JLisš 41.
V t«rek Tcflii&a travna
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 1 gold., za polleta 3 gold. in , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še !/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
liazjasneiije čez odškodovanje
zastran tlake in desetine in drugih gospo-skinih davkov, zložil g. Ambrož, za deržavni zbor v Kromerižu do 12. Svečana 1849.
(Konec.)
O p o m n e n j e :
Ako bi se to ne bilo moglo speljati, bi se bil drugi predlog naredil takole:
Pri tlakah je za sprevdariti, ali so pri npeljavi patenta za tlake po postavah bile ob-ravnane ali ne.
16 tega patenta od leta 1782 takole
govori :
Po letih postavkih morajo kresije tlačansko dolžnost tajistih, kteri so do zdaj eno vikši opravljali, prav vravnati in k odvcrnc-nju vsih zmotnjav čez in čez vsakimu podlož-niniu, h komu je on posehmalu perderžan v njegove hišne bukviee na tajnko zapisati; in ker leta patent pred seboj ima, lc na merjat, kar temu tako nucnimu kmetijskimi! stanu loh-kejši je; tako se iz tega samo od sebe dol vzame, de tam kir za zdaj ena majnši kakor tukej izmerjena dolžnost gori perpravljena al v nevadi je, ta podložni se per te dobroti obderžati mora i. t. n.
Iz tega' zapopadka gre na dan, de takrat ui bilo zapovedano, pri vsakimu podložnimi! tisto mero tlake vpeljati, kakor je v tem patentu predpisana, ampak le pri tistimu, kter jo jc popred več imel — kdor jo je pa popred menj imel, ostane pri poprejšni meri. Zatorej bi bilo nar perve potreba, pregledati, ali sc že v letu 1782 ni za eniga ali druziga kmeta kaj napčniga vpeljalo, in to pretresovanje bi to pravo resnično mero tlake vgotovilo — po kteri bi se odškodovanje dalo. Vse poznejiši prenaredbe tlake v dnarno plačilo, ali spre-menjenje poljske tlake v druge hišne dela bi mogle nehati — ako niso po postavah storjene, namreč po takih pogodbah, ktere so vsake tri leta ponovljene in od kresije poterjene.
Kader bi sc na to vižo postavna mera tlake vgotovila, bi sc ravno tako in po te ceni v dnar zrajtala, kakor jc bilo popred povedano. To de bi se pri rajtingi tudi te odrajtvila mogle od cene preč vzeti, ktere so grajšine tlačanani po navadi dajale naj bo v denarjih , naj bo v jedilih za ljudi ali v piči za živino. —
VI. Vyotorlenje odškodvanja za te do zdaj obdelane odrajtvila in opravila. g. 29.
Znesik vsih do zdaj obravnanih dolžnosti v te meri, kakor na eno leto pride, bi bil pravi znesik za odškodvanje.
30.
Ta letni znesik se razdeli v tri dele (tale).
Eno tretjino (dritelc) bi imele gruntne gosposke samo terpeti, zato ker jim bo po odvezi od svojiga gospodstva tudi veliko dolžnost odpadlo. To so:
1)	Grajšinam nc bo treba več za oskerb-ništvo grajšine, za obravnanje gruntnih bukev, za pobiranje gruntnih davkov in desetin pisarjev ali ferboltarjov imeti, tudi za tlačane ne več vaubla debeliti, dc bi jim s palco za herbtam stal.
2)	Grajšinam nc bo več treba za bolne vboge iz kmetijske rodovine v bolnišnico (špi-
tav) in tudi nc za druge kužne ali nalezljive bolezni ukladati.
3)	Grajšinam ne bo več treba za zidanje ali popravljanje cerkva , farovžov, šolskih ali mežnarskih hiš, ne za šolsko kurjavo in druge potrebe vkladati.
4)	Tudi bo nehala dozdajna zaveza grajšin zavoljo kmetijskih davkov, ktera se imenuje Oktava.
31.
Druga dva dritelca letniga zneska sto-reta še le mero za odkupno ceno, in znesik bi se dvajsetkrat pomnožiti mogel, de bi se dobil odkupni kopital. — §. 32.
Pri desetinah bi pa desetinske gosposke ne imele eno tretjino ampak le eno četertino dol spustiti, zato, ker desetinske gosposke nimajo toliko potroškov za oskerbovanje , kakor grajšine. Torej bi se pri desetinah le trije lirtelci mogli odškodovati.
33.
Od zneska, kteri bi bil po dozdaj povedani viži, grajšinam za vse odrajtvila in de-setinskim gosposkam za desetino kakor od-kupšina za plačati, bi dozdajni podložnik eno polovico, dežela bi pa.drugo polovico iz dc-želskiga premoženja plačati mogla.
§. 34.
Pri speljavi dosihmal dokazanih prerajt-vil bi sc pa tisti peti del (Tiinftelc) kteri je bil že po francozovskim vladarstva doli spu-šen, ne smel zdaj v rajtengo vzeti. —
§. 35.
Podložniki bi znali znesik, kteri na-nje pride, ali ročno po storjeni rajtbi odriniti, ali pa bi znali obrest (čimže) v taki meri in tako dolgo dajati, dc bi bil ves kapital poplačan. Leti obresti bi se mogli nar majn v petih goldinarjih od sto vsake kvatre na cesarsko denarnico odrajlati.
§. 36.
Tudi je podložnikam na prosto voljo dano, več ko pet percent dajati, namreč šest, sedem, osem itd. zato bi pa loljkajn pred kapital vgasnil.
37.
Tudi je podložnikam odperto, med plači-lam v poznejih letih letne percente povikšati, če jim njihove okoljstave dopuste.
38.
Vse pravice drugih ljudi, ktere so v gosposkih bukvah (Landtafel) zapisane, se razširijo tudi na te zneske ali percente za od-kupšino kmetijskih odrajtvil in desetin in ravno tako ostane kmetijski grunt tako dolgo še zmiraj z tem kapitalam obložen, dokler popolnama poplačan ni. Ta odkupni kapital ima bili v gruntne bukve zaznamovan in more imeti spredno pravico pred vsim drugimi kmclij-škimi dolgovami.
39.
Grajšaki bi tako dolgo vsakiga pol leta štir percent obrest dobivali, dokler bi sc cel za odškodovanje odločeni kapital nc plačal. Za vgotovlenje kapitala bi dobile grajšine in desetinske gosposke deželne dolžne pisma.
§. 40.
Te dolžne pisma bi imele tako veljavnost, kakor so jo imele do zdaj vse pravice, ktere se bojo odškodovale. V navadi bi se te dolžne pisma pisale na sedajne gospodarje grajšin ali desetinske gosposke, ako je pa kaka gruntna
ali desetinska gosposka zadolžena, ostanejo upavcam odperle vse tiste pravne pota za njih dolgove do tih dolžnih pisem, kakor so jim bile poprej do zastavljenih grajšin ali desetin. Zato se zamorejo take dolžne pisma tudi na upavce z dovoljenjam gosposk zapisati.
§. 41.
Ako bi se take deželne dolžne pisma na upavce zapisale, bi se tudi kapital le vpav-cam plačal.
Ako je pa grajšina .ali desetinska gosposka zadolžena in de deželnih dolžnih pisem ne da na vpavce zapisati, se kapital grajša-kam in dešetinskim grajšakam na roke ne plača ampak se vloži (depositira) pri sodni oblasti tistiga kantona, v kterimu grajšina leži ali desetinski gospod stanuje. Taki vloženi kapital se zamore tudi v prepovd djati in tudi zarubiti. —
Letne obresti od kapilalov dobivajo tisti, na ktere imena so deželne dolžne pisma zapisane , ako ni po postavah od kakiga sodbiša za posamesne primere kaj drugiga upeljano.
§. 42.
Cesarske kantonske kase bi vsake kvatre te plačila odrajtvale na deželno urbarsko kaso ali denarnico. Kar bi po plačilu obrest v denarjih ostajalo, bi se vsake pol leta za plačilo kapitalov obernilo. Na ta primer bi bila vsako leto dvakrat lozcnga za deželne dolžne pisma.
§. 43.
Kar pa vliče plačilo tistiga dela, kteriga dežela na-se vzame, bi se moglo nar pred deželno premoženje na tanjko poiskati in v denar spreoberniti, kar bi pomajnkalo, bi se po tem kakor deželna potreba na deželo naložilo. —
VII. Kako bi se ta do zdaj omenena postara izpeljala.
§. 44.
Za izpeljavo odškodovanja po tih naklepih se ustanovi deželna komisija, ktera obstoji iz 15 udov.
Ti udje bi se takole volili:
5 jih izvoli- ministerstvo, 5 jih izvolijo grajšinske in desetinske gosposke, 5 jih izvolijo dozdajni podložni namreč — za Ljubljansko kresijo dva, za Novomeško dva in za Postojnsko eniga.
§. 45.
Kakor hitro so ti gospodje izvoleni, naj sami med seboj predstojnika zvolijo in po tem naj narode opravilni red, po kterim hi se pri vsaki grajšini in pri vsaki desetinski gosposki z podložnimi in z desetniki rajtenga delala.
Ta komisija izvoli tudi devet komisarjev, kteri bi posamesne rajtenge po deželi nare-jali, namreč: za Ljubljansko kresijo tri, za Novomeško štir, za Postojnsko dva, in jim odloči tudi grajšinske in desetinske gosposke za opravilstvo.
§• 46.
Perva dolžnost takiga komisarja je, de pri grajšini ali pri desetinski gosposki vkup zbere tiste osebe, ktere hi imele pri rajtengi biti, namreč grajšinskiga ali desetinskiga gospoda , podložnika ali desetnika in vselej dva moža iz tiste županije, ktera bi na versta prišla. Ta dva moža imajo podložniki ali desetniki izvoliti.
§. 47.
Taki komisarji imajo tudi pravico vse cenitve ali šacila naprej vzeli, kteri bi morebit bile potrebne. H takim cenitvam zbere komisar dva zaslopna moža, eniga pa grajšinski ali desetinski gospod, eniga pa podložnik ali desetnik.
§. 48.
Tim komisarjam je odperto, vse katastral-ne pisma in mape od kantonskih gosposk tir— jati in tudi vsake druge pripomočke, kterih bi znalo biti potreba.
8. 49.
Ako se pri tih opravilih pravica kakiga odrajtvila pregovori, si mora komisar prizadevati, pogodbo ali glihengo storiti - če mu pa ne rata, naj naviža pravdno opravilo na pervo razsodno sodbiše. — §. 50.
Deželna komisija upelje pri vsaki kresiji eno tako pervo sodbiše iz treh oseb, namreč iz dveh pravdoznanih fgospodov in iz eniga kresijskiga komisarja.
51.
Ako ena ali druga stran s sklepam tega sodbiša zadovoljna ni, je odpert rekurs na mestno in deželsko sodbo (Stadt- und Land-reeht) v Ljubljani. — Čez razsodbo te sodbe ni več daljniga doklica ali pritožbe.
52.
Ako pa pri takih rajtengah kaki drugi prepir zavoljo rajtenge, cenitve ali drugih so-stavkov ustane — razsodi komisar z štirmi možmi, dva zvoli grajšinski ali desetinski gospod, dva pa podložnik ali desetnik.
Če ena ali druga stran z tem sklepam ni zadovoljna, ji je odperta daljna pritožba na deželno komisijo, in kar ta izreče, pri temu mora ostali.
53.
Take pravde in pritožbe pa ne morejo zavirali, de bi se za te druge odrajtvila opravilo naprej ne peljalo.
§. 54.
Kader je opravilo pri eni ali drugi graj-šini ali desetinski gosposki popolnama dokončano stori deželna komisija, razglas, koliko ima grajšinska ali desetinska gosposka za odškodovanje potegniti in koliko ima sleherni podložnik ali desetnik za plačati in koliko ima dežela poverniti. Ta razglas se pošlje na gospodstva in se tudi v novicah in časopisih očitno oznani, dc vsi zvejo, kterim je kaj mar.
Pri takih odrajtvilih, ktere vtičejo cerkvc, kloštre, štiftenge, duhovne itd. sc razglas stori na postavne oskerbništva.
§. 55.
Vse vlage, pisma, 'prošnje, protokoli v vsih teh zadevah so proste od štempeljna.
Učiteljsko skupščine.
Više očih vidi više, Više mislih više smatra, Više rukah več napiše , Iz više iskar biva vatra.
Pavav Stoos.
Učivnice na temelju narodnosti zidane so Slovencem za izobraženje inprosveto, za srečo in slavo naroda slovenskega neobhodno potrebne. Da pa dobimo učivnice v narodnim duhu osnovane moramo se poganjati, truditi in prositi za slovensko šolsko svetovavstvo. Alj sedaj so za učivnicc borne okoljščine: „inter arma silent studianesrečna in gro-zovitna vojska na Ogerskim dela naši vladi toljko skerbi in opravil, da mora skoraj vse druge reči na strani pustiti, pa temu se ni čuditi, zoper to se ni pritožiti. —
Ako Bog da in sreča junaška, noče biti daleko tisti čas, ki se bo leta puntarska, krivična vojska dokončala na slavo celokupne Austrije, in na blagost austrijanskih narodov. V tisti željno pričakovani dobi hoče se pred-vzeti od našega ministerstva v zrelo vsestrano pretresovanje gotovo tudi ti predmet, in na-
rediti spasonosna postava o uredenju nižjih ali ljudskih učivnic. Da naši vladi prosveta austrijanskiga ljudstva, poboljšanje učivnic resnično na sercu leži, se oznani v ministerijalni osnovi javnega podučevanja z letemi besedami : »Potreba, ktero globoko čutimo, je poboljšanje javnega obučevanja. Prišlo je saj enkrat vreme, da se o temu z vso važnostjo izustiti moremo; da se pa tega posebno der-žavna vlada lotiti ima, zahteva in tirja ne samo važnost predmeta za vso deržavlansko družtvo, temuč tudi dolžnost njena: opreti in poravnati pote k izobraženju vsakiga, makar tudi najsiromaškega." — Dobro je znano , da sedijo pri ministerstvu v odseku (Scction) za javno podučevanjc gospodi razsvetlenega uma, in žlahtnega serca; pa vender je resnica: da više očih vidi više, više mislih više smatra; pa vender je blagonosno, dobro in potrebno, da se tudi te predmet od javnega podučevanja v časopisih na vse strane od različnih gospodov prejišče, premisli in presodi, in tako na ta način tistim možem, — naj bojo pri ministerstvu in deržavnemu zboru ali pa pri šolskemu svetovavstvu in deželnemu zboru — težka butara polajša. —
Ravno učitelji pa najbolj znajo, bolj kakor vsaki drugi, žuljno opravilo izobraževanja mladine; — znajo žalostno stanje ljudskih učivnic, znajo vižo ali način, na kteri bi se mogle zboljšati, in ktere se imajo potrebovati sredstva, da učivnice bojo postale to za izobraženost ljudstva, kar imajo biti po svoji s verh i (Bestimmung); znajo in sami občutijo najglobej, kje jih bolji, kje bi se najprej in najložej dobil lek ali zdravilo za njihne rane. —
Potemtaktm je dobro, ja neogibljivo potrebno, da se učitelji večkrat zberejo, in z zjedinjeno močjo premislijo in prevdarijo lete velevažni, v živo učiteljev in celiga naroda dirajuči predmet. Bavno to tudi našo ministerstvo dobro spozna, in je 2. Sept. p. 1. št. 5692 na vse gospode učitelje dalo poziv, da derže skupščine , da se posvetujejo glede vsega, kar bi za povzdigo in poboljšanje učivnic hasnovito blo, in da posledek (Erfolg) svojih skupščin na znanje dajo ali prijave. Tim na-činam more vlada zaznati vse pojedine težkoče in potrebščine, in zamore na njih obzir vzeti. —
Za tega voljo smo z nepopisljivo radostjo brali v Sloveniji in drugod kej domačega od učiteljskih skupščin; to so, je moral vsaki pravi vlastenc misliti, to so gospodi, ki razumejo močni duh našega veka, ki je duh družtev, skupščin in vzajemnega posvetovanja; — to so gospodi, ki sc lepo in zvesto ravnajo po ljudomilih naredbah in postavah deželske in duhovske vlade; — to so gospodi, ki se trudijo za povzdigo in vredjenje slabo urav-nanih učivnic, za poboljšanje revnega stanja učiteljev, in za povišanje prosvete, sreče in slave naroda slovenskega.
Alj žeje mnogo vode po Dravi odteklo, kar od učiteljskih skupščin ni blo nič čutiti in slišati, kar v naši ljubi Sloveniji od njih ni duha ne sluha. Kaj je to? alj je tudi ta tako koristna, tako potrebna, ja zapovedana stvar tak hitro zaspala, alj je tudi ona osodi izročena?
O velika žalost, neodpustljiva nemarnost, težki greh vsakemu, ki je tega kriv! Naj preleti kakor grom vse kosti vsih lenih in nemarnih slavni glas gosp. učitelja M. Stojanoviča, vsim učiteljem jugoslavjanskim v 20. broju slavenskega juga oznanjen: »Važno je, bratje! in krasno mesto, koje mi v deržavi za-uzimamo, važno posebno v sadašnji dobi. Nam je izročeno upravljanje, izobraženje in pro-svetenje mladeži našega jugoslavenskega, za-nemarenega, potlačenega in v luži tudjinstva potonutega naroda; v naših je rokah ona mila mladež, na kteri velja osnovati bolji buduč-nost ali prihodnost našega naroda; v naših je rokah sreča prihodnega naraštaja (Naclrvvuchs) in upanje dobrega in srečnega potomstva, na kleremu stoji naša domovina, na komu stoji
čast in slava naroda. Da je naš narod v mnogem obziru po nemili osodi (Geschick) pa po-najviše v izobraženosti za drugimi samostalnimi narodi zadostal, in skoz stoletja bivši tudjinstva sluga moral zadostati, o temu ni sumnje (Zvveifel), to znamo: pa da se z izobraženostjo ljudstva početi more vtemeljivati boljši budučnost našega naroda, tudi na temu ne more zdrav razum sumljati, kakor se tudi z vso pravico tverditi more, da j edino dobrim vredjenjem narodnih učivnic položi se, in položili more čverst, jak in dober temelj za ljudsko izobraženost. —
(Konec sledi.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
*	Svitli cesar je ustanovil na Dunajskim vseučilišu stolico slavjanskiga jezikoslovja in pismenstva in je taisto g. Drju. Francu Miklošiču izročil. —
*	»Smotritelj dalmatinski" da v uradnim delu na znanje, de se je zastran občniga deržavniga zakonika ali oglasnika postav na Dunaju pod vodstvam ministerstva pravice posebna pisarnica za vredništvo napravila, ki je svoje delo 20. Aprila pričela.
Pervi list tega zakonika pride začetka mesca Julja t. 1. na dan, in bo obsegel vse postave in razglase, ki so bili pod sedajnim cesarjem Frančiškani Jožefam izdani. Naslednji listi pa bodo druge nove postave razglasovali, kakor zadevni cesarski patent ustanovi.
Bog daj, de bi se na Slovence ne pozabilo, de bi se jim postave po slovenski slovnici in sicer v takim narečju dajale, ki se občno slovensko imenovati zamore; zraven pa naj bi se gledalo na enakoličnost saj novih besed za vse Jugoslavjane. —
*	19. t. m. je šel general Haynau iz Laš-kiga skozi Ljubljano, kakor se sliši, k Ogers-ki armadi, de bo generalu Veldenu pridan. Terdnjave Malghero mende ne mislijo z strelam in napadam vzeti, ampak jo bodo za zdaj samo okoli in okoli oblegli (cernirali.)
V Gradcu 3. t. ni. Včeri je minulo leto, od kar se je graško društvo »Slovenija" ustanovilo. Ono je tedej celo leto kot politično društvo obstalo in z nemaliin vspeham delalo. Ker se je pa po novih postavah združevanje jako omejilo; je društvo leto v svojim glavnim zboru sklenilo, spreoberniti se s početkam drugiga leta v literarno društvo. De bi se dan njegove ustanovitve dostojno obhajal, so sklenili udje na predlog predsednika čast (gostijo) deržati, s tem pristavkam, de se ta čast pri rodoljubu zvunej mesta v prijetni dolini pripraviti da. Tako se je zgodilo. Zarana prihiti-mo vsaki od svojiga doma na odločeno mesto se pozdravimo z domačinam, in od ondot vsi skupej zbrani se vpotimo prek liribca k cerkvici, kjer smo molili, potlej se pa zopet ober-nemo k našim dobrim domačinu, ki nas je z bogato mizo pričakal. Pri obedi nazdravi naš verli domorodec dr. Muršec narpopred vsemu rodu slavjanskimu in celimu društvu »Slovenii"; za tem so sledile zdravice sv. patriarhu, vi-teškimu banu, hrabrimu Kničaninu in Strati-miroviču in vsem slavjanskim junakam, ki so na niarsovim polju.
Tako smo se veselili in pomenkvali do noči, pesme peli, kolo igrali, in ko noč nastopi, se razidjemo vsaki k svojim dvoru.
(Srbske beog. N.)
Celovec 16. Maja. V groznim strahu smo mi tukaj zavolj gosp. Janežiča, začasnega učenika slovenskega jezika. On je poklican k vojašini ali žolnirščini. Na poklic je poslal gosp. kanlonskemu komisarju dopis visokega ministerstva, po kterim je imenovan za načasnega učenika slovenščine, mislivši, da je, kakor vsi učeniki in šolski pomagavci, tudi on odštet od dolžnosti k vojaški službi.
Po nekim času pa pride od Reljaške kresije odgovor, da on sliši v II. klas, in se ima kakor vsaki drugi na pregledo pokazati.
V ti stiski vloži gosp. Janežič prošnjo na visoko ministerstvo notrajnih oprav in prida krasno zvedočbo sedajnega praefekta, da je učenik slovenskega jezika v Celovcu neobhodno potreben, in da g. Janežič leto mesto z veliko občno hvalo in zadovoljnostjo nadopol-nuje. Velika nesreča bi bila za nadepolnega, učenega slovenca gosp. Janežica, — in velika-škoda za celo mesto, ja celo Koroško, ako ministerstvo te pravične prošnje ne usliši. G. Janežič ima 92 poslušavcev latinskih šol, ktere vsaki teden v 5 urah uči; ima 19 gospodov uradnikov in doveršenih pravdoslovcev, kterim v 3 urah skoz den slovenski nauk deli. Vse dijake ali študente uči sapstonj; alj ne dobi deržava od njega veči dobiček sedaj, kakor potem, če ga med žolnirje vteknejo?
Kaj bojo počeli učenci ki svojega učenika tako leliko zastopijo, tako visoko častijo in hvalijo? —
Bog daj torej tisti prošnji dober uspeh (Erfolg)!!!
Včeraj smo imeli tukaj slovesno veselico ali koncert, napravljen od tudi pri vas dobro znanega gosp. Ellerja.
„Tega umetnika, od kterega je nam Slovenija toljko slavnega povela, morem tudi jas slišati" sim mislil, in grem ob 8 zvečer v veliko sobo ali salo deželno-stališke hiše. Vse najdem lepo razsvetleno, praznično okinča-no, in mnogo ljudih iz vsih, največ iz tako zvanih višjih stanov. Vse težko čaka. Gosp. Eller prične svoje strune prebirati. Vse vtih-ne, vse okamnato gleda, vse stermovito posluša : „to so sladkomični glasi iz boljšega sveta, zazibljejoči poslušavci v rajske sanje!" V obširnejšimi! popisu take umetnosti pero omaga; samo to perdam, kar vneti Slovenc C — r od Ellerja poje :
„Kol Orfeja done nam tvoje s f ni ne, Glas vsaki, ki ga dado goste tvoje, Presladkih čutov persi nam presune — Spomin postavlja vsak ti v serce svoje!" samo to poterdim, kar je mladi pesnik g. Jeriša pisal: ^Brezdušni kipi smo stali , ko je glasoviti Eller iz začaranih gosel viže privabil , na kterih so se jasne Milostnice, ko sladka želja na usticah, zibale. Noben glas se ni v družbi začul. Tiho je blo kot v mirnim grobu. Skoraj sopeti se nismo upali." —
Toraj tudi veseljega ploskanja ni blo konca ne kraja: jednodušna, gromovita pohvala in slava gosp. umetnika od vsih stran zadoni! Razsveseljila sta tudi 2 gospoda in jedna gospodična poslušavce s prav lepimi ganljivimi napcvi; tudi ti so bli jednoglasno pohvaleni.
—	Nobenemu ni nič manjkalo; le meni samemu je blo prazno in tiho v sercu: kje ste gospodične Michellitova in Rechfeldova, slavne slovenske pevkine? Kje si ti slavnoznani slovenski pevec gosp. H.; kje ste vsi drugi pcvci in govorniki slovenski? Vi ste majnkali — slovenska Vila je molčala; — za to je serce moje ostalo — prazno ! Tega pa ni nobeden drugi kriv, ko moje samo za slovensko petje vneto serce. —
Prijazne zvezdice nam domu gredočim na jasnem nebu niso blisketale; iz černih oblakov je dež scurkama lil. Morebiti da je to znaminje slavjanske prihodnosti? morobiti da Slavjane čaka strašen poliv, v kterim se majo potopiti — na veke?
Ja Slavjani! borni so časi! Čehe in Slovence hočejo požreti nesiti Frankofurtovci;
—	Serbe, Hervate in Slovake hočejo iztrebiti grozovitni Madjari; — Dalmatince in Istrijan-ce hočejo potlačiti zviti Lahi; — ja clo naši sorodjeni, svobodoljubeči in hrabri Poljaki skoz svojo izključlivost in pregodno tišanje za sa-mostalnim kraljestvam sebi in nam grob in propast koplejo!
Prenapeti Nemci, Madjari, Lahi, in Polaki— koljko sovražnikov, dragi slavjanski
brati! Vsi ti se vežejo in pobratujejo, pogu biti in zatreti slavjanski narod!
Kje pa so Slavjanov prijatelji ? Bog nebeški, ki ne bo dal pravico propasti, ino Austrija samostalna in svobodna. „Mi, pravijo narodne novine, ne vidimo otetbe v drugim, kakor v zavezi s drugimi slavjanskimi narodi." Če ravno scdajno ministerstvo po treb in prošenj Slavjanov le malo porajta, in si serca naj zvestejšega naroda oddalja, vender je Slavjanam spasonosno geslo samo leto: „Vse za samostalno in svobodno Austrijo."	And. Einšpiler.
Serbska Vojvodina.
Slavenski Jug piše (17. t. m.) Novice iz vojvodstva povedo, de je ban z armado prišel vMitrovico. Madjari delajo strašne priprave k vojski in rekrutirajo povsod po sili. Bataljon Ivikindjanov je odšel v Karlovce, na ktere se hoče Madjari vsaki čas zagnati. Tudi Pufer se je s svojimi vojaki vzdignil k Kar-lovcam. Vojska se nabira (koncentrira) okoli Varadina. V Bačko so pripeljali naše 4 tope k tistim junakam, ki verno domovino in brate svoje branijo. Madjari so s armado priderli k bregu Donave; naši so se pa iz te strani vter-dili. Majerhofer kar nič ne skerbi, de bi se narodu pomoč v nevolji dala. On derži za svoje namene nar veči topove v Zemunu, kakor de bi se imel Turkam Beligrad vzeli; ali junaštva svojiga še ni nikjer pokazal. Dobro je delal iz Zemuna ter je s svojimi tovarši za res Bačko in Banat v nesrečo spravil! —
Ceska dežela.
Iz Prage tedegrafira, odkar je v obsedi, mestopredsednik Mečeri vsaki dan na Dunaj: v Pragi je mi r.
Ogerska dežela.
Svilli cesar je izdal 12. t. m. razglas na Ogre, v kteriin pravi namen in naloro sedaj-niga boja razloži, de ta boj od tiste že po Celi Evropi razširjene stranke pride, ki hoče vse postave in kar je omika in kristjanstvo dozdaj dobriga sozidalo, podreti. Takimi! hudobnimi! naklepu v okom priti je dolžnost sled-njiga vladarstva, za tega voljo de se je tudi ruski cesar pridružil; namen obeh cesarjev je: Ogersko deželo težavniga jarma domačih in ptujih hudobnežev osvoboditi."
— Kdo bi bil verjel, da je mnogo takih ljudi, kteriin ni prav, da nam Rusi pomagajo, in vendar je tako: Ti ljudi alj z puntarskim Madžaram deržijo, alj pa hočejo, da bi se Austria na drobne kose razrušila.
Da je Ruski cesar Miklauž I., samo iz prijaznosti do našega Cesarja in Cesarstva svoje vojšake nam na pomoč poslal, se vidi v njegovemu razglasu, ki se blizo tako glasi: „Z oziram na Dunajske pogodbe in z do-voljenjam avstrianskega Cesarja pomagam jaz punt vganjati, ki ne obseže samo Austrijo, ampak celo Evropo. Moji podložniki so vmed tirni puntarji. Avstrianskemu Cesarju sim poslal 80 tavžent vojšakov razun tiste množice, ktera je že v Erdelj marširala. Vse te vojšake jaz plačani in s svojim stroškami presker-bim; za to ne terjam nobenga povračila. Da-lječ proč od mene je vsaka želja svojo deželo razširiti."
To se besede Ruskega Cesarja, kakor v Gratzer Zeitung stojijo.	(Slov. N.)
