o modernem duhu.*)
Piše Branko.
Jube Slovenke! evo vam zopet par resnih besed. Veselja in
brezskrbnosti vam ne zavidam in vas nočem v veselji nikakor
motiti. Bog vas ohrani srečne in Ichko oduševljive za Boga
in za narod ! Ce bi bilo v moji oblasti oprostiti vas vsake glavo-
*) Op. uredn. Neka gospa mi je pravila, kak/ je nekov župnik hud na »Slovenko«,
Češ, da je emancipirana. Kaj razumeva on z emancipacijo, ne vem ; samo to vem, da sem
se morala smejati, ko mi je pripovedovala druga dama, da se je nek gospod oče zarotil,
da njegove ličere ne bodo čitale nikoli — svobodomiselne »Slovenke« ter je grajal svojega
prijatelja, ki prinaša »Slovenko« v družino. Prav radi teh dveh slučajev mi je dobro došel
Brankov članek, v katerem pravi, da Slovenke nismo še tako »moderne« ter da ona dva
uvidita, kako misli Branko - duhovnik o Slov. nkah in našem listu.
295
296 Branko : O modernem duhu.
beleče brige, obvarovati vas vsake nadloge, oh, gotovo bi vam ni-
koli ne plula čez glavo niti najmanjša meglica nezadovoljstva in
žalosti. Toda, vsak je le sam kovač svoje sreče. A po drugi strani
upiraj se kolikor moreš, dano ti vendar ne bode ogniti se povsem
zlemu, ki po božji sodbi preplavlja zemljo. Popolne blaženosti na
zemlji ni ; najbolj srečen je sploh, kdor se najmanj trudi biti tak ;
najmanj trpi, kdor je najbolj udan svoji usodi, a najbolj udan svoji
usodi je ta, ki zna vzklikniti iz globočine svoje duše : Zgodi se Božja
volja ! —
Življenje je resno, silno resno, posebno zdaj. Raznovrstna vpra-
šanja, ki se ga dotikajo, so velike važnosti ; saj sploh niti pravega
vprašanja ni, če ne jemlje v poštev na kak način življenja. Zato,
drage Slovenke, gotovo vam ne bo sitno, če z ozirom na to resnost
in važnost, med kratkočasno gradivo vaše vrle »Slovenke« pade
zdaj pa zdaj vmes tudi kaka resna beseda.
Obrnite svoj pogled nekoliko po naši domovini in preko njenih
tesnih granic široko na okoli po vsej širnej zemlji, in opazujte člo-
veka v njegovem fizičnem in duševnem življenji, v njegovih težnjah,
v njegovih idejalih. Bože moj ! kakova negotovost, kakova zmešnjava,
kakov nered ! Ljudje se vzpenjajo za srečo vsak po svojem ; tekmu-
jejo, preganjajo se in se borijo med seboj. Vsak hoče prekositi in
podjarmiti svojega bližnjega, raztrgati vsako vez, stopiti preko meje
in vladati, vladati vsestranski in brezpogojno nad vsem in nad vsakim,
samo da si olajša življenje.
Tudi žene so se spustile v ta boj in glasno razgrajajo in pov-
darjajo svoje, čestokrat izmišljene pravice in svojo neodvisnost. Povsod
hočejo nastopati, kamor nastopa mož, povsod kamor se more in
kamor se ne more. Vsestranska brezmejna emancipacija !
No, vse to utegne biti dobro do neke stopinje. Boj je človeško
življenje na zemlji, to pravi že stari Job v svoji knjigi. Pomagaj si,
in Bog ti pomore, pravi zopet modri pregovor. Žena ima svoje dol-
žnosti, zato ima tudi svoje pravice, in povsem naravno je, da si sama
pomaga, kedar jej mož ne more, ali celo noče pomagati, in da si
brani svoje pravo, kedar je teptajo brezobzirno in brezobrazno.
Toda človeka, ki ima svoja prepričanja na podlagi vere in pra-
vice, ne more veseliti ta sjplošni boj, ker predobro vidi, da se bije
po krivih načelih moderne filozofije ; zna, da vse to ne vodi k do-
bremu zvršetku, pač pa pokvarja organizem človeškega življenja in
pomnožuje bedo in trpljenje brez nobene izdatne in trajne koristi.
Človeku se da sicer pomoči, družba se da izboljšati, in vsak je
dolžan storiti, kar mu moči dopuščajo, da ublaži razmere, ki vladajo
Branko : O modernem duliu. 297
med bednim človeštvom. Ali kreniti po pravi poti, izbrati si prava
sredstva — to je glavno in odločilno. Smo li pa res vsi na pravi
poti? Ko bi bili, bi se že nekam prišlo, vsaj bi se ne oddaljevali
čedalje bolj od blagostanja in od one relativne sreče, kolikor si jo
lehko zahtevamo na svetu.
Ce torej gledamo v moderni svet, vidimo, da se vse giblje, vse
se vzpenja in upira. Vsak bi se rad izkopal iz bede in bi se povzdig-
nil nad trnjevo stezo in izletel. A čimbolj se upira, tem globlje se
pogreza, in mnogo se jih potaplja brez nade v neskončnem morji
človeškega gorja. Človek, prepuščen sam sebi, si ne zna pomagati,
hoče pluti brez perut, trmoglavo brodari v temi, a obrača hrbfit re-
šilni luči.
In vendar ta luč sije • uprav zanj ; sije iz višine živa, nespre-
menljiva, in siplje široko na okolo dobrotne žarke, da bi kazala
utopljencem pot do rešilne luke. In ta luč je sama nezmotljiva in
bistvena resnica, večna hčerka večnega Boga — vera.
Ona uči, kaj nam je storiti, da bo prav; ona nam kaže v pravi
luči naše dolžnosti in naše pravice. V njenih naukih je spas in živ-
ljenje ; brez nje pa beda, zmota, smrt !
Ona nam pravi : Hočete li pomagati si, povzdigniti se, ublažiti
se ? Emancipirajte se od samih sebe. Krotite svoje strasti, ki vas
silijo preko vsake dolžnosti in preko vsake pravice ! Ne borite se
toliko proti vnanjim zaprekam in sovražnikom, kolikor proti samim
sebi !
Kako je krepostno in vzvišeno, ako ima človek samega sebe
v popolni oblasti, ako zna nadvladati divje sile, ki mu mračijo um
in mu paralizujejo voljo, ponižuje ga do pogozdnih zverin, čijih pravo
stoji edino v brutalni moči ! Da, sila je zverinsko pravo. Kar povzdi-
guje človeka nad neumno živino, ni ta sila, ampak treznost uma in
modra vporaba svobodne volje, ne brutalna, ampak duševna moč.
Kedar se bo človek ravnal točno po evangeljskem nauku, takrat
bo rešeno v glavnih potezah vsako nioralno in ekonomično vprašanje.
Ne bo socijalnih bojev ; vladar in podložnik se bosta vzajemno uva-
ževala ; gospod in hlapec se ne bosta gledala kakor pes in mačka ;
mož in žena bosta živela v najlepšem soglasji, in oče in sin si ne
bosta nikoli v laseh. »Bodite pokorni svojim predstojnikom — pla-
čujte po pravici svoje delavce in dajte bednikom, kar vam preostaja
— žena bodi dobra, verna družica svojemu možu, a mož bodi pod-
pora in obramba svoji ženi — spoštuj svoje stariše !« Te in sto enakih
naukov in ukazov nam podaja evangelij, a temelj  vsem skupaj je
298 Branko : O modernem duhu.
zapoved — ljubi Bog-a čez vse, in svojega bližnjega kakor sa-
mega sebe !
Moderni filozofiji vse to, seveda, se zdi prestaro, nazadnjaško.
Nove teorije, nova načela ! Boga ni, in vse kar se nanj sklicuje, je
gola sleparija. Glavno načelo prave morale je — lastna korist ; smoter
našega življenja — uživanje ; konec vsemu — nič ! Evangeljsko na-
čelo, ljubezen, ki je edino, kar osrečuje človeka na zemlji, se je
spremenilo v votlodonečo frazo — filantropijo. A prosim, odkod iz-
vira ta filantropija in kakov sad rodi?
Sitno je, seveda, in kali veselje srečnemu zemljanu, če naleti
na bedo, kamor se obrne. Stok in jok gladne sirote ni baš najpri-
jetnejša muzika. Psu je treba vendar vreči kost v režeča usta, da ne
bo vedno godrnjal in lajal in vznemirjal sladki sen dobro rejenemu
gospodu. Na ! in poberi se mi izpred oči, da te ne vidim ! Tako po-
stopa filantropija.
Torej ta toliko proslavljena filantropija je goli egoizem. Kako
se more veseliti nesrečnik njenih daril ? Če ona mu po eni strani
preskrbljuje želodec, kako mu pa blaži srce in duha? Numquid de
solo pane vivit homo ? ali živi člevek od samega kruha ? vpraša sv.
pismo. Materijalna hrana ne redi človeka kakor človeka, ampak kot
vsako drugo žival. Kje je duševna paša, kje je vzgoja, kje oskrblje-
vanje moralnega življenja in vse ostalo, kar dela pravega človeka ?
