno zavedala svojih humanitarno - socialnih dolžnosti, tako v svojem ožjem delokrogu, kakor tudi napram javnosti. Ko stopa v drugo stoletje, bo po svoji tradiciji gotovo ohranila in še povečala te vrline v korist gospodarstva in v ponos ljubljanske trgovine, kar ji ob lOOletnici iskreno želimo. KRONIKA 347 Teodor Kom TEODOR KORN Obč. svet ljubljanski je na svoji seji podelil meščanstvo g. Teodorju Kornu, lastniku krovske, kleparske in insta¬ lacijske obrti. G. Teodor Korn je bil rojen 30. junija 1864 v Lehestenu (Thiiringen) v Nemčiji, že v zgodnji mla¬ dosti je po dovršeni šolski izobrazbi v svoji domovini prišel v Ljubljano (1886), kjer je kot vajenec obiskoval obrtno-nadaljevalno šolo v Ljubljani. Nad 25 let je kot pomočnik in poslovodja deloval v tvrdki Henrik Korn, leta 1904. pa se je osamosvojil v svoji obrti. Vedno tole¬ ranten, je g. Korn — ki prebiva skoro pol stoletja v na¬ šem mestu — povzdignil svojo obrt od skromnih začet¬ kov do široko zasnovanega in veleuglednega podjetja. f DR. ALOJZIJ PRAUNSEIS zobozdravnik in soustanovitelj Zdravniške zbornice, od¬ likovan z redom sv. Save III. je 3. septembra v Ljubljani preminul. Pokojnik, ki je bil rojen leta 1866. v Sevnici, spada v ono zaključeno vrsto stare akademske garde, ki je v dobi vzbujajočega se slovenskega narodnega ponosa, zlasti v svojih študijskih letih, vedno korakala v prvih vrstah. Kot zdravnik je bil vedno globoko socialno čuteč človek in dobrotnik. f JURIJ VEROVŠEK veletrgovec z železnino in podpredsednik Hranilnice drav¬ ske banovine v Ljubljani, rojen 27. aprila 1870 kot sin uglednega ljubljanskega vrtnarja, je 19. septembra umrl. Pokojnik je s svojo marljivostjo in trgovskim razumom ustanovil v družbi z Jos. Schneiderjem trgovino z želez¬ nino, ki je danes eno največjih podjetij te stroke v Slo¬ veniji. Pokojnik je bil soustanovitelj trgovskega društva »Merkur«, odbornik Zveze združenih trgovcev, dobrotnik Trgovske akademije in naših narodno-kulturnih ustanov. + LOJZE VRTOVEC uradnik Zadružno-gospodarske banke in bivši predsednik Pokojninskega zavoda v Ljubljani je 25. septembra umrl. Rojen 19. novembra 1889 v Velikih Žabljah pri Ajdovščini je po svojih pravnih študijah deloval kot novinar zlasti uspešno v jugoslovanskem deklaracijskem gibanju. Kot predsednik Pokojninskega zavoda je deloval z vso vnemo na razširjenju pokojninskega zavarovanja med name¬ ščenci in pod njegovim vodstvom je Pokojninski zavod v Ljubljani zgradil več palač in ljubljanski nebotičnik. t LOJZE GOLOBIČ novinar, rojen v oktobru 1902 na Štrekljevcu v Beli Kra¬ jini je 28. septembra preminul. Pokojnik se je po absol- virani filozofski fakulteti posvetil novinarstvu in je de¬ loval marljivo kot urednik kulturne rubrike dnevnika »Slovenca«. Literarno je mnogo in uspešno sodeloval pri revijah katoliške smeri, zlasti pomembni so njegovi fol¬ kloristični in etnografski prispevki. f JERNEJ VENGUST višji poštni kontrolor in podstarešina Gasilske zajednice dravske banovine v Celju se je v nedeljo, dne 1. oktobra smrtno ponesrečil. Pokojnik je bil rojen 4. avgusta 1878 v Gradišču, občina Škofja vas pri Celju in je