Ivan Albreht:
Večerna molitev.
v
v_>akaj, življenje, postoj! Trpko si, mrzlo in trdo — vendar še rad bi s teboj.
Leta so v cvetju — kaj meni bolest! Pot naj bo kriva, pot naj bo prava — kje naj si iščem uglajenih cest, kadar smrt kaže koščeno mi pest!
Čakaj, življenje, postoj! Rad bi v skrivnosti in rad bi bil tvoj: Ne kot junak, ki gre boj bojevat, ampak kot gost in le vabljeni svat v tajni ljubezni drhtečih noči . . .
Tam bi še cul, kaj nebo si šepeče, kaj si obljubljajo zvezde blesteče, kaj si prisegajo vetri v daljini.
Vzemi, življenje, objemi me, primi, da se še enkrat vsa kri raziskri mi, v ognju vzplamtijo mi bolne oči ...
Kratki so hipi . . . življenje, postoj! V zadnjem trenotku še rad bi bil tvoj.
V svet.
Hej, v svet, le v svet kot v vetru cvet, visoko do neba, globoko do pekla — naj bo že blaženost, naj bo trpljenje — le v svet, v široki svet!
»Ljubljanski zvon" XXXVI, 1916. 4                                                                                      10