• DAVKI — OBVEZNI PRISPEVKI ZA ZADOVOLJEVANJE SPLOŠNIH DRUŽBENIH POTREB
VEČ NAJ PRISPEVA TISTI, Kl IMA VEČJI DOHODEK
Ko so sc MMhki plMMM utaMla ia prttda oMdovati zealjo, se Jf ¦ »frvlla prinf ImImI—. i l ji Mta i n »i i ¦ mHw i ili ia i r II n<l> j ie bBo ne prenožrai* *mu hNtplmeaa, obdelovanje zemhe pa je pomoOoTiaao Mfcatcti obogata, a #agi so ostaH revai. DreŽba se je pitfck deM m nurede. Vbdajoti nmd je i Muaeaoa, da bi obdr-iai oUMt m4 hkoriKariari, rofel obvezae prispcvke—davke, s ka-tcriai ri Je i>gw>ai|al ¦¦tfriateo (nmvo.
Davki so se ohranili do danes. Toda skozi tisočletja se je spre-menil njihov prvotni namen, pa tudi njihove oblike. V naži družbi so davke, s katerimi občani pri-spevajo k zadovoljevanju sploš-nih družbenih potreb, že mar-sikje nadomestili prispevki, za kaiere se občani odločajo pro-stovoljno. Davčna politika, ki je sestavni del gospodarske politi-ke.temelji na določilih zvezne in rcpublgke usfave. Je sicer vpri-stojnosti, republik, vendar pa zvezna ustava v 265. členu dolo-ča, da repubtike in avtonomni
pokrajini sodelujejo med seboj na tem področju in z medseboj-nimi dogovori usklajujejo davčno politiko in davčni sistem, če je to potrebno zaradi enotno-sti in stabilnosti jugoslovanskega trga.
STOPNJE DAVKA PREDPISUJEJO ZVEZNl IN REPUBLIŠKI ZAKON TER OBČINSKI ODLOK
Republika sprejema ustrezne sistemske zakone s podroČja družbenih dajatev, ki so osnova za oblikovanje konkretnejše davčne politike v družbenopoli-tičnih skupnostih, zlasti v občini. Zakoni v glavnem določajo le izhodišča, občinske skupščine pa predpisujejo višino in vrsto dav-kov, takse in druge davščine, upoštevajoč pri tem sistemski zakon in načelo, da mora za po-krivanje sploSnih družbenih po-treb več prispevati tisti, ki ima večji dohodek.
V Ljubljani je davčna politika usklajena že precej let, zato imajo občani, ne glede na to, v kateri ljubljanski občini stanuje-jo, kot davkoplačevalci enake obveznosti. Družbenopolitične skupnosti, zlasti občine, si priza-devajo, da bi se čimbolj uvelja-vilo eno najpomembnejših načel davčne politike, ki pravi, naj bodo davčne obveznosti predpi-sane v taki višini, da obvezanca spodbujajo, da več in bolje dela. To načelo prihaja v poštev predvsem pri občanih, ki se uk-varjajo z obrtno ali drugo gospo-darsko dejavnostjo in zasebnim kmetijstvom. Vendar pa obrt, ki je del malega gospodarstva, kljub prizadevanjem še vedno nima dovolj spodbude. Prav zato so pred leti občinske skupščine za tiste storitvene dejavnosti, ki so pomembne za občane in hišne svete, sprejele vrsto davčnih olajšav.
Občani, ki se ukvarjajo z za-sebno kmetijsko dejavnostjo, so različno obdavčeni. Tisti, ki jim je kmetijstvo edini ali glavni vir dohodkov, plačujejo davčne ob-veznosti po nižjih davčnih stop-njah kot tisti, ki imajo dohodke še iz kakšnega drugega vira ali pa jim je kmetijstvo le postranska dejavnost.
Davčno področje urejajo v Sloveniji trije zakoni: zakon SR Slovenije o davldh občanov, zvezni temeljni zakon o obdav-čenju proizvodov in storitev v prometu in zakon o posebnem repubhikem davku od prometa proizvodov in plačil za storitve. Vsi trije zakoni so iz leta 1972 in so biU v teh letih že nekoliko do-polnjeni in spremenjeni. V pri-pravi pa je novi zakon o davkih občanov, Id bo nadomestil seda-njega, sprejel pa je že zakon o upravah za dnižbene prihodke, Id je zamenjal zakon o organiza-dji davčnih služb.
KAKŠNE SO OBČANOVE DAVČNE OBVEZNOSTI?