Prešpork 16. t. m. Ogerski boj se pripravlja zdaj v gornji ogerski deželi, kjer so ruski vojaki pri Dukli, Altendorfu, Jablunki in Jardonovu postavljeni in puntarji pod Gtir-gejeni in Dembinskim Silezio, Moravio in zlasti Galicio na noge spraviti skušajo.
Velden ima armado okoli Prešporka. Vsi dozdajni boji so samo napadi na videz od Madjarov, ki imajo nasproti cesarskim na tem meslu komej 30,000 mož, de Veldenu kaj opraviti dajo; ako bi pa cesarski čez in čez boj začeli, bi se ti madjarski vojaki v Ko-
marnsko terdnjavo vmaknili, odkodar bi pozneje zopet za cesarskimi planili.
General Renedek dela okoli Gomara in Cipse in ima tamošnje raztresene Madjarske trume v berzdi. Okoli Prešporka je vse tiho.
Tri ure za Serdaheli-Somereinam je poglavitna armada Madjarov. Tam se pričakuje
bilva-	(Presse.)
Na otoku Čalokezu (Schiitt) je bil 11. t- m. boj , v kterim so naši premagali. —
Ruska armada se zbira v Hradišu na Mo-ravskim, kjer ima ruski general Berg glavni stan, in v Velehradu, staroslavnim mesticu, kjer sta slavjanska apostelna Ciril in Metod bila. —
— Tudi „Lloyd", ki je dozdaj Madjare zagovarjal, in za-nje nekake prednosti nasproti drugim austrijanskim deželam iskal, se je spreobernil, in k mislim časopisa „Presse" pristopil, kteri se poteguje za popolno enakost in edinost celiga cesarstva, brez obzira na slare pravice Madjarov, ktere so oni sami narpopred prevergli. —
„Lloyd" pove, de se je Košut tisti dan, ko se je ogerska za samostalno deržavo izrekla, tako zagovoril: „Bog zamore, dokler živim, mi poslati, kar hoče, terplenje, smert na vešalu, strup, izgon; — ali ene nesreče mi ne more poslati, namreč, de bi kedaj postal podložnik austrijanske dinastie."
Ptuje dežele.
Nemška. V Badenu, kjer je vojvoda dra-go volj no željam ljudstva se vdal in k frankobrodski ustavi pristopil bil, so razglasili republiko , in zložili provizorno vl.ado, ktera obstoji iz 4 mož: Brentano, Christ, Struve in Blind. Ta vlada je že prišla v Karlsruhe; velki vojvoda pa je z malo množico zvestih vojakov, (zakaj večidel je vojašnja z ljudstvam potegnila) pobegnil, eni pravijo, proti Frankobrodu. — Ravno tako je razdraženje ljudstva na celi zahodni nemški strani, ki s Francozkim meji, narvikši stopnjo doseglo.
Pruski kralj je izdal razglas na svoj narod, v kterim ga k orožju kliče, de bi branil nemško deželo zoper znotrajne in zvunajne sovražnike, ter naslednje oznani:
Moja vlada se je z pooblastenci večih nemških deržav, ki so k meni pristopile, v Frankobrodu začete nemške ustave zopet poprijela. Ta ustava bo v kratkim narodu to dala, kar po pravici tirja in pričakuje: edinost v edini izpeljavni oblasti in svobodo, varvano z postavodajavnim, od naroda zvo-Ij enim zboram. Od Frankobrodskiga zbora zdelani načert ustave se vzame za podlago. — Govori se, de stopi Austrija kot neodvisna deržava v večno zavezo s to nemško-prusko deržavo. —
lz Laškiga se zve, de so naši in tos-kanski vojaki 10. t. m. po kratkim vpiranju mesto Livorno dobili in posedli. Ravno tako se je mesto Rologna 16. t. m. vdalo, po bombardiranju, ki je nekaj ur terpelo in mesto močno poškodvalo.
Od francozkiga generala Udinota se ne sliši, de bi se bil zopet že nad Rimljane vzdignil. —
Francozka. V Parižu je mir, in po Francozkim se zopet novi poslanci volijo.
12. t. m. je interpeliral poslanec Flokon francozke ministre, kaj de mislijo storiti zavoljo prihoda Rusov na austrijansko zem-Ijo. Odgovor ministra je bil, de je vladi zlo žal, de Rusi Austrijanam pomagat pridejo, in de bo na diploniaiiški poli vso škodo od-verniti skušala, in če to ne ovelja, de se bo dalej na narodni zbor obernila.
V Angleškim zboru je minister Palmerston na enako vprašanje zastran ogerskiga boja odgovoril, de mu je znano, de Rusi au-strijanskimu cesarju pomagat pridejo, de se pa Angležka deržava ni nikoli zavezala, samostalnost Ogrov varvati.
I e ii o 1 i i i § k i del.
Benetke.
(Po Moravskih novinah.)
Brez dvombe bo bravcam Slovenije všeč, če jim od Benetek, od kterib se zdaj toliko sliši in piše, dogodovšino v kratkih obrisih podamo. De jc to mesto veliko in imenitno, vsak ve; kako pa in kdaj se je sozidalo, in kaj seje že vse v njem godilo, zna biti mars-kterimu med nami neznano. Naj popred opomnimo, de Benetke v morji na 70 otokih stojijo, med kterimi sta 2 velika in 147 majnsih prekop ali kanalov, in 378 več del kamnenih mostov. Hiš in drugih poslopj se šteje 30 tav-žent. Čirkev je bilo enkrat 288, kterih zdaj čez polovico podertih stoji. Duš je bilo popred 190000, vunder zdaj njih število IloOOO ne preseže. Drugih imenitnost ima to mesto toliko, de, če bi hotli vse popisati, bi velike bukve napisali, in pri vsim tem bi si nobeden, ki vse to z lastnimi očmi ni vidil, lepote in krasnosti mnogih cerkev in palač (palastov) dostojno misliti ne zamogel. Tukaj so združene zaklade in dragocenosti tako rekoč celi-ga sveta. Le samo v cerkvi sv. Marka, pa-trona Benetek, je 500 stolpov z najdrazjiga marmorskiga kamna. Tla, obok, vse zidovje in cela cerkev je iz rezaniga iz nar daljših krajev pripeljaniga marmora, in kamor pogledaš se ti bron, srebro in zlato nasprot lesketa. Dva stolpa, kterima na svetu ni enakih, sta iz beliga alabastra, tako de njih sneženi lesk človeku skorej videz jemlje. Vsako zimo živi v tem mestu okolo 30,000 ptujcov, zavoljo mehkiga zraka, ki na persih boljehnim posebno sluzi.