slovel kot izvrsten organizator gasilstva. Odlikovan je bil z redom Sv. Save V. in je za svoje zasluge za gasilstvo prejel tudi celo vrsto inozemskih gasilskih odlikovanj. f FRAN KAVČIČ 23. novembra t. 1. je nenadoma, zadet od srčne kapi umrl dolgoletni predsednik Zveze gostilničarskih zadrug, gostilničar in hišni posestnik Fran Kavčič. Pokojnik se je rodil 17'. avgusta 1873 na Jesenicah. Skozi 25 let je načeloval Gostilničarski zadrugi. Dolgo vrsto let je bil svetnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, odbornik Zveze za tujski promet, podpredsednik OUZD, upravni svetnik Obrtne banke, zavarovalnice »Slavije« itd. Zlasti je pokojnik sodeloval kot občinski svetnik ljubljanskega mesta, in je imelo obrtništvo v njem vedno vnetega zago¬ vornika. fD H Jr A Dr. Alo|zl| Praunsels Jurl| VerovSek Lolze Vrtovec Lo|ze Golobič 348 KRONIKA DROBNE VESTI S pričujočo 4. številko zaključujemo 1. letnik »Kronike slovenskih mest«. Delo pa bi ne bilo popolno, letnik ne zaključen, če bi mu ne dali tudi lepih platnic, zakaj »Kro¬ nika« ni, da bi ležala v zvezkih po mizah; niti po svoji zunanjosti, niti po svoji obliki. »Kroniko« je treba vezati v lepe, trpežne platnice, da tako okrasi sleherno knjižnico slovenskega doma. Osnutek za platnice je napravil arh. Niko Bežek, čigar delo je bilo nagrajeno od razsodišča s prvo nagrado. Izdali bomo dve vrsti: platno in polusnje. Enotnost in številnost izdelave seveda platnice tudi močno poceni. Glede vezave pa si Vam dovoljujemo predlagati tole: Enotnejša in lepša bo vezava, če jo izvrši naša knjigo¬ veznica. V ta namen nam pošljite -— če prebivate izven Ljubljane — po izidu 4. številke ves letnik v Ljubljano na naslov: Uprava »Kronike«, Ljubljana, če pa stanujete v Ljubljani, pa jo oddajte na isti naslov ali pa nam sporočite z dopisnico, pa bomo poslali mi ponj. Seveda Vas prosimo, da to storite takoj v prvih tednih, da bo delala knjigovez¬ nica brez prekinjanja. Po izvršeni vezavi, ki stane razen platnic samo 15 Din, Vam pošljemo vezani letnik poštnine prosto zopet na Vaš naslov. Ako pa imate v vašem kraju knjigoveza, ki mu želite dati »Kroniko« v vezavo, tedaj naročite pri nas samo platnice za enotno ceno 30 Din v platnu ali 40 Din v polusnju. Seveda Vas vljudno prosimo, da nam potrebni znesek nakažete po možnosti vnaprej ali pa vsaj naj¬ kasneje po prejemu vezanega letnika. Hvaležni Vam bomo, če nam z dopisnico ali pa z naro¬ čilnico, ki smo jo bili priložili 3. štev. »Kronike«, sporo¬ čite, da naročate tudi Vi naše izvirne platnice in želite tako pomnožiti svojo knjižnico z novim domačim, dra¬ gocenim delom. SEZNAM PUBLIKACIJ katere je prejel Mestni statistični urad od 1. januarja do 31. junija 1934 v zameno. (Nadaljevanje.) Angleške: London County Council: Statistical Abstract for London, 1922—32; London Statistics, 1931—1932. Vol. XXXVI. The Corporation of Glasgow: Glasgow its Municipal Un- dertakings and Enterprises, 1933. The Corporation of Manchester: The City of Manchester 1933 — How Manchester is managed. The Corporation of Leeds: The City of Leeds. City and County Borough of Belfast: Memoranda as to Meetings