Zakon o davkih občanov, ki je osnova za plačevanje večine davkov, določa le izhodišča, medtem ko davčne stopnje predpisujejo občinske skupščine z odloki. Stopnjo določijo za vsako vrsto davkov posebej. Občan je dolžan plačevati davek od osebnega dohodka iz delov-nega razmerja, iz kmetijske de-
javnosti, iz samostojnega oprav-ljanja obrtnih in dmgih gospo-darskih storitev, iz samostojnega opravljanja intelektualnih stori-tev, iz avtorskih pravic, patentov in tehničnih izboljšav. Plačujemo pa tudi davek na dohodke od stavb, na dohodke od premože-nja in premoženjskih pravic ter na dobitke od iger na srečo. Re-publiška davka, ki pa ju tudi od-merjajo in pobirajo v občini, sta davek od skupnega dohodka ob-čanov in davek na dediščine in darila. Edini zvezni davek (ki ga mora jo tudi odmerjati in pobirati v občini) pa je prometni, vendar prihaja ta v poštev le za tiste, ki se ukvarjajo z obrtno dejavnost-jo.
...IN KAKO JIH MORA EPOLNJEVATI
Občan mora plačevati svoje davčne obveznosti v določenih rokih, to je pravočasno. Za davke, ki jih poravnava z zamu-do, je treba plačati tudi obresti. Z zakonom določen rok za napo-ved odmere davkov je 31. ja-nuar.
K napovedi mora davčna uprava občane javno pozvati. Vendar pa napovedi za odmero ni treba vlagati za davke iz oseb-nega dohodka od kmetijstva, za davek na • tovorna cestna mo-torna in priklopna vozila  ter
kombi vozila in za davke, ki se plačujejo po odbitku.
NEKATERI SI KAR SAMI
PRIZNAVAJO DAVČNE
OLAJŠAVE
Nekateri občani pa se seveda poskušajo ogniti izpolnjevanju davčne obveznosti. Nekako 15 do 20 odstotkov občanov ne vloži napovedi za odmero davka iz skupnega dohodka občanov. Spet drugi si skušajo kar sami priznati davčne olajšave za vzdr-ževane družinske člane. Odkri-vanje teh občanov povzroča davčni upravi veliko dodatnega dela. Tu ne gre le za denar, ki naj bi ga ti občani prispevali za zado-voljevanje   splošnih   družbenih
potreb, temveč tudi za to, da nekdo- pač ne more živeti na raČun drugega.
Tako pa ne ravnajo le davčni zavezanci za davek a skupnega dohodka občanov. Tudi pri pla-čilu drugih davkov je podobno. Občani ne prijavljajo stanovanj-skih prostorov, ki jih oddajajo v najem ali podnajem. Večkrat tudi ne prijavijo prave višine na-jemnine. O višini najemnine pa nočejo goypriti tudi njihovi pod-najeioniki. Podobno je tudi pri odmeri davka iz stavb, kjer zave-zanci sami ugotavljajo vrednost stanovanj s točkovanjem. Dosti-krat napišejo manjše število točk, kot bi jih v resnici morali, in tako znižajo davčno osnovo.
IN KAJ S TISTUVC,
KI SE IZMKAJO
PLAČEVANJU?
Od občana, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, se Ie-ta prisilno izterja. Še prejpamoradavčniorganizročiti občanu pisni opomin. Ce občan v osmih dneh ne poravna terjatve, izda občinski upravni organ sklep o prisilni izterjavi. S pri-silno izterjavo pa ne sme biti ogroženo nadaljnje preživljanje zavezanca, pa tudi ne dejavnost, ki mu je vir dohodka. Primerov, da se zarubi občanovo premože-nje, v naši občini ni veliko. Mor-
da dva ali trije letno. Več pa je seveda primerov, ko poskuša davčni organ s prepovedjo na osebni dohodek iz delovnega ra-zmerja izterjati davek.
Prisilna izterjava pa je, ugo-tovljajo na davčni upravi, za ne-katere kršitelje nerazumljiva in celo žaljiva. Sklepa o prisilni iz-terjavi davka iz osebnega do-hodka ne spoštujejo niti v delov-nih organizacijah, kjer je občan, ki ni plačal davčnih obveznosti, zaposlen. Precej težav povzroča tudi prisilna izterjava mandatnih denarnih kazni, ki jih davčni upravi pošljejo oddelki postaje milice ali komunalna inšpekcija. Občan namreč na davčni upravi razlaga in razpravlja o tem, da ni
storil prekrška, čeravno je pov-sem jasno, da to ne pripoveduje na pravem mestu.
KAJ DELA DAVCNA UPRAVA
Delp davčne uprave ni oinc-jeno le na ugotavljanje osnov, odmere in pobiranja davkov, temveč je pristojna tudi za ugo-tavljanje osnove in odmere ne-katerih prispevkov, kot so na primer vodni prispevek za za-sebni sektor, krajevni samopri-spevek, prispevek za zaklonišča in drugi. Obenem pa odmerja in pobira   prispevke   za   samou-
pravne interesne skupnosti in prispevke za dopolnilno izobra-ževanje delavcev v zasebncm sektorju.
Na podlagi zveznih in republi-ških predpisov pa vodi tudi po-stopke za prisilno izteijavo tistih dnižbenih obveznosti, ki jih sama ne odmerja in jim ne ugo-tavlja osnove. V ta okvir sodijo . mandatne denarne kazni orga-nov prometne milice, denarne kazni, ki jih izreče sodnik za pTc-krške, sodne takse, uvozne davš-čine in podobno.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN