POSiiNiiMA. JtMuAVAlNA v UUlUVUNl LETO VI., ŠTEV. 12. — CENA 6 DIN Ureja uredniški odbor. — Glavni urednik Štrukelj Karel — Naslov uredništva in uprave: ..Posavski tednik' Krško 56. — Telefon 33. — Čekovni račun pri NB FLRJ Krško. štev. 615-T-145 - Tiska Mariborska tiskarna — Celoletna naročnina 300 polletna 150, četrtletna 75 dinarjev — „Posavski tednik" izhaja enkrat tedensko. KRŠKO, DNE 28. MARCA 1953 mmmt r U uti 1 ull i je GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNIH LJUDI OKRAJA KRŠKO Pred iretjo sejo ©tofnega ljudskega odbora v Krškem Prospekiivni plan elektrifikacije našega okraja — Razdelitev kredita za elektrifikacijo za leto 1953 — Vprašanje prenosa sedeža okrafa Z ozirom na predstoječo 3. sejo OLO v Krškem je naš urednik obiskal predsednika OLO tov. Toneta Zupančiča ter ga naprosil za razgovor. Tov, predsednik je prošnji rade volje ugodil in odgovarjal na vprašanja v zvezi s sejo OLO. 1. Za kdaj nameravate sklicati 3. sejo OLO in kaj bo na dnevnem redu? Sklicanje 3. seje OLO se nam je nekoliko odmaknilo, to pa zaradi priprav za popis prebivalstva, ki se bo vršil 1., 2. in 3. aprila. Ta popis je izredne važnosti, zato dajemo poseben poudarek na same priprave, katere so v teku in kjer je zaposleno večje število kadra. Za sklicanje 3. seje se je predsedstvo odločilo za prvi dan po končanem popisu prebivalstva, to je za 4. april 1953. V obravnavo mislimo predložiti sledeče probleme: 1. Perspektivni plan elektrifikacije vsega okraja. 2. Sklepanje o podelitvi kredita, ki je na razpolago za elektrifikacijo v letu 1953. 3. Glasovanje o prenosu sedeža okraja. O prvem problemu bi vam na kratko pojasnil, da je bilo na zadnji seji, ko smo razpravljali o družbenem planu, izredno veliko zanimanje od večine odbornikov. Še večje želje in tudi pripravljenost do dela, pa se kaže pri večini državljanov našega okraja. Toliko električnih drogov kot jih je naše ljudstvo postavilo v teku zadnje zime, mislim, da jih m bilo vsa leta v preteklosti in to samoiniciativno, z lastnimi sredstvi. Prav to nam daje pogum in prepričani smo, da bomo iz 12 ^milijonov posojila, ki smo ga že izposlovali, ustvarili mnogo večjo vrednost. Naš okraj je doslej še malo elektrificiran. Po naših ugotovitvah ca dva in dvajset odstotno. Zato ni mogoče vsem potrebam zadostiti v letošnjem letu. Da bo pa to delo teklo čim sistematičneje, smo se odločili izdelati osnutek perspektivnega plana, ki ga bomo dali v razpravo na tretji seji. 2. Kakšno je mišljenje v zvezi s prenosom sedeža okraja, « če bi odločitev padla za Brežice. kdaj bi se sklep realiziral? To vprašanje je bilo predmet razprave na naši zadnji seji OLO. Jaz osebno nisem nikdar prej smatral, da je ta problem takega značaja, kot se je poka-za na razpravi. Vi ste o tem problemu pisali, razpisana je bila anketa. Pri vsem tem, mislim tudi na samo razpravo, se je pokazalo, da so tehtni razlogi na eni in drugi strani vendar imam vtis, da se teža naslanja na brežiško stran. Moje mišljenje o tem vprašanju je, da je potrebno problem, ako že stoji pred nami, čim demokra- tičneje rešiti, ker le tako ga tudi bomo dejansko rešili. Kakršen koli nezdrav vpliv bi bil tn škodljiv. Slično napako prav ob tem vprašanju smo napravili v letu 1945, zato padajo sedaj grenki očitki in prav tega ne smemo ponoviti. OLO je na zadnji seji pravilno odločil, da se vsi člani odbora predhodna posvetujejo z volivci in da njihove želje uzakonimo s tajnim glasovanjem. Mislim, da je to najdemokratičneje