of the Council and its Committees and Ge¬ neral Information, for 1933—34, Belfast in Northern Ireland, 1930; The Befast Book, I, 1929. The City of Birmingham: Birmingham, the Hub of Indu- strial England; Official Handbook, 1934. The City of Birmingham-Information Buerau: Birming¬ ham, England’s Second City. City and County of Bristol: Annual Report of the Public Libraries Committee, 1932—1933; Annual Report of the City Engineer, 1932—1933; Bristol Museum and Art Gallery Report, 1931—1932; Annual Report of the Medical Officer of Health, 1932. Bristol Education Committee: Annual Report, 1932—1933. The Corporation of Bradford: The City of Bradford. Counti Borough of East Ham: Abstract of Account, 1932— 33, Official Guide. W. Benton: Annual Report of the Public Health De¬ partment of County Borough of East Ham 1932. Francoske: Service du travail et de la statistique Municipale: Annu- aire Statistique de la Ville de Pariš za 1. 1927. in 1928. Ville de Pariš: Bulletin Decadaire de Statistique Muni¬ cipale, 1934, št. 5—16. Prefecture de la Seine: Mouvement de Population et fitat Sanitaire, 1933 IV trimestere, 1934 I trimestere. Ville de Lille: Bulletin Hebdomadaire du Bureau d’Hy- giene, 1934, št. 1—8, 10—22. Ville de Lyon: Bulletin Municipal Officiel, 1934, No. 1962- 1981. Ville de Montpellier: Bulletin Mensuel de Statistique De- mographique et Sanitaire. 1933 januar-december; Rap- port Annuel, 1932. Edition francaise hebdomadaire du »Hakimiyeti Milliye«; »Ankara«, No. 1—5, 7—14. » Kroniko « izdaja Mestna občina ljubljanska. Za izdajateljico in uredništvo odgovoren mestni arhivar in tiskovni referent Lojze Slanovec, za upravo odgovoren Pavel Debevec. Tiska Učiteljska tiskarna, zanjo odgovoren France Štrukelj. — Ponatis člankov in slik dovoljen samo z dovoljenjem uredništva. Rokopisi se ne vračajo. » Kronika « izhaja 4 krat na leto in slane za vse leto Din 60 -—, za pol leta Din 30 •—, za četrt leta Din 15 -—. Za inozemstvo Din 100 —. Posamezna štev. velja Din 30—. Naroča se: Mestno načelstvo, kulturni oddelek, Ljubljana. GRADBENA AKCIJA POKOJNINSKEGA ZAVODA V LJUBLJANI (Podatki iz letnega poročila za I. 1930—31) PRIČETEK GRADNJE V LJUBLJANI V izvršitvi sklepa občnega zbora so se razpisala zidarska in železobetonska dela za objekt I (tako zvani nebotičnik) ob Dunajski cesti in za objekt II t. j. za petnadstropno hišo v Gajevi ulici. Z delom se je pričelo meseca julija 1930. Objekt II je bil v siro¬ vem stanju dograjen do strehe pred zimo, dočim je bilo potrebno pri objektu I radi njegove izredne vi¬ šine 52 m tudi izredno globokih in močnih temeljev. Kajti vsa stavba se je morala postaviti na živo skalo. V ta namen so se morali izkopati do 16 m globoki vodnjaki, ki so se potem zalili z betonom. Vseh teh betoniranih vodnjakov je 16. SODELOVANJE STROKOVNJAKOV Delo pri gradnji temeljev je trajalo do zime tako, da se je moglo šele 1. 