Sozidalo se je to inesto v letu 400 po Kristusovim rojstva, in je po tem 1450 let staro.
V	tistim času se je velika preselitev narodov začela, v sled ktere se je toliko kervi prelilo in mest pokončalo. Privihrali so namreč divji Huni odistoka, in narodožerti Nemci pod raznimi imeni, od severa in zapada proti Adriaškim primorju. Kaj je drugo ostalo mirnim prebivavcam teh krajev, ki so bili več del Slovani, ko žvinski divjosti se ogniti? To so tudi sturili, in veliko se jih je umaknilo, popustivši suho zemljo, na morje, ter so se vselili na te otoke. Od konca so živeli od ribštva, sčasama so začeli kupčovati, kar jili je na tako visoko stopnjo bogastva pripravilo. Vsaki otok je imel svojiga starašina, in nekoliko svetovavnih očetov, ki so za njih občne zadeve skerbeli; poznej so si izvolili vsi otoki skupaj eniga verhniga starašina, kterimu, so vsi drugi podložni bili. Vsi so imeli enake dolžnosti in enake pravice, in zato se je zamogel vsakteri za takiga tribuna, kakor so ga imenovali, izvoliti. Sčasama vunder, kakor je že na svetu, so si začeli bogatejši več pravic lastiti, iz česar so dolgi kervavi boji postali. v
Čez veliko let še le so se pomirili, ker so spoznali, kam de jih zna ta nesloga med sabo pripeljali, ter so svolili eniga poglavarja, kteriga so dože imenovali. On je imel moč kraljevsko za vse svoje žive dni. Pervi dože je bil izvolen leta 697. Zdaj se je začela moč in slava Benečanov razširovati po morju in po zemlji, in v kratkim času so imeli vse ilirsko in dalmatinsko primorje v svoji vlast-nini. V hvalo, de so Benečani leta 1170 papežu Aleksandru v pomoč prišli, jih je ta papež z morjem poročil. Od tega časa je dože vsako leto enkrat v zlati ladji po morju veslal in v znamnje poroke z morjem zlat perstan iz roke potegnil in vanj-ga vergel. To veliko praznovanje se je pa sčasama v pustne norije preobernilo, ki so pod imenam „karneval v Benetkah" celimu svetu znane.
Ko je leta 1172 ljudstvo dožeta Michieli ubilo, bogatinci niso vse k volitvi pripustili, ampak 11 nar bolj učenih mož se je zbralo noviga dožeta izvoliti. Ti so izbrali 480 svetovavnih mož, in i k-teh sopet 6, ki so bili vedno na strani dožeta v pomoč in svet. Teh 6 možev so imenovali: „signoria", to je; gospoda.
Leta 1204 so dobili Benečani z Franco-zami greško glavno mesto: Carigrad (Kon-stantinopel.) Iz tega kraja so Benečani veliko imenitnih in umetnih reči pobrali. Leta 1300 se je v Benetkah velika prekucija in bojevanje med prostim ljudstvam in bogatin-cami unelo, čimur je še ie čez dolgi čas ustanovljena komisia iz 10 možev konc naredila.
V	letu 1454 je tih 10 možev iz med sebe tri za sodnike izvolilo, kar so inkvizitorijo imenovali. Ti sodniki, so imeli neograjeno
moč, in čez njih izreko ni bilo višjiga sodnika. Vsim ljustvu je bila ta sodnija znana, vunder sodnike in kraj sodniša ni nihče poznal. Gorje, je bilo vsakimu, kteri je v njih strašne roke padel!
Na ta kervavi način so se bogatinci in žlahtniki pri gospodarstvu obderžali.
Na koncu 15. stoletja so bile Benetke na nar višji stopnji slave. Osem miljonov ljudi jim je bilo podložnih in njih kupčija se je razširila po celim znanim svetu. Pa kakor ima vsaka reč na svetu svoj čas, kakor nobena stvar ni vedno v cvetju, tako tud tu. Znaj-dena Amerika jc Europejskini narodam drugo cesto kupčije pokazala, proti zapadni Indii, kamor je tudi v resnici kmalo kupčija svoje penite razpela. Benetke so začele sčasama venili, in bogastvo in imenitnost minuti. V 17. stoletju so imele Benetke velike vojske z Avstriancami, špancami, in Turkami. Leta 1797 so čez Benetke, ktere 1400 let niso vidile sovražnika v mestu, Francozji gospodarili. Naslednje leto so prišle pod našiga cesarja, in čez 7 let so bile spet Francoske, vunder so po dokončani Francoski vojski zopet našimu cesarju pripadle.
Od tega časa so Benečani mirno živeli pod Avslrijansko palico (Sceptcr) do lanskiga leta, ko se je karbonarska iskra, ki je pod pepelam tiho tlela v hipama v svitli plamen premenila, in Benetke od zveze Austrijanskih dežela od-tergala. Njih daljno osodo pa zdaj, ko Badecki pred njimi stoji, od dneva do dneva pričakujemo.
Knjiga splosnili deraa»|jaiiskih postav.
§. 352.
Dokler je še kaj upanja, zgubljeno reč zopet dobiti, je mogoče se v nje posesti z samo voljo obderžati. Nepričjočnost posestnika, ali nastopljena nezmožnost posest pridobiti ne overžeta že pridoblene posesti.
Drugo poglavje.
Od pravice v lasti.
353.
