O čudni roži
O, ve ženice, o, ve mamke,                  So djale: „0, me vemo, verao,                      '  
Ki svojo ste prodale mi modrost!           Da raste čudna roža vrh planin,                       
Pri nas pač tolikšna je pamet,            Ki vsakega ozdravi v hipu                               
Kot duše in srca svetost!                    Vseh, i najhujših bolečin."                                 
Na postelji, — bodočem odru —          V trenutku vstal mi up je v duši:                        
Že mesce strt ležitn in brez moči,          Morda vendar bolesti konec bo! ?                        
Sinoč pa so mi svetovale                     BnBogvasposlalje,dobremamke,                        In govorile te reči:                                A kdo s planin prinese jo?""
s— O — tisti, ki o roži čudni                                                          
In čudotvorni razodel je nam,                                                          
Je djal, da roža ne pomaga,                                                              
Če je bolnik ne vtrga — sam ..                                                       
Rado Kosar   .