Slike preteklosti
Kako sem šepal v Ljubljano
Tiho je postalo pred svit, prekleto tiho. V topljenju mraka se je potem oglasil eden, pa dva in s plazom žvrgolenja ptic je planil dan čez vrhove bukev.
»Tovariši!« se je ves svež in nasmejan pred nas postavil komandir čete: »Zdaj pa britje in čiščenje! Vse mora sijati! Danes, fantje, danes korakamo v Ljubljano.« Strogo je pogle-dal in ostro usekal: »Janez!«
Planil sem pokonci in udaril s petami:
»Da, tovariš komandir!«
»Tvoj vod je določen za čelo brigade. Dobiš harmonikarja in zastavo. Tako je ukazal ko mandant.«
»Razumem, tovariš komandir!«
Mejduš, srce mi je skočilo v grlo, hotelo me je razgnati od ponosa. Jaz, Janez Strnad, mestna reva s Florjanske, ki ga je nekoč vsakdo porival sem in tja. Jaz bom na čelu ba-taljona, brigade, divizije. Jaz prvi v belo Ljub-Ijano. Dolgo, dolgo je trajalo...
To noč smo čepeli v gozdu nad Zalogom in čakali. Nemirni v pričakovanju velikega trenut-ka. Slabo sem spal in se obračal. V nemirnem dremežu some mučile slikeizpreteklosti. Brce vajencu in kolikokrat so mi za prazen nič navi-jali ušesa. Prinesi to, podaj ono, pospravi de-lavnico, skoči po polič, teci na trg po zelenjavo, preloži tri tone cevi, železa, klanjaj se stran-kam. Mama je večkrat tiho jokala, oče je često molče zamahnil z roko in odšel med vinske brate. Tam ga je vsaj kdo poslušal in razumel. V prostih dneh smo mulci tekali in se skrivali po grajskem hribu. Kdaj smo nazelenih strminah za hip postali in naše oči so nezavedno vpijale lepote mesta pod našimi nogami...
Nekega dne so rekli, da je vojna. Res so v mesto prikorakali zeleni možički s kratkimi pu-škami in nekaleri med njimi so imeli čelade okrašene s smešnimi perjanicami. Mojster je nenadoma umrl, vdova je delavnico zaprla in jaz sem poslej imel časa, kolikor sem ga le hotel. Nekega večera so nažabjaku našli mr-tvega italijanskega vojaka. Dve krogli sta mu prebili prsi. Nekega popoldneva so ubili tudi bivšega bana. Mali žlobudravci so ponoreli, mi, mulci, pa smo se jim skrivaj posmehova-li...
Očeta so odpeljali v internacijo, pobrali so ga v raciji na Tromostovju, mene so medeno vabili v fašistično mladino. Najbolj si je priza-deval Romeo, trgovčev sin. Namlatili smo ga dobro v temi za šentjakobsko cerkvijo. Italijani in katehet so rekli, da smo razpuščene mestne barabe. črnosrajčniki so mi zbili dva zoba, kako sem zasovražil tiste polizane gnide. Kro-jač Marko nas je potem organiziral, kdo bi vedel, da je v malem, suhljatem možičku loliko poguma...
S sedemnajstimi so mi nekje na Dole.njskem potisnili v roke puško. Sam sem si nekega po-poldneva, bilo je hudičevo vroče, priboril šarca. Imel sem dobre tovariše, a prijateljev nisem hotel imeti. Padali so ti junaki in dobri fantje. Pred štirinajstimi dnevi so mi rekli, da sem zrel za vodnika. Vodil sem jih zanesljivo in nič se niso posmehovali...
»Dajmo! Dvignite preklete riti! Tine, Tone, Marko, vsi! Ljubljana nas čaka!«
Žlati žarki toplega majskega sonca so božali zeleno travo kratke jase, spodaj pod gostim vejevjem na gozdnem robu so kuharji cmarili zajtrk, bled dim se je sukljal med listjem in se razblinjal pod modro nebo. Milil sem se s hladno vodo, meni je tako ali tako bolj malo raslo. Na, nesreča florjanska, zdaj boš kmalu doma. Kolikokrat sem se spraševal, kako je z domačimi. Kako je mama, ali se je oče vrnil iz Gonarsa? Kaj je s sestrico? Tudi o meni do-mači nisc vedeli nič. Ko bi imel čmo pasto, da bi si zloščil težke čevlje...
»Janez, Janez! Vodnik Janez!«
štabni kurir je razkrečen stal sredi jase in se na ves glas drl. Dvignil sem se iz počepa in ga kratko opazoval. Se mu je že na zunaj bralo, da je čeden štabni maček. Vse je kar sijalo na njem. Nova angleška uniforma, natanko prava titovka s kovinsko zvezdo, kar slišal sem, kako škriplje nov novcat opasač, bleščeče črna br-zostrelka. Fejst fant, ni kaj:
»Da, kaj tuliš?«
»Podvizaj se v štab!«
Vedno sem menil, da je treba hiteti počasi, izkušnje so me tega naučile. Ampak danes si še zdaleč ne bi dovolil karkoli zamuditi. Danes, na dan 9. maja, ko bomo korakali v Ljubljano. Stekel sem po gozdni stezi:
»Hudič trapasti!«
Stopil sem v globoko luknjo in kiecnil. Pre-kleto! Noga! Uf, kako je bolelo, komaj sem se pobral. Adijo strumni korak, s šepanjem ne bom prišel kaj prida daleč...
»Ja,« je kasneje dejal komandir: »Dali te bomo na voz, k pratežu. Eh, Janez, smola pa taka...«
Bil sem užaljen, jezen sam nase. S kuharji smo se premaknili šele ob desetih dopoldne. Opoldne, natanko ob dvanajsti sem se na vozu peljal prek Tromostovja. Tudi naš. lojtrnik in konja so Ijudje zasuli s cvetjem. Zastave so vi-hrale in srečnim Ijudem so po licih polzele solze. Nikogar posebej nisem videl v gostem špalirju. Lepo dekle je pohitelo k vozu in me poljubilo. Še jaz sem jokal in potihem preklinjal svojo nerodnost. Puščal solze in se hkfati smejal... Kako lepo je biio 9. maja moje mesto, moja bela Ljubljana. Tam proti večeru sem šepajoč potrkal na Florjanski. Najprej nič, potem je nenadoma mati stala na pragu pred široko odprtimi vrati:
»Janez! Moj Janez, živ si...«
Vsi smo se potem objemali in jokali, smejali, noreli. Sestra Maruška je bila že pravo dekle. Oče in mama. Kako drobna sta bila videti, imeli smo srečo in ostali smo živi. Jutri, zanesljivo jutri bomo tudi na Florjanski kovali načrte za našo boljšo prihodnost...
Bogomir Šefic