Vse kar komu tiče, vse njegove telesne ino netelesne reči se imenujejo njega vlastnina.
§. 354.
Vlast mišljena kakor pravica, je oblast z bistvam ino užitki reči samovoljno ravnati ino sleherniga od taiste izločiti.
§. 355.
Vse reči sploh so predmet pravice vlasti, ino vsak, kogar postave izrečno ne izločijo, ima pravico taisto sam po sebi ali po drugim v svojim imenu pridobiti.
§. 356.
Kdor tedaj terdi, de je osebi, katera kaj pridobiti hoče, v obziru na nje osebno zmožnost, ali v obziru na reč, ki se ima pridobiti, kak postaven zaderžek na poti, ta je to dokazati dolžan.
§. 357.
Če jc pravica do bistva reči z pravico do užitkov v ravni taisti osebi združena, je pravica vlasti popolna ino nerazdeljena. Ako pa komu le nekoliko pravice do bistva reči, komu drugimu nasproti verh nekoliko pravice do bistva, izločna pravica do užitkov taiste gre, je pravica vlasti razdeljena ino za oba nepopolna. Uni se imenuje poverhni vlastnik, ta vžitni vlastnik.
358.
Pri vsih drugih bazah omejenja po postavi ali po volji vlastnika ne neha vlast popolna biti.
§. 359.
Ločba pravice do bistva od pravice do vžitkov izvira nekoliko iz naredbe vlastnika; nekoliko iz postavne zapovedi. Po raznosti razmer med poverhim ino vžitnim vlastnikam obstoječih, se imenuje blago, kateriga vlast jc razdeljena, leensko, dedno, stantno ino dedno najemno blago. Od leena se govori v posebno obstoječi leenski pravdi, od dedniga štantniga ino dedniga najemniga blaga pa v poglavju od pogodcb štanta ino najema.
§. 360.
Iz samiga opravljanja stanovitne obresti ali letnih prihodkov od kakiga zemljiša, se še ne more soditi, de jc vlast razdeljena. V vsili pri-merlejih, v katerih se ločenje pravice do bist-
va od pravice do vžitkov izrečno ne pokaže, se ima šlehern vesten posestnik za popolniga vlastnika deržati.
361.
Ce kaka še nerazdeljena reč več osebam h krat tiče: vstane skupna vlast. Glede na ce-lost se imajo sovlastniki za eno samo osebo; kolikor jim so pa gotovi, čeravno neodločeni deli odznamvani, ima slehern sovlastnik popolno vlast njemu tikajočiga dela.
362.
Po pravici, prosto z svojo vlastnino ravnati, zamore popolni vlastnik pravilama svojo reč prostovoljno rabiti ali neporabljeno pustiti; on jo zamore zatreti, celo ali nekoliko na druge prenesti, ali nepogojno se taiste znebiti, to je, jo zapustiti.
§. 363.
Bavno te pravice vživajo tudi nepopolni, lako poverhni kakor vžitni vlastniki; samo ne sme eden nič početi, kar je pravici drugiga nazproti.
364.
Sploh se zamore pravica vlasti le toliko rabiti, kolikor se s tem v pravice tretjiga ne sega in omejenja ne prestopi, ki je v postavali zastran ohranjenja ino povikšanja občne blažnosti zapovedano.
§. 365.
Če občni blagor terja, mora ud deržave proti primernimi! odškodvanju clo popolno vlast kake reči prepustiti.
366.
Z pravico vlastnika, vsakiga drugiga od posesti svoje reči izločiti, je tudi pravica sve-zana, svojo mu prideržano reč od vsakiga imetnika z vlastninsko tožbo sodniško terjati. Vonder ta pravica tistimu ne gre, ki je kako reč ob času, v katerim še vlastnik ni bil, v svojim lastnim imenu prodal, pozneje pa nje vlast zadobil.
367.
Vlastninska tožba se proti vestnimu posestniku premakljive reči storiti ne more, če ta dokaže, de je to reč ali pri očitni dražbi, ali od obertnika, ki ima k taki kupčii pravico, ali za plačo od koga drugiga pridobil, komur jo je bil tožnik sam k rabi, varvanju ali k ka-koršnimu koli drugimu namenu zaupal. V teh primerlejih zadobijo vestni posestniki vlast, ino poprejšnimu vlastniku gre le pravica od-škodvanja proti tistim, ki mu so za to odgovorni.
368.
Če se pa dokaže, de bi bil posestnik ali že iz narave pridobljene reči, ali iz nje vidno prenizkiga kupa, ali iz znanih osebnih lastnosti svojiga prednika, ali iz njega obertnije ali drugih okoljšin, za terdno sumiti zamogel, de njegova posest vestna ni; mora kot nevesten posesnik reč vlastniku prepustiti.
369.
Kdor lastninsko tožbo prevzame mora dokazati, de ima tožene reč, za katero se toži, v svoji moči, ino de je ta reč njegova vlastnina.
370.
Kdor premakljivo reč sodniško nazaj terja, jo mora z znamnji popisati, po katerih se od vsih podobnih reči enakiga plemena loči.
371.
Reči ki se na ta način razločiti ne dajo, kakor gotov denar z drugim gotovim dnarjem zmešan, ali na prinositelje glaseče dolžne pisma, niso torej pravilama predmet lastninske tožbe; če se take okoljšine ne primerijo, s katerimi tožnik svojo lastninsko pravico dokazati zamore, ino iz katerih je tožene vediti moral, de ni imel pravice se reči polastiti.
§. 372.
Ako tožnik z dokazani pridobljene vlasti reči njemu prideržane sicer ne izhaja, veljavno ime ino pristen način, po katerih je v njeno posest prišel, je pa skazal;se vonder v obziru na sleherniga posestnika, kateri nobeniga imena svoje posesti povedati ne zamore ali le slabši ime pove za praviga vlastnika ima.
Na znanje.
Ces. kralj, provizorni deržavni pravdnik za tiskarne zadeve ima svojo pisarnico v gosposkih ulicah hiš. števil 214 v drugim na-stropji.