Da ne omenjam druzega, ali ne velja čestokrat dobra, sočutna beseda
stokrat več, nego najslajša jed, nego najbogatejše materijalno darilo?
Tukaj mi prihaja na misel kratka, uprav značilna Turgenjevova
črtica iz »Poezij v prozi«. Pesnik je naletel na starega in zmrzlega
berača, ki ga je prosil miloščine. Preiskal je vse žepe : nič ni imel
pri sebi, ni novčarke, ni ure, niti robca ne, da bi mu ga podaril. A
starček je zaupno zrl vanj in čakal in se tresel od mraza. Ves raz-
burjen in potrt mu pesnik stisne roko in pravi:
»Oprosti, brate, nič nimam s seboj !«
A prosjak, ki ni bil vajen take ljubeznjivosti, ganjen do solz,
se mu je nasmehnil in mu je stisnil podano roko, rekši: »Tudi tako
je prav! Hvala, hvala tudi za to! Tudi to je miloščina, brate!«
Moderni človek se ogiblje bednih ljudij ; noče jih na svojih spre-
hajališčih; pošilja za njimi, kar se mu zdi neizogibno, da jim privošči,
samo da jih ne vidi, da ne pride v dotiko ž njimi, da si ž njimi ne
umaže belih rokavic in si ne pokvari želodca, če vidi njih jetične
obraze, njih raztrgane in zamazane obleke. Bednik pa poje za silo
njegov »velikodušni« dar, a za hvaležnost mu pokaže pest ter ga še
kolne in zavida;   saj filantrop mu ne zna vzbuditi v srcu blažjih
Branko : O modernem duhu. 299
Čustev. Da, prav ta nesrečna filantropija nam je vstvarila najbolj
pereča vprašanja ; ona je izmed glavnih faktorjev socijalizma in
anarhije.
Krščanska ljubezen postopa povsem drugače. Ona se tiho pri-
bliža bednikovi hiši, rahlo potrka na vrata in kliče : Dragi brate !
Vstopi in ga objame, otre mu solze, nasiti ga in napoji. Ob enem
pa mu govori o Bog"u, mu vzbuja v srcu nado v boljše prekozemeljsko
življenje, uči ga potrpljenja in mu govori besede polne utehe in lju-
bezni. Daje jesti telesu, a skrbi tudi za dušo in srce.
In bednik posluša, srce se mu taja, srd in nevolja polegata, in
dušo mu napolnjuje nada in udanost v njegovo usodo. In tako evan-
geljsko bratoljubje napravlja iz razjarjene zverine krotkega človeka,
iz najhujših neprijateljev ustvarja ljubeče se brate.
Kakor v ljubezni do bližnjega, tako tudi v vsakem drugem po-
javu je duh modernosti piškav in jalov. Človek bi moral spisati de-
belo knjigo, ko bi hotel vsestranski dokazati to žalostno resnico.
Malo mi je mar, da bi za svoj namen razpravljal še dalje, kam smo
zabredli s tem duhom na političnem, na znanstvenem, na umetniškem,
na ekonomičnem in na vsakem drugem polju. Najbolj bo zanimalo
čestite čitateljice, če preiščemo malce kako upliva moderni duh na
ženski svet ter kaj nam doprinaša, in če primerjamo moderno žensko,
z žensko, kakoršno nam je ustvaril pristni, verski, krščanski duh.
Hvala Bogu, Slovenci se ne moremo še pritoževati,
da so naše žene zabredle v stran, izgrešivši pravo pot in
pravi poklic, kakor se to godi v druzih narodih. Vendar ne bo odveč,
ako opozorimo Slovenke na preteče zlo. Zmota je že taka, da za-
čenja skrivoma, po malem, ponujaje se v mikavni obliki, ker zlo se
mora našemiti z dobrim, če hoče dobiti pristopa. Njen bacil se zajeda
v organizem na tihem in polagoma grize ter gloda, tako, da kadar
ga človek zasledi, je škoda že velika in organizem hudo ranjen ter
se da še ozdraviti le z radikalnimi sredstvi in z velikim naporom.
Najbolje torej, da se človek preventivno brani.
Pozor torej, ljubeznjive m razsodne Slovenke !
Bog je ustvaril ženo telesno bolj šibko in nežno, nego moža, a
tem lepšo in milejšo. Z rožami in z lilijami ji je okrasil lice, sladek
usmev ji je postavil na ustnice, a toliko čara in milobe jej je vlil v
oči, da jej ni para med ostalimi vidnimi stvarmi. 2e iz tega je raz-
vidno, da je ustvarjena za nekaj druzega, nego je mož. Njen poklic
po Stvarnikovi volji obstoja v tem, da je možu zvesta družica, da
mu pomaga, da mu z udano ljubeznijo sladi grenkost življenja, da
ga teši, da mu svetuje, da si skupaj ž njim ustvarja družino, da
300 Branko : O modernem duhu.
oskrbljuje domače svetišče, da vzgaja otroke, da pripravlja jed in
obleko, in da sploh opravlja vse, kar spada v ožji delokrog domače
ekonomije.