in da s tem odpade vsak vpliv posameznikov. Pri tem se je tudi pokazala zrelost članov OLO, kar je zelo razveseljivo. Na vprašanje — kdaj bi se sklep realiziral, ako bi bil izglasovan za Brežice — ne morem odgovoriti, ker bi bilo potrebno o tem še posebej razpravljati in sklepati z vsemi člani OLO. Mladina po fiogresu IM J V nedeljo, dne 14. marca t. 1., je zasedal plenum okrajnega komiteja LMS Krško. Ker smo tik izza V. kongresa LMJ, ki je zasedal v začetku tega meseca v Beogradu, se vsa mladina živahno pogovarja o tem, kaj je ugotovil in sklenil kongres in kakšne naloge stoje pred mladinsko organizacijo v bodoče. Zato je tudi plenum razpravljal zlasti o ugotovitvah kongresa in naposled sklenil, kaj je potrebno storiti v mladinski organizaciji pri nas v zvezi z nakazanimi nalogami. Delegata, ki sta zastopala mladino krškega okraja na kongresu, sta plenumu povedala svoje vtise s kongresa in v glavnem prenesla semkaj vse važnejše sklepe in resolucije, ki jih je kongres sprejel. Poudarjeno je, da se je treba v mladinski organizaciji boriti za dosledno izvajanje na- Čudna epidemiia komin-lormovskih prvakov O nepričakovani smrti pred- I Po vesteh tujih agencij iz Al-sednika ČSR Klementa Gott- ! banije, je težko obolel albanski walda ter obolelosti državnega 1 notranji minister Mehmed Sebi. predsednika Vzhodne Nemčije Begunski krogi, ki vzdržujejo Viljema Piecka smo pisali že zadnji številki. Dolgotrajna in čudna bolezen pa je zadela generalnega sekretarja KP Francije Thoreza. Kakor poroča »Pariš Presse« ga je nedavno spet zadela kap in da je njegova bolezen zelo nevarna. Od delegacije KP Avstrije, ki se je v Moskvi udeležila Stalinovega pogreba, se ni vrnil kominformovski delegat Franc Honner in po Dunaju se je zdaj iz partijskih krogov razširila vest, da je v Moskvi nevarno zbolel. Ta bolezen je sumljiva že zaradi Honner j eve preteklosti. Od maja do decembra 1945 je bil Honner državni sekretar za zunanje zadeve v provizorični avstrijski socialistični vladi. Med špansko vojno se je boril v internacionalni brigadi, po zmagi nad nacizmom pa se je na Koroškem priključil jugoslovanskim partizanom. Takoj po izidu kominformovske resolucije se je odrekel sicer vseh zvez z jugoslovanskim osvobodilnim gibanjem, a ta izjava mu ni pomagala, da bi dosegel spet kako važnejše mesto v vodstvu avstrijskih kominformovcev Morda so te nekdanje zveze zdaj povod njegove bolezni. zveze s protikominformističnimi krogi v Albaniji, trde, da se 5e-hu že več kot tri tedne ni prikazal v javnosti. Po njih izjavah se En ver Hodža že dalje časa bori z njim za vrhovno oblast v Albaniji. Ali so te, lahko bi rekli, »načrtne bolezni«, namišljenih veličin res slučajne? Niti najmanj! Resnica je, da lahko Moskva s takimi kreaturami po mili volji pometa, kakor hoče. V nekaterih krogih prevladuje mnenje, da od skrčene vrste »starih« kremeljskih agentov pomenita nekaj le še Walter Ulbricht in Matyas Rakosi. Za Rakosija tega ne bi mogli več trditi, ker se nam zadnje čase upravičeno vsiljuje vprašanje, kje je pravzaprav, ali je sploh še živ? Udeležil se je Stalinovega pogreba in od takrat se še ni vrnil iz Moskve, čeprav so vse ostale delegacije vzhodnoevropskih držav zapustile glavno mesto SZ kmalu po pogrebnih svečanostih. Ni nobenih sporočil o tem. ali je zbolel in se »zdravil« v Moskvi tako kot Thorez, ali pa je »skrivaj« morda že celo umrl. Radio Moskva molči, pa tudi radio Budimne-šta v zadnjem času ne da nobenega glasu od sebe kazanih nalog, zlasti pa je za nas važno, da posvetimo vso pozornost dobremu proučevanju kongresa gradiva. O tem je bil sprejet tudi sklep, ki obvezuje vso mladinsko organizacijo, da svoje delo prilagodi nakazanim nalogam Dasiravno je deio kongresa zelo pomembno, vendar pa ne smemo zato računati s tem, da mora v delu organizacij nastati znatna sprememba, kajti kongres je ugotovil, da je bilo dosedanje delo v mladinski organizaciji, razen nekaterih izjem, pravilno — potrebno ga je le še krepiti. Sprejete so nekatere spremembe v organizacijskem smislu in sicer se naslov aktiv LMS spremeni v osnovno organizacijo ljudske mladine s predsednikom in sekretarjem na čelu. Plenum je obravnaval tudi vprašanje trajajočega »Mladinskega tedna«, M bo po vsej verjetnosti dokaj dobro pripravljen. Prav gotovo bo nova manifestacija naše mladine o pripravljenosti storiti vse za našo domovino. Govora je bilo tudi o občinskih mladinskih konferencah ki se bodo končale v mesecu aprilu. Člani komiteja bodo poskrbeli za pravočasno in kvalitetno izvedbo konferenc, na katerih bodo izvoljeni občinski mladinski komiteji, ki bodo v marsičem pripomogli k Se večji aktivnosti mladinskih organizacij. B. F. Velik odmev, ki ga je imel obisk maršala Tita v svetu, a pri tem v prvi vrsti veličasten sprejem in uspešni razgovori, je predvsem znak velikega ugleda Titove Jugoslavije, ki je bila še pred štirimi leti izolirana po nastanku spora s kominformom. Dobro premišljena je bila ocena tistega časnika, ki je zapisal, da sodi potovanje predsednika Jugoslavije med najpomembnejše povojne državniške obiske. Že od vsega začetka, ko je maršal Tito sprejel povabilo iz Londona, je bilo jasno, dane gre za nekako formalno obveznost, da tudi ni njegova pot le potrditev zavezništva med narodi Jugoslavije, temveč je vse globljega značaja. Razgovori najodgovornejših ljudi dveh držav, ki si obe prizadevata, kako bi čimbolj utrdili mir in dosegli varnost v svetu, so popolnoma uspeli. Dosegli so soglasje in razumevanje v vseh vprašanjih, ki zadevajo skupne koristi Anglije in Jugoslavije. Pa tudi v problemih širšega mednarodnega značaja, do- katerih zavzemata obe državi posebno odgovoren položaj. Uradno sporočilo ob koncu razgovorov nudi dovolj preprič- j Ijiv dokaz o enotnem stališču v miroljubnih prizadevanjih j Londona in Beograda. Zato je j tudi naravno, da sta se obe vla-! di zavezali, da bosta tesno sodelovali tako med seboj, kakor z drugimi svobodoljubnimi narodi za ohranitev miru. Londonskemu obisku bo sledilo še poglobljeno sodelovanje Jugoslavije z demokratičnimi silami v svetu po načelih, ki jih je začrtal nedavni balkanski sporazum in znova potrdilo Maršalovo potovanje. To seveda ne predstavlja za našo državo spremembo njene zunanje politike, pač pa nujen pojav v njenem razvoju, ki je v skladu s potrebami mednarodnega položaja in z novimi možnostmi, ki se stalno porajajo. Ker leži Jugoslavija v zelo občutljivem delu Evrope, in si hoče zagotoviti svojo neodvisnost, je toliko bolj razumljiva naša dosledna politika mednarodnega sodelovanja. Londonski razgovori pa so zelo čvrst korak na tej potk Naša država hkrati nudi zelo živ dokaz o neogibnosti takega sodelovanja In zbliževanja med narodi, ki si žele svobode in napredka. Londonski dnevi maršala Tita so izpričali, kako nas svet ceni. Vsepovsod kjer ljudje lahko svobodno govore ln povedo svoje misli, so s simpatijami pozdravili britansko-jugoslovan. ske razgovore. Kominformovska in rimska propaganda nista mogli skaliti