1931. v pomladi pričeti s klet¬ nim zidovjem. Glede na neobičajno višino stavbe je moral zavod ukreniti vse, da bo stavba zgrajena po vseh pravilih sodobne tehnike visokih zgradb. Zato je naprosil za pregled in preiskavo terena g. univ. prof. dr. K. Hinterlechnerja, da je izdal na podlagi študija vsakega vodnjaka posebej svoje geološko mnenje ter določil globino, do katere morajo segati temelji nebotičnika. Za določitev potrebne jakosti temeljev in vse ostale skeletne nosilne konstrukcije je naprosil zavod univ. profesorja g. inž. J. Foer¬ sterja, ki je na podlagi dolgotrajnih preračunjevanj izračuni! breme, ki ga bodo morali nositi temelji in tudi ugotovil dimenzije nosilnih stebrov (vodnjakov), kletnega zidovja ter ostale skeletne konstrukcije. Kot nadzorni statik nadzoruje g. univ. profesor tudi pra¬ vilno izvršitev konstrukcij. OPIS OBJEKTA L »Nebotičnik« ima 382 m 2 zazidane ploskve in bo imel v pritličju 4 lokale s pripadajočimi skladišči v kleti in poslovnimi prostori v I. nadstropju. V II., III. in IV. nadstropju so predvidene pisarne, po 12 v vsaki etaži, skupaj 36 pisarn. V V.—VIII. nadstropju so stanovanja in sicer 1 dvosobno, 1 trosobno in 1 samsko, skupaj torej 12 stanovanj; IX. nadstropje bo služilo za podstrešje, v X. nadstropju, t. j. na strehi, je predvidena kavarna z dvonadstropnim za- steklenim razglednim stolpom. Promet se bo vršil s pomočjo 3 dvigal. Celotna konstrukcija predstavlja železobetonski skeletni sistem. OPIS OBJEKTA B. V objektu II, t. j. v petnadstropni zgradbi v Ga¬ jevi ulici, ki ima 340 m 2 zazidane ploskve, so v pri¬ tličju predvideni 4 lokali s skladišči, v I. nadstropju 10 pisarn s predsobami in čakalnicami, od II. do V. nadstropja pa v vsakem nadstropju po dvoje sta¬ novanj s 3 sobami, v katera se bodo mogle stranke vseliti v jeseni. V obeh poslopjih bo vpeljana centralna kurjava ter bodo stanovanja najmoderneje opremljena. GRADNJA OBJEKTA III. V podaljšku Gajeve in v Beethovnovi ulici bo kot zaključek postavljena tretja hiša s 5 nadstropji, zi¬ darska dela so bila oddana meseca aprila t. 1. Objekt III. ima 1200 m 2 zazidane ploskve, torej vgč kakor objekta I in II skupaj. Iz Gajeve ulice vodif.skozi ob¬ jekt III trgovska pasaža na Aleksandrovo cesto. V vsej pasaži bodo levo in desno trgovski lokali, kar bo Gajevo ulico oživilo. OPIS OBJEKTA UI. V pritličju objekta III je predvidena na dvoriščni strani 120 m 2 velika sejna dvorana. Ob ulicah je pri¬ tličje izrabljeno za poslovne prostore Trgovskega bol¬ niškega in podpornega društva. V I. in II. nadstropju so predvideni uradni prostori Pokojninskega zavoda in pisarne za stranke, v III., IV. in V. pa 18 stanovanj, in sicer 3 stanovanja s tremi sobami, 1 dvosobno in dvoje samskih stanovanj v vsakem nadstropju. V kleti so predvideni tresori in skladišča za Pokojnin¬ ski zavod, centralna kurjava in kleti za stranke. Fasada bo obložena v pritličju in v I. nadstropju s podpeškim, naprej gori pa z umetnim kamnom. MODEL VSEH TREH OBJEKTOV Ker bo fronta v Gajevi ulici dolga 90 m, na Du¬ najski cesti 19-5 m in v Beethovnovi ulici pa 36 m, bo skupina vseh treh hiš napravila enoten monu¬ mentalen vtis ter bo dala centru Ljubljane popol¬ noma novo lice. Pokojninskemu zavodu pa, kakor kažejo rentabilni računi, trajno zagotovljen in dober donos. PROJEKTANT Izdelava idejnih skic in vseh načrtov je bila pover¬ jena zavodovemu uradniku, pooblaščenemu inže- njerju in arhitektu g. Vlad. Šubicu, ki je moral upo¬ rabiti vse svoje strokovno znanje in bogate praktične izkušnje, da je rešil kar najbolje ta nov in težak problem. NOVOGRADNJA V CELJU V Celju gradi Pokojninski zavod veliko stanovanj¬ sko in trgovsko hišo, ki bo imela v pritličju 4 trgo¬ vine, v ostalih 3 nadstropjih pa 21 dvo- in trosobnih stanovanj z vsemi priteklinami. Zemljišče, katero nam je podarila mestna občina Celje, se je izkazalo pri fundaciji za precej slabo in je bilo treba postaviti vso zgradbo na 1 m debelo betonsko ploščo. Ostali del zgradbe je zidan v navadni opeki, vsi stropi in streha so pa železobetonski. Zazidala ploskev te zgradbe je 860 m 2 . Stanovanja bodo za'('selitev gotova najkas¬ neje do 1. februarja 1931. Tudi ta načrt je izvršil zavodov uradnik, poobla¬ ščeni inženjcr in arhitekt g. Vladimir Šubic. GRADNJA V SPLITU V Splitu zavod žal še ni mogel pričeti graditi. Sklepa občnega zbora glede nakupa dr. BerkoviČe- vega stavbišča g. minister v predloženi obliki ni odo¬ bril. Tudi do provizorne zazidave parcele ob obali s paviljonom še ni prišlo, ker še ni rešeno vprašanje regulacijskega načrta mesta Splita. Uprava zavoda ima pa stalno pred očmi nujno potrebo, da se tudi v Splitu čimprej dvigne primerna zgradba in upa, da bo ta načrt vkljub številnim zaprekam v kratkem tudi izvršila. .GRADNJA V DUBROVNIKU V Dubrovniku zavod še ni mogel dobiti primernega zemljišča, ki bi jamčilo za rentabilnost zgradbe, ob¬ enem pa služilo javnim potrebam. Uprava zavoda razmišlja o vprašanju, ali bi ne bilo morda koristno, da se zgradi ob obali zimsko kopališče s segrevano morsko vodo, kar bi bilo tudi velikega pomena za ves tujski promet v Dubrovniku. Glede stavbišča v Du¬ brovniku je uprava zavoda v stiku z odborom svojih delegatov iz Dubrovnika in z dubrovniško mestno občino. 1931 DOGRAJENA SREDNJA HIŠA NEBOTIČNIKA Pri novogradnji hišnega kompleksa v Ljubljani ob Dunajski cesti, Gajevi in Beethovnovi ulici, ki je bila započeta meseca julija leta 1930., se je delo po pro¬ gramu nadaljevalo. Dogradila se je srednja hiša v Gajevi ulici št. 2 ter so se stranke vselile vanjo dne 1. novembra 1931. Ta del kompleksa ima pet nad¬ stropij in je po svoji konstrukciji izvršen na isti način kakor tretji del kompleksa na oglu Gajeve in Bee¬ thovnove ulice. PROSTORNINSKI PREDAUČNI SISTEM ZGRADB Vse naše zgradbe v Ljubljani so radi visoke višine izvršene v železobetonskem skeletnem sistemu. Pri izračunjevanju statičnih računov za te zgradbe se je uporabljal japonski način računanja visokih zgradb, ki je posebno prikrojen na potresno nevarnost ter daje po svoji izvršitvi najbolj zanesljive stavbe, ki so odporne proti vsakemu potresu. Pri obeh petnad¬ stropnih, odnosno s podstrešjem šestnadstropnih ob¬ jektih v Gajevi ulici se ni pokazalo v konstrukciji sami radi potresnih preventiv nič posebnega, samo toliko, da je sistem stavbe, ki tvori neko predaljčje, prenesen v prostornino, to je tako zvani prostorninski predaljčni sistem, ki je proti potresnim sunkom, naj že prihajajo iz katerekoli smeri, vsestransko enako odporen. Pri nebotičniku, ki je znatno višji kakor ostala dva objekta II. in III., so se pa morale radi varnosti in zanesljivosti predvideti seveda druge mere. Ves sta¬ tični račun za nebotičnik je bil tudi izdelan po ja¬ ponskem principu ter tako računjen, kakor bi bila zgradba dejansko obremenjena v vseh etažah na vsakem kvadratnem metru toliko, kakor to predvi¬ deva obremenitveni račun. Nasprotno je v Evropi navada, da se pri tako visokih zgradbah ne računi obremenitev po vseh nadstropjih enako, ter je do¬ pustno, da se samo spodnje pritlične in zgornje vrh¬ nje etaže računijo kot polno obremenjene, v sredini stavbe ležeča nadstropja pa le kot delno obremenjena. Ta sistem je gotovo opravičen, ker se nikdar ne do¬ godi, da bi bila stavba po svoji celotni kvadraturi tako obremenjena s predmeti, kakor to prevideva teoretični račun. Vendar pa se pri naši zgradbi ta način računjenja ni uporabil, ampak se je računilo tako, kakor bi bila vsa stavba popolnoma enako¬ merno obremenjena po vseh etažah s koristno težo. To se je napravilo zaradi tega, da se je konstrukcija še mnogo bolj ojačila tako, da je pri našem nebotič¬ niku varnostni faktor okoli 35 kraten, dočim je v praksi uveljavljen in po zakonu predpisan za take zgradbe samo 0- do 15kratni faktor. NEBOTIČNIKOVI TEMELJI Pri temeljih, ki so bili prvotno projektirani v obliki okoli 1-50 m debele železobetonske plošče, so se mo¬ rale izvršiti znatne izpremembe. Projektirana 1'50 m debela železobetonska plošča, ki naj bi bila nosila ne¬ botičnik, bi bila enakomerno prenašala težo vse zgradbe na teren. Pri sondiranju terena in izkopu za temelje pa se je našel na vogalu Gajeve ulice in Du¬ najske ceste velik vodnjak, 2'50 m v premeru, ki je segal do kamenitih tal. Ker je bil vodnjak zidan na ta način, da se je izkopal najprej širok stožec do žive vode, nakar se je zidal od tal navzgor, ostali preko¬ pani del okoli vodnjaka pa zasul, je postal prvotni projekt z železobetonsko ploščo neuporaben, kajti nasuti teren okoli vodnjaka bi se drugače posedal kot ostali trdnejši del stavbišča. Zaradi tega bi obstajala nevarnost, da bi se železobetonska plošča lahko pre¬ klala ali pa, da bi se vsa zgradba na lahko nagnila. Spričo tega je bilo po dolgem študiju ob sodelovanju statika g. univ. prof. ing. Jaroslava Forsterja in geologa g. univ. prof. dr. Karla Hinterlechnerja sklenjeno, da se vsa zgradba postavi na močne že¬ lezobetonske stebre, ki bodo postavljeni na živo skalo. 16 velikih stebrov do 2‘50 m v premeru se je sezidalo v globino do okoli 18 m, kjer smo naleteli naposled na popolnoma kompaktno skalovje. To skalovje se je še nadalje prevrtalo s poskusnimi sondami in na ta način ugotovilo, da stoji naš nebotičnik na naj¬ manj 15 m debelem skalovju. Skala je konglomerat, t. j. sprijet, oziroma stisnjen savski prodovec, ki leži po domnevi gelogov na ogromno debeli plasti graj¬ skega, oziroma golovškega škriljevca. Pri prehodu iz temeljev h kleti je vsa zgradba pre¬ rezana. Ta dilatacija je izvršena v 2 mm debeli plo¬ čevini in omogoča, da se bo v primeru hudih po¬ tresnih sunkov zgornji nadzemeljski del