Možu od svoje strani pa je sveta dolžnost, skrbeti za ženo, šči-
titi, spoštovati jo, izkazovati jej vso hvaležnost in povračevati jej
obilno in vsestransko ljubezen, s katero ga ona osrečuje, a mimo
tega izvrševati vse večje in težje opravke in zadače.
Pravica in dolžnost si povsod podajata roki in se vzdržujeta v
strogem ravnotežji. Če kje pravica prevladuje nad dolžnostjo, potem
ni več pravica, pač pa nasilje brutalne moči. Če pogledamo v pravo
bistvenost moža in žene, vidimo, da pred Bogom sta si popolnoma
jednakopravna. Ako ima žena sto dolžnosti, mora zopet imeti, da bo
prav, svojih sto pravic. Istotako, ako ima mož sto pravic, mora tudi
spoznati svojih sto dolžnosti. Soglasje in nekaljena razmerriost med
vzajemnimi dolžnostmi in pravicami je slavni pogoj, da mož in žena
moreta živeti v miru, v ljubezni in v primerni sreči.
Moderni duh neče vedeti za to pametno razdelitev ; najrajše bi
se oprostil vsake dolžnosti in bi razširil brezmejno vsako pravico, ali
za silo bi vsaj rad spravil vse pravice na eno, vse dolžnosti na
drugo stran.
Toda oni, ki natančno in brezobzirno napoveduje svoje zakone
umni in neumni stvari, in določuje pravice in dolžnosti, ta je sam
Bog-, stvaritelj vesoljstva.
Dokler se je človek zvesto držal božjih zakonov in poslušal
svoj notranji glas, ki mu je narekal prirojena mu naravna pravila,
je šlo vse gladko po svojej poti. A človek brez prave, ali celo brez
nobene vere v Boga je prišel kmalu iz pravega tira, je razrušil
stari red, in tedaj, mesto od Boga določenih nazorov, sta zavladala
med človeštvom egoizem in brutalna moč. Žena, šibko bitje, je
postala sužnja krepkejšega spola; dolžnosti so se ji pomnožile, dočim
so se ji odrekale najglavnejše pravice.
O pravem času je prišla luč iz neba, da je zopet razgnala temo
in zmoto, ki se je bila razširila po zemlji. Krščanstvo je popravilo
red in ukrepilo upoštevanje ne samo pravic, ampak še posebno vsake
dolžnosti. Žena je bila rehabilitovana in napočili so ji zopet lepši
dnevi; zopet je bila postavljena na svoje častno mesto, in možje ni
več smatral za sužnjo, za igračo in za predmet svojim kapricam in
svojemu uživanju, ampak jo je tembolj spoštoval in cestii, čim fizično
šibkejša je bila od njega.
V krščanski ženi je mož dobil česar bi bil zaman iskal v pa-
ganski in česar tudi zaman pričakuje od moderne žene : uzor vseh
Branko : O modernem duhu. 301
Čednosti, blago, požrtvovalno, čestokrat do junaštva krepostno in
potrpežljivo bitje ; pravega angelja, čegar prisotnost povsod blago
upliva in sipa luč, mir in veselje na vse, kar jo obkrožuje; plemenito
cvetko, čije nebeški profum blaži srca in duše. Vzvišenost, idejalnost
krščanske krepostne žene je obudila in navdušila celo največe genije
in najslavnejše umetniške produkcije so bile navdihnjene od krščanske
uzor-žene.
Da, naposled so jo začeli obožavati preveč ter pretirati čast,
do katere ima pravico. Žena je postala kraljica, in mož je klečal v
prahu pred njo. In tako se je prišlo do nasprotne skrajnosti in ravno-
težje se je zopet zrušilo.
Prešlo je tudi malikovanje žene, kakoršno je bilo v navadi v
poslednjih stoletjih. Za tem je pa nastopil brezbožni revolucijski duh
razbrzdane svobode. Ta je krenil po novi, zviti poti. Njegov glavni
namen je odvrniti ženo od Boga, da hi se z ženo odvrnil od Boga
ves svet. Začel se ji je laskati in jej ponujati vsakojakih pravic, ali
bolje lažipravic, ker niso utemeljene na naravnem pravu, ampak le
izmišljotine v stran zabredših umov in brezbožnih modrijanov.
Ženska raztrgaj vse dosedanje vezi, osvobodi se! Doli z jarmom!