iskrenosti, ki se manifestirala v Londonu. Neodvisni angleški časnik »Observer« je naglasil, da je Titov obisk potrdil dvoje: »Prvič, spoštovanje Angležev do jugoslovanskih narodov, ki so med najbolj hrabrimi in ponosnimi na svetu, ter spoštovanje do pogumnega borca in dr-žanvika, ki jih vodi; drugič, prepričanje Angležev, da različni gospodarski in politični sistemi niso ovira za mir, medsebojno vljudnost in sodelovanje če obe strani želita take odnose«. Neprecenljivi mednarodni uspeh, ld ga je prejšnji teden dosegla naša država, nam vliva novih moči in nas vzpodbuja na naši poti z vedrim pogledom v bodočnost. fašMmi Mimi fimavm m defa O problemih elelctrifika-eue krškega ©kraja Malo je tako perečih vprašanj v našem okraju, kakor je ravno to o elektrifikaciji. Mislim, da iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je področje okraja res zelo pomanjkljivo oskrbljeno z električno energijo, drugič pa zato, ker med ljudmi še vedno prevladuje oziroma, da se bolje iz- razim, nekateri posamezniki še vedno poudarjajo misel, da je elektrifikacija podeželja stvar družbe (v starem smislu »države«, kakor se taki ljudje obl čajno izražajo) in da posamezniki ne bi v to svrho ničesar prispevali. V zadnjem času se o tej stvari veliko govori, pre- lllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllliliiiiiiiiiiiuiiilii v keške-fn akcaiu BRATEC NAROČNIK! KAJ Sl STORIL ZA RAZŠIRITEV SVOJEGA DOMAČEGA ČASOPISA? PO KAŽI GA TUDI DRUGIM PRIPOROČAJ NAŠ LIST NABIRAJ NOVE NAROČNIKE! , >, ^ ^ ^ ^ ^ ^ <6. -v Doslej je bilo v našem okraju zbranih 11 ustanovnih in 20 podpornih članov, ki so skupno prispevali 520.000 dinarjev. Zbiranje se še nadaljuje. Doslej so se prijavili sledeči poverjeniki Za Cerklje tov Franja Erbežnik, učiteljica; za Čatež tov Maks Kos. upr šole; za Kostanjevico tov Stanko Gajšek, upr šole; za Podgorje tov Oton Brelih, upr šole: za Krško tov Stanka Šeier, nameščenka; za Veliki Trn tov. Franc Smrdelj, učitelj Vse ostale poverjenike, ki se še niso prijavili, prosimo, da se zaradi evidence in kontakta, takoj prijavijo na Glavni odbor Prešernove družbe v Ljubljani in na Okrajni iniciativni odbor Prešernove družbe v Krškem. 11. aprila se bo vršil sindikalni sestanek prosvetnih delavcev zato prosimo, da do tega dne zberete vse podatke, v smislu danih navodil in jih na sestanku oddate. Sinoči je sedem neofašističnih mladincev vdrlo v čitalnico »British Conncila« v Rimu, prerezalo telefonske žice, polilo tla z bencinom in ga zažgalo. Pri tem so ranili tudi uslužbenca. Zaradi hitrega posredovanja gasilcev so požar kmalu omejili. Skoda znaša okrog 300.000 lir. Policija je zaprla 70 oseb, od katerih so jih 20 naknadno izpustili. Druga skupina neofašistov je razbila izložbena okna britanske letalske družbe BOA. Večje število mladincev je sredi Rima demonstriralo proti razsodbi zavezniškega vojaškega sodišča v Trstu neofašističnim demonstrantom. Tuji opazovala izražajo svoje nezadovoljstvo nad ravnanjem neofašističnih mladincev. »British Council« bo vložil tožbo pred italijanskim sodiščem, ne glede na to, da je italijansko zunanje ministrstvo izrazilo britanskemu veleposlaništvu obžalovanje za delo »neodgovornih elementov«. Po drugi strani pa je 300 italijanskih šovinistov z vzkliki »Dol z Veliko Britanijo« demonstriralo po goriških ulicah potem, ko so v hiši, kjer je sedež tako imenovanega odbora za osvoboditev Julijske Krajine, odkrili spominsko ploščo. Demonstranti so ob tej priliki prepevali fašistične