nebotičnika premikal samostojno ter na ta način ublažil potresne sunke. Zaradi trdnosti in togosti sistema nebotičnika je vsa klet izvršena kot močan zaboj iz železobetona. V pritličju in nadaljnjih štirih etažah so predvidene močne železobetonske vmesne stene, ki vežejo po¬ samezne stebre ter onemogočajo za primer potresa klecnjenje nosilnih stebrskih konstrukcij. Celotno zgradbo pa veže še od pritličja do vštetega XI. nad¬ stropja stopnišče, ki tvori močan železobetonski mo¬ nolit. Kakor je iz tega poročila razvidno, je za var¬ nost našega nebotičnika v vsakem oziru preskrbljeno. BIBLIOTEKA v Llu Undervvood neslišni (Neiseless) pisalni stroj brez ropota, ki se je v mnogoletni robi najbolje obnesel, dobavljamo takoj z zaloge. Undervvood je zgradil prvi praktično uporabljivi pi¬ salni stroj z vidno pisavo Undervvood Standard je bil vzor mnogim posnemovalcem, a do¬ segel ga ni do današnjega dne nobeden Undervvood neslišni bo imel prav tako mnogo posnemoval¬ cev, a dosegel ga ne bo nihče kakor ni Underwood Standard nihče dosegel Undervvood največja tovarna pisalnih strojev na svetu, je do današnjega dne razposlala skoraj 5 milijonov pisalnih strojev, to je nekako polovico vseh, kolikor jih je v rabi na vesoljni zemeljski obli Ta brezprimerni položaj na vsem svetovnem trgu je najboljši dokaz neprekosljivih predno¬ sti stroja Undervrood. Kupujte samo izvirni Undervrood, pa boste vedno zadovoljni. LUDV. BARAGA, LJUBLJANA Nebotičnik (Tyrševa cesta) Telefon štev. 29-80 GRADBENO PODJETJE ING. IOS. DEDEK Pooblaščeni g ra d b. i n i e n j e r in stavbenik Specialno podjetje za projektiranje in izvrše¬ vanje vodnih naprav in industrijskih zadrug L 1 II D I 1 A ki A PROJEKTIRA IN IZVRŠUJE: JU D L J A Ir A Moderne vile in trgovske hiše. ..i:-- 7/1 Betonske in železobetonske Albertova Ulica lil. konstrukci j e . , Vodne naprave Mostove In jezove. / Hidrocen- trale. / Železobetonske tlačne cevi za visoke pritiske. * Moder¬ ne industrijske zgradbe. / Globo¬ ke vondaže./Pnevmatičnefunda- cije. / Ceste in rove. / Vodovode. PODJETJE JE IZVRŠILO ALI VRŠI MED DRUGIM: Delavski dom In Srbsko pravoslavno cerkev v Ljubljani ter razne visoke stavbe v Dravski banovini. Velike kom¬ plekse industrijskih zgradb: We- sten-Celje(1900m ; ). Inteks-Kranj, Kranjska ind. družba Jesenice itd. Hidrocentrale: Kranjska ind. družba Jesenice-Zasip fn Glanz- mann - Gassner, Tržič-Sv. Ana z železobetonsko tlačno cevjo 11 atmosfer. Obe centrali z rovi po 1500m. C. Pollak, Kranj.V. Majdič. Kranj, Meščanska korporacija, Kamnik. Kalorična centrala Kranj¬ ske ind. družbe na Jesenicah in predilnica v Tržiču, dalje razne druge vodovodnem železobeton¬ ske mostove, (Tržič, Jesenice). TELEFON ŠTEV. 2237 NASLOV ZA BRZOJAVKE : DEDEK LJUBLJANA Kaj vse dobite* pri nas? Pletenine trikotažo damsko perilo moško perilo nogavice rokavice ovratnike samoveznice porcelan steklo kuhinjsko posodo aktovke damske torbice predpasnike nahrbtnike kuhinjske potrebščine turistovske potrebščine otroške igračke toaletne potrebščine norimberško blago damske plašče čevlje vseh vrst damsko konfekcijo iz lastne tovarne TRGOVSKA HIŠA ANT. KRISPER Ljubljana, Stritarjeva ul. t - 3, Mestni trg 26 Trgovina z usnjem domačega in inozemskega izdelka iz najboljših priznanih tovarn v raz* ličnih kakovoslih. Prodaja na veliko in malo čevljarske polrebščine in gornje dele čevljev LJUBLJANA, PEIRA CESIA ŠTEV. 30 mm Meščan, ki živi z duhom časa, uporablja za kuho in peko, likanje, pranje, ogrevanje vode, centralne in druge kurjave enako kakor hudi obrtnik za lotanje, varenje, sušenje ihd. le plin TOVARNA USNJA IN USNJENIH IZDELKOV, DRUŽBA Z O. Z. V LJUBLJANI, SV. PETRA CESTA ŠTEV. 72 TELEFON INTERURB A N ŠTEV. 25-28 / NASLOV ZA BRZOJAVKE: .INDUS. Tovarna čevljev, usnjarna, tovarna jermen in torbarskih izdelkov Izdeluje v najboljši kvaliteti: Telečji in goveji boks Blank usnje Gornje mastno usnje Krom usnje Galunsko usnje Svinjsko usnje Jermena iz vegetabilno, krom in specialno stro¬ jenega usnja za industrije in poljedelske stroje, specialne jermenske izdelke za tekstilne tovarne, šivalna in vezalna jermen- ca. jermenca za smuči itd. Usnjene kovčege, neceserje, dokolenice, damske torbice, šolske torbice, aktovke, denarnice vseh vrst, športne pasove, otroške in nogometne žoge ter vse ostale v to stroko spadajoče predmete TISKOVINE VAM PRIDOBIVAJO NAROČNIKE, POSEBNO ČE SO OKUSNO IZDELANE. VTEM POGLEDU VAM POSTREŽE KAR NAJBOLJE THKlRItt MERKUR * LJUBLJANA, GREGORČIČEVA UL. 23 - - - - & .J®‘. vjvOi dofona mcm, živet te Ut žmske, M&ztii, poZiUea pokefa te/ Do 30. junija in od 1. septembra do 30. oktobra 20 dnevno zdravlje¬ nje za pavšalno ceno Din 1.200'— (oziroma Din 1.380'—), avto, soba, hrana, kopeli, zdravnik, toksa in davki Prospekti na zahtevo! TELEFON ŠT. 27-55 TISKARNA SLOVENIJA DRUŽBA Z O. Z. LJUBLJANA BIBLIOTEKA UNIVERZE V Liub-j v" Tiska poslovne in trgovske tiskovine, pisma, račune, kuverte, cenike in prospekte, plakate in letake ter vse druge tiskovine v eni ali več barvah. Časopisi, revije, knjige in brošure. Posebnost: vzbokli (reliefni) tisk za pisemski papir, vizitke itd. Založba in zaloga renomiranega Beležnega koledar¬ ja z domnevno vremensko napovedjo v posameznih mesecih £ sO i Za vse Vaše vloge in obveze jamči z vsem premoženjem in vso davčno močjo Dravska banovina WOLFOVA ULICA 1 Najmodernejše volneno blago za obleke, kostume in plašče, svilo v vseh kvalitetah in najnovejših vzorcih * Letos izredno velika izbira raz¬ nih drugihtekstilnihpredmetov * V oddelku za čevlje velika za¬ loga čevljev renomirane znam¬ ke »Popper«. Izborna kakovost cenejšega domačega izvora * Tvrdka I. C. MAYER Ljubljana - Stritarjeva ulica BIBLIOTEKA Trgovcu in obrtniku zadosten kredit! Tema dvema je danes kredit potreben bolj kakor kdaj prej S sklepom občinskega sveta ljubljanskega z dne 17. no¬ vembra leta 1908. ustanovljeni zavod ima namen podpirati z dovoljevanjem kreditov po¬ trebne in kredita vredne ose¬ be in tvrdke, zlasti pa tiste, ki se pečajo s trgovino in obrtjo Lastna denarna sredstva so znašala 31. decembra I. 1932 Din 2,801.332 84 varnostni zaklad Din 1,406.628‘60 rezervni zaklad Din 995.976‘18 Za vso Jugoslavijo: Kreditno društvo Mestne hranilnice ljubljanske v Ljubljani UillVERZE v Ljubljani