Ven iz tesnih družinskih sten, kjer med otroškim jokom in med ku-
hinjskim orodjem bledi in umira ! Njej pristoja kaj važnejšega. Na
dan, na dan se svojim lepim obličjem v. svobodno življenje, v vrtinec
veselo šumečega sveta ! Nič jej ne sme biti nepristopnega ; kamor
sega mož, tja mora sezati tudi ženska. Enakopravnost, osvobojenje,
vsestranska emancipacija ! *
Tako uči moderna filozofija, tak je duh, ki veje iz moderne
literature. In tako se dosledno trga ženi iz duše vera in vse, kar
izvira iz nje; spravlja se iz poti, katero jej je določila božja modrost,
napaja se z nauki, ki se nikakor ne strinjajo z božjimi, predstavljajo
se jej idejali, ki niso idejali slavnih krščanskih žen. Zato pa se ji
zopet pripravlja negotova in težka bodočnost, in ona brez dvombe
propade in zabrede v nesrečo, ako se da omamiti in zapeljati.
Skoda, da ženski »spasitelji« niso povsem dosledni. Zakaj ne
zahtevajo 'vsestranske, absolutne, tudi fizične enakosti med možem in
ženo ? Zakaj trpijo, da žena ostaja le žena, nežno, šibko, delikatno
bitje, ustvarjeno za nekaj povsem drugačnega, nego je krepak, čil,
trd in močan možki spol ? Pri tem naj začnejo, tu naj poravnajo raz-
mere in razlike, če morejo ; potem še le pride ostalo ! A tega ne
jemljejo v poštev, ampak brezobzirno in trmoglavo nadaljujejo se
svojo reformacijo.
302
Kristina: Na okencu. — A. Cjelianović: Mstinski močeradi.
Žalibog, da jim uspeha ne manjka. Povsod vidimo že dokaz
uprav značilnih pojavov in izgledov moderne žene.
Mnogo greši mož, ki skuša spraviti človeka iz pravega tira,
in ruši društveni red ter tako peha narode v nemir in v bedo, v
duševno in gmotno propast. Vprašam se često, ni li pri tem mnogo
kriva tudi žena, katera se ne ustavlja skušnjavi, ne uporablja svojega
upliva, svoje moči, da bi paralizovala učinek teh korenito revolu-
cijskih teorij, marveč se jim tako lahkomiseljno udaja ?
Iz zgodovine lahko povzamemo, da ljudstva tedaj propadajo v
vsakem obziru, kedar oba spola zajedno prestopata svoje meje, za-
nemarjata svoje glavne dolžnosti in letata za puhlimi in krivimi
idejali, zamenjajoč svoja poklica. (Zvršetek pride).
320 Marica II. : Starost in mladost. — Branko : O modernem duhu.
O modernem duhu.
Piše Branko.
Oglejmo nekoliko v življenje moderne žene in takoj uvidimo,
da ima' tudi ona velik del pri ustvarjanji nesrečnih razmer,
ki begajo in stiskajo narode.
Kakor sem že zgoraj rekel, žena je ustvarjena, da deluje tiho
v svoji družini, da vzgaja otroke in jih vadi že od mladih nog pošte-
nega in krepostnega življenja. A moderni ženi ne dišijo nič posebno
preozke stene njenega gnezda ; nič kaj se ji ne ljubi ukvarjati se se
sitnimi otroci, za te naj se brigajo plačane pestunje, guvernantke in
šole. Njej je treba širnega sveta, šumne druščine. Svoboda, brez-
brižnost, uživanje življenja — evo njenih uzorov ! A če je slučajno
delavna, polje njene delavnosti se mora razširiti na vse strani; ne
samo na kulturna in umetniška, pač pa še posebno politična in
socijalna vprašanja so jej na dnevnem redu. Povsod nastopa, samo
kjer bi najprej morala, ne. Se smešno resnostjo svetuje in predlaga
načrte, kako naj bi se svet zasukal, da bi bilo prav. A ob tem,
seveda, jej ne pride na um, da družina je začetek in podstava državi
in vsakemu društvu sploh, da kdor hoče imeti zdravo družbo, jo
mora ustvariti iz zdravega elementa, in da ta zdrav element se pri-
pravlja prav v družini in da če so posamične družine slabe, mora
biti tudi cela skupina slaba, in da le tedaj se je nadejati dobro
ekvilibriranega društva, kedar ono obstaja iz dobro izrejenih in na
moralno zdravej podlagi utrjenih družin. Ne, moderna žena v svoji
bistroumnosti tega noče umeti.
Branko : O modernem duhu. 321
Sicer pa, kje naj dobi dovolj časa, da se ukvarja z družino ?
Ona, če hoče biti »prava«, mora gojiti pridno vse moderne kratko-
časne iznajdbe in se vaditi vsakega sporta. Njej bicikel, njej telo-
vadba, njej plavanje, njej turistika, njej vaja v orožju, njej dirke,
drsanje, njej sam Bog znaj kaj se ji še ponuja in pristoja !
Ona razpravlja se svojo cigareto v ustih po kavarnah najnovejša
vprašanja ; pridiguje, deklamuje, protestuje na kongresih ; ona se
osebno spušča v volilne boje, kriči in agituje v najrazbrzdanejših
krogih, ona ti je socijalistinja, anarhistinja, petrolijera in dinamitar-
dinja —¦ česa ti ni taka moderna ženska? Česa nismo videli v fran-
cozkih prekucijah? česa ravno v minolih dneh v laških, posebno v
milanskih izgredih, kjer je postopanje razuzdanih ženskih prekosilo
vse, kar se more misliti in pri katerih, žalibog! je imela svoj veliki
delež tudi slavjanska doktorica gospa Kuličeva ?
Toda nadaljujmo ! Ce je moderna žena navezana na moža, ta
zveza ni nikoli tako tesna, da bi se ne dala raztrgati o prvej priliki
in za vsako malenkost. Čemu vezi, čemu zakonski jarem ? Svobodna
ljubezen ! Uživanje, samo uživanje, drugega nič ! Tako zahteva mo-
dernost, tako hoče prava emancipacija. Dolžnost, zvestoba, podložnost,
sramežljivost — bedarije barbarskih časov, dobre morda še za kako
bogoljubno in glupo ženico, a povsem neprilične in nedostojne za
uzorno, moderno žensko.
Kaj če družina nima svoje naravne vodnice in oskrbnice, če
pri hiši gre vse narobe in pod zlo ? Kaj če otroci rastejo zanemarjeni
brez nauka, brez dobrih vzgledov, divji, nepokorni, brez nobenega
spoštovanja do očeta in matere, polni trm in nespametnih zahtev,
prava šiba in križ za vsakega, ki pride ž njimi v dotiko? Vse to je
za novo ženo deveta briga ; dobro, da jih nima pred očmi in še bolje
— da bi jih ne bilo ! Sicer pa čemu jim kratiti svobodo ? Tudi si-
novi se morajo emancipirati. Vsak ima svoje pravice, vsak naj se
prepušča nagonu svoje narave, vsak naj skrbi za se in dela s svojo
glavo. Zakaj pa jo ima, če je ne sme rabiti ? Živela svoboda !
Tukaj zopet ponavljam, da med Slovenkami, hvala Bogu ! ni-
mamo še posebnih prikaznij na obzorju emancipacije. Toda paziti je
treba ! Marsikatero slabo zrno, marsikatero nezdravo načelo se nam
podaja skrbno zavito m zamotano v blestečo in mamljivo obliko, z
nekako navidezno naivnostjo, ljubeznjivo in brezskrbno, da ne more
vsak na prvi hip sumiti o veliki zlobi in o smrtnem strupu, ki se
skriva pod njo. Treba paziti in reagirati. Zakaj bomo molčali? Pre-
velike važnosti je vse to za naše blagostanje in za naš pravi napredek
v zasebnem in v javnem življenju, da bi prezirali take »malenkosti«.
3"22 Branko : O modernem duhu.
Slovenske žene, pozor ! Pomagajte si, izobražujte se, branite
svoje pravice in zahtevajte, kar vam gre, a ne zabite svojih dolžnosti
in ne zametajte vere, ki vas opominja na nje in vam jih razlaga.
Držite se na stališču, katero vam je določila nezmotljiva božja modrost.
Ne dajte se motiti ! Zapomnite si, da če se ženska pokvari, potem
ni tako kmalu zdravila ni družini, ni družbi. Zlo je neizmerno in ne-
izprosno. Po pravici se reče, da žena je mogočna, da, celo vsemo-
gočna, bodisi da vporablja svojo moč za dobro, bodisi za zlo. Začetek
in konec vseh velikih rečij je žena — Initimn et finis mulier! Na
koga ne vpliva, kdo se ji ne uklanja in kaj se ji vsega ne žrtvuje ?
Kot mati ima v svoji roki bodočnost sinov, kateri se sčasoma vteg-
nejo ustavljati vsaki, duhovni in posvetni, javni In zasebni oblasti,
samo materi se uklanjajo in pokorijo, če niso uprav zverinsko po-
kvarjeni. Za materjo pride sestra, pride žena, pride hči, in koliko
moči, ljubezni in čara nimajo ta blaga in rahločutna bitja na razpo-
lago napram bratom, možem, očetom ? No, torej se lahko reče, da
usoda družine in naroda je odvisna od žene. Če ima družina na čelu
uzorno gospodinjo, blagor nji ! A zopet gorje družini, kojo vodi po-
kvarjena mati ! Istotako blagor narodu, čegar nežni spol se zaveda
svojega pravega poklica in ga vestno izpolnjuje ter obratno. Dobra
žena lahko poboljša slabega moža, slaba lahko pokvari dobrega.
A mož nima toliko upliva, in tolike potrpežljivosti in vztrajnosti, da
bi privel k dobremu žensko, ki se je dala zapeljati in je izgrešila
pravi tir.
Uzorna žena teži vedno po določenem smotru in zna vedno,
kam gre in kam na konec pride. A žena, ki pozablja svoj naravni
poklic, se spušča v negotovost, tava po temi, tla jej zmanjkujejo pod
nogami in propada ter dere v pogin. Kedar se uresničijo idejali
oznanjevalcev emancipacije in bo človek rešen vsakih spon in po-
polnoma »svoboden« — takrat ne bo več svoboda na svetu, pač pa
najgroznejša sužnost, takrat zavlada zopet najmočnejši in gorje šibkim,
gorje posebno nežnemu spolu !
Ne trgati vezij,-ki skupaj vežejo posamične ude človeške družbe
in pojedincem prepuščajo samo toliko prostosti, kolikor je dovoljuje
skupni blagor ! Ne rušiti reda, ki stoji na podlagi pravice in resnice
in ki ni odvisen od človeka, pač pa od samega tvoritelja vesoljne
narave! Ako opazujemo neskončnost ponočnega neba in pogledujemo
neštevilni broj v nedosežnem prostranstvu razsejanih svetov, si ne
moremo kaj, da bi ne občudovali natančnega reda in popolnega so-
glasja, ki veže skupaj vsa ona nebesna telesa. Zvezdoslovci in fiziki
nam podrobno razlagajo zakon splošne gravitacije, vsled katerega se
Branko : O modernem duhu. 323
tako lepo vjemajo med seboj in vzdržujejo ta strogi red. Vsaka
zvezda ima svoje pravice in se prosto giblje v svojem krogu, razvija
se, spopolnjuje, živi, kakor vsaka manjša stvar; ima pa tudi zakone,
ki jej ne dopuščajo prestopiti mej, če noče strmoglaviti v neskončnost
in treščiti Bog zna kam. Kaj bi nastalo, ko bi se te vezi pretrgale,
ko bi se prestopil zakon, ki vzdržuje na svojem mestu svetove ? Na-
stala bi splošna konflagracija, splošni polom; vse bi se nenadoma
podrlo, strio in zmešalo v prvotni kaos.
Enako bi se zgodilo z bednim človeštvom, ko bi ljudje presto-
pili svoje meje; društvo bi se razdrlo in zavladala najpogubnejša
anarhija. Moderni duh, duh upornosti, emancipacije in brezmejne
svobode v mišljenju in dejanju, hočeš nočeš teži prav na to. Zato je
v svojem jedru bistveno slab in zločest; zato se mu mora trezen
človek ustavljati ; zato se ga bodete tudi ve, drage Slovenke, branile
vselej in povsod odločno.
Ne občudujte torej, ne slavite in ne zavidajte modernih žen, pač
pa pomilujte jih. Vzor prave žene, uzor krščanske junakinje se vam
blesti v raznih oblikah naproti iz vsakega stoletja, bodisi na verskem,
na socijalnem, znanstvenem, umetniškem, bodisi na najpotrebnejšem
in najnavadnejšem polju tihega, skromnega rodbinskega življenja.
Nočem navajati krepostnih junakinj, ki so iz ljubezni do domo-
vine, do bratov in do bednikov v božjem imenu žrtvovale imetje,
zdravje, nade, sploh vse, kar jim je ponujal svet in celo življenje,
samo da so dopolnile svojo dolžnost, kakor jim jo je nalagala ali
samo svetovala vera in ljubezen.
Ne jemljem v poštev žen, ki so se odlikovale pred celim svetom
na znanstvenem, na slovstvenem in na umetniškem polji in so bile
ob enem uzorne doma in zunaj, hvalevredne pred Bogom, katerega
so slavile, in pred ljudmi, za katere so delovale z vso odločnostjo
krščanske prosvitljene ljubezni.
Ne govorim o onih blagih bitjih, pravcatih angeljih v človeškem
telesu, ki se odrekajo vsemu, da iz ljubezni do Boga strežejo svojemu
trpečemu bližnjemu po bolnicah, po norišnicah, po sirotiščih, po ječah,
na bojnem polju med žvižgajočimi krogljami, povsod, povsod, kjer
je solza, da je otro, kjer je ran, da se zdravijo, kjer je beda, jok in
stok, da se olajša in teši.
Ne omenjam onih, vsega občudovanja vrednih devic, ki zapuš-
čajo svoj dom, svoje drage, da sledijo božji glas, ki jih kliče in vabi
daleč, daleč preko neskončnega in viharnega morja, da se razkropijo
po pustih landah, po neprozornih goščavah, po žarečih pustinjah, da
med vsakojakimi nevarnostmi in mukami, šibke in same, z nado v
224 Branko : O modernem duhu.
Boga in z ljubeznijo do zanemarjenega človeštva nosijo vero in pro-
sveto med barbare in med divjake.
Ne ! vse te iperidejalne krščanske junakinje, katerih je na tisoče
razkropljenih po vsem svetu in pred katerimi moderna žena je nič,
tisočkrat nič, se dajo ložje občudovati nego posnemati. One hodijo
po vzvišenih, nenavadnih stezah človekoljubja, po katerih večina
ne more.
Ljubeznjivim bralkam postavim za vzgled vsakdanjo ženo, prak-
tično gospodinjo, kakor jo po svojem proroku opisuje sv. pismo in
kakoršnih, hvala Bogu! tudi ne manjka, dasi radi njihove skromnosti
in tihega delovanja svet jih često ne pozna in ne upošteva. Dotične
vrstice so vzete iz »Knjige Pregovorov« (pogl. XXXI., vrsta
10—30). Evo jih :
»Kdo dobi krepostno ženo? Njena cena je cena blaga, ki nam
prihaja od daleka in od najskrajnejših meja.
Na njo se zanaša srce njenega moža in ne ostane brez dobička.
Dobro mu bo delala in ne zlo vse dni svojega življenja.
Volno in lan si preskrbljuje, in modro dela z lastnimi rokami.
Ona je kakor trgovska ladija, ki od daleka privaža kruha.
Ona vstaja pred dnevom in daje jesti svojim domačim in hrano
svojim služkinjam.
Pregleduje njivo in jo kupuje, in z dobitkom svojih rok sadi
vinograde.
Z močjo opasuje svoje boke in pomnožuje moč svojih rok.
Z zadovoljstvom opaža, da je njeno delo dobro; njena svetilka
ne ugasne čez noč.
Ona steguje roko po kodelji, in njeni prsti vrtijo vreteno.
Ubožnemu odpira roke in dlani steguje siromaku.
Ona se ne boji ni mraza ni snega za svojo družino, kajti vsi
njeni domači imajo dvojnato obleko.
Vrhnjo obleko si sama napravlja; tančica in škrlat je njeno krilo.
Njen mož se odlikuje kakor plemič, kedar sedi na vratih med
deželnimi starešinami.
Ona izgotavlja košulje in jih prodaja in pas oddaja tujcu.
Krepost in dičnost je njeno odelo, in ona so vselej smehlja.
V modrosti odpira usta, in blagodušnost je na njenem jeziku.
Ona pazi, kako stoje hišne zadeve in ne je kruha v lenobi.
Njeni sinovi se odlikujejo in jo proslavljajo kot blaženo ; isto-
tako jo hvali mož.
Mnogo hčera si je nakopičilo bogatstva, a ti si prekosila vse
ostale.
Višnioviecki : Odmev. 325
Ljubeznjivost je prevarljiva in puhla je lepota ; samo žena, ki
se boji Boga bo pohvaljena.
Dajte ji od prihodkov njenih rok in naj jo slave na vratih
njena dela.«
S temi in mnogimi drugimi besedami, raztresenimi po raznih
oddelkih sv. pisma označuje nam Bog in hvali pravo ženo, dočim se
da doslovno prilastiti očetom modernega duha in brezbožnim apostolom
novih naukov, kar jim očita sv. pismo v XIII. psalmu :
»Rekel je neumnik v svojem srcu : Ni Boga !
Izpačili so se in hudobne so njih nakane ; ni ga da bi dobro
delal, ni ga ni enega !
Bog gleda iz neba na človeške sinove, da vidi, je-li še kdo
razumen, ali še kdo išče Boga.
Vsi so krenili na stran, vsi so ostali nekoristni ; ni ga, da bi
dobro delal, ni ga niti enega.
Njihova usta so otvoren grob, prevarljivo delujejo se svojim
jezikom in otrov samega gada je med njihovimi ustnicami.
Polna preklinjanja in grenkosti so njih usta...
Poguba in nezgoda je v njihovih potih in poti miru oni ne
poznajo, strahu božjega ni v njihovih očeh...«*) (Zvršetek.)