pesmi. Besedilo na spominski plošči opozarja na aneksionistične demonstracije leta 1946, ko se je v teh krajih mudila zavezniška komisija. Po vesteh, ki so prispele v Trst, je policija hotela demonstrante razgnati. Končno pa je prišel ukaz, naj jih pusti pri miru. Pred tem je policija zaprla nekaj najbolj vnetih kričačev. Zbranim šovinističnim demonstrantom je govoril znani go-riški monarhist Pedroni. Med drugim je dejal, da so v Italiji »ogorčeni« zaradi prisrčnega sprejema predsednika FLRJ maršala Tita v Veliki Britaniji Njegovi poslušalci so vzklikali gesla, v katerih so zahtevali Trst, Istro in Dalmacijo. bivalstvo res izraža željo, da bi v njihovih krajih zasvetila luč, pa sem mnenja, da je prav, da o tem obširneje razpravljamo ne samo v osebnih pomenkih ali na masovnih sestankih, pač pa tudi v okviru svobodne diskusije po našem časopisju. KAJ IMAMO IN ČESA NIMAMO Najbolj nazorno nam o stanju elektrifikacije govore številke same. Ce vzamemo za osnovo številke koncem leta 1945, to je takoj po osvoboditvi, smo imeli na področju okraja 21 trafo postaj, 140 km daljnovoda, 235 km nizkonapetostnega omrežja, z električno energijo pa je bilo oskrbljenih 5130 konzumentov. Koncem leta 1952 pa je bilo na področju okraja v pogonu 42 trafopostaj (povečanje za 100 odst.), 182 km daljnovoda (povečanje za 30 odst.), 420 km nizkonapetostnega omrežja (povečanje za 78 odst.), z energijo pa je bilo oskrbljenih 9380 konzumentov (povečanje za 54 odst.). Iz tega je razvidno, da smo v začetnih letih po osvoboditvi predvsem elektrificirali gosto naseljene kraje, saj se v odst. povišanja števila konzumentov izraža relativno majno povišanje, v odstotku povečane izgradnje nizkonapetostnega omrežja pa relativno veliko povišanje. Če bi pa hoteli elektrificirati vse področje okraja, pa bi morali zgraditi še 30 trafo postaj, 103 km daljnovoda, 383 km nizkonapetostnega omrežja in oskrbeti z lučjo še 4500 konzumentov. Pripomniti pa je treba, da gre za elektrifikacijo predvsem redko naseljenega področja, ki je bilo doslej iz objektivnih razlogov skoro da zapostavljeno. Stroški celotne elektrifikacije bi znašali okrog 272 milijonov dinarjev, če bi hoteli povsod izvesti napeljavo v tro-fazni izvedbi, saj lahko o dokončni elektrifikaciji podeželja govorimo le takrat če nudimo konzumentu tudi možnost uporabljati energijo v industrijske namene KAKO BI ELEKTRIFICIRALI Da je mnenje posameznikov, naj elektrifikacijo izvede druž- ba brez direktnega sodelovanja potrošnika nepravilno, je več kakor jasno. Tisti, ki pravijo, da tudi prej niso plačevali stroškov elektrifikacije, nimajo prav. Plačevali so jih, samo morda v drugi obliki. Spomnimo se samo občinskih doklad, ki so bile povišane ravno za izvedbo elektrifikacijskih del po posameznih občinah. Logično je, da tudi »država« denarja za namene elektrifikacije ne tiska posebej, pač pa da ga vzame iz splošnih dohodkov, to je od davkov Tak denar je potrebno potem vrniti zopet v obliki davkov, to se pravi, vrniti ga je treba na vsak način. Gre samo za obliko tega vračanja. Dvoje možnosti je: ali da stroške vrnejo vsi prebivalci enega področja v obliki davkov, ali pa da jih vrnejo interesenti sami In če smo se odločili, da bomo sprejeli drugo obliko ne samo, da nihče ne trpi kake krivice, dosegli smo še nekaj pozitivnega. Vsi interesenti bodo stremeli za tem, da bodo stroške elektrifikacije čim bolj znižali (ker bodo potem najeli manjše posojilo) in pa vsi bodo s prostovoljnim delom (drogovi