OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
Hajko Muršič
MARKO TERSEGLAV, USKOŠKA PESEMSKA DEDIŠČINA BELE KRAJINE.
ZRG SA2U, Ljubljana 1996, 256 str., il. ISBN 961-6182-07-2
Knjiga, ki prinaša gradivo in analizapoincmbnega dela folklorne dediščine najjužnejše slovenske pokrajine, je nastala ob pravem irenuikn. Čeprav je avtor zbira! gradivo skoraj celo desetletje, je pripravil analizo v obdobju, ko se velik del slovenske javnosti izogiba kakršnimkoli povezavam Slovénie z balkanom Ko av tor dokaj izčrpno predstavi valov e priseljevanja pred'Turki prebegi ega prebivalstva iz [lalkana. posebej
spodroč|.ibivseJiigr>slavi|eUoiejSrhije. Črne tiore. Bosne in
Hercegov ine 1er Hrvaške), se izogiba kakršnimkoli "zgodovinskim" špekulacijam, ki bi presegale tematiko njegove raziskav e. torej pesemsko dediščino Uskokov v Beli krajini. \ skorajda nepregledni zmedi različnih poimenovanj teh priseljencev t posebej znamenita zmeda je nastala pri rabi poimenovanja Vlah) seavtorodloči za kronološki prikaz priseljevanja pobegov od I I do ¡S. stoletja, Utemeljenem na zgodovinskih Virih, ter poda tudi strnjen geslovnik posameznih poimenovani za skupine priseljencev 1'ri tem se seveda ne omejuje le na Belo krajino, temveč poda strnjen zgodovinski prikaz seli lev /a širše geografsko območje.
1'red prikazom pesemške dediščine belokranjskih Uskokov nas avtor seznani Še s temeljnim opisom Bele krajine in njene '■godovine t ne kaže pozabili, da je bilo ožje območje današnje Bele krajine do 12. stoletja pod hrvaško upravo) tei z jezikom oz. narečjem v beli krajini in sosednjih hrvaških pokrajinah 1er o poz a rja na nekajstoletno kontinuiteto prepletanj dveh ali eelo treh južnoslovanskih ljudstev in tradicii Posebej opiše tudi specifično religiozno podobo prihegov in prikaže tudi ji a stane k in razvoj "unije", l'osebej se posveča belokranjskim vasem s srbskim prebivalstvom (bojanci. Žarnici. Milici, Pau-noviči. Marmdol). ki so (razen vasi Bojanci, ki je bila že prej del Bep: krajine) prišle pod administrativno upravo Bele krajine šele po drugi svetov ni vojni, zato je v njih mogoče zaznati več Mikov in vezi (predvsem sorodstvenih) s hrvaškimi predeli, v katerih Živijo potomci uskokov (uniat i), kar še posebej velja za ŽllRlberak. Avtor s posameznimi primeri prikaže, kako spolzke in težko določljive so deniarkacijske črte med etničnimi, religioznimi in narodnimi (nacionalnimi) identifikacijami (zakaj si pravzaprav tako težko predstavljamo Slovenca pravoslavne vere ali Srba katolika)?
1'red podrobno predstavitvijo in analizo gradiva, zbranega 11 Beli krajini, posebno v srbskih vaseh, nas avtor seznani s srbsko-luvaŠko pesemsko dediščino na Slovenskem ter Z doslej zbranim gradivom. Pesmi, ki jih je našel v doslej objavljenih zbirkah, v arhivu GNI ter zbral na terenu, je razdelil glede na ustaljeno klasifikacijo (pripovedni^ obredne, plesne, pivske, šaljive, otroške, stanovske, nabožne in ljubezenske pesmi >
Izjemno poglobljeno se je lotil primerjalne analize pesmi (posebej se je posvečal vprašanjem njihovega izvora oz. iskal najstarejše zapise)! s pesemskim gradivom iz območja bivše Jugoslavije (predvsem hrvaškega in srbskega) in prišel do nekaterih zanimivih sklepov o preseljevanju nosilcev pesmi v preteklosti ( pri čemel so poleg selitev pomembne tudi delovne migracije in sorodstveni sliki), lina ko vredno je upošteval ludi gradivo, ki je nastajalo ali se razširjalo v novejšem zgodovinskem obdobju, tako da je demistificiral tudi različne površne ocene o posameznih "starih" pesmih (mimogrede, med drugim, tudi o "starem" kosovskem ciklu) ter zavrgel pričakovanja, da so potomci uskokov ohranili predvsem srbsko junaško pesemsko tradičjo
Ob sklepni analizi verzološke podobe pesmi, njihovega jezikovnega in pesniškega izraza ter nekaterih napotkih k analizi glasbene podobe teh pesmi nas avtor pripelje do sklepov, ki zaokrožijo to obsežno in poglobljeno delo. 1'oscbej poudarja, da brez melodije "ne živi še tako privlačna ljudska pesem" (¿6). Ker je bila tematika njegove analize usmerjena predv sem k samim besedilom, od avtorja m mogoče pričakovati tudi podobne muzi ko loške komparativne analize melodij in načinov petja, čeprav opozarja, tla "se etnične skupine včasih oklepajo tako malenkostnih razlik, tla jih zgolj s posluhom ne zazna niti šolani glasbenik" (119). To je pač naloga, ki še čaka
etnomuzikologe.
Čeprav se avior ¡Sklepa predvsem dituzionizma (pri čemer razkriva le enosmerno potovanje posameznih pesmi, čeprav bi litio enako zanimivo vprašali se ludi o nasprotni smeri po-
GLASNIK SED 36/1996, št. 4
73
OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
i o v: mja izročila), je njegova komparativna analiza prepričljiva; saj temelji na izjemno poglobljenem in širokem poznavanju pisemskega gradiva in temeljnih motivov v južnoslovanski (nekoliko manj to velja za neslovansko balkansko pesemsko dediščino) in evropski pesemski dediščini ("ljudskem pesništvu"). Takšna analiza mi eni strani učinkovito razblinja naivne predstave o "nasosti" in "tujosti" lolk Iomega gradiva in razkriva nepredvidljive tokove in transformacije zmeraj živega izročila (pogosto ne tako .starega, kot se zdi), čeprav obenem v enem od bistvenih sklepov naloge opozarja, da so razlike med slovensko in "srbohrvaško* poetiko in glasbo v glavnem vendarle takšne, da so prepletanja med njima zaradi nekompatibilnosti jedra izročila pravzaprav majhna (120). Kljub temu pa je toliko pomembnejše spoznanje o tem, kako tovrstna dediščina v resnici bogati celoten "nacionalni" kulturni prostor ali pa omogoča vsaj nastanek relativno samosvojega belokranjskega kulturnega prostora (123). za katerega so značilne povezave in prepletanja različnih tradicij.
Kljub navdušenju nad opravljenim delom pa ostaja nekaj pripomb Glavna pripomba ne zadeva avtorja, temveč oblikovalca, ki se je odločil za format knjige, ki ga je težko držali v rokah, še posebej pa nam je branje otežila razmcianost gradiva. Tako najdemo - poleg glavnega besedila - na enem mestu opi>mbe, na drugem citirano literaturo, na trcljciij pa pesnit, kijih avtor anali žira. To je tudi za najbolj p< >irpežl|ivega bralca zelo naporno. Pri izdaji, ki nosi pečat ZRC SAZl , bi v sekakor pričakovali nekaj manj jezikovne površnosti (Bela
krajina je celo na naslovnici knjige zapisana narobe!).
Nekaj pripomb zadeva terminologijo. Nisem prepričan, da je izraz "ljudsko pesništvo" najustreznejši. saj nas preveč aso dira na "stihoklepstvo" brez petja. Nekaj terminološke povi šnosli kaže dosledna uporaba izraza "običaj', ki smo ga v zadnjih desetletjih etnologi nadomestili z d\ ema terminoma, "šege in navade?. Sklepna pripomba bi zadevala «Kinos med poljedelci in živi noiejci (pastirji), ki naj bi bil posebej značilen za ohranjanje kulturne identilele pri begov lin transformacijo pastirjev v obrambne vojščake v Y< >jni krajini). Čeprav drži, tla je bil v elik del us koških p i ¡begov prav< >slav ne v vre pastirjev, njihovo etnično izhodišče v ečinoma bržkone ni bilo srbsko, saj je bilo na osrednjem Balkanu veliko staroselskih balkanskih etničnih skupit i (romaniziranih in tudi ne romaniziranih), ki se v času turških vpadov še niso asimilirale v večinskem slovanskem prebival stvu. Vprašanje je, če se je etnično srbsko prebivalstvi > ukvai jalo samo ali predvsem z živinorejo oz. pastirstvi >m
Bistveno pa je. tla folkloristične raziskave, kakršna je izvrstna raziskava o uskoškem pesemskem izročilu v Beli krajini, dokazujejo, da nobena kultura etnična skupnost, narod, lokalna ali regionalna enota ni samostojen otoček v svetu temveč |c živo vpeta v bližnjo in tudi daljnjo okolico ter je neprestani j podvržena procesu vzajemni* izmenjave izročila". ki ga v veliki meri tr.msformira \ značilno lokalno živo tradicijo, z vsemi p<>zalxmu. spominom in ustvarjalni >sl|o vred
Raj ko Muršič
ANDREJ STUDEN, STANOVATI V LJUBLJANI.
Studia humanitatis, Apes, 4, Institutom stud ion t m humanitatis, Ljubljana 1995. 226 str.
ISBN 961-6085-10-7
(ihranjene poplsnice štetij prebivalstvi v Ljubljani, ki obse n.i|i 11 >hd< )bje druge polovice prejšnjega St< tlel ¡a vse do I svetovne vojne, so neprecenljivo gradivo za raziskovanje vsakdanjega življenja Kot Opaža avtor, mu gradivo omogoča -siolelje kasneje - vstopiti v posamezne hiše in stanovanja ter skozi opise popisovalcev "uzreti" podobo takratnih stanovanj, se seznaniti z bivalnimi in gmotnimi razmerami v posameznih gospodinjstvih, do določene mere lahko sklepa tudi o duhovnem stanju prebivalstva (gre za vprašanja o konfesio-nalnosti in z rezervo vzeta o občevalnem jeziku), pov rhu vsega pa se prek zapisov lahko seznani malorianc / vsakim posameznim prebivalcem posebej, četudi ne i / < >či v < >či
Mukotrpno vnašanje in obdelava teli podatkov za določene predele l.juhljane. pravzaprav za določene ulice in stari* i varilske liiše, se na koncu obrestujeta s plastičnim prikazom podobe življenja v določeni dobi ter z dokaj verodostojno rekonstrukcijo sprememb na "banalni " ravni vsakdanjega
74
GLASNIK SED 36/1996, št. 4