SPREHOD svoje nasprotje. Ker se idealna družba PO JUGOSLOVANSKIH seveda ni uresničila, sta srednja in sta- IN TUJIH REVIJAH rejša generacija v glavnem reagirali na dva tipična načina. Na eni strani re- V najnovejši, 98. številki italijanske signacija, umik v nekoliko užaljeni in revije Uomini e libri objavlja Arnaldo samopomilovalni intimizem, na drugi Bressan v svoji rubriki Slovenski pi- na značilna heglovska reakcija: toliko satelji (doslej je v njej predstavil slabše za dejstva, če niso v skladu z Cirila Zlobca, Toneta Pavčka, Matjaža vizijo. Del moje generacije — se pravi Kmecla in Janka Kosa) pogovor z tisti, ki smo aktivno izkusili temeljni Jaso Zlobcem. Nekaj odstavkov iz tega evropski prelom, ki se je dogodil konec pogovora: šestdesetih in na začetku sedemdesetih A. Bressan: Ali vidite kakšne te- let — je v marsičem razbremenjen te meljne razlike med vašo generacijo in mrtve teže preteklosti. Čeprav se za t. itn. srednjo ali celo starejšo gene- nevidezno sproščenostjo in nonšalanco racijo? pogosto skrivajo travmatični občutki J. Zlobec: Kar se tiče vrednostnih odtujenosti in izkorinjenosti (ne na- razlik, bi bilo o čem takem seveda ne- ključno je bila v teh letih vodilna smiselno govoriti. Tudi kar se tiče avantgardna literarna smer poimeno- sloga iin senzibilnosti, bi težko govoril vana reizem). Osebno v vseh teh spre- o visokih pregradah — na to ima brez membah vidim predvsem dokončni so- dvoma vpliv naš komunikacijsko ab- mrak vsakršne ideologije, možnost in solutno povezani skupni prostor. Pač hkrati nujnost, da osvobojeno preve- pa so gotovo temelne razlike v pojmo- rimo človeške odnose, da vrnemo do- vanju naroda in vsega, kar je s tem stojanstvo državljanjskemu pogumu, povezano. Starejše generacije, ki so se odgovornosti, zavesti o medsebojni člo- udeležile NOB, ko je šlo dobesedno za veški odvisnosti. Da dopustimo, še več, fizični obstoj slovenske nacije, so z da terjamo svobodo za vse marginalne vsemi temi vrednotami še zmerom ne- oblike življenja. Da se posameznik ne ločljivo povezane. Njihov tradicionalni bo moral več podrejati družbenim nor- humanizem jih je spojil v včasih pro- mam kot obvezujočim moralnim ka- blematično zvezo z eshatološkim vide- nonom. Da družba preseže stopnjo, na njem sveta. Med vojno je bila vizija kateri se razredni privilegiji preblačijo o novi, socialno pravični in srečni druž- v maske moralnih norm, in da se po bi gotovo nujno in potrebno kohezivno drugi strani za vselej odrečemo raz- izhodišče, zdaj, po skoraj štiridesetih rednemu sovraštvu kot osnovni dina- letih, pa se je v marsičem sprevrgla v miki družbenega razvoja. 575 576 A. A. A. Bressan: In kakšno zvezo ima to z literaturo? J. Zlobec: Seveda ima zvezo. Vse opisane dileme se kažejo v tem, da se neobvezno, formalistično poigravanje z jezikom vse bolj odmika na rob in izgublja svojo težo. V ospredje stopajo ustvarjalci z močno osebno vizijo, z zaokroženo, etično utemeljeno podobo življenja. Odgovornosti ne predpisujejo več višji nacionalni ali celo politični interesi, relacije do odgovornosti si mora vsak pisec ustvariti sam. In kolikor spremljam vašo, italijansko literaturo, moram reči, da ne vidim bistvenih razlik med vašimi in našimi, slovenskimi preokupacijami. Tu mislim predvsem na vašo sodobno prozo. Razlika v družbenopolitičnem sistemu se v skrajni konsekvenci izkaže kot razlika formalne narave. Sedma številka časopisa Meridians, ki ga v angleščini izdaja Zveza slovaških pisateljev, prinaša pogovor s predlani umrlim slovaškim pesnikom Janom Smrekom. Marian Minarik, Cyril Kraus in Eva Tkačikovž predstavljajo založbo VEDA pri Slovaški akademiji znanosti; poleg pogovora z glavnim urednikom je predstavljenih še nekaj zanimivih novejših izdaj te založbe. Matej Andraš piše o slovaški literaturi na tujem in pri tem omenja podpisano pogodbo za slovenski prevod Modre knjige pravljic. Kot najbolj prevajanega avtorja v zadnjem času omenja Vinceta Šikula, ki je tudi izšel v slovenščini z vrsto del. Časopis prinaša veliko pesmi in proznih sestavkov slovaških avtorjev, prevedenih v angleščino. * Ob dvestoletnici smrti Denisa Di-derota objavlja pariški Magazine litteraire več člankov v spomin velikega enciklopedista. Po letnicah je podrobno navedeno njegovo življenje in ustvarjanje. V članku z naslo- vom Razvnetost pisanja Alexandre Astruc utemeljuje idejne temelje Diderotovega racionalističnega ume-vanja sveta in njegovega pisanja, ki je bilo takšno kot njegovo življenje, v marsičem pa je življenje nasploh prehitevalo. Alain Garric piše o od-dolžitvi nekaterih francoskih gledališč Diderotovemu spominu. Jean-Claude Bonnet piše v članku Tisoč noči v eni o Diderotovem vplivu na Robbe-Grilleta, Pereča, Borgesa in Bunuela. Jean-Pierre Jeancolas v prispevku Škandal redovnice opozarja, da je Diderot še v golistični Franciji motil klerikalce; kot dokaz navaja prepoved predvajati Rivettov film Redovnica, posnet po Didero-jevem istoimenskem delu. Michele Duchet piše v članku Globus znanja o Diderotovih pripravah na Enciklopedijo, h katerim je pritegnil 170 sodelavcev in s svojim delom še dvajset let vnemirjal cenzuro. O Di-derotu kot politiku piše Georges Benrekassa in povezuje njegova literarna prizadevanja (imajo ga za največjega predstavnika razsvetljenstva v Franciji) z bojem proti nasil-ništvu in za samostojnost ljudstva. Ob strani slikarjev je naslov intervjuja, v katerem se Pierre Samson in Svlvain Rumette pogovarjata o Di-derotu kot prvem francoskem likovnem kritiku. Pisma o ljubezni je Hubert Jura naslovil svoj prispevek o najbolj nenavadni in najbolj življenja polni Diderotovi knjigi, zbirki pisem Sophie Vollandovi. Anne-Marie in Jacques Chouillet sta zbrala podatke o Diderotovih delih in njihovih ponatisih ter o prireditvah v Diderotovem letu. V tej številki je med drugim natisnjen tudi pogovor Jean-Jacquesa Brochiera z Robertom Sabatierom, pesnikom in avtorjem petnajstih proznih del, ob nje-podatke o Diderotovih delih in njegovem novem romanu Skrivnostna leta v življenju nekega moškega.