in postavljanje istih ter druge delovne storitve) čim več pripomogli k izvedbi elektrifikacije. Na razpolago bo torej nekaj dolgoročnih kreditov, ki si jih bodo posamezniki lahko najeli za dobo desetih let pri njihovi kmetijski zadrugi. S temi krediti se bodo krili stroški elektrifikacije, precej pa bodo pomagali prebivalci sami z dajanjem drogov in z drugimi deli. KJE NAJ BI LTJČ NAJPREJ ZAGORELA Vsak bi bil rad prvi. Povsod je potreba velika. Če so se že odločili za elektrifikacijo, bi najraje takoj, če pa danes ne, pa vsaj jutri Ta težnja >e vidna povsod. Jasno pa je. da so te želje neizvedljive, tako zaradi pomanjkanja materiala, kakor tudi vsled tega ker jih je tehnično sploh nemogoče izvršiti naenkrat Vsled tega je potrebno, da k rešitvi teh nroblemov pristopamo postopoma Na dve vrsti bi lahko področje (Nadaljevanje na 2. drugi) Stran 2 »POSAVSKI TEDNIK* Štev. 12 Maša domovina v izgradnji BOMBAŽ V ISTRI Predstavnik organizacije za kmetijstvo in prehrano FAO pri OZN Frank Stuart Parson, strokovnjak iz Kanade, se je nedavno mudil v Istri, kjer je proučil možnost pridelovanja bombaža. Ugotovil je, da so za to dani vsi pogoji. V puljskem in rovinjskem okraju bodo lahko po njegovem mnenju pridelali na hektar blizu 600 kg bombaža. V teh dveh okrajih bodo začeli saditi bombaž že letos v aprilu. IZVOZ TOVORNIH VAGONOV V TURČIJO Vrednost letošnjega bruto-proizvoda tovarne »Djuro Dja-kovičc v Slavonskem Brodu bo znašala 5 milijard 400 milijonov ali 1 milijardo 100 milijonov dinarjev več kakor lani. Sklenjene so že pogodbe za dobavo vseh letošnjih izdelkov te tovarne. Zdaj se njen kolektiv pripravlja na izdelavo 230 modemih tovornih vagonov z nosilnostjo po 29 ton z lastno težo po 11 ton. Te vagone bo tovarna od avgusta letos do aprila prihodnjega leta dobavila Turčiji. PROIZVODNJA ŽVEPLENE KISLINE V tovarni »Zorka« v Sabcuso v sredo zakurili v oddelku za proizvodnjo žveplene kisline 2 izmed 4 piritnih peči V petnajstih do dvajsetih dneh se bodo peči posušile in segrele do 900 stop. C. Tedaj bodo prvikrat nametali vanje pirita. V aprilu in maju bosta začeli obratovati po vrsti še dve novi in dve obnov- ljeni piritni peči. Vseh šest bo dajalo na dan 120 ton žveplene kisline. Tovarna bo za 100 odstotkov povečala svojo proizvodnjo. BOROVO IZVAŽA SVOJE IZDELKE Tudi naša velika tovarna obutve v Borovem je začela svoje izdelke izvažati. Navezala je že poslovne stike s trgovci iz več dežel. Med dmgim s švedskimi, turškimi, francoskimi, grškimi, angleškimi, brazi-lijskimi in paragvajskimi. Te dni je poslala na Švedsko prvo pošiljko — 5000 parov sandal. Za Borovo je posebno važno turško tržišče. VODNJAN — INDUSTRIJSKO SREDIŠČE JUŽNE ISTRE V južnem delu Istre je mesto Vodnjan, ld ima kakih 4000 prebivalcev. Doslej je bilo večinoma kmetijsko središče, precej njegovih prebivalcev pa dela v tovarnah v Pulju. Za mesto je bil Vodnjan razglašen šele pred nedavnim. V njem bodo zgradili novo sušilnico tobaka. Ker je Vodnjan izrazit kraj za pridelovanje oliv in ker imajo v oljarnah mnogo odpadkov, ki jih samo delno izkoriščajo, bodo v Vodnjanu zgradili tudi tovarno mila. Razen tega dobi Vodnjan še destilacijo za proizvodnjo kakovostnih izvoznih vin in veliko živinsko farmo. Postani član „Prešernove družbe" O brezposelnosti v našem okraju (Nadaljevanje iz prve strani) okraja. Prvi del je oni, kjer bi se elektrifikacija dala izvesti samo s podaljšanjem že obstoječega omrežja (predvsem okolica Sevnice, Cerkelj in Kostanjevice) ter oni, kjer bi morali začeti z novogradnjami, neodvisno od tega kar že imamo. Težko se je odločiti, kje bi začeli najprej. Prvo je mnenje, naj bi elektrificirali tam, kjer nekaj že imajo in bi napeljave samo podaljšali. Drugo mnenje je, naj bi elektrificirali predvsem tam, kjer bi s tem, ko bi v vaseh zasvetila električna luč, največ dosegli. Predvsem pa je treba poudariti še eno načelo, namreč, da je treba elektrificirati tam, kjer so ljudje sami pokazali največ volje in so sami največ prispevali. Kakor sem že rekel, o tem se je težko odločiti, vendar sem mnenja, da bi bilo morda prav za merilo vzeti to načelo: Dajmo luč tja, kjer bomo s tem dosegli največji gospodarski efekt in pa upoštevajmo sodelovanje in pripravljenost ljudi samih. O ČEM SE GOVORI IN SLlSl Večina ljudi iz vasi, ki naj bi se elektrificirale, je brez dvoma za to, naj se krediti najamejo, saj je stvar itak jasna. Imamo pa nekaj ljudi, ki trdijo nasprotno: država naj da! Tako je bilo tudi v Zabukovju. »Saj nas bodo še prosili, če bodo lahko napeljali luč!« Tako govorijo nekateri vaščani. No, potem bodo na luč še lahko dolgo čakali. Pravično pa ne bi bilo, če ne bi poudarili, da je takih malo, motijo pa vendarle splošno dejavnost in pripravljenost ljudi. »Kar napeljite, jaz pa ne bom!« Takih pa je precej. Imaš v vasi razen dveh vse za to, da se luč napelje. Dva pa pravita; »Ne,« pa se potihem smejita v pest in mislita: »Kar napeljite, le! Ko pa bo vse gotovo, bom pa prišel in kar pritaknil žico in zasvetilo se bo v moji hiši, ne da bi primaknil kakega jurja!« Taki pametnjakoviči mislijo, da se bo na tak način zasvetilo v njihovih hišah, v glavah njihovih sovaščanov se je pa zasvetilo že sedaj. Spoznali so njihove namene ter so povsod sklenili: »Ako bodo taki vaščani hoteli pozneje priključiti napeljavo, bodo to storili le po našem odobrcnju in plačali bodo več kakor bi danes nanje odpadlo od skupnih stroškov elektrifikacije!« To je tudi prav! DES, ki bo napeljave instaliral, pa je že pristal, da bo te izvrševal le po odobrenju okrajnega gospodarskega sveta, ta pa bo že poskrbel za to, da se bo takim špekulantom že malo prej zasvetilo v njihovih možganih, kakor pa v njihovih hišah, saj je to edino pravično. Celo tak primer imamo, da kmet na Pijavskem pravi, da luči ne potrebuje, kupuje pa že mlin, da bo potem lahko mlel doma. Mislim, da je k temu vsako pojasnilo odveč. KAM BOSTE DALI ŠTIRI MILIJONE Okrajni ljudski odbor je po družbenem planu določil štiri milijone za elektrifikacijo podeželja. Ta vsota naj bi se zbrala na ta način, da bo naša industrija prostovoljno povišala procent akumulacije, povišanje pa gre za dobro okrajnega odbora, ki bo to vsoto investiral za elektrifikacijo podeželja. To pomeni, da bo te štiri milijone žrtvoval naš delavec. S tem pa še ni rečeno, da imamo ta denar v žepu. Vprašanje je, če bodo gospodarski pogoji taki, da bo industrija to povečanje zmogla. Ta znesek je torej še vedno problematičen, upajmo pa, da ga bomo zmogli. In kaj potem? Kdo naj bi jih dobil? Od povsod slišimo najprej vprašanje: »Koliko nam boste dali od onih štirih milijonov?« Dajte jih nam! Mi brez take pomoči ne moremo napeljati elektrike! Mi pa je sploh nočemo, če nam ničesar ne boste dali!« Izgleda, da bi bilo treba 40 milijonov ali pa še več, če bi hoteli vsaj za prvo silo zadostiti vsem željam. Mnenja sem, da je treba ta denar, v kolikor ga borno dobili skupaj, v prvi vrsti dati v izrazito partizanske kraje. Prvič zato, ker so ti kraji itak večali manj gospodarsko zaostali ter bi jim luč pomenila pot k napredku, k naprednejšemu gospodarstvu in to bolj kot pa v posameznih dolinskih krajih, čeprav tudi tam ne moreš odrekati sodelovanje v OF. In drugo stališče je pa po mojih mislih še važnejše, ker nam ti ljudje še vedno očitajo, da smo nanje pozabili. Spominjajo nas, kolikokrat so nas nasitili, varovali in podobno. »Takrat ste nam obljubljali mleko in med!« pravijo nekateri. Pa tudi drži, da smo na te kraje premalo mislili, pomagajmo jim sedaj. In ne pozabimo: če bomo ta denar dobili, potem ga bo da! delavec iz svojega žepa, zato je tudi upravičen, da pove, kje se naj ta denar uporabi, ŠE NEKAJ ZANIMIVOSTI Elektrifikacija pomeni velik korak naprej. Ne smemo misliti samo na luč, mislimo na razvoj kmetijstva. Z modernejšim načinom dela, z mehanizacijo, bomo naše kmetijstvo dvignili na višjo stopnjo. S tem bomo povečali proizvodnjo, kar pa je glavni cilj naših naporov v kmetijstvu. Torej je vprašanje elektrifikacije naš izredno važen gospodarski problem, katerega bo treba v najkrajšem času rešiti. Treba je vsled tega k delu takoj pristopiti. Predvsem pa se moramo paziti, da se elektrifi-kacijska prizadevanja ne bi razvila pri tem, ko bodo posamezni interesenti najemali kredite. Izgleda, da bi gospodarsko najmočnejši interesenti v nekaterih krajih dali raje najmanj, kljub temu, da bi le oni imeli od elektrike največ gospodarske koristi, saj bo imel revež le luč. Tako je n. pr. na Blanci, kjer so (naj ne zamerijo odkritosrčnosti) že dvakrat po osvoboditvi dobili kredit zastonj, pa so ga vedno pustili propasti zato, ker so nekateri hoteli, naj jim »država« napelje še hišno instalacijo in pritrdi žarnico na stropu. Kdaj bo zasvetila luč v sleherni gorski vasi je odvisno predvsem od nas samih, od naše volje od naše pripravljenosti in od skupnega dela. L. J. S tem, ko so delovni kolektivi v smislu zakona o delavskih svetih prevzeli upravo nad podjetji, pričeli izdelovati tarifne pravilnike, se je tu in tam pričel javljati določen višek delovne sile. Ta je vsekakor rezultat večje ekonomičnosti v podjetjih, rezultat dejstva, da kolektivi vse bolj odkrivajo svoje rezerve, izboljšujejo organizacijo dela, tako da z manjšim številom delovne sile dosegajo iste odnosno večje rezultate. Na drugi strani so ključni objekti, ti so bili zadnja leta z delovno silo skoraj nenasitni v zaključni fazi. Tudi v državni upravi se je zadnje leto spriče njene decentralizacije reduciralo nekaj tisoč ljudi. Tako je Posredovalnica za delo pred tednom dni zabeležila v okraju doslej največje število nezaposlenih in sicer 366 ljudi. Pogosto se pri zniževanju sta-Ieža delovne sile opažajo razne napake. Imamo primere, da se odpustijo iz službe ljudje, ki bi se po zakonitih predpisih ne smeli. Nekatera podjetja znižujejo število delavcev, ostalim pa podaljšujejo delovni čas, da si z nadurnim delom (na račun nezaposlenih) povečavajo zaslužek. Zaposlenih imamo tudi več upokojencev in delavcev s pravicami do pokojnine, ki neradi odstopijo službeno mesto drugim. 2e iz tega vidimo, da je pri nas nezaposlenost samo relativna. Če pomislimo, da je Posredovalnica za delo pri OLO do sedaj izplačala 57 brezposelnim okrog 400.000 dinarjev oskrbnine, je popolnoma upravičena zahteva okrajne inšpekcije dela, da morajo vsa podjetja za nadurno delo predhodno javiti njej v odobritev. Prav tako je nepravilen postopek nekaterih podjetij, ki 300 ljudi do sedaj n- zaposlenih